Ob obilici dela mnogokrat ne najdem pravega časa za mašo, …
Imam devetnajst let. Vendar se počutim mlajšega, saj še vedno poslušam svojega očeta, ki mi pri mnogih stvareh pomaga in svetuje, na drugi strani pa se odlično razumem z mamo, ki mi pomaga v najhujših trenutkih kriz. Neki notranji glas mi ne dovoljuje, da bi od svojih staršev vedno le prejemal, ampak jim v njihovih težavah poskušam pomagati s kakšno sočutno besedo, svojimi preprostimi nasveti itd.
Marsikdo bi rekel, da živim v idealni družini in imam srečo, da imam takšne starše, vendar ni vse tako lepo. Velikokrat smo mladostniki sami krivi, ker s svojo pasivnostjo vlečemo svoj življenjski voz nazaj, namesto da bi vse skupaj porivali v hrib, proti nekemu cilju.
Že od otroštva me je oče držal ‘na kratko’ in sem mu moral, kljub živahnosti, veliko pomagati in šele potem sem lahko šel s prijatelji uganjat otroške vragolije. Tako sem si pridobil delovne navade.
Ko sem dopolnil devet let, sta se starša lotila obdelovati babičino kmetijo, kjer pa ni bilo vse tako rožnato, saj so stara poslopja kar kričala po prenovi. Tako smo v tistih letih vsak konec tedna, ko smo hodili ‘na ranč’, preživeli težke ure. Po babičini smrti se je vse nekako uredilo in umirilo.
Spominjam se babičinih besed: »Kaj vse bi jaz lahko naredila, če bi imela tvoja leta in svojo pamet ter izkušnje!« Od takrat dalje sem vedno rad poslušal starejše in jih jemal resno. Med zanimivejšimi modrostmi se mi zdi tudi tale: »Kadar sam preživljaš težke trenutke, se spomni vseh tistih, ki trpijo mnogo bolj kot sam, in odleglo ti bo!«
Tudi sam sem bil med preizkušanimi. Ko sem začel hoditi v prvi letnik srednje šole, se je smrtno ponesrečil moj najboljši prijatelj. Ni me sram priznati, da sem mnoge večere prejokal v svoji sobi in se nisem mogel potolažiti. V šoli so mi stvari polzele iz rok, moja prva, že nekaj mesecev trajajoča ljubezen se je začela krhati. Ko je zanjo zvedel oče, se je začelo še nasprotovanje. Kljub prošnjam dekleta, sem prekinil stike z njo in se posvetil šoli. Do polletja sem dosegel v zadnjem mesecu lepe uspehe, ko se jih ni nihče, še najmanj sam, nadejal. Od takrat dalje je moje edino vodilo ljubezen.
Priznam pa, da ob obilici dela in ‘raziskovanja’ tega sveta mnogokrat ne najdem pravega časa za mašo. Molitev je tudi nekako izgubila svoj pomen, vendar pa je vera preživela. Iz pridnega, vernega fantiča sem odrastel v človeka, ki ga cenijo predvsem malo starejši, seveda tudi zaradi delavnosti. Kar se tiče vere, je vendarle ostala in se skušam držati naukov, pač kolikor mi življenje dovoljuje. Ko najdem čas za obisk cerkve, tam ne poslušam preveč duhovnika, ampak mi misli vedno uidejo med vsakdanje težave in nadloge ljudi.
Denar mi pomeni samo toliko, da se preživim in poravnam svoje obveznosti. Trudim se, da bi pomagal, kolikor se pač da (nočem pa podpirati lenobe). Delam več kot drugi. Velikokrat se sprašujem, ali nima On kakšnih posebnih načrtov z mano? Kaj bi lahko naredil z menoj, s takšnim, kakršen sem? Pomislil sem tudi na misijone, pa mi je spovednik rekel, naj ne pričakujem preveč od tega, ker se bom lahko kesal prenagle odločitve. Morda pa sem Zanj bolj uporaben tukaj …
Grega
Tvoje pismo je pravzaprav nenavadno, saj običajno pisma opisujejo težave in probleme, ti pa v pismu pišeš o tem, kako se razumeš s starši in kako rad prisluhneš starejšim. Slednje ni ravno odlika najstnikov. Ti pa dokazuješ, da taka drža pravzaprav osrečuje, saj te nasveti starejših bogatijo in ti pomagajo skozi življenje in življenjske krize, ki jih tudi v tvojem življenju ni manjkalo.
Lahko si srečen, ker so te starši naučili delati in so ti privzgojili delovne navade. Številni mladi tega danes niso prejeli. Mnogi starši preveč razvajajo svoje otroke v slogu, naj sedaj počivajo, saj bodo morali delati pozneje. S tako miselnostjo jim dajo slabo popotnico v življenje, saj v trenutku, ko bi res morali poprijeti za delo, tega ne bodo znali in ne bodo imeli delovnih navad in bodo pri delu hitro obupali ali se ga naveličali. Starši so ti privzgojili tudi odgovornost. Ne želiš, da bi ti samo dajali, ampak da tudi ti prispevaš v ‘družinski proračun’, če ne drugače, vsaj s svojim delom.
Ob koncu pišeš, da si sicer veren, a imaš čedalje manj časa za molitev in za obisk maše. Pišeš, da želiš biti dober človek, ki prisluhne drugemu, zlasti starejšim, ki rad pomaga, je delaven in odgovoren. Nisi pohlepen, saj poudarjaš, da nisi navezan na denar. Želiš biti dober, a iz svoje moči. Toda človek, ki je sicer sposoben velikih stvari in plemenitih dejanj, je krhek, šibak in grešen. Iz svoje moči ne bo zmogel biti dober in se celo življenje darovati za druge. Prej ali slej ga bo zmanjkalo. Spominjam se pripovedi matere, ki je leta in leta skrbela za svojo družino, se zanjo žrtvovala. Vedno je molčala, da ne bi povzročala nepotrebnih besed ali prepirov. Vsem se je posvečala, njej pa nobeden. Nekega dne ni zmogla več. Zmanjkalo jo je in bilo je izredno hudo! Človek potrebuje Božjo pomoč. Potrebuje molitev, ki mu pomaga (p)ostati dober. Potrebuje zakramente: mašo z obhajilom, pa tudi spoved, kjer se očisti grehov. Potrebuje oseben stik z Bogom, kjer spoznava, kako je Bogu dragocen in kako ga Bog ljubi in iz te ljubljenosti lahko ljubi druge. »Brez mene ne morete ničesar storiti,« pravi Jezus. V molitvi boš tudi odkril, kakšna je tvoja življenjska poklicanost, kakšen načrt ima Bog s tvojim življenjem. Tudi ko greš k maši, prisluhni duhovniku, saj ta bere in razlaga Božjo besedo. 
Prepričan sem, da ti bo prav Božja beseda pomagala, da boš odkril svojo poklicanost. Zato jo tudi doma sam prebiraj. Prve dni decembra začnemo adventni čas. Naj bo to priložnost, da si boš vzel več časa za molitev, branje in premišljevanje Svetega pisma (Božje besede) pa tudi drugih knjig duhovne vsebine. Poudarjaš, kako rad prisluhneš modrosti starejših. Sveto pismo je polno modrosti starejših. Prav tako tudi dobre knjige. Vzemi v roke življenjepis kakšnega misijonarja in ga preberi, da boš spoznal njihovo realno življenje in se boš lahko trezneje odločil. Naveži stik s kakšnim misijonarjem, da ti pomaga odkriti tvojo poklicanost. Udeleži se duhovnih vaj. Skratka izkoristi adventni čas, da poglobiš svojo povezanost z Bogom in odkriješ svojo življenjsko poklicanost.
RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 12, str. 6-7.
December se je že krepko prevesil v drugo polovico, ko si še vedno nisem izpolnila adventne želje. Kar malo nestrpna sem že postajala sama s sabo, da ob vseh priložnostih, ki sem jih spregledala, nisem v pravem trenutku spoznala prave. In kaj sem si to leto zaželela, da sebi podarim za darilo? Celo leto je bilo tako duhovno bogato, da sem si želela v decembru nekomu podariti nekaj, kar mu bo dalo jasno vedeti, da ga ima Bog rad, da ga ljubi, da ljubezen še obstaja v ten razčlovečenem svetu, da je Božji otrok, za katerega Oče vedno poskrbi.
»Velikokrat se počutim osamljenega, ker ne poznam Boga,« so besede komaj sedemletnega dečka, ki pa dobro razodevajo občutke številnih sodobnih otrok in mladih, pa tudi odraslih in starejših. To se pravi, da je v srcu vsakega človeka sobica, »kamrica srca«, kot je rekel pisatelj Ivan Cankar, ki je pripravljena za gosta. In ta gost je Bog.
Ameriški letalec Charles Lindbergh je leta 1927 prvi preletel Atlantski ocean. Polet iz New Yorka do Pariza je trajal 33 ur in 30 minut. Ko se je pripravljal na to težko preizkušnjo, pogosto ni šel spat v posteljo. Ko so ga vprašali zakaj to, je odgovoril: »Da bi se navadil biti buden celo noč.«
Gabrijel se je spet odpravil na pot in med potjo si je mrmral: »Morda bi bilo bolje poiskati manj bogato in bolj praktično mamo …« Prispel je do velikega središča poslovnih prostorov, v eni od pisarn je opazil ženo. Bila je praktična in učinkovita. V rokah je držala debel fascikel.
»Slavni islamski učenjaki, ki na velikih mednarodnih srečanjih poudarjajo, kako islam spoštuje versko svobodo in kako je islam vera miru: kje so bili, ko so nas preganjali – samo zato, ker smo kristjani? Kdaj bodo muslimanski učenjaki kritično preučili korenine nasilja, ki se sklicuje na islam?« Tako se bo s pregnanim mosulskim škofom Petrosom Mouchem vprašal bralec te krute pripovedi o begu in izgonu kristjanov z Bližnjega vzhoda. Nemški duhovnik Andreas Knapp, ki je član reda Jezusovih malih bratov, se posveča tudi beguncem, zlasti kristjanom iz Iraka in Sirije, ki so morali zapustiti domovino, hiše in vse premoženje – iz enega samega razloga: ker so kristjani. Iz prve roke zvemo o nezaslišanih grozodejstvih, s katerimi se fanatiki islamske države in džihadisti (bojevniki za vero) izživljajo nad kristjani; najbolj okrutni so tisti, ki prihajajo iz Nemčije, Velike Britanije ali Francije. Čim bolj je muslimansko okolje versko, tem bolj nestrpni in sovražni postanejo muslimani do kristjanov, ki so bili do včeraj njihovi sosedje in prijatelji. Kljub tolikšnemu trpljenju pa iz njihovih ust ni slišati niti besedice o maščevanju. 
Sam pri sebi sem se nekega dne odločil, da je z dragimi darili konec. Da bom odslej kupoval – ali pa celo naredil – samo še drobne pozornosti: 1. ker sem imel manj denarja kot prejšnja leta, 2. ker so imeli vsi, ki jim kupujem darila, bolj ali manj dovolj vsega, in 3. ker se vsota denarja, ki ga človek potroši za darila, hočeš nočeš vedno vzdiguje v spirali, vsako leto se pričakuje, da je darilo dražje ali pa da jih je vsaj več kot prejšnje leto, ker naj bi to obdarjencu povedalo, da ga imam bolj rad, kot sem ga imel prejšnje leto. Odločitev je bila razumna, podprta z dobrimi argumenti, pa vendarle ni šlo. Kljub vsej razumski teži svojih odločitev vedno znova pred polico obstanem s slabo vestjo, da sem skopuh, da sem slab, neradodaren človek. In doslej sem mislil, da mi to pravi vest. Pa to ni njen glas, poznam ga, nekoliko nižji in tišji je od tistega, ki mi govori pred policami. Ta visoki, očitajoči glas je glas družbe, v kateri živim.
Ivana Frančiška Šantalska je bila plemiškega rodu. Dvajsetletna se je poročila, pri 28. letih je bila vdova s štirimi otroki, ki so eden za drugim pomrli. Trpljenje je ni strlo, ker ji je Bog poslal modrega duhovnega voditelja sv. Frančiška Saleškega. V sodelovanju z njim je leta 1610 ustanovila redovno družbo vizitatink – red Marijinega obiskanja. Umrla je 13. decembra 1641. Cerkev jo slavi zaradi njene svetosti, v kateri se je odlikovala v štirih stanovih: kot devica, žena, vdova in redovnica. Leta 1767 je bila razglašena za svetnico in za njen godovni dan so določili 21. avgust. Po prenovi bogoslužnega koledarja (1969) so njen god prenesli na 12. december, ker je na dan njene smrti (13.12.) god sv. Lucije. Papež sv. Janez Pavel II. je leta 2001 v cerkveni koledar 12. decembra uvrstil praznik Marije iz Guadalupe in sv. Ivana Šantalska se je v ZDA in še ponekod premaknila na 12. avgust. Njen ‘pravi’ god pa je 12. decembra.
(ob obletnici) Za uvod naj spregovori on sam: o svoji trojni ljubezni, o smrti, o večnosti. »V težkih urah se strne, zedini vse troje: spomin na mater, na domovino, na Boga. Zedini se v eni sami, brezmejni ljubezni. Človeku se zdi, da je šele spregledal; da je prej blodil po temi, ko je bila luč tako blizu; da je držal v rokah knjigo spoznanja, pa je ni odprl. Iz svojega obupa je klical mater, domovino, Boga. In ta klic sam je bil že tolažba, je bil spoznanje. Občutil je mahoma, sredi največjega ponižanja, da ima pravico na pomoč klicati večnost, iz katere se je porodil, v katero se povrne in ki je njegov pravi dom. Prej ni razumel silne besede, bila mu je mrtva na ustnih, da je življenje le ‘pot’, le trda preizkušnja, da je telo le začasna posoda neumrljivi duši. V trenotku šele, ko je trpljenje prekipelo, ko se je že drobila ta krhka posoda, je duša našla svoj dom, vesoljnost, ter se vzdignila zmagoslavno in smehljaje nad vse trpljenje pozemskega življenja, ki je le hip, le medla prispodoba resnice« (Milan in Milena, 1913).
ŽIVLJENJSKA POT
Njegova umetnost rožniške dobe je predvsem dušeslovna, obrnjena v pisateljev notranji svet. V času prve svetovne vojne, ko je Dom in svet urejal bratranec Izidor Cankar, je pisatelj precej sodeloval pri tej reviji. Bivanje na Rožniku je jeseni 1910 za pol leta pretrgal, ko je odšel k Sveti Trojici v Slovenskih goricah, kamor ga je povabil dr. Alojz Kraigher, prijatelj iz dunajskih let. Tam je snoval Lepo Vido. Vrnil se je na Rožnik, toda telesno je začel pešati zaradi neurejenega načina življenja. Jedel je silno malo, živel je največ ob črni kavi, čaju z rumom, vinu in cigaretah. Bil je gluh za nasvete prijateljev, ki so mu hoteli pomagati. Zaradi predavanja Slovenci in Jugoslovani v ljubljanskem Mestnem domu aprila 1913, v katerem se je zavzel za Jugoslavijo kot popolnoma neodvisno zvezno republiko enakopravnih narodov, si je ‘prislužil’ teden dni zapora. Leta 1915 je bil interniran na ljubljanskem gradu, proti koncu tega leta pa so ga kljub telesni šibkosti poklicali k vojakom. Po šestih tednih se je z zdravniškimi pregledi vojašnice v Judenburgu rešil. Na Rožniku mu niso bili več naklonjeni, pod svojo streho v Ljubljani ga je sprejel Jože Puntar. V tem času se je Cankar zelo približal krekovcem in krščanskemu socializmu. Eno njegovih zadnjih del je bilo predavanje Očiščenje in pomlajenje, ki ga je imel aprila 1918 v Trstu. Konec oktobra je v svojem zadnjem stanovanju padel po stopnicah, mesec dni zatem je pritisnila še pljučnica in slabotna lučka njegovega življenja je 11. decembra 1918 ugasnila. Dva dni zatem so ga položili k večnemu počitku pri Svetem Križu na ljubljanskih Žalah. Leta 1923 so tam po Plečnikovi zamisli uredili poseben grob moderne, kjer Ivan Cankar čaka vstajenja skupaj z Dragotinom Kettejem, Josipom Murnom in (od 1949) Otonom Župančičem.
Stoletnico smrti Ivana Cankarja so na njegovi rojstni Vrhniki obeležili s številnimi pobudami. Eno od teh so poimenovali Po poti Cankarjeve mladosti, ki ima šestnajst postaj. Rodil se je v skromni leseni hiški s slamnato streho Na klancu 1. V njej so Cankarjevi živeli do 27. julija 1879, ko je pogorela. Potem so se pogosto selili po hišah na Vrhniki, na katerih so zdaj spominske plošče, ki označujejo od kdaj do kdaj je družina tam našla pribežališče. Na mestu rojstne hiše zdaj stoji nova hiša, preurejena v muzej. Ivan Cankar se je v svojih pripovedih rad vračal na Vrhniko. Opisoval je svoja vesela in žalostna doživetja, povezana s krajem svojega otroštva in mladosti.
CANKARJEV SPOMENIK – Pot začnemo v središču Vrhnike, pri spomeniku njenega velikega sina, ki je delo kiparja Iva Jurkoviča. Kip pisatelja v značilni drži misleca, je iz brona, podstavek pa je iz granita. Spomenik so odkrili 10. avgusta 1930. Slavnostni govornik je bil pisatelj F. S. Finžgar, dolgoletni Cankarjev prijatelj.
CANKARJEVA SPOMINSKA HIŠA – Na tem mestu je stala prava rojstna hiša Ivana Cankarja, od leta 1834 last njegovega deda Jakoba. V njej je pisatelj živel od rojstva do 27. julija 1879, ko je ob velikem požaru pogorela do tal. Na pogorišču je bila leta 1884 sezidana nova hiša v obliki, kakršno ima danes. Pot do nje nas pelje mimo cerkve sv. Lenarta.
STARA CESTA 11 – V pritličju na desni strani te hiše (‘Pri Tirolcu’) so Cankarjevi stanovali od leta 1886 do 1890. Na zunaj je stavba popolnoma predelana, notranjščina pa je stala skoraj nespremenjena. Od tod je mladi Cankar začel obiskovati ljubljansko realko, kamor je odšel jeseni 1888.
SVETI PAVEL IN POKOPALIŠČE – Župnijska cerkev Spreobrnitve apostola Pavla je bila posvečena leta 1852. Pod cerkvijo je pokopališče. Cankarjeva mati je bila z možem Jožefom in hčerjo Francko prvotno pokopana približno v sredini leve strani pokopališča. Preprost križ na porasli gomili je bil edini spomin na umrle, kakor opisuje Cankar v črtici Njen grob. Na pobudo Izidorja Cankarja so kosti preminulih prenesli v nov grob ob južnem zidu pokopališča; nagrobni spomenik je izdelal ljubljanski kamnosek F. Kunovar.
KAPELICA SV. ANTONA – Ob Močilniku je kapelica sv. Antona. Ivan Cankar se je ob njej ustavljal in ob pogledu na kip svetega Puščavnika zapisal: »Kakor živ je sveti Anton, na skali sedi in bukve ima na kolenih; tudi skušnjavec je zraven« (Aleš iz Razora).