(* ob obletnici Špeličeve smrti) Pogovor z gospo Anko Oblak, ki je gospodinjila duhovniku Francu Špeliču, je bil objavljen v strnjeni obliki v Ognjišču 12/2018. Sama gospa Anka Oblak (Boršt 3, Bizeljsko) pravi, da po smrti Očeta Špeliča lahko govori o teh stvareh, saj je Marija očetu Špeliču naročila, naj se ne izpostavlja, ampak naj ostane skrit. Sedaj se on ne postavlja več v ospredje. Zapis je nastal po pogovoru z gospo Anko in ga ni avtorizirala. Tudi ni lektoriran. Zadnjo sodbo o teh dogodkih in pojavih prepuščamo Cerkvi.
»Februarja leta 1997 sem očeta Špeliča (tako gospa Anka imenuje duhovnika Špeliča, včasih mu pravi tudi očka) prvič videla na Kureščku, ko je maševal, a nisem vedela, kdo je in kakšno poslanstvo ima. Podpiral ga je salezijanec g. Košir. Imela sem občutek, da okrog njega žari.«
Čez teden je šla na romanje v Sveto deželo in sicer bolj iz radovednosti, kakšna je in ne toliko iz verskega vidika. Gospod Špelič ji ni šel iz glave. Po nasvetu voditelja romanja, pokojnega duhovnika Francija Vrhunca, je kupila svečke in rožne vence in jih nosila s seboj, da bi jih potem poklonila ljudem, ki jih nosi v srcu. En rožni venec pa je vtaknila v žep. Še danes ne ve zakaj. Na vsakem svetem kraju ga je polagala na oltar z upanjem, da bo »debel« od blagoslovov. Ta rožni venec je namenila gospodu Špeliču, saj je menila, da je že tako star, da ne bo nikoli videl Svete dežele. Ob vrnitvi je poklicala g. Koširja s prošnjo, da bi ji dal telefonsko g. Špeliča. A se ta je kar izmikal, dokler mu ni povedala, da bi mu rada samo izročila rožni venec iz svete dežele. Dobila je telefonsko številko in ga poklicala. Še danes ne more pozabiti, kakšen glas se ji je oglasil. »Kot iz groba!«. Povabil jo je k sebi v župnišče v Zalog. Najprej je menila, da gre za potegavščino in mu je to tudi povedala, da pozna Zalog (pri Ljubljani) in da tam ni nobene cerkve ne župnišča. Oče Špelič pa ji je razložil, da biva v Zalogu pod Krvavcem.
Ko je prišla tja, je našla zaklenjena vrata. Pustila mu je rožni venec ter listek z nekaj prijaznimi besedami in telefonsko številko. Ob vrnitvi v Ljubljano jo je oče Špelič poklical, se opravičil in jo spet povabi k sebi. Ponovno ga je obiskala. »Ko sem ga videla, sem se zgrozila: ležal je nemočen v kuhinji, brez tiste svetlobe, ki sem jo videla na Kureščku. Bilo je v prvi polovici septembra in je bilo že mrzlo.« Pogovarjala sva se o Sveti deželi, prosil me je, naj mu grem dvignit pošto v Cerklje. Ob koncu sem mu dala telefon z besedami: ‘Če boste kdajkoli kaj rabil, me lahko pokličete. Sem vam na voljo, da vas kam peljem.’« Začela ga je voziti na Kurešček, k zdravnikom …

DOŽIVLJANJE KRISTUSOVEGA TRPLJENJA
»Stalno pa sem si mislila: Če peljem tega človeka k morju, bo spet lahko hodil.« Odmevale so ji besede njenega očeta: »Anka, pelji me v Poljane, tam se bom pozdravil.« In maja je tudi očeta Špeliča peljala k morju in ostala tam mesec dni. Maševal je v hiši in dejansko tam spet začel hoditi. Ni več rabil vozička. »O njem nisem vedela nič razen imena, priimka in da je duhovnik. Nisem pa vedela, da je bil poročen in da ima hčerke in vnuke. Nisem ga namreč nič spraševala. V četrtek mi je dejal, da naj ne vstopam v sobo in karkoli bom slišala, ne smem vstopati. Držala sem se tega navodila, a slišala vse. Kako je ta človek kričal! Nisem vedela, kaj se dogaja. Doživljal pa je Kristusovo trpljenje. Bičan je bil! V četrtkih, petkih in sobotah je od 8. do 10. doživljal Kristusovo trpljenje. Podobno kot p. Pij. Nastala je tišina in takrat sem vstopila v sobo. Našla sem ga, kako je ležal kakor v nezavesti. Komaj sem ga zdramila! Dala sem mu piti, a si ga nisem upala nič vprašati. V petek in soboto se je vse ponovilo. Naslednji teden mi je že prej povedal, da se srečuje z Marijo in da mu je ona rekla, da sem lahko poleg, če bom lahko zdržala. Če ne bom, lahko odidem. In jaz sem bila pri njem. Najprej sem sedela, ko pa je prišlo do trpljenja, ne vem, kako sem prišla na kolena, saj nikoli prej nisem mogla poklekniti in še danes ne morem. Nazadnje sem napol ležala in kot zmešana kričala na Boga, naj mene muči, ker sem grešnik, ne pa njega, ki mu ni nič naredil. On je takrat trpel križanje. In spominjam se, kako je zavpil: Potegni! Pribij! Pribij! Strahotno je bilo to poslušati! Mislila sem, da bom umrla od groze. Marijo je izročil apostolu Janezu. Vse, kakor v evangeliju. Potem je glavo nagnil in dejal: Končano je. Nisem se ga upala dotakniti. Dvignila sem se in ga začela otipavati, ker sem mislila, da je umrl. Tudi dihal ni. Potem je zadihal in se mi zahvalil, da sem bila z njim. Čutil je, da ni bil sam, mene pa je bila groza. Potem sem bila lahko vedno ob njem. Čeprav sem že vedela, kaj bo, me je bilo vedno znova groza. Velikokrat je v trpljenju govoril, včasih aramejsko, včasih slovensko. Pozneje sem pisala v zvezek, kar sem slišala, kajti kmalu po tistem mu je Marija naročila, naj pišem dnevnik, kar bom ob njem doživljala. Ne kar bi mi on ali kdo drug rekel, ampak, kar bom jaz doživela. Do njegove smrti sem spisala pet debelih rokovnikov. Ti so sedaj pri Stanku Marsiču, ki je predsednik Centra Kurešek. Po očetovi smrti sem jih oddala v župnišče in od župnika zahtevala potrdilo. Pred smrtjo nisem nikoli nobenemu ne povedala ne pokazala nič. Prav tako sem izročila očkove dnevnike. Kaj je v njih, ne vem, kajti nikoli si nisem upala pogledati, kaj je v njih, čeprav sem velikokrat šla mimo njih.
Očka je bil težek bolnik, astmatik, zato sva začela iskati, kje bi laže živel. Kupila sem aparat, ki mu je pomagal dihati. Večkrat me je prosil, da bi prišla k njemu za gospodinjo. Jaz sem vzrojila, da me ne bo zaprl v župnišče. Takrat sem menila, da sem nekaj, saj sem bila predsednica vrtičkarske univerze, predavala sem po Sloveniji in tujini … On mi je mirno dejal: Marija mi je rekla, naj te vprašam, a te ne smem nič siliti. Sama se boš odločila. Danes me je tega sram, a tako je bilo. A avgusta leta 1997 sem ostala pri njem in mu začela gospodinjiti. To je bil klic, kajti takrat se je ponesrečila moja mama, jaz pa sem ostala pri njem in se vozila od njega k mami pomagat.
Leta 1998 sva bila spet v Poljanah pri morju. Delala sem na vrtu, ko je prišel iz hiše, je ves žarel. Vedela sem, da je videl Marijo. Povedal mi je, da mu je rekla, da bi rada imela tukaj kapelico. Potem mi je pokazal, kje: na skali barake, ki je bila polna najrazličnejše šare. Seveda sem se zopet razjezila, a sem se v enem tednu tudi »zmedila«: Če hoče Marija imeti kapelico, jo bom jaz naredila. To je bilo jeseni, drugo leto je bila kapelica narejena po skici, ki jo je očka narisal.

SELITEV NA BIZELJSKO
Iz Zaloga sva šla na Žalostno goro pri Preserju, kjer sva ostala samo deset mesecev. Zato sva morala vse stvari prepeljati v moje stanovanje v Ljubljano in iskala neko hišo v kraju, kjer bi mu podnebje odgovarjalo, da bi laže dihal. Čez čas me je poklicala gospa, ki je hodila na moja predavanja in dejala, da je neka zidanica na prodaj. Neki zdravnik bi jo rad prodal, pa ne dobi kupca. Ko smo prišli sem (na Bizeljsko), je šel očka okrog hiše in dihal. Mislila sem, da mu bo slabo, pa je dejal: ‘Tukaj je tak zrak, da ga jem! Do konca pljuč ga vdihnem!’ Videla sem, da mu podnebje odgovarja. Potem je molil in vprašal, če je to kraj, kjer naj bi bival. Dobil je odgovor – pa ne vem, ali od Marije ali nadangela Gabrijela, tudi s tem je govoril-, naj to vzame, a naj ne prosi ničesar več. To pomeni še kakšen drugi kraj, kjer naj bi se naselil. Hitro sem prodala svoje nepremičnine v Ljubljani in začeli smo obnavljati in dozidavati. Zdravnik, ki nama je prodal zidanico, nama je pomagal dobiti mojstre in tako sva se leta 2001 že vselila v hišo. Leta 2004 smo dozidali kapelo z 32 sedeži, kjer je maševal. Ker je zaradi bolezni – vmes je doživel sladkorno komo – zelo težko hodil po stopnicah, smo mu naredili sobo ob kapeli.«

PISATELJ ALOJZ REBULA IN OČE ŠPELIČ
Pogovor z gospo Anko je potekal po smrti pisatelja Alojza Rebule in Anka je bila z njim povezana: »Očeta Špeliča sem nekajkrat peljala v Loko, kjer je pisatelj zadnja leta bival. Tudi on je bil pri nas. Z očkom sta si bila zelo blizu. Po očkovi smrti sem ga obiskala in skoraj cel dan sem bila pri njem. Spraševal me je vsemogoče stvari o očku. Ker sta si bila tako blizu, jaz nisem čutila, da bi mu česa ne smela odkriti. Ob slovesu mi je dejal: ‘Za očeta Špeliča ni treba moliti, ker je že v nebesih, ampak molite, da bo Cerkev začela postopek za njegovo beatifikacijo.’

TA ČLOVEK VSE VE
Od decembra leta 1997 sem se ga začela bati. Imela sem oddaje o vrtičkarstvu na Radiu Ognjišče in v adventu sem od tam skočila še k spovedi k frančiškanom. Menila sem, da pri njem ne morem opraviti spovedi. Vrnila sem se v Zalog. Ko me je zagledal, mi je dejal: ‘Kako sem te vesel danes.’ Vprašala sem, a zato, ker sem se tako hitro vrnila?’ ‘Ne, zato, ker si opravila tako dobro spoved.’« Anka se je zdrznila. Povedal ji je še, da je bila pri frančiškanih, na moški strani v tretji spovednici pri p. Miranu Špeliču! Sedaj se je Anki zdelo že preveč in je vzkipela: »Če si duhovniki vse poveste, potem se vrnem domov in tudi k maši ne grem več. »To ga je zelo prizadelo in zagotovil je, da patra ne pozna in ga ni nikoli videl. Poklicalo ga je v kapelo, naj gre molit, ker sem jaz v spovednici. Med molitvijo mu je bilo vse to dano videti. Šlo je za nadnaravni dar. Od takrat sem se ga pravzaprav malo bala. Mislila sem si, pa saj ta vse ve, ve, kaj mislim. Obenem pa sem ga izredno spoštovala. In tudi služila sem mu in ni je bilo stvari, ki je ne bi zanj naredila. Na jezik pa sem izredno pazila!«

OČETOV BRAT JANEZ
Oče Špelič je imel brata Janeza, ki je mlademu Špeliču pri partizanih dejal, naj si zapomni, da Bog je, in so ubili partizani na Krimu. »Ko sva bila z očkom na Sveti gori, je prišla neka gospa na razgovor in dejala, da ve, kje je padel njegov brat in mu lahko pokaže kraj. Žal takrat on ni mogel več hoditi po hribih, da bi obiskal tisti kraj.«

KRISTUSOVE RANE
»Rane so se mu odpirale v četrtkih, petkih in sobotah, ko je doživljal Jezusovo trpljenje. Najhuje je bilo v postu.
Ko se mu je Marija nehala prikazovati na Kureščku, mu je sporočila prinašal nadangel Gabrijel. Vprašal ga je, ali sprejme novo obliko trpljenja. Govorila sva o tem in ko me je vprašal, kaj bi jaz odgovorila, sem dejala: Če bi mene vprašala tako visoka instanca, bi ne mogla reči ne. ‘Jaz tudi ne bom,’ je bil njegov odgovor. Rečeno mu je bilo, da bo to trpljenje hujše in dolgotrajnejše kot karkoli. In res je bilo hudo. Doživljal je bolečino Kristusovega trpljenja. Po cele tedne je trpel in krvavel. Zgodilo se je, da je padel med kosilom na tla. Vedela sem, da doživlja trpljenje. Jaz sem med tem časom morala po Marijinem naročili moliti žalostni del rožnega venca. Skupaj sva po njenem naročilu tudi morala moliti brevir. Ko mu je vid opešal, sem med mašo stala za njim, mu odpirala knjigo, pokazala, kje mora brati.
Dolgo nisem smela slikati ran. Držal se je naročila, naj ostane skrit. Samo dvakrat je dovolil. Enkrat sem opazovala. Pri križanju je koža na mestih, kjer je bil Jezus pribit, počasi izginjala kot bi neka žival jedla meso. Ni pa kri tekla ven. To je bilo hudo gledati, tako hudo, da sem že jaz čutila bolečino. Strašni so bili tudi hudičevi napadi. Podobno kot pri sv. Arškem župniku. Tudi njemu je hudič posteljo sežgal. Ponoči sem se zbudila, ker je smrdelo po dimu. Skočim pokonci gledam po celi hiši, nikjer nič. Grem v njegovo sobo. Sedel je že na postelji. Sprašujem, kaj se je zgodilo, on pa čisto mirno reče: hudič mi je zažgal posteljo. Velikokrat je bil tepen in dobil takoj potpludbe, mi jih čez nekaj časa.«

(celoten zapis pogovora)

zapisal: Božo Rustja

Invalidna Anka je do nedavnega skrbela za 105 let staro mamo (na Silvestrovo je Radica sklenila svojo življenjsko pot), pred tem pa je gospodinjila duhovniku Francu Špeliču

Tokrat vam predstavljamo kar tri življenjske zgodbe. Prva je življenjska zgodba 105-letne Radice Oblak, druga njene hčerke Anke, ki jo je zaznamovala bolezen, a kljub temu skrbi za mamo in je bila dolgoletna gospodinja duhovniku Francu Špeliču. V tem času je doživela izredno veliko zanimivih in pretresljivih stvari, ki jih je tokrat prvič razodela širši javnosti.

Naslov, kako invalidna hčerka skrbi za svojo mamo, objavljen v oktobrskem Ognjišču, je spodbudil enega naših bralcev, da nas je poklical in povedal, da pozna še starejšo invalidno hčer, ki skrbi za še starejšo, 105-letno mamo in da ju je srečal pri maši v božjepotni cerkvi na Svetih gorah nad Sotlo. Anka Oblak (Boršt 2, Bizeljsko) je potrdila, da je bila pred mesecem na operaciji: zamenjali so ji protezo v kolenu. Toda vse skupaj se je začelo že ob rojstvu: »Rojena sem z izpahom kolkov, to pa so ugotovili, ko sem začela hoditi. Nisem namreč hodila naravnost, ampak postrani. In še danes grem po stopnicah laže, če grem postrani. Če grem naravnost, je nevarnost, da padem. Štiri leta sem bila stara, ko sem shodila. Mislim, da sem bila prej kar 18 mesecev v mavcu. Vojna je bila in malo zdravnikov. Zdravnika, ki me je ‘pogipsal’, je na vratih bolnišnice čakal avto, da ga je odpeljal v partizane. Končno se je našel neki zdravnik, da mi je odstranil mavec in mi dal železne opornice. Doma so mi naredili opornice, na katere sem se naslonila in potem so me učili premikati noge. Noge so se mi izboljšale do te mere, da sem z očetom hodila v hribe. Ko mi je bilo deset let, sva bila na Triglavu. Ko sem hodila v sedanji osmi razred, sem imela eno samo šolsko uro telovadbe. Sicer nisem smela telovaditi. Tudi teči nisem smela, ampak počasi hoditi. Učiteljica telovadbe je bila ostra do nas, ki smo hodili k verouku. V šolo je prišla precej jezna in mi naročila, naj tečem in skočim v daljino, pa spet tečem pa skočim v višino. Uživala sem. Prvič v življenju sem smela to delati! Toda sledile so posledice. V razred sem prišla, iz razreda pa ne! Desni kolk se mi je izpahnil. Morali so domov po očeta, da je prišel pome s sankami, sama namreč nisem mogla domov. Sledila je bolnišnica, injekcije, prve bergle. Spet sem lahko hodila, a pri hoji se je začelo kvariti koleno. Ko mi je bilo sedemnajst let, sem dobila prve blokade v kolk, v obe koleni pa sem jih v svojem življenju dobila že čez tri sto!
Ob vseh teh nadlogah sem končala šolo za elektromehanika. Leta 1955/6 sem plezala po telegrafskih drogovih. Nič mi niso ‘odpustili’, ampak smo bili takrat ‘enakopravni’ in tako sem trikrat padla, potem me pa niso več pustili plezati na drogove. Po tistem se mi je stanje kolkov še poslabšalo.« Pozneje se je Anka poročila in imela izvenmaternično nosečnost, bila operirana in se zdravila v Sežani in Ankaranu. Mama seveda ni nikoli postala. Iz tistega obdobja pa hrani neverjeten spomin: »Leta 1965 sem ležala v sežanski bolnišnici. Ne vem, kdo je prišel k eni od bolnic na obisk in ji prinesel Farno Ognjišče. Vse smo ga z zanimanjem brale. V njem je bil naslov in pisala sem uredniku Francu Boletu. Napisala sem, da smo v bolnišnici bolnice, ki bi rade imele otroke, da nam je všeč Ognjišče in ga vprašala, kje bi lahko dobile revijo. On nam je pozneje poslal vse dotedanje številke. Spet smo ga brale bolnice po vseh sobah. Nekoč je imel opravek v Sežani in nas je obiskal. Bil je visok, vitek in nasmejan. Tako se ga spominjam. S seboj je prinesel novo številko.«
Prvi zakon je Anki tudi zaradi tega, ker ni mogla imeti otrok, propadel. Kasneje se je znova poročila, naredila še dodatne šole, a ne več tehnične smeri, ampak je postala strojepiska in tajnica. Zaposlila se je na Kompasu, a ko je prišel nov direktor, je zaradi obiskovanja cerkve izgubila službo. Zaposlila se je na zavarovalnici Sava, kjer so iskali človeka, ki je znal jezike. »Mož je bil 28 let starejši od mene. Razmišljala sem tako: star je in rabi pomoč. Od mene ne bo zahteval otrok … In res sva bila 19 let skupaj. Sem pa takrat začela opuščati obisk cerkve, da se ne bi stalno kregala. Ko sem zaslišala zvonjenje, sem velikokrat odprla okno in dejala: Marija, ti veš, da bi šla rada, pa ne morem … Boga nisem zapustila, ampak ga vedno nosila v srcu. Pozneje sem srečala očeta Špeliča in postala njegova gospodinja.« Tudi po njegovi smrti z mamo živita na Bizeljskem.

MAMINA ZGODBA
Mama Radica je bila pred 105-imi leti rojena na Viču in tam preživela skoraj celo življenje. Ima tri otroke, sin ji je na žalost že umrl. Od leta 1984 je vdova. Veliko je na Bizeljskem, kjer živi hčerka Anka. Ko ji postane dolgčas po domu, jo Anka rada pelje na Vič.
Anka se spominja dogodka iz leta 2010. Takrat je mama ponoči padla, verjetno se je ujela na kable in nanjo je padel star, težek televizor. »Takoj sem poklicala rešilca, kajti nisem se je upala dotakniti, menila sem, da ima poškodovano hrbtenico. Do prihoda rešilca sem uspela dvigniti televizijo in odeje, ki so padle nanjo. Sto angelov varuhov jo je moralo takrat varovati! Od avgusta do oktobra je bila v bolnišnici in ugotovili so, da si ni nič zlomila, ampak da ima stisnjeno hrbtenjačo. Noge je imela hrome. V bolnišnici so ji sicer pomagali, a ker ni jedla, je začela hirati. Hrana je ostajala na nočni omarici. Dali so mi jo domov in mi dejali, da bo še kakšen teden, ker se pač poslavlja.« Mlajša hčerka jo je hotela dati v dom, vendar so jo prepeljali na Bizeljsko. »Jaz sem ji začela kuhati juhice in ji pomagati pri hranjenju. Posedala sem jo na posteljo. Za božič jo je neki gospod zavil v deko in jo nesel nadstropje niže k polnočnici. Po tisti maši se ji je stanje začelo vidno boljšati. Zadnja leta ima hojco, a za 100 let je še ni rabila! Sedaj je slabše, ker premalo je. Pravzaprav jé samo napolitanke in pije sok ali belo kavo. Od tega in obhajila živi. Mesa in druge hrane ne more več požirati. Vsak dan je pri obhajilu. Če je maša popoldne, gre z mano. Če je pa zjutraj, ji prinesem jaz obhajilo domov. Zvečer prebereva iz molitvenika celo mašo, ko pride obhajilo, jo obhajam.«
Radica je kljub 105. letom vedra in vesela. Na moje vprašanje, kako doživeti tako visoko starost, odgovori: »Dano mi je, to je Božja, ne moja volja! Tega jaz nič ne premišljujem, ampak se Bogu zahvaljujem, da sem v teh letih zdrava.« Pravi, da bi rada šla na Triglav, ker pred 80 leti z možem, ki je bil knjigovez, ni prišla čisto na vrh. Lani je hodila s hčerko Anko na fizioterapijo v Rogaško. »En ‘mulc’ me je vprašal, če kaj mislim na smrt. Pa sem mu odgovorila: “Meni se nikamor ne mudi, če se vam, pa izvolite!”« In pri tem vljudno pokaže s kretnjo roke, da je vešča igranja. Kot mlada je namreč veliko igrala po amaterskih odrih in so jo zaradi odlične igre celo želeli poslati v igralsko šolo.

GOSPODINJA OČETA ŠPELIČA
Življenje Anke Oblak je zaznamovalo gospodinjenje duhovniku Francu Špeliču, širše znanem po tem, da je bil partizan, nato ‘miličnik’, poročen, a je vedno iskal Boga. Zaradi tega so ga tudi preganjali. Po iskrenem spreobrnjenju in ženini smrti je študiral teologijo in postal duhovnik. Dobival je razna Marijina sporočila in imel stigme, znamenja Kristusovih rane. Cerkev se ni izrekla o pristnosti teh pojavov in kljub temu zapisu, prepuščamo zadnjo sodbo njej.
»Oče Špelič ali očka« – tako pokojnega duhovnika kliče Anka, »je umrl in sedaj se lahko govori o tem, kar se mu je zgodilo. Prej mu je Marija naročila, naj se ne izpostavlja, ampak naj ostane skrit,« razloži nekdanja gospodinja in odkrito spregovori.
Anka je očka prvič videla leta 1997 na Kureščku, ko je somaševal. »Podpiral ga je salezijanec g. Tone Košir. Imela sem občutek, da okrog njega žari, a nisem imela pojma, kdo je in kakšno poslanstvo ima.« Čez teden dni je šla na romanje v Sveto deželo, a očka ji ni šel iz glave. Med spominki je kupila tudi rožni venec in se odločila, da ga bo po romanju odnesla tistemu duhovniku, ‘ki žari’. Težko je dobila številko njegovega telefona. Odpeljala se je k njemu v Zalog pod Krvavcem, a našla vrata zaklenjena in se vrnila v Ljubljano, na kar jo je poklical očka in ponovno se je odpeljala k njemu. Našla ga je vsega premraženega in osamljenega. In bolnega, skoraj nesposobnega hoditi. Dala mu je svojo telefonsko številko: »Če boste kdaj koli kaj rabili, me lahko pokličete. Sem vam na voljo, da vas kam peljem.« In začela ga je voziti na Kurešček, k zdravnikom … Anki pa nikakor ni šla iz glave misel: “Če peljem tega človeka k morju, bo spet lahko hodil.” In ga je in tam je spet ‘shodil’. Tam pa se je srečala še z drugim očetom Špeličem: »V četrtek mi je dejal, naj ne vstopam v sobo, in karkoli bom slišala, ne smem vstopati.« Držala se je tega navodila, a skozi vrata slišala vse. »Kako je ta človek kričal! Nisem vedela, kaj se dogaja. Doživljal pa je Kristusovo trpljenje. Bičan je bil! Ob četrtkih, petkih in sobotah je od 8. do 10. doživljal Kristusovo trpljenje. Podobno kot sv. p. Pij. Nastala je tišina in takrat sem vstopila v sobo. Našla sem ga, da je ležal kakor v nezavesti. Komaj sem ga zdramila! Dala sem mu piti, a si ga nisem upala nič vprašati. V petek in soboto se je vse ponovilo. Naslednji teden mi je že prej povedal, da se srečuje z Marijo in da mu je ona rekla, da sem lahko poleg, če bom zmogla zdržati. Če ne bom, lahko odidem. In sem bila pri njem. Najprej sem sedela, ko pa je prišlo do trpljenja, ne vem, kako sem padla na kolena, saj nikoli prej nisem mogla poklekniti in še danes ne morem. Nazadnje sem napol ležala in kot zmešana kričala na Boga, naj muči mene, ker sem grešnica, ne pa njega, ki mu ni nič naredil. Takrat je trpel križanje. In spominjam se, kako je zavpil: “Potegni! Pribij! Pribij!” Strahotno je bilo to poslušati! Mislila sem, da bom umrla od groze. Marijo je izročil apostolu Janezu. Vse, kakor v evangeliju. Potem je glavo nagnil in dejal: “Končano je.” Nisem se ga upala dotakniti. Dvignila sem se in ga začela otipavati, ker sem mislila, da je umrl. Tudi dihal ni. Potem je zadihal in se mi zahvalil, da sem bila z njim. Čutil je, da ni bil sam, mene pa je bila groza. Potem sem bila lahko vedno ob njem. Velikokrat je v trpljenju govoril, včasih aramejsko, včasih slovensko.« Vse si je zapisovala v zvezek. »Marija je naročila, naj pišem dnevnik, kar bom ob njem doživljala. Do njegove smrti sem spisala pet debelih rokovnikov. Po očkovi smrti sem jih oddala v župnišče. Pred smrtjo nisem nikoli nobenemu ne povedala ne pokazala nič.«
Avgusta leta 1997 je Anka začela očku stalno gospodinjiti. Iz Zaloga sta se preselila na Žalostno goro pri Preserju, kjer sta ostala samo deset mesecev in se nato preselila v Ankino stanovanje v Ljubljano. Stalno je skupaj z drugimi iskala, kje bi očka kot težak bolnik in astmatik lahko živel. »Poklicala me je gospa, ki je hodila na moja predavanja o vrtnarjenju in dejala, da je neka zidanica na prodaj. Ko smo prišli sem, na Bizeljsko, je šel očka okrog hiše in dihal.« Spoznala je, da mu podnebje odgovarja in kupila zidanico in se leta 2001 že vselila v hišo. »Leta 2004 smo dozidali kapelo z 32 sedeži, kjer je očka maševal. Ker je zaradi bolezni, vmes je doživel sladkorno komo, zelo težko hodil po stopnicah, smo mu naredili sobo ob kapeli.«
Anka nato zaupa še en značilen dogodek: »Od decembra leta 1997 sem se ga začela bati. Imela sem oddaje na Radiu Ognjišče in v adventu sem od tam skočila še k spovedi k frančiškanom. Menila sem, da pri njem ne morem opraviti spovedi. Vrnila sem se v Zalog. Ko me je zagledal, mi je dejal: “Kako sem te vesel danes.” Vprašala sem, če zato, ker sem se tako hitro vrnila? “Ne, zato, ker si opravila tako dobro spoved.”« Anka se je zdrznila. Povedal ji je še, da je bila pri frančiškanih, na moški strani v tretji spovednici pri p. Špeliču! Sedaj se je Anki zdelo že preveč in je vzkipela: “Če si duhovniki vse poveste, potem se vrnem domov in tudi k maši ne grem več!” »To ga je zelo prizadelo in ji zagotovil, da patra, pri katerem je bila pri spovedi, ne pozna in ga ni nikoli videl. Poklicalo pa ga je v kapelo, naj gre molit, ker sem jaz v spovednici. Med molitvijo mu je bilo vse to dano. Šlo je za nadnaravni dar. Od takrat sem se ga pravzaprav malo bala. Mislila sem si, pa saj ta vse ve, ve, kaj mislim. Obenem pa sem ga izredno spoštovala. In tudi služila sem mu in ni je bilo stvari, ki je ne bi zanj naredila. Na jezik pa sem izredno pazila!«
Pa to ni bil edini nenavaden dogodek: »Imel je Kristusove rane, ki so se mu odpirale ob četrtkih, petkih in sobotah, ko je doživljal Jezusovo trpljenje. Najhuje je bilo v postu. Ko se mu je Marija nehala prikazovati na Kureščku, mu je sporočila prinašal nadangel Gabrijel. Vprašal ga je, ali sprejme novo obliko trpljenja. Sprejel je, a rečeno mu je bilo, “da bo to trpljenje hujše in dolgotrajnejše kot karkoli”. In res je bilo hudo. Doživljal je bolečino Kristusovega trpljenja. Po cele tedne je trpel in krvavel. Zgodilo se je, da je padel med kosilom na tla. Vedela sem, da doživlja trpljenje. Jaz sem med tem časom morala po Marijinem naročili moliti žalostni del rožnega venca. Skupaj sva po njenem naročilu tudi morala moliti brevir. Ko mu je vid opešal, sem med mašo stala za njim, mu odpirala knjigo, pokazala, kje mora brati.
Dolgo nisem smela slikati ran. Držal se je naročila, naj ostane skrit. Samo dvakrat je dovolil. Pri križanju je koža na mestih, kjer je bil Jezus pribit, počasi izginjala kot bi neka žival jedla meso. Ni pa kri tekla iz ran. To je bilo hudo gledati, tako hudo, da sem že jaz čutila bolečino. Strašni so bili tudi hudičevi napadi. Podobno kot pri sv. arškem župniku. Tudi njemu je hudič posteljo sežgal. Ponoči sem se zbudila, ker je smrdelo po dimu. Skočim pokonci gledam po celi hiši, nikjer nič. Grem v njegovo sobo. Sedel je že na postelji. Sprašujem, kaj se je zgodilo, on pa čisto mirno reče: hudič mi je zažgal posteljo. Velikokrat je bil tepen in dobil takoj podplutbe, mi jih čez nekaj časa.« To je nekaj spominov gospodinje Anke na očeta Franca Špeliča. (celotno besedilo spominov).

RUSTJA, Božo. (Naši preizkušani bratje). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 12, str. 28-30.

DEJAN FABČIČ, HRAŠČE PRI PODNANOSU

Dejan je danes zdravnik, športnik, ki se je udeležil paraolimpijskih iger, predvsem pa mož in družinski oče. Dejaven je na različnih področjih. Bolnikom zbuja upanje: “Če je zmogel on, bomo zmogli tudi mi!” In kaj je zmogel zdravnik Dejan?

»Rodil sem se brez kosti med kolenom in gležnjem, brez golenice, ki je močnejša kost, zraven nje je namreč še piščal, mečnica, ki je zelo krhka in pri kolenu nič ne sodeluje. Če povem preprosto, ima golenica vlogo pri gibanju kolena in gležnja ter nosi našo težo,« začne Dejan (Fabčič, Hrašče 26, 5272 Podnanos) razlagati. »Za starše je to morala biti zelo huda preizkušnja, če pomislim, da mene začne tiščati v želodcu, že ko ima katera od hčerk 39˚vročine. Takrat še niso rutinsko delali ultrazvoka v nosečnosti – nosečnost je potekala brez zapletov – in prej niso niti slutili, da je kaj narobe. Zato je ta novica starše udarila kar naenkrat. Takrat je bila medicinska doktrina taka, da so v kolenu amputirali noge. Tako bi jaz imel noge samo do kolen, spodnji del nog pa bi nadomestile proteze. Imel sem srečo, da me je tri dni po rojstvu vzel med svoje paciente ortoped Albin Plahuta iz Stare gore. Menil je, da je še vedno čas odrezati noge, obenem pa presodil, da bi bilo vredno poskusiti, da bi s tanko kostjo poskušal nadomestiti manjkajočo golenico. Potem bi počakal, če bi se toliko ojačala, da bi lahko nosila težo telesa. Starši so se s tem strinjali in vrstile so se operacije. Vseh skupaj je bilo čez dvajset, a ne naenkrat, ampak postopoma. Nekje pri šestih mesecih je bila prva, zadnja pa po končani rasti, na koncu osmega razreda. Kot otrok sem bil dve leti in pol v bolnišnici, domov sem hodil samo ob koncih tedna, za praznike ter za počitnice. Pri treh letih in pol sem shodil.«
Tako je Dejan že kot otrok postal ‘slavna osebnost’, saj je dr. Plahuta njegov primer opisal v mednarodnih strokovnih revijah, kajti zdravnikova poteza se je pokazala za pravilno. »Pozneje mi je dejal, da je hodil po svetu opravljat podobne operacije. Ko sem že sam študiral medicino, sem videl, da imam zelo redko bolezen.«
»Osnovno šolo sem obiskoval skupaj z vrstniki. Bil sem ‘zelo gibljiv’ in v osmem razredu sem se celo povzpel na Triglav. Po osnovni šoli sem bil eno leto doma. Takoj po osnovni šoli sem sicer bil sprejet na Škofijsko gimnazijo v Vipavi, mesto pa me je čakalo prihodnje leto, ko sem okreval. Kajti tisto leto sem imel šest operacij, vsaka dva meseca dve. Tako sem prišel na škofijsko gimnazijo z berglami.«
Na to šolo ima izredno lepe spomine: »Že od prvega dne sem se dobro počutil in čutil sem, da so me lepo sprejeli. Bilo je skoraj anekdotično, da so se malodane skregali, kdo bo z menoj sedel. Jaz sem bil dogovorjen s sestrično, ki sem jo edino poznal, da bi sedela skupaj. Potem pa me je presenetilo več ponudb. Pa še sestrična je bila zadovoljna, da je lahko potem sedela s prijateljico. Kot razred smo se izredno dobro povezali. Spadam v drugo, če smo natančni, tretjo generacijo dijakov škofijske gimnazije v Vipavi, ko je ta svoja vrata odprla tudi negojencem malega semenišča. Šolo smo obiskovali še v stari stavbi in smo se vsi med sabo poznali.«
Po gimnaziji je obiskoval medicinsko fakulteto. Po stažu je specializiral interno medicino in danes vodi ambulanto za sladkorno bolezen in bolezen ščitnice v Novi Gorici in enkrat na teden pomaga v Tolminu. Ali ga je njegova osebna izkušnja naredila bolj občutljivega za stisko bližnjega? »Držalo bo, da sem bolj ‘senzibilen’ za stisko drugih ljudi. Končno sem bil veliko časa v njihovi koži, skozi sem dal kar nekaj operacij, v času, ki sem ga preživel v bolnišnici, sem spoznal veliko ljudi … Tisto leto, ki sem ga kot najstnik (!) preživel po operacijah doma, je bilo kar težko. Sošolci so šli v srednje šole, jaz pa na operacije! Ampak vsak dan sem imel obiske in so bili pri meni prijatelji, da je bila včasih soba premajhna … Sošolci in prijatelji so namesto da bi bili zunaj, svoj čas preživljali z mano.«
Njegov današnji odnos do bolnikov nekako ‘pogojuje’ odnos njegovega zdravnika do njega: »Meni je zdravnik vedno dal možnost, da sem ga kaj vprašal in se je z mano pogovoril in mi kakšno stvar razložil.« Dr. Plahuta je dočakal, da je Dejan postal zdravnik. »Enkrat sem ga imel priložnost celo zdraviti. Ležal je na mojem oddelku in ko sem prišel z vizito do njega, sva imela oba solze v očeh … Še sedaj imam pred očmi tisti prizor.«
Na moje besede, da s svojo izkušnjo lahko paciente opogumlja, odgovori: »Celo oni sami rečejo: “Gospod ‘dohtar’ če je vam uspelo … Ko vidimo, kako ste uspešni in koliko delate, dajete tudi nam pogum, da vztrajamo.” Ne vsi, ampak mnogi so mi tako izrazili podporo in povezanost po paraolimpijskih igrah v Riu. Ob olimpijskih nastopih, ko sem bil veliko v medijih, so zame navijali, mi pisali, čestitali in bili ponosni: “To je moj zdravnik!” Pravijo, da jim dam neko motivacijo in zgled. Zdi se mi pomembno, da sem jim dostopen, kakor je bil moj zdravnik dosegljiv zame. Na preprost način jim skušam razložiti njihovo bolezen in povedati, kaj jih čaka. Potem laže sprejmejo moja navodila, jemljejo zdravila, ker vedo, kaj bi se zgodilo, če jih ne bi jemali.«
Kako pa se Dejan sooča z dejstvom, da ima odmerjen čas za pacienta? »V enem dnevu moraš pregledati veliko pacientov in sam moraš znati presoditi, koliko časa lahko nekomu posvetiš. Sam moraš ugotoviti, kdo potrebuje več časa in kdo manj. Pri prvem obisku moraš pacientu posvetiti več časa, ko pride večkrat, pa začetno informacijo samo nadgrajuješ. Znano je, da pacientu na enem obisku poveš sedem navodil o bolezni, pa si bo v povprečju zapomnil samo dve. Zato raje govorim postopoma. Tako v enem letu izve vse in si to potem zapomni.«
Dejanu izredno veliko pomeni družina: »Poročil sem se dokaj mlad, leta 2004, z ženo sva bila takrat še študenta. Spoznala sva se pa v škofijski gimnaziji. Jaz sem bil maturant, ona pa prvoletnica. Bil sem vanjo zaljubljen, povedal pa ji tega nisem. Dva dni pred koncem šole pa sem si rekel: “Danes ali nikoli.” Pristopil sem do nje in še danes sva skupaj. In medtem ko bi se moral pripravljati na maturo, sem bil do ušes zaljubljen in ji pisal zaljubljena pisma. Maturo pa sem vseeno dobro opravil! Danes imava dve hčerki, ki obiskujeta prvi in tretji razred.
Kot družina poskušamo čim več časa preživeti skupaj. Žal nas tempo življenja in najrazličnejše dejavnosti omejujejo. Vsem veliko pomeni družina. Tudi otroci povedo, da jim manjkam, ko me ni doma in so vesli, ko se vrnem. Žena je farmacevtka in je trenutno brez službe, vendar tega ne doživljamo kot tragiko, ampak kot prednost, saj s tem, ko je doma, družina bolje funkcionira, pa tudi naš dom je bolj urejen, lahko se bolj posvetimo drug drugemu … Po­trudimo se, da smo vsaj zvečer, preden gredo otroci spat, skupaj in tudi skupaj kaj zmolimo. Ti trenutki so nam dragoceni, na neki način sveti. Najstarejša hčerka se pripravlja na prvo obhajilo in v oktobru so imeli nalogo, naj vsak večer zmolijo eno desetko rožnega venca. Bil je lep večerni čas, ko smo vsi skupaj molili, deklici sta šli potem spat, midva z ženo pa vsak po svoje ustvarjava, ona ročna dela, je namreč zelo ustvarjalna in izdeluje krasne izdelke in nakit, jaz pa k študiranju in branju strokovnih člankov. Trenutno končujem podiplomski študij iz nuklearne medicine. Dvakrat tedensko pa si vzamem čas za še eno ljubezen, to je glasba in petje. Pojem pri Komornem zboru Ipavska.«
Seveda z Dejanom nisva mogla mimo njegovega športnega udejstvovanja. Se hoče morda z njim ‘dokazati’? »Na začetku je morda izgledalo, kakor da bi hotel komu dokazati, da tudi jaz zmorem, danes pa gledam na to drugače, bolj v smislu rekreacije in skrbi za zdravje, uživanja v športu, živeti polno življenje … Danes poskušam početi stvari, ki me veselijo in osrečujejo, ena takih je šport, kakor mi je lepo biti tudi doma v družini in kakor mi je lepo tudi v službi, ali na pevskih vajah.«
Se je pa ukvarjal in bil uspešen že z več športi. Zato mu zadnje čase najpogosteje zastavljajo nekoliko hudomušno vprašanje, v katerem športu bo nastopil na naslednjih paraolimpijskih igrah. Hitro mi pove svoj moto »Glede športa in paraolimpijskih iger ne načrtujem vnaprej, ampak izkoristim tisto, kar trenutno lahko počnem in mi prinese življenje. Za plavanje sem se na primer odločil med študijem, ker mi je bilo plavanje všeč po rehabilitaciji, ko sem se po operacijah spet učil hoditi v vodi. Naredil sem lepo plavalno kariero. Ko sem končal študij, ni bilo več časa za plavanje, ker sem delal specializacijo in si obenem tudi ustvarjal družino. Plavanja namreč zahteva ogromno treninga: dvakrat dnevno v vodi in vmes še obisk fitnesa. Vsak dan! Za to sem porabil osem do deset ur dnevno in potem nimaš časa, da bi delal še kaj drugega. Spominjam se teh napornih treningov med študijem: bil sem tako utrujen, da ko sem se usedel k mizi za študij, sem v trenutku zaspal. Leta 2008 sem se kot plavalec udeležil paraolimpijskih iger v Pekingu, ki s 6. in 7. mestom predstavlja vrhunec moje plavalne kariere. Med specializacijo nisem prav dolgo zdržal brez športa. Zaposlen sem bil v šempetrski bolnišnici in obenem pričel s kajakom v kajakaškem klubu v Solkanu. Ker ne morem teči, kolesariti, sem si poiskal šport, kjer nog ne rabiš. Ravno takrat se je kajak za invalide v svetu močno razvil, začeli so organizirati tekmovanja v evropskem in svetovnem merilu. Sprejeli so ga tudi med paraolimpijske discipline in v Riu je bil ‘parakajak’ prvič na sporedu. Veliko sem treniral, bil tretji na evropskem in peti na svetovnem prvenstvu ter se tako uvrstili naprej na paraolimpijske igre, kjer sem zasedel šesto mesto.«
Zdaj, ko so otroci zrasli in imajo svoje potrebe ter krožke, zraven pa še služba in pevski zbor, je še čas za kajak? »Ne, nemogoče je trenirati kajak na vrhunski ravni samo nekajkrat na mesec. Še vedno pa rad veslam po Soči za užitek. Obenem pa sem obudil rekreativno igranje odbojke sede. Odbojko sem vedno rad igral predvsem zaradi družbe. Sedaj se je izoblikovala skupina mladih odbojkarjev, ki se povezujejo v reprezentanco in so me povabili zraven. Pri tej igri uživam, hkrati pa jim bolj pomagam s svojimi izkušnjami. V četrti šport – lokostrelstvo me je pripeljala najmlajša hčerka, ki zelo vneto obiskuje lokostrelski krožek, jaz pa tisti čas izkoristim in tudi potreniram. Ob tem se prijetno sprostim in izpraznim glavo po službi. To je šport, ki zahteva dobro telesno in miselno pripravo. Lokostrelstvo je v Sloveniji precej neznano, v svetu zelo razvit paraolimpijski šport,« sklene svojo pripoved Dejan in ne izključuje možnosti, da bi kdaj morda tudi v tem športu nastopil na paraolimpijskih igrah.

RUSTJA, Božo. (Naši preizkušani bratje). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 1, str. 26-28.