S triletno hčerko občasno zvečer moliva molitvice, kot so Sveti angel, Zdrava Marija, O, Jezus, blagoslovi me. Zadnjič pa me je ob molitvi O, Jezus, blagoslovi me vprašala, kaj je to “grehi moji”. Skušala sem ji razložiti, da je greh, kadar je nekdo hudoben. Sledilo je vprašanje, če ima hudobni volk iz pravljice o Rdeči kapici greh … Bolj ko sem se trudila razložiti, bolj sem se zapletala. Ob tem pa me je vedno znova presenečala njena nedolžnost in zavedanje, kako je čista njena dušica in da greha ne pozna ne tako, ne drugače … Končali sva s tem, da sem ji naštela nekaj mojih grehov, ker njene napakice težko označim za greh. Tudi sem ji rekla, da majhni otroci greha nimajo (namenoma sem se ognila izvirnemu grehu …), ampak jih začnejo delati šele ko odrastejo, postanejo veliki in se za greh sami odločijo. Ko se je tema bližala nebesom in peklu, pa me je že skoraj zagrabila panika in je tokrat malo hitreje prišel čas za spanje.
Očitno pa z mojo razlago ni bila zadovoljna, saj vprašanje ponavlja praktično vsakič, kadar moliva.
Kako bi bilo najbolj primerno razložiti pojem greha, pekla in nebes triletnemu otroku?
Mateja

Najprej naj izrazim veselje, da se starši z otroki pogovarjate o verskih stvareh. To so prve in najboljše veroučne ure, ki so jih otroci deležni. Četudi starši kdaj ob tem začutite zadrego, sem prepričan, da vam Sveti Duh daje dovolj potrebne modrosti, da lahko zadovoljivo odgovorite svojim otrokom. Če pa starši za to modrost še posebej vsak dan prosite, potem gotovo ne morete v pogovoru z otrokom zgrešiti. Tudi iz tokratnega pisma veje nekaj te modrosti, saj je mama Mateja zelo primerno odgovorila svoji triletni hčerki. Poleg tega pa so takšna vprašanja otrok zelo koristna tudi za starše, saj morajo ponovno razmisliti o vprašanjih vere, ki so se jim zdela morda že samo po sebi umevna. Vsem odraslim se nam kdaj kaj podobnega zgodi. Že kar v pregovor je prišlo: dokler me ne vprašaš, vem, ko me vprašaš, pa ne vem. Zato je prav, da o skrivnostih svoje vere vedno znova razmišljamo in se pogovarjamo.
Eno izmed pomembnih pravil v pogovorih z otroki je, da se jim ne trudimo na njihova vprašanja odgovarjati izčrpno, ampak toliko, kolikor dejansko vprašajo in kolikor morejo dojeti. Ker bodo vedno znova spet spraševali o isti stvari, jim bomo postopoma lahko povedali še več in vedno globlje, glede na njihovo zrelost. Verjamem, da se je s triletnim otrokom težko pogovarjati o tako skrivnostnih in sorazmerno težko predstavljivih temah kot so greh, pekel in nebesa. Še teologi imamo kar nekaj težav, ko jih želimo ubesediti.
Glede vprašanja greha je v pismu mama ubrala dobro pot. Starši tudi najbolje veste, kakšne življenjske izkušnje že ima otrok in jih zato lahko pri pogovoru uporabite. Verjetno ima že triletni otrok izkušnjo, da ni vse enako dobro in da so tudi slabe stvari. Zlasti tiste stvari, ki povzročajo bolečino, ki drugega prizadenejo. Počasi verjetno tudi otrok spoznava, da včasih naredimo te stvari nehote, drugič pa hote. In če nato pritegnemo v pogovor še Jezusa ali Boga, ki je dober in nam želi samo dobro, potem bo otrok počasi spoznaval, da je greh nekaj prav nasprotnega dobremu in da zato ‘boli’ tako drugega človeka kakor tudi Boga. Če pa potem še praktično pokažemo na posamezne primere iz vsakdanjega življenja, si bo otrok počasi izoblikoval pravilno predstavo o grehu.
Morda je še težja naloga otroku razložiti, kaj so nebesa ali pekel. Predpostavlja namreč podobo Boga, ki jo že ima otrok. Če se v njegovi predstavi “Bogec krega ali jezi”, potem mu bo težje prenesti pravo sporočilo. Zato mora biti podoba Boga pozitivna in predvsem temeljiti na tem, da nas ima Bog zelo rad in da nam želi samo dobro in da tudi vse naredi, da bi nam bilo lepo in dobro že sedaj in tudi po smrti. O življenju po smrti se je potrebno z otrokom veliko pogovarjati in ga ne ‘varovati’ pred dejstvom smrti, samo tako bo v njem povsem normalno prisotno dejstvo obstoja posmrtnega življenja. Zlasti smrti bližnjih sorodnikov ali sosedov in prijateljev so lahko primerni trenutki za pogovor o tem, prav tako pa tudi cerkveni prazniki kot je veliki petek in velika noč. Glavno sporočilo naj bo, da nas dobri Bog želi imeti vedno pri sebi, zato je za nas ‘pripravil’ nebesa, kjer bomo doživljali njegovo ljubezen v vsej polnosti in tudi ljubezen ljudi med seboj. Lahko vključimo še navzočnost angelov, še posebej angela varuha, h kateremu že sedaj otrok moli. Tudi v tem pogovoru je primerno otroku predočiti čim več praktičnih primerov, kako že sedaj kdaj doživljamo kakšen ‘predokus’ nebes. To je takrat, ko si izražamo, kako se imamo radi med seboj, ko se ob tem prijetno počutimo … Morda ga spomnimo, kako mu je lepo, ko je v maminem ali očetovem naročju, povsem sproščen in vesel ter mu je nadvse prijetno. Potem si bo kar predstavljal, kako bo nekaj takega v nebes ‘trajalo’ ves ‘čas’ (vso večnost). In Bog si za nas prav tega najbolj želi. Spominjam se, kako so mi v neki družini pripovedovali, da si je njihova tri ali štiri leta stara hčerkica želela čim prej priti v nebesa, potem ko so se ob molitvi za rajno babico pogovarjali o nebesih, kjer zdaj ona prebiva. Očitno si je v svoji domišljiji tako čudovito ‘naslikala’ nebesa, da je pri skupni večerni molitvi pričela prositi nebeškega Očeta, naj jo čim prej vzame k sebi v nebesa. In to je prosila s takšno gorečnostjo, da sta se starša kar prestrašila, da je nebeški Oče slučajno ne bi vzel zares in jo uslišal.
Še težji zalogaj pa je verjetno takemu otroku predstaviti pekel. Vsekakor je pomembno, da dobi otrok že zelo zgodaj sporočilo, da pekel ni nekaj, kar bi hotel Bog; da si zelo hudobni ljudje pekel izberejo sami, že s tem, ko na tem svetu živijo hudobno do drugih, ko drugih nimajo radi. Bog pa v svoji ljubezni stori vse, da bi jim pomagal se spremeniti in se odločiti drugače. Otroci bodo verjetno najlažje počasi dojemali resničnost pekla, če jim rečemo, da je tam pa ravno nasprotno od nebes. Torej vedno nerazumevanje, nesprejemanje in zavračanje drug drugega, trajno trpljenje, bolečina, hudobija … Tudi za tako stanje lahko najdemo kakšen ‘predokus’ tudi v vsakdanjem življenju. Morda otrok sam pove, kdaj mu ni lepo in prijetno, kdaj se najslabše počuti, kaj ga najbolj boli … Nadvse je pomembno, da otroci čim prej dobijo sporočilo, da pekel ni kazen, ki bi jo naložil Bog, ampak ‘kazen’, ki si jo naložimo in izberemo sami z grehi, če ne prosimo Jezusa odpuščanja. Vprašanje o ‘hudobnem volku’, torej glede živali, pa je lahko primerno izhodišče, da otroku počasi pokažemo na razliko med živalmi in človekom.
Priznam, da mi je tokratno odgovarjanje bilo eno najtežjih do sedaj, zato se tudi zavedam, da nisem zadovoljivo odgovoril na zastavljeno vprašanje. A še enkrat izražam prepričanje, da starši z otroki dobite tudi dovolj potrebne starševske milosti, še posebej po zakramentu svetega zakona, da morete prav vsak svojim otrokom najbolje približati tudi te in podobne skrivnosti naše vere. Kajti, ko starši svojim otrokom govorite iz srca do srca, je to nenadomestljiva govorica, ki je noben strokovnjak ne more doseči.
TURNŠEK, Marjan.. (Pisma). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 1, str 62-63.

Jezus je rekel: »Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi in jaz vas bom poživil.« In Cerkev uči: Prejemanje spovedi in obhajila nam daje moč, da lažje spolnjujemo božje zapovedi, a jaz te pomoči po spovedi ne občutim. Po njej čutim skrb, da bi bolj krščansko živela, da ne bi grešila in ob tem se me loti čudna tankovestnost. Veliko stvari se mi zdi težak greh (slaba volja, jeza ob nesoglasjih v družini – na primer zaradi vsakdanjega dela; škodoželjne misli zaradi kakšnih zamer, ki se mi kar vsiljujejo, pa še kaj bi se našlo). In ob razglabljanju, ali v takšnem stanju po jezi smem pristopiti k obhajilu, postanem nervozna in se še hitreje razjezim, ugotavljam, da svojo vest še najbolj pomirim, če se nekaj tednov izogibam konfliktnim situacijam, težavam in takrat hodim k obhajilu, kasneje pa nekako po svojih zmožnostih rešujem težave, hodim sicer redno k nedeljski maši, ne pristopam pa k obhajilu.
Navedenih težav je bilo precej več v preteklosti, ko sem imela majhne otroke in je primanjkovalo časa za počitek.
Delma

V pismu je najprej poudarjeno vprašanje občutenja Božje pomoči po obhajanju zakramentov sprave in svete evharistije. V tem zemeljskem življenju živimo v veri in ne še v ‘gledanju’, zato nam ni dano, da bi vedno tudi neposredno doživljali Božjo bližino, njegovo pomoč in podporo. A v veri smo prepričani, da to obstaja, da nas Božja navzočnost nikoli ne zapusti; tudi takrat ne, ko je ne čutimo. V kakšnih primerih lahko seveda Božjo naklonjenost tudi čutimo in očitno doživimo, a bi bilo neprimerno, da bi to vedno pričakovali. Jezus zelo hvali krepost vere in tam, kjer je ni našel vsaj za ‘gorčično zrno’, ni mogel storiti nobenega znamenja Božjega kraljestva in udejanjiti posebne Božje moči. Vera je takšna človekova drža, v kateri popolnoma zaupa Bogu in njegovemu delovanju vedno in povsod in verjame, da je Bog še posebej ‘angažiran’ pri našem boju z zlom in grehom, saj je to prvotni namen njegovega prihoda med nas. Zato je primerno in nadvse dobro ter za duhovno življenje koristno, da zaupamo Božjemu delovanju v zakramentih in ne vežemo tega zaupanja na čutne zaznave. Ko bo Bog hotel, da kaj tudi zavestno občutimo, bo to tudi dal, če bomo le pozorni na svoje doživljanje. Čuti in občutki so lahko tudi varljivi in se nanje ne smemo povsem zanesti. Prav je, da smo nanje pozorni, a jih je potrebno tudi duhovno razločevati, saj lahko isti občutki prihajajo iz naše človeške narave, lahko je njihov vzrok Bog, lahko pa tudi hudobni duh. Seveda je cilj v teh primerih drugačen; pri slednjem gotovo negativen.
V pismu sledi ugotavljanje, da se po spovedi poveča “skrb, da bi bolj krščansko živela, da ne bi grešila in ob tem se me loti čudna tankovestnost”. Nekaj te skrbi seveda ne škodi. Bolje bi bilo, če bil občutek želje in veselja nad tem, da Bog kliče k bolj krščanskemu življenju, ne zgolj ‘skrb’. Skrb je mogoče tudi razumeti, kakor da se mora spovedanec v lastni moči truditi za izboljšanje, da bo npr. Bogu dokazal, kako je zdaj boljši. To je napačna smer razmišljanja. Človek se v svoji moči pač ne more poboljšati in tako samodrešiti; vsako ‘poboljšanje’, če je resnično, je sad Božjega delovanja v človeku in seveda človekovega sodelovanja. A uspeh ni v prvi vrsti sad človekovega sodelovanja, marveč Božjega posega. Zato je po obhajanju zakramenta sprave in po obhajilu bolj na mestu zahvaljevanje, veselje … kot pa skrb.
Dilema glede tega, ali je nekaj težki greh ali ni, je zelo osebna in je ni mogoče obravnavati na splošno, zato bi svetoval dober pogovor z duhovnikom, morda spovednikom, o tem vprašanju. Kajti teža greha ni odvisna samo od ‘dejanja’ samega, ampak tudi od posameznikove svobode v tistem trenutku, od zavedanja in hotenja. Tako lahko enako dejstvo povzroči večjo ali manjša krivdo, glede na stopnjo svobode ali zavedanja.
Preveč tankovestna vest pa lahko povzroči, da ima kdo za greh, kar sploh še ni greh, ampak samo skušnjava. Tako v pismu omenjate “škodoželjne misli zaradi kakšnih zamer, ki se mi kar vsiljujejo”. Če gre v resnici za vsiljive misli, to pomeni, da niso svobodne, da jih oseba noče, a vseeno prihajajo ‘od nekod’, potem v takem primeru ne gre za osebno krivdo in zato tudi ne za greh, ampak prej za skušnjavo, ki želi, da bi to misel sprejeli in se ji predali ter jo naprej sami gojili in razvijali. Skušnjava sama še ni greh, zato nas ne bi smelo biti sram pripovedovati svojih skušnjav. Celo Jezus nam jih je povedal, vsaj tiste v puščavi in one na križu. Ko skušnjave komu povemo, ponavadi zgubijo večino svoje moči; zelo dobro jih je pri spovedi povedati tudi spovedniku, a ne kot greh, ampak zaradi varnosti pred njimi.
Vprašanje jeze je kar pomembno. Iz katekizma vemo, da spada med sedem poglavitnih grehov. A je potrebno previdno ločiti med tem, kar imenujemo čustvo jeze, in jezo v smislu poglavitnega greha. Prva spada med psihološko dogajanje, drugo pa v duhovno. Seveda lahko čustvo jeze vodi tudi v greh jeze, ni pa to že kar samo po sebi. V stanju greha jeze, ki je zelo blizu sovraštvu, je seveda potrebno obhajati zakrament sprave. Če pa se vse zaustavi pri čustvu jeze, ki ga tudi prej ali slej obvladamo in spremenimo, saj so čustva hitro spremenljive resničnosti, potem lahko mirno sprejmemo obhajilo, potem ko na začetku svete maše iskreno obžalujemo in prosimo odpuščanja. Tako imenovani mali grehi so namreč odpuščeni tudi pri sveti maši. Pravzaprav je zakrament sprave Cerkev vedno razumela kot zakrament za velike grehe, ki so grešnika povsem ločili od občestva Cerkve in zato tudi od Boga, zakrament sprave pa ga je nazaj povezal z obema. Tako lažje razumemo, da je v prvih stoletjih za takšne grehe bila javna pokora, ki je lahko trajala daljše obdobje, tudi več let. Kasneje se je v življenje Cerkve vpeljala praksa pogoste spovedi tudi za manjše grehe, ker je bolj v ospredje stopil poudarek osebne svetosti in dejstvo, da zakrament sprave ne odpušča samo krivde za grehe, ampak podarja tudi milost za napredovanje v duhovnem in občestvenem življenju.
Zato v primerih, kot je opisan v pismu, svetujem duhovni pogovor z duhovnikom, morda izven spovedi, da se v njem razjasnijo nekatere dileme in razrešijo vprašanja, ter se pride do večje jasnosti glede grešnosti in primernosti za združitev z Gospodom v svetem obhajilu. Velika duhovna škoda je, če kdo prejme obhajilo v velikem grehu, a prav tako je velika duhovna škoda, če bi kdo bil pri sveti maši in ne pristopil k obhajilu, a bi to smel. Kajti hraniti se s Kristusovim telesom, pomeni postajati eno z njim, postajati njegovo skrivnostno telo, ki je Cerkev. To pa je pravzaprav namen in smisel našega življenja.
TURNŠEK, Marjan. (Pisma). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 12, str 40-41.