Revija - Revija Ognjišče

Anton Dermota

Napisal marko na 2. junija 2019. Objavljeno v Obletnica meseca.

* 4. junij 1910, Kropa, † 22. junij 1989, Dunaj

»Čim dlje pojem, čim bolj se ukvarjam z mladimi pevci, tem bolj sem prepričan, da mora biti pevec za svoj poklic rojen. Tehničnih zahtev se pač lahko nauči, toda notranja nuja, potreba, da se s petjem izražamo, je dar, ki se ga ne da pojasniti ne naučiti. Kdor te notranje nuje nima, bo to težko razumel. Vsa tehnika je le neogiben pogoj. Šele onkraj tehničnega znanja bo petje umetnost. Če se v notranjosti umetnika ne vžge iskra, tudi poslušalcem ne bo toplo pri srcu, zakaj publika dobro občuti, ali ima pevec na koncertnem ali opernem odru kaj svojskega izraziti, kaj več, kakor željo po zunanjem učinku.« Tako je na podlagi osebne izkušnje zapisal Anton Dermota, operni in koncertni pevec ter glasbeni pedagog v svoji knjigi Tisoč in en večer (Mohorjeva družba, Celje 1985). Z vztrajnim delom in ob pomoči modrih učiteljev je razvil pevski dar, ki mu je bil položen v zibelko, da je postal svetovno znan glasbeni umetnik – tenorist, eden najboljših izvajalcev Mozartove glasbe. Predstavljamo ga ob trideseti obletnici njegove smrti.

“VSAJ ENEMU NAJ GRE BOLJE”
»Moja otroška leta so tekla v revščini, v taki revščini, kakršno si danes komaj lahko predstavljamo,« začenja Anton Dermota svoje spomine. Rodil se je 4. junija 1910 v Kropi kot tretji od dvanajstih otrok žebljarske družine. Takrat je bila ljudska šola v Kropi trirazredna s pododdelki. Anton je nosil domov odlična spričevala in je bil vpisan v zlato knjigo ter dobil medaljo za odličen uspeh, vendar na nadaljnje šolanje zaradi revščine ni bilo misliti. Po končani šesti šoli so ga domači dali na Bled k župniku za hlapčka. Opravljal je delo v hlevu, stregel pri maši in zvonil. Tam je ostal dobro leto. Kroparski župnik, ki je vedel, da je Anton glasbeno nadarjen, je očetu predlagal, da bi ga poslali v Ljubljano v orglarsko šolo. »Nekaj dni pred odhodom od doma, sva z mamo brala borovnice. Plaho me je pogladila po glavi in rekla: “Vsaj enemu naj gre bolje.”« Med njegovimi učitelji na orglarski šoli sta bila duhovnika skladatelja Stanko Premrl in Franc Kimovec, ki sta mu ostala v najlepšem spominu. Anton je v šoli naglo napredoval in Premrl, ki je bil ravnatelj stolnega kora, mu je sedemnajstletnemu izkazal veliko zaupanje: izročil mu je ključe od kora in orgel, da je igral pri mašah in drugih slovesnostih. Po treh letih se je vrnil na Bled, tokrat kot organist in cerkovnik ter s tem začel poklic glasbenika. Zatem je bil nekaj časa organist in zborovodja v Kropi. Ko je zvedel, da v Tržiču iščejo organista, se je peš odpravil tja in tamkajšnji župnik Anton Vovk, poznejši ljubljanski nadškof, ga je ljubeznivo sprejel, vendar te službe ni nastopil. Ko se je vrnil domov, je v dnevniku Slovenec našel oglas, da ljubljanski operni zbor išče tenorista. Na priporočilo znanca je bil sprejet.

Z LJUBLJANSKE OPERE NA DUNAJSKO
Na sprejemnem izpitu je ravnatelj konservatorija Julij Betetto dejal: »Iz tega glasu ne bo nič. Za solistični poklic nikakor ni primeren.« To je Dermota zvedel kasneje, ko je bil že uveljavljen operni lirični tenor. Štiri leta je vzdržal v zborovskem petju v ljubljanski operi, ki mu ni bilo cilj, ampak le sredstvo za napredovanje. Ob tem petju je študiral na konservatoriju, na orglarski šoli je poučeval klavir. Leta 1934 je končal šolanje v Ljubljani, a svoje znanje je hotel poglobiti. Profesorji so ga podprli, dobil je nekaj štipendije in lahko je odšel na Dunaj, kjer je eno leto študiral solopetje, potem pa se je prijavil na avdicijo dunajske opere. V prvem poskusu ni uspel, v drugem pa: 1. septembra 1936 je postal redni član dunajske državne opere. Začel je z malimi, poskusnimi vlogami. Prvo večjo vlogo je imel v Verdijevi Traviati. ‘Prodor v svet’ je dosegel s svojim likom Don Ottavia v Mozartovi operi Don Juan. »Z Mozartovimi vlogami sem osvojil svet in ga preromal križem kražem. Oprijel se me je naziv Mozartsänger (pevec Mozarta). Poleg tega sem prepel vso svetovno glasbeno literaturo, ki je namenjena liričnemu tenorju. Lahko bi naštel kakšnih sedemdeset vlog. Mislim, da v Evropi ni opernega odra, na katerem ne bi nastopal.« Leta 1959 so dunajski operni umetniki izvedli Mozartov Requiem v Vatikanu in takrat se je Dermota osebno srečal s papežem sv. Janezom XXIII. Rad je prihajal v svojo domovino in je z veseljem nastopal ob raznih slavjih. Eno takih je bila proslava 500-letnice ljubljanske škofije septembra 1962. Po slovesni maši, pri kateri je pel, je bil Dermota gost pri večerji. »Midva se že poznava,« je rekel nadškof Vovk. »Potem niste prišli v Tržič. Čisto prav, da niste prišli, saj bi bili vse življenje navaden šuštar.«

NJEGOVA GLASBENA DRUŽINA
Ko je Anton Dermota prišel na Dunaj, je leta 1935 spoznal Hildo Berger von Weyerwald, svojo poznejšo ženo, ki je tudi študirala na konservatoriju in se je v njegovo korist odrekla svoji lastni karieri. Ko so otroci nekoliko odrasli, ga je spremljala na vseh poteh, na koncertnih odrih pogosto kot pianistka. Leta 1939 ju je pri frančiškanih v Ljubljani poročil p. Roman Tominec, velik prijatelj umetnikov. Po poroki so se odpeljali v Kropo, da je svojo izvoljenko predstavil staršem, ki sta jo nadvse ljubeznivo sprejela. »Moji ženi je bilo, kakor da bi bila že od nekdaj pri nas.« Med vojno sta se rodili hčerki Jovita in Tanja, leta 1948 pa sin Marian. Starša, glasbena umetnika, sta hotela vse tri otroke vzgojiti v tesnem stiku z glasbo. Prvorojenka je študirala gledališko umetnost, kasneje pa se je posvetila petju, predvsem koncertnemu. Tanja je študirala violino in je glasbeno tudi maturirala, študirala pa je na trgovski akademiji. Sin pa je s prijatelji ustanovil glasbeno skupino, kjer je igral tolkala in pel. Tudi Antonova brata Leopold in Gašper sta bila tenorista, operna pevca. Anton Dermota je bil leta 1946 razglašen za ‘komornega pevca’: ta častni naziv podelijo posebno odličnim pevcem (pevkam) solistom. Od leta 1966 sta z ženo predavala na dunajski Akademiji za glasbo. Svojo zadnjo operno vlogo, Tamina iz Čarobne piščali je odigral leta 1981. Umrl je na Dunaju 22. junija 1989, kmalu po svojem 79. rojstnem dnevu. Žena Hilda pa je odšla za njim v 101. letu (5. marca 2013). Ob stoletnici njenega rojstva (leta 2012) je hči Jovita v Avstrijskem gledališkem muzeju na Dunaju pripravila razstavo “Anton Dermota: življenje pevca”.

ČUK, Silvester. Antoln Dermota (1910-1989). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2019, leto 55, št. 1, str. 40-41

Junijanje

Napisal marko na 31. maja 2019. Objavljeno v Za začetek.

Junij je naporen mesec.
In vsi komaj čakamo, da mine, pa čeprav je čisto spodoben mesec in ni z njim pravzaprav nič narobe. Hočem reči: nič slabši in nič boljši ni od svojih preostalih kolegov na koledarju. Le napoti nam je. Junij je še zadnja ovira pred poletjem.
In ovira ni toliko težka, kolikor je zoprna … In mnogim na žalost postane previsoka … celo nepremagljiva ovira. Kajti junij je čas spričeval. In izpitov.
In je junij pobožen mesec. Ker se precej moli. Kar je hecno. Človek bi pričakoval, da se več moli oktobra … ko je mesec rožnega venca. Ali januarja … ko se začenja novo leto. Ali maja … ko so šmarnice. Ali celo septembra … ko se (spet) začne šola.
Ampak ne: junija se zavrtijo molilni mlinčki.
In molijo šolarji, da bi že minil ta junij! In molijo starši šoloobveznih otrok, da bi že minil ta junij. In molijo študentje, da bi že minil ta junij. In molijo učitelji osnovnih, srednjih, visokih in višjih šol, da bi že minil ta junij!
»Da bi že minil ta junij … potem pa bo že … karkoli bo že!«
Ker človek vse lažje prenese, če ima na sebi le kopalke in noge namočene v vodo! Brezskrbno uživamo … pa čeprav nas jeseni čakajo popravni izpiti! In jesenski roki za maturo. In jesensko obdobje izpitov! Z ene ali druge strani katedra!
Še delovni ljudje, tako ali drugače zaposleni – višina regresa gor ali dol in ali sploh regres?! – molijo, da bi že minil ta junij! Naj bo glamurozen dopust ali zgolj orehova senca, križarjenje ali domači balkon, peščena plaža ali napihljivi bazenček … samo, da bi že minil ta junij, pa da bo, kar bo! Prav neverjetno je, kako skrbi izginejo, če imaš oblečene kratke hlače ter majico brez rokavov in v eni roki držiš sladoled, medtem ko se druga roka oklepa kozarca s hladno pijačo. Katerekoli, samo da je hladna! Lahko je tudi voda iz pipe!
In smo seveda v nevarnosti, da nam vse življenje postane – junij. Ko čakamo, da nekaj mine in pride lepše in boljše, ali še lepše in še boljše! Nosečnost je tako lepa … in čudovita … ampak ko se deveti mesec preveša v drugo polovico, pa – naveličani trebuha in oteklih gležnjev – že komaj čakamo, da bo minilo! In bomo rodili! In bo vse drugače!
In je drugače! A naveličani previjanja komaj čakamo, da mine obdobje pleničk in pride obdobje kahlice … In potem čakamo, da dete shodi … in čakamo, da stekleničko zamenja za banano … in banano za zrezek … ali sojin polpet, če ste vegetarijansko usmerjeni … in čakamo, da spregovori … in čakamo, da utihne … in čakamo, da si bo sam znal obrisati, kar je treba obrisati …
In ko si otrok, čakaš, da boš odrasel.
In čakaš, da bo konec šole.
In čakaš na pravo, oziroma pravega. In čakaš na otroke. In čakaš, da otroci odrastejo. In čakaš na vnuke. In vmes čakaš, da bo konec delovnega dneva. In da bo konec tedna. In da bo konec delovne dobe. In potem čakaš, da bomo prvega … ali petnajstega … ko pride penzija …
In potem spet čakaš na otroke, da te obiščejo. In spet čakaš na vnuke, da te obiščejo.
In čakaš pri zdravniku. Spet in spet. In še kar …
Življenje pa čaka, kdaj ga boš živel. Kdaj bo minil ta tvoj življenjski junij … in boš oblekel kratke hlače in majico brez rokavov … kdaj si boš privoščil dopust, ki ne bo odvisen od višine regresa in plače, ki ne bo odvisen sploh od ničesar … razen od tvoje volje … svobodne volje … dobre volje … božje volje. Bog čaka, kdaj ga boš opazil … in mu ponudil stol v orehovi senci ali na balkonu, ali mu odstopil mesto ob bazenu na križarjenju … kdaj mu boš ponudil kozarec, pa čeprav zgolj hladne vode … kajti to ne mine brez božjega plačila (Mt 10,42)
In smo – kot narod – čakali, kdaj bomo svobodni in samostojni. In smo nekega junija to tudi dočakali. In zdaj čakamo kdaj bomo – kot narod – prerasli obdobje kahlice in brisanja noskov in si bomo sami znali obrisati, kar je treba obrisati … kdaj bo pomladi končno sledilo poletje …
Junijanje – čakanje da nekaj mine, pa karkoli že bo.
Junijati – čakati na boljše čase.
Samo, da mine ta junij … potem pa bo že … karkoli že bo!

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 6, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Urednikova beležnica junij 2019

Napisal marko na 30. maja 2019. Objavljeno v Beležnica.

Tretjo soboto v juniju (15. 6) bo, kot je že tradicionalno, potekalo letos že 51. romanje bolnikov, invalidov in ostarelih na Brezje. Romanje je pol stoletja organizirala naša revija, letos pa se organizaciji pridružuje tudi Slovenska karitas. Vse prisrčno vabimo na Brezje. Pomislimo, kako bi pomagali tudi komu od ostarelih, bolnih ali invalidnih na to romanje. Romarsko mašo ob 10. uri bo letos vodil mariborski nadškof metropolit Alojz Cvikl. Pred mašo je skupna molitev rožnega venca, zgodaj popoldne pa so v cerkvi litanije Matere Božje z odpevi.
Tako romanje zahteva veliko ljudi, ki so pripravljeni priskočiti na pomoč. Zato vabimo vse prostovoljce, ki bi radi pomagali, naj se zberejo pred brezjansko baziliko ob 7. uri, da se dogovorimo za naloge.

Na svoj način je karitativno obarvan tudi gost meseca Tomaž Mavrič, vrhovni predstojnik lazaristov, saj govori o dobrodelnosti, ki jo je pospeševal njihov ustanovitelj sv. Vincencij Pavelski, o nekaterih vidikih njegove duhovnosti in o sedanjih dobrodelnih načrtih njihove družbe.

V letošnjem velikem tednu se je kristjanov pa tudi drugih kulturnih ljudi in ljudi dobre volje dotaknil požar v znameniti pariški Marijini cerkvi Notre-Dame. Zato vam v tokratni prilogi predstavljamo nekatere francoske gotske katedrale, da bi vsaj nekoliko zaslutili, koliko umetnosti in zgodovine se skriva v teh gotskih umetninah, ki jih je zgradila globoka vera.

Mladi so v na svojih straneh pripravili zanimivo temo o slovenskih jamah in v luči prihajajočega poletja s tem dali tudi kakšen namig, da se lahko o raziskovanju jam v Sloveniji preko društev prijavijo tudi tisti, ki bi si zaželeli malce drugačne športne dejavnosti. Ena od poletnih aktivnosti za otroke je oratorij, ki pa je mnogo več kot zgolj petdnevna zabava za otroke in tokrat sodelavci Združenja oratorijskih animatorjev razmišljajo, kako oratorij lahko poveže celotno družino.

Predstavljajo tudi glasbeno skupino Proper, ki je predstavila svoj prvi album Najprej in odigrala svoj koncert v Festivalni dvorani, spremljali so pa tudi vsebine mednarodne poletne šole na Teološki fakulteti, ki je govorila o bioetiki in politiki – področjih, ki so v današnjem času še kako aktualna. Ravno v dneh, pred evropskimi volitvami smo se pogovarjali z Romano Jordan, ki je bila dva mandata poslanska evropskega parlamenta.

Veseli smo vašega velikega odziva na spomladansko ponudbo Ognjišča, zlasti na ponudbo ob prejemu zakramentov. Veseli nas, da podarjate krščencem, prvoobhajancem in birmancem knjige in stvari, ki jih bodo duhovno bogatile. Ostanite zvesti bralci in naročniki naših knjig in drugih izdaj tudi naprej.

Med novostmi, ki prihaja iz tiskarne, naj omenim knjigo Roberte Vinerba Sto in eno vprašanje o BOGU. Gotovo se tudi nam pojavlja veliko vprašanj o Bogu in o veri. Sto in eno vprašanje je zaobjeto v tej knjigi, zajeta pa so v poglavja: Bog, Stvarjenje, Jezus, Vstajenje, Cerkev, Marija, Zlo, Vera. Kratek, a dovolj poglobljen odgovor nam bo razblinil marsikateri dvom, ki se nam poraja. Več o knjigi si lahko preberete na str. 113, odgovor na eno vprašanje iz knjige pa ‘za pokušino’ na str. 65.

RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 6, str. 4.

Kepica sladoleda

Napisal marko na 21. maja 2019. Objavljeno v zgodbe.

Pri blagajni sem plačevala nekaj malenkosti, ki sem jih na poti domov kupila za jutrišnje kosilo. Iznenada sem zagledala voziček, v katerega se je odlagalo izdelke, namenjene ljudem v stiski. Vozička nisem prej opazila, zato nisem imela ničesar, da bi položila vanj.
»Je tale voziček tukaj samo danes, ali bo še kakšen dan?« sem vprašala blagajničarko.
»Še nekaj dni bo tukaj. Lahko boste vanj darovali pri naslednjem nakupu, če boste želeli.«
Preden sem se lahko zahvalila za odgovor, je gospa za mano hitro vskočila v najin pogovor, češ: »Jaz nikoli ne dam ničesar v voziček. Zvečer sigurno vso vsebino iz vozička vrnejo nazaj na police. Z naivnostjo kupcev služijo samo trgovci.«
Z blagajničarko sva se spogledali in v bran nič krivi sem morala nekaj reči. Gospa, ki je v tem času že plačala kruh in cigarete, si ni dovolila, da ji ‘solim pamet’.
»Veste, imam zelo slabe izkušnje z dobrodelnostjo,« mi je razlagala na poti iz trgovine. »Poznam družino, ki je zelo revna. Saj veste, veliko otrok, potem pa gledaš, kaj boš dal v lonec. Nespametno, vam rečem! Ampak kljub temu so se mi zasmilili. Nekoč sem ustavila mamico, ki je s svojimi otroki šla v trgovino, in ji dala dvajsetaka. Ne boste verjeli, kaj jim je za tisti denar kupila. Sladoled!!! Vsakemu svojega. Samo malo sem poklepetala, tako kot sedaj z vami, ko so se že vračali iz trgovine. Samo kruh so kupili. Otroci pa so lizali vsak svoj sladoled!!! Nezaslišano!!! No, saj zato pa so tako revni, ker ne znajo z denarjem. Namesto da bi plačala kakšno položnico, jim je kupila sladoled,« je bila gospa ogorčena, pritisk in ton glasu se je nevarno višal.
»Verjetno so bili pa otroci veseli priboljška, ki ga sicer ne bi dobili,« sem komaj uspela izsiliti malo predaha.
»Seveda so bili. Vsaj mislim da. Vsak posebej se mi je zahvalil, ko so me zagledali. Ampak jaz ne morem tega nespametnega ravnanja z denarjem odpustiti njihovi materi. Kakšen zgled jim je. Vse takoj zapraviti.«
»Pa si vi nikoli ne privoščite sladoleda, tortice, kavice? Sedajle ste kupili cigarete.«
»Si, ampak zelo redko in za svoj denar,« je zopet zvišala glas in poudarila SVOJ.
»Pa saj oni so si tudi za svoj denar.«
»Ne, za mojega.«
»Ko ste jim vi poklonili denar in ga je mamica sprejela, od takrat naprej je bil njihov. Ona pa verjetno že zna presoditi, kaj je v tistem trenutku za otroke najboljše.«
»Ne, ne zna. Joj, prepozno sem to spoznala.«
»Ne obžalujte dobrega dejanja, ki ste ga storili. Obžalujte le svojo nepravilno reakcijo in dovolite malo veselja tudi drugim. Takšna dobra dela bodo šla z vami v nebesa.«
»Ne, o nebesih se pa ne bom pogovarjala z vami. Jih ni!«
Jezno se je obrnila in brez pozdrava odšla, sama pa sem še nekaj časa gledala za njo in v spominih zaplula v otroška leta.
Obiskovala sem zadnji razred osnovne šole. Redno sem brala Mavrico in vsak mesec vanjo pošiljala pisne prispevke. S tem sem si prislužila ‘srebrni pirh’ – medaljo. Mama, ki je bila te nagrade mogoče še bolj vesela kot jaz, je zato organizirala naše romanje na Brezje na podelitev nagrad.
Po vremenskih napovedih se je iz meglenega jutra rodil lep, sončen dan. Kljub obilici dela na kmetiji je naša družina odšla na Brezje. Takrat se tega nisem zavedala, sedaj pa dobro vem, da za tako veliko družino, kot je bila naša, to ni bil samo logistični zalogaj, ampak tudi finančni. Ata je v nahrbtniku nesel malico: nekaj preprostega peciva, kruh ter čaj in vodo. Preprosto, da ne bi bilo komu slabo na avtobusu. Kljub temu sem bruhala celo pot tja in potem še nazaj.
Po slovesni sveti maši in podelitvi nagrad smo se v parku podprli s prineseno malico. Do odhoda avtobusa je bilo še dobre pol ure, zato smo počivali v senci.
Milo smo gledali proti lokalu, od koder so prihajali otroci s sladoledom. Mama je videla naše poglede in atu namignila, češ pa naj še naši dobijo sladoled. Nekaj časa je okleval, potem pa brez besed vzel enega izmed otrok, drugi pa smo počakali pri mami v senci. Kmalu sta se vrnila. Prinesla sta štiri sladolede. V vsakem kornetu je bila ena kepica. Čakali smo, kdo ga bo prvi dobil. Takrat pa je ata začel poimensko dvema dajati po en sladoled. Nekaj časa smo se gledali, saj si je vsak želel svojega, čeprav si tega nihče ni upal izreči. Ko pa sem videla, da ga za mamo in ata ni, sem vedela, da je to vse. Ker mi je bilo še vedno slabo do vožnje, sem samo nekajkrat polizala kepico, preostanek pa dala mami, da je sladoled dobila najmlajša sestrica. Škoda se mi je zdelo, da bi ga kasneje izbruhala. Brez ugovarjanja, joka in prerekanja je sladoled v nekaj minutah izginil. Potrlo nas je, ker ni vsak dobil svojega sladoleda, tako kot otroci, ki smo jih gledali, pa kljub temu smo bili veseli nenadejane poslastice. Ta dogodek je vsem ostal v spominu.
Ko sedaj premišljujem od tem, ko preračunavam, da nas je ta dan vožnja stala morda tretjino atove plače, vem, da je bil sladoled za dva res tisto največ, kar nam je ata v tistem finančnem stanju mogel privoščiti.
Pozno popoldne smo se vrnili domov in videli, da je bilo kar nekaj travnikov v okolici pokošenih.
»No, pa smo zamudili prvi dan košnje.«
Ata se je prešerno nasmejal in ni bilo videti, da mu je bilo žal zamujenega.
»Kosili so, kosili, sladoleda pa niso jedli,« je še pripomnil, ko se je oziral okoli in štel pokošene travnike.

Katarina. (zgodbe). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 6, str. 47-48.

Ljubi moj sveti Urban!

Napisal marko na 20. maja 2019. Objavljeno v S svetnikom na TI.

Ljubi moj sveti Urban!
Tvoje ime zveni tako ubrano … tako urbano, mestno in meščansko … da je po svoje prav hecno, da si ‘kmečki’ zavetnik: zavetnik vinogradnikov. Da držiš svojo roko čez trte, brajde, sode in tudi čez to, kar je v sodih, in kar iz sodov pride, oziroma kar iz njih priteče.
Tvoje ime, ljubi sveti Urban, zveni tako slovensko … tako znano … morda zaradi “Rejbenčana Urbana, ki je po cejlem sveti znan” … da je res zelo nenavadno, da o tebi in tvojem življenju ni prav veliko znanega. Skorajda nič. Še to ni čisto jasno, če si sploh pravi! Ker naj bi bila dva!
In se mi počasi svita, zakaj so te – meščana/urbana – postavili za zavetnika vinskih reči!
»Sladko vince piti, to me veseli …« je pel Slomšek. Kdor pa ima več veselja s pitjem, kot petjem, hitro lahko vidi dvojno!
Prva zgodba pravi, da si bil papež v tretjem stoletju, v času, ko so kristjani končno lahko prilezli iz kleti, v katerih so se morali skrivati pred poganskimi preganjalci, in so posledično kleti spet začele služiti svojemu namenu. Tudi vinske kleti, seveda!
Dalje piše, da si v svojem papeškem mandatu posvetil devetnajst duhovnikov, sedem diakonov in osem škofov. In si, ne le zaradi vinskih kleti, ampak tudi po tej cerkveni statistiki precej ‘slovenski’. Število posvetitev duhovnikov in diakonov, kar lepo sovpade s povprečnim številom posvetitev, ki jih v svojem povprečnem mandatu opravi en povprečen slovenski škof. No, saj drugačnih kot povprečnih nimamo. Le še upokojene. Ti pa ne vem, če štejejo. Saj so se menda, nekateri med njimi ušteli.
Dalje piše, da si si bil znan s sveto Cecilijo, ki je, kot vemo, zavetnica cerkvenega petja in pevcev. In kjer se poje, so usta hitro suha … vince pa blizu. So že vedeli, kaj delajo, ko so ti podelili mandat čez vinograde!
In piše tudi, da si umrl naravne smrti. Kot da bi bila smrt lahko nenaravna ali celo nadnaravna. Verjetno so hoteli zapisati, da nisi umrl nasilne, oziroma mučeniške smrti, kot tvoj soimenjak iz druge zgodbe, ki se prepleta s tvojo. Ali pa sta obe tvoji? Ali pa nobena? Kdo bi to vedel po drugem kozarcu.
No, ta drugi ti, je bil zgolj škof, a je molil tako pobožno in goreče, da se je prevrnil kip poganskega malika in pod seboj pokopal dvaindvajset poganskih duhovnikov. In so te za kazen posekali z mečem. In je ta smrt, čeprav čisto naravna, mučeniške sorte.
Lahko pa, da si se po obisku kake kleti, le “malo naslonil” na kip … da je padel.
Kakorkoli …

Na tistih koncih naše preljube deželice, kjer na vsako malo večji krtini že zasadijo trte, si “obrajtan in češčen”, in na vsaki malo večji krtini stoji tudi tebi posvečena cerkvica ali pa vsaj kapelica. In ti, ko je čas, da iz sodov pod tvojim patronatom, priteče, kar spada pod patronat svetega Martina, skupaj s sveto Ceciljo in blaženim Slomškom, na ves glas prepevajo: »Sladko vince piti, to me veseli …« In ne vidijo dvojno le tebe, ljubi moj sveti Urban, pač pa vidijo dvojno vse okoli sebe. »… svoje žive dni, brez vseh skrbi, to me srčno veseli!«
Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni – dvojnega – in razlij na nas!

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 5, str. 114.

Ne glej ljudi

Napisal marko na 20. maja 2019. Objavljeno v Povejmo z zgodbo.

Neka žena je duhovniku rekla: »Ne bom več hodila v cerkev.«
Duhovnik jo je vprašal: »Ali mi lahko poveste zakaj?«
»V cerkvi vidim ljudi, ki med molitvijo uporabljajo mobilni telefon. Mnogi takoj, ko stopijo iz cerkve, opravljajo. Zame so to navadni hinavci.«
Duhovnik je malo pomolčal, potem pa ji je svetoval: »A preden storite ta korak, bi vas nekaj prosil.«
»Povejte.«
»Vzemite v roko kozarec vode in pojdite z njim po cerkvi gor in dol ter pazite, da ne polijete niti kapljice vode.«
Žena je obljubila, da bo to storila.
Ko je to opravila, se je vrnila k duhovniku in ta jo je vprašal: »Ali ste videli koga, ki je uporabljal mobilni telefon? Ali ste slišali koga, ki je opravljal, in ali ste srečali ljudi, ki ne živijo tako, kot bi morali in so hinavci?«
Žena je odgovorila: »Nikogar nisem videla ne slišala, ker sem bila pozorna na kozarec v roki, da ne bi polila niti kapljice vode.«
»Glejte, ji je rekel duhovnik, »ko pridete v cerkev, bodite tako osredotočeni na Boga in na molitev, kot ste bili takrat, ko ste nosili kozarec vode in ne ozirajte se na ljudi.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 5 (2019), 61.
v knjigi: Vodi me, dobrotni Duh, Ognjišče, Nova seroja 3, Koper, 2019, 95.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Posmrtno življenje

Napisal marko na 20. maja 2019. Objavljeno v Pisma.

Zakaj se učimo, da bomo po smrti šli v nebesa, vice ali pekel, ko pa molimo “pridi k nam tvoje kraljestvo”? Po mojem ob smrti umre tudi duša in vstanemo od mrtvih ob prihodu Kristusa kot kralja, ko bo spet prišel na Zemljo.
Nikjer v Svetem pismu ne piše, da je duša neumrljiva. Ob njegovem prihodu bodo vstali od mrtvih, v prvotni obliki vsi, ki so si v zemeljskem življenju zaslužili, drugi pa bodo ‘ostali’ neobujeni in prikrajšani za raj na zemlji kot ga je obljubil Jezus.
Branko

Ali ni kot ‘pekel’ mišljena ponazoritev z Geheno – smetiščem zunaj Jeruzalema, kjer je večno gorel ogenj, ko so zažigali odpadke in jih polivali s smolo, da so zgoreli?
Na vprašanja, ki jih je postavil bralec, je izredno težko odgovarjati preprosto in enostavno, saj se dotikajo ‘skrivnosti’ naše vere. Skrivnost pa ostane skrivnost, četudi vanjo prodiramo in jo vedno bolj spoznavamo. Pri izražanju skrivnosti naše vere si moramo pomagati z omejeno človeško govorico, ki ni sposobna enoumno izraziti vseh vidikov krščanske vere, zato si pomagamo z več izrazi, več podobami, da potem vse skupaj lahko podajo vsaj približno skico razodete resničnosti. Ko govorimo o Bogu moramo takoj reči, da vse, kar o njem rečemo, že v tistem trenutku velja, da je Bog drugačen od tega, kar smo izrazili.
Podobno je z Božjim življenjem in z našim življenjem v Bogu. Zato že Sveto pismo uporablja različne izraze. O “Božjem kraljestvu”, ki se nam je približalo v učlovečenju Jezusa Kristusa, nam je sam Jezus govoril v mnogih prilikah, ne z eno samo. Že v Svetem pismu najdemo še izraze “nebeško kraljestvo”, “nebeška gostija”, “Gospodarjeva gostija” … Kasneje v krščanskem razmišljanju in s prehodom krščanstva v druga kulturna okolja (grško, rimsko), so se pojavili še novi uvidi in tudi novi izrazi, ki pa jih nikoli ne bi smeli razumeti v nasprotju s tem, kar nam je razodeto v Svetem pismu. Sem sodi tudi govorjenje o nebesih, peklu in o vicah, ki so kot izrazi gotovo kasnejšega izvora, želijo pa v sebi povzeti sporočila, ki jih najdemo že v Svetem pismu. Osnovno sporočilo je razodetje o posmrtnem življenju, o eshatološki resničnosti, kot jo tudi imenujemo. Prav je, da molimo in si želimo, da bi se v našem življenju uresničilo Božje kraljestvo, a to prosimo tudi zato, ker ni samoumevno, da bo tako, torej obstaja še druga možnost; in to poimenujemo s pojmom pekel. Kot v tem življenju ni samoumevno, da delamo samo dobro, ampak se v svoji svobodi lahko odločimo tudi za zlo; podobno lahko predpostavljamo, da je od naše svobodne odločitve odvisna naša večnost.
Posebej težavno je vprašanje o človekovi duši. V Katekizmu Katoliške Cerkve je zapisano: »Izraz duša označuje v Svetem pismu pogostokrat človeško življenje ali celotno človeško osebo (Apd 2,41). Označuje pa tudi to, kar je najbolj notranjega v človeku (Mt 26,38; Jn 12,27) in najdragocenejšega v njem (Mt 10,28; 2 Mkb 6,30), to, po čemer je še posebej podoben Bogu: ‘duša’ pomeni duhovno počelo v človeku.« (363) Takoj vidimo, da ta pojem nima povsod enakega pomena. A že v Stari zavezi najdemo mesta, ki vključujejo tudi misel o nesmrtnosti duše. Tak primer je Knjiga modrosti: »Duše pravičnih pa so v Božji roki in nobeno trpljenje jih ne bo doletelo. V očeh neumnih se zdijo mrtvi, njihov odhod velja za polom in njihovo potovanje proč od nas za propad; toda oni so v miru,« (Mdr 3,1-3; primerjaj tudi 4,7-17). Tudi splošno judovsko prepričanje, da gredo umrli v šeol, govori o nekem zavedanju, da človek po smrti ne izgine v nič. Čeprav je bila njihova predstava glede tega življenja zelo nejasna. V Novi zavezi pa je pravzaprav vsa vsebina vere osredotočena na vstajenje mrtvih in to tudi na vstajenje teles, ne le duše. Nekatera besedila predstavljajo dogajanje ob Kristusovem drugem prihodu ob koncu sveta; druga pa dajo slutiti, da ljudje že takoj po telesni smrti živijo neko novo dimenzijo življenja – takšen primer je pripoved o bogatinu in ubogem Lazarju (Lk 16,22), ali pa Jezusova obljuba desnemu razbojniku na križu (Lk 23,43).
Vso zgodovino pa je ostalo precej zagonetno, kako razumeti smrt posameznega človeka in njegovo dokončno vstajenje s telesom ob koncu sveta. To dogajanje presega naše spoznavne zmožnosti, saj v Božjem življenju ni čas enako navzoč kot v našem zemeljskem življenju. Zato si težko predstavljamo to stanje, ki je ‘že’ (novo življenje onkraj telesne smrti) in ‘še ni’ (v polnosti stanje poveličanja, ki bo dopolnjeno šele ob koncu sveta, ko bo Bog vse v vsem). Zato KKC povzema vero Cerkve glede duše in telesa takole: »Enota duše in telesa je tako globoka, da moramo gledati na dušo kot na ‘lik’ telesa; to se pravi: zaradi duhovne duše je telo, ki je sestavljeno iz tvari, človeško in živo telo; duh in tvar v človeku nista dve zedinjeni naravi, marveč sestavlja njuna zedinjenost eno samo naravo,« ( 366). In ta ena sama narava ostaja pred smrtjo in po njej ista in bo ista tudi ob vstajenju teles. Dejstvo je, da človek ne more biti samo duh, saj je njegova narava vedno telesno-duhovna, le da ne moremo dojeti, kako sta med seboj povezana po smrti do dokončnega poveličanja. Bilo je tudi učenje, da oboje umre in da bo Kristus oboje obudil poslednji dan. A Cerkev je ta nauk zavrnila, ker ni v skladu s svetopisemskim razodetjem in tudi kasnejšo teologijo.
Vprašanje pekla spada v isto težko predstavljivo resničnost. Seveda gre za izraz za stanje, ne za kakšen poseben prostor. Hinomska dolina ob Jeruzalemu je po vsej verjetnosti res služila takratnim Jeruzalemčanom kot prispodoba za to stanje, a samo za podobo. Jezus sam je namreč opisoval to stanje večne neuresničenosti s podobo bolečine, ki jo povzroča ogenj. Sicer pa je nauk Svetega pisma in Cerkve skozi vso zgodovino ostal enak, da bodo namreč vstajenja, večnega življenja, deležni vsi ljudje, kot je že Jezus opisal v prikazu vesoljne sodbe pri Mt 25,31-46, le da bo to življenje lahko drugačno za tiste, ki so zedinjeni s Kristusom, kot za one, ki niso.

TURNŠEK, Marjan. (Pisma). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 5, str 63-65.

Čebela na cvetu in v svetu

Napisal marko na 20. maja 2019. Objavljeno v Priporočamo, berite.

Če za koga, potem zagotovo lahko za Marijo Stanonik rečemo, da je “pridna kot čebelica”. Koliko ‘cvetov’ (knjig) je morala posrkati, da se je nabral tako velik ‘lonec medu’ – ta bogata in dragocena knjiga. Kaj vse nam nudi, nekoliko napove njen podnaslov: »Čebela v naravi in gospodarstvu, slovenski kulturni zgodovini, slovstveni folklori in literaturi«, še več pa kazalo, ki našteva štirinajst ‘panjev’ – poglavij. Knjiga prihaja med bralce ob prvem svetovnem dnevu čebel (20. maja) in 80-letnici Slovenske akademije znanosti in umetnosti, poklanja pa jo častitljiva založba Slovenska matica, ki nosi ime po čebelji kraljici. Njeni ustanovitelji so zapisali: »Mislimo in nabirajmo moči, da ustanovimo Matico slovensko, iz ktere, kakor bučele iz uljnjaka, naj prilete podučilne knjige za naš narod mili.«
Ta knjiga je zares ‘podučilna’, v njej je ogromno gradiva, ki je podano strokovno in obenem poljudno. Najprej zvemo, odkod izvira ime te pridne delavke. Sledita poglavji o čebeli v naravi in starodavnih kulturah. Izčrpno je poglavje o prvih slovenskih (strokovnih) spisih o čebelarstvu, od Valvasorja (1689) prek slavnega Antona Janše (1775) do Franca Pengova (1899).

Naročila:

Najbolj ‘odkrito’ si je po čebelah privzel ime pesniški zbornik Kranjska čbelica v Prešernovem času. Sad potrpežljivega iskanja sta poglavji o čebeli v slovenskem literarjenju (to je nekakšno ‘pisano polje’) in v slovenski literaturi. Na koncu so bolj ‘praktična’ poglavja o čebeli v vsakdanjem življenju in v gospodarstu. Zvemo tudi, da so pobudo za razglasitev 20. maja za svetovni dan čebel dali slovenski čebelarji leta 2014. Med besedilo knjige, ki je tako obsežno, da je tisk zelo droben, je pridna ‘matica’ Marija natrosila veliko slikovnega gradiva.

Marija Stanonik se je rodila na Dobračevi (Žiri). Kot profesorica slovenščine in diplomirana etnologinja se je leta 1974 zaposlila na Inštitutu za narodopisje SAZU v Ljubljani. Je članica Društva slovenskih pisateljev, leta 2015 je bila izvoljena za izredno članico SAZU. Slovstveno folkloristiko je utemeljila kot samostojno disciplino. Njena bibliografija obsega čez 1000 enot. Zasnovala je in ureja knjižno zbirko Glasovi, v kateri je doslej izšlo 51 knjig.

ČUK, Silvester (Priporočamo, berite). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 6, str 100.

Valvasorjeva čebelarska pot

Napisal marko na 20. maja 2019. Objavljeno v Družina ... na učni poti.

Kaj neki imajo skupnega sloviti baron in čebelice? Uganko nam zastavlja Čebelarsko društvo Zagorje, ki je uredilo učno pot na Izlakah.

INFO TABLA
Izhodišče: Parkirišče ob Čebelarskem domu ČD Zagorje, ob cesti Zagorje ob Savi–Moravče, blizu tovarne Eti Izlake.
Čas obhoda: Približno 30 minut, vodeni ogled je vsaj še enkrat daljši.
Koristne informacije: Nezahtevna pot po pobočju travnatega hriba, asfaltirana, osvojljiva z vozičkom (za vzpon do cerkvice bo potreben ovinek po cesti).
Primerna za vse starostne skupine, najlepša v pomladnih in poletnih mesecih.
V prostorih ČD tudi picerija Čebelica (ob delavnikih odprta 9h–22h, v pet. in sob. do 23h, v tor. zaprta).
Kontakt: 040 164 945 ali 031 881 999 Zgibanke učne poti so na voljo v ČD Zagorje, uradne ure: v pon. 18h–19h.
Cena vodenja: 2 € za odrasle, 1 € za otroke.

Na avtocesti Ljubljana–Celje izberemo izvoz Moravče, potem zavijemo levo. Približno 50 m za tablo Izlake na levi od daleč zagledamo pisane panje in sliko čebelice Maje. (Lahko bi izbrali tudi izvoz Trojane.) Že s parkirišča je viden potek poti. V družbi dveh tamkajšnjih čebelarjev se vzpenjamo v hrib, na obisk k čebelam, s postanki ob poučnih tablah.
Kakšna je notranjost čebelnjaka? Čebelice od znotraj iz panjev ne morejo do nas, saj nas loči mrežica. Vsak panj je ločen na medišče (zgoraj) in plodišče (spodaj). Gledamo sivkaste brenčeče pikice, od katerih ima (glede na starost) vsaka točno določeno nalogo. Ogledamo si naprave za pridobivanje medu. Izvemo, da tudi čebele živijo v družinah, ki pa so precej drugačne od človeških. So veliko bolj številčne (na višku sezone tudi do 60.000 osebkov). Ena mamica (matica) lahko zaleže do 2000 jajčec na dan in živi od tri do pet let. Očkov (trotov), ki oplojujejo samico, je veliko. S svojim telesom pomagajo ogrevati zalego, jeseni pa jih čebele preženejo iz panja.

Poslikane panjske končnice – kulturni zaklad in nema risanka: »Poglej, ati, čebelica ni bila pridna, zato jo bo vzel parkelj.« K sreči je na panju naslikan tudi Miklavž. Čebelica je namreč zelo pridna. Na dan preleti 3–5 km in v čašici na zadnjih nogah nalaga cvetni prah.

Čebele delavke najprej skrbijo za hišo, pri starosti treh tednov pa odletijo na pašo, kjer je najbolj naporno. S posebnim plesom si sporočajo, kje se nahaja paša.

Pritegneta nas »hotel za divje čebelice« in »steber partnerstva« med čebelo in človekom. Zakaj si čebele zaslužijo svoj svetovni dan (20. maj) in zakaj so ogrožene? Ob srkanju cvetnega nektarja prenašajo cvetni prah in tako oprašujejo kar 84 % rastlin, tako da so od njih odvisne ¾ pridelave evropske hrane. Same v drevesnih duplinah zaradi varoj, čebeljih zajedavcev, ne bi več preživele. Cvetlični travniki za njihovo pašo zaradi invazivnega strojnega obdelovanja izginjajo. Kaj lahko storimo? Društvo otroke spoprijatelji s pridnimi opraševalkami preko čebelarskih krožkov v šolah in medenih zajtrkov v vrtcih. Pa naš delež odgovornosti? Zasadimo na vrtu kakšno medovito rastlino! Katere so to? Prebiramo oznake rastlin ob poti.

Apiterapija – zdravljenje s pomočjo mikroklime v čebelnjaku: ČD Zagorje poleg zdravilnih čebeljih proizvodov nudi tudi vdihavanje čebeljih hlapov. Po lestvi se lahko vzpnemo do postelje, ki je povezana s panji, v vratca panjev pa bodo letos naredili še odprtine, preko katerih bo mogoče sede vdihavati zrak iz notranjosti.

Čebelice se lahko sladkajo na črnem bezgu, sivki, žajblju, malinah, robidah, šetraju, poprovi meti, ameriškem slamniku …

VALVASOR: PRVA IN POSLEDNJA POSTELJA
S poti se po bližnjici vzpnemo do ceste na desni in po njej do dvorišča Valvasorjevega otroštva. Najprej bi pomislili na grad Bogenšperk, a veliki polihistor je prve male korake naredil tu. Grad Medija izvira iz 12. stoletja, žal je bil l. 1944 miniran. Vratca in okenca ohranjene stene so privlačna igralnica. A ob lovljenju in skrivalnicah bodimo previdni, saj je takoj zadaj dokaj strmo pobočje! Na dvorišču z ohranjeno fontano kulturno društvo vsako leto uprizori prihod barona. V obnovljeni cerkvici Rožnovenske Marije tik ob gradu je ob prazniku sv. Ambroža, zavetnika čebelarjev, sv. maša. Cerkev je tekom leta zaprta, v njej je domnevna Valvasorjeva grobnica, pred vhodom pa vidimo spominski nagrobnik. Baron je o Kranjski med drugim zapisal, da je »tu v deželi videti posebne hišice za čebele«, ki jih v znameniti Slavi opisuje pod naslovom Vsakovrstna golazen in gomazen.

PRIDNI KOT ČEBELICE: ČD ZAGORJE
ČD Zagorje je eno največjih in najaktivnejših v Sloveniji. Med člani ima dobitnika najvišjega priznanja za najboljšo medeno penino na svetu. Pohvali se lahko s knjižno zbirko receptov Slastne medene dobrote, letos pa praznuje častitljivo 100. obletnico delovanja. V domu nas presenetijo medene sladice in pobarvanke. A kako pobarvati čebelico? Avtohtona slovenska čebela (kranjska sivka) sploh ni črno-rumena kot čebelica Maja (italijanska rumenka). Sivka ima na prsih rjavkasto-sive dlačice, obročki na zadku pa so temni. Zaradi mirnosti, donosnosti in prilagodljivosti ima svetovno slavo, ogroža pa jo parjenje z drugimi vrstami. Zaključimo v čebelarskem duhu – v piceriji Čebelica.

NOVAK, Marta. (Družina na … učni poti). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 5, str. 20-21.

Tovarna medu

Napisal marko na 20. maja 2019. Objavljeno v Družina ... na učni poti.

Sladkosnedi človek je že pred davnimi časi zelo cenil med – pridelek čebel. V Sloveniji je kar nekaj čebeljih učnih poti, kjer se lahko sami ali v spremstvu čebelarja poučimo o vsem, kar nas o čebelah zanima. Naša družina se je napotila na čebelarsko učno pot k Cerkniškemu jezeru.

INFO TABLA
Dolžina: 200 m. Dobro uhojena gozdna steza ni primerna za vozičke, bodo pa po njej brez težav hodili tudi najmlajši.
Dostop: V Cerknici zavijemo desno in peljemo naravnost skozi vas Dolenje Jezero po dobro utrjeni makadamski poti. Za gričkom na levi strani zagledamo travnik s čebelnjakom. Parkiramo ob cesti ali ob ograji pod travnikom.
Čebelarsko učno pot je mogoče obiskati v vseh letnih časih razen ob velikem deževju, ko cesto do nje zalije voda.
Zavarovano območje narave: Čebelarska učna pot na Cerkniškem jezeru spada v Notranjski regijski park, ki je zavarovano območje narave. Kot obiskovalci smo spoštljivi do gostiteljev – ljudi, rastlin, živali – in njihovih življenjskih prostorov.
Kontakt: Za ogled čebelarske učne poti z vodenjem se dogovorite s čebelarjem Janezom Dragoličem, Čebelarsko društvo Cerknica (031 610 368). Vstopnina: 1,5 € na osebo..

Skupna lastnost vseh učnih poti o čebelah je, da so kratke. Za otroke z veliko energije zato izberemo čas, ko so bolj mirni. Dopoldanski obisk, ko sta bila otroka še polna energije, se pri nas ni izkazal za najbolj posrečenega, čeprav smo jo odnesli brez bolečih čebeljih spominčkov. Hrup čebele vznemirja, zato otroke opozorimo, naj ne skačejo okrog čebelnjaka. Lahko pa tekajo po učni poti, ki je na Cerkniškem jezeru prikladno speljana po gozdičku zraven travnika s čebelnjakom. Trinajst informacijskih tabel v obliki šestkotne celice nas pouči, kako velika je čebelja družina, kakšno orodje uporablja čebelar pri svojem delu, kateri so čebelji pridelki …

ZAKAJ ČEBELA PIČI
Otrokoma je bila od prejšnjega obiska čebelnjaka še zelo živo v spominu slaba izkušnja čebeljega pika, zato sta čebelarju seveda takoj postavila vprašanje, zakaj čebela piči. Čebelar jima je razložil, da čebele moti hrup, zato se v bližini čebelnjaka ne smemo žogati ali kričati. Tudi premočan vonj jim ni všeč: če lasje preveč dišijo po šamponu ali če mami uporablja lak za lase ali če človek prinese smrad po hlevu ali konjih. Razdraži jih tudi določena paša, na primer na domačem kostanju.

ČEBELJI DOM.

Ko čebela piči, želo takoj vzemimo iz rane, nas je poučil, in na mesto vboda položimo notranji del vrbovega lubja ali omočen aspirin. Bolečina bo sicer nekaj časa trajala, otekline pa ne bo.
Da bi se izognili vsaki možnosti pika, smo se umaknili v senco. Ker je bilo tam hladneje, nas čebele niso obletavale.

ČEBELJA DRUŽINA
Posebej za otroka je čebelar s seboj prinesel slikanico s prisrčnimi ilustracijami Marjana Mančka. Ilustracije in čebelarjeva pripoved so se dopolnjevale, otroka sta z zanimanjem sledila. V enem panju živi poleti do 50.000 čebel, »vse so sestrice,« je otrokoma razložil čebelar.
Ko mlade čebele pridejo iz bube, najprej čistijo, kasneje krmijo mlade čebele, plešejo, da pokažejo pašo, gradijo satje (iz voska, ki ga izločajo iz posebnih žlez), hranijo matice, stražijo. »U, kdo pa je to?« vpraša Miha, ko na sliki zagleda zakrinkane žuželke, s katerimi se bori stražarka. »To so lumpi, ki hočejo krasti v čebeljem panju: sršen, druga čebela ali čmrlj,« pove čebelar in razloži vlogo stražarke: »Stražarka pretipa vsako čebelo, ki hoče vstopiti v panj. Bolne, lačne ali stare čebele ne bo spustila vanj. Vsaka mora nekaj prinesti: vodo, cvetni prah, material za izdelavo medu, propolis …«

ČEBELARSKO ORODJE.

MED NAREDIJO ČEBELE
»Kdo dela med?« preverja čebelar. In ko pravilno odgovorimo, da čebele, se malo pošali na svoj račun: »Potem pa je čebelar malo nepošten, ko na kozarec napiše Pridelal in polnil ta in ta čebelar.« Pove, da pravzaprav obstajata le dve vrsti medu: cvetlični in gozdni. Cvetlični medovi so svetli, prozorni, nastanejo iz nektarja, ki ga čebele srkajo iz cvetov, gozdni pa so temni, gosti, rjavi do zeleni, narejeni so iz mane. Mano izločajo uši, ki pijejo sok iz mladega lubja. Odvečen sok teče iz njih, nanj pa čakajo mravlje, čebele in čmrlji.
Nektar ali mano čebela v želodčku nese v panj. Material preda mladi čebeli, ta ga predela, odstrani odvečno vodo, skladišči in spet predeluje, dokler med ne dozori. Zrel med ima manj kot 18 % vlage. Takega čebele pokrijejo z voščenimi pokrovčki. Drugi čebelji pridelki so: cvetni prah, propolis, matični mleček, vosek, strup.
Čebelarji lahko pridobijo certifikat za Slovenski med z zaščiteno geografsko označbo, to pomeni, da je med pridelan v Sloveniji.

GRUDEN, Ana. (Družina na … učni poti). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 5, str. 20-21.

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing