Revija - Revija Ognjišče

Moli, moli rožni venec

Napisal Marko na 3. oktobra 2018. Objavljeno v zgodbe.

Ko sem prvo nedeljo v lanskem oktobru stopila v cerkev, so ob velikem rožnem vencu pred Marijinim oltarjem gorele svečke – za vsako zdravamarijo in vsak očenaš ena. Žarele so kot zvezdice na nebu in pozdravljale Marijo na oltarju. Nekaj vernikov je že molilo rožni venec. Prevzela me je ta ubrana pobožnost z občutkom popolne varnosti, nekakšna spokojnost, ki je bila prisotna v naši cerkvi v tej jutranji uri. Najraje bi videla, da bi še kar molili in molili rožni venec.
Začela se je sveta maša in sicer s prelepo pesmijo Kraljica venca rožnega. Mogočno so zadonele orgle, zbor je ubrano pel in vsi smo se pridružili. Od ganjenosti skoraj nisem mogla peti. V očeh so se mi nabrale solze. Pesem poznam že vse življenje, toda tokrat se me je njeno besedilo posebno dotaknilo. Strmela sem v Marijin kip in zdelo se mi je, da je ob našem petju kar oživel, ob svetlobi svečk sem imela občutek, da se Marija smehlja. Kar naenkrat so se mi pred očmi zvrtele slike Marije, preden ji je angel Gabrijel prinesel povabilo, da postane mati učlovečenemu Božjemu Sinu. V duhu sem videla, da je bila Marija čisto navadno dekle, mlada žena, na zunaj enaka drugim vrstnicam v Nazaretu. Njena duša pa je bila najbogatejša, najčistejša, najlepša. Ob srečanju z nebeškim poslancem je iz njenega srca privrela hvalnica Moja duša poveličuje Gospoda. Mojo notranjost je preplavilo nešteto novih spoznanj, za katera sem sicer vedela, a nikoli niso bila tako občutena.
Sveta maša se je nadaljevala, jaz pa sem bila v nekem zanosu, kot na nekem drugem, blaženem kraju. Med obhajilom so pevci zapeli meni tako ljubo pesem: Ljubljena slovenska hiša … Moli, moli rožni venec, ljubljeni slovenski krov, zvesto nad teboj počival bo Marijin blagoslov. Na to pesem me veže prav prisrčen spomin. V družini smo imeli teto, ki se je bližala devetdesetim letom in ni več zapuščala hiše. Ko je bil v naši župniji misijon, smo prosili patra, ki ga je vodil, da pride k nam. Teta je opravila spoved, prejela je sveto obhajilo, misijonski blagoslov in bolniško maziljenje. Ko je pater vstopil v sobo, je z občudovanjem gledal nabožne slike na steni, vmes pa velik lesen rožni venec. Ko ga je zagledal, je sklenil roke in zapel to pesem. Vsi prisotni smo bili ob tem ganjeni in še zdaj se v naši družini radi spominjamo tega lepega dogodka. Ko sem danes slišala pri maši to pesem, mi je prišlo na misel: v koliko hišah sploh še imajo rožni venec na vidnem mestu in ga tudi molijo?
Spominjam se, kako se je v času moje mladosti še slišala iz vsake hiše večerna molitev rožnega venca. Nihče ni skrival, da ga moli, vsem je bilo jasno in čisto normalno, da je treba vsak večer zmoliti rožni venec, kot je treba ves dan delati in zvečer leči k počitku. V tistih časih so pri vsaki hiši, zlasti v zimskih večerih, izdelovali zobotrebce. Da je bilo bolj kratkočasno in niso prehitro zaspali, so se ljudje zbirali skupaj, več v eni hiši. Če je kdo zamujal, si slišal soseda reči v opravičilo: “Niso še odmolili, so se zakasnili pri delu.”
Hvala Bogu, da se je ponekod še ohranila lepa navada, da se vsi vaščani zbirajo v hiši pokojnega sedem ali osem dni in molijo rožni venec. Žal pa se že tudi to vedno bolj opušča. Kakšna škoda, to je bilo še zadnje slovo, darilo sovaščanov za dušo pokojnega, ki je odšel iz njihove srede.
Ko opravljam svoje delo doma na vrtu, v kuhinji, pri pletenju ali šivanju, imam vedno zasedeni obe roki. Da ne molim zdaj pet, zdaj sedem zdravamarij, sem začela moliti tako, da za vsako skrivnost rožnega venca zmolim po eno zdravamarijo in vse, kar spada zraven. Tako se ne motim s štetjem in lepo premišljujem skrivnosti vseh štirih delov rožnega venca. Če delo traja dalj časa, odmolim kar več takih skrajšanih rožnih vencev.
Moja tašča je veliko molila, posebno zadnjih deset let, ko zaradi slepote ni mogla delati niti brati. Večkrat nam je rekla: »Moliti moraš, dokler si zdrav, ko si bolan, težko moliš!« Čez veliko let, ko sem hudo zbolela, sem spoznala, kako prav je imela. Ko je bilo najhuje, niti ene molitvice nisem spravila skupaj, čeprav sem jih sicer dobro znala in vse življenje molila. Šele ko se je zdravje obrnilo na bolje, sem spet lahko vzela v roke rožni venec in rada prebirala jagode s prošnjo za ozdravitev pa tudi v zahvalo za izboljšanje in upanje na najboljše.
Moliti je treba ne samo, kadar kaj prosiš ali ti je hudo, ampak tudi, ko ti srce prekipeva od sreče in veselja, kot je meni lansko prvo nedeljo v oktobru.
Sredi 16. stoletja je krščanski Evropi grozila muslimanska nevarnost, ki so jo predstavljali turški osvajalci. Zaustavljena je bila po zmagi krščanskega ladjevja nad turškim pri Lepantu 7. oktobra 1571. Bolj kot z orožjem je bila dosežena z gorečo molitvijo rožnega venca. Bi se to lahko zgodilo tudi danes? Ne brez molitve, ki je vedno bolj odsotna v naših domovih. Pa tudi zdaj nam grozi prav taka nevarnost kot takrat, le način je drugačen.

Heli, (zgodbe), v: Ognjišče 10 (2018), 45.

Odmev na pismo: Mama je krivična …

Napisal Marko na 2. oktobra 2018. Objavljeno v Pisma.

Draga Emilija!
V septembrski številki revije Ognjišče je bilo v rubriki Pismo meseca objavljeno tvoje pismo. Pisala si o odnosu matere do tebe in o tem, kako doživljaš in ne razumeš njenega vedenja, ki je po tvojem mnenju nezdružljivo z dejstvom, da hodi k spovedi in obhajilu. Ob tem si se spraševala tudi, kako Bog to spremlja in zakaj takšna dejanja (in še druge krivice, bolečine) dopušča. Na kar nekaj odprtih tem si dobila lep in jasen odgovor gospoda Boža Rustje, sama pa sem čutila, da bi ti želela dodati še naslednje:
Tvoje pismo je kratko, a močno zgovorno. Čutiti je, kako te boli mamino vedenje do tebe – grožnje, udarci, poniževanje, kar te povsem poniža, razvrednoti, polni z jezo in žalostjo, te oddaljujejo od mame in v tebi gradi občutek manjvrednosti. A materino vedenje ni pokazatelj tvoje napačnosti ali tega kako veliko napako si naredila, temveč je način izražanja stiske, v kateri se ona znajde. Ob tem pa moramo jasno priznati, da je takšno izražanje stiske neprimerno – nasilje in poniževanje nikoli ne najde pozitivnega odziva in ne gradi varnih odnosov, kaj šele, da bi omogočalo prostor otrokovega/mladostnikovega zavedanja in popravljanja napak, iskanja pravilnejših, bolj smiselnih in funkcionalnih poti … torej uspešnega učenja.
Gospod Rustja v odgovoru na koncu navaja, “ … starševska ljubezen ni v tem, da otrokom vse dovolijo. Ker jim želijo dobro, jih opomnijo, ko delajo narobe, da jih vzgajajo k dobrem, tudi takrat, ko otrokom ni lahko.” Temu ne gre oporekati. Starši v svojem bistvu želijo lastnim otrokom dobro – tako v situacijah, ko otroci ravnajo prav ali ko ravnajo narobe. A se pri tem premalo zavedamo, da je uspešnost otrokovega učenja odvisna tudi od tega, kako se bodo starši odzvali na otrokovo napako – na način, da bodo otroci ob starševskem odzivu občutili odrinjenost, neprimernost, neljubljenost (in s tem še večjo stisko, ki jo zaradi napake že sami po sebi občutijo), ali tako, da bodo otroci ob starših lahko pomirili svojo stisko (ki je vodila v napačno ravnanje) in skupaj z njimi razmislili o napaki? Ob prvem načinu se bo otrok začel starša bati, saj bo čutil več strahu ob staršu kot ob napaki. To otroka prisili v skrivanje, izkrivljanje resnice ipd., da o medgeneracijskem prenosu nasilja sploh ne govorimo. Drugi način bo omogočil, da bo otrok starša doživljal kot varno zavetje, kjer je dovolj varno razmišljati tudi o svojih slabostih in le-te z njihovo podporo, nasveti in pomočjo popravljati/spreminjati.
Tudi Jezus je kot otrok počel stvari, ki Mariji in Jožefu sprva niso bile po godu – na primer, ko je na romanju ostal v shodnici in sta starša na poti domov ugotovila, da njunega sina ni. Koliko strahu sta takrat čutila, si lahko samo mislimo. Ko sta se vrnila ponj, je Marija ob sinu izrazila stisko, da je sin vedel, da gre za resno dejanje, a na dostojen način, brez poniževanja, zaničevanja z nasiljem, brez groženj.
Draga Emilija, v pismu se (iz otroških/mladostniških oči) upravičeno vprašaš, kako mama hodi k maši, prejema sveto obhajilo in opravlja sveto spoved, med tem ko temeljne Jezusove oporoke, naj živimo v medsebojnem miru in ljubezni, ne zmore živeti med tistimi, ki so ji najbližji, so od njenega odnosa najbolj odvisni in si ob njej gradijo temeljno življenjsko osebnostno držo. Pravzaprav bi tvoje izpraševanje lahko prevedli v vprašanje, zakaj me udarja, rani in ponižuje nekdo, ki bi me naj imel najraje, me varoval kot punčico svojega očesa, saj sem sad njegovega telesa? V otrokovih očeh je to zares veliko neskladje, kot tudi sama navajaš. In ker je tvoja bolečina ob njenem ravnanju tako velika, je težko pomisliti na pozitivne vidike obiskovanja svete maše in zakramentov. Morda mama pri maši in zakramentih išče podpore in moči, da bi več zdržala, kadar jo popade jeza, da bi razvila drugačno materinstvo, kot ga je kot deklica bila deležna sama … ne vem, to je samo eno izmed mnogih možnosti. A kakorkoli predvidevam, je dejstvo, da mamino vedenje odraža njeno stisko, njen notranji svet in ta notranji svet naravno najgloblje nagovorite otroci in mladostniki. Kako bo mama ravnala s svojo stisko, kakšno razmišljanje in vedenje bo takrat izražala, pa se je naučila predvsem ob svojih starših. Ali morda poznaš mamino zgodbo odraščanja? Kakšna je bila njena mama? Kako je njena mama ravnala s tvojo mamo? Kako ji je pomagala skozi stiske in ali je njene stiske sploh prepoznavala? Ali pa je hčerine stiske označila kot uporništvo, neprimernost, svojeglavost … s ponižujočimi opazkami, morda udarci? Kako se je mama kot mladostnica počutila ob svoji mami?
Ugotavljanje, kaj tvoji mami prebuja toliko jeze, zahteva obširnejši pogovor. Vsekakor pa za čiščenje te jeze nisi ti primerno mesto. Morda v razmislek in spodbudo, da si v času notranje umirjenosti vzameš nekaj časa in najdeš besede za to, kar doživljaš in čutiš ob mami, očetu, kako doživljaš sebe v teh odnosih (vse to si lahko tudi zapišeš, da besede ne pobegnejo) in to deliš z mamo – kot pogovor ali v obliki pisma … samo tako bo mama lahko spoznala, kaj se gradi v njeni hčeri, ti pa boš razbremenjena jeze in razočaranja, ki ju moraš nositi v sebi. Verjamem, da je to lahko precejšnje tveganje in zato terja kar nekaj poguma. A vedi, da v vsem tem nisi naredila nič narobe, čeprav si kot otrok in mladostnica morda naredila veliko napak. Materin način odzivanja je njena odgovornost in ta način vaju ne pelje v smeri povezovanja, učenja in polnega odraščanja. V osebni molitvi pa lahko prosiš za blagoslov, da bodo besede res prave, da boš ostala v sebi močna in boš zmogla predstaviti svoje doživljanje ter da bo mama zmogla slišati tvoje sporočilo.
Zato pogumno, kot to znate najstniki. Vse dobro ti želim.
Polona

Ognjišče, 2018, leto 54, št. 10, str. 40-41.

Jože Debevec

Napisal Marko na 1. oktobra 2018. Objavljeno v Obletnica meseca.

* 15. marec 1867, Begunje pri Cerknici, † 5. oktober 1938, Ljubljana

»Pred vsem vedi, da mora profesor ne le poučevati, ampak tudi vzgajati, to je razvijati, krepiti mora v učencu vse zmožnosti: umstvene in nravne, voljo, srce in glavo, da bo na tem svetu koristen ud človeške družbe in da doseže tudi svoj večni namen. Ali ni to res vzvišen poklic? Zato pa mora imeti bodoči profesor čist namen. Kdor postane profesor samo zato, da si služi kruh, ali pa, ker si obeta prijetno življenje, on ni pravi profesor, ampak – najemnik.« Te misli so iz pisma očeta, učitelja na Notranjskem, sinu Ivanu na Dunaj, ki se odloča za profesorski poklic. S tem pismom se konča vzgojna, avtobiografska povest v pismih Vzori in boji pisatelja duhovnika Jožeta Debevca, ki je kot dolgoletni gimnazijski profesor ta načela uresničeval. Iz pisem, ki jih dijak Ivan (pisateljev drugi jaz) pošilja očetu in vrstniku Josipu v Novo mesto, spoznavamo vzdušje med narodno zavednimi slovenskimi dijaki v drugi polovici 19. stoletja. V našo kulturno zgodovino se je zapisal kot avtor prvega slovenskega prevoda celotne Dantejeve Božanske komedije, bisera svetovne književnosti.

“PROFESOR MORA IMETI LJUBEZEN DO MLADINE”
»Poučeval je jezike. Vsi njegovi nekdanji učenci zatrjujejo, da je bil med najboljšimi učitelji, kar so jih imeli,« je v otroškem listu Vrtec zapisalo hvaležno pero ob njegovi smrti. »Znal jim je s svojim zanimivim poučevanjem vzbuditi ljubezen do predmeta in je hkrati s svojo dobroto pridobil tudi njihova srca.« Rodil se je 15. marca 1867 v Begunjah pri Cerknici. Po očetovi in ljudski šoli v rojstnem kraju je desetleten odšel v Ljubljano. Zaradi bolezni je zamudil sprejemne izpite za gimnazijo, vendar je bil po uvidevnosti vodstva sprejet. Po maturi leta 1887 je odšel na Dunaj študirat klasično in slovansko jezikoslovje, a že naslednje leto je vstopil v bogoslovje v Ljubljani. Po mašniškem posvečenju leta 1890 je deloval kot kaplan na Breznici, zatem v Trnovem v Ljubljani ter študijski prefekt v ljubljanskem bogoslovju. Kot gojenec Avguštineja na Dunaju je študij teologije kronal z doktoratom. Na univerzi v Gradcu se je z diplomo iz klasičnega in slovanskega jezikoslovja usposobil za srednješolskega profesorja. Poleg klasičnih jezikov je poučeval tudi slovenščino, ki je bila njegova velika ljubezen. Najprej je bil suplent v Ljubljani, nato profesor v Kranju, od leta 1910 do upokojitve (1924) pa na klasični gimnaziji v Ljubljani. Med njegovimi dijaki je bil tudi Jakob Šolar, poznejši duhovnik in ugleden slavist, ki so se mu vtisnile v spomin “vse tiste prelepe ure, ko smo ob njegovi besedi goreli od navdušenja za lepoto in pozabili, da smo v šoli”. Mlade je vzgajal tudi s pisano besedo v Mentorju, Domu in svetu (dvakrat, 1919 in 1937, je bil njegov urednik), zlasti pa s svojo knjigo avtobiografskih pisem Vzori in boji. Njegova življenjska pot se je iztekla 5. oktobra 1938 v Ljubljani.

ZA VZORE SE JE TREBA BOJEVATI
Vzgojna povest Vzori in boji, ki je izhajala v Domu in svetu v letih 1896–1897, v knjigi pa leta 1918, podrobno spremlja gimnazijska leta dijaka Ivana do odhoda na dunajsko univerzo. “Mlado Ivanovo srce ves čas teži za vzori, zlasti za dvema, vero in domovino …, a za vzore se je treba bojevati … Zato naslov Vzori in boji,” beremo v uvodu (Odkod in kam). Zelo je poudarjena zvestoba Bogu in veri ter ljubezen do domovine. Sedmošolec Ivan piše očetu, da so ustanovili društvo ‘Pobratimija’ in si zadali naloge “buditi si med seboj narodno zavest, vaditi se v lepi naši materinščini, uriti se v govorništvu, izobraževati se v pisateljevanju in kritiki, pripravljati se sploh za družabno in socialno življenje”. Povest je dragocena kulturna slika ljubljanskega dijaškega življenja v osemdesetih letih. Prikazuje tedanjega gimnazijca, navezanega med letom na šolo, o počitnicah pa potujočega po deželi, njegova spoštljiva srečanja z vzorniki: Levstikom, Jurčičem in Gregorčičem. Že omenjeni Jakob Šolar je ob Debevčevi sedemdesetletnici (1937) zapisal, da “njegova avtobiografska dela sodijo med odlične literarne stvaritve”, ker lepo predstavlja pisemsko obliko kot pri nas zapostavljeno literarno vrsto. »Za dr. Debevca je ta knjiga značilna prav v vseh pogledih: vsa njegova osebnost, vse njegove ljubezni in zoprnosti so nam podane … Njegova moč je v prijetnem zaupnem kramljanju, ki je pismu bistveno. Iz pisem ti odseva živo čuteč, estetsko izobražen človek, ki mu je umetnost, zlasti literarna, vir neprecenljivih duhovnih užitkov.« Z isto leposlovno tehniko je v nadaljevanju z naslovom Do zmage (1901–1902) slikal življenje slovenskih visokošolcev na Dunaju, a ne več s tako živimi barvami. Pisal je tudi raznovrstne knjižne razprave, kritike in ocene.

NJEGOVO ŽIVLJENJSKO DELO – PREVOD DANTEJA
Najpomembnejše delo Jožeta Debevca je prvi popolni slovenski prevod Dantejeve Božanske komedije (Divina Commedia), ki ga je z večjim presledkom prinašal Dom in svet od 1910 do 1925. Ob koncu prevoda je v tem listu pojasnil, zakaj in kako se je lotil prevajanja tega nadvse zahtevnega besedila. Spraševal se je: »Ali naj imamo prevod zato, ker jih imajo že vsi drugi narodi, tudi skoraj vsi slovanski? Ali naj s prevodom samo to dokažemo, da je naš jezik prav tako zmožen za izražanje najvišjih misli kakor drugi? Ne tajim, nekoliko sta vplivala name tudi ta dva razloga; vendar zadnji in najgloblji je bil ta, da bi bil – kakor pri drugih narodih – prevod kažipot v deželo duhov.« Dobro se je zavedal, da bi pesnika moral prevajati pesnik in občudoval je Župančičev prevod dveh spevov Pekla. »Ker se ni lotil prevoda noben pesnik, ne preostaja drugega, kakor to, da vzame nase to ogromno delo kak suhoparen filolog.« Prevajal je tako, da je vsak spev najprej čim bolj natančno in razumljivo prestavil v prozo, šele potem je iskal pravo pesniško obliko. Njegov prevod je bil ‘raztresen’ v trinajstih letnikih Doma in sveta. Dobro se je zavedal: »Dokler ne izide v knjigi, ga ni.« Hkrati pa se je vprašal, kdo bi to knjigo bral. »Ne tajimo: le majhno število, morda te-le tri vrste izbrancev: tisti, ki ljubijo družbo velikih duhov iz preteklosti; tisti, ki vedo, da dela velikih mož niso nič drugega kakor izraz njih trpljenja, in morda tisti, ki žele človeštvu srednjega veka pogledati v dno duše.« Pred nedavnim umrli pesnik in pisatelj Andrej Capuder, mojster drugega prevoda celotne Dantejeve Božanske komedije (Založba Obzorja, Maribor 1972), je Debevčev jezikoslovno zvesti prevod, na katerega so se naslanjali kasnejši prevajalci (Debeljak, Gradnik), pohvalil s krščanskim “Bog ti plačaj!”

ČUK, Silvester. Jože Debevec(1867-1938). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 10, str. 42-43

Janez Ludvik Schoenleben

Napisal Marko na 1. oktobra 2018. Objavljeno v Obletnica meseca.

* 16. november 1618, Ljubljana, + 15. oktober 1681, Ljubljana

Ljubljanski rojak Janez Ludvik Schönleben je bil velik oznanjevalec Marijine slave. Kar je napisal o Mariji, razodeva veliko učenost in močno ljubezen. Njegovo učenje o Marijinih odlikah je bilo v tistem času velika novost, potrjeno je bilo skoraj dve stoletji pozneje z razglasitvijo verske resnice o Marijinem brezmadežnem spočetju leta 1854. Med pričevalce Marijine slave je vključil vse Slovence, ko je v svoji knjigi o Mariji Palma virginea (Deviška palma) zapisal: »Moja domovina, vojvodina Kranjska, šteje nad 300.000 prebivalcev. Med to množico ne bi našel nikogar (če izvzamem nekaj malega drugovercev), ki bi nasprotoval nauku o brezmadežnem spočetju. Vsi, učeni in neučeni, plemstvo in preprosto ljudstvo, moški in ženske, po samostanih in med svetom, vsi, prav vsi, se tisti dan pred praznikom brezmadežnega spočetja postijo in praznik svečano obhajajo.« Spomin na Schönlebna in njegovo delo je ostal dolgo časa živ, njegove knjige so poznali doma in po svetu. Eden glavnih vzrokov, da je pri nas zatonil v pozabo, je, da je vsa svoja dela objavil v nemščini in latinščini – v slovenščini samo Evangelije inu listove (1672).

OD JEZUITSKEGA UČENCA DO CERKVENEGA DOSTOJANSTVENIKA
Leta 1617 je prišel iz Württenberškega v Ljubljano mizar in rezbar Ludvik Schönleben in se poročil s Slovenko Suzano Kušlan. 16. novembra 1618 se jima je rodil sin Janez Ludvik, kasneje pa še tri hčere; Ana je bila mati zgodovinarja Janeza Gregorja Dolničarja in stolnega dekana Janeza Antona, graditelja sedanje ljubljanske stolnice. Vzgoja v družini je bila v glavnem slovenska, kar je potrdil Janez Ludvik, ki je v predgovoru svojih postnih pridig zapisal, da jih je govoril nemško, čeprav nemščina ni njegov materin jezik. Šolal se je pri jezuitih pri Sv. Jakobu v Ljubljani. Po končani gimnaziji je vstopil v jezuitski noviciat. Višje filozofske in teološke šole je obiskoval na Dunaju, v Gradcu in Linzu. Ko je bil leta 1648 posvečen v duhovnika, je nekaj časa na Dunaju pridigal in spovedoval. Iz tega časa je njegov prvi natisnjeni govor o Mariji. Zatem so ga predstojniki pošiljali v razne druge kraje, tudi v Ljubljano. Želel se je posvetiti pisanju in znanstvenemu delu, zato je leta 1653 izstopil iz jezuitskega reda. V oporoki je zapisal: »Karkoli imam, imam od njih, in kar vem, vem od njih.« Naslednje leto je bil umeščen za dekana stolnega kapitlja v Ljubljani. V tej službi je veliko pridigal in pisal. Rad bi imel več časa za pisanje, zato je leta 1669 prevzel župnijo v Ribnici na Dolenjskem in s tem povezano službo dolenjskega arhidiakona. V Ribnici so dozorela njegova glavna zgodovinska dela, pripravljal pa je tudi natis svoje edine slovenske knjige – lekcionarja. Leta 1676 se je odpovedal Ribnici in se vrnil v Ljubljano ter se posvetil izključno znanstvenemu delu – raziskovanju zgodovine. Smrt mu je dobesedno iztrgala pero iz rok 27. marca 1681, pokopali so ga v cerkvi sv. Jakoba. Napovedal je: »Rojen sem leta 1618, umrl bom leta 1681!«

PRIDIGAL JE LATINSKO, NEMŠKO IN SLOVENSKO
Janeza Ludvika Schönlebna kot govornika in pridigarja je predstavila Monika Deželak Trojar v knjigi Janez Ludvik Schönleben (1618–1681). Oris življenja in dela. 2017. Ljubljana: ZRC. Povzemam njene glavne misli. Za njegove pridigarske uspehe je zaslužno predvsem njegovo šolanje pri jezuitih. Na svojih šolah so zelo poudarjali pomen obvladovanja govorniških veščin. V svojem jezuitskem obdobju (1635–1645) je Schönleben pisal predvsem latinske priložnostne govore, v letih službe stolnega dekana v Ljubljani (1654–1667) je veliko pridigal kot slavnostni in priložnostni govornik. Pridigarsko zelo bogato je bilo ribniško obdobje (1667–1676), po vrnitvi v Ljubljano se je njegova pridigarska dejavnost zmanjšala. Glede jezika Valvasor pojasnjuje, da je Schönleben pridigal tako v nemščini kot v slovenščini. Vsaj za Ribnico je gotovo, da je pridigal tudi v slovenščini. Da je bil vešč slovenskega jezika, priča tudi njegova priredba lekcionarja. Po vsebini lahko njegove natisnjene pridige razdelimo v tri skupine: praznične oziroma svetniške pridige, postne govore in nedeljske pridige. Schönleben je svoje pridige označil kot duhovno literaturo, postne pridige tudi kot asketično branje. Glede zgradbe pridig se je držal pravil jezuitske pridigarske šole. Njegove pridige imajo tri glavne dela: uvod, ki nakaže vsebino, jedro, ki razčleni v uvodu napovedano vsebino, ter zaključek, ki povzame bistvo pridige. Temelj njegovih pridig je bilo Sveto pismo, takoj za njim navaja dela cerkvenih očetov. Schönlebnove pridige so izrazito razumske. Čeprav je gojil klasično jezuitsko govorništvo, pa je v njegovem pridigarskem slogu zaznati vpliv prihajajočega baroka.

OSEMINTRIDESET KNJIG, LE ENA SLOVENSKA
Janez Ludvik Schönleben je objavil 38 knjig in zvezkov latinskih in nemških pridig, bogoslovnih razprav ter arheoloških in zgodovinskih spisov. Njegove najpomembnejše bogoslovne razprave se nanašajo na nauk o Marijinem brezmadežnem spočetju in so napisane v latinščini, ker so namenjene tedanjim tujim teologom. Kot mlad jezuitski pater je imel leta 1649 na Dunaju ognjevit govor o Brezmadežni. V času, ko je bil stolni dekan v Ljubljani, je začel sestavljati obsežno delo, v katerem je hotel zbrati in objaviti vse, kar so dotlej napisali v zagovor Marijinega brezmadežnega spočetja. Zamislil si je pet zvezkov teh dokazov, vendar je leta 1659 v Celovcu izšel le tretji. Njegovo najbolj znano marijansko delo je knjiga Palma virginea (Deviška palma, 1671) V zadnjem obdobju svojega življenja se je posvetil zgodovini. V letih 1669–1674 je pisal kroniko kranjske dežele; leta 1681 je izšel prvi del pod naslovom Carniolia antiqua et nova (Stara in nova Kranjska), zgodovina do leta 1000.
Njegova edina slovenska knjiga je bila nova izdaja lekcionarja Evangelia inu lystuvi, ki ga je po naročilu in ob sodelovanju škofa Tomaža Hrena, pripravil Janez Čandek leta 1613. Schönleben si je knjigo zamislil kot priročnik za duhovnike. V njej je poleg evangelijev združil mali katekizem in zbirko cerkvenih pesmi, ki jih je povzel iz protestantskih pesmaric in iz ust pojočega ljudstva. Knjigo so leta 1672 natisnili v Gradcu, ker v Ljubljani ni bilo tiskarne. Zajetna knjiga (447 strani) je bila lepo opremljena: skoraj vsakemu nedeljskemu evangeliju je bila dodana odlična lesorezna podoba.

ČUK, Silvester. Janez Ludvik Schönleben (1618-1681). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 11, str. 42-43

Vdova

Napisal Marko na 29. septembra 2018. Objavljeno v Za začetek.

Zjutraj jo je še objel, tako kot je to storil vsako jutro.
Pobožal je otroka, ki je še spal v postelji, kot je to storil vsako jutro.
Nato je odšel … kot vsako jutro.
Bil je zidar in v njegovih močnih rokah … v njegovem objemu … se je čutila popolnoma varno. Njegove dlani so bile zaradi dela grobe, hrapave … koža na njih trda in razpokana … pa vendar: kadar se je je dotaknil, jo pobožal … kadar je v svoje velike dlani ujel njen drobni obraz in jo poljubil … je drhtela od neizmerne nežnosti.
Ljubila ga je.
V njenem srcu ni bilo dvoma, nevere, sence …
Bila je srečna.
A tisto jutro je odšel … in se ni več vrnil.

Stolp, ki so ga zidali, se je zrušil in pod seboj pokopal svoje graditelje. Osemnajst zidarjev. Osemnajst mož. Osemnajst trupel. Za seboj so pustili ruševine: žene in otroke, matere in očete, sestre in brate, sosede in prijatelje … Čudna je bila tišina. Brez joka. Skorajda brez solz. Mali otroci niso niti vedeli, kaj se godi, starejši pa niso vedeli, kaj naj sploh čutijo … kako naj čutijo, kar čutijo … Očetje so se v hipu postarali, starci postali še starejši, v nemi jezi so pljuvali po tleh in nemočno obračali oči k nebu. Žene in matere pa so se gledale … in tehtale …, katera bolečina je večja. Kaj bolj boli: pokopati moža ali pokopati otroka? Vsaka zase je vedela odgovor, usta pa so ostala nema.
V kamnite grobove so položili polomljena, razbita, ranjena in zmaličena telesa svojih ljubljenih, a njihova polomljena, razbita, ranjena in zmaličena srca so postala kot kamen. Kot grob.
Vrnila se je domov in objela sina. Od tega dne je živela le še za sina. Ljubila ga je. Preveč. Ker je v njem ljubila oba: njega, ki ga je izgubila in njega, ki ji je še ostal.
Ljubila je. A v srce, ki prej ni poznalo dvoma, nevere in sence, se je naselil dvom. In nevera. In tema. Srce je bilo grob in v prsih je bila praznina. Praznina, ki jo je včasih napolnila s spomini nanj. Spominjala se je objemov, dotikov, pogovorov in molka. Spominjala se je korakov in preležanih trenutkov. Spominjala se je strasti in prepirov. Spominjala se je oči … Njegovih oči, ko je prvič ujela njegov pogled! Njegovih oči v poročni noči! Njegovih oči, ko mu je povedala, da je noseča! Njegovih oči, ko je v naročju prvič držal sina! Njegovih oči za mizo … pri vodnjaku … ko se je vrnil z dela… Njegovih oči, ko se je na koncu dvorišča obrnil in ji pomahal v slovo … kot vsako jutro. Le, da je bilo tisto jutro zadnje. Spominjala se je njegovih zaprtih oči, ko je ležal pred porušenim stolpom, skupaj s še sedemnajstimi …
In se je praznina napolnila z jezo. Na krutega in neusmiljenega Boga. Na usodo.
Potem je prišla tesnoba. In ostala dolgo. Ni več spala. Ni si upala spati. Ni si upala zatisniti očesa. Kajti, ko je zaprla oči, je tesnoba sprožila svoje lepljive lovke, jo objela in vlekla … nekam na drugo stran … kamor si je želela: k njemu! A je morala ostati! Zaradi sina. Ki ga je ljubila. Zato ni spala. Ni zatisnila očesa. Gledala je njega, v katerem je ljubila oba! Praznino v prsih pa je počasi, iz leta v leto, iz meseca v mesec, iz dneva v dan in iz noči v noč … iz ure v uro in iz trenutka v trenutek … vse bolj polnil strah. In kar človek predolgo nosi v srcu, se spremeni v stvarnost. Zato živimo, kot živimo.

Bala se je, da bo izgubila še sina. In to se je zgodilo.
Vedno se je bala, da ji bo počilo srce, če se bo to zgodilo. A ji ni. Kako naj poči nekaj, česar ni? Kako naj se razpoči ta ogromna skala, zavaljena h grobu njenega srca?
Ko pa so sina položili na nosila in ga odnesli iz hiše, se je zlomila … in zajokala. Jokala je, ko so ga nesli čez dvorišče. Jokala je, ko so ga nesli po ulicah. Jokala je, ko so zavili iz mesta. Jokala je, ko je k nosilom pristopil Jezus in zaustavil sprevod. Zaustavil solze. V svoje mlade dlani je ujel njen postarani obraz … in jo pogledal. V Njegovih očeh je uzrla vse svoje spomine. Uzrla je objeme, dotike, pogovore in molk. Uzrla korake in preležane trenutke. Uzrla je strast in prepire. Uzrla je svojo jezo, tesnobo in strah. Uzrla je svoje življenje. Uzrla je ljubezen.
Uzrla je Očeta, ki je eno s Sinom. Uzrla Očeta, ki daruje Sina. Uzrla je grob in skalo zavaljeno h grobu. Uzrla odvaljeno skalo in grob, napolnjen s svetlobo in ljubeznijo. Uzrla je oba, ki ju je izgubila: očeta in sina. Uzrla je Očeta in Sina.
Zaprla je oči. Po dolgem, dolgem času je zaprla oči. In slišala besede:
»Mladenič, rečem ti: Vstani!«
Odprla je oči in objela sina.
In v sinu ljubila njegovega očeta.
In v Sinu ljubila njegovega Očeta.

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 10, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.

Urednikova beležnica oktober 2018

Napisal Marko na 29. septembra 2018. Objavljeno v Beležnica.

Oktobra se začne akademsko leto, ko odprejo vrata fakultete ter sprejmejo študente, da si bodo nabirali novo znanje. Tako vam v tokratnem Ognjišču predstavljamo dr. Roberta Petkovška, dekana teološke fakultete. V tej številki Ognjišča odmeva tudi razkritje pedofilske afere v Ameriki. O tem problemu v Ameriki, pri nas in po svetu smo se pogovarjali z dr. Andrejem Nagličem, članom ekspertne skupine za reševanje spolnih zlorab. Ista tema odmeva tudi v našem komentarju.

Oktober je posvečen molitvi rožnega venca. Na voljo imamo drobno knjižico Rožni venec s podobami (cena samo 2,90 €). Njena preprosta vsebina se je že doslej zelo priljubila bralcem. Prav tako je še na voljo dvojni CD Rožni venec (cena samo 12,52 €). V naših trgovinah pa si lahko nabavite najrazličnejše vrste rožnih vencev, od klasičnih do modernejših oblik.

Tema meseca v mladinski prilogi je bioetika, v kateri pisci odgovarjajo na pereča vprašanja o etiki, ki jih je prinesla sodobna tehnologija. Tako prilogo priporočam v branje vsem, ki bi radi poglobili svoje vedenje o splavu, umetni oploditvi, evtanaziji, kloniranju … in našli krščanski pogled na ta izredno občutljiva sodobna vprašanja.

V tiskarno smo oddali knjigo Jožefmarije Escrivája de Balaguerja Kovačnica. Knjigo so prvič izdali leta 1987 in je je bilo do zdaj natisnjenih več kot 400.000 izvodov v petnajstih jezikih. Več o knjigi si lahko preberete na str. 114. Pri Ognjišču sta doslej izšli že dve knjigi istega avtorja: Pot in Brazda. Pisec knjig je bil ustanovitelj papeževe osebne prelature Opus Dei, ki letos praznuje 90-letnico ustanovitve in 15-letnico prihoda v Slovenijo. O njej ste gotovo že marsikaj slišali in prebrali. Mnogi jo imajo za skrivnostno in trdijo, da v zakulisju obvladuje mnoge vzvode cerkvenega, pa tudi finančnega, gospodarskega in političnega življenja. Zato se je naš sodelavec odpravil na obisk v njihov ljubljanski center, da bi odstrl te skrivnosti in prikazal njihovo delo.

Prav tako oktobra izide knjiga Petra Milloniga Zasidran v veri. Gre za svojevrstna razmišljanja o veri, ki jih je napisal uspešen poslovnež, vpet v sodobno življenje, ne pa teolog ali redovnik. Z njimi nas v svojevrstnem slogu – zagotavlja, da daleč od pridigarskega – vabi k razmisleku, ki potem lahko usmerja naše življenje. Več o knjigi na str. 114.

Izid posebnih Svetopisemskih domin napoveduje, da se pri naši založbi pripravljamo na konec leta z Miklavževimi in božično-novoletnimi obdarovanji. Kot že sam naslov Svetopisemske domine pove, gre za igro, s pomočjo katere bodo lahko otroci spoznavali sporočilo Svetega pisma. Tudi zato igra vsebuje knjižico s svetopisemskimi zgodbami.

Svetopisemske domine so samo ena od novosti in ena od ponudb, ki jih bomo predstavili v Miklavževemu katalogu in ga bomo dodali novembrski številki Ognjišča. Vemo, da nekateri radi kupujete darila za obdarovanje pri naši založbi (nekateri to tudi radi naredite dovolj zgodaj), zato vas že sedaj vabimo, da si ogledate naš katalog in v njem izberete darila (med njimi bo tudi bogata ponudba jaslic), ki bodo tudi duhovno obogatila vaše obdarovance. Za župnijske urade in druge katoliške organizacije pripravljamo posebno ponudbo, a o vsem tem več v prihodnji številki.

RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 10, str. 4.

“Taka se ne bi šla kazat ljudem!”

Napisal Marko na 26. septembra 2018. Objavljeno v zgodbe.

Besedo prometna nesreča slišimo pogosto, žal prepogosto! “Tudi moj padec s kolesom je bila prometna nesreča,” se je zamislila Rozalka.
Ko se je po strmem klancu spustila navzdol, je ob nagli vožnji v prednjem kolesu nekaj počilo, balanca je ni več ubogala in kolo je uporno zavilo na drugo stran ceste. “Joj, če zdaj nasproti pripelje avto, ljubi moj angel, varuj, varuj me, da pridem srečno do ravnine, saj ob tej hitrosti ne morem stopiti s kolesa, pa tudi zavore ne delajo,” se je v strahu priporočala Rozalka.
Naenkrat pa je kolo zadelo ob pločnik na nasprotni strani ceste in Rozalka je z glavo udarila ob rob pločnika ter za nekaj trenutkov obležala ob kolesu. Počasi je vstala ter z roko potipala boleče čelo. V hipu je bila njena dlan polna krvi. Vsa v strahu je počasi odtavala do najbližje hiše, kjer je bivala njena prijateljica, da jo zaprosi za pomoč. Ko je pozvonila, je prijateljica, ki ji je odprla, ob pogledu na njen krvaveči obraz prestrašena obstala, saj jo je komaj prepoznala. Rozalka ji je povedala, kaj se ji je zgodilo.
»Ali te zapeljem na urgenco?« je vprašala prijateljica, ki je premagala prvi strah ob pogledu nanjo. Stopila je v sobo ter Rozalki prinesla ogledalo. Ko je videla, kakšna je, se je tudi sama prestrašila. Pod modrikasto buško na čelu je zevala velika rana, eno lice je bilo razpraskano.
Toda Rozalka je kmalu premagala prvi strah. »Upam, da ni tako hudo, kot je videti. Verjetno so le zunanje poškodbe, saj nisem izgubila zavesti. Vendar le potrebujem pomoč. Prosim, če bi me peljala k moji prijateljici medicinski sestri.« Prijateljica je to brez pomišljanja storila, saj je vedela, da je Rozalka potrebna vsaj nekaj prave strokovne pomoči.
Tudi medicinka se je prvi hip prestrašila njenega ranjenega obraza, vendar se je hitro lotila svoje strokovne pomoči.
»Veš, da si imela srečo,« ji je rekla, ko je čistila njen krvavi obraz.
»Kakšno srečo? Misliš reči nesrečo,« je ugovarjala Rozalka.
»Ne, ne mislim nesrečo, ampak srečo – srečo v nesreči! Če bi tale zevajoča rana na čelu bila le malo nižje, ne bi sama vstala s kraja, kjer si padla, drugi bi te pobrali in v nedeljo bi imeli pogreb,« ji je o resnosti njene nesreče odkrito povedala medicinska sestra. Odpeljala jo je domov ter ji obljubila, da jo naslednji dan obišče, če bi se stanje poslabšalo, bi ji pomagala v bolnišnico.
Ob obisku medicinske sestre naslednji dan sta si obe oddahnili. Rozalka je povedala, da je kljub bolečinam nekoliko spala, da se ji ne vrti v glavi in je rana ne kljuje. Polni upanja sta se poslovili. Sestra ji je zagotovila nadaljnjo pomoč in skrb.
Nesrečni padec s kolesom se je zgodil v četrtek. Prišla je nedelja. Rozalka se je kar dobro počutila in pripravljala se je, da gre k maši. Obstala je pred ogledalom. Ranjeno in obvezano čelo je skušala nekoliko zakriti z lasmi. Ranjenega lica ni mogla zakriti. “V cerkvi se bom stisnila v kakšen kot, imela bom glavo malo bolj sklonjeno, da ne bom vzbujala pozornosti in pomilovanja,” si je dopovedovala in se odpravila v cerkev. Vendar se ni mogla skriti. Nekatere znanke in prijateljice so jo po maši ustavile in jo spraševale, kaj se ji zgodilo. Mimo je prišla tudi skrbno naličena gospa ter stopila k Rozalki. »Uh, takale bi se pa ne bi šla kazat ljudem!« se je obregnila. »Tudi jaz se ne bi šla taka kazat ljudem, prišla sem se pokazat Bogu, ker je nedelja, pa tudi da se zahvalim, da sem ostala živa v nesreči, ki bi se lahko drugače končala,« je mirno odgovorila Rozalka.
ŠKUFCA, Angelca. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 9, str. 92.

Hostija v njegovih rokah

Napisal Marko na 25. septembra 2018. Objavljeno v zgodbe.

Filipa je presenetila prošnja prijatelja Maksa. Razlagal mu je, da je v hudih škripcih, ker mu je naprošeni fotograf tik pred zdajci odpovedal sodelovanje na hčerkini poroki. Njemu se od vseh teh priprav že meša, saj skoraj vse sloni na njegovih ramenih. Med točo njegovih besed se Filip ni mogel spomniti primernega izgovora, saj bi najraje rekel ne, in je samo neodločno odkimaval.
»Saj si že fotografiral na številnih, tudi pomembnih prireditvah,« ga je skušal pridobiti Maks, »zato teh nekaj poročnih posnetkov zate ne bi sme biti noben problem.«
»Že, že,« se je branil Filip, »toda v cerkvi se ne bi najbolje znašel. Saj več, da v cerkev bolj redko zahajam.«
»Naj te ne skrbi! Vse ti bom natančno razložil. Poročni obred in tudi potek maše.«
Hotel je že reči ne, toda ta besedica mu kar ni hotela z jezika. Vživel se je v prijateljevo stisko in je prikimal. Maks mu je z vso močjo stisnil roko: »Vedel sem, da si pravi prijatelj!«
»Res sem že fotografiral marsikje,« je premišljeval med potjo domov, »upam, da se bom znašel tudi v cerkvi.« Rad je vzel v roke fotoaparat. Zanj je bil čudežna napravica, ki ustavi čas in trenutke zapiše za desetletja. Samo delček sekunde je treba ujeti.
Še isti dan si je ogledal cerkev, kjer bo poroka, potem pa po telefonu poklical Maksa, da mu je vse razložil. Hotel je vedeti za vsako podrobnost, da mu je Maks na koncu rekel, da je zadevo vzel skoraj preveč resno.
»Pa sem se res preveč bal, kako bo šlo,« je med poročnim obredom prišlo na misel Filipu. Hkrati pa je bil vesel, da se je zaradi teh priprav vedno znal postaviti na pravo mesto, da je naredil najboljše posnetke. Užival je, ko je skozi objektiv opazoval srečo ženina in neveste in skušal jo je ujeti tako, da jima bodo ti trenutki ostali zapisani v spomin za vse življenje.
Pozdrav miru mu je s stiski rok med novoporočencema in sorodniki ponudil kar nekaj motivov, ki jih je bil posebno vesel. Ko je iskal naslednji motiv, je opazil, da se je sončna svetloba skozi pisane barve stranskega okna čudovito razlila po sredini oltarja. Stopil je bliže. Pogled mu je obstal na duhovnikovih rokah: vzel je posvečeno hostijo, jo za trenutek držal nad kelihom, nato pa jo je previdno prelomil. S palcem in kazalcem je šel počasi po obeh prelomljenih robovih, da bi morebitni drobci hostije padli v kelih z Rešnjo krvjo. Zazrl se je v duhovnikov obraz: na njem je bral mir in predanost.
»Ta mož trdno veruje, da ima v rokah živega Boga!« ga je prešinilo. Zdelo se mu je, da je odkril nekaj, česar z razumom ni mogoče dojeti. Stopil je še bliže, izostril sliko in sprožil. »Upam, da sem ujel pravi trenutek.«
Po maši je bila gostija na kmečkem turizmu. Bilo je zelo živahno in imel je veliko dela. Pozno popoldne se je oglasil tudi župnik, ki se je po skupinskem slikanju zaradi nujnih obveznosti začel poslavljati.
Prišel je tudi do Filipa. Pohvalil ga je, da je bil mašo in poročnim obredom zelo neopazen.
»Vi ste pa meni dali misliti,« je rekel Filip.
»Res? Zaradi česa?« se je začudil župnik.
»Zaradi neke kretnje.« Župnik ga je vprašujoče pogledal. »Ker ste tako skrbno prelomili hostijo in se s prsti sprehodili po njenih prelomljenih robovih.«
»To ste opazili?« je bil župnik presenečen. »Ne morem drugače,« je dejal. »Do nedavnega so hostije pripravljale sestre karmeličanke iz samostana v Sori, zdaj pa jih ne pečejo več. Škoda. Njihove se niso drobile. Te, ki jih dobivamo zdaj, je težko prelomiti in tudi drobijo se. Bog ne daj, da bi se kakšen drobec posvečene hostije izgubil!«
»Sem si kar mislil, ko sem vas videl,« je dejal Filip. »Vi verujete …?« ni dokončal stavka.
»Z vsem srcem in vso dušo trdno verujem, da je v hostiji navzoč živi Jezus,« je dejal župnik in mu podal roko.
Filip je komaj čakal, da slike v miru pogleda doma. Nekatere so mu zares dobro uspele. Ustavil se je ob sliki, ki jo je najbolj nestrpno pričakoval. Čeprav je bila posneta v trenutku in ni bilo časa za razmišljanje, je bil s kompozicijo zadovoljen. Posebej ga pritegnil duhovnikov obraz. Izžareval je vero v bližino Božje ljubezni. Kar ni mogel odtrgati pogleda od njega.
Ko je prišla domov žena, ji je pokazal sliko. »Kaj ti pove?«
»Lepa je,« je rekla.
»Samo to?«
»Čudovita igra svetlobe.«
»Pa izraz na duhovnikovem obrazu?«
»Umirjen.«
»Pa nič drugega?« jo je razočaran vprašal.
Žena ga je nekoliko začudeno pogledala.
Filip pa je kar naprej strmel v sliko.
“To, kar vidim na tej sliki,” mu je prišlo na misel, “je mogoče videti samo z očmi vere. Meni je bila dana ta milost.”
JARC,Janko. Smiljan. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 9, str. 91.

Bogastvo Mirenskega Gradu

Napisal Marko na 25. septembra 2018. Objavljeno v Na obisku.

Na obisk na Mirenski Grad sem prišel ravno v času, ko sredi avgusta med rednim izvajanjem počitniških dejavnosti usklajujejo načrte dejavnosti za novo šolsko leto. Čeprav je Mirenski Grad najbolj znan kot kraj duhovnih vaj, je v zadnjih desetih letih okrepil svoje dejavnosti predvsem pri delu z otroki, mladimi, družinami, brezdomci ter prostovoljci.

Če na hitro pogledamo v preteklost, ni zanemarljiv podatek, da so na Mirenskem Gradu že več kot 100 let prisotni lazaristi, ki so na ta kraj prišli 17. decembra 1913. V slovenskem prostoru se je Mirenski Grad še posebej utrdil v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je postal eno od osrednjih duhovnih središč v Sloveniji. Danes ta del dejavnosti, ki je namenjen za izvajanje duhovnih vaj, predstavlja Gnidovčev dom duhovnih vaj, ki ga vodijo lazaristi. Poleg tega štirje duhovniki, ki se trenutno nahajajo na Mirenskem Gradu, dajejo pečat širši okolici, saj nudijo pomoč tudi okoliškim župnijam, vodijo ljudske misijone, duhovne vaje in sprejemajo romarje, ki se oglasijo v tem svetišču.
Cerkev na Mirenskem Gradu je posvečena Žalostni Materi Božji, njen praznik praznujemo 15. septembra. Slovesen praznik obhajajo vsako tretjo nedeljo v septembru in mu rečejo tudi kvatrnica, saj je šlo za velik praznik in bogato praznovanje tega dne.
Na Mirenskem Gradu živijo tudi sestre usmiljenke. Ravno one so pred leti dale v uporabo svoje stare prostore in se preselile v novo hišo, kjer še naprej izvajajo svoje poslanstvo. Poleg teh dveh skupnosti je svoj dom na tej vzpetini nad Mirnom našla še skupnost Betlehem ter Društvo prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote, ki svoje dejavnosti na tem kraju izvaja vse od leta 2006.
Ob praznovanju 100. obletnice lazaristov na Mirenskem Gradu leta 2013 je kardinal Rode na slovesnosti dejal, da je to vzorno sobivanje skupnosti duhovnikov, sester, bratov iz skupnosti, ki v molitvi, delu ter potrpljenju dajejo zgled prave evangeljske skupnosti. Za dobro usklajenost vseh skupnosti in programov skrbi lazarist Peter Žakelj.

CENTER ZA DRUŽINE
Na Mirenskem Gradu sta me ob mojem obisku sprejeli Andreja Ličen in Maja Prinčič, zaposleni v Društvu prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote. Društvo je humanitarna organizacija, ki deluje v Ljubljani in na Mirenskem Gradu. Poslanstvo društva je pomagati človeku v stiski in pod njegovim okriljem deluje Center za družine Mirenski Grad.
Sogovornici sta mi povedali: »V centru se zbirajo ljudje s podeželja ali manjših mest iz štirih občin in iz zamejstva, kjer ni podobnih centrov, ki bi nudili podporo vsem družinskim članom in odgovarjali na potrebe družin.
Naše dejavnosti so namenjene otrokom, mladostnikom in mladostnicam in njihovim staršem; posameznikom v vseh življenjskih obdobjih in družinam.«
Cilj centra je graditi dom: »Želimo si, da bi se prav vsak počutil sprejetega in varnega in bi našel to, kar ga osrečuje – pravi dom. Pri nas je dobrodošel vsak: mlajši ali starejši, poročen ali samski, z družino ali brez nje … V center prihajamo različni in tu vsak najde svoj prostor. Naše skupno vodilo je Skupaj gradimo dom.«
V pogovoru sta mi skušali predstaviti delo, ki ga z veseljem opravlja osem zaposlenih. Delo zajema toliko različnih področij in dejavnosti, da bi za celotno sliko skoraj potreboval organigram. V okviru centra se izvajajo različni programi:

za otroke in mlade (varstvo, učna pomoč, učenje glasbe, oratorij, skupine in druženja za mlade, ustvarjalne delavnice),
za zakonce in starše (zakonske skupine, osebni pogovori, spletni forum),
za družine (vokalna skupina, družinski večeri, različne prireditve),
za vse generacije (romanja, duhovne vaje v hribih, delovni tabor).

V pogovoru sta mi najprej predstavili dejavnosti Centra za družine, kjer želijo krepiti današnje družine, jim biti v oporo pri gradnji doma in jim tudi s svojimi programi nuditi osebno rast, razvedrilo in ponujati možnosti ustvarjalnega preživljanja prostega časa. Tako za družine, mlade in posameznike čez celo leto pripravljajo različne programe, za katere skrbi 8 ljudi in ki se jih na tak ali drugačen način udeležuje več kot 800 uporabnikov.

DELO Z OTROKI IN DRUŽINAMI
»Naš temeljni cilj je ustvarjati dom in prostor sprejetosti ter kolikor je v naši moči, pomagati družini kot celoti. Če pridejo k nam otroci, se trudimo vzpostaviti stik tudi s starši in s tem biti opora pri rasti vsakega posameznika v družini.
Posebej bi rada izpostavila učno pomoč za otroke. Prav ta program ponuja vstopno točko do cele družine. Ravno to je področje, kjer vemo, da bomo samo otroku zelo težko pomagali, če nimamo stika in podpore tudi s strani staršev.« Izvajanje učne pomoči poteka čez celo leto.
Učenje je zastavljeno širše: »Spodbujamo otroke k delavnosti, veri vase, vztrajnosti, osredotočenosti,« pravi Maja. »Ni druge poti, kot da se pomatrajo. Urnik učne pomoči je tako sestavljen iz začetnega pogovora, kjer ima vsak možnost povedati kaj o svojem dnevu, kakšni oceni, če jo je pridobil. Sledi 1. učna ura, nato je malica, ki si jo otroci pripravijo sami. Ker jih želimo vzgajati k redu in delu, otroci po malici tudi pospravijo in pomijejo. Naš cilj je, da jim za tiste popoldneve, ko prihajajo k nam, poskušamo ustvariti domače, sprejemajoče okolje, da se bodo dobro počutili in dobili tudi kaj tega, česar doma ne morejo. Hkrati pa si želimo, da bi jih osebnostno okrepili. Veliko se pogovarjamo, rešujemo konflikte, probleme, saj se danes mnogi problemom raje izognejo, kot pa da bi se jih lotili reševati.«
V okviru učne pomoči izvajajo tudi program Učenje za življenje, kjer otrokom nudijo možnost, da poprimejo za kakšno delo. Tako se lahko preizkusijo v mizarski delavnici, v kuhinji, na vrtu ali na kakšnem drugem praktičnem področju.
Vse izvajanje učne pomoči poteka s pomočjo prostovoljcev.
»V preteklem šolskem letu smo učno pomoč nudili preko petdesetim otrokom. Pri izvajanju učne pomoči sodelujemo z okoliškimi šolami, ki otroke z učnimi težavami usmerjajo k nam.«
Poleg učne pomoči izvajajo še učenje glasbe. V okviru centra delujejo štiri zakonske skupine, ki jih vodi lazarist Peter Žakelj. Posebnost so petkovi družinski večeri in družinska vokalna skupina. Enkrat mesečno organizirajo mladinsko mašo, po kateri pripravijo ustvarjalno delavnico in skupno večerjo.
Med poletnimi počitnicami izvajajo še počitniško varstvo. Velik zalogaj je priprava oratorija, na katerega pride 150 otrok in 50 animatorjev. »Posebnost našega oratorja so mamice in tatkoti, ki nam pripravljajo materiale za kateheze, pospravljajo po športnih igrah, pripravljajo malico, pomagajo v kuhinji. Tako v času oratorija v kuhinji skuhamo 250 kosil in 100 drugih obrokov za vse.«

DELO S PROSTOVOLJCI IN MLADINO
Programov, ki jih izvajajo na Mirenskem Gradu, si ne predstavljajo brez prostovoljcev. V letu 2017 je bilo v programih samo na Mirenskem Gradu dejavnih 130 prostovoljcev. Prostovoljci izvajajo in nudijo učno pomoč, pomagajo pri varstvu otrok, poučujejo glasbene inštrumente, pazijo otroke med duhovnimi vajami, delujejo kot animatorji na oratoriju, pomagajo pri razdeljevanju hrane v Novi Gorici …
Zanje izvajajo Šolo prostovoljstva in jim želijo biti v oporo pri njihovih prizadevanjih.
»V takšnih stikih z mladimi se kaže sodobna pastorala in delo z mladimi. Z vzgojo prostovoljcev se društvo posredno vključuje tudi v boj proti različnim odvisnostim in pasivnosti.
Po izkušnjah vidimo, da si mladi želijo odnosa, stika in globine. Vsi mladi, ki sodelujejo kot prostovoljci, se vsaj enkrat tedensko srečajo. S tem se vzpostavi svojevrstna dinamika, opora in skozi konkretno delo v veselju zaživijo. Mladi radi pripadajo, želijo biti koristni in videti uspeh svojega dela. Radi prihajajo in so del te velike družine prostovoljcev.«

DELO Z BREZDOMCI
Čez teden prihajajo na Mirenski Grad brezdomci iz Ljubljane in skupaj s skupnostjo Betlehem in zaposlenimi delajo na vrtu, v delavnicah in skrbijo za veliko obnovitvenih in vzdrževalnih del. V društvu je delo z brezdomci druga pomembna dejavnost. V Ljubljani je osrednja enota, kjer je Dnevni center za brezdomce, namestitvene podpore in zavetišče. Na Mirenskem Gradu pa izvajajo namestitveno podporo ter skrbijo za brezdomce v Novi Gorici. »Konkretno to pomeni, da imamo na razpolago bivanjsko enoto, kjer lahko brezdomci stalno bivajo, in več sob, kamor prihajajo čez teden. Skupaj delamo, z njimi smo pri obrokih, skupaj načrtujemo delo, z njimi ustvarjamo in praznujemo. Tako gradimo njihovo dostojanstvo in jih vzgajamo za odgovorno življenje. Pomembno je razvijati sposobnosti, zavest, da se moramo truditi in delati. Ta način dela jih privlači, kar nam tudi povedo in pokažejo, ko so veseli in se skupaj z nami veselijo sadov svojega dela,« je opisala Andreja.
Pestra paleta dejavnosti in razvejanost dela čez cel dan zahteva precej tudi od ljudi, ki pripravljajo in vodijo programe. Maja je tako izpostavila, »da nenehno vstopanje v odnose z ljudmi ni več služba, ampak del življenja. Zato pridejo trenutki, ko si moramo tudi mi vzeti čas za Boga, zase, da ne pozabimo, da smo orodje v njegovih rokah, da se ne bi čutili, da je vse odvisno od nas.«
Svoj pogled obračajo tudi že v prihodnost. »Izziv mi je, da že med izvajanjem dejavnosti spremljam in se sprašujem, kaj Bog hoče od nas. Želimo si, da bi prepoznavali potrebe ljudi in družin, ki prihajajo k nam.«

VINCENCIJEV KOLEDAR
Vsako leto pripravijo v društvu tudi poseben koledar, za katerega priskrbijo fotografije prostovoljci društva. Letošnji koledar je nastajal pod geslom Marija skoz’ življenje. »V objektiv smo skušali ujeti znamenja, ki prikazujejo, kako nas Marija spremlja v vseh trenutkih življenja. Meseci prikazujejo podobe, ob katerih lahko razmišljamo, kako je Marija z nami doma, v jutru in večeru, v preizkušnjah, na poti, pri počitku, na potovanju, v družini, v molitvi, na križpotju, na križevem potu, pri delu, v češčenju, skratka povsod.«
S sredstvi, ki jih naberejo ob prodaji koledarja po župnijah, poskušajo pomagati različnim družinam v stiski. Trenutno so od marijinih sester dobili v dar hišo, ki je potrebna temeljite obnove. Zbrana sredstva od letošnjega koledarja bodo namenili obnovi hiše za družino v stiski.

ERJAVEC, Matej. Bogastvo Mirenskega Gradu). (Na obisku). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 9, str 61-63
Fotografije Danijel OLIVO.

Bog je samo eden – to je krščanski Bog, …

Napisal Marko na 24. septembra 2018. Objavljeno v Pisma.

Pred kratkim sem doživela izredno milost. Moj otrok je, tako jaz trdim, čudežno ozdravel. Prej sem se odtujila Cerkvi, po tem dogodku pa vem, da je to delo Boga, ki ni strašen in maščevalen, pač pa velika dobra sila, ki je pravična in ljubeča. Ki je povsod in za vse ljudi. Danes vem, da je to krščanski Bog, islamski Alah ali hindujski Krišna … Bog je samo eden. In ko umrem, Bog ne daj, da se mi prikaže Krišna. Želim si in upam, da bom srečala svojega Jezusa, hindujcu pa želim, da se mu prikaže Krišna, ne pa Jezus. Kakorkoli že: Bog je za vse stvarstvo samo eden. Če mislite, da je ta misel greh, prosim za odpuščanje … vendar sem prepričana, da nikoli ne bom mislila drugače. Izobrazba nam je prinesla dvom v dogme. Vendar Božja zapoved je, da se moramo učiti, spoznavati, pridobivati znanje.
Olga
Najprej sem vesel, da vas je ‘čudežna ozdravitev’ vašega otroka zopet pripeljala k Bogu. Doživeli ste, kako je Gospod dober in zaradi njegove dobrote ste se zatekli k njemu.
Strinjam se z vami, da je Bog samo eden. Danes nekateri celo trdijo, da tega Boga eni imenujejo Kristus, drugi Alah, tretji Krišna itd. in da je to vseeno. Cerkev oznanja, da je Bog res eden, ni pa res, da se isti Bog javlja na različne načine kot Alah, Krišna … Različne vere so za nas izziv. Kakšen odnos naj imamo do drugih ver kristjani?
V tem pogledu je za nas kažipot Drugi vatikanski cerkveni zbor, ki je tudi uradno izrazil spoštovanje do pripadnikov nekrščanskih verstev. To naredi predvsem v Izjavi Cerkve o razmerju do nekrščanskih verstev (N), ki je bila sprejeta 28. oktobra 1965. leta. Znamenit je stavek: »Katoliška Cerkev ne zameta ničesar od tistega, ker je v teh verstvih resničnega in svetega. Z odkritosrčno spoštljivostjo gleda na one načine delovanja in življenja, na ona pravila in nauke, ki se sicer v mnogočem razlikujejo od tistega, česar se sama drži in uči, a neredko odsevajo žarek Resnice, ki razsvetljuje vse ljudi« (N 2).
Različnost ver je za koncil odraz teženja človeka po Bogu, ki je položeno v njegovo notranjost. Zato je vsak človek po svoji naravi religiozen, v svojem bistvu naravnan na Boga. Ljudje iščejo ter “pričakujejo od različnih religij odgovor na skrite uganke človeškega bivanja, ki danes kakor že od nekdaj do globin vzbujajo človeška srca” (N 1). Zato “že od najstarejših časov pa prav do današnjih dni najdemo pri različnih narodih neko zaznavanje tiste skrivnostne moči, ki je prisotna v potekanju stvari in v dogodkih človeškega življenja; še več včasih najdemo priznavanje najvišjega božanstva ali celo Očeta” (N 2).
V Odloku o misijonski dejavnosti Cerkve najdemo tudi poziv kristjanom, naj bodo pri pričevanju za Kristusa povezani z drugimi ljudmi in naj v njihovih izročilih odkrivajo “skrita semena besede” (M11). Izraz semena besede (logoi spermatikoi) je uporabil že sveti Justin, pisatelj, apologet iz prvih časov krščanstva. Evzebij pa je govoril, da so bile poganske filozofije ‘priprava’ na Kristusa.
Zaradi tega spoštovanja do pripadnikov drugih ver koncil priporoča z njimi dialog in skupno nastopanje “v obrambo in pospeševanje socialne pravičnosti, moralnih vrednot ter miru in svobode za vse ljudi” (N 3).
Ob takem pozitivnem pogledu na nekrščanska verstva in njegove pripadnike, se postavlja v novi luči tudi vprašanja zveličanja nekristjanov, oziroma po domače – ali bodo tudi nekristjani prišli v nebesa, o čemer pišete tudi vi. Cerkev uči, da bodo tudi pripadniki nekrščanskih verstev zveličani, če bodo živeli po svoji vesti. To je lepo izraženo v koncilski pastoralni konstituciji Cerkev v sedanjem svetu. Sklicuje se na Sveto pismo, in sicer na pismo Rimljanom, kjer pravi, da je Kristus umrl “za nas vse” (Rim 8,32). Torej tudi za nekristjane. Zato pravi: »Ker je namreč Kristus za vse umrl in ker je poslednja človekova poklicanost k resnici samo ena, to se pravi Božja, moramo biti prepričani, da Sveti Duh na način, ki je znan samo Bogu, vsem ljudem podarja možnost, da se pridružijo tej velikonočni skrivnosti« (CS 22,5).Podobno govori tudi Odlok o misijonski dejavnosti Cerkve, da “ljudi, ki brez svoje krivde ne vedo za evangelij, more Bog po sebi znanih poteh privesti k veri, brez katere ni mogoče biti Bogu všeč” (M 7).
Na podlagi učenja koncila lahko odgovorim na vaše vprašanje, kdo se nam bo prikazal po smrti. Pravzaprav ste sami odgovorili: “Bog, ki ni strašen in maščevalen, pač pa velika dobra sila, ki je pravična in ljubeča.” Torej bomo uzrli obličje neskončno ljubečega Boga, ki se nam je razodel v Jezusu Kristusu in ki je odrešil vse ljudi.
RUSTJA, Božo. (Pisma). Ognjišče, 2018, leto 55, št. 9, str 40-41.

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing