Revija - Revija Ognjišče

Poroka baptista in katoličanke

Napisal marko na 24. aprila 2019. Objavljeno v Pisma.

Moja hčerka je katoliške vere in se namerava poročiti z baptistom v katoliški cerkvi. Zanima me, ali je to mogoče in kakšne dokumente potrebuje. Kateri duhovnik lahko vodi obred.
Jožica

Odgovor je načelno lahko zelo kratek: Katoličan se lahko pod posebnimi pogoji poroči z vsako žensko, ki je samska in ni poročena in obratno. Seveda pa je idealno za zakonski par, če sta oba zakonca iste vere, saj je versko življenje v zakonu, kot lepo pravi Theodor Bovet, znani švicarski protestantski psihiater, pisatelj in strokovnjak za zakonsko življenje in problematiko, nekaj najbolj intimnega, še intimnejše od spolnosti.
Katekizem Katoliške cerkve pravi: »Različnost veroizpovedi med poročencema ni nepremagljiva ovira za zakon, če se jima posreči, da dasta skupaj to, kar je vsak od njiju prejel v svoji skupnosti, in da se drug od drugega učita načina, kako bi vsak od njiju živel svojo zvestobo Kristusu« (KKC 1634).
Vaše vprašanje je zelo konkretno, hčerka katoliške vere se namerava poročiti z baptistom v Katoliški cerkvi. Gornji odgovor vključuje seveda tudi baptiste, ki so kristjani, saj jim Katoliška cerkev priznava veljavnost krsta in si tako dva kristjana tudi različnih krščanskih veroizpovedi, ne samo dva katoličana v moči krstnega duhovništva lahko podarita – po nauku Katoliške cerkve – zakrament sv. zakona. Po kanonih Zakonika cerkvenega prava (ZCP) je zakon med dvema krščenima osebama, od katerih je ena krščena v Katoliški cerkvi in iz nje ni izstopila, druga pa je član Cerkve ali cerkvene skupnosti, ki ni v popolnem občestvu s Katoliško cerkvijo, za katoliškega vernika možen, toda z izrečnim dovoljenjem cerkvene oblasti, konkretno krajevnega škofa (kan. 1124). Ta pa mora presoditi, če je za mešan zakon upravičen in pameten razlog in naj da dovoljenje, če katoliška stran izjavi, da je pripravljena odvračati nevarnosti za odpad od vere in da obljubi, da bo storila vse, kar je v njeni moči, da bodo vsi otroci krščeni in vzgojeni v Katoliški cerkvi. O teh obljubah katoliške strani je treba pravočasno obvestiti drugo stran tako, da je gotovo, da so ji znane obljube in obveznosti katoliške strani. Obe strani je treba tudi poučiti o namenih in bistvenih lastnostih zakona, ki jih noben zaročenec ne sme izključiti (kan. 1125). Dve poroki, v obeh cerkvah, nista dovoljeni in ni dovoljeno, da bi katoliški duhovnik in nekatoliški verski služabnik hkrati vsak med svojim obredom zahtevala privolitev zaročencev (kan. 1127). Od leta 2004 imata Katoliška in Evangeličanska cerkev v Sloveniji skupni obrednik Ekumenska cerkvena poroka, ki sta ga potrdili Slovenska škofovska konferenca Katoliške cerkve in Škofovski urad Evangeličanke cerkve v Sloveniji. Ta obrednik ima dva vzorca: Poroka v evangeličanski cerkvi z udeležbo katoliškega duhovnika in Poroka v katoliški cerkvi z udeležbo evangeličanskega duhovnika. Z drugimi krščanskimi Cerkvami in cerkvenimi skupnostmi ni v Sloveniji glede ekumenske ali mešane poroke nobenega uradnega dogovora in ne obrednika.
Gospa Jožica, vaša hčerka in tudi njen fant morata katoliškemu duhovniku, saj pišete, da se namerava poročiti v Katoliški cerkvi, prinesti krstna in samska lista, ki dokazujeta, da sta oba krščena in tudi še samska. O drugih zadevah se bosta seznanila na enem izmed tečajev priprave na zakon, ki občasno poteka v vseh večjih mestih po Sloveniji in se o nejasnostih še pogovorita župnikom, v kateri cerkvi bo poroka. Prav je, da se pri župniku prijavita vsaj štiri mesece pred poroko.

ŠKAFAR, Vinko. (Pisma). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 4, str 73.

Grehi duhovnikov ovirajo ljudi na poti do Boga

Napisal marko na 17. aprila 2019. Objavljeno v Pismo meseca.

S prijateljicami se občasno srečujemo. Gre za lahkotno druženje: kaj skupaj popijemo (nealkoholno), poklepetamo in se malo družimo. Pred prazniki sem načela pogovor o veliki noči in o spovedi. Dejala sem, da se spodobi, da gremo pred veliko nočjo k spovedi. Nekatere prijateljice so molčale, ena pa se ni strinjala. Rekla je: »A k spovedi naj bi šla? In grehe naj bi povedala duhovnikom, ki so tako pokvarjeni! Poglejte, kaj delajo z otroki! Oni naj bi nas potem učili, kako naj živimo? Nima smisla hoditi k spovedi k takim ljudem.«
Njene besede so se me dotaknile in že veliko časa premišljujem o njih. Prijateljica me je presenetila, ker sicer v pogovorih ne govori proti Bogu, tokrat pa je bila tako ostra proti duhovnikom. Po drugi strani pa tudi mene motijo razne pedofilske afere. Tudi jaz sem proti temu. Zlorabe otrok se mi naravnost gabijo. Tolaži me, da je proti njim tudi papež. Obenem pa vem, da duhovnik odpušča grehe v Jezusovem imenu, ne v svojem … Pa vendar me motijo napake duhovnikov. Prav tako me moti, da ljudje toliko o njih razpravljajo in jih razglašajo. Morda več kot o napakah drugih ljudi. Skratka, sem zmedena in hvaležna vam bom za vaše besede.
Ema

Vaše pismo je zelo aktualno: V Rimu se je pred kratkim končal posvet o spolnih zlorabah mladoletnih in začeli smo v postni čas, ko se pripravljamo na veliko noč in k tej pripravi spada tudi zakrament spovedi. Strinjam se z vami, da so spolne zlorabe otrok gnusno dejanje, zločin in greh. Zato je prav, da Cerkev zahteva, da se taka grda dejanja ne smejo dogajati v njenem okviru. Prav presenečen sem bil, ko sem na nacionalni televiziji poslušal komentar novinarja, ki je ob koncu prispevka o zlorabah mladoletnih v Cerkvi dejal, naj se ne varamo, da so te samo v Cerkvi, ampak se moramo zavedati, da so tudi drugod in da se morda ta trenutek, ko mi gledamo televizijo, dogaja zloraba prav blizu nas. Seveda nočem trditi, da se zaradi tega, ker so zlorabe povsod, ne smemo čuditi, da so tudi v Cerkvi. Nikakor! Hočem samo opozoriti, na kar je opozoril p. Branko Cestnik, da ne bi bilo prav, da bi bili pozorni samo na zlorabe v Cerkvi, ne pa tudi drugje.

Tudi če lepo živimo, si nikar ne domišljajmo, da bi bili brez greha; tako hvalimo svoje življenje, da vedno prosimo odpuščanja! Kolikor manj pazijo malopridni ljudje na svoje grehe, toliko bolj prežijo na tuje. Iščejo namreč, ne da bi kaj popravili, temveč v kaj bi zasadili zobe, ker ne morejo sebe izgovoriti, so pripravljeni druge ogovarjati. (sv. Avguštin)

Tudi moramo biti pravični in ne metati vseh duhovnikov v isti koš. Saj niso vsi pedofili! Velika večina se jih trudi živeti po Jezusovem zgledu.
Seveda se samo po sebi odpira vprašanje odnosa grešnih duhovnikov do grešni vernikov. Kako lahko grešen duhovnik mašuje in podeljuje zakramente? Celo najbolj grešen duhovnik lahko veljavno mašuje, veljavno spoveduje in deli druge zakramente. Sicer sebi v pogubo, ne pa v škodo vernikov. Pokojni kardinal Tomaš Špidlik je imel lepo primero. Bančni uslužbenec je lahko izredno reven, a nam lahko izplača v banki veliko vsoto, ker ne daje od svojega. Tudi duhovnik je lahko moralno “izredno reven”, a nam lahko podeli veliko milost, ker ne daje “od svojega”, ampak od Kristusovega.
Gotovo je pohujšanje za ljudi, če duhovnik greši in tega niti ne skriva ter s tem na neki način postavlja na laž svoje učenje, ker ga ne podpira s pričevanjem. Tudi je prav, da duhovnik, če zagreši zločin (na primer spolno zlorabo) sodno odgovarja za svoje dejanje. Predstojniki proti duhovniku, ki bi zlorabljal mladoletne ali očitno stalno grešil in tudi za to odgovarjal na civilnem sodišču, uvedejo tudi postopek na cerkvenem sodišču in ga odpustijo iz duhovniške službe, ker je daje preveliko pohujšanje za vernike. Poleg tega je pri zlorabah stalna nevarnost, da to dejanje ponovi. Zato mu morajo predstojniki onemogočiti stik z mladoletnimi v okviru Cerkve. Žrtve je treba vedno ščititi.
Res je, da nas dober duhovnik spodbuja v hoji za Kristusom, grešen pa ne. Poznamo pregovor: po duhovnikih vera gor, po duhovnikih vera dol. To je razumljivo, saj vsi potrebujemo spodbude in lepe zglede za krščansko življenje. Toda grehi drugih ljudi, tudi duhovnikov, ne smejo nikoli biti izgovor, da mi ne živeli krščansko. O Božjem služabniku prof. Antonu Strletu, ki je veliko spovedoval, pripovedujejo, kako je kar ‘poskočil’, če mu je v spovednici kdo dejal: »Saj tudi drugi tako delajo«. Zanj to ni bil izgovor, ampak je spovedancem odločno navedel Jezusove besede učencem: »Kaj ti to mar? Ti hodi za menoj!« (Jn21, 22) in poudaril, da se v hoji za Kristusom ne smemo ozirati na grehe drugih, ampak skrbeti, da mi hodimo za njim.
Ne glejmo na grešnost duhovnika, ampak na svetost Kristusa, ki deluje po duhovniku. Duhovnik bo odgovarjal za svoje grehe, ne mi za njegove. Je pa človeško razumljivo, da lažje pristopimo k duhovniku, ki je prijazen, dober in se trudi živeti po Jezusovem nauku. Sicer pa lahko gremo k spovedi k tistemu spovedniku, ki se mu lažje zaupamo in ki bolj odgovarja našemu značaju. Tukaj nam Cerkev daje svobodo.
Zanimiva je vaša misel, da ljudje veliko razpravljajo o napakah in grehih duhovnikov in jih razglašajo. »Morda več kot o napakah drugih ljudi,« pišete. Strinjam se z vami. Velikokrat ljudje kritizirajo (duhovnike), jih radi opravljajo ali celo obrekujejo, da prikrijejo svoje napake in grehe. Sv. Avguštin lepo pravi: »Tudi če lepo živimo, si nikar ne domišljajmo, da bi bili brez greha … Kolikor manj pazijo malopridni ljudje na svoje grehe, toliko bolj prežijo na tuje. Iščejo namreč, ne da bi kaj popravili, temveč v kaj bi zasadili zobe, ker ne morejo sebe izgovoriti, so pripravljeni druge ogovarjati«. Ljudje s svojim govorjenjem o napakah drugih radi opravičujemo svoje napake. Glede napak duhovnikov nekateri pravijo: »Če oni grešijo, potem lahko tudi mi!« Seveda se moramo zavedati, da je vsakdo odgovoren za svoje grehe.
Zato bodimo vsaj mi, kristjani toliko modri, da ne bomo duhovnikov opravljali ali celo obrekovali, ampak da znamo tudi ljudem, ki jih kritizirajo, povedati, da samo s kritiko ne rešimo problemov. Velikokrat tudi kritiziramo, pa ne poznamo ozadja in lahko povzročimo s svojo enostransko kritiko veliko škode. Če pa smo gotovi, da kdo dela narobe, tudi duhovnik, potem mu bomo bolj pomagali, če ga osebno opozorimo na nepravilnost, ki jo počne. Če pa smo gotovi, da gre za zlorabo mladoletnih, je prav, da to sporočimo duhovnikovim predstojnikom ali ekspertni komisiji za reševanje spolnih zlorab pri Slovenski škofovski konferenci. Na ta način bomo duhovniku (in drugim) veliko bolj pomagali, kakor pa z razglašanjem njegovih napak.
Dobre kristjane napake duhovnikov žalostijo, vendar jih ne opravljajo, obrekujejo ali obsojajo, temveč zanje še bolj goreče molijo.

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2019, leto 55, št. 4, str. 6-7.

Hrana in pijača v Svetem pismu

Napisal marko na 9. aprila 2019. Objavljeno v Priloga.

Sveto velikonočno tridnevje, ki pomeni višek krščanskega bogoslužnega leta, se prične z mašo v spomin Jezusove zadnje večerje na veliki četrtek. To je bila judovska obredna večerja za praznik pashe (velike noči), ki so jo praznovali na predvečer 14. nisana v spomin na izhod iz Egipta pod Mojzesovim vodstvom. Ta večer je vsaka družina darovala jagnje v spomin na rešitev Izraelcev iz Egipta. Jagnje so jedli pečeno na ognju z grenkimi zelišči in opresniki. Ta nekvašeni kruh je bil spomin na hitre priprave na izhod, spominjal pa je tudi na prvi kruh iz novega žita, ki so ga spekli Izraelci po prihodu v Kanaan – obljubljeno deželo. Pri večerji so spili tudi dve obredni čaši vina. Jezus nam je pri svoji pashalni večerji podaril evharistijo – kruh večnega življenja. – Ob ‘jedilniku’ judovske pashalne večerje se bomo na kratko seznanili, kakšna je bila prehrana ljudi v Jezusovem času in v svetopisemski dobi.

HRANA V DRUŽINI
Za preproste ljudi sta bili hrana in obleka vedno glavna skrb. »Ne skrbite za svoje življenje,« je rekel Jezus, »kaj boste jedli ali kaj boste pili, in ne za svoje telo, kaj boste oblekli« (Mt 6,25). Vedel je, kako hitro si v skrbeh, ko je stvari komaj za preživetje. Tako je v svetopisemskih časih živela večina. Zaradi nezanesljivih padavin, suše in raznih drugih nadlog je bil pridelek vedno negotov. Na lakoto so računali kot na običajen del življenja. Izraelci so prihodnjo zlato, mesijansko dobo videli kot dobo obilja, ko bo vsega več kot dovolj. Ko je Mojzes vodil Izraelce iz Egipta skozi puščavo, je ljudstvo nekoč v sinajski puščavi godrnjalo nad Mojzesom zaradi slabe hrane, rekoč: »O da bi umrli po Gospodovi roki v egiptovski deželi, ko smo sedeli pri loncih mesa, ko smo jedli kruha do sitega« (2 Mz 16,3). Iz tega se da sklepati, da prehrana v Egiptu v 2. tisočletju pred Kr. ni bila slaba in da so jo uživali v obilni meri, poleg kruha in drugih reči tudi meso. V Palestini je bila hrana bolj vegetarijanska: kruh, sadje in sočivje, za pijačo pa voda. V raznih dobah pa se je to spreminjalo, ker življenjska raven ni bila vedno enaka. V dobi kraljev so na dvoru in pri bogataših zavrgli skromnost, ljudstvo pa je po sili razmer moralo biti zadovoljno s preprosto hrano. S tem pa seveda ni rečeno, da niso nikoli uživali mesa. Poznali so številne vire hrane: v glavnem žitarice, sadje in zelenjavo. Osnovni del prehrane pa je bil kruh. Beseda ‘kruh’ v Gospodovi molitvi očenaš pomeni hrano v celoti – ne le telesno, ampak tudi duhovno. Jezus je sam sebe imenoval ‘kruh življenja’, kar pomeni ‘hrana življenja’.

VSAKDANJI KRUH
Poglavitni vir prehranjevanja je bil v stari zavezi v Palestini, pa tudi v Egiptu in Mezopotamiji kruh. Pekli so ga iz pšenične in ječmenove moke, včasih so uporabljali tudi piro. V stari dobi so gotovo, vsaj v Palestini, revni ljudje jedli ječmenov kruh. Pet hlebov takega kruha z dvema ribama je dal Jezusu deček ob čudežni pomnožitvi kruha (Jn 6,9). Za pripravljanje kruha so zrnje najprej prebrali v plitvi košari, nato so prečiščeno zrnje zmleli. Najbolj preprosto je bilo to, da so zrnje zdrobili v domačih možnarjih ali žrmljah, kar je bilo moško delo. V starih časih so to naredili tako, da so ga drobili na vrtilnih ročnih mlinih: spodnji kamen je bil pritrjen, zgornji kamen, nekoliko manjši, pa je imel vdelan lesen ročaj, ki ga dve ženski držita v roki in z njim gornji kamen vrtita. Zrnje se spušča skozi odprtino sredi gornjega kamna. Druge oblike so bile oslovski ali vodni mlini, ki jih poganjata moč osla ali vode.
Za vsako peko so zamesili testo iz štiridesetih litrov moke (prim. Mt 13,33) in vode (včasih tudi oljčnega olja). Svež kvas so imeli le malokdaj, zato so v novo testo zamesili kos kvašenega testa od prejšnje peke in vse skupaj pustili vzhajati. Preden so pekli, so kos testa odrezali in ga pustili za prihodnje ‘kvašenje’. Kruh so pekli v obliki ploščatih pogač. Ko je bil svež, je bil dober, vendar se je hitro posušil. Priljubljeno nadomestilo kruhu je bila pražena pšenica. Sveže klase so položili na železno ploščo nad ogenj in jih pražili, da so zrna popokala. Kruh so pekli na več načinov. Pastirji in popotniki so si delali podpepelnjake: testo so dali pod žareč pepel in ga zagrebli. Domača peka je bila skrbnejša. Imeli so več tipov ‘krušnih peči’. Dva glavna: lončena, vzbočena plošča, postavljena na kamne, pod njo se je zakurilo; druga pa je bila nekakšen vrč iz železa, bakra ali kamna, približno 1 meter visok in brez dna. Pod tem vrčem so zakurili in ko so bile stene vroče, so nanje prilepljali (od zunaj ali od znotraj) testo. Pekarska obrt je morala biti v Kanaanu že zelo zgodaj razvita. Dokaz za to je dejstvo, da imamo v egiptovskem jeziku mnogo kanaanskih izrazov iz pekarstva. V Svetem pismu se omenja samostojna pekarska obrt šele pri preroku Jeremiju (Jer 37,21).

SADJE IN ZELENJAVA
Drugi pomembni del prehrane je predstavljalo sadje. Vinska trta je dajala ne samo mošt. Veliko grozdja so še svežega pozobali ob trgatvi, še več so ga posušili in uporabljali kot rozine. Prav tako so tudi smokve jedli sveže, jih sušili in stiskali za smokvine kolače. Ko je Abigajila oskrbela Davidove može z živežem, jim je dala “dvesto hlebov, dva meha vina, pet pripravljenih ovc, pet mernikov opraženega zrnja, sto posušenih grozdov in dvesto smokvinih kolačev” (1 Sam 25,18). Posušeni grozdi in smokvini kolači so bili še posebej uporabni na potovanju. Dateljev Sveto pismo izrecno ne omenja, vendar so gotovo uspevali. Ko je Jezus v tednu pred svojo smrtjo (na našo cvetno nedeljo) prihajal v Jeruzalem, mu je množica v pozdrav mahala s palmovimi vejami (Jn 12,13). Datelje so uporabljali tudi za posebno omako, v katero je med velikonočno večerjo vsak pomakal svoj kruh. Omako so naredili iz dateljev, smokev, rozin in vinskega kisa. Tudi oljke (olive) so jedli sveže ali vložene v slani vodi. Najvažnejše pa je bilo to, da so iz njih pridobivali oljčno olje, ki so ga uporabljali pri kuhanju. Na voljo so imeli tudi granatna jabolka, mandlje in pistacije, limone pa šele v novozaveznem času. Imeli so tudi precej sveže zelenjave in sočivja. Bob, lečo in grah so posušili in hranili v vrčih. Gojili so čebulo in por, melone in kumarice. Zelenjavo so uporabljali pri kuhanju juhe. Ezav je svojemu mlajšemu bratu Jakobu prodal prvorojenstvo za skledo rdeče leče (1 Mz 25,29-34). Na voljo so imeli tudi domače izdelke. Mlečne izdelke so poznali v vseh oblikah: navadno in kislo mleko, sir in surovo maslo, ki pa so ga bolj malo uporabljali, ker v vročem podnebju ni obstalo. Mleko so hranili v mehovih. Navadno je bilo to kozje mleko ali pa tudi ovčje in kravje. V novozaveznem času se ljudje gojili kokoši in jajca, cvrta na oljčnem olju, so bila priljubljena jed.

MESO IN RIBE
Meso ni bilo vsakdanja hrana v Palestini. V navadi je bilo ovčje in kozje meso, za hrano pa so lovili tudi ptice. Premožnejši ljudje so se v starozaveznih časih hranili z jagnjetino, teletino in govedino. Oče izgubljenega sina je od veselja ob njegovi vrnitvi pripravil gostijo – zaklali so pitano tele (Lk 15,13). Meso so navadno kuhali. Pečeno jagnje za velikonočno praznovanje je predstavljalo izjemo. Preprosti ljudje so jedli meso le ob slovesnih prilikah: za družinske praznike, na slavjih, na gostijah, če je bil gost v hiši ali ob posebnih daritvah v krajevnem svetišču. Ob tej priložnosti se je zbrala cela družina in v znamenje svojega obnovljenega prijateljstva z Bogom pojedla del mesa živali, ki so jo svetišču darovali. Glede uživanja mesa je Mojzesova postava strogo ločila ‘čiste’ in ‘nečiste’ živali (3 Mz 11,2-23). Nečiste so bile kopenske živali, ki ne prežvekujejo in nimajo preklanih parkljev, vodne živali brez plavuti in luskin, ptice roparice in plazilci. Ne smejo jih jesti ali darovati. Za nečiste so jih proglasili iz več razlogov: da so zavarovali zdravje ljudi, kajti meso nečistih živali, zlasti svinj, je bilo pokvarljivo; verjetno pa tudi zato, ker so veljale za demonska bitja, ali pa so jih darovali v kultih sosednjih poganskih ljudstev. – Uživanje mesa ni bilo dovoljeno jesti šele po vesoljnem potopu, kakor so nekateri sklepali iz 1 Mz 9,4 – tu je bilo le prepovedano uživanje krvavega mesa (kri je morala odteči).
Ribe so bile v novozaveznem času pomembna prehrana (med dvanajstimi Jezusovimi apostoli je bilo sedem ribičev). Majhne ribe so posušili, jih osolili in jedli s kruhom, kakor takrat, ko je Jezus nasitil 5000 mož (Mt 14,17), ali pa so jih spekli na odprtem ognju in jih takoj pojedli; tak zajtrk je pripravil vstali Jezus učencem po čudežnem ribolovu na obali Galilejskega jezera (Jn 21,9).

SLADILA IN ZAČIMBE
Izraelci niso imeli sladkorja. Jedi so si sladili z medom divjih čebel. O pravem čebelarstvu stara zaveza ne govori; divji med pa so celo izvažali. Izdelovali pa so še eno vrsto ‘medu’: s kuhanjem dateljev in zrn rožičevcev so izdelovali sirup.
Kot začimbo so uporabljali v prvi vrsti olje. Živalske masti, goveje in ovčje, so veliko uporabili za daritve, ker je mast veljala pri daritvi za najvažnejši daritveni del. Uporabljali so predvsem oljčno olje, saj je bila Palestina že od nekdaj ‘dežela oljk’. Za začinjanje jedi so uporabljali sol. Ob jugozahodnih obalah Mrtvega morja je bila obilica kamene soli, sol pa so pridobivali tudi z izhlapevanjem vode. Sol je bila zelo pomembna za konserviranje jedi: v Magdali ob Galilejskem jezeru je bila v novozaveznem času glavna obrt soljenje rib. Kot začimbe so uporabljali še razna zelišča, ki so dajala jedem močno aromo in prijeten okus. Redkejše začimbe, ki so jih uvažali iz Afrike in Azije, so si lahko privoščili samo bogati.

PIJAČE
V Palestini ni bilo nikoli izobilje vode, zato je bila zelo v čislih. Obilica vode pomeni blagoslov in je simbol mesijanske bodočnosti (Iz 43,20). Najbolj je bila cenjena ‘živa voda’, tj. voda iz studencev, ki pa jih je bilo v deželi malo. Zato so bile lastninske pravice glede vodnjakov zelo važne, zlasti v krajih z mnogimi pašniki. Egipčani so že v 2. tisočletju pred Kr. izkopali ob svoji vojni cesti v Palestini postaje vodnjakov (kot današnje bencinske črpalke). Za navadno uporabo so zbirali vodo v odprtih ‘ribnikih’ in deževnico v cisternah. Takih, v skalo vdolbenih jam je včasih imela ena hiša več. Cisterne so imeli tudi na polju za namakanje. Voda je bila osnovna tekočina, ki so jo uporabljali pri kuhanju, za pitje pa ni bila preveč dobra. Voda iz vaškega vodnjaka ali studenca je bila navadno dovolj varna. Zbirali so jo v poroznih lončenih vrčih, kjer je zaradi počasnega izhlapevanja ostajala hladna. Voda iz domačega zbiralnika pa je bila vse prej kot zdrava. Ker je prihajala s strehe in se po žlebovih stekala v cisterno, je bila pogosto umazana in polna bolezenskih klic. Tudi v rimskih časih, ko je voda v mesto pritekala po vodovodu ali cevovodu, za pitje še vedno ni bila primerna.
Boljše so bile druge pijače. Med temi je bilo mleko, ki ga je navadno dajala domača koza. Najbolj razširjena pijača pa je bilo vino. Palestina je bila od nekdaj vinorodna dežela. Ogledniki, ki jih je Mojzes poslal v kanaansko deželo (Palestino), so v Eskolski dolini odrezali vejo vinske trte z grozdom ki sta ga dva nosila na drogu (4 Mz 13,23). Svež mošt so v času trgatve iz grozdja iztisnili naravnost v čaše. Večji del pa so ga, da je obstal, pustili prevreti. Prvo vino v letu so naredili iz mošta, ki se je izločil pri tlačenju grozdja v stiskalnici, drugo pa, ko so ostanek v stiskalnici do konca iztisnili. Zrelo vino so hranili v velikih ozkih amforah, katerih dno je bilo zašiljeno tako. da so jih lahko potisnili globoko v zemljo ali pesek, da je ostalo hladno. Navadno pa so vino hranili v kožastih mehovih. Pri pitju ga prvotno niso mešali z vodo. To navado je prinesla grška kultura. Pač pa so vino mešali z raznimi dišavami, včasih z žolčem ali miro in tako dobili pijačo, ki je lajšala bolečine (to so ponudili Jezusu pred križanjem – Mt 27,34). Z vinom, ki so mu primešali oljčno olje, so čistili in zdravili rane (usmiljeni Samarijan je v rane oropanega moža vlil vina in olja – Lk 10,34).
Poleg vina pa se v svetopisemskih deželah stare zaveze omenja tudi pijača ‘šekar’, čemur danes arheologi pravijo pivo. Na kak način so ga izdelovali v Palestini, sicer ne vemo, pač pa je poznano izdelovanje te pijače v Babiloniji. Tam so ga kuhali iz divje pšenice in ječmena. Tudi egiptovsko pivo je bilo iz ječmena. Dodajali so mu še druge sokove in razne dišave. Pivo je bilo močna alkoholna pijača. V Egiptu so ga zlasti v dobi novega imperija mnogo uživali. Evangelist Luka poroča, da je Gospodov angel napovedal Zahariju o njegovem sinu Janezu Krstniku: »Vina in opojne pijače ne bo pil« (Lk 1,15). Ta opojna pijača bo pač pivo.

KUHANJE IN OBROKI
Hrano so navadno kuhali tako, da so jo v loncu nad ognjem zavreli. Nekatere jedi so cvrli na olju, kruh pa so pekli. Poznali so različne načine. Najpreprostejši je bil, da so v tla skopali luknjo, v njej zanetili ogenj, nato pepel odstranili in ob straneh jame pritrdili tanke ‘palačinke’ testa. Včasih so v ogenj položili kamne: ko je bilo testo pripravljeno, so razbeljene kamne pobrali iz ognja in nanje položili testo, da se je speklo. Včasih so nad ogenj poveznili plitvo lončeno skledo in nanjo postavili testo. Premožnejše hiše so imele lončene peči. V rimskih časih so iznašli razdeljeno peč, pri kateri je bil ogenj ločen od prostora za kuhanje. Mnoge vrste zelenjave (npr. kumarice) so jedli surove, lečo in fižol so kuhali v vodi ali olju. Koruzno kašo pa v vodi s soljo in maslom.
V domovih navadnih ljudi so bili obroki zelo preprosti. Pravega zajtrka niso poznali. Včasih so kaj malega pojedli med potjo na delo. Za glavni obrok so imeli kruh z oljkami in morda tudi sadje. Zvečer so jedli dušeno zelenjavo s kosom kruha, ki so ga pomakali s skupno posodo. Večerjo so v družini zaužili skupno. Drugače je bilo v hišah premožnejših ljudi: več je bilo skrbno pripravljene hrane z obilico mesa.

VEDENJE PRI JEDI IN GOSTOLJUBJE
Tudi pri skromnem obedu orientalec upošteva pravila olike. V evangeliju (Lk 7,44) beremo, da so si Judje pred jedjo umili roke, včasih tudi noge. K slovesnemu obedu so morali priti v posebni ‘svatovski’ obleki (Mt 22,11). Pri jedi so sedeli s prekrižanimi nogami na tleh, zato na splošno niso uporabljali miz. Te pa so imeli knezi in odličniki. Pozneje, v grško-rimski dobi, so pri mizah na blazinah ali preprogah ležali. To se predpostavlja tudi pri Jezusovi zadnji večerji (Lk 22,14). Pred jedjo so pobožni Judje molili (1 Sam 9,13). Ta običaj so prevzeli tudi kristjani. V Apostolskih delih beremo, da je apostol Pavel ob viharju na morju zjutraj “vzel kruh, se vpričo vseh zahvalil Bogu, ga razlomil in začel jesti” (Apd 27,35).
Orientalec je zelo gostoljuben. Vse stori in žrtvuje, da gostu postreže, včasih celo preko svojih gospodarskih zmožnosti. Prihod gosta pomeni za šotor ali hišo praznik. Hišni gospodar pozdravi gosta z izbrano vljudnostjo. Pripravi mu takoj okrepčilo. Šele ko se je gost okrepčal, ga vpraša, kdo je in kam je namenjen. Lep zgled starozavezne gostoljubnosti je dal očak Abraham (1 Mz 18,1-8). Tudi v Jezusovem življenju opažamo, da je bila v njegovem času gostoljubnost na isti višini, saj so ga vabili v goste celo njegovi nasprotniki (Lk 7,36 sl.). In nikakor ni bilo proti pravilom olike, da se je Gospod sam povabil v goste k cestninarju Zaheju (Lk 19,5). Nasprotno, s tem je počastil in odlikoval hišnega gospodarja. Orientalec je zelo družaben, družabnost mu je življenjska potreba. To je deloma tudi razlog njegove gostoljubnosti. Rad gre na obisk k sosedu in prijatelju, ne samo zaradi postrežbe, jedi in pijače, ampak tudi zato, da ga v nesreči tolaži, da obišče bolnika, da se z njim porazgovori, razvedri. V zgodbah Svetega pisma se znanci radi sestajajo pred hišo, na trgu, pri mestnih vratih, pri studencu, ko pridejo zajemat vodo ali napajat živino. Tako je zanje vsak dan majhen praznik.

ČUK, Silvester. Hrana in pijača v Svetem pismu. (Priloga). Ognjišče, 2019, leto 56, št. 4, str 50-57.

‘Žegen’ cvetne nedelje

Napisal marko na 7. aprila 2019. Objavljeno v zgodbe.

»Letos pa velika noč ni tako zgodaj. Upajmo, da ne bo spet bela, kot je bila lansko leto, ko smo komaj dobili vse zelenje izpod debele snežne odeje,« smo se pogovarjali v družini.
»Se spomniš, kako smo se namučili, da smo v senožet privlekli lestev. Brez nje ne bi prišli do bršljana, ki je glavna sestavina našega ‘žegna’ (tako pravijo po Dolenjskem butarici),« je obujal spomine oče.
»Še huje je bilo z lopato odmetavati sneg in na slepo iskati ‘verh’ in kronce. A kaj bi dali v žegen namesto venčkov iz kronc, da potem vse leto varujejo naše strehe pred ognjem in strelo? Morali smo jih najti,« je pripomnil sin.
»Mačice so bile še čisto zelene, pa še te smo komaj našli,« se je spomnila hčerka.
»Tudi dren še ni cvetel; tri šibe dobrotovine in tri leskove šibe iz enega grma smo še najhitreje dobili. Oljčne vejice pa tako vsako leto dobimo v cerkvi.«
»Se spomniš nekaj let nazaj, kako lep pohod smo naredili na tiho nedeljo? Prav na vrh Planine smo šli po bršljan in spotoma nabrali še vse drugo. Bilo je tako lepo in toplo, ko je vse kipelo v mladem zelenju in se prebujalo po zimskem počitku. Kar sedeli smo, malicali in občudovali našo lepo dolino, ki se je v soncu kopala pod nami.«
Obujali so lepe spomine, take, ki ti napolnijo vse ‘baterije’, da greš vesel z lahkim korakom naprej.
Ponosno in pobožno so nesli svoj ‘žegen’ k blagoslovu.
»Jaz ga bom nesel!« se je sin vedno potegoval za to častno nalogo.
Skoraj vsako leto je bilo tako. Praznik v hiši, nekakšno veselje, kot bi Jezusa srečali in mu mahali z množico ob vhodu v Jeruzalem, s svojo butarico zelenja, skrbno izbranega po starem izročilu. Ponekod dajo sedem lesov – sestavin, ki pomenijo sedem zakramentov. Pri nas damo osem različnih rastlin.
***
Bil je teden pred cvetno nedeljo. Ata in mama sta bila sama doma.
»Zapregel bom konja, da ne bo norel, ko bomo sadili krompir. Pa še za ‘žegen’ bom prinesel, kar bom spotoma dobil,« je rekel ata.
»Pazi nase, saj veš, kako zna biti konj nepredvidljiv, ko je tako spočit. Vso zimo se je samo malo sprehajal,« je skrbelo mamo, ki je že od malih nog imela velik strah pred konji.
»Ti premalo zaupaš staremu furmanu,« se je pošalil oče in odšel v hlev po konja, ga vpregel v voz in odšel po običajni poti.
Mati je imela veliko dela v hiši in staro, bolno teto. Ko se je ukvarjala s svojim delom v hiši, je zaslišala nenavadno ropotanje, ki se je približevalo. Pogledala je ven in zadnji hip ujela pogled na voz, ki je izginil za hišo. Nato je ropot utihnil.
»Kaj mu je danes, da je tako prigalopiral, to ni njegova navada?« se je spraševala in pohitela ven. Za hišo pa je stal samo konj, ves nemiren, penast in prestrašen, vprežen v voz, ki je bil ves v razsulu.
»Kje pa je moj mož? Verjetno mu je konj ušel, ko je iskal zelenje za žegen,« si je govorila.
Gledala je po cesti in prosila Marijo Pomagaj za pomoč in varstvo. Poklicali so jo vaščani iz oddaljenega zaselka, naj hitro pride tja, ker se je mož ponesrečil, ko se mu je konj splašil.
Odpeljal ga je rešilni avtomobil, imel je hude poškodbe in dolgo je ostal v bolnišnici.
Žena in otroka so v skrbeh in molitvi preživljali dneve, polne tesnobe in strahu.
Skupaj so se odpravili na ogled kraja nesreče. Skrbno, kot da bi bile vejice in šibe že blagoslovljene, so ob poti pobrali vse, kar je ata pripravil za ‘žegen’. Lahko bi narezali druge, kot da bi iskali te ob cesti, a te so bile posebne, zanje skoraj svete.
Potrudili so se in prvič sami brez očetovega znanja naredili ‘žegen’ in ga nesli na cvetno nedeljo k blagoslovu.
Pozneje je teta povedala otrokom: »Tako vas je bilo žalostno gledati v vseh velikonočnih praznikih. Spomnila sem se, kako je vaš ata takrat, pred petindvajsetimi leti, prav tako trpel, ko sta bili njegova mama in vaša mama obe naenkrat v bolnišnici. Stara mama zaradi operacije oči, ki ni uspela, in njene oči niso več videle svetlobe, vaša mama pa zaradi težke nosečnosti.«
Take spomine imamo na cvetno nedeljo. Kdo ve, kaj se bo še lahko pripisalo k tej družinski kroniki?
Le nekaj pa je res pomembno: da se bo vsako leto pobožno neslo ‘žegen’ k blagoslovu in z njim pozdravilo Jezusov prihod k nam, v naš Jeruzalem.
Heli. (zgodbe). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 4, str. 47-48.

Apriljenje

Napisal marko na 31. marca 2019. Objavljeno v Za začetek.

April je zmešan mesec.
Že začne se z ‘dnevom norcev’ – prvim aprilom. In potem gre samo še navzdol. Ali pa navzgor, odvisno pač katera smer se vam zdi bolj nora.
April ti požre živce. Zjutraj se zbudiš, pogledaš skozi okno … sonce. Greš na stranišče, spiješ kavo … dež. Oblečeš dežni plašč, vzameš dežnik, stopiš na cesto … sonce. Stopiš nazaj v vežo, odložiš dežnik, odpneš plašč … ploha. Obuješ škornje, greš v službo … veter. In potem vse dopoldne in ves dan: sonce – dež – sonce – dež – snežna ploha – sonce – orkanski veter – sonce – sodra …
Vreme se menjava hitreje kot razpoloženje pubertetnika. Ki ti neprestano žre živce. A ga imaš rad. Nimaš kaj, saj je tvoj! In tebi podoben! In ga imaš rad. Pa čeprav se ti meša zaradi njega. In ti žre živce!
In ko se pozno popoldne preznojen in premočen vrneš domov, sedeš na kavč pred televizor ravno, ko so na sporedu novice, in … sami norci! Ki ti žrejo živce, ker se obnašajo kot pubertetniki! In komaj razločiš, kaj so novice in kaj vremenska napoved, kaj hladna in kaj osvobodilna fronta …
April je zmešan mesec in se v njem gode zmešane reči! Ta prva spomladanska polna luna … ki še skale premika, kaj šele ljudi!
Upam, da ste se že kdaj smejali. In po vsej verjetnosti ste se tudi že komu smejali. In kako ste se počutili, ko so se smejali vam? Razen če niste poklicni humorist, ni najbolj prijeten občutek, kajne, da ne?! Običajnemu človeku je vsaj malo nerodno, če ne kar neprijetno.
Upam, da znate povedati šalo, in da se znate šaliti. In verjetno ste se že kdaj pošalili na tuj račun. Kako ste se počutili, ko ste vi plačali račun za šalo? Bodica je bodica, pa če tudi je šaljiva. Običajnega človeka zbode in zaboli, kljub temu, da zna prenesti bolečino.
Upam, da se ne norčujete iz drugih, saj še predobro veste, kako je bilo, ko so se norčevali iz vas. Ni prijetno in zaboli, in še poklicni humorist je užaljen, če se kdo iz njega norčuje.
A najhuje je, ko vas imajo za norca. In upam, da še nikoli nikogar niste imeli za norca. Tudi sebe ne! Še Kristus v evangelijih pove, da je to huda reč, in da bo nekdo, ki ima druge za norca “kriv in obsojen na peklensko dolino ognja”! (Mt 5,22)
A morda je še huje, ko vas obtožijo, da imate koga za norca ali pa da se delate norca, vi pa ste se želeli le nekoliko nasmejati in pošaliti. In se mi v komunikaciji z mojim pubertetnikom to dostikrat zgodi, in se ne čudim, saj je ja v puberteti in muhast kot aprilsko vreme. Ko te pa česa takega obtoži odrasla oseba, pa ne veš: ali je zmešan ali zgolj (še) v puberteti!
Čeprav je res, da tudi jaz težko prenašam, kadar me ima kdo za norca, pa če še tako trdi, da je zgolj šala! In potem ne vem: sem jaz (še) v puberteti ali pa je dotični zmešan kot aprilsko vreme. Ne, ne bom rekel, da je nor, ker potem bom “kriv in obsojen”!
Prvi april je prvi april, in na ta dan prenesem marsikaj. Tudi kaj, kar sicer ne bi! Kaj pa češ drugega: saj je ‘dan norcev’ in je prav, da si tudi norci enkrat na leto lahko dajo duška in imajo svoj dan. Mi gre pa na živce, če me ima kdo iz dneva v dan za norca, saj imam potem občutek, da je vsak dan prvi april in da se nikamor ne premaknem in da še dolgo ne bo poletja in počitnic!
Se je pa tudi Kristus pošteno ponorčeval iz smrti … ko ga je, trapa okostenela, zaman iskala v grobu. In temu dnevu, kljub temu, da je ‘dan’, rečemo ‘noč’! Celo ‘velika noč’! Če to ni zmešano!
Apriliti: nehote, morda celo s šalo, prizadeti nekoga, pa čeprav je morda prvi april.
Apriljenje: ko nekdo, na katerikoli drug dan, kot na ‘dan norcev’, brije norce ali ima koga za norca.
Puberteta še pubertetniku ni zabavna, kaj šele tistim, ki trdimo, da smo jo že prerasli.
Naj bo čim manj prvega aprila v aprilu in čim manj apriljenja v preostalih mesecih. Da se nam ne zmeša!

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 4, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Urednikova beležnica april 2019

Napisal marko na 31. marca 2019. Objavljeno v Beležnica.

Tokratna, aprilska, številka Ognjišča je še vedno postna, čeprav praznujemo veliko noč 21. aprila. Zato boste prav o veliki noči prejeli majsko številko, ki pa bo posvečena temu največjemu krščanskemu prazniku. Res je, da bomo malo pohiteli z majsko številko, a to je bila edina rešitev, da izdamo velikonočno številko prav za ta praznik.

Aprilska številka je postna, zato v prilogi predstavljamo jedi v Svetem pismu. Kot gost meseca pa nastopa v tej številki kardinal Angelo Scola, ki spregovori o nekaterih perečih vprašanjih sodobnega sveta in Cerkve, pa tudi o svojih življenjskih izkušnjah, med drugim o svoji bolezni ter o pogledu na trpljenje in smrt. Pojem smrti je odrinjen iz običajnega človekovega pogleda na življenje in se ne sklada s pojmovanjem sodobnega človeka o uživanju življenja. Se pa mora vsak posameznik prej ali slej soočiti s smrtjo ali še prej z boleznijo, bolečino, lahko tudi trpljenjem. S tem je povezano vprašanje evtanazije, zato si preberite pogovor s prof. dr. Borutom Ošlajem, ki je kot podpredsednik Komisije RS za medicinsko etiko predstavil kar nekaj vidikov, na katere ne smemo pozabiti, ko govorimo o evtanaziji.

Mladi so se v tokratni Temi meseca dotaknili vprašanja angelov, o katerih se zdi, da jih vsi dobro poznamo, pa je vprašanje, koliko res vemo o njih, zato vabljeni k branju te zanimive rubrike. Na glasbenih straneh po več kot desetih letih gostimo spet najbolj prepoznavnega kantavtorja in odličnega pisca besedil Adija Smolarja, ki je spregovoril tudi o minljivosti, kar je rdeča nit njegovega zadnjega albuma.

V tej številki, ki je obsežnejša za osem strani, predstavljamo nekatere knjige in druge artikle, ki so primerni za obdarovanje ob prejemu zakramentov krsta, obhajila in birme. Vsakemu zakramentu smo posvetili dve strani, obširneje bomo predstavili našo ponudbo za zakramente in druge novosti naše založbe v posebni prologi, ki jo bomo pridali majski, velikonočni številki Ognjišča.

Da radi kupujete knjige naše založbe in druga izdelke ter jih poklanjate ob krstu, obhajilu in birmi, kaže tudi dejstvo, da je v tiskarni že peti ponatis (šesti natis) Krstnega albuma. Prepričani smo, da boste tudi med tokratno bogato ponudbo naše založbe našli primerno darilo, s katerim boste obdarovali koga, ki bo prejel katerega od naštetih zakramentov.

V tiskarno smo poslali tudi knjigo Bog je … prav zares. Maurizio de Sanctis, italijanski duhovnik, doktor teologije ter diplomirani psiholog in filozof, je kot znani baletnik odkril duhovni poklic in v kratkih zgodbah izpoveduje svojo življenjsko izkušnjo, da Bog biva. Knjiga, ki jo bodo radi vzeli v roke mladi bralci, bo obogatila tudi starejše.

Novost sta tudi dve knjižici v zbirki Pozitivne misli: Nič zato in Stopinje v pesku. V prvi je kratka pripoved o tem, kako nas Bog vedno spremlja in nam stoji ob strani, v najtežjih trenutkih pa nas celo nosi na rokah. V drugi pa je nekaj misli sv. Terezije iz Kalkute, ki govorijo, kako za svojo dobroto nismo vedno poplačani, a nič zato. Nato nam pove, zakaj naj vseeno delamo dobro. Knjige iz zbirke Pozitivne misli (doslej je v njej izšla še knjižica Najdi čas) bomo lahko komu podarili, oziroma jo dodali kakšnemu darilu in bo to darilo imelo še osebnejšo noto in spodbudno sporočilo.

Letos je velika noč dokaj pozno in si lahko še nabavite velikonočne voščilnice. Več o njih si lahko ogledate na str. 59. Prav tako si lahko ogledate ponudbo nekaterih naših knjig o veliki noči na str. 105. in če naročite katero od knjig, boste dobili v dar velikonočne voščilnice.

RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 4, str. 4.

Sprehod skozi leta

Napisal marko na 28. marca 2019. Objavljeno v zgodbe.

Nedeljsko popoldne. Sonce prijetno vabi. »Kam greva?« sva se vprašala. »Ne bi šla daleč,« meni žena. Z avtom se zapeljeva nekaj kilometrov, nato čez most in že sva na parkirišču na desnem bregu Save. Ponavadi greva s tokom navzdol, danes pa izbereva nasprotno smer. Kaj bi hodila vedno po isti poti! Čeprav je vse tako drugače, kot je bilo v tistih mojih najlepših letih, se mi ob vsakem kraku utrne droban spomin. Sem, kjer je zdaj hipodrom, smo otroci prignali koze – skoraj pri vsaki hiši so jih imeli, kajti mleko je bilo takrat dragoceno. Pasle so se po travi med grmičevjem, mi pa smo se igrali, podili in lovili, pekli krompir in se pogovarjali. Včasih smo odšli do Save. Bila je mrzla, deroča in nevarna. Kopalk takrat še nismo poznali, pa jih tudi potrebovali nismo, saj nihče ni znal plavati. Cele ure smo metali kamne na nasprotni breg. Ko smo postali žejni, smo se odžejali kar v reki. Da, takrat smo Savo lahko še pili!
Skoraj mimo domače hiše naju pelje sprehajalna pot. Če bi zalučal kamen, kot sem ga znal nekdaj, bi priletel na dvorišče hiše, kjer sem preživljal otroška in najstniška leta. Hiš je sedaj veliko več in skrivajo našo ulico, po kateri smo se otroci podili in igrali. Cele dneve smo tičali skupaj zlasti med počitnicami, saj se takrat še ni hodilo na morje.
Kadar se je zgodilo kaj posebno zanimivega, sem si dejal: “To bom nekoč zapisal.” To svojo ‘zaobljubo’ sem uresničil pred petdesetimi leti. Ko sem se nekega dne s svojim fičkom pripeljal že skoraj do doma, sem na mostu dohitel starejšo gospo, ki je, opirajoč se na palico, s težavo naredila vsak korak. Ustavil sem in jo povabil v avto. Kratek klepet me je tako me je tako nagovoril, da sem ga zapisal in poslal na uredništvo Ognjišča. Zgodba je bila objavljena marca 1969 (Mamca, se peljeva skupaj?) Tedaj si še nisem predstavljal, da jih bo sledilo veliko. Dogajanja okoli mene in tista, zapisana v spominu, so se vedno pogosteje spreminjala v zgodbe. Čutil sem, da nekaterih stvari ne morem zadržati zase. Prelivale so se na papir takšne, kot so se zgodile.
Ali je komu koristilo vse to moje premlevanje, pisanje in piljenje? Včasih v pozno noč. Kdo ve? Čutil sem potrebo, da sem svoja spoznanja delil z drugimi, čeprav nepoznanimi ljudmi. Pisal pa sem tudi zaradi sebe. V meni so obležali nekateri dogodki, ki so me tiščali in sem se jih nerad spominjal. Ko sem jih zapisal, pa so se začeli postavljati na pravo mesto in odleglo mi je. “Pisanje je pospravljanje in pometanje po svoji notranjosti!” me je prešinilo.
Samo o sebi je pisal, bo dejal kdo. Nikakor ne. Ampak vse, kar je bilo napisano, sem moral vzeti za svoje. Pred leti mi je prijatelj župnik Janč pripovedoval, kako je ob koncu vojne nekje v Prekmurju doživljal božični večer grobar Irga. Vedel sem, da mi to pripoveduje zato, da bom to napisal. Ampak nisem mogel. Pisati ‘po naročilu’ ni lahko niti dobro. Ko sva se po božiču srečala, mi je očital: »O Irgi pa nisi pisal!« »Nisem, ker nisem mogel.« »Če ne moreš, pa ne piši,« mi je dejal. Odleglo mi je. Irgino doživetje pa je postalo del mene, spomnil sem se vseh grobarjev, ki sem jih poznal iz očetovega pripovedovanja, in zgodba je bila čez nekaj dni napisana in naslednji božič objavljena.
Večino svojih službenih let sem preživel med mladimi. Vsako šolsko leto so prihajali novi dijaki, stari pa odhajali. “Ali delam z njimi prav in dobro?” sem se pogosto spraševal. Dolgo si nisem znal odgovoriti. Šele nekdanji dijaki, ki so se radi vračali v dijaški dom, so mi potrjevali, da sem na prav poti. Iz spominov, ki so jih obujali, sem pobiral drobce in jih spreminjal v odgovore na vprašanja, ki sem si jih zastavljal …
Na sprehodih nisva ravno gostobesedna. Žena je že navajena, da se rad zavijam v molk in pletem svoje misli, v mislih pišem in ji v odsotnosti na kratko odgovarjam. Včasih mi potoži, da bi se raje pogovarjala. Vem, da ima prav. Pa se tolažim z vzdihom neke žene, ko sem romarjem na avtobusu predstavljal svojo knjigo Samo še pet minut. Povedal sem, da se žena pritožuje, da nič ne govorim, ko v mislih nekaj pisarim. Pa je tista žena (mož je sedel ob njej) glasno zavzdihnila: »Naš pa nič ne piše, pa tudi nič ne govori!« Moja žena je prva bralka mojih zapisov. Pove mi, kaj se ji zdi dobro in kaj ne. Ne vem, kako bi mogel pisati, če mi ne bi stala ob strani.
V spominih se pogosto vračam v leta svoje mladosti. Ta leta nas zaznamujejo bolj kot si mislimo. Pogled mora segati naprej. V neznano prihodnost. Pa saj niti ni tako neznana! Tisti, ki so svojo življenjsko pot hodili pred nami in tudi skupaj z nami, nas učijo. Pred leti je neki prijatelj pripravil rodovnik naše rodbine in zajel kar devet rodov nazaj. Dlje ko sem listal po tistih papirjih, bolj sem postajal del svojih prednikov. Pero je kar začelo zapisovati občutke. Ko sem morda petič prišel do zadnjega imena, sem lahko zapisal: “Odkar iščem samega sebe v tem rodovniku, se srečujem z mislijo, da sem del dolge vrste, ki se počasi, a vztrajno pomika naprej.” In presenečen sem, da me to vedno manj vznemirja. Pomembno je napolniti sedanji trenutek. Tako se pogovarjam sam s seboj.
»Dovolj bo za danes,« sva si dejala in se po isti poti vrnila na izhodišče. Med potjo so se mi začele plesti po glavi neke misli in celi stavki. Spet nimam pri sebi ničesar, da bi si jih zapisal. Hitro moram domov.

J. Jarc-Smiljan, (zgodbe), v: Ognjišče 3 (2019), 93-94.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, Samo še pet minut, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, Marija na kolencah zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Fran Govekar (1871–1949)

Napisal marko na 27. marca 2019. Objavljeno v Obletnica meseca.

Najbolj znano delo pisatelja Frana Govekarja je naturalistični roman V krvi (1896), ki pripoveduje o dvoličnosti in nemoralnosti slovenskega meščanstva. Roman je sprva naletel na odobravanje, potem na zavrnitev. Pisatelj sam je (sicer v tretji osebi) v Ljubljanskem zvonu leta 1897 odgovoril na obtožbe o neizvirnosti. »Resnica je – in to je s ponosom priznal pisatelj sam – da se je učil z uspehom tehnike, karakteristike, minucioznega, a vedno zanimivega in živahnega pripovedovanja, pa gibčnega, lahkega dialoga pri mojstrih Francozih; tudi to je res, da je naziranje Govekarjevo o svetu, o morali, o ženstvu prav francosko; poleg tega pa je tudi res, da je roman V krvi povsem originalno delo slovenskega pisatelja. Kdor pozna Govekarjevo življenje, njegovo družbo, njegove zveze, kdor pozna njegovo čustvovanje in mišljenje, tisti spozna v vsaki vrsti omenjenega spisa dušo in srce Govekarjevo.« S temi besedami je Fran Govekar, ki se ga spominjamo ob sedemdesetletnici smrti, veliko povedal tudi o sebi.

OPUSTIL JE ŠTUDIJ IN SE POSVETIL PISANJU
Rodil se je 9. decembra 1871 na Igu pri Ljubljani. Oče je bil nadučitelj in strokovni pisec, mati pa je bila češkega rodu. Ljudsko šolo je obiskoval na Igu, srednjo šolo pa v Ljubljani, kamor je bil oče premeščen. Na očetovo pobudo je Fran začel zapisovati pripovedke iz rojstnega Iga, ki jih je objavljal v Vrtcu. Po maturi leta 1892 je šel na Dunaj študirat medicino, vendar študija ni nadaljeval, ker sta ga bolj privlačila književnost in gledališče. Na Dunaju je urejal študentski list Vesna, ob katerem so se zbirali slovenski visokošolci na Dunaj. Osebno se je seznanil z nekaterimi pisatelji, zelo dobro sta se razumela z Ivanom Cankarjem, toda kasneje se je njuno prijateljstvo skrhalo. Leta 1897 se je zaposlil kot sourednik liberalnega časopisa Slovenski narod. Istega leta se je poročil z učiteljico Minko Vasič, ki je nekaj časa tudi pisateljevala in bila ena prvih slovenskih feministk. Imela sta tri hčerke. Po poroki je Govekar manj pisal in bolj deloval kot družbeni in kulturni delavec in pri tem mu je zvesto stala ob strani žena. Leta 1900 je dobil službo na ljubljanskem magistratu. Leta 1905 je bil med ustanovitelji Društva slovenskih književnikov in časnikarjev. Po smrti Antona Aškerca leta 1912 je bil nekaj časa mestni arhivar. Ob tem je bil tajnik, dramaturg in upravnik v Deželnem gledališču. Leta 1917 je ustanovil Slovenski gledališki konzorcij, ki je omogočil nadaljevanje slovenske gledališke dejavnosti ob koncu prve svetovne vojne. Bil je tudi urednik različnih publikacij. Po letu 1931, ko se je upokojil, se je še posvečal pisanju. Za gledališke potrebe je prevajal in prirejal dramska dela. Božja dekla smrt ga je obiskala v njegovi hiši za Bežigradom 31. marca 1949. Na odhod v večni dom čaka na ljubljanskih Žalah.

NATURALIZEM – REALIZEM ALI PESIMIZEM?
Fran Govekar je v slovenski književnosti najvidnejši predstavnik naturalizma, literarne struje, ki je nastala po letu 1880. Bistvo umetnosti mu je resnica o stvarnem – pod stvarnostjo pa pojmuje tisto, kar je v človeku ‘najnižje’, pokvarjeno. Človeka gleda v odvisnosti od okolja in dednosti, kar ga tlači k tlom in je zato njegova svoboda omejena. Za začetnika, pobudnika in najpomembnejšega predstavnika naturalizma velja francoski pisatelj Émile Zola, ki je bil Govekarjev vzornik. Z naturalizmom se je seznanil ob prihodu na Dunaj leta 1892 in ga začel uvajati v slovensko književnost. Z njim so prepojena razna krajša dela, nastala v dunajskih letih. Literarni zgodovinar Ivan Grafenauer je o njih zapisal: »Te novele in novelice, zajete večinoma iz zagatnega vzdušja spolnih zablod, pričajo, da je vplival naturalizem na Govekarja bolj s svojo snovnostjo, risanjem nravne propalosti, z metodo, da si išče za snov ‘žive objekte’, nekoliko tudi s socialno tendenco, manj po slogu.« Za svoj roman V krvi, v katerem z najtemnejšimi barvami slika nenravnost meščanske družbe, je dobil navdih ob kratki notici, ki jo je leta 1895 zasledil v tržaški Edinosti o neki družini, pri kateri je statistika dognala, da je v njej že od petega kolena dedna nemoralnost. Roman je izhajal kot glavna povest v Ljubljanskem zvonu 1896. Prva knjižna izdaja je bila Ljubezen in rodoljubje (1897), povest o nasprotju med ljubezenskim čustvom in domovinsko ljubeznijo, v kateri se je Govekar izognil pretiranosti skrajnega naturalizma. Realistični zgodovinski roman Svitanje (1921) iz dobe našega razsvetljenstva in napoleonskih vojn je Govekarjevo najboljše pripovedno delo (A. Slodnjak).

GOVEKARJEVA ‘NARODNA DRAMATIKA’
Bolj kakor po pripovednih spisih je Fran Govekar postal znan po svojih dramatizacijah priljubljenih del slovenskih pisateljev. Začel je z Jurčičevimi in Kersnikovimi Rokovnjači (1899). Roman je spremenil v “narodno igro s petjem v 5 dejanjih”, ki je doživela lep uspeh, zato je s svojo ‘narodno dramatiko’ nadaljeval. V gledališču je imel pomembno mesto, da je lahko ‘krojil’ spored. Pred kritiki je zagovarjal pravico preprostega občinstva, da se v gledališču razvedri in da spoznava v dramatiziranih delih domačih avtorjev slovensko slovstvo. Leta 1900 je dramatiziral Jurčičevega Desetega brata, vendar je s sentimentalnimi ljubezenskimi in banalnimi krjaveljskimi prizori zgrešil sporočilo romana in tako Jurčičevemu delu bolj škodoval kot koristil. Stalni uspeh Rokovnjačev je Govekarja spodbudil za Legijonarje (1903), “igro s petjem iz Napoleonovih časov v štirih dejanjih”, ki si jo je zamislil kot ‘predigro’ k Rokovnjačem, a je ljubljanska predmestna publika ni sprejela. Leta 1905 je Govekar dramatiziral Levstikovega Martina Krpana, “dramatsko pripovedko v petih dejanjih”. Največja zanimivost je bila kobilica Luca, na kateri Krpan prijaha nad Brdavsa. Cankarju, ki ga je Govekar ves čas svoje ‘vladavine’ odrival, da njegove dame niso prišle na ljubljanski oder, je tedaj prekipelo in svoj srd na ‘narodno dramatiko’ je izlil v polemični članek Krpanova kobila, s katerim je obsodil “genialno hinavščino” ljubljanskih gledališčnikov, ki so se bali Cankarjeve satire. Leta 1910 je v gledališki zbirki Talija, ki jo je urejal Govekar, izšla njegova drama Grča. »V literarno zgodovinskem in celo v umetniškem pogledu so Govekarjevi pripovedni spisi pomembnejši kakor njegovi dramatski poskusi« (Anton Slodnjak).

ČUK, Silvester. Fran Govekar (1871–1949). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2019, leto 55, št. 3, str. 44-45.

Naj te komunikacija na družabnih omrežjih ne stane (bodočega) delovnega mesta!

Napisal marko na 27. marca 2019. Objavljeno v MP Dobro vsebino ... dobro povej.

Eno od osnovnih zavedanj odnosov z javnostmi je, da komuniciramo tudi, ko ne komuniciramo. Pa misliš, da to velja tudi za družabna omrežja? Tudi če „molčiš“, torej nič ne komentiraš, nič ne napišeš ali objaviš, … se nekje v ozadju še vedno beleži, kaj si si ogledal, čigavo stran ali profil obiskal, kako pogosto obiščeš stran in v katerih delih dneva … Skratka, virtualno sled puščaš in s tem nekomu nekaj sporočaš, pa če to hočeš ali ne.

Vloga družbenih omrežij se je z leti povečala, tako v zasebne kot poslovne namene. Takšne rasti, kot jo danes doživljajo spletne strani, ki temeljijo na gradnji družbenih omrežij in ustvarjajo vsebine uporabnikov, si pred leti verjetno nihče ni upal napovedati. So pa družena omrežja le del vsega, kar ponuja splet. Poznamo namreč več vrst spletnih socialnih omrežij. Forumi so ena izmed prvih spletnih mest, ki so omogočala komuniciranje med ljudmi, in so prisotni že kar nekaj časa. Tu si ljudje ob različnih temah izmenjavajo mišljenja ter izkušnje. Blogi so spletni dnevniki, namenjeni ljudem, ki radi pišejo članke in delijo svoje misli. Razlikujemo med osebnimi blogi in blogi, namenjenimi določeni temi. Mikroblogi so po načinu podobni blogom – na njih uporabniki sporočajo, kaj se dogaja v tistem trenutku. Namenjeni so za sporočanje osebnih kratkih misli ali novic ali pa za sporočanje globalnih novic. Najbolj znano spletno mesto, ki omogoča mikrobloganje, je Twitter. Instagram je pogosto uporabljeno spletno mesto za objavo fotografij.

V tem primeru gre za to, da lahko uporabniki svoje slike naložijo, jih označijo s ključnimi besedami in omogočijo ljudem, da oddajo svoje komentarje. YouTube je najbolj znano spletno mesto za objavljanje posnetkov. Tu objavljamo videoposnetke ter jim dodamo ključne besede, da jih drugi najdejo v spletnem iskalniku. Pod videoposnetkom lahko objavljamo komentarje, če seveda avtor posnetka to dovoli, lahko pa videe tudi ocenjujemo. Mreženje je že dolgo časa prisotno tudi v strokovnih krogih. Omogoča, da se posameznik poveže z drugimi strokovnjaki z določenega področja. Poslovna omrežja ponujajo uporabnikom številne priložnosti. Najpopularnejše poslovno omrežje je Linkedln. Družbena omrežja pa nam omogočajo, da ostajamo v stiku s prijatelji ali sklepamo nova prijateljstva. Najbolj priljubljeno družabno omrežje za zdaj ostaja Facebook.

ŽIVLJENJE NE BO NIKOLI VEČ, KOT JE BILO
Družbena omrežja so že pred nekaj leti konkretno posegla v naše življenje, in zelo hitro po tem, ko smo jih „vzeli za svoja“, je postalo jasno, da njihov namen ni zgolj povezovanje ljudi, temveč in predvsem kovanje dobička prav z našo pomočjo. Ali prek prodaje oglasnega prostora ali pa tako, da tisti, ki zbirajo informacije o našem obnašanju, le-te prodajajo marketinškim oddelkom velikih podjetij. Dejstvo pa je, da so družbena omrežja prostor, kjer se zbirajo množice. Te ustvarjajo vsebine, jih med seboj delijo in si, konec koncev, tudi pomagajo z informacijami. Dvosmerna komunikacija je tako v virtualnem svetu prešla v komentiranje, objave osebnih življenjskih zgodb, sodelovanje na forumih, pisanje blogov, dodajanje slik, filmov, izgradnjo mreže prijateljstev in še kaj. A vendar sama verjamem, da virtualni svet, pa naj posnema realnega, kolikor hoče, ne bo nikoli nadomestil tistega, česar smo deležni tu in zdaj. Le bodite pozorni na to, kaj se zgodi v vas, ko roko sočloveku stisnete v živo in mu s tem daste vedeti, da ga cenite! Enako velja za objeme, podarjene nasmehe, lepo besedo in morda naše uho! Menim, da se realno izkustvo nikoli ne more umakniti virtualnemu svetu, torej všečkanju in deljenju misli in slik na Facebooku, Instagramu ali Twitterju.

NE POZABI: KAR OBJAVIŠ, OSTANE!
Naše početje na spletu ima posledice tudi v realnem življenju. Kako se torej izogniti objavam, ki bi te lahko stale dobre službe? Vedno imej v mislih, da lahko vsak tvoj zapis, če je komu to v interesu, nekdo shrani ali posname ter poišče. Enako velja za fotografije, ki jih objaviš. Ne pomaga, če imaš zelo ozek krog FB-prijateljev. Sodelavcu, ki se je pred lokalnimi volitvami izpostavil in jasno zapisal svoje mnenje, se je zgodilo, da si je neka Facebook „prijateljica“ izposodila eno od njegovih hudomušnih fotografij, ki jih je pred časom objavil na tem družabnem omrežju. Na koncu je pristal v občinskem glasilu, v katerem si ni želel biti, da niti ne omenjamo, s kakšno spremno besedo … Skratka, nikoli ne veš, kdaj bo kateri od tvojih znancev, ki si jih potrdil za virtualnega prijatelja, zamenjal službo, ali pa, kaj se bo v prihodnosti dogajalo s teboj, kam te bo zanesla pot. Verjemi, da je veliko bolj modro, da stvari, ki so se ti zgodile, osebno deliš s tistimi, ki so ti res blizu.

URBANČIČ, Anita. (Dobro vsebino … dobro povej). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 3, str. 82-83.

Stranka me je ozmerjala s “farško hinavko”

Napisal marko na 26. marca 2019. Objavljeno v Pisma.

Sem čisto preprosta kristjanka. Skoraj vsako nedeljo grem k prvi maši, da malo meditiram, včasih pravim, da se grem odpočit. Vera mi pomeni trdnost, upanje. Bogu se priporočam tudi glede kakšnih težjih nalog, ki jih moram opraviti, tudi v službi. Na ta način sem prebrodila veliko težkih trenutkov in se z obiskom maše v miru lahko Bogu zahvalim za vse dobro in tudi priporočam sebe in družino. Vera pa je moja zasebna stvar, kakšna je, vedo moji najbližji. V službi ali kako drugače svojega prepričanja ne razkrivam. Nikoli v življenju mi še nihče ni očital česarkoli glede vere. V državni službi delam že 33. leto. Odločila sem se, da ostanem ‘navaden pisar’, saj ima za ženo in mamo prednost delo v domačem kraju, ne le zaradi časa, ampak tudi poznavanje okolja in življenja v njem. Nikoli nisem imela težav, delo sem z lahkoto opravljala in ljudje so me sprejemali, tako sodelavci kot tudi stranke. Se pa seveda najde tudi kdo, ki mu pač ne moreš ustreči, misli, da se na vse spozna, si mu v napoto itd. S kolegom sva se nekoč pogovarjala, da sta pravičnost in poštenje dolgoročni naložbi, gotovi, vendar z njima ne bogatiš. Ampak glej ga, zlomka! Ravno v začetku adventa sem dobila kratko sporočilo, kot je zapisano v naslovu in sicer na službeni elektronski naslov. Moram reči, da mi ni vseeno.
Mama, žena, hčerka, sestra, ki si služi vsakdanji kruh kot pisar v neki splošni službi, gre skoraj vsako nedeljo k maši, da najde moč in upanje, da bo lahko poskrbela za vse svoje, dobi očitek s tipično oguljeno etiketo, da je “farška hinavka”, pa svojo vero izražam samo tako, da ob nedeljah grem k maši. To je moja osebna zadeva, način življenja za vse svoje življenje pa sem moja odgovorna pred Bogom. Mesec dni je že od tega, pa se še nisem čisto umirila. Naj bo to pismo moja spoved pred božičem, h kateri po dolgem času nisem šla. Kolegica, s katero sem se pogovarjala, mi je svetovala, naj pustim času čas, da bom videla, koliko časa me bo ta misel bremenila in si bom postavljala vprašanje o moji morebitni krivdi. Potem bom sprejela odločitev o tem, koliko bom hodila k maši. Zame obisk maše ni tako bistven, je pa seveda pomemben in svet. Ko sem prišla v novo družino, ki ni prakticirala nedeljskih maš, sem nekako šest let živela brez maše, občasno sem obiskovala cerkev v svoji izvorni župniji ali kje drugje. Vem, da se kot kristjan izkažeš v dobrih delih. Niti mi maša ni navada ali folklora. Mogoče pa neke vrste terapija, pomiritev. Ob vsem delu najdem še toliko časa, da zmorem do cerkve. K obhajilu pa grem za velike praznike. Nisem vključena v župnijsko dejavnost, ne berem berila, ne čistim cerkve in ne perem ali likam prtov, tako je bilo tudi v moji domači družini. Vem, da so mnogi naleteli na težave in jih še imajo zaradi sprejemanja kristjanov oz. zaničljivega odnosa do verujočih, česar pa jaz, kot sem napisala, nisem nikoli doživela, mogoče ker svoje vere nisem razkazovala in sem prišla v te kraje od drugod.
Branka

V svojem pismu ste opozorili na nesprejemanje vernih. Ta pojav – vam se je to sicer zgodilo prvič – je v Sloveniji zelo pogost. Do vseh smo v naši družbi strpni, samo do kristjanov ne. Gospa, ki vas je žalila, je menila, da bo s tem nekako zakrila svoje nepravilnosti. Njeno ravnanje me je spomnilo na dogodek, ki se je zgodil moji sestri v šolskih klopeh. Njen sošolec je bil brez naloge. Ko ga je učitelj odkril, je ta kot iz topa izstrelil: “Pri Vidi doma pa molijo, ko zvoni!” Menil je, da bo s tem odvrnil pozornost od svoje napake, pa se učitelj ni dal. Od njega je zahteval nalogo. Lahko bi se seveda končalo čisto drugače … Nekako tako je morda menila stranka, ki je po nepošteni poti želela dobiti denar. Zanimivo je, da je menila, da vas lahko poniža prav s tem, da vam očita vašo vernost. Ne nepoštenosti, ne lenobe, ampak vero. Kakor da je vera nekaj slabega!
Sicer pa sem imel med branjem vašega pisma stalno občutek, da dokazujete, kako krivična je za vas žaljivka, ker pač niste tako zelo verni. Greste samo ob nedeljah k maši in nič več. Nikakor se ne morem natančneje spomniti zgodbe, ki pripoveduje o preganjanju kristjanov. Neki mož je dejal prijatelju, da bo previden v izpovedovanju vere, da se ne bo preveč izpostavljal, ker se boji preganjanja in se mu bo tako izognil. Pa se je zmotil. Preganjali so ga še prej kot onega drugega moža, ki je bil bolj pogumen v izpovedovanju vere. Tudi vam vsa zadržanost v izpovedovanju vere ni pomagala. Po več kot tridesetih letih dela ste doživeli ta hladni tuš.
Naj se za trenutek ustavim ob tem, zakaj ljudi motijo kristjani. P. Marko Rupnik je na duhovnih vajah pripovedoval o dekletu, ki je kot medicinska sestra delala v bolnišnici. Na njenem oddelku je bil zdravnik, ki je s prilizovanjem, morda izsiljevanjem, zlorabil skoraj vse medicinske sestre. Razen omenjenega dekleta. In prav to dekle je začelo motiti druge sestre. Zafrkavale so jo in izrinjale iz družbe ter ji nagajale. Zakaj? “Ker je bila spomenik njihove padlosti,” je razložil pater. Vedno, ko so druge sestre videle to dekle, jih je ta spomnila na njihov padec in na njihovo ponižanje. Če nje ne bi bilo, tega spomina ne bi imele. Zato jim je bila tako na poti in jih je motila. In zato so ji tako nagajale. Kristjan, ki bo živel svoje krščanstvo, bo “znamenje, ki se mu bo nasprotovalo”, ker s svojim življenjem moti utečeno in nepravilno življenje drugih. Zato so pravi kristjani v napoto, ker so velikokrat ‘spomenik padca’ drugih ljudi. Mislim, da je med današnjimi kristjani premalo te ‘preroške drže’, da bi druge ‘izzivali’ s svojim bogoljubnim in plemenitim življenjem. A kot kaže vaš primer je zapostavljanja deležen tudi nekdo, ki sicer ne želi veljati za vernika v javnosti.
Mislim, da nameravate sedaj ravnati napačno. Po tistem, ko vas je stranka označila za farško hinavko, želite prenehati obiskovati mašo. Popolnoma zgrešeno. Le zakaj bi opustili obisk maše? Ste kaj narobe naredili? Iz vaše pripovedi se vidi, da je stranka želela slepariti in na nepošten način priti do sredstev. Če bi vi opustili mašo, potem bi ji nekako dali vedeti, da ima stranka prav, vi pa ste ravnali nepravično. Ali res želite to pokazati? Če ste vi prepričani v pravilnost svojega dejanja, nimate razloga, da bi spremenili svoje življenje in zlasti ne opustili obiska maše.
Nasprotno, svetujem vam, da postanete še dejavnejša kristjanka. Pišete sicer, da vam maša ni folklora, a jo vendarle želite opustiti. Obenem pa se nekako ‘pohvalite’, da niste dejavna kristjanka. Morda bi vam pa ravno to, da bi bili dejavnejša kristjanka, pomagalo, da bi še naprej zvesto obiskovala mašo. Nekako se ponašate, da ne berete berila, da ne pojete, da ne pomagate v cerkvi … Kakšna taka dejavnost bi vas bolj povezala z občestvom in z župnijo.
Sami poudarjate, da vam “vera pomeni stabilnost, trdnost, upanje” in da ste pri maši prejela mnoge milosti ter vam je pomagala skozi težke trenutke življenja. Kje boste dobivali moč za življenje, če jo opustite? Kje boste dobivali upanje? Kje se srečevali z živim Bogom? Omenjate tudi, da ne hodite k obhajilu. Le zakaj ne? Saj nimate velikih grehov, kakor pišete. Prepričan sem, da bi vam obhajilo pomagalo še globlje doživeti mašo in bi prejeli še več milosti. Pravite, da je maša vaša ‘terapija’, da vas ozdravlja. Ne opustite je, zlasti pa je ne opustite zato, ker vas je nekdo užalil in vam očital, da hodite v cerkev. Očitno ta ni še nikoli bil zares v cerkvi, tako zares, da bi občutil blagodejnost Božje bližine.

RUSTJA, Božo. (Pisma). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 3, str 62-63.

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing