Revija - Revija Ognjišče

Ljubezen do bližnjega v besedah

Napisal Marko na 21. septembra 2018. Objavljeno v Kratki odgovori.

Jezus je deset zapovedi, postavo stare zaveze povzel v dvojno in eno samo zapoved ljubezni do Boga in do bližnjega (Mt 22,37-40). Ko na začetku maše izpovedujemo kesanje, molimo: »Vsemogočnemu Bogu in vam, bratje in sestre, priznam, da sem grešil v mislih, besedah in dejanju« in s tem priznamo tudi grehe jezika v svojem odnosu do ljudi. (Pavla)
Modri p. Tomaš Špidlik v svoji knjigi Osnove krščanske duhovnosti piše, da se ljubezen (tako do Boga kot do bližnjega) izraža bolj v dejanjih kot v besedah, toda ne smemo pozabiti, da v medčloveških odnosih tudi besede štejejo za dejanja. Žaljive besede rušijo ljubezen. Ironične in zlobne pripombe, pravi, lahko razumemo kot šale, podobno kot če nas kdo potreplja (udari) po ramenu. Pravilno je treba izmeriti moč udarca. So udarci, ki ne morejo biti šala, gotovo ne za tiste, ki jih prejemajo. V takem primeru se prisotni ne bi smeli smejati. Med nedolžnim in hudobnim smehom je namreč velika razlika. Težko je sožitje z ljudmi, ki pri delu nikdar ne zamudijo prilike, da ugovarjajo, zlobno odgovarjajo, nasprotujejo in vedno uveljavljajo svojo samovoljo. Ni treba dokazovati, kako nasprotujejo bratski ljubezni vse vrste laži, opravljanja, obrekovanja.
ČUK, Silvester. (Na kratko). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 8, str. 46.

Kje se zmagujejo bitke?

Napisal Marko na 19. septembra 2018. Objavljeno v Povejmo z zgodbo.

Angleški general Arthur Wellesley Wellington, zmagovalec nad Napoleonom v bitki pri Waterlooju (1815), se je želel vrniti v Anglijo, da bi obiskal vojaško šolo, kjer se je pripravljal na vojaški poklic.
Ko je v veliki avli imel pred seboj gojence tiste šole, je dejal: »Glejte, tu je bila dobljena bitka pri Waterlooju.«

Vsi veliki ljudje so nekje začeli. Za veliko zmago je potrebno veliko priprav, daljnoročnih priprav.

Neki duhovnik je imel odlično pridigo. Po maši so ga vprašali, koliko časa se je nanjo pripravljal: »Več kot 40 let. Od takrat, ko sem začel hoditi v šolo.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 9 (2018), 13.
knjiga: Zgodbe za veselje do življenja, Ognjišče, Koper, 2022, 80.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Svetova nista dva, svet je eden (9)

Napisal Marko na 19. septembra 2018. Objavljeno v MP Ucinki IKT.

Pred leti sem bil aktiven član spletnega foruma, kjer smo se srečevali oboževalci pokojnega glasbenika Randyja Rhoadsa. Člani foruma smo bili razpršeni po vsem svetu, kar pomeni, da se nikoli nismo srečali v fizičnem prostoru. Nekega dne nam je eden izmed članov zaupal, da se je znašel v težki finančni situaciji, zaradi česar nujno potrebuje dokaj visoko vsoto ameriških dolarjev. Med različnimi idejami, ki smo jih premlevali, da bi našli rešitev, se je pojavila pobuda, da bi člani foruma prispevali zneske po svojih zmožnostih in tako zbrali zahtevano vsoto. Ker smo bili med seboj zelo povezani in se tudi dobro poznali, smo bili takoj vsi za. Preko spletne aplikacije PayPal smo ustvarili poseben račun in v dveh tednih zbrali potrebno vsoto denarja. Podobnih zgodb o pomoči neznancem z interneta je veliko. Verjetno smo pomoč (specializiranih) spletnih skupnosti tudi sami kdaj iskali, predvsem v primerih, ko smo se prvič podali v nakup stvari, ki je nismo dobro poznali (npr. tekaške superge, športna ura, prenosni računalnik), zaradi velike ponudbe teh izdelkov na trgu pa nismo vedeli, kateri bi bil najbolj primeren za nas. Poleg tega se pogosto poslužujemo uporabe spletnih strani, ki jih ljudje prostovoljno ustvarjajo z namenom pomagati drugim, na primer z informacijami (Wikipedia), odgovori na vsa mogoča vprašanja (Quora) ali dajo na voljo najnovejše multimedijske izdelke (Partis). Večina uporabnikov interneta, se ne sprašuje, zakaj so deležni različnih vrst brezplačne pomoči, ko zanjo prosijo, ampak jo imajo kar za samoumevno.

Heker (hacker) je bil na začetku (50. in 60. leta prejšnjega stoletja) izraz za posameznike, ki ustvarjajo računalniške sisteme in vanje vdirajo z namenom opozoriti lastnika na varnostne pomanjkljivosti. Za posameznike, ki so v računalniške sisteme vdirali s škodljivimi ali pridobitniškimi nameni, pa se je uporabljal izraz kreker (cracker). V zadnjih desetletjih množični mediji ter zabavna industrija, na primer filmi Vojne igre( Wargames 1983), Hekerji (Hackers 1995), Matrica ( The Matrix 1999), Takedown (2000), Antitrust (2001), Algorithm (2014), Heker (Blackhat 2015), izraz heker uporabljajo za poimenovanje posameznikov, ki protizakonito vdirajo v računalniške sisteme in omrežja. Kot rešitev za to zmedo se ponekod uporablja izraz etični ali beli heker, s katerim se razlikuje med dobrimi in slabimi hekerji.

VZAJEMNA IZMENJAVA POMOČI
Da bi razumeli motive, ki vodijo ljudi, da pomagajo neznancem na internetu, je potrebno najprej pojasniti pomen vzajemne medsebojne (recipročne) pomoči. Načelo vzajemnosti pravi, da vrnemo, kar dobimo od drugih. Povedano z drugimi besedami, če ti oseba A naredi uslugo, ji jo boš po vsej verjetnosti (nekoč) vrnil. Takšno delovanje posameznikov je univerzalni družbeni pojav, saj je vgrajeno v večino etničnih in kulturnih sistemov po vsem svetu. Glede na antropološke in sociološke študije ljudje dajemo, prejemamo in vračamo različne materialne in nematerialne darove z namenom, da bi utrdili medsebojno pripadnost, sodelovanje in povezanost, s čimer posledično gradimo skupnosti. Seveda gre v primeru vzajemnih odnosov na svetovnem spletu za ustvarjanje posebne vrste skupnosti, katere člani so med seboj fizično oddaljeni, vendar je med njimi ravno zaradi recipročnosti prisotna močna emocionalna povezanost.

USTVARJANJE (VIRTUALNE) SKUPNOSTI
Že od začetkov interneta je imelo pri njegovem ustvarjanju pomembno vlogo hekersko gibanje, ki ga je vodilo načelo, da morajo biti informacije brezplačno dostopne. Na podlagi tega lahko rečem, da je bilo delovanje hekerjev motivirano z nekakšno altruistično skrbjo, saj je bil cilj njihovega medsebojnega sodelovanja ustvarjanje vira, od katerega bi imeli koristi vsi uporabniki. Na takšen način bi nastala svetovna virtualna skupnost, katere člani bi si preko interneta medsebojno izmenjevali različne informacije in oblike pomoči. Vendar se internet ni izoblikoval ravno tako, kot so si zamislili takratni hekerji, saj je kasnejši razvoj potekal v dveh smereh: komercialni (informacije so na voljo za plačilo) ter nekomercialni (informacije so na voljo brezplačno). V tem prispevku me zanima predvsem smer, pri kateri so informacije dostopne vsem uporabnikom storitev interneta. Brezplačna dostopnost informacij na internetu pomeni, da so bile te ustvarjene s točno določenim namenom (npr. odgovori na vprašanja, navodila za izdelavo ali popravilo različnih stvari, multimedijske vsebine …) in so brez omejitev na voljo prav vsem uporabnikom interneta. Takšno stanje posameznike spodbuja, da na internetu niso zgolj prejemniki pomoči (uporabniki), ampak jo nudijo tudi ostalim (ustvarjalci vsebin).

ZASTONJKARJI
Glede na lastnosti internetnega okolja ni presenetljivo, da je med uporabniki interneta prisotna velika skušnjava, da informacij, nasvetov in ostalih vsebin sami ne prispevajo oz. ustvarjajo, ampak zgolj uporabljajo. Takšno ravnanje je poznano kot zastonjkarstvo. To početje je kratkoročno sicer lahko uspešno, na dolgi rok pa pride do učinka bumeranga, saj se tudi ostali pričnejo do zastonjkarja obnašati strateško. Člani določene virtualne skupnosti ponujajo konstruktivno sodelovanje samo posameznikom, ki pomoč vrnejo bodisi njim bodisi komu drugemu. Tiste, ki ničesar ne vračajo oziroma niso kooperativni, kaznujejo tako, da nočejo več sodelovati z njimi ali jih celo izključijo iz skupnosti. Primer takšnega delovanja so posamezniki, ki jih znotraj internetne kulture poznamo pod imenom prežalci (lurkers). Zanje je značilno, da informacije pridobivajo oz. zbirajo, vendar jih ne posredujejo naprej; ko potrebujejo pomoč, zanjo prosijo, vendar je nikoli ne vrnejo. Takšno delovanje je nezaželeno, da ne rečem škodljivo. Če bi se vsi uporabniki interneta obnašali na takšen način, internet ne bi bil več to, kar je – ogromen bazen informacij ter posameznikov, ki so pripravljeni ob vsakem trenutku priskočiti na pomoč. Preživetje interneta je torej v največji meri odvisno od tega, koliko vsebin in aktivnosti uporabniki prispevajo.

POMOČ JE ZAŽELENA, VENDAR Z VELIKO MERO PREVIDNOSTI
Preden internetnemu uporabniku ponudimo pomoč, se moramo najprej prepričati, ali jo zares potrebuje ali gre za prevaranta. Velika mera previdnosti je potrebna predvsem v primerih, ko gre za nudenje finančne pomoči. Na Facebooku velikokrat krožijo različne prošnje posameznikov, ki potrebujejo denar za zdravljenje težke bolezni, so se znašli v finančni stiski ali so nenadoma postali brezdomci. Prošnje so zelo prepričljive, saj nas zaradi kombinacije fotografij in spremljujočih čustvenih opisov stanja pogosto preplavi močna želja, da bi nemudoma pomagali. V takšni situaciji se je najprej potrebno prepričati, ali gre za resnično osebo in ali se je resnično znašla v opisani situaciji, šele nato pričnemo z razmišljanjem, kako bi ji lahko pomagali. Primer finančne pomoči, ki sem ga predstavil v uvodu z namenom, da pokažem, česa je zmožna današnja (virtualna) skupnost, je poseben v tem, da smo se vsi člani skupnosti med seboj dobro poznali, poleg tega pa je oseba, ki smo ji pomagali, imela v skupnosti zelo visok ugled. Ni pa vedno tako.

ZAKAJ POMAGATI NEZNANCEM?
Ključno vprašanje je torej, zakaj posamezniki pomagajo neznacem na internetu. Z iskanjem vzrokov za zagotavljanje tovrstne pomoči se ukvarja več raziskav, kot ključne motive pa navajajo naslednje:
pričakovanje, da bo posameznik v zameno od katerega koli uporabnika interneta prejel uporabne informacije in pomoč, ko jo bo potreboval;

kot za večino posameznikov je tudi za uporabnike interneta pomembno, da za svoje sodelovanje dobijo priznanje. Ugled je prepoznan kot eden izmed ključnih motivacijskih dejavnikov, na podlagi katerega posamezniki
prispevajo v katero koli skupnost in internet pri tem ni izjema;
ko posameznik na internetu objavi določene informacije oziroma pomaga drugim, se v njem vzbudi občutek, da ima določen vpliv na dogajanje v tem okolju;
uporabniki interneta objavljajo informacije oziroma pomagajo ostalim, ker potrebujejo pomoč (altruizem).

Seveda se našteti vzgibi med seboj prepletajo, kateri prevladuje, pa je odvisno od posameznega primera ter uporabnika interneta. Zanimivo je, da se rezultati nedavno izvedenih znanstvenih študij nagibajo v smer, da pomoč drugim ljudem ni nekaj, kar bi se posamezniki naučili v procesu socializacije, ampak se s tem vzgibom že rodimo. To pomeni, da se v nas, ko čutimo potrebo po tem, da nekomu pomagamo, prebudi instinkt, podoben lakoti. Te ugotovitve se mi na določeni ravni zdijo smiselne, kajti človeška družba temelji na sodelovanju in njeno preživetje je neposredno povezano z medsebojno pomočjo posameznikov, ki jo sestavljajo.

POMAGAJ SI TAKO, DA POMAGAŠ DRUGIM
V današnji družbi, ki jo poganjata potrošništvo in materializem, nam postaja vse bolj tuja ideja, da ljudje kaj naredijo za druge, ne da bi za to zahtevali plačilo. In takšno početje jih osrečuje, kajti kot pravi zelo star kitajski pregovor, če želiš biti srečen eno uro, si privošči dremanje, če želiš biti srečen en dan, pojdi na ribolov, če želiš biti srečen eno leto, podeduj bogastvo, če pa želiš biti srečen celo življenje, potem komu pomagaj.

Internet je postal zelo uporabno orodje za pridobivanje raznoraznih nasvetov, od izdelave umetniških artefaktov, preko iskanja davno izgubljenih prijateljev in zaposlitev, učenja igranja na vse mogoče inštrumente pa vse do izdelave najcenejše hiše na svetu. Med najbolj popularnimi aplikacijami za objavljanje tovrstnih naredi si sam vodičev so Pinterest, Youtube in Snapguide. Za hitro pomoč pri nasvetih glede nakupov različnih stvari, mnenj glede internetnih vsebin, predlogov za izlete ali pomoči pri iskanju pogrešane osebe pa se večina internetnih uporabnikov obrača na socialno mrežo, ki jo ima zbrano na Facebooku.

LENARČIČ, Blaž. (Učinki informacijsko-komunikacijske tehnologije), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 9, str. 80-81.

Stara žena in glasbena knjiga

Napisal Marko na 17. septembra 2018. Objavljeno v Povejmo z zgodbo.

Starejša žena je nekega večera v Torinu vstopila v uredništvo časopisa, da bi naročila osmrtnico za ljubljeno osebo. Ko je šla do okenca, ki so ji ga pokazali, je morala mimo polic s knjigami. Tam je opazila fanta in dekle, ki sta listala knjigo, iz katere je prihajala nežna glasba. Prišlo ji je na misel, da bi to bilo lepo darilo za vnukinjo. Vprašala je po ceni. 13 evrov.
Preveč za njen upokojenski žep. Razočarana je šla dalje. Ko je oddala osmrtnico, se je odpravila proti izhodu. Bila je že pri vratih, ko je na rami začutila dotik. Bila sta najstnika, ki ju je srečala pri knjigah in sta vse videla in slišala. V rokah sta nosila zavoj: »Vzemite ga za vnukinjo!« sta ji dejala z nasmehom.

Če bi jo najstnika namesto tega, da sta ji darovala knjigo, okradla, bi prišla na prvo stran časopisa kot predstavnika pokvarjene mladine. Včasih imamo vtis, da obstajajo samo taki. Hvala Bogu, obstajajo tudi drugačni, o katerih pa se malo govori in piše.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 9 (2018), 13.
knjiga: Zgodbe za veselje do življenja, Ognjišče, Koper, 2022, 79.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Narodna galerija praznuje

Napisal Marko na 16. septembra 2018. Objavljeno v Priloga.

(ob obletnici) »Narodna galerija v svojih zbirkah hrani našo preteklost, prikazano v podobah. V stoletni zgodovini institucije pričujejo zbrane umetnine, ki časovno segajo od visokega srednjega veka do sredine 20. stoletja, o tukajšnji kulturi – nastale so za to okolje ali pa so z njim kako drugače povezane – in sooblikujejo skupni evropski prostor. Narodna galerija se je rodila iz lokalnega okvira svojega časa, iz umirajoče avstro-ogrske monarhije in iz porajajoče se države južnih Slovanov; v teku let je s svojimi zbirkami in strokovno ekspertizo prerasla v evropsko institucijo, ki odseva današnje okolje in današnji čas.« Tako je v predgovoru knjige Sto umetnin Narodne galerije (Narodna galerija, Ljubljana 2016) zapisala njena direktorica Barbara Jaki. Za rojstni dan naše Narodne galerije velja 18. september 1918, ko je bil ustanovni občni zbor Društva Narodna galerija, katerega člani niso imeli ničesar, razen trdne volje, da svojo zamisel uresničijo. Ob obletnici te pomembne ustanove se bomo na straneh te priloge sprehodili skozi njeno zgodovino in skozi galerijo samo.

DRUŠTVO NARODNA GALERIJA
Proti koncu 19. stoletja in na začetku 20. stoletja smo Slovenci dobili vrsto izobraževalnih, kulturnih in znanstvenih ustanov. »Tudi zamisel o ustanovitvi narodne galerije – slovenskega umetnostnega muzeja je tlela že v drugi polovici 19. stoletja – še posebej v zadnjih desetletjih, ko so razprave o slovenski upodabljajoči umetnosti postajale vse glasnejše. Prva slovenska umetniška razstava, ki jo je leta 1900 pripravilo Slovensko umetniško društvo, je spodbudila močnejše prizadevanje za ustanovitev galerije, ki bi zbirala, hranila proučevala in razstavljala likovno bogastvo, ustvarjeno na slovenskem etničnem ozemlju,« je zapisala Mojca Jenko v katalogu ob 90-letnici Narodne galerije (Porajanje umetnostne zbirke, Ljubljana 2008). Zamisel se je začela uresničevati sredi leta 1918 po zaslugi Krožka prijateljev slovenske upodabljajoče umetnosti, ki je ustanovil petčlanski Pripravljalni odbor in ta je pripravil Pravila društva Narodna galerija, v katerih je bilo zapisano, da je “naloga Narodne galerije zbirati dela slovenskih umetnikov vseh časov in dela tujih umetnikov, ki so vplivali na razvoj upodabljajoče umetnosti na Slovenskem”. 18. septembra 1918 je društvo sklicalo ustanovni občni zbor, na katerem so izvolili upravni odbor in umetnostno komisijo, ki sta bila odgovorna za delo društva. Člani umetnostne komisije, ki je imela nalogo ustvariti umetnostno zbirko Narodne galerije, so bili tedaj delujoči priznani slovenski umetniki Rihard Jakopič, Fran Vesel, Matej Sternen, Hinko Smrekar in Fran Tratnik, upravni odbor pa so sestavljali umetniki in gospodarstveniki. Ta datum velja za ‘rojstni dan’ Narodne galerije, ki je začela svojo ‘življenjsko pot’ brez denarja, brez umetnin in brez prostorov. Oba društvena organa sta se pogumno lotila dela. Ob koncu prvega leta je zbirka nastajajoče Narodne galerije obsegala tri darovane in 25 kupljenih umetnin.

OD ‘STANOVANJA’ V KRESIJI DO NARODNEGA DOMA
Leta 1920 je Magistrat prepustil Narodni galeriji mestno zbirko (134 umetnin) in ji dodelil pet sob v prvem nadstropju Kresije in društvo je tam postavilo prvo stalno zbirko. Umetnostni inventar Narodne galerije je tedaj obsegal že 314 enot. Leta 1923 je društvo Narodna galerija predstavilo kot galerijsko glasilo Zbornik za umetnostno zgodovino. V tem letu je upravni odbor od Mestne občine prevzel Jakopičev paviljon, ki je bil namenjen občasnim razstavam. Osnovana je bila Knjižnica Narodne galerije in kot prva je v njej izšla Zgodovina umetnosti pri Slovencih, Hrvatih in Srbih dr. Josipa Mala. Umetnostni inventar se je z donacijami in nakupi množil in treba je bilo iskati nove prostore. Za nastanitev zbirk Narodne galerije se je zdel najbolj primeren Narodni dom, mogočna palača ob vhodu v park Tivoli. Društvo Narodna galerija je društvu Narodni dom posodilo denar za obnovo poslopja in si s tem pridobilo pravico najema njegovega zgornjega dela. Preureditev galerijskih prostorov so opravili pod vodstvom arhitekta Vladimirja Šubica, kasnejšega avtorja ljubljanskega Nebotičnika. Leta 1926 je bil inventar Narodne galerije prenesen v Narodni dom.

NAMEN IN GRADNJA NARODNEGA DOMA
Zamisel o gradnji te palače je bila izrečena na glas že ob narodnem taboru v Vižmarjah 1869, ko je skupina slovenskih rodoljubov izdala razglas, v katerem so poudarjali potrebo, da se vsa slovenska društva zberejo pod eno streho. Cilj je bil pridobiti prostore za društveno in družbeno življenje slovenskih meščanov v tedaj dvojezični Ljubljani. Nalogo za uresničitev te zamisli je prevzelo Društvo Narodni dom, ki je bilo ustanovljeno 20. decembra 1881. Leta 1885 je izdalo knjižico s pravili, kjer je bilo zapisano, da “hoče društvo vsem narodnim društvom ljubljanskim, ki se z umetnostjo, znanstvom pečajo, ali k družinskej zabavi služijo, stalno in lepo domačijo napraviti in na tak način narodno omiko in zabavo pospešiti”. Ko se je nabralo dovolj sredstev, so jeseni 1893 razpisali javni natečaj za načrt nove društvene hiše. Izbran je bil načrt češkega arhitekta Františka Edmunda Škabrouta, podrobnejše načrte pa je izdelal arhitekt Adolf Wagner. On je tudi nadzoroval gradnjo, ki je naglo napredovala, tako da je slovesna otvoritev že 10. oktobra 1896.
V palači so svoje prostore dobila razna slovenska društva: Narodna čitalnica, Dramatično društvo, telovadno društvo Sokol, Slovenska matica, Ciril-Metodova družba, društvo Pravnik in Slovensko planinsko društvo. V spodnjih prostorih so uredili telovadnico, balinišče, kavarno, restavracijo in pivnico. Tu je potekalo kulturno in družabno življenje slovenskih meščanov. Tudi po odprtju stavbe se je društvo Narodni dom znašlo v velikih finančnih težavah. Najemniška kulturna društva so se počasi izseljevala iz palače, ki ni več služila poslanstvu, ki so ga določili graditelji. Dolgoročna rešitev se je nakazala leta 1924, ko se je društvo Narodni dom začelo pogajati z društvom Narodna galerija. Kot rešitev za njeno stalno zbirko in za depoje se je pokazala pridobitev nadstropja Narodnega doma, pritličje pa naj bi si razdelila Sokol in Akademija znanosti in umetnosti.

NARODNI DOM – STALNI DOM NARODNE GALERIJE
Umetnostno zbirko Narodne galerije, ki je obsegala že okoli 900 enot, so leta 1926 prenesli v prvo nadstropje Narodnega doma. Konec leta 1928 so v zasilno obnovljenih prostorih pripravili razstavo, kjer je bil predstavljen izbor iz galerijske zbirke. Društvo je vztrajno večalo število umetnin z nakupi in donacijami. S Strahlovo oporoko leta 1929 je Narodno galerijo obogatilo veliko umetnin domačih in evropskih slikarjev. Dragocen prispevek k vrednosti umetnostne zbirke je bila donacija gospodarstvenika Frana Windischerja, ki je bil od leta 1929 predsednik društva Narodna galerija. To njegovo volilo je še danes temelj galerijske zbirke. Leta 1927 so iz Pariza pripeljali odlitke louvrskih antičnih kipov in jih predstavili v ‘slovenskem Louvru’. Zbirki Narodne galerije so se sčasoma pridružili umetnostna zbirka ljubljanske Mestne občine, škofijska zbirka in umetnostna zbirka Narodnega muzeja vključno z zbirko Društva za krščansko umetnost. Pomemben datum v zgodovini slovenske upodabljajoče umetnosti je 22. junij 1933, ko je galerija slovesno odprla prvo zgodovinsko urejeno stalno razstavo slovenskega umetniškega ustvarjanja od 15. stoletja do naših dni.
Med drugo svetovno vojno so stavbo zasedli najprej italijanski, za njimi pa nemški okupatorji. Med nemško okupacijo so leta 1943 umetnostni fond spravili na varno v kletne prostore Narodnega muzeja in Narodne univerzitetne knjižnice. Po vojni so bila vsa društva razpuščena in Narodna galerija je 1. junija 1946 postala državna ustanova. Leta 1945 pa ji je grozila izselitev iz Narodnega doma, ker so hoteli palačo spremeniti v slovenski parlament. Leta 1947 je bila ustanovljena Moderna galerija, ki je od Narodne galerije prevzela umetnine 20. stoletja in s tem olajšala njeno prostorsko stisko.

RAVNATELJI (DIREKTORJI) NARODNE GALERIJE
Pomembno vlogo pri razvoju Narodne galerije so imeli njeni upravniki (direktorji). Njen prvi upravnik je bil umetnik in likovni kritik Ivo Zorman, ki je do leta 1950 vodil in uspešno izpeljal vse obnovitvene akcije v Narodnem domu, obenem pa dopolnjeval stalne zbirke ob strokovni pomoči umetnostnih zgodovinarjev. Drugi ravnatelj je bil pravnik in likovni kritik dr. Karel Dobida, ki je galerijo vodil do leta 1964. Zavzemal se je za sistematične vsakoletne razstave in s tem pripomogel k spoznavanju posameznih obdobij slovenske umetnosti. Zelo odmevne so bile razstave Srednjeveške freske na Slovenskem (1959), Barok na Slovenskem (1961) ter razstavi starih ‘tujih’ mojstrov (1960, 1964). Leta 1956 je dr. Emilijan Cevc pregled Umetnost srednjega veka na Slovenskem, prvo publikacijo v zbirki vodnikov po umetnostnih zbirkah Narodne galerije, leta 1958 pa je izšel Vodnik po Narodni galeriji z besedilom dr. Karla Dobide, ki je predstavil zgodovino Narodne galerije in kratek pregled njene stalne zbirke. Najdlje, od leta 1965 do 1991, je bila ravnateljica Narodne galerije umetnostna zgodovinarka dr. Anica Cevc. Zlati jubilej leta 1968 je počastilo odprtje razstave Umetnost XVII. stoletja na Slovenskem, ki je obsegala slikarstvo, kiparstvo, iluminirane rokopise, nagrobnike reliefe, grafiko in umetno obrt. Svojevrsten mejnik je pomenila razstava Kitajsko slikarstvo leta 1988, ki je bila dotlej najbolj obiskana razstava v Narodni galeriji.

NARODNA GALERIJA SE ŠIRI IN OBNAVLJA
Ravnateljica dr. Anica Cevc si je zelo prizadevala za prostorsko širitev Narodne galerije. Leta 1988 je vlada SRS prepustila Narodni galeriji za rešitev prostorske stiske Klub poslancev, ki je bil leta 1946 zgrajen na njenem zemljišču. Stavbo so leta 1991 podrli in tam po načrtih arhitekta Edvarda Ravnikarja sezidali nov objekt za galerijo evropske umetnosti, razstavišče, center za delo z mladimi, depoje, knjižnico, dokumentacijo in pisarne. Stavba, ki je bila v kletnih prostorih povezana z Narodnim domom, je bila dograjena leta 1993; tega leta je bil Narodni dom razglašen za kulturni spomenik. Leta 1991 je prišel na mesto direktorja Narodne galerije dr. Andrej Smrekar in jo je vodil do leta 2005. Leta 1995 so pripravili veliko razstavo Gotika v Sloveniji, ki je odprla vrata novega poslopja. Med velikopotezne projekte iz tega obdobja sodi razstava Zakladi slovenskih cerkva (1999) in pregledna razstava avtorice dr. Anice Cevc Življenje in delo baročnega slikarja Valentina Metzingerja.
Za Narodno galerijo je bilo spet prelomno leta 2001, ko se je končala gradnja steklene povezovalne vhodne avle po načrtih biroja Sadar Vuga Arhitekti. V tem svetlem prostoru od leta 2008 ‘kraljuje’ Robbov Vodnjak treh kranjskih rek, znamenite baročne umetnine, ki je stala na trgu pred ljubljanskih Magistratom in jo je že načel zob časa. Vhodna avla je tudi glavno vstopno mesto v prostore Narodne galerije. Od leta 2005 je direktorica Narodne galerije dr. Barbara Jaki, ki nadaljuje prizadevanja svojih predhodnikov, da bi bila Narodna galerija čim bolj odprta in privlačna za obiskovalce razstav in drugih prireditev. Praznično leto 2008 – 90-letnico Narodne galerije – so obeležili s tremi velikimi projekti: z razstavo Slovenski impresionisti in njihov čas 1890 do 1920 v Narodni galeriji, z razstavo Arhitekt Plečnik v Kraljevih muzejih lepe umetnosti v Bruslju ter z že omenjeno postavitvijo Robbovega vodnjaka v Vhodno avlo. Po izselitvi telovadnega društva iz Narodnega doma so se jeseni 2012 začela temeljita restavratorska dela celotne palače, ki so se zaključila decembra 2015. Otvoritvena slovesnost 27. januarja 2016 je bila povezana z odkritjem bronastega portreta dr. Anice Cevc, delom kiparja Mirsada Begića.

‘ENCIKLOPEDIJA’ NAŠE LIKOVNE UMETNOSTI
»Zbirka, ki jo zagotovo lahko imenujemo enciklopedijo likovne umetnosti na Slovenskem od visokega srednjega veka do sredine 20. stoletja, obsega več kakor 16.000 umetnin,« je zapisala direktorica dr. Barbara Jaki v zborniku Prenova Narodnega doma (Narodna galerija, Ljubljana 2016). »S prostorskim povečanjem smo omogočili tekoč prehod med vsemi tremi stavbami in med vsemi prostori slane postavitve, ki zdaj merijo 3.100 m2 (celotna površina vseh prostorov meri skoraj 13.000 m2). Zbirko smo številno povečali za več kakor tretjino del – odslej je v njej 613 eksponatov – in jo vsebinsko izpopolnili. Prepričani smo, da smo zasnovali umetnostni muzej, ki bo kar najbolj prijazen za obiskovalce.«
V stalni zbirki je predstavljen pregled likovne umetnosti na Slovenskem od začetka 13. stoletja do vključno impresionistov in vesnanov. Posebej dragocena je zbirka srednjeveške plastike, srednjeveško stensko slikarstvo je zastopano z nekaj originali in okoli 300 kopijami fresk. Slikarstvo 17. stoletja predstavljata Hans Georg Gaiger in Almanach; umetnost 18. stoletja slikarji Franc Jelovšek, Valentin Metzinger, Anton Cebej in Fortunat Bergant ter plastike frančiškanske delavnice; neoklasicizem Franc Kavčič; romantično slikarstvo portreti Matevža Langusa, Mihaela Stroja, Josipa Tominca ter krajine Marka Pernharta, Antona Karingerja. Realizem v slovenskem slikarstvu zastopajo v prvi generaciji Janez in Jurij Šubic, Jožef Petkovšek in Anton Ažbe, v drugi pa Ferdo Vesel in Ivana Kobilca (z razstavo del te najboljše slovenske slikarke se je pričela proslava stoletnice Narodne galerije). V stalni zbirki so še najbolj pomembna dela slikarjev impresionistov Ivana Groharja, Riharda Jakopiča, Matija Jame in Mateja Sternena, ob njih pa dela kiparjev Frana Bernekerja in Svetoslava Peruzzija. Drugi del slikarskega fonda obsegajo slike mojstrov drugih evropskih šol, ki so vplivali na razvoj likovne umetnosti na Slovenskem.
V Narodni galeriji že od petdesetih let dvajsetega stoletja poteka likovna vzgoja, predvsem za mladino, v novejšem času s prirejanjem didaktičnih razstav, tekmovanj s poukom risanja in modeliranja v galerijskih prostorih ter s publikacijami, povezanimi s pedagoškim delom. »Narodna galerija,« pravi njena direktorica dr. Barbara Jaki, »je v prvi vrsti prostor združevanja, saj želi pritegniti čim več ljudi, pri tem pa ohranjati visoko kakovost predstavljenih programov. Znanje želimo posredovati najširšemu krogu ljudi, zato imamo zelo močen izobraževalni oddelek, njegovi programi so namenjeni ljudem vseh starosti.«

ČUK, Silvester. Narodna galerija praznuje. (Priloga). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 9, str 50-57.

Odpuščati človeku, ki s svojim govorjenjem dela škodo …

Napisal Marko na 16. septembra 2018. Objavljeno v Pisma.

V zadnjih desetletjih veliko slišimo o odpuščanju. Dostikrat se sprašujem, kaj pomeni odpustiti v primeru, ko živiš skupaj s človekom (ljudmi), ki nekatere stvari dela narobe, celo popolnoma narobe, pa tega ne ve, noče vedeti ali verjeti. Zato ne morem(o) upati, da bo kdaj ravnal drugače, s svojim govorjenjem in delom pa povzroča škodo. Pritrditi ali soglašati z njim ne moremo, zato smo z njim stalno v konfliktu.
Na primer: nekdo otrokom ali mladim govori, da molitev ni potrebna, da ni treba hoditi k maši, ker so nekateri, ki hodijo k maši, slabši od tistih, ki k maši ne hodijo. V širši družbi pa gre za tiste, ki širijo teorijo spola, ki ni združljiva s katoliško vero, ali pa za tiste, ki vse medvojne protikomuniste enačijo z izdajalci.
Eli

Da bi zadovoljivo odgovorili na nakazano dilemo, je treba razjasniti nekatere pojme in poglobiti razmišljanje. Odpuščanje ne pomeni, da sprejmemo ali odobravamo napačno ravnanje ali popačeno razmišljanje. Odpuščanje se ne tiče idej ali dejanj, marveč se nanaša na osebo, človeka. Včasih smo večkrat slišali: greh zavračamo, grešnika sprejemamo. Papež Frančišek je ob svetem letu usmiljenja povzel tudi marsikaj iz učenja Cerkve glede odpuščanja, ki je sestavni del usmiljenja. V buli o napovedi izrednega svetega leta Obličje usmiljenja (CD-NS 23) je med drugim zapisal: »Jezus zahteva, da tudi odpustimo in darujemo; da smo orodja odpuščanja, ker smo ga mi že prej prejeli od Boga; da smo velikodušni do vseh, vedoč, da tudi Bog velikodušno deli svojo naklonjenost vsem nam.« (OU 14) Biti “orodje odpuščanja” nam po papeževem prepričanju ni dano na izbiro, ampak je za nas ‘zahteva’. Takole pravi: »Odpuščanje žalitev postaja najočitnejši izraz usmiljene ljubezni in je za nas, kristjane, zahteva, ki se ji ne moremo izogniti. Kako težko se nam tolikokrat zdi odpuščanje! In vendar je odpuščanje orodje, izročeno našim krhkim rokam, da bi z njim dosegli vedrino srca. Če hočemo srečno živeti, je nujno potrebno prej opustiti zamere, nasilje in maščevanje.« (UO 9).
Seveda ni to izmišljotina papeža Frančiška, ampak je evangeljsko učenje. Odpuščanje je po Jezusu srce življenja. Odpuščanje je ena izmen najbolj razvidnih svetopisemskih resničnosti. Izpostavljeno je Božje odpuščanje grehov, ki je pogoj za naše odrešenje. Ker pa je človek ‘Božja podoba’, ni nič nenavadnega, da celotno oznanilo zelo vabi tudi človeka k drži usmiljenja in odpuščanja. Ko je najprej nam odpuščeno, smo povabljeni, da tudi do sedemdeset sedemkrat odpustimo drugim, kar pomeni vedno. Na kratko se spomnimo, da Jezus pravi, da je treba odpustiti sedemdesetkrat sedemkrat (Mt 18,21-35): kar pomeni vsake tri minute v dnevu – vedno; v priliki Jezus uporabi tudi primerjavo, da je gospodar odpustil hlapcu 10.000 talentov, on pa ni svojemu sohlapcu niti 100 denarjev – kar bi po vrednosti pomenilo 60 milijonov takratnih dnevnih plač (1 denar 1 dnevna plača) proti 100 dnevnim plačam. To je mera, s katero Bog meni odpušča! “Tudi ti si bil dolžan usmiliti se” je vrhunec prilike. Odpustiti je duhovno praktično isti čudež kot obuditi od mrtvih. Z odpuščanjem rešim brata, ko mu ponudim Očetovo ljubezen, in rešim sebe, ko iz te ljubezni živim – zunaj tega dogajanja je le duhovna smrt.
Drugje Jezus poudari, da je sprava z bratom pomembnejša od bogoslužnega češčenja (simbol): pusti dar pred oltarjem in pojdi ter se spravi s tistim, ki ima kaj zoper tebe (Mt 5,23 sl.). Omenimo še dva Pavlova klica k tej krščanski kreposti, ki se še posebej nanašata na življenje v skupnostih: »Bodite drug do drugega dobrosrčni in usmiljeni ter drug drugemu odpuščajte, kakor je tudi vam Bog milostno odpustil v Kristusu.« (Ef 4,32) In še iz Pisma Kološanom: »Prenašajte drug drugega in odpuščajte drug drugemu, če se ima kateri kaj pritožiti proti kateremu. Kakor je Gospod odpustil vam, tako tudi vi odpuščajte.« (Kol 3,13)
Pomislimo samo, kako ne/sposobnost odpuščanja gradi ali ruši odnose v zakonskih, družinskih in drugih razmerjih; kako je odpuščanje pomembno na smrtni postelji, razodeva kar pregovorni rek, da kdor ne odpušča ali mu ni odpuščeno, včasih niti umreti ne more. Neodpuščene zamere, prizadetosti, ranjenosti in podobne boleče resničnosti, ki jih nosimo v sebi, so izredno nevarna duhovna in duševna dogajanja, ki si jih najbližji še posebej hitro povzročamo. Razvijejo se lahko v pravo sovraštvo. Nesposobnost odpuščati lahko pričenja krhati in nato povsem razrahlja ter razruši odnose. Brez odpuščanja se prvotni odnos ljubezni razvije v sovraštvo, ki ima za posledico propadanje oseb, zakon privede do razveze, družino pa v razpad, povzroča bolezni. Nov krog trpljenja in zla se spet prične. Nesposobnost odpuščanja je povezana z zadrževanjem močnih negativnih čustvenih sil v notranjosti, kar lahko vodi v razne telesne in tudi psihične ter duhovne bolezni. Odpuščanje pa lahko včasih presenetljivo hitro pomaga premagati prej dolgotrajno bolezen. Pristno odpuščanje lahko zaustavi tudi proces ločevanja zakoncev in da nov zagon zakonu in družini.
Odpuščanje potrebuje tisti, ki mu je treba odpustiti, pa tudi tisti, ki naj odpusti; oba okušata sadove odpuščanja. Odpuščanje ni zgolj stvar volje in razuma, ampak tudi najgloblje duhovnosti; človekove bogupodobnosti.
To zavedanje lahko pomaga v družini, da so člani sposobni čim prej povedati svoje prizadetosti, ne kot očitek, ampak kot dejstvo, ki se v notranjosti dogaja, ki boli. Tako se lahko prične proces odpuščanja. Prav je, da se tega učijo že otroci in da tudi odrasli sproti odpuščajo vse manjše stvari – to je dobra ‘vaja’ za težje in usodnejše ‘zamere’. Ob nesposobnosti odpuščanja je pomembno, da sebe in drugega v molitvi prinašamo pred/v Boga. Da Bogu povsem naravnost izpovemo svojo nemoč in nesposobnost odpustiti ter prosimo za milost. Tudi skupna družinska molitev v ta namen je zelo primerna; veliko pa lahko pripomore tudi vsakodnevni pregled dneva. V drži prošnje je treba vztrajati, dokler se ne začne milost odpuščanja pojavljati.
Zlasti v zakonih in družinah in tudi drugih skupnostih je zelo pomemben pogovor o tem in odkrivanje lastnega procesa odpuščanja ali neodpuščanja. Odpuščanje mora biti trajen izziv tistim družinam in sorodstvom, kjer je neodpuščanje v obliki raznih zamer in prizadetosti močno zakoreninjeno; morda že več generacij. Prepričan sem, da je Bog še posebej blizu družinam in zakonom na področju medsebojnega odpuščanja. Sicer pa nikar ne čakajmo, da bo prvi korak naredil drugi.
Pri papežu Frančišku najdemo še naslednje poudarke: zreti skrivnost usmiljenja, to je vir veselja, vedrine in miru; usmiljenje: razodeva skrivnost Svete Trojice, je poslednje in najvišje dejanje, s katerim nam prihaja naproti Bog; usmiljenje je temeljni zakon, ki biva v srcu vsakega človeka, ko z iskrenimi očmi pogleda brata, ki ga sreča na življenjski poti; usmiljenje je pot, ki povezuje Boga in človeka, ker odpira srce upanju, da bomo vedno ljubljeni ne glede na meje, ki jih postavlja naš greh. Usmiljenje torej sestavljajo: pravičnost, sočutje, globinska materinska nežnost, ki preraja, odpuščanje, sprava, ljubezen.
Seveda ne smemo biti naivni, ampak moramo realno vzeti tudi veliko težavnost odpuščanja. Zato papež skoraj žalostno ugotavlja: »Po drugi strani pa je žalostno, ko moramo videti, da je izkustvo odpuščanja v naši kulturi vedno bolj redko. Še beseda sama je včasih videti, kot da je izginila. Brez pričevanja za odpuščanje pa ostaja samo nerodovitno in jalovo življenje, kot da bi živeli zapuščeni v puščavi. Znova je prišel čas, da si Cerkev naloži veselo oznanilo odpuščanja. Je čas vrnitve k bistvenemu, da si naložimo breme šibkosti in težav svojih bratov. Odpuščanje je sila, ki obuja k novemu življenju in vliva pogum, da se v prihodnost ozremo z upanjem.« (UO 10)
Usmiljenje je krepost, ki nagiba Boga in človeka, da z odpuščanjem drugega osvobodi iz zla ter ga pritegne k sebi; mu omogoči novo svobodo in nov začetek v odnosih. Če je usmiljenje drža, je odpuščanje ravnanje v duhu te drže na področju krivde v situaciji, v katero sem vključen v prvi osebi. To nas navaja na drzno misel, da lahko svojo vlogo najbolj uspešno opravimo prav v najtežjih primerih, ko sami doživimo zavrnitve, očitke, lažne napade … Takrat smo na najboljši poti, da postanemo najresničnejše obličje Obličja Očetovega usmiljenja (Jezus Kristus), ki je to doživljal prav do svojega zemeljskega konca in vendar sklenil življenje s čutenjem v srcu, ki so ga razodevale besede na ustnicah: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!« (Lk 23,34).
TURNŠEK, Marjan. (Pisma). Ognjišče, 2018, leto 55, št. 9, str 38-39.

“Dobro je, ne delati slabo, toda slabo je, ne delati dobro”

Napisal Marko na 15. septembra 2018. Objavljeno v Papež spodbuja.

Sv. Pavel piše: »Ne žalostite Božjega Svetega Duha, s katerim ste bili kot s pečatom zaznamovani za dan odkupitve« (Ef 4,30). Vprašujem se: kako se žalosti Svetega Duha? Vsi smo ga prejeli pri krstu in pri birmi, da ne žalostimo Svetega Duha, moramo živeti dosledno po krstnih obljubah, obnovljenih pri birmi. Dosledno, ne dvolično: ne pozabite tega! Kristjan ne more biti hinavec: živeti mora dosledno. Krstne obljube vsebujejo dvoje: odpoved slabemu in odločanje za dobro. Odpoved slabemu pomeni reči ‘ne’ skušnjavam, grehu, hudemu duhu. Bolj stvarno pomeni reči ‘ne’ kulturi smrti, ki se kaže v begu pred resničnostjo v neko lažno srečo, ki se izraža v laži, prevari, krivičnosti, preziru drugega. Vsemu temu: ne! Novo življenje, ki nam je bilo dano pri krstu in katerega vir je Duh, zavrača obnašanje, v katerem prevladuje duh ločitve in razdora. Zato apostol Pavel spodbuja, da iz našega srca izgine “vsakršna ujedljivost, vsakršno besnenje, jeza, rohnenje in preklinjanje z vsakršno hudobijo vred” (Ef 4,31). Tako pravi Pavel. Teh šestero reči ali strasti, ki kalijo veselje Svetega Duha, zastruplja srce in vodi k zaničevanju Boga in bližnjega.
Če hočeš biti dober kristjan, ni dovolj, da ne delaš slabega: treba se je tudi odločati za dobro in delati dobro. Zato torej sveti Pavel nadaljuje: »Bodite drug do drugega dobrosrčni in usmiljeni ter drug drugemu odpuščajte, kakor je tudi vam Bog vam milostno odpustil v Kristusu« (Ef 4,32). Pogosto slišimo koga, ki pravi: “Nikomur ne delam nič slabega.” In misli, da je svetnik. V redu, toda ali narediš kaj dobrega? Koliko ljudi ne stori nič slabega, toda tudi nič dobrega, in njihovo življenje teče v ravnodušju, brezbrižnosti, mlačnosti. Takšno zadržanje je nasprotno evangeliju, nasprotno je tudi značaju vas, mladi, ki ste po naravi nagnjeni k dejavnosti, navdušeni in pogumni. Zapomnite si to – če si zapomnite, lahko skupaj ponovimo: »Dobro je, ne delati slabo, toda slabo je, ne delati dobro.«
Danes vas spodbujam: bodite protagonisti v dobrem. Protagonisti v dobrem. Ne pomirite se s tem, da ne delate slabega; vsak ima na vesti dobro, ki bi ga lahko storil, pa ga ni. Ni dovolj ne sovražiti, treba je odpuščati; ni dovolj ne imeti zamer, treba je moliti za nasprotnike; ni dovolj ne biti vzrok sporov, treba je tudi prinašati mir tja, kjer ga ni; ni dovolj ne govoriti slabo o drugih, treba je tudi odločno nastopiti, ko slišimo slabo govorjenje o nekom: ustaviti opravljanje pomeni storiti dobro. Če se slabemu ne upremo, ga molče podpiramo. Potrebno je posredovati, kjer se slabo širi; slabo se širi tam, kjer ni pogumnih kristjanov, ki se mu uprejo z dobrim in živijo v ljubezni.

Nagovor papeža Frančiška pred molitvijo angelovega češčenja 12. avgusta 2018

ČUK, Silvester (Papež Frančišek spodbuja) Ognjišče, 2018, leto 54, št. 9, str. 31.

Žalostna Mati Božja

Napisal Marko na 13. septembra 2018. Objavljeno v Zakajčki.

Ati in mami sta že ves dan pomagala babici in dedku pripravljati ozimnico. Otroci so bili dopoldne zelo delavni, pozno popoldne pa so prosili, če smejo v sadovnjak, do katerega je vodil zaraščen kolovoz. Neža je splezala v krošnjo stare češnje in brala knjigo, dečka pa sta se lovila in skrivala za razbrazdanimi debli jablan in hrušk. Najmlajši Anton je Blažu težko sledil, zdel se mu je tako hiter in močan. Tudi on bi rad bil velik in hiter kot formula! Ob starem deblu je zagledal drobno pikapolonico. Približal je prstek in splezala mu je v dlan. A ko se je ozrl naokrog, Blaža ni bilo nikjer več. Neže pa tudi ne.
V trebuščku ga je stisnilo. Kam je šel Blaž? Naredil je nekaj korakov naprej … Kamni ob poti so bili tako veliki, prej jih gotovo ni bilo tam. Hotel se je obrniti in steči do sestrice, a nenadoma se mu je ves sadovnjak zdel enak. Ni vedel, katera smer je prava. Sprva je stopal počasi, a bilo ga je preveč strah, želel je pobegniti … tekel je in tekel … Želel je nekoga srečati, da le ne bi bil več sam. Pritekel je do kolovoza, ob katerem je bila postavljena mala kapelica, v njej pa je bil kip Marije. Marijin izraz je bil žalosten, tudi Antonov otroški obraz je bil pretresen. Ampak sedaj je vedel, kje je! Žalostno Marijino podobo so s starši večkrat opazovali in se pogovarjali o sedmih mečih, ki so pomenili sedem žalostnih dogodkov iz Marijinega življenja. Pogovarjali so se tudi, kako molitev Marijo razveseli.
Ob poti je utrgal drobno rožico in jo položil h kipu. Zamaknjeno je opazoval mamo Marijo, ki stiska k sebi Jezusa. Nanjo je spustil pikapolonico, ki jo je še vedno držal v dlani: »To je zate, Marija, da boš vesela! Tu na zemlji si bila pogosto žalostna, ker te je skrbelo za Jezusa. Sedaj pa si vesela, ker sta skupaj. In zmeraj bo tako, v nebesih ni nihče žalosten …«
»In midva sva tudi vesela, da sva te našla!« To je bil mamin glas! Anton se je stisnil k njej. Še vedno je bil pretresen, a hkrati neizmerno vesel.
Ko je Blaž ugotovil, da Antona ni za njim, je stekel nazaj do Neže in klical bratca, a ga ni našel, zato je hitro stekel po mami in atija.
»Tako se je verjetno počutila Marija, ko je našla Jezusa v templju,« je dejala mami.
Pritekla je tudi Neža, ki je bratca iskala po sadovnjaku. »Ja, mami, ampak ona ga je tri dni iskala, ti in ati pa sta Antona hitro našla,« je pripomnila.
»Ne predstavljam si, da bi trajalo več dni! Marijino srce je takrat res trpelo. Antonovo pa danes tudi. Bil je v veliki stiski.« Mami je pobožala dečka po razmršenih laseh. Ati je objel svojo družino v velik očetovski objem.
»Ati, ali tako tudi Jožef objema svojo družino v nebesih?« je vprašal Anton.
»Seveda!« Ati jih je stisnil še močneje.
»Tudi zaradi takšnih objemov ima Marijina žalost smisel. Trpela je ob Jezusu, ko je z dojenčkom bežala v Egipt; ko se je deček Jezus izgubil kot ti, Anton, danes; ko je bil križan … A zaradi Jezusovega vstajenja obstajajo večni objemi,« je glasno razmišljala mami. »Marijina žalost ima smisel, tudi zaradi nje bomo lahko vsi mi za vedno skupaj. Ker je zmogla živeti po Božjem načrtu in ker je zares zaupala, da bo na koncu vse dobro.«
Blaž je prosil mami, naj jim še enkrat pove, zakaj je bila Marija žalostna, katerih je sedem mečev, ki so jo ranili.
»Marijino srce je prvič jokalo, ko so dojenčka Jezusa prinesli v tempelj. Starček Simeon ga je hvaležno vzel v naročje, v njem je prepoznal odrešenika. Mariji je dejal, da bo zaradi njega njeno materinsko srce veliko trpelo. Presunil ga bo meč. Drugič je bila žalostna, ko je morala bežati v Egipt pred Herodom, ki je želel ubiti Jezusa, tretja žalost je ranila srce naše Božje mame, ko je tri dni iskala dvanajstletnega Jezusa in ga našla v templju. Četrti meč je prebodel njeno srce, ko je nesel križ … Peta žalost je presunila njeno srce, ko so dvignili Jezusa, pribitega na križ. Ko so ji mrtvega sina položili v naročje, je bila šestič neopisljivo žalostna. Sedmič pa je meč žalosti prebodel njeno srce, ko so Jezusa položili v grob … Ampak ne pozabite, žalostna Marija je tu, da nas potolaži. Želi, da se zavedamo Jezusovih ran in njene žalosti ob njih, a nam zaradi njih daje veliko tolažbe.«
Otroci so z odprtimi srci poslušali njene besede. »Marija nas poboža, ko nam je hudo. Tako kot je danes pobožala Antona, kajne? Hvala, Marija.« Blaž je pobožal kip v kapelici.
Anton pa se je še kar stiskal v maminem objemu. Res, večni objemi obstajajo zato, ker je Marija zaupala. Brez nje Bog ne bi imel mame in zaradi nje bodo naše družine vedno skupaj, tudi ko se poti na zemlji končajo.
piše Marjetka Pezdir Kofol – Ilustracije: Polona Lisjak

Mama je krivična do mene. Ali jo Bog vseeno ljubi?

Napisal Marko na 12. septembra 2018. Objavljeno v Pismo meseca.

Že dolgo nazaj mi je mama grozila, da me bo udarila in me tudi je, ko je bila jezna name, vendar po nepotrebnem. Takrat sem se začela spraševati, ali ima Bog rad mojo mamo kljub takim njenim škodljivim dejanjem in poniževalnimi besedami, ki mi jih je prizadejala kot diktator. In ko sem bila majhna, me je že udarila in kdaj tudi natepla ter ozmerjala in poniževala z besedami. Tudi se mi ne zdi prav, da hodi k maši, v cerkev in k spovedi, potem pa še vedno greši. Mama nima takega odnosa do mene, kot bi ga morala imeti, ker me še vedno krega, kdaj mi še grozi, udari in tudi brcne. Zakaj se še nič ne spremeni v obnašanju na bolje, če hodi k maši in k spovedi? Zakaj ji Bog ne da kakšne lekcije v slogu: če bo še kdaj nesramna do mene, da bi jo kaznoval z takšno kaznijo, da ne bo nikoli več taka diktatorka brez srca do mene? Ali ima Bog rad take ljudi, ki so naredili samomor, ker niso marali več živeti? Zakaj Bog dopušča, da so vojne na svetu in sovraštvo in ljubosumje?
Emilija

Bog ljubi vse ljudi, tudi tebe, Emilija, ki si napisala to pismo. Ljubi tudi tvojo mamo, za katero ti zatrjuješ, da se ne obnaša pravilno do tebe. Ko sem napisal, da Bog ljubi tudi tvojo mamo, to ne pomeni, da Bog odobrava vse, kar dela tvoja mama, kar delaš ti in kar delajo drugi ljudje. Bog ljubi človeka tudi takrat, ko ta dela narobe in se ne drži njegovih zapovedi. Ne ljubi ga zato, ker bi odobraval njegovo nespoštovanje zapovedi, ampak da bi človeku omogočil, da se spreobrne in se vrne k njemu. Torej ljubi tudi tvojo mamo in vse, ki grešijo, a zato, da bi se spreobrnili. Na koncu sprašuješ, ali Bog ljubi tudi “ljudi, ki so naredili samomor”? Da, tudi te ljubi. O tem si lahko več prebereš v odgovoru na pismo Kje iskati tolažbo po samomoru najbližjih, ki je bilo objavljen v julijski številki Ognjišča na str. 38–39, in v odmevu na to vprašanje v tokratnem Ognjišču.
Nadalje sprašuješ, zakaj tvoja mama ne “spremeni svojega obnašanja, če hodi k maši in k spovedi”? Dejstvo je, da tudi tisti, ki hodimo k maši in k spovedi, vedno znova grešimo. Seveda nas obiskovanje maše in prejemanje zakramentov ne odvezuje, da lahko delamo, kar hočemo. Nasprotno! Obvezuje nas, da se vedno znova trudimo za krščansko življenje, za izpolnjevanje zapovedi, v tvojem primeru za lep odnos do bližnjih. K maši hodimo zato, da bi nam sodelovanje pri maši pomagalo, da ne bi grešili več. Isto velja za spoved. K temu zakramentu hodimo zato, da nam ta pomaga odpravljati napake in se truditi za bolj krščansko življenje. Kristjani verujemo, da v zakramentih prejemamo moč za spreobrnjenje in življenje po veri.
Človek je svobodno bitje in Bog spoštuje njegovo svobodo. Tudi v tem, da v svoji svobodi greši. O tem nam govorijo že prva poglavja Svetega pisma. Bog bi lahko preprečil prvima človekoma, da ne bi grešila, a bi s tem izničil njuno svobodo. Ne bi ustvaril človeka s svobodno voljo, ampak robota, ki bi slepo izpolnjeval njegove ukaze. Očitno pa Bog ni hotel ustvariti robota, ampak človeka z neizmernim dostojanstvom in s svobodno voljo.
Nekateri teologi zatrjujejo, da v tem tudi tiči skrivnost pekla: Bog tako spoštuje človekovo svobodo, da dopusti, da se človek tudi za večno oddalji od njega, če se je zato svobodno odločil. Torej ni Bog ‘krut’, da nekoga ‘pošlje’ za vso večnost v pekel, ampak Bog tako spoštuje človekovo svobodo, da dovoli, da se človek v svoji svobodi odloči, da se loči od Boga in gre v pekel.
S povedanim sem že nekoliko odgovoril na tvoje vprašanje “zakaj Bog dopušča, da so vojne na svetu in sovraštvo in ljubosumje?” Bog bi moral človeku odvzeti svobodno voljo, da bi človek ne več grešil in delal slabo. Seveda pa se zla, hudega na svetu ne da do konca razložiti, ker je to skrivnost, ki je ne bomo nikoli do konca razumeli. Ostaja pa dejstvo, da je človekova narava ranjena po izvirnem grehu in zato je človek tudi grešno bitje, a v zakramentih, ki jih je postavil Kristus, more najti moč za vračanje k Bogu.
To velja tudi za tvojo mamo. V vajinem odnosu gre narobe, ker je, kot praviš, mama preveč stroga in avtoritarna. Ti praviš diktatorska. Boli te, ker te je že udarila. Ne vem, za kakšne udarce gre, a fizičnega nasilja nad otroki ne more nihče odobravati. Sicer pa najbrž bolj kot udarec boli srce, ki je občutilo ponižanje, nesprejetost in krivico, če je bil določen vzgojni ukrep neupravičen. In zdi se, da je pri tvoji mami kakšen ukrep krivičen, saj praviš, da te je mamam udarila in je bila jezna nate “po nepotrebnem”. Ne zagovarjam tega, da se otroka ne sme kaznovati, vendar se tega nikoli ne sme storiti po nepotrebnem. Če si pismo sama napisala, si že toliko stara, da veš, da so starši dolžni vzgajati otroke, jih opozoriti, če ne delajo prav ali ne ubogajo, toda tega ne smejo delati s prisilo. Lahko rečemo, da tudi tu velja podoben vzorec kot pri Bogu. Bog tako ljubi človeka, da mu omogoči, da se spreobrne, podobno naj bi tudi starši ljubili svoje otroke, da bi se tudi ti zaradi starševske ljubezni vedno znova odločali za dobro. Zaradi krivičnih kazni, nasilja in poniževanja se pač ne bodo.
Seveda pa starševska ljubezen ni v tem, da otrokom vse dovolijo. Ker jim želijo dobro, jih opomnijo, ko delajo narobe, da jih vzgajajo k dobremu, tudi takrat, ko otrokom ni lahko. Saj poznamo nekoliko ‘izrabljen’ primer, da ne ljubijo otroka tisti starši, ki mu dovolijo, da se igra z orožjem, ampak tisti, ki mu to prepovejo. Pa je ta prepoved za otroka neprijetna, ampak ker ga starši ljubijo, mu prepovedo, kar je nevarno, čeprav otrok v tistem trenutku tega še ne razume.

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 9, str. 6-7.

Jovan Vesel Koseski

Napisal Marko na 11. septembra 2018. Objavljeno v Obletnica meseca.

* 12. september 1798, Koseze pri Moravčah, † 26. marec 1884, Trst

»Sodbe o Koseskem so se z leti spreminjale. Vedno manj so mu bile naklonjene, vedno manj so govorile o njegovi poeziji in vedno več o tem, koliko slabši je od Prešerna. Sodbe segajo od patetičnega brezglavega navdušenja do zavračanja, polnega sovraštva,« je zapisal slavist Kozma Ahačič v svoji knjigi Izvirne slovenske pesmi Jovana Vesela Koseskega (Slavistično društvo Slovenije, Ljubljana 2006), v kateri podrobno razčlenjuje pesmi Koseskega. Literarni zgodovinar Ivan Grafenauer je o Koseskem izrekel dokaj pravično sodbo: »Sodobnike je opajala mogočna ritmika njegovih verzov, posebno njegovih zvenečih heksametrov (…) in odkritosrčen, zdrav patos narodnega ponosa; stari in mladi so jih brali s solznimi očmi. Danes so nam njegove pesmi skoro od kraja neužitne; moti nas njegova gostobesednost, kopičenje istovrstnih izrazov, zlasti pa nezadostno znanje slovenščine, ki ga vodi v slovnične napake« (Kratka zgodovina slovenskega slovstva, 1917). Bil je Prešernov sodobnik in glavni pesnik Novic. Pokličimo ga iz pozabe ob 220-letnici njegovega rojstva.

Z TRDNEGA KMEČKEGA DOMA V DRŽAVNO SLUŽBO
Jovan (Janez) Vesel je bil rojen 12. septembra 1798 v hiši trdnega kmeta Martina v Spodnjih Kosezah pri Moravčah in po rojstni vasi si je kot pesnik privzel vzdevek Koseski. Prva dva razreda normalke (ljudske šole) je obiskoval v Ljubljani, na gimnazijo je odšel v Celje, leta 1818 je končal študij filozofije na ljubljanskem liceju. V tem času se je seznanil z Vodnikom, Čopom in Prešernom in objavil svoje prve pesmi: v tedniku Laibacher Wochenblatt je 17. januarja 1817 izšel njegov nemški hvalospev tedanjemu deželnemu glavarju, 5. junija 1818 pa je ta list na naslovnici prinesel slovensko in nemško besedilo njegove pesmi Potažva/Der Trost. To je bil prvi sonet v slovenskem slovstvu. Po končani gimnaziji je študiral pravo, najprej na Dunaju in nato v Gradcu (1818–1823). Kot diplomirani pravnik je stopil v državno službo. Najprej je bil praktikant pri policijskem ravnateljstvu v Ljubljani, zatem uslužbenec pri finančnem ravnateljstvu za Primorsko v Trstu, Tolminu in Gorici, nazadnje finančni svetnik pri isti ustanovi v Trst. Tam se je poročil s hčerko bogatega veletrgovca, imela sta dva sina in pet hčera. Hči Julija se je poročila s koroškim Slovencem Pavlom Kugejem, ki je svoj priimek potujčil v Kugy; njun sin je bil znameniti gornik Julius Kugy. Leta 1852 je zaradi nespretne operacije tura na licu tako zbolel, da so mu otrpnili udi. Po zdravljenju v toplicah si je telesno opomogel, duševne moči pa so mu hudo opešale. Leta 1869 je postal častni član Slovenske matice, katere predsednik je bil njegov veliki častilec Janez Bleiweis, in po njegovi zaslugi je ta izdala zajetno knjigo Razne dela pesniške in igrokazne Jovana Vesla Koseskega (1870). Njegovo življenje se je izteklo 26. marca 1884 v Trstu, kjer je tudi pokopan. Kritika ga je kot pesnika pokopala že daleč pred njegovo smrtjo.

TRI OBDOBJA PESNIŠKEGA USTVARJANJA
Jovan Vesel se je kot začetni pesnik oglasil v javnosti že kot 19-letni gimnazijec. Iz tega časa so predvsem njegove nemške pesmi, objavljene v tedenski prilogi dnevnika Laibacher Zeitung. Pomembnejše pa je to, da je tam ‘zagledal beli dan’ prvi sonet v slovenščini (tudi v nemški različici). Slovenski naslov Potažva (Tolažba) mu je svetoval Valentin Vodnik. Ko je odšel na Dunaj študirat pravo, je pesnikovanje povsem opustil. Na pesniški oder se je zmagoslavno vrnil leta 1843, ko so začele izhajati Bleiweisove Novice. V slavnostni prilogi so Novice 4. septembra 1844 prinesle njegovo pesnitev Slovenja presvitlimu, premilostljivimu gospodu in cesarju Ferdinandu Pervimu ob veselim dohodu njih veličanstva v Ljubljano. Obsega štirideset kitic v treh sklopih. Pesnik na vse pretege hvali vladarja, vsak sklop sklene z verzom: »Hrast se omaje in hrib / zvestoba Slovencu ne gane.« Koseski je postal glavni pesnik Novic. V pesmi Bravcem h koncu leta 1845 v spomin je zapel: »Biti slovenske krvi, bodi Slovencu ponos. / Kdor zaničuje se sam, podlaga je tujčevi peti.« Maja 1846 je v Novicah izšla nova uspešnica – hvalnica z naslovom Kdo je mar?, ki v sedmih kiticah opisuje in poveličuje kmeta, ki ga imenuje ‘slovenski oratar’. Koseski je bil prvi slovenski pesnik, ki se je lotil prevajanja del iz zakladnice svetovne književnosti (nemške, ruske, italijanske). Njegovemu neusmiljenemu kritiku Franu Levstiku je ugajal njegov prevod Schillerjeve Pesmi o zvonu. Drugo, najbolj uspešno ustvarjalno obdobje Koseskega se zaključi z letom 1852, ko je zaradi bolezni moral odložiti pero. Ko si je telesno za silo opomogel, je njegova pesniška moč usahnila in mladi rod (Levstik, Stritar) ga je začel v javnosti uspešno napadati. V novi izdaji njegovih Poezij leta 1866 je Stritar razglasil Prešerna za največjega slovenskega pesnika, Koseskega pa ni niti omenil.

“BITI SLOVENSKE KRVI, BODI SLOVENCU PONOS”
»Prvi rodoljubni spevi njegovi so velepomembni v dobi našega narodnega preporoda,« je ob stoletnici rojstva Koseskega zapisal Makso Pirnat v listu Dom in svet. »Z njimi je navdušil Koseski svoje rojake za narodno delo, budil je z njimi narodno zavest.« To zaslugo mu priznava tudi literarni zgodovinar France Koblar v svojem zapisu v Slovenskem biografskem leksikonu: »Pomemben je zaradi domovinskega in religioznega zanosa, s čimer si je tedaj pridobil veliko slavo. Vzpodbudne izreke iz njegovih pesmi so pogosto ponavljali slavnostni govorniki v času narodnega prebujanja. Postavljali so ga ob Prešerna ali celo nad njega. Bleiweis ga je imenoval Dichterfürst (pesniški knez), nekateri novičarji pa Orfej slovenski ali mojster pevcev. Marijan Rupert je v razstavnem katalogu ob 200. obletnici pesnikovega rojstva (1998) umestil avtorja v prostor in čas. Po njegovi oceni, je najpomembnejši dosežek Koseskega “prav gotovo v tem, da je Slovencem vlil do tedaj nepoznano literarno in zgodovinsko samozavest in razblinil občutek kulturne podrejenosti ter spodbudil k ustvarjanju vrsto mladih pesnikov. Bil je mojster v uporabi heksametra in končno – jezikovna kritika Koseskega je prispevala k razmišljanju o razvoju slovenskega jezika”. Od njegovega celotnega dela se je v zavesti bralcev ohranila le zbirka njegovih najbolj ‘udarnih’ gesel, ki so služila svojemu namenu predvsem v obdobju čitalnic. Ob stoletnici rojstva (1898) so na njegovi rojstni hiši odkrili spominsko ploščo, na kateri je pod njegovimi življenjskimi podatki njegov verz: “Biti slovenske krvi, bodi Slovencu ponos!”

ČUK, Silvester. Jovan Vesel Koseski (1798–1884). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 9, str. 42-43

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing