(ob obletnici) »Ko je tridesetleten pisal milanskemu vladarju in navedel razloge, zakaj naj bi ga sprejel v službo, je v prvih desetih odstavkih opeval svoje inženirske sposobnosti, šele v enajstem prav proti koncu je dodal, da je tudi slikar. “Podobno zmorem tudi karkoli naslikati,” je zapisal.« Tako v uvodu v svojo odlično knjigo o Leonardu da Vinciju, enem največjih genijev človeštva, piše Walter Isaacson (slovenski prevod Učila International, Tržič 2018). »In res je znal: naslikal je dve najslavnejši sliki vseh časov, Zadnjo večerjo in Mona Lizo. Samega sebe je imel prav toliko za znanstvenika in inženirja. Igrivo, a hkrati zagrizeno se je poglabljal v anatomijo, okamnine, ptice, srce, leteče stroje, optiko, botaniko, geologijo, vodne tokove in orožje. Zapustil je veličastna dela, kot je Vitruvijec – moška figura s popolnimi proporci, vrisana v krog in kvadrat … Znanost in umetnost sta skupno služili njegovi nebrzdani želji, da bi izvedel vse, kar je mogoče izvedeti o svetu.« Tega velikana duha se spominja svet ob 500-letnici njegove smrti.

ŽIVLJENJSKA POT S SEDMIMI POSTAJAMI
Leonardo da Vinci je na svet, ki ga je s tako vedoželjnostjo raziskoval in občudoval, prišel v vasici Vinci okoli 27 kilometrov zahodno od Firenc. Od tam je bil njegov oče Piero, notar v Firencah, ki je ob nekem obisku svojega rodnega kraja imel razmerje s šestnajstletnim kmečkim dekletom Caterino Lippi in spomladi leta 1452 se jima je rodil sin. Njegov dedek Antonio, tudi notar, je zapisal: »1452: V soboto, 15. dan aprila, se mi je tretjo uro noči rodil vnuk, sin ser Piera, mojega sina. Ime mu je Leonardo.« Naslednji dan je bil v vaški cerkvi krščen. Dejstvo, da je nezakonski, tiste čase ni bilo nobena spotika. Njegova mati se je potem poročila z nekim kmetom, oče pa z meščanko Albiero Amadori, vendar je Leonardu ostal skrben oče. Do dvanajstega leta je živel v Vinciju, v stiku z naravo, potem pa ga je oče vzel v Firence. Sprva je živel pri očetu, ki mu je zagotovil osnovno izobrazbo, potem pa ga je dal v delavnico kiparja, slikarja in zlatarja Andrea del Verrocchia. Mojster je Leonarda sprejel v vajeništvo in je hitro odkril njegovo izredno nadarjenost. V šoli je naglo napredoval. Učni program je obsegal preučevanje anatomije, risarsko tehniko; osredotočili so se na praktične vede. Leonarda sta zanimali matematika in geometrija. Učitelj Verrocchio je bil bolj kipar kot slikar. Med njegovimi znanimi deli je 127 cm visok bronasti kip mladega Davida, ki zmagoslavno stoji nad glavo premaganega velikana Goljata: za model je uporabil mladega Leonarda. Ko mu je bilo nekaj nad dvajset let, je z učiteljem sodeloval pri sliki Kristusov krst: Leonardo je naslikal žarečega angela na skrajni levi strani slike, ki je Verrocchia tako prevzel, da Leonarda ni imel več za učenca, ampak za sodelavca. Pri slikanju je uporabljal tehniko sfumato, s katero se zabrišejo ostri robovi, in to je ena od prepoznavnih značilnosti njegovih slik. V Verrrochijevi delavnici so redno ustvarjali manjše nabožne slike in kipe Marije z Jezuščkom. Leonardo je izdelal vsaj dve sliki: Madona z nageljnom ter Madona in Otrok s cvetjem. Zanimiva značilnost obeh je nemirni, debelušni Jezušček. Leonardo je spoznanja svojih raziskav anatomije prenesel v slikarstvo. Držal se je pravila, da bi morali človeško telo slikati od znotraj navzven, začenši z okostjem, ki mu sledi koža in šele potem obleka. Iz prve firenške dobe je pomembna njegova slika Oznanjenje z mojstrskim niansiranjem senc. Leta 1481 se je lotil velike slike Poklon modrih, ki so jo naročili redovniki pri Sv. Donatu. Navdihoval se je ob veselem praznovanju v Firencah prve dni januarja. Napravil je več osnutkov, slike pa ni dokončal.
Renesansa v Firencah se je zdela Leonardu preveč literarna, zagledana v preteklost, on pa je gledal v prihodnost, zato se je leta 1482 preselil v Milan, kjer sta bili zelo v časteh matematika in fizika. V prijavi za službo je Ludovicu Sforzi, gospodarju mesta, naštel vse svoje tehnične sposobnosti in znanje, kar bi prišlo zelo prav v vojaških spopadih. Čisto na koncu pa je zapisal: »V obdobju miru lahko odlično kot kdorkoli drugi delujem pri arhitekturi in sestavi tako javnih kot zasebnih zgradb; in lahko napeljujem vodo od enega kraja do drugega. Izdelujem lahko tudi kipe iz marmorja, brona in gline. Podobno zmorem tudi karkoli naslikati, prav tako dobro kot kdorkoli, kdor bi že bil.« Milanska leta (1482–1499) so bila najbolj plodna Leonardova leta. Ludovico Sforza, njegov pokrovitelj, mu je dajal veliko dela. Danes mu je ukazal narisati načrt za namakanje polj, jutri pa naslikati portret svoje nove ljubice ali izdelati mogočen konjeniški spomenik začetnika rodbine Sforza. Njegovo življenje je bilo zelo razgibano. Seciral je človeška trupla in poglabljal svoje znanje anatomije, raziskoval je delovanje svetlobe, najbolj pa ga je prevzelo opazovanje leta ptic, ob katerem je risal osnutke za tako napravo, s katero bi tudi človek lahko poletel. Njegovo prvo slikarsko delo v milanskem obdobju je Devica v votlini, največ slave pa mu je prinesla stenska slikarija Zadnja večerja za dominikanski samostan Santa Maria delle Grazie. Delo se je vleklo več kot dve leti. Leonardo je bil večni zamudnik in sicer predvsem zato, ker se je loteval več stvari hkrati. Ob slikanju se je »zabaval« s tehničnimi zadevami, med drugim z zamislijo naprave, podobne helikopterju, ki bi prišla prav ob nagli pomoči ponesrečencu ali v vojni.
Leta 1499 je francoski kralj Ludvik XII. zasedel Milan, Leonardo je mesto zapustil in se vrnil v svoje Firence, vendar se tam ni ustalil. Za kratek čas ga srečamo v Benetkah, kjer je med drugim dobil naročilo za izdelavo obrambnih konstrukcij za zaščito pred Turki. Načrtoval je premične zapornice na Soči in Vipavi, s katerimi bi povzročil poplave na ozemlju, ki bi ga osvojili sovražniki. Med svojim zadnjim bivanjem v Firencah je Leonardo začel slikati svojo Mono Liso, najslavnejši ženski portret vseh časov.
Maja 1500 se je vrnil v Firence, kjer so mu gostoljubje nudili redovniki, za katere je naslikal karton Ane Samotretje (sv. Ane z Marijo in Jezusom). Firence so bile v strahu pred nasilnim Cesarem Borgio, ki se je oklical za vojvodo, in na prošnjo mestnih očetov je Leonardo šel delat zanj. Borgia ga je imenoval za inženirja svojih čet. Leonardo je pregledoval utrdbe po raznih mestih njegove vojvodine, risal geografske karte. Leta 1503 se je vrnil v Firence. Lotil se je freske Bitka pri Anghiariju, ki mu pa ni uspela. Maja 1506 je odšel v Milan, kamor ga je povabil francoski guverner Charles d’Amboise. Tam je spoznal Francesca Melzija, mladega plemiča, ki je postal njegov nadomestni sin in dedič. Z njim je jeseni 1513 odšel v Rim, kjer pa se ni ukvarjal s slikarstvom, ampak z znanostjo in inženirstvom. Jeseni leta 1516 se je preselil v Francijo. Pokrovitelj cesar Franc I. mu je nudil zavetje v gradu Cloux pri mestu Amboise v jugozahodni Franciji, kjer je preživel svoja zadnja leta in s pojemajoči močmi nadaljeval svoje raziskave. Ob njem je bil zvesti Francesco Melzi. Spomladi 1519 mu je Leonardo narekoval svojo oporoko, v kateri »priporoča svojo dušo našemu Gospodu, vsemogočnemu Bogu, in preblaženi Devici Mariji« ter določa, naj ga pokopljejo v Amboisu. »Tako kot po dobro preživetem dnevu mirno spimo,« je zapisal trideset let poprej, »prav tako po življenju, polnem dela, mirno umremo.« Umrl je 2. maja 1519, manj kot tri tedne po svojem 67. rojstnem dnevu.

VSE, KAR JE VIDEL IN NAČRTOVAL, JE ZAPISOVAL
»Dela za to knjigo se nisem lotil pri njegovih slikah, temveč pri beležnicah,« je v uvodu zapisal Walter Isaacson. »Menim, da več kot 7200 strani zapiskov, ki so se po nekakšnem čudežu ohranili do danes, najbolje razkriva njegov veličastni um. Vsak centimeter je napolnil z raznovrstnimi risbami in popisal z zrcalno pisavo. Naučil sem se, da je življenje polnejše in lepše, če se znamo čuditi svetu, s katerim se vsak dan srečujemo.« Po najnovejših ugotovitvah naj bi to, kar se je ohranilo, predstavljalo le četrtino vsega, kar je Leonardo popisal. Ohranile so se v številnih kodeksih (zbirkah), ki jih hranijo v muzejih in knjižnicah raznih evropskih mest in v ZDA. Isaacson jih našteva v opombah (Pogosto navedeni viri). Strokovnjaki, ki se vanje poglabljajo, pravijo, da so »najbolj neverjeten dokaz moči opazovanja in domišljije, kar jih je bilo kdaj na papirju«. Zapisoval in skiciral si je opažanja, sezname, misli. Rednega zapisovanja se je lotil kmalu po prihodu v Milan (1482) in temu ostal zvest do konca življenja. Imel je več vrst beležnic: nekatere je sestavil iz velikih pol papirja, tiste, ki jih je nosil s seboj, so bile velike kot žepna knjiga. Kot inženir je vanje risal mehanizme, na katere je naletel ali jih je načrtoval. Kot slikar je skiciral zamisli in osnutke. Ko so z leti njegova znanstvena raziskovanja postala resnejša, je cele liste popisal z razpravami o letu, vodi, anatomiji, umetnosti, konjih, mehaniki in geologiji. O sebi ni pisal. V začetku je zapisoval predvsem zamisli, ki jih je imel za uporabne pri slikanju in konstruiranju. Ena od prvih beležnic vsebuje risbe podmornic, ‘nevidnih ladij’ s črnimi jadri in topovi na paro, poleg tega pa tudi nekaj arhitekturnih načrtov za cerkve in idealna mesta. Ni ga zanimalo le, kako kaj deluje, hotel je tudi vedeti, zakaj deluje. Skušal je uporabiti vsak košček papirja, zato je večino listov natrpal s skicami, risbami in zapisi z raznih področij.
Leonardo ni imel formalne izobrazbe, zato se je pri znanstvenem delu zanašal na lastne izkušnje. »Najprej preverim z izkušnjo, potem pa s sklepanjem ugotovim, zakaj tako deluje,« je zapisal. Področja njegovega znanstvenega zanimanja so bila nešteta. Z veliko vnemo se je posvečal študiju anatomije in fiziologije: hotel je vedeti, kako posamezen organ deluje in kakšen je njegov pomen. Aritmetika in geometrija sta za Leonarda temelj vseh naravnih znanosti, zlasti mehanike. Pri študiju matematike mu je bil v veliko oporo prijatelj Luca Pacioli, frančiškanski redovnik, najboljši matematik tistega časa. Pri študiju botanike se je prepričal o enovitosti narave, ki jo je mogoče dojeti z analogijo. Med analognimi oblikami, ki jih je raziskoval, je bila tudi razvejanost, ki se pojavlja pri drevesih, krvnih žilah v človeškem telesu ter rekah in njihovih pritokih. Uveljavil se je kot vodni inženir, skrbno je preučil sistem vodnih kanalov v Milanu in v beležnice je začel skicirati možnosti, kako bi Firence lahko posnemale Milan. Od leta 1490 je skoraj dve desetletji nadvse skrbno raziskoval ptičje letenje in možnost konstruiranja naprav, s katerimi bi lahko letel tudi človek. Njegova naprava, imenovana ptica, se ni posrečila. Njegov »raj« je bila mehanika. Pri načrtovanju strojev je s svojim znanjem z različnih področij povezal pojme iz anatomije in strojne konstrukcije. Leonardo je človeško telo razstavil na sestavne dele, da bi čim bolje zajel njegovo energijo. Narisal je, kako delujejo posamezne mišice in izračunal njihovo moč. Raziskovanja optike se je lotil zato, da bi spoznanja uporabil pri slikarstvu, kasneje pa se je vanjo poglabljal iz nenasitne vedoželjnosti. Zagovarjal je premoč vida nad drugimi čuti. Trdil je, da je slikarstvo bolj vzvišeno od kiparstva. Slikar mora upodobiti svetlobo, sence in barve, za katere se kiparju v splošnem ni treba meniti. Prav tako je trdil, da slikarstvo zahteva ne le razum, ampak tudi domišljijo in je torej bolj vzvišeno.

ZADNJA VEČERJA
Ko je Ludovico Sforza leta 1494 uradno postal milanski vojvoda, je naročil Leonardu da v dominikanskem samostanu pri cerkvi Santa Maria delle Grazie  na severni steni nove jedilnice (refektorija)  naslika zadnjo večerjo. V tistem obdobju so stenske slike slikali na vlažen omet, Leonardo pa je kamnito steno raje premazal s plastjo smole in krede in jo s tem zaprl, na to plast pa je slikal s tempero. Slika, ki meri 460 x 880 cm, je nastajala v letih 1496–1498. To je najbolj fascinantna slika vseh časov, na kateri je z gestami apostolov znal prikazati gibanje in skozi telesno tudi duševno gibanje. Slika prikazuje odzive zbranih apostolov takoj potem, ko jim je Jezus povedal: »Eden izmed vas me bo izdal« (Mt 26,21). Walter Isaacson sliko razlaga: Dvanajst apostolov je zbranih v skupine po tri. Začenši z leve strani slike dobimo občutek za tok časa, ko se pripoved pomika z leve proti desni. Na skrajni levi Bartolomej, Jakob mlajši in Andrej še vedno kažejo presenečenje nad Jezusovo izjavo … Druga trojica z leve so Juda, Peter in Janez. Temni, grdi Juda s kljukastim nosom v desnici drži mošnjo s srebrniki, ki jih je prejel za izdajstvo Jezusa; zaveda se, da so Jezusove besede namenjene njemu … Nagiba se proč od Jezusa, naslikan je v senci … Peter je videti bojevit in razdražen, ogorčeno se poriva naprej ter sprašuje, o kom govori. Videti je, da je pripravljen ukrepati. V desnici drži dolg nož … V nasprotju z njim je Janez umirjen. Zaveda se, da ni med osumljenimi… Jezus, ki na Zadnji večerji sam na sredini, ima potem, ko spregovori, še rahlo odprta usta. Jezusov izraz je spokojen in sprijaznjen… Trojica na Jezusovi desni so Tomaž, Jakob starejši in Filip. Tomaž ima dvignjen kazalec na k sebi obrnjeni roki. Ta gesta se na Leonardovih slikah pojavi večkrat … V zadnji trojici na desni so Matej, Tadej in Simon. Ti se že zagreto pogovarjajo o tem, kaj neki je Jezus hotel povedati. Oglejte si Tadejevo navzgor obrnjeno desno dlan. Leonardo je bil strokovnjak za kretnje, znal jih je pa tudi napraviti skrivnostne, da je s tem spodbudil gledalca k razmišljanju. Ali bo z dlanjo tlesknil navzdol, kakor da bi hotel reči: Saj sem vedel! Ali s palcem kaže proti Judežu? Potem pa poglejte Mateja. Ali z dlanmi kaže proti Jezusu ali Judežu.
Leonardo je Zadnjo večerjo  slikal na suh omet, uporabljal je tempera barve, pri katerih je pigmente (barvila) primešal vodi in jajčnemu beljaku, ter oljne barve, pri katerih je pigmente vmešal med orehovo in laneno olje. Sliko je končal na začetku leta 1498, že po dvajsetih letih se je barva začela luščiti in postalo je jasno, da je bila Leonardova eksperimentalna tehnika čista polomija. Sledilo je več resnih poskusov restavriranja slike, zadnje, ki se je začelo leta 1978 in je trajalo enaindvajset let, je bilo najobsežnejše in tudi uspešno. Obrazi apostolov zdaj resnično sodelujejo pri drami trenutka in kažejo pestrost odzivov, ki jih je Leonardo predvideval ob Jezusovi napovedi. To prenovljeno Zadnjo večerjo so si ljubitelji umetnosti lahko ogledali na potujoči razstavi Da Vinci – Genij, ki je bila spomladi 2013 tudi v Ljubljani.

MONA LIZA – SKRIVNOSTNI SMEHLJAJ
Največja Leonardova mojstrovina je Mona Liza,  portret mlade žene trgovca s skrivnostnim, le nakazanim smehljajem na ustnicah. Giorgio Vasari, prvi Leonardov življenjepisec, pravi, da je to »nasmeh, za katerega se zdi, da je bolj nebeški kot človeški, in je tako prijeten in čudovit, da se vsem zdi povsem resničen«. Portretiranka je Lisa Gherardini, ki se je petnajstletna poročila s firenškim trgovcem Francescom del Giocondo in mu rodila dva sinova. Francesco je Leonardu naročil njen portret, ko je bila stara štiriindvajset let. (Drugo ime za sliko je La Gioconda, po priimku portretiranke). Leonardo je naročilo sprejel, ker si jo je želel naslikati. Ker ni bila plemkinja, jo je lahko portretiral, kakor si je želel, brez napotkov naročnika. Slika je postala veliko več kot le portret trgovčeve žene; Leonardo jo je od vsega začetka slikal bolj zase kot za naročnika. Na njej je začel delati leta 1503. Slike nikoli ni predal, tudi denarja zanjo ni nikoli prejel. Imel jo je s seboj vse do smrti šestnajst let po tem, ko jo je začel slikati. Poleg skrivnostnega smehljaja je za to sliko značilen tudi pogled žene: ko stojimo pred sliko, gleda naravnost v nas, ko pa se pomikamo na eno ali drugo stran, nas sledi s pogledom. Njen smehljaj se nam izmika, ostaja skrivnost. »Leonardov veličastni dar je bil v prikazovanju notranjih čustev. Pri Moni Lizi pa nam pokaže nekaj pomembnejšega. Pokaže nam, da po zunanjih znakih nikoli ne moremo dojeti pravih čustev,« je zapisal Walter Isaacson.

UČIMO SE OD LEONARDA
Svoj znanstveno utemeljeni živ­ljenje­pis vsestranskega renesančnega genija Walter Isaacson zaključuje s spodbudnim zapisom: Kaj se lahko od Leonarda naučimo. »Njegova genialnost ni bila takšne vrste, ki je navadnim smrtnikom povsem nedojemljiva. Bil je samouk in se je do genialnosti povzpel z močjo svoje volje. Tudi če ne bomo nikoli dosegli njegove veličine, se lahko od njega učimo in mu poskušamo biti podobni. Iz njegovega življenja lahko potegnemo številne nauke.« Na prvem mestu je pravilo: Bodi vedoželjen, nenasitno vedoželjen. To je bila Leonardova najbolj prepoznavna odlika. Prav vsakdo se lahko trudi, da je vedoželjen o vsem okoli sebe. Ohrani vse življenje duha otroštva. Za otroke je značilno, da na vsakem koraku odkrivajo nove reči in vse sprejemajo s čudenjem in občudovanjem. V zrelem obdobju življenja se večina neha čuditi vsakdanjim pojavom. Morda uživamo ob lepoti sinjega neba, vendar se nič več ne sprašujemo, zakaj je takšne barve. Leonardo pa se je spraševal, kakor drugi veliki genij Albert Einstein, ki je nekemu svojemu prijatelju pisal: »Nikoli se ne neham kot otrok čuditi tej velikanski skrivnosti, v katero smo se rodili.« Od Leonarda se lahko učimo tudi natančnega opazovanja sveta in pojavov okoli sebe. Ko se je Leonardo sprehajal po mestu, je opazoval izraze na obrazih ljudi in jih povezoval z njihovim čustvovanjem, opazoval je tudi, kako se svetloba odbija od različnih ploskev. V življenju velja pravilo: iz malega raste veliko. Začeti je treba s podrobnostmi. Na koncu teh nasvetov ali zapovedi beremo nekaj, kar se v tej računalniški dobi zdi neživljenjsko: Delaj si zapiske, in to na papir. »Po petsto letih so Leonardove beležnice še z nami, da nas navdušujejo in navdihujejo. Čez petdeset let bodo tudi naše beležnice, če se lotimo pisanja vanje, še tu, da bodo navduševale in navdihovale naše vnuke in vnukinje. Naše objave na tviterju in facebooku pa ne bodo.«

ČUK, Silvester. Leonardo da Vinci. (Priloga). Ognjišče, 2019, leto 56, št. 5, str 50-57.