Revija - Revija Ognjišče

Tri hiše

Napisal Marko na 5. novembra 2018. Objavljeno v Povejmo z zgodbo.

Začel je živeti človek, majhen kot konica igle. Pravzaprav še manjši.
Bil je majhen, a je imel neverjetno voljo, da bi zrastel. Že po petnajstih dneh, odkar je začel živeti, je bil 125 tisočkrat večji. Neverjetno, a resnično.
Ta človek je živel v nenavadni hiši, ki je krožila po mestu. Zvečer je legala, zjutraj vstajala.
Hiša je bila lepa in prijetno topla, imela pa je veliko pomanjkljivost: bila je v popolni temi.
»Dovolj,« je rekel nekega dne ta človek, »po devetih mesecih hočem ven …«
Začel je pritiskati in uspelo mu je priti ven.
»Oh, končno lahko tečem, se igram, se kopam, plavam … Čisto drugače je kot v prejšnji hiši! Ta je čudovita: sije sonce, vidim zelenje, cvetje, sneg …«
Osemdeset let je srečni človek vsako jutro razširil roke in dejal: »Kako lepa je ta naša ljuba zemlja!«
Bil je zadovoljen. Nekega dne pa je postal žalosten. Videl je, kako sonce zgodaj zahaja in pada noč: rastline izgubljajo liste in kažejo svoje gole veje. Listje razpada in trohni.
Zato je začel sanjati o drugi hiši, kjer bodo drevesa vedno zelena, sneg zmeraj bel in bo sonce vedno sijalo. Ko jo je sanjal, se je preselil. Vsi so jokali, on pa se je smehljal!
Komaj je izdihnil, že so se mu na stežaj odprla vrata hiše, kjer so bile stvari, ki si jih ni mogel niti zamisliti. Dobri oče – resnična ljubezen – ga je objel; lepa mama ga je poljubila.
Poljubila in ga prijela za roko: »Pridi se igrat z nami! Poglej, tu je vse novo, zemlja je nova, zvezde so nove. Pridi!«
Človek ni razumel ničesar več: »Kako, mar nisem mrtev!«
»Ne, ne,« je klicalo na milijone glasov, »živ si, živ za večno!«
Pijan od veselja je človek začel teči in plesati na tratah, ki bodo večne, pod soncem, ki ne bo nikoli zašlo, sredi cvetja, ki ne bo nikoli odcvetelo.
»To je moj dom,« je vzklikal, »moj pravi dom!«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 11 (2018), 67.
knjiga: V preizkušnji mi bodi blizu, (Zgodbe za dušo. Nova serija 4), Ognjišče, Koper, 2020, 113.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

sv. Lenart (6. november)

Napisal Marko na 5. novembra 2018. Objavljeno v Svetniški domovi.

Sveti Lenart je zavetnik jetnikov in upodabljajo ga z razbito verigo v roki, ker je mnogim zapornikom izprosil prostost. Bil je sin plemiške frankovske družine in vzgajal se je na dvoru kralja Klodvika. Ko je sv. Remigij, nadškof v Reimsu, na božič leta 496 kralja krstil, je v veri poučil tudi Lenarta, ki jo je sprejel s tako predanostjo, da je bil kmalu posvečen za duhovnika. Odklonil je škofovski sedež, ki mu ga ponujal kralj Klodvik. Iz Reimsa je odšel v samostan Micy pri Orleansu, a ga je kmalu zapustil, ker je hotel živeti kot samoten puščavnik. Glas o njegovem svetništvu je privabljal ljudi, ki so pri njem iskali pomoči. Okoliškim kmetom je pomagal s praktičnimi nasveti. Nekateri so se naselili ob njegovi celici in tako je zraslo samostansko naselje Noblac, ki ga je Lenart vodil kot opat. S posebno ljubeznijo se je posvečal zapornikom. Posredoval je zanje pri kralju in dosegel, da so bili mnogi izpuščeni, nato pa jim je priskrbel primerne pogoje, da so lahko zaživeli pošteno življenje. Umrl je leta 559 kot opat v Noblacu. (sč) – Na sliki: Sv. Lenart, kip na glavnem oltarju ž. c. sv. Lenarta v Črnem Vrhu nad Polhovem Gradcem.

Sv. Lenartu je na Slovenskem posvečeno 61 cerkva (16 žup., 45 podr.) in ena kapela. V LJ nadškofiji imajo šest ž. c.: v Črnem Vrhu/Polhov. Gradcu, na Jesenicah (9), v Kropi (2), Loškem Potoku (3), Sostrem (1) in pri Sv. Lenartu/nad Selško dolino (4); poleg teh pa je še 21 p. c.: Dobec (Begunje/Cerknici), Vrhe (Čemšenik), Pšajnovica (Češnjice), Krtina (17) (Dob), Gor. Ig (Ig), Jama (Mavčiče), Breg (Preddvor), Nemška vas (Ribnica), Bodešče (15) (Ribno), Krvava Peč (Rob), Praprotno, Za Kalom (Stranje), Rodež (Šentjurij – Podkum; Reber (Šenturška Gora), Pungert (Šentvid/Stični), Sp. Gameljne (Šmartno pod Šmarno Goro), Vaške Kandrše (Vače) Nova vas (Višnja Gora), Na Bregu, Mala Ligojna (16) in Stara Vrhnika (Vrhnika) ter Dobračeva (Žiri). – V KP škofiji imajo tri ž. c.: Bukovo (5), Col (6) in Volče (7) in pet p. c.: Dol. Cerovo (Cerovo), Staro Selo (Kred), Bača nad Podbrdom (18) (Podbrdo), Gorenje (Studeno) in Klenik (Trnje). – V NM škofiji najdemo dve ž. c. sv. Lenarta: Mozelj (8) in Novo mesto – Sv. Lenart (14) in sedem p. c.: Krkovo (22) (Fara/Kočevju), Gotna vas (Novo mesto – Sv. Lenart), Ravno (Raka), Kal (19) (Semič), Kogel, Sela pri Zburah (Šmarjeta), Gabrijele (Tržišče) in Goli Vrh – Cvibelj (Žužemberk). – V MB nadškofiji sta dve cerkvi sv. Lenarta: Sv. Lenart v Slov. Goricah (10) in Sv. Lenart – Podgorci (11) imajo pa še osem p. c.: Vič (Dravograd), Pivola na Pohorju (21) (Hoče), Koritno (Kebelj), Makole (p. c.); Plat (Mežica), Ptujska Gora (pokop.), Ribnica na Pohorju (pokop.) in v Mislinji (20) (Št. Ilj pod Turjakom). – V CE škofiji je sv. Lenart zavetnik treh ž. c.: v Novi Cerkvi (12), pri Sv. Lenartu nad Laškim (spodaj) in v Zabukovju (13); prav toliko je p. c.: Brežice (sv. Lenart), Gornji Grad (sv. Lenart) in Drevnik (Kostrivnica). – V MS škofiji je sv. Lenartu posvečena kapela v Bodoncih (Pečarovci). (mč)

sv. Lenart nad Laškim

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2018) 11, str. 115.

Bogata jesen

Napisal Marko na 3. novembra 2018. Objavljeno v zgodbe.

Vedno, ko nanese pogovor na letošnjo bogato rodno leto, me navda srčna hvaležnost za vse, s čimer smo bili obdarjeni in obvarovani.
Češnje so zelo bogato obrodile. Seveda, saj so cvetele v najbolj sončnem tednu, pa tudi zalite so bile dobro. Ni čudno, da so bile tako debele in sočne pa tudi sladke, saj je bilo vsega ravno prav in pravi čas – moče in toplote. Mož je nabiral zrele plodove cele ure, pa se na češnji sploh ni poznalo, da je kdo obiral. Češenj pa smo bili deležni vsi: domači, sosedje, sorodniki in sodelavci. Nemogoče je bilo vse obrati, prej so se kar na vejah posušile. Tudi ptičev ni bilo blizu, saj je bilo dovolj hrane tudi v gozdu.
Bogata letina češenj, kot je ne pomnim.
Letos je bilo našim krajem prizaneseno z neurji, ujmami in točo. Tako so tudi druga sadna drevesa dobro in bogato obrodila.
»Letos smo nabrali jabolk kot mogoče v treh ali štirih letih skupaj. Pa če se ozrem na jablane, je še vse polno,« je dejala prijateljica iz sosednje vasi.
»Pri nas smo kupili še štiri kadi po petsto litrov za namakanje sadja, toliko je hrušk in sliv. Posode iz prejšnjih let so bile že vse polne. Sadja je pa še ogromno,« je povedal svak
»Ja, narava je letos res radodarna. Ste že nabirali gobe? Začelo se je z lisičkami, sedaj pa je jurčkov in marel toliko, da jih nabere tudi tisti, ki ponavadi ne najde niti ene. Ko se podaš v gozd, že ozračje diši po gobah, toliko jih je. Takšne letine se spominjam iz otroštva izpred več kot štirideset let,« dodaja brat.
»Pa polhi bodo. Letos bomo zopet lahko polhali. Pri toliki hrani žival ni stradala in je je ogromno, lepo rejene,« je pristavil še sosed.
»Cele dneve sem za štedilnikom. Nakuhala sem ogromno sokov, nekaj vložila v skrinjo, sedaj pa že več dni kuham marmelade. Začela sem s češnjevo, zdaj pa nadaljujem s slivami, hruškami in jabolki, vmes pa je bilo tudi nekaj borovničeve. Pa zelo sladka je, kljub temu, da ne dodajam veliko sladkorja,« je na koncu skromno pristavila še znanka.
Vsi smo se strinjali, da tako dobre letine že dolgo nismo doživeli, če smo jo sploh kdaj. Hvaležni smo Stvarniku, ki pred nas tako bogato, radodarno pogrinja svojo mizo.
Nas s tem samo malo razvaja ali nam s tem želi kaj povedati? Pridelke, ki jih nismo mogli pobrati in porabiti ter uskladiščiti, smo morali pustiti propadu. Mogoče nas Stvarnik s tem želi samo spomniti, da bomo morali ob času, ko nas bo poklical, pustiti vse in oditi. Za nami bodo ostale samo sledi dobrih del, prihranjene stvari iz materialnega sveta bodo ostale svetu, z nami pa bo šlo le tisto najboljše, neotipljivo, kar gre skoz nebeško sito.
Za hip se ustavim in dovolim, da me Sveti Duh nauči uživati in se zahvaljevati za lepe stvari in biti hvaležna za vse pridelke in za dobre ljudi, s katerimi živim. Ko se za hip ustavim in zazrem v prelepo jesensko pokrajino, mi je postopoma omogočeno, da Boga uzrem kot neskončno Lepoto, Dobroto in Ljubezen. In se s tem v meni pokaže neskončni Smisel.
Ob letošnji bogato pogrnjeni jesenski mizi mi prihaja pred oči dogodek neke jeseni izpred mnogih let.
Bili smo na obisku pri moževih starših. Ko smo speljali, so otroci mahali v slovo, mož je glasno zahupal, jaz pa sem si le želela, da bi naš stari avto zdržal nas in poln prtljažnik in bomo varno prišli domov.
Bela cerkvica na vrhu Miklavža se je kopala v objemu jesenske idile pod njo, zahajajoče sonce jo je zajelo v svoje prgišče, da jo zaziblje v noč, ko bo sonce ugasilo svojo svetlobo. Takrat bomo že v dolini na glavni cesti, hrib se bo pogreznil v spanec in noč bo ponudila počitek tudi moji dobri tašči.
Ob tako slabi letini, saj je spomladi pretiravalo deževje, poleti pa vročina in suša, je tisto, kar je s trudom iztrgala iz hribovske zemlje, delila tudi z nami.
»Nikoli ni ničesar tako malo, da se ne bi moglo deliti,« je dejala, ko sem se branila vzeti, češ zmanjkalo bo za vas.
»Le kdaj vam bom lahko povrnila?« me je bilo sram vzeti prigarane pridelke.
»Ne ženi si k srcu. Saj jaz vendar dajem to svojim vnukom. Le dobro jih vzgajaj. Povrnila mi pa boš takrat in s tem, ko boš tudi ti dajala svojim vnukom.«
Otroci so hitro zaspali, mož je previdno vozil proti domu, meni pa je hvaležnost za dobro taščo preplavila srce.
»Draga tašča, vi imate zlato srce, zato imate vedno kaj dati, četudi bi vaše njive nič ne obrodile.«
Letos imam res veliko razlogov za hvaležnost in mogočno bo na zahvalno nedeljo v meni kipela pesem Hvala večnemu Bogu za vse: za dobro letino, za dobre ljudi in dobro taščo.
Katarina. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 11, str. 91.

Duša je prišla po slovo

Napisal Marko na 1. novembra 2018. Objavljeno v zgodbe.

Živo se spominjam mame in očeta, ko sta nam govorila o dogodku, ki se je pripetil nekaj let pred mojim rojstvom.
Moja mama in oče sta bila iz dveh kar precej oddaljenih hribovskih vasi. Mamina sestra se je poročila in prišla za ‘tamlado’ v vas mojega očeta. Ker se je hiša polnila z lačnimi usti in je bilo treba mlado mamico večkrat nadomeščati v kuhinji, hlevu, na poljih, v gozdu, pri varstvu otrok, je moj stari oče poslal mojo mamo starejši hčeri za pomoč. Tako sta se spoznala z mojim očetom.
Po vojni vihri, ki sta jo mama in oče preživela ločeno celih šest let, sta se poročila in šla živet v drug kraj, v dolino, kjer je oče dobil delo. Ustvarila sta si lepo družino. Bila sem najmlajša, peta po vrsti.
Moj oče je bil dobričina, poštenjak, skromen, delaven in veren človek. Verjetno je moj stari oče cenil vse te lepe lastnosti in je zato imel zelo rad svojega zeta Jožeta.
Neke zimske noči, ko so že vsi spali, je nekdo močno potrkal na okno in poklical: »Jože!« Nato se je še na drugem oknu ponovilo trkanje in isti klic: »Jože!« Oba z mamo sta slišala te klice in prepoznala glas starega očeta. Moj oče je hitro vstal iz postelje, prižgal petrolejko in šel odpret vrata, da bi stari oče lahko vstopil. Na pragu pa ni bilo nikogar! Šel je okrog hiše in gledal po cesti. Nikjer žive duše! Še mama je prišla ven in sta klicala: »Oče, kje ste? Kaj je narobe, da ste prišli sredi noči tako daleč?« Nič. Nobenega odgovora nista dobila. Klicanje se je izgubilo v gluho noč. Spraševala sta se, kaj se vendar dogaja, a odgovora nista našla. Če bi trkanje in klice slišal samo eden, bi mislil, da je tako živo sanjal. A slišala sta oba!
Konec je bilo s spanjem. Skrbi in teža nenavadnega dogodka so bile pretežke. Komaj sta čakala jutro in kaj bo prinesel nov dan. Takrat ni bilo tako lahko priti do novic, kot je to danes, saj še elektrike niso imeli vsi, prevoznih sredstev tudi ne.
Čakala sta in ugibala, ko sta zagledala po vaški cesti prihajati maminega brata. Na obrazu se mu je videlo, da nosi s seboj bolečino in žalostno novico.
»France, kaj se je zgodilo?« sta oba hitela spraševat strica.
»Oče so ponoči umrli.«
»Kdaj, ob kateri uri?« je vprašala mama.
Bilo je ob uri, ko je trkal na okni in klical mojega očeta.
Pred odhodom v večnost je prišla duša starega očeta po slovo k njemu, ki ga je imel tako rad. Zato verujemo, da so duše umrlih med nami.
Je bilo starega očeta strah pred smrtjo? Gotovo, saj je prehod v večnost nekaj tako zelo dokončnega, neotipljivega, neznanega.
Veliko dobrega in lepega sem slišala o svojem starem očetu od moje mame in gotovo bi s svetim Hilarionom tudi on lahko rekel: »Pojdi, kaj se bojiš? Odpotuj, duša moja, kaj se obotavljaš? Skoraj sedemdeset let si služila Kristusu, pa bi se bala smrti?«
In sveti Gregor Nacianški je zapisal: »Gospod, strah pred smrtjo si nam spremenil v upanje. Storil si, da nam je konec življenja postal začetek pravega, novega življenja.«
Kolikor daleč mi sega spomin, je v njem večerni rožni venec in v njem desetka za duše rajnih, med njimi za mojega starega očeta.
Še zdaj, ko so tudi moji starši že prestopili prag večnosti, molim za svoje stare starše. Nikoli jih nisem videla, celo na sliki ne. Živeli in doživeli so svoje življenje pred mojim začetkom romanja h koncu – v večnost. Rada jih imam. Dali so mi čudovite starše in po njih položili v moje srce zdravo in krepko seme vere. Vera pa je upanje, ki ne umre!
Pozdravljen, križ, edino upanje!
Heli. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 11, str. 45.

Jaz

Napisal Marko na 30. oktobra 2018. Objavljeno v Za začetek.

Slišal sem ga reči: »Vstani in hodi!«
Jaz pa sem ležal na postelji nepokreten in nepremičen. Niti mezinca na nogi nisem mogel premakniti. Kako naj vstanem? Kako naj hodim? Jezus ve, da tega ne morem in tega pač ni rekel meni!
Slišal sem ga reči: »Hodi za menoj!«
A bil sem ravno v družbi prijateljev. Nespodobno in nevljudno bi bilo, ko bi tedaj kar odšel. Prijatelji bi mi lahko zamerili, lahko bi bili užaljeni. Morda bi zato kdo od njih odšel in jaz bi izgubil prijatelja. Saj Jezus noče, da se sprem s prijatelji in tega pač ni rekel meni.
Spet sem ga slišal reči: »Hodi za menoj!«, a bil sem sredi priprav na pogreb. Oče mi je umrl in treba je bilo poskrbeti za krsto, obred in rože. Treba je bilo pripraviti sedmino. Tolažiti sem moral mater in tudi sam sem potreboval čas za žalovanje. Živi lahko počakajo, mrtve pa je pač treba pokopati. Jezus to razume in teh besed prav gotovo ni rekel meni!

»Hodi za menoj!« je spet rekel.
»Prav!« sem mu odgovoril in tekel domov, da bi se poslovil od matere, bratov in sester. Saj nisem mogel kar izginiti iz njihovih življenj! Skrbelo bi jih, saj me imajo radi; in tudi jaz jih imam preveč rad, da bi jim povzročal skrbi. In ko sem bil že ravno doma, sem si pripravil še potovalko. Vanjo sem vrgel samo nekaj najnujnejših reči: neumno bi bilo, da bi ne vzel perila ali da bi prezebal. Ali pa po nepotrebnem trpel lakoto. Mati mi je v dlan stisnila še nekaj denarja in že sem tekel nazaj … Zamudil sem se le kako urico ali dve, a Njega ni bilo več tam. No, če ni mogel malo počakati, potem verjetno sploh ni mislil mene, ko je rekel: »Hodi za menoj!«
Slišal sem ga reči: »Pridi!« in nisem bil prepričan, če sem slišal prav, kajti sedel sem v čolnu, sredi jezera, glas pa je prihajal iz teme in iz viharja. Vreme res ni bilo najboljše, valovi so zalivali čoln, da je bilo še veslati težko. Gotovo se je pogovarjal s kom drugim!
Slišal sem ga reči: »Ne skrbite za življenje, kaj boste jedli, ne za telo, kaj boste oblekli… ne skrbite za jutrišnji dan!« in ko bi bil sam, bi mu morda celo dal prav. A imel sem družino: ženo in kup otrok, moral sem jih nahraniti, jih obleči … moral sem jih vzgojiti… jih pripraviti na jutrišnji dan. Kajti jutri bodo oni skrbeli zame. Ko bom star in obnemogel, mi bodo vrnili ljubezen in skrb, s katero jih zdaj obsipavam. Saj Jezus menda ne pričakuje, da bo žena sama skrbela za sirote otroke?! Ne, ne, tega gotovo ni rekel meni!
Slišal sem ga reči: »Prodaj vse, kar imaš in daj ubogim, da boš imel zaklad v nebesih!«
A moje premoženje ni tolikšno, da bi si ubogi lahko kaj dosti opomogli. Poleg tega res ne vem, zakaj bi podpiral tujo lenobo?! Za vse, kar imam, sem trdo delal, garal od jutra do mraka. In kaj mi sploh bo zaklad v nebesih? Nebesa so nagrada že sama po sebi in tam res ne potrebujem še zaklada. Če pridem v nebesa, bom res lahko vesel. Naj mi raje pove, kako se pride v nebesa in naj pusti zaklade in moje premoženje pri miru! A gotovo sem narobe slišal. Hrupno je bilo zaradi gneče in močno dvomim, da sem slišal prav. Še najbolj verjetno je govoril komu drugemu!
Slišal sem ga reči: »Če te kdo udari po desnem licu, mu nastavi še levo!«, a sem prepričan, da tega ni rekel meni. Saj Jezus ve, kako zelo občutljiv sem, kako hitro me zaboli. In duševne muke so še hujše od telesnih! Saj Jezus noče, da bi me bolelo, a ne, da ne?! Te besede spodbujajo nasilje in vodijo v nered. »Oko za oko in zob za zob« so dosti bolj jasne in v svoji recipročnosti vodijo k prijaznemu vedenju vseh vpletenih! »Nastavi še levo!« … Te besede so čudne in skoraj prepričan sem, da so iztrgane iz konteksta, povsem prepričan pa sem, da jih ni rekel meni. Če dobro premislim, jih morda sploh ni rekel Jezus, temveč nekdo drug ali pa nekdo čisto tretji.
Slišal sem ga reči: »Ljubi svojega sovražnika!«
In rekel sem: »Amen!« A ker ljubim svojega bližnjega – tudi to sem ga namreč slišal reči: »Ljubi svojega bližnjega!« – no, ker ljubim svojega bližnjega … tudi svojega bližnjega sovražnika … mu bom dal prednost, pa naj najprej on ljubi mene. Prav naj mu bo, kaj pa me sovraži! Oziroma se obnaša tako, da res nimam nobene druge izbire, kot da ga ne maram! Ker jaz sovražim ne! Le nekaterih nimam najraje!
Slišal sem ga reči: »Če me kdo ljubi, se bo držal mojih besed…« in tudi, če jih morda ni rekel meni … mislim, tako: iz oči v oči, direktno in poimensko … jih je vseeno namenil vsem tistim, ki ga ljubijo. Vsem tistim, ki pravijo, da ga ljubijo. In če ga ljubijo … če ga ljubim … se moram držati njegovih besed. In če se spomnim Njegovih besed … če samo pomislim, kaj vse sem ga slišal reči …
Oh, ja …
Slišal sem ga reči tudi: »Ali me ljubiš?«

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 11, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Urednikova beležnica november 2018

Napisal Marko na 30. oktobra 2018. Objavljeno v Beležnica.

Že nekaj let novembrskemu Ognjišču prilagamo Miklavžev katalog naših knjig. Letos je ta katalog nekaj posebnega. Najprej je precej obširen (48 strani) in v njem na eni strani predstavljamo knjige, primerne za obdarovanje ob Miklavžu, na drugi strani pa predstavljamo različne jaslice, ki jih imamo na razpolago.

Katalog nas spodbuja, da ob Miklavžu podarimo versko knjigo in da pomislimo, da so tudi jaslice lepo darilo, zlasti mladi družini, ki jih morda še nima, ali mlajšim otrokom. Jaslice sicer niso bistvo naše vere, a nam na plastičen način govorijo o Božji ljubezni do človeka. Nekateri radi knjige za Miklavževo in božično obdarovanje naročite prej. Tega smo veseli, kajti zadnje dni pred Miklavžem je veliko naročil. Lahko se zgodi, da kakšne knjige ali kakšnega drugega izdelka v naši trgovini zmanjka in potem upravičeno nastopi slaba volja. Pohiteti se splača tudi zato, ker do 25. novembra velja višji popust za kartico zvestobe. Ponudbo Ognjišča si lahko tudi ogledate v naših knjigarnah v Kopru, Ljubljani, Kranju Mariboru in na Ptuju in seveda na spletu.

Pred Miklavžem je izšla knjiga o tem priljubljenem svetniku z naslovom Čas za svetega Miklavža. Ne govori o njegovem življenju (o tem govorita pobarvanka Sveti Miklavž in slikanica Miklavž piškote peče), ampak o otroškem pričakovanju prihoda tega svetnika in sporoča, da je obisk sv. Miklavža najlepši dan v letu tudi zato, ker nas spomni na to, da sta dobrota in ljubezen najvažnejši v našem življenju.

Prav tako je spet na voljo nekaj knjig, za katere velja stalno povpraševanje in so primerno darilo ob Miklavžu ali Božiču. Prva je pobarvanka Božič prihaja (besedilo Berta Golob; ilustracije Silva Karim), ki bo otrokom pomagala skozi adventni čas. Druga je slikanica Ana praznuje božič (besedilo Karel Gržan; ilustracije Karmen Smodiš) in govori o bistvu praznovanja božiča – to so velikokrat drugačne vrednote, kakor nam jih vsiljuje potrošniška družba.
Prav tako sta spet na voljo knjigi: spomini pokojnega zamejskega duhovnika Dušana Jakomina Od petrolejke do iPada ter sedaj že ‘legendarna’ knjiga Karla Gržana Jaz Čarli Čeplin, ki je doživela že četrti ponatis.

Že prejšnji mesec smo vas opozorili na knjigo Petra Milloniga Zasidran v veri. V tokratnem Ognjišču pa si lahko preberete pogovor z njim in tako zveste več o nastajanju knjige pa tudi o tem, kako pisatelj, ki je gospodarstvenik in nekaj časa diplomat, piše knjige duhovne vsebine.
V novembru vas opozarjamo tudi na knjige, ki vam bodo pomagale v procesu žalovanja ob izgubi najdražjih (Žalovanje, Kaj se zgodi po smrti, Obrisal bo solze, Izgubiti otroka).

Cena Ognjišča letu 2019 bo spremenjena. Posamezna številka bo stala 3,00 €. Naročnina za naročnike pri župnijskih uradih 33,50 €, za naročnike po pošti 34,30 €. Za inozemske naročnike pa 60 €, 80 USD, 88 CAD, 97 AUD, 70 CHF, 390 HRK, 55 GBP, 575 SEK..

Povabil sem vas že v naše knjigarne, novembra pa vas lahko povabim, da si naše knjige ogledate na stojnico naše založbe na Slovenskem knjižnem sejmu, ki bo od 21. do 25. novembra v Cankarjevem domu in kjer boste naše izdelke lahko kupili s sejemskim popustom.

RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 11, str. 4.

Rdeča vrtnica ob krožniku

Napisal Marko na 29. oktobra 2018. Objavljeno v Povejmo z zgodbo.

Italijanski psihiater Eugenio Borgna je pripovedoval: »Ena mojih pacientk je zavračala hrano. Bila je že zelo izčrpana, nekega dne pa je začela jesti, ko je ob krožniku hrane zagledala rdečo vrtnico.«

Rdeča vrtnica je simbol ljubezni. Ljubezen je zdravilo za telesne in duhovne slabosti. Prijazna poteza vrne veselje do življenja.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 10 (2018), 67.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot, (Rdeča vrtnica ob krožniku), Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 60
knjiga: Zgodbe za veselje do življenja, Zgodbe za dušo 14, Ognjišče, Koper, 2022, 119.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Srebrni jubilej najbolj slovenskega radia

Napisal Marko na 26. oktobra 2018. Objavljeno v Na obisku.

Naši hišni kolegi, ki za vas pripravljajo vsakodnevni radijski program, praznujejo jubilejno leto 25 – let Radia Ognjišče. Z njimi se lahko veselimo in praznujemo vsi mi – tako sodelavci v hiši Ognjišča kot tudi vsi radijski prijatelji in poslušalci nasploh. Kdor prisluhne oddaji Prijatelji Radia Ognjišče in odzivom ljudi, kako cenijo program Radia Ognjišče, se lahko prepriča, da je bila odločitev za začetek radijskega oddajanja še kako pravilna.

Tokratni obisk v prostorih Radia Ognjišče je bil opravljen z namenom, da smo skupaj pokukali v nekaj spominov in dogodkov na tej poti. Vsak od štirih urednikov je v mozaik praznovanja 25-letnice dodal svoje razmišljanje, tudi s pogledom, uprtim v nadaljnja leta. Ob tem seveda kličemo Radiu Ognjišče še na mnoga leta!

Glavni urednik msgr. Franci Trstenjak

Številka 25 sama po sebi ne pove veliko. Kaj pove vam, ki ste doživeli načrtovanje, vzpostavljanje in celoten razvoj Radia Ognjiče vseh teh 25 let?
Srebrni jubilej daje priložnost za veselje in praznovanje. Za nekoga številka 25 ni nič posebnega. Zame pa je, ker je vendar za nami 25 vsebinsko zelo bogatih let. Veliko je bilo lepega in dobrega, pa tudi kaj bridkega, še posebej denimo, ko se boriš za nove frekvence oz. da ti jih ne bi odvzeli zaradi nerazumnih birokratskih postopkov in ignorance državnih uradnikov. Prav to ponovno doživljamo v tem jubilejnem letu. V četrt stoletja na eni strani ustvarjamo dober program, ki je sprejet tako med katoličani kakor tudi med neverujočimi, po drugi strani pa smo z raznimi projekti dosegli lepe vezi s poslušalci, ki ti tako s pohvalo kot tudi s kritiko dajejo pogum za naprej.

Ob vsaki prelomnici človek izpostavi ključne stvari, oceni opravljeno delo. S kakšnim pogledom ga vrednotite vi?
Ko sem bil v letu 1993 povabljen, da bi »postavil na noge« Radio Ognjišče, nisem razmišljal, kaj bo čez pet, deset … let. Takrat sem preprosto vedel, da moram narediti to, za kar sem bil postavljen. Zdaj, ko gledam nazaj, pa me seveda preveva hvaležnost Bogu in vsem sodelavcem, da se je naša radijska postaja tako dobro zasidrala v slovenskem medijskem prostoru. Od vsega začetka ponavljam frazo, da si »Bog tudi s klumpom pomaga«. To iskreno mislim, ker nimam neke medijske izobrazbe. Vem pa, da sem po drugi strani »osvojil« izobrazbo s pogovori z znanimi medijskimi osebnostmi, ki so mi pripovedovale o svojem delu in hkrati o zakulisnem dogajanju znotraj posameznih medijev. Vesel in hvaležen sem, da sem pred 26 leti pravilno razmišljal in ostal zvest načrtu. Na začetku je bila potrebna tudi »trma«, ki mi je pomagala k uresničenju idej in zamisli. Ves čas pa sem gradil na zaupanju do sodelavcev, ki so in še vedno prispevajo svoj nadvse pomemben delež za dobro celotnega kolektiva. Držati se moramo gesla: Skup’ držimo, pa bo šlo!

Kaj bi vi izpostavili kot največji uspeh Radia Ognjišče v teh 25 letih?
Skozi vseh 25 let čutim in doživljam čudovito delo Božje previdnosti. Radio Ognjišče je rezultat darov Svetega Duha od ideje, ki se je porodila pri msgr. Boletu, in seveda do same realizacije, ki se iz leta v leto utrjuje in potrjuje. Zato prav v tej luči vidim uspeh, da je bil program takoj sprejet pri poslušalcih in da se priljubljenost pomnožuje. Uspeh vidim tudi pri sodelavcih, ki so dali na voljo svoje talente in sposobnosti za program in druge radijske projekte. Če pa moram izpostaviti nekaj otipljivih dogodkov, potem so ti ob samem programu, ki je in mora biti vedno na prvem mestu, velika družina prijateljev Radia Ognjišče, srečanja PRO, romanja, počitnice, gala in drugi koncerti, dobrodelne akcije, program ob obiskih sv. papeža Janeza Pavla II., prenosi iz različnih koncev sveta …

Vodja tehnike Izidor Šček

Da radijski program sploh lahko doseže oddajnike in prispe v naše radijske postaje, je treba poskrbeti za tehnično podporo. Glede na to, da se tehnika zelo hitro spreminja, koliko tehničnih prelomnic je bilo skozi teh 25 let?
Oddajati smo začeli ravno ob koncu digitalne revolucije na področju zvoka, ko so se magnetofoni in gramofoni umaknili digitalnim medijem (MD, DAT, CD), nazadnje pa so ostali le še računalniki v taki in drugačni obliki. Internet je pa sploh zamajal stare temelje radia in vedno znova postavlja, odkriva in prestavlja radijske meje. Radijski sprejemnik danes ni več škatla z anteno, ampak je to lahko tako računalnik kot telefon ali pa kaj vmes. Velika prelomnica je namreč oddajanje prek interneta, ki za razliko od zemeljskih oddajnikov omogoča poslušanje kjerkoli na svetu in s tem prekaša še eno veliko prelomnico, oddajanje prek satelita, in še eno, digitalni radio DAB+.

Kako pa je z oddajniki? V zadnjem času je bilo zaslediti kar nekaj težav glede oddajanja na nekaterih koncih.
Tudi tu se je tehnika spremenila. Stari, veliki oddajniki na drage in časovno omejene elektronke so se umaknili majhnim in varčnim napravam, ki nudijo vpogled v svoje delovanje in samodejno sporočajo morebitne napake v delovanju. Tehnika pa je žal nemočna proti slovenski birokraciji, ki nam onemogoča postavitev novih oddajnikov in celo ukinja stare. Lahko bi rekli, da je v skladiščih dovolj hrane za vse, a birokracija ljudem ne pusti do nje, pa čeprav ima hrana rok trajanja, ki ji bo kmalu potekel. Glavno, da imajo birokrati zadnjo besedo, pa čeprav so zaradi tega ljudje čisto po nepotrebnem lačni. Žal!

Se v tem smislu nakazuje kakšna tehnološka rešitev?
Digitalni radio DAB+ je rešitev za marsikateri kraj v Sloveniji, vendar tudi tu pokritost ni idealna, pa še novi sprejemnik potrebujemo. Vse kaže na to, da se bo glede na vedno večjo razširjenost interneta in mobilnega signala tudi radio nazadnje zasidral prav na tej informacijski poti. Na trgu je vse več sprejemnikov, ki omogočajo sprejem prek FM, DAB+ in WiFi signala, ponujajo pa tudi poslušanje podkastov, vremensko napoved …

Urednica informativnega programa Marta Jerebič

Poleg razvedrilne vloge ima radio seveda tudi svojo informativno vlogo. Tudi format informativnih oddaj je v vsem tem času gotovo doživel precejšen razvoj. Kako se to pozna?
V prvih letih radia smo bili ’vzhičeni’, ko smo za informativno oddajo dobili izjavo kakšnega politika ali škofa. Velikokrat smo jo objavili v celoti, pa čeprav je bila dolga 3 minute. Danes smo najbolj zadovoljni, če znajo sogovorniki svoje misli strniti v 30 sekund, sicer jih režemo mi. Na vsakem koraku je potrebna selekcija. Da o razmahu tehnologije, ki nam je olajšala in po drugi strani naložila novo delo, sploh ne govorim.

Danes smo na določenih postajah soočeni s “flash” 60- ali 90-sekundnimi info vložki, kjer je informacija okleščena na minimum. Je to res razvoj informativnega programa, kot si ga želimo poslušalci, ali imate na Radiu Ognjišče glede tega vseeno drugačne izkušnje?
Z načinom življenja so se spremenili tudi poslušalci. Njihova pozornost hitro pade. Kdor radijsko postajo posluša zaradi glasbe, bo ob dolgih poročilih prestavil drugam. Zato so nekatere postaje v preteklosti začele uvrščati poročila deset ali pet minut pred uro in si pridobile poslušalce tistih postaj, kjer so bila poročila točno ob uri. Zato danes 60-sekundna poročila. Obdržijo poslušalce.
Na Radiu Ognjišče sem ob nastopu funkcije urednice decembra 2018 sledila zgledu Radia Vatikan in italijanske katoliške radijske mreže Radio InBlu. Poročila so dolga največ tri minute, razgibana z izjavami sogovornikov ali kratkimi prispevki novinarjev. Ko so na Radiu Vatikan daljšo informativno oddajo skrajšali na zgolj deset minut, so mi pojasnili, da je preostalo v podkastih. Na Radiu Ognjišče še vztrajamo pri dveh daljših informativnih oddajah ob 15. in 18. uri – ker imamo veliko za povedati tudi z druge strani. Tudi sami pa ugotavljamo, da prispevki ne smejo biti predolgi, saj pozornost pade. In če odgovorim na vprašanje – da, razvoj informativnega programa gre v smeri kratko in jedrnato. Zadeve se selijo tudi na internet, podkaste …
V današnjem času se rado poudarja, da je največje bogastvo imeti informacijo. Hkrati pa se zdi, da se v poplavi informacij ne da razbrati, katere so vredne objave, katere ne. Kakšen kriterij uporabljate na Radiu Ognjišče glede tega in kako zagotoviti, da bi v eter prišle predvsem dobre novice?
Število novic, ki jih vsak dan objavi Slovenska tiskovna agencija, se vsako leto veča. Po grobi oceni na Radiu Ognjišče objavimo približno 20 do 30 odstotkov njihovih novic. Danes je lažje priti do svojih virov. Gledamo predvsem na to, ali je nekaj ’naše’. S tem imam v mislih cerkvene dogodke ali dogodke, ki jih iz političnih ali drugih razlogov drugi mediji ne bodo pokrili. Negativnim novicam se ne moremo izogniti, vedno pa brskamo za dobrimi novicami.

Odgovorni urednik Tadej Sadar

Mediji so z razvojem tehnologij deležni velikih sprememb – kako je spremembe doživljal program Radia Ognjišče skozi čas 25 let?
Radio je kot medij morda manj podvržen spremembam, saj sluh predstavlja le dobrih deset odstotkov naše čutne zaznave, torej imajo mediji, ki imajo opravka s čutilom vida, bistveno več dela tudi, ko govorimo o spremembah. Tako za radio tudi danes velja, kar je veljalo včasih: pristna vez s poslušalci, iskrenost in optimizem. Seveda se je Radio Ognjišče v 25-ih letih spreminjal, rasel je in mi smo rasli z njim, vendar pa je vse skupaj potekalo znotraj te temeljne usmeritve, ki ji vedno dodajamo še tisto našo temeljno: oznanjati veselo novico.

Če se da povedati na bolj celostni ravni: kam in na kakšen način se bo razvijal radijski program naprej?
Kaj bo z radiem v prihodnje, lahko zgolj ugibamo, pritiski glasbene industrije z različnimi ponudniki so seveda izjemni, prav tako opazujemo mlade, ki večinoma poslušajo zgolj glasbo.
Moje mnenje je, da bo radio v prihodnje imel celo večjo vlogo, kot jo ima danes, pa to ni marketinški nagovor, iskreno tako mislim. Današnji človek (v mislih imam bogatejše države) se utaplja v ponudbi »materije«, naš življenjski prostor je natrpan s ponudbo, ki se lesketa v nasičenih barvah in ponuja instant zadovoljstvo, na dolgi rok pa nas prazni in izčrpava. Radio pa je medij, ki pušča veliko svobode, in tu je prednost, seveda pod pogoji, ki sem jih opisal zgoraj.

Je kakšen del programa, za katerega vedno znova dobivate potrditve ali povratne informacije, da je to vsebina, ki gre v pravo smer?
Oddaja, na katero smo še posebej ponosni, je gotovo sobotna Za življenje. Oddaja že od samega začetka raste, seveda po zaslugi gostov, toda tudi ti rastejo z njo in mi z njimi. Sodelavci so v letih, seveda z gosti, zgradili izjemno »zaščitno znamko«, ki nam jo mnogi zavidajo. Včasih ob poslušanju pomislim, ali sodoben pristop popularne radijske postaje sploh še zmore komunikacijo na tako zahtevnem, pa vendar človeškem, preprostem pogovornem nivoju.

Kakšne so kratkoročne želje in načrti za nadaljnji razvoj Radia Ognjišče?
Želje za prihodnost so zelo enostavne, težje bo z uresničitvijo. Radi bi postali postaja za vse ljudi, ne zgolj za »izbrance«. Radi bi se, tako kot Kristus, naučili nagovarjati množice, kot beremo v evangelijih. Tem »množicam« bi radi dajali glasbo s harmonijami veselja, želimo govoriti tako, da bodo naše besede vedno izražale upanje, z molitvijo pa želimo biti čisto blizu vsem, katerih duh je zaradi bolezni ali starosti ujet v nekaj kvadratov sobe ali celo dva kvadrata postelje. Želimo razumeti, prinašati veselje in upanje. Smisel življenja, kot nam ga je prinesel Kristus.

ERJAVEC, Matej. Srebrni jubilej najbolj slovenskega radia. (Na obisku). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 11, str 40-42.
Fotografije spletna stran RO.

Svetova nista dva, svet je eden (10)

Napisal Marko na 25. oktobra 2018. Objavljeno v MP Ucinki IKT.

Lacie živi v svetu, katerega prebivalci drug drugega nenehno ocenjujejo s točkami od ena do pet. Za to uporabljajo aplikacije, nameščene v telefonih, ki so povezane s posebnimi kontaktnimi lečami za prikazovanje imen in povprečij ocen mimoidočih ljudi. V tem svetu povprečje ocen zelo veliko pomeni, od tega je odvisen posameznikov družbeni status, zaposljivost, cene dobrin in storitev, dostopnost zdravljenja itd. Zato večina ljudi skoraj ves prosti čas namenja aktivnostim, ki večajo možnost pridobitve visokih ocen. S tem namenom pred ogledalom vadijo srečne izraze na obrazu, kajti človek, ki izgleda srečno, je bolj všečen. Nenehno iščejo in fotografirajo luštkane motive, izmed katerih najboljše objavljajo na svojem profilu ter upajo, da jim bodo prinesli dobre ocene. Poleg tega so izjemno prijazni z vsemi ljudmi, ki jim čez dan prekrižajo pot, kajti dejanje, ki ga kdor koli oceni kot nevljudno, je sankcionirano z odbitjem točk. Vsak prebivalec tega sveta ima svoj motiv za izboljšanje povprečja. Lacie bi rada kupila stanovanje, kar bi ji končno omogočilo osamosvojitev. Tako se prične ena izmed epizod znanstvenofantastične serije Black Mirror in le vprašanje časa je, kdaj se bomo v njej znašli tudi mi.

plivneži (oz. po novem influencerji) so od nekdaj sestavni del družbe. To so posamezniki, ki s svojimi dejanji, odločitvami in priporočili vplivajo na druge. Trenutno je beseda influencer izjemno popularna v kontekstu svetovnega spleta, kajti podjetja najemajo posameznike, ki imajo veliko sledilcev na različnih aplikacijah (Twitter, YouTube, Instagram, Facebook) z namenom oglaševanja svojih proizvodov in storitev. Trenutno je prva na svetovni lestvici influencerjev umetnica ličenja Huda Kattan (vir: CBS, 2018), ki ima 24,3 milijona sledilcev na Instagramu in 2,2 milijona naročnikov na YouTubu. V Sloveniji pa je na prvem mestu med influencerji Sara Mozetič (vir: Finance, 2018), ki ima na YouTubu 6,6 milijona naročnikov. Sara v video posnetkih na zabaven način prikazuje barvanje nohtov, različne vrste frizur, pripravo zdravega zajtrka in kako v šolske potrebščine skriti sladkarije, ki jih nato med poukom neopazno zaužijemo.

SPLETNI UGLED
Pred desetimi leti se družbenega ugleda posameznika še ni dalo izmeriti. Vse, kar smo vedeli o njem, je bilo, da pri drugih vzbuja zavist in da je tesno povezan z vplivnostjo. V zadnjem času pa smo ga razgalili, saj je postalo jasno, kako se ga pridobi in izmeri. Recept je dokaj enostaven – vse, kar ima potencial, da postane všečno in posledično viralno, je potrebno redno objavljati na profilih različnih spletnih aplikacij. Redno izvajanje teh aktivnosti povečuje število spletnih prijateljev in sledilcev ter posledično prinaša tudi večji družbeni vpliv. Slednje so prepoznala tudi podjetja ter ustvarila nov poklic, ki ga poznamo pod imenom spletni vplivnež, spletna zvezda ali influencer. Za te posameznike je značilno, da imajo poleg velikega števila spletnih prijateljev in sledilcev tudi moč vplivati nanje, kar jih dela pomembne mnenjske voditelje glede nakupov, mode, počitnic …
Opazen trend, povezan s spletnim ugledom, je tudi splošno ocenjevanje vsega, kar je objavljeno in ponujeno na internetu. Uporabniki ocenjujejo prenočišča (Booking.com), raznovrstne proizvode (Amazon.com), prodajalce (Ebay.com), turistične destinacije (Tripadvisor.com), učitelje (Profesorji.net) in šoferje (Uber.com). Te ocene so za potencialne stranke pomembna referenca pri odločanju za nakup, obisk destinacije ali naročanju storitve. Posebej pomembno pa se mi zdi izpostaviti ocenjevanje ljudi, ki izvajajo določena dela. Ocena namreč v večini primerov ne odraža kakovosti izvedbe storitve, temveč odnos, ki ga izvajalec vzpostavi s stranko. Posledica tega je, da posamezniki, ki želijo biti dobro ocenjeni, hlinijo veselje in prijaznost, kar pomeni, da njihova čustva in obnašanje niso več pristni, ampak zaigrani.

TEMNO OGLEDALO DRUŽBE
Vrnimo se nazaj v svet, ki sem ga predstavil v uvodu. Svet, v katerem so vsi ljudje popolnega videza in osladno prijazni, okolje, v katerem živijo, pa deluje sterilno. Popolna kulisa za ustvarjanje fotografij, ki pri ljudeh vzbujajo pozitivna čustva in posledično visoke ocene. Vendar je v tem svetu nekaj pritegnilo mojo pozornost – obnašanje ljudi. Vsi so izjemno prijazni in urejeni, vendar kljub temu gledalec med njimi zazna pasivno agresijo, katere izvor je tekmovanje za dvig povprečnih ocen. Navzven torej ljudje ne izražajo (več) pravih čustev, ampak so ta prirejena družbeni situaciji, v kateri se nahajajo. Ključna vrednota tega sveta je všečnost. Edino kar šteje, je to, da si drugim všeč, kajti takšno vedenje je nagrajeno in pripelje do višjega družbenega statusa. Ali je opisani svet res tako zelo drugačen od sveta, v katerem trenutno živimo?

MOJA IZKRIVLJENA PODOBA
Kot ugotavljajo raziskave, ki s psihološkega in sociološkega vidika preučujejo popularne spletne aplikacije, namenjene komuniciranju in deljenju multimedijskih vsebin, ljudje na njih predstavljajo svoje najboljše verzije ali celo podobe tega, kar si želijo biti. Pri tem je zanimivo, da na splošni ravni to že vsi vemo, a vedno znova pozabljamo, ko gledamo objave ali bolje rečeno spletne samopredstavitve drugih. Zaradi tega se ob takšnih zlaganih, nerealnih podobah počutimo pomanjkljivi, ponižani, manjvredni ipd. Lastno življenje lahko vidimo kot dolgočasno, pusto, nepomembno ali celo brezvezno. Omenjena epizoda (Nosedive) iz serije Black Mirror pripelje takšno zlagano samopredstavljanje ljudi na svetovnem spletu do ekstrema, s čimer nas prisili, da si odgovorimo na vprašanje, kako daleč smo sposobni iti v takšnem početju.

TEKMOVANJE V POPULARNOSTI
Večina samopredstavitvenih vsebin Facebooka, Instagrama in Twitterja vsebuje informacije o tem, kaj uporabniki jedo, v kaj so oblečeni, kam potujejo, s kom se dobivajo. Nepoznavalec gotovo misli, da je to popolnoma enostavno početje. Vendar to sploh ni res. Objavljanje tovrstnih fotografij in video posnetkov terja veliko truda in časa. Poleg tega, da vključuje uporabo različnih filtrov in fotografskih tehnik, je potrebno znati pozirati ter seveda končni izdelek tudi pravilno označiti s ključniki (#). Tako postanejo vsakodnevne posameznikove aktivnosti sredstvo za pridobivanje ugleda. Zaradi tega srečanje s starim prijateljem ni več družabni dogodek, ampak fotografska seansa, katere namen je pokazati drugim, kako dobro se imava, in posledično dobiti čim več všečkov. Takšno obnašanje kaže, da naša življenja postajajo nikoli končano tekmovanje v popularnosti.

IZ FIKCIJE V REALNOST
Leta 2014 je vodstvo Kitajske objavilo dokument, s katerim so državljane obvestili, da bodo do leta 2020 vzpostavili nacionalno lestvico zaupanja, s katero bodo ljudi nenehno ocenjevali in razvrščali na podlagi vsakodnevnih aktivnosti. Cilja uvedbe tega ocenjevalnega sistema sta merjenje in posledično izboljšanje zaupanja na nacionalni ravni ter razvoj kulture iskrenosti med državljani. S tem namenom bodo državni organi preverjali in ocenjevali, kaj ljudje kupujejo, kje se zadržujejo, s kom se družijo, kakšne vsebine gledajo na televiziji in računalniku, ali plačujejo davke … Na podlagi ocen bodo posamezniki nato razvrščeni na javno objavljeni lestvici, ki bo služila kot eden izmed pomembnih kriterijev za posameznikovo zaposlitev, obiskovanje izobraževalnih institucij, odobritev kredita … Kdor bo imel nizko oceno zaupanja, bo imel omejitve na vseh področjih življenja (hitrosti svetovnega spleta, dostopa do restavracij, nočnih klubov, potovanjih v tujino …). Zveni znano?

UGLED – NOVA DRUŽBENA VALUTA
Ob branju uvoda tega prispevka ste se verjetno nasmehnili ob (retoričnem) vprašanju, koliko časa bo minilo, da opisani svet postane resničnost. Ne čudim se, če ste imeli občutek, da gre zgolj za še eno izmed znanstvenofantastičnih zgodb. A kot vidimo, smo temu svetu bliže z vsako oceno, ki jo dodelimo drugemu spletnemu uporabniku, in z vsakim všečkom, ki ga prejmemo zaradi objavljene vsebine. V nasprotju s Kitajci mi prostovoljno vstopamo v svet, kjer je vsakdanje življenje popolnoma odvisno od posameznikovega ugleda.

Aplikacije, namenjene deljenju multimedijskih vsebin in medsebojnemu povezovanju uporabnikov, so v zadnjem času označene kot izvor tesnobnih občutkov, povezanih z zavistjo in simptomi, značilnimi za depresijo. V popularni literaturi ta pojav imenujejo Facebook depresija. Kot ključni vzrok tega stanja se navaja konstantno izpostavljenost izjemno pozitivnim, vendar nereprezentativnim multimedijskim podobam (fotografije in video posnetki), ki jih prijatelji in sledilci objavljajo na spletu.

LENARČIČ, Blaž. (Učinki informacijsko-komunikacijske tehnologije), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 10, str. 80-81.

10.000 korakov na dan

Napisal Marko na 21. oktobra 2018. Objavljeno v Narava in zdravje.

Hojo smo zaradi razvoja prevoznih sredstev močno izrinili iz vsakdanjega življenja, s tem pa tudi veliko izgubili. Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) na podlagi znanstvenih ugotovitev priporoča hojo v obliki 10.000 korakov na dan, kar znaša približno med 6 in 7 kilometri, odvisno od koraka in hitrosti. Za 10 kilometrov dnevno, pa bi morali narediti več kot 14.000 korakov na dan. Večina ljudi povprečno naredi 3.500 korakov, kar je v resnici malo. Program, ki predlaga 10.000 korakov na dan, ni zahteven v primeru, da je naše zdravstveno stanje stabilno. To vrednost bomo težko dosegli doma, s hojo po stanovanju, zato SZO priporoča uporabo stopnic in pešpoti vedno, ko je to možno. Samo z vajo bomo spoznali, koliko kilometrov ali razdalje moramo prehoditi, da naredimo 10.000 korakov.
Za štetje korakov se uporabljajo orodja štetja korakov (pedometri), pametne ure ali mobilne aplikacije. Nekatera orodja beležijo poleg števila korakov tudi prehojene kilometre, srčni utrip, porabo energije v kalorijah, spanje ….

KAKO ZAČETI?
Zaradi pretežno sedečega načina življenja, je najprej potrebna odločitev za spremembo življenjskega sloga. S sistemom 10.000 korakov je to povsem preprosto, saj šteje vsak korak, ki ga naredimo čez dan, ne da bi se s tem posebej ukvarjali.
Če smo zdravi, je pomembno, da si naredimo program, kako dnevno prehoditi določene razdalje. Starejše osebe, ki niso gibalno spretne in osebe s prekomerno telesno maso naj začnejo hojo z manj koraki, da telo navadijo na gibanje. Pozitivni vplivi hoje na zdravje se kažejo le v primeru, da je ta redna ter da dnevno opravimo 10.000 korakov, za kar pa je potrebna disciplina.

KAJ NAM POVE ŠTEVILO KORAKOV?
Če imamo merilce za štetje korakov, nam lahko povedo, koliko s telesno aktivnostjo skrbimo za svoje zdravje.
Manj kot 5.000 korakov/dan – gibalna neaktivnost
Od 5.000 do 7.499 korakov/dan – nizka stopnja gibalne aktivnosti
Od 7.500 do 9.999 korakov – zmerna gibalna aktivnost
10.000 korakov/dan – dobra aktivnost
Več kot 10.000 korakov/dan – visoka aktivnost

Po priporočilih SZO za krepitev zdravja odraslih zadošča 150 minut vsaj zmerne gibalne aktivnosti na teden, ali 75 minut visoko intenzivne gibalne aktivnosti na teden. Večina študij poroča, da osebe z zmerno gibalno aktivnostjo 150-ih minut na teden, prehodijo približno 7.500 korakov/dan, zato priporočajo še nekoliko več gibanja, ker so koristi boljše. V eni od raziskav na Škotskem so dokazali, da so poštni delavci, ki so prehodili 15.000 korakov na dan, obolevali manj za boleznimi srca in ožilja, v primerjavi s sedečimi in manj aktivnimi posamezniki.

PEDOMETRI
Pedometer je merilec števila korakov. Cenovno je dokaj ugoden in ga lahko dobimo v športnih trgovinah ali drugod. Spremlja telesno aktivnost v obliki korakov, obenem nas motivira za telesno aktivnost. Ob koncu dneva nam pokaže, koliko korakov nam manjka do priporočenih 10.000. S tem nas spodbuja, da se odpravimo na zrak ter prehodimo še tistih nekaj metrov in tako naredimo nekaj za naše zdravje in boljše počutje.

KAKO DOSEČI 10.000?
Morda je 10.000 korakov videti kot visoko postavljen cilj, vendar je doseganje lažje, kot si predstavljamo. Za desettisočaka ni pomembno, ali bomo vse korake prehodili naenkrat ali v intervalih, pomembno je le, da jih je na koncu dneva 10.000.
Uporabljajmo stopnice namesto dvigala
Hodimo kolikor je le možno
Uporabljajmo daljše peš poti
Avtomobil parkirajmo na oddaljeni lokaciji in tako bomo pridobili dodatne korake.

15. OKTOBER– SVETOVNI DAN HOJE
15. oktobra obeležujemo svetovni dan hoje. Hoja je najbolj naravna in zato tudi najbolj zdrava oblika gibanja. Hoja velja za eno najbolj varnih oblik telesne aktivnosti, priporočljiva je za ljudi vseh starosti, ne glede na telesno pripravljenost. Ker je dostopna vsakomur, v vseh letnih časih in ne zahteva dodatnih sredstev ali posebne opreme, jo posameznik lahko prilagodi po želji. Je dovolj zahtevna aerobna vadba, s katero lahko izboljšamo aerobno vzdržljivost telesa, okrepimo srčno-žilni sistem, skeletne mišice in kosti, vplivamo na prebavo in presnovo ter poskrbimo za boljše razpoloženje, z vsem tem pa vplivamo na zdravje.

ODLOČI SE ZA HOJO!

Dobro vpliva na srce in ožilje, krvni tlak in sladkorno bolezen.
Spodbuja imunski sistem.
Ohranja in krepi mišično maso in vzdržuje kostno gostoto.
Krepi dihalni sistem.
Je prijazna do sklepov.
Pospešuje presnovo.
Pospeši oskrbo telesa s kisikom.
Zmanjšuje delež telesnega maščevja in s tem nizko stopnjo kroničnega vnetja (za 10. 000 korakov telo porabi približno 500 kalorij).
Preprečuje druge bolezni, kot npr. rak.
Vpliva na počutje, spanje in razpoloženje.
Majhna možnost poškodbe, saj so napori med hojo, ki so jim noge izpostavljene, zelo majhni.

dr. Mihaela JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče (2018) 10, str. 94.

Glavni urednik msgr. Franci Trstenjak

Vodja tehnike Izidor Šček

Urednica informativnega programa Marta Jerebič

Odgovorni urednik Tadej Sadar

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing