Revija - Revija Ognjišče

Ženska zahvalna pesem

Napisal Marko na 7. marca 2018. Objavljeno v Iskrica.

Zahvaljujem se Ti, Gospod,
za vse tiste mladenke,
ki sproščeno vztrajajo v lepoti
čistega telesa in duše,
in za vse tiste ženske,
ki niso in ne bodo nikoli
hotele odpraviti svoj plod,
ker z ljubeznivo naklonjenostjo
pričakujejo dete,
vsem tegobam navkljub.

Bodi, Gospod, zahvaljen
za vsakega otroka,
ta čudež življenja samega.

Bodi slavljen, Gospod,
v vseh tistih ženskah,
ki so se Ti posvetile:
v vseh samskih, vdovah,
ločenih brez lastne krivde
in v vseh Marijah Magdalenah.

Dovoli, Gospod, da Ti
posvetimo svoja ženska telesa,
da bodo rodovitne in čiste posode
ustvarjalne dobrote do bližnjih;
svoja ženska srca,
da bodo varovala ognjišča
življenju predane ljubezni;
svoje ženske duše,
da bodo s teboj sijale
v velikonočno jutro.

VRBOVŠEK, Betka. (Iskrica). Ognjišče, 2008, leto 44, št. 3, str. 66.
meditativna poezija Betke Vrbovšek je izšla tudi v knjigi Gospod, povsod vidim tebe (založba Ognjišče)

Zdaj je čas milosti

Napisal Marko na 6. marca 2018. Objavljeno v Povejmo z zgodbo.

Mlad fant je doživel hudo prometno nesrečo. Prej je bil še poln življenja in mladostne moči, sanjal je o lepi prihodnosti, sedaj pa se je moral soočati s smrtjo.
K njemu so poklicali duhovnika. Ko je fant prišel k zavesti, je s slabotnim glasom dejal: »Nisem si mislil, da bom tako zgodaj moral umreti. Vem, da obstaja večno življenje, in vem, kako moramo živeti, da ga dosežemo, a mislil sem si: mlad sem še, za to bo še čas!«
Zelo mu je bilo hudo, da se mu bliža konec, ko je komaj začel živeti. Duhovnik mu je podelil zakramente za umirajoče. Kmalu je izgubil zavest in se preselil v večnost. »Nikoli ne bom pozabil žalosti na njegovem obrazu, ker ni vedno izkoristil milosti, ki mu jih je Gospod podarjal v življenju!« je dejal duhovnik.

Izkoristiti moramo čas, ki nam je darovan za odrešenje. To je čas milosti. Nespametno je odlagati misel na odrešenje na kasneje. Postni čas je poseben čas milosti zate in zame. Za vse!

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 3 (2018), 81.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

V globini svojega srca si ljubljena, Božja, prav tako kot je sveto življenje otroka, ki ga nosiš pod srcem

Napisal Marko na 5. marca 2018. Objavljeno v Pismo meseca.

Piše ti žena, ki je bila v podobni preizkušnji, kot si ti v tem trenutku. Dobro vem, kako se počutiš, kakšna skrb in pritisk sta se zgrnila nate. Poznam tvoj strah, vem, da trenutno ne vidiš nobenega izhoda iz nastale situacije: vse poti so ti zaprte, misliš, da je pred tabo en sam izhod, ki bo rešil trenutno stanje: narediti splav in končati to mučno stanje.
Morda so ti povedali ali misliš, da je otrok prizadet, morda si prestala hud stres v začetku nosečnosti, si ostala sama in otrok ne bo imel očeta, si v finančni stiski, si bolna, misliš da ne boš imela moči prestati nosečnost in porod, je pred tabo kariera, morda pritiska nate mož ali starši, si že v letih …
Potem pa bo že nekako, se bo že vse rešilo. Na ta dogodek boš pozabila, lažje zaživela, se morda tega spovedala, se bolj posvetila otrokom, ki jih že imaš, storila kaj dobrega za druge … saj imaš vendar svobodno voljo in pravico odločati o svojem življenju.
Draga žena, na tej poti sem bila tudi jaz in sem se odločila za splav. Bog mi je priča, da govorim resnico: NE STORI TEGA!
Ne veš, kakšno trpljenje te čaka. Pot, ki se ti sedaj kaže kot edina rešitev in izhod iz stiske, je lažna in prevara. Otrokovega življenja ne boš mogla obuditi, očitki vesti bodo preveliki in ti bodo črpali življenjsko moč, vrtinec življenja te bo potegnil na dno.
Ne vem, če si verna ali ne, obstaja pa zakonitost, ki je skupni imenovalec nam vsem zemljanom. Vsakega človeka je ustvaril Stvarnik, vanj je dahnil svojega duha. Prekiniti ta načrt, ki ga ima Stvarnik s pravkar nastalim življenjem, je nekaj strašnega, to ti povem iz lastne izkušnje. Posledice te bodo spremljale in zaznamovana boš vse življenje. Znašla se boš v oblasti Smrti, davek, ki ga boš plačala, bo prevelik. Za vse življenje bosta ranjena tvoja ženskost in materinstvo.
Pomisli, da te nekdo tako silno ljubi. Iz te ljubezni si bila ustvarjena. Prisluhni v tišini globinam svojega srca. Tu je prostor, ki je svet, tu si čista, tu prebiva Bog. Tega ti ne more nihče vzeti, pa naj si v življenju zavržena, zlorabljena, prezrta, bolna, zapostavljena, polna zamer in krivic, prestara, izigrana, imaš onečaščeno intimnost … Tu, v globini svojega srca, pa si ljubljena, čista, Božja, nedotaknjena, polna dostojanstva in spoštovanja. Tu je prostor, kjer si sveta, prav tako kot je sveto življenje otroka, ki ga nosiš pod srcem. Ne dovoli, da ti kdo vzame to dostojanstvo. Stvarnik ti ga je podaril ob spočetju. Ponuja ti življenjsko priložnost, da sodeluješ z Njim pri enkratnem dogodku, rojstvu otroka.
Podarjeno ti je nekaj neprecenljivo dragocenega in lepega. Prosim in rotim te: NE ZAVRZI TEGA, RECI DA ŽIVLJENJU; ki se razvija v tebi, zaupaj v Previdnost, ko bo poskrbela, da se bo vse postavilo na pravo mesto. Sprejmi in zahvali se za dar življenja in vedi, ko se boš odločila za življenje, se bodo okoliščine uredile. Če boš pa kdaj v stiski, zaupaj, nisi sama. Podarjena ti bosta pomoč in tolažba. Zate vsak dan moli žena, ki je padla in vpije k Bogu v prošnji, da te tega obvaruje.
Lilijana

Vsako leto od 19. marca, praznika sv. Jožefa, moža Device Marije, do 25. marca, praznika Gospodovega oznanjenja Mariji (letos bo na 25. marca cvetna nedelja, zato bomo bogoslužni spomin praznika Gospodovega oznanjenja obhajali dan prej) praznujemo teden družine. V oktobru, letos od 1. do 7. oktobra, pa teden za življenje. Oba tedna, ki ju praznujemo pravzaprav šele zadnja leta, kažeta, kako zgrešen je odnos naše družbe do družine in do življenja. Na ta zaskrbljujoči odnos nas opominja tudi vaše pismo. Napisali ste ga v obliki pisma materi, ki se odloča, ali bo ohranila novo življenje, ki ga nosi pod srcem. Pismo je toliko bolj pomenljivo, ker ste ga napisali vi, ki ste bili v podobni preizkušnji, in ste v njej padli ter bi sedaj na podlagi svoje bridke izkušnje druge radi obvarovali pred podobnim padcem in posledično trpljenjem.
Morda se bo kdo vprašal, zakaj objavljati to pismo v povezavi s tednom družine, saj pismo govori o odločitvi za življenje, ne pa o krizi v družini? Res je, govori o odločitvi, a je tudi res, da ljubeča družina omogoča lažje sprejetje še enega novega življenja. Sami tudi to omenjate, ko pravite: “morda pritiska nate mož ali starši”. To kaže, kako smo velikokrat vsi odgovorni za splav, ker ne znamo stati ob strani materi, ki nosi otroka pod srcem. Kolikokrat bi te matere, če bi imele razumevanje pri možu, pri družini ali pri starših, obdržale otroka. Nikakor niso brez krivde tisti, ki pustijo samo ženo v odločitvi ali jo celo silijo k splavu. Hinavsko je od nas, če obsojamo ženo, ki ji ni nihče stal ob strani, sami pa si pilatovsko umivamo roke!
O pomembnosti družine govori tudi tvoja trditev: “Si ostala sama in otrok ne bo imel očeta.” Kako pomembno je, da se otrok rodi v družini, ta pa temelji na ljubečem zakonu. Zakonca, ki se ljubita in sta odprta za življenje, ne bi smela poznati dileme, ali sprejeti novo življenje ali ne. Pa tudi v primeru, če se žena znajde sama, ker (še) ni poročena, je novo življenje, ki ga nosi pod srcem, višja vrednota kakor zakon. Praznik sv. Jožefa, moža Device Marije, je zato zgled možem, da stojijo ob strani ženam, ki se odločajo za novo življenje, tudi če se to ne poraja v idealnih okoliščinah. Tudi sv. Jožef je stal ob strani Mariji, ko je ta pod srcem začutila novo življenje. Njegova drža je občudovanja vredna, saj bi se lahko Mariji po takratnih zakonih odrekel. Njegovo spoštovanje novega življenje je zgled možem, pa tudi drugim, da bi stali ob strani ženam ob trenutkih odločitve.
V pismu tudi praviš: “Morda so ti povedali ali misliš, da je otrok prizadet”. Poznam veliko primerov, ko so zdravniki, nekateri dokaj agresivno, svetovali materam, naj naredijo splav, ker naj bi bil otrok prizadet. Prav tako poznam primere, ko so se matere (še bolje starši) odločili, da ohranijo življenje in se je rodil zdrav otrok! “Ne morem si misliti, da bi poslušala takrat zdravnike, zlasti sedaj, ko vidim pred seboj zdravega fanta, starega 20 let, večjega od mene! In jaz naj bi takrat pristala na splav in bi tega sina ne bilo!” je opisala svojo izkušnjo že starejša mati. Zdravniki imajo veliko odgovornost in lahko naredijo veliko dobrega, če znajo spodbuditi nosečnico, lahko pa zagrešijo nepopravljive napake, če silijo matere v splav. Nosečnica se bo neodgovornemu zdravniku laže uprla, če bo imela za seboj moža, družino in okolico, sodelavce in delodajalce. Že vsi našteti kažejo, kako ne moremo odgovornosti za ohranitev življenja prevaliti samo na mater, ampak da smo vsi dolžni ustvarjati razmere, ki bodo prijazne do življenja in omogočale materam lažje sprejetje novega življenja.
RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 3, str. 6-7.

mati Margareta Puhar

Napisal Marko na 5. marca 2018. Objavljeno v Obletnica meseca.

* 6. marec 1818, Janžev Vrh, † 6. marec 1901, Maribor

»Po prvotni želji škofa Slomška in pozneje naši želji smo vse svoje moči darovale v prvi vrsti za vzgojo zapuščenih otrok našega mesta … Naše ustanove naj ostanejo zveste svojemu prvotnemu namenu. Skrb za vzgojo in nego naj najprej posvetijo otrokom iz revnih družin in šele potem tistim, ki so sposobni plačevati celotno oskrbnino oziroma šolnino. Pri tem si posebno prizadevajte, da v naši praksi med revnimi in bogatimi ne bo nikoli nobenih razlik … Želim, da bi tudi v prihodnje med vami vladala spoštljiva, po Božji zapovedi zaželena in blagoslovljena sestrska ljubezen ter ljubezen in zvestoba do naše ustanove, pa čeprav bi delale v drugih škofijah in deželah zunaj Slovenije.« Tako je zadnji dan leta 1900, dobra dva meseca pred svojo smrtjo, nagovorila sestre, zbrane v materni hiši v Mariboru, mati Margareta Puhar, ustanoviteljica Kongregacije šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja, prve cerkvene redovne ustanove, ki je nastala na Slovenskem. ‘Mariborske šolske sestre’, ki danes delujejo doma in po raznih deželah sveta, hvaležno proslavljajo 200-letnico rojstva svoje ustanoviteljice.

OD KAPELE PREKO GRADCA V MARIBOR
Glavna zunanja proslava bo v njeni rojstni župniji Kapela pri Radencih, kamor spada zaselek Janžev Vrh, kjer je zagledala luč sveta 6. marca 1818 kot druga od sedmih hčera v družini malega kmeta Jožefa Puharja in Terezije Švagl. Pri krstu v župnijski cerkvi sv. Marjete, ki stoji na vrhu hriba, obdanega z vinogradi, je dobila ime Marija. V tednu pred 6. marcem bodo njene šolske sestre vodile misijon v župniji Kapela, na predvečer 200. obletnice njenega rojstva bo v cerkvi materne hiše v Mariboru molitveni večer. Kapela je že zelo zgodaj imela slovensko župnijsko šolo: pouk je bil najprej v neki viničariji, leta 1812 pa so farani sezidali novo šolsko poslopje blizu cerkve in tam je nabirala prvo šolsko modrost mala Marija. Kot mlado dekle je prišla v hišo strica, lastnika velikega posestva in pivovarne, kjer je morala prevzeti vodstvo gospodinjstva, kar je opravljala zelo uspešno. Leta 1842 se je v Gradcu pridružila skupini učiteljic, svetnih tretjerednic, ob voditeljici Antoniji Lampel, ki je želela ustanoviti novo redovno družbo po idealu sv. Frančiška Asiškega. Zaživela je leta 1842. Po določeni pripravi so vse prejele nova redovna imena: voditeljica Antonija Lampel je postala mati Frančiška, Marija Puhar pa sestra Margareta. Izurila se je v šivanju in ročnih delih ter izdelovanju bogoslužnih oblačil. Kmalu se je mlada redovna družina preselila iz Gradca v bližnji Algersdorf. Sestra Margareta je bila nekaj časa prednica redovne skupnosti v Schwanbergu na Štajerskem. Leta 1864 je na prošnjo dobrodelnega Katoliškega društva žena, ki je nastalo leta 1860 na pobudo škofa Slomška, sestra Margareta z dvema sestrama prišla v Maribor. V skromni hiši, ki jim jo je odstopila dobra žena Marija Schmiderer, so odprle šolo (in internat) za revne deklice mesta Maribor in okolice.

ROJSTVO NOVE REDOVNE DRUŽBE
Ob prihodu v Maribor je bila sestra Margareta Puhar stara 46 let. Kot modro in požrtvovalno redovnico jo je vodstvo samostana v Algersdorfu imenovalo za predstojnico podružnice v Mariboru. Nemudoma so začele z delom in brž spoznale, da primanjkuje vzgojnih in učnih moči, zato je sestra Margareta prosila v Algersdorf za učiteljice. Pomoči ni dobila, zato je prosila, naj predsednica Katoliškega društva gospa kaj ukrene, sicer bodo morale sestre pustiti delo v Mariboru in se vrniti v Algersdorf. Cerkveni pravnik ji je svetoval, da se lahko sestre v dogovoru s škofom, pod čigar oblast spadajo, odločijo za izstop iz ustanove in po veljavnih cerkvenih predpisih ustanovijo novo cerkveno versko ustanovo v drugi škofiji. Grofica Zofija Brandys, dobrotnica sester, je s. Margareti svetovala, naj se odločijo za izstop iz Algersdorfa in v Mariboru vzpostavijo novo redovno ustanovo pod njenim vodstvom. Po goreči molitvi in tehtnem razmisleku je s. Margareta sestram sporočila svoj sklep: odcepitev iz Algersdorfa in ustanovitev nove kongregacije v Mariboru, izstop iz graške škofije in vstop v mariborsko (lavantinsko). Sekavski (graški) škof Zwerger ni delal težav; ko je naselitev novo ustanovljene kongregacije šolskih sester dovolila deželna vlada v Gradcu, je s. Margareta začela načrtovati povečanje zavoda. Lavantinski (mariborski) škof Maksimilijan Stepišnik je 13. septembra 1869 ustanovo odobril in za njeno vodstvo potrdil sestro Margareto Puhar s častnim nazivom ‘častita mati’. Ta datum je ‘rojstni dan’ mariborske kongregacije šolskih sester sv. Frančiška Asiškega, prve cerkvene redovne ustanove, ki je nastala na slovenskih tleh.

IZ ZDRAVIH KORENIN RODOVITNO DREVO
Mati Margareta je dala novi kongregaciji močne temelje frančiškanske duhovnosti. Ohranila je pravila prvotne kongregacije v Algersdorfu, sloneče na Vodilu tretjega reda sv. Frančiška Asiškega. Kadar je želela vpeljati kaj novega pri delu in vzgoji otrok ali glede hišnega reda, je to vedno storila z vprašanjem: “Kaj mislite, sestre, ali bi bilo dobro to spremeniti, dopolniti, vpeljati?” Odlikovalo jo je veliko zaupanje v Božjo previdnost in prirojen vzgojiteljski dar. Bila je pripravljena na vse, samo da pomaga revni in zapuščeni mladini. Bila je žena močne volje in odločnega značaja, s spretno roko je vodila krmilo nove kongregacije in vzgajala sposobne pomočnice in sodelavke. Ko so ji leta 1881 odpovedale moči, je zaprosila škofa, da jo razreši odgovorne službe. Po potrpežljivem prenašanju križa bolezni je umrla na svoj 83. rojstni dan – 6. marca 1901 v materni hiši v Mariboru, kjer je spremljala blagoslovljeno napredovanje svoje redovne ustanove, ki je ob njeni smrti štela že 168 članic.
Nekdaj so “mariborske šolske sestre” imele zelo veliko poklicev; po obdobjih ‘suše’ se zdi, da se obetajo boljši dnevi. Iz Maribora, kjer je nastal velik vzgojni zavod, se je njihova dejavnost širila drugam: najprej v okolico Maribora, potem pa vedno dlje po slovenskem ozemlju, na Tržaško, Goriško, Koroško in drugod po svetu. Leta 1922 je Sveti sedež priznal kongregacijo kot ustanovo papeškega prava. Vrhovni kapitelj je leta 1935 imenu kongregacije dodal pridevek ‘Kristusa Kralja’. Leta 1941 so bile sestre zaradi nemške okupacije prisiljene zapustiti materno hišo v Mariboru in prenesti sedež vrhovnega vodstva v Rim. Danes je kongregacija razdeljena na devet provinc in rimsko unijo.

ČUK, Silvester. (Obletnica meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 3, str. 42-43

Sv. Terezija iz Kalkute o družinski molitvi

Napisal Marko na 2. marca 2018. Objavljeno v Povejmo z zgodbo.

Drane, mati sv. Terezije iz Kalkute, je bila izredna žena. Sveta Terezija je o njej dejala: »Ko pomislim na mojo mamo in očeta, se vedno spomnim večerov, ko smo bili zbrani skupaj in smo molili. Vam lahko nekaj svetujem? Poživite družinsko molitev, kajti družina, ki ne moli skupaj, ne obstane. Prepričana sem, da še nikoli ni bila tako velika potreba po skupni molitvi kot danes. Mislim, da je vir vseh težav na svetu dejstvo, da posvečamo premalo časa otrokom, molitvi, življenju v skupnosti. Starši so tako predani delu, da nimajo časa za otroke, nimajo časa, da bi se drug drugemu nasmehnili.«
Mati Drane je rada molila rožni venec. To je bilo njeno orožje, njena moč in njena tolažba. Po njenem zgledu je tudi Mati Terezija rada molila rožni venec. Rožni venec je bil vedno v njenih rokah. Bil ji je vez med njeno in mamino vero.
Govorila je: »Če družina moli, jo molitev vedno bolj povezuje. Zberite se k skupni molitvi, čeprav samo za pet minut. Iz nje boste prejemali moč in poživljala bo vašo ljubezen.«

RUSTJA, Božo. (Povejmo z zgodbo). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 2, str. 41.

Izgubljeni sin

Napisal Marko na 1. marca 2018. Objavljeno v Za začetek.

Neki človek je imel dva sina. Imel je tudi ženo, a to zdaj ni važno … Čeprav … Žena je umrla že pred leti, v prometni nesreči. S fantoma se je v nedeljo popoldne vračala z izleta. Z izleta, za katerega si on, oče, ni utegnil vzeti časa, saj je vodil malo gradbeno firmo in se je kot podizvajalec udinjal mnogim večjim gradbenim firmam. Za naročnika se je včasih delalo noč in dan, tudi v nedeljo, če je bilo treba. “Saj delam za vas,” je večkrat rekel, “da boste oblečeni in siti!” Tisto nedeljo je gradbišče zapustil predčasno. Sredi avtoceste je, v soju policijskih in gasilskih luči, identificiral ženino truplo, preden so jo pokrili s temno plahto, nato pa fanta, ki sta bila stara štiri in šest let, le rahlo opraskana in v šoku, vzel v naročje in odpeljal domov.
Fanta sta rasla. Oče je skrbel za njiju po svojih najboljših močeh, nič jima ni manjkalo. Nič. Razen mame, kdaj pa kdaj. Neprestano, pravzaprav.

Starejši je bil priden v šoli. Vpisal se je na arhitekturo. Mlajši pa je v srednji šoli našel družbo sebi podobnih luzerjev in začel raziskovati spolnost, alkohol in mehke droge. Ne vedno in ne nujno v tem vrstnem redu. Doma je še komaj kaj spregovoril. Besede imajo svojo težo. Težje ko so, manj se jih izreče. Oče je začel moliti, fant pa je klel in na dan, ko je dopolnil osemnajst, je vlomil blagajno v očetovi firmi in z mesečno plačo vseh zaposlenih pobegnil od doma.
Najprej nekaj dni pri prijateljih, potem pa naprej, proti morju: Koper, nato nekaj mesecev Trst. Očetov denar je kopnel. Precej ga je preprosto razdal med prijatelje, večino ga je šlo za drogo. Tu v Trstu je prvič poizkusil heroin. Poskus je bil uspešen – navadil se je. Ko je denarja zmanjkalo, spet naprej – v Milano. Prijatelj naj bi poznal neko bratrančevo bivšo, ki naj bi jih brez dvoma sprejela … In tako so spali na prostem, na železniških postajah, v parkih, vežah, za smetnjaki … Nato Genova, Piacenza, Padova, Livorno … mehke droge je že kdaj zamenjal za trde, telo je zahtevalo odmerek, in ker denarja ni bilo je tudi kradel, če je bilo treba. In treba je bilo. Namišljena svoboda se je spremenila v resnično suženjstvo. Prijatelji so odšli ali pa so bili zaprti … in kar na lepem je ostal sam. Telo pa je hotelo svoj odmerek. Zato se je tudi prostituiral, če je bilo treba. In treba je bilo.
Včasih je pomislil na dom, na mamo, na brata, na očeta … Mislil je: En odmerek stane toliko kot 15 opek, kvadratni meter tlakovcev, žakelj cementa … Mislil je na delavce, ki jim je ukradel plačo in jim je en odmerek pomenil par kil kruha, riža, nove čevlje … telo pa je zahtevalo nov žakelj cementa.
Tako je obležal, v neki ulici, ob smetnjakih, s prevelikim odmerkom v krvi … in našli so ga smetarji: dva Sirijca in Turek. Poklicali so policijo in rešilni avto …
Ko se je zbudil v bolnišnici, ki se je, morda res zgolj po naključju, imenovala Bolnišnica Božjega usmiljenja, so ga vprašali : Chi delle persone a voi vicine possiamo avvisare o chiamare? Koga lahko obvestimo? Od vaših bližnjih? Koga naj pokličemo?
In rekel je: Očeta
Come? Chi?
Chiamate il padre.
Bilo je v petek, pozno ponoči, ko je zazvonil telefon. Oče je sedel v avto in vozil kot nor do Livorna. Dobrih pet ur. Divjih pet ur. Norih pet ur. Po prstih, previdno je stopal k postelji, kot bi se bal, da bo spet pobegnil. V shujšanem telesu, v upadlem obrazu je le s težavo prepoznal svojega sina. Minilo je deset let, minila je mladost, minil je strah … Prijel ga je za roko. Sin je odprl oči in ko ga je zagledal, jih je hitro spet zaprl.
»Oprosti, oče. Odpusti!«
»Sin moj! Samo da si živ. Samo, da si živ!«
V soboto dopoldne je spet zazvonil telefon. Bil je starejši sin:
»Dobro, pa kje si ti?«
»V Livornu!«
»Kje? A si nor?«
»Sem! Od sreče! Tvoj brat je živ! Našel sem ga! Tu zraven mene je, ga boš pozdravil? Ti ga dam na telefon?«
»Pa ti veš kateri dan je danes? Se zavedaš, da je danes moj poročni dan! Tule stojimo, pred cerkvijo, vsi te čakamo, ti si pa v … ! Ko te je on pred desetimi leti oropal in si skoraj šel v stečaj, sem te jaz reševal s svojo štipendijo. Vsa ta leta sem bil ob tebi in ti pomagal, medtem ko se je on potikal bogvekje. Danes, ko te jaz potrebujem, ko želim, prvič v življenju, da nekaj želim od tebe, da si z mano, se pa on pojavi in ti že tečeš. Če te ni klical deset let, bi lahko počakal še en dan.!
»Sin moj. Veš, da te imam rad. Vse moje, je tudi tvoje. Ampak tvoj brat … je živ. Oprosti mi. Poljubi nevesto v mojem imenu. Sin moj … Ko boš imel otroke me boš morda razumel!«

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 3, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.

Zakaj sem padel?

Napisal Marko na 1. marca 2018. Objavljeno v Povejmo z zgodbo.

Starejši duhovnik je pri pokleku ob koncu maše padel in si zlomil kolk. V prvem trenutku je poočital Gospodu: »Poglej, prav tu, pred tabernakljem sem se poškodoval!« Odpeljali so ga v bolnišnico in po operaciji se je znašel v sobi z moškim, starim devetdeset let, ki je imel nesrečo pri delu s traktorjem. Ponoči je bil nemiren in pogosto je v spanju govoril: »Pištola. Kje je pištola? Še enega moramo.« Po nekaj dneh je duhovnik v pogovoru z njim zvedel, da je bil mož miličnik in je najbrž po vojni sodeloval v likvidacijah.
Duhovniku je vsak dan prinašal bolniški kurat sveto obhajilo in to je vzbudilo pozornost tistega moža, a je zatrjeval, da Bog, če bi bil, njega gotovo ne bi maral. Duhovnik pa mu je odgovoril, da je Bog usmiljeni Oče. Za tisti dan je bilo pogovora konec.
Naslednje dni sta se še pogovarjala in čez nekaj dni je mož prosil, naj ga spove. Kar tri ure je trajala spoved. Ko je prišel bolniški kurat, mu je duhovnik rekel: »Danes lahko obhajaš tudi mojega sostanovalca. Njegovo srce je pripravljeno!«
Od tiste spovedi je bil nekdanji miličnik ponoči miren.
Duhovnik se je vrnil domov in čez dva dni ga je poklical kurat in mu povedal, da je tisti mož, ki je ležal z njim v sobi, umrl.
Tedaj je bilo duhovniku jasno, zakaj je padel pred tabernakljem in si zlomil kolk.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 2 (2018), 85.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot, Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 66.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Svetova nista dva, svet je eden (2)

Napisal Marko na 28. februarja 2018. Objavljeno v MP Ucinki IKT.

Mlajši moški v službi med odmorom zatopljeno strmi v zaslon svojega telefona in v enakomernem ritmu s palcem podrsava v levo. Na drugi strani mesta dekle njegovih let med predavanji počne popolnoma isto. Čez nekaj ur, na poti iz službe proti domu, fant zopet vzame v roke telefon, odpre aplikacijo Tinder in nadaljuje z ogledovanjem fotografij uporabnic. Njegov palec se še kar pomika v levo. Naenkrat se dotedanji ritem podrsavanja prekine, palec na zaslonu obmiruje za trenutek dlje. Čez fantov obraz se raztegne komaj opazen nezavedni nasmeh, nato palec živahno in odločno podrsa. Tokrat v desno. Telefon smer podrsa pozdravi z radostnim tonom in na ekranu se poleg študentkine pokaže tudi njegova fotografija, nad njima pa se pojavi napis: »Ujemata se!« Veselemu oznanilu aplikacije sledi hitra izmenjava kratkih in neposrednih sporočil v smislu: »Hej, si za pijačo?«, »Seveda!«, »Kdaj & kje?« … Še isti večer se dobita, ugotovita, da se dejansko ujemata, in sedaj sta srečno poročena.
Takšne romantične zgodbe so v sodobnih medijih močno prisotne, ob njihovem prebiranju pa se mi poleg dvoma v resničnost napisanega postavi vsaj še eno vprašanje: ali je res mogoče na tako preprost in hiter način najti ljubezen svojega življenja?

SPLETNA TRGOVINA Z LJUBEZNIMI NAŠEGA ŽIVLJENJA
Aplikacije, namenjene iskanju zakonskih partnerjev, posnemajo spletne trgovine, saj morajo na majhnem prostoru na enostaven in pregleden način ponuditi veliko ključnih informacij o posameznikih. Takšna programska zasnova uporabnikom omogoča nakupovanje potencialnih partnerjev in prodajo samih sebe. Uspešnost tega početja je v največji meri odvisna od procesa selekcije, v katerem uporabnik po svojih merilih izloča profile drugih, hkrati pa v skladu z določenimi merili oblikuje, vzdržuje ter nenazadnje prilagaja lastno predstavitev. Izbor potencialnega zakonskega partnerja torej poteka izključno na osnovi (spletne) podobe, ki si jo uporabnik ustvari na profilu aplikacije.
V praksi postopek poteka tako, da z nekaj kliki določimo želene lastnosti bodočega zakonskega partnerja, nato aplikaciji prepustimo preverjanje ponudbe, sledi izpis zadetkov, ki bolj ali manj ustrezajo povpraševanju, na koncu pa se sami odločimo, s kom bomo stopili v stik in ga povabili na zmenek.

V primerjavi s tradicionalnim načinom spoznavanja zakonskih partnerjev so prednosti aplikacij naslednje: lažja vzpostavitev prvega stika, nižja stopnja ranljivosti ob zavrnitvi, udobje zasebnosti, nižji učinek vizualne privlačnosti, časovna fleksibilnost, manjša poraba časa in nenazadnje nižji stroški v smislu, da odpadejo srečanja v barih, na koncertih, prireditvah in restavracijah.

ZASLONČEK, ZASLONČEK NA TELEFONU POVEJ …
Tako v tujini kot tudi v Sloveniji je bilo izvedenih precej raziskav, ki obravnavajo spletne servise za iskanje zakonskih partnerjev. Morda zveni presenetljivo, vendar kljub dokaj velikemu številu uporabnikov rezultati kažejo, da med njimi prevladuje visoka stopnja razočaranja nad tovrstnimi spletnimi stranmi in aplikacijami. Vzrok za takšno stanje je predvsem v naravi komunikacije, ki poteka preko IKT, saj ne nudi podrobnih informacij o osebah na drugi strani. Ko pride do srečanja, pa se prav manjkajoče informacije izkažejo kot pomembne. Ob tem je potrebno upoštevati tudi popolnoma človeško naravo, da v procesu komunikacije pomanjkljive informacije o drugi osebi (toliko bolj, če gre za romantični odnos) zapolnjuje z lastnimi pričakovanji in podobami. Česar o osebi, s katero komuniciramo, ne vemo, dopolnimo z želenimi predstavami in si tako ustvarimo izmišljeno in idealizirano podobo, ki se ob srečanju z izvirnikom razblini. Ko govorimo o razočaranjih, do katerih pride ob takšnih srečanjih, je potrebno omeniti še en dejavnik: na tovrstnih aplikacijah se večina uporabnikov predstavlja v družbeno zaželenih podobah in s prikrivanjem lastnih pomanjkljivosti, kar nikakor ni v skladu z realnostjo. Moški se na primer večinoma predstavljajo kot športniki, nekadilci, dobro izobraženi ter premožni, ženske pa kot navdušene športnice, ljubiteljice živali in pozitivno razmišljujoče. Kombinacija lastnih idealiziranih predstav in samopredstavitve, ki prikazujejo uporabnike na način, kot si želijo biti videni sami, se v večini primerov izkaže za početje, ki je že vnaprej obsojeno na razočaranje.

Podobno kot posameznikov, ki so za iskanje zakonskih partnerjev uporabljali male oglase in ženitne posredovalnice, se je do nedavnega tudi uporabnikov spletnih strani in aplikacij za tovrstne namene držala stigma. Še ne tako dolgo nazaj so namreč pari, ki so se spoznali preko interneta, veljali za čudake, obupance, nedružabne ipd. – obravnavani so bili kot posamezniki s socialnimi primanjkljaji. V zadnjih dvajsetih letih pa so bili s širitvijo uporabe interneta in s pomočjo popularne kulture (npr. filmi Čaka te pošta, Rad mora imeti pse in Zato, ker jaz tako pravim), ki je predstavljala spletne romance v pozitivni luči, predsodki do tovrstnega spoznavanja odpravljeni in takšen način spoznavanja zakonskih partnerjev je postal družbeno sprejemljiv in celo zaželen.

NESKONČNE MOŽNOSTI IZBIRE
Na prvi pogled so možnosti spoznavanja potencialnih zakonskih partnerjev preko aplikacij navdušujoče, saj je njihovo število neomejeno. Vendar se ta prednost izkaže kot ena izmed večjih slabosti, ker prinaša daljšo in težjo selekcijo. Uporabniki se namreč znajdejo v primežu t. i. problema izbire, ki je ena izmed ključnih značilnosti današnje družbe. Zelo enostavno povedano: ta problem pravi, da možnost velike izbire ni nujno dobra stvar, saj se ljudje nikakor ne morejo odločiti in se zato znajdejo v stiski. Kot se na primer ne morejo odločiti, katero izmed številnih vrst kruha ponujenih na trgovinskih policah izbrati, tako se ne morejo odločiti, katerega izmed kandidatov, ki jim ga je ponudila aplikacija, povabiti na zmenek. Ko končno sprejmejo odločitev, občutijo nezadovoljstvo z izbiro, saj v njih nenehno vrta črv dvoma, ali se ne bi morda katera izmed drugih vrst kruha oziroma kateri drugi ponujeni kandidat aplikacije izkazal za boljšo izbiro.

STAR POJAV V NOVI PREOBLEKI
Glede na doslej napisano se kar samo postavlja vprašanje, ali so aplikacije za iskanje zakonskih partnerjev spremenile človeško občutenje ljubezni. Prepričan sem, da tehnologija gotovo (še) ni vstopila na področje nam najsvetejšega čustva. V nasprotju z morebitnim prepričanjem te aplikacije in spletne strani nikakor niso avtomatizirale procesa zaljubljanja v drugo osebo ali ga kako drugače oskrunile. So zgolj zadnje v vrsti pripomočkov za to, kar ljudje že od nekdaj počnemo – iščemo stike s posamezniki, v katere bi se sčasoma lahko zaljubili ter v njih prepoznali ljubezen svojega življenja. Tovrstne spletne aktivnosti so stare toliko kot internet, torej nas spremljajo že od šestdesetih let prejšnjega stoletja. Slednje niti ni presenetljivo, saj so množične medije ljudje že od začetka uporabljali za iskanje sorodnih duš. Moderni časopisi, ki so se razvili okrog leta 1690, so čez nekaj let že objavljali ženitne oglase. Preko takšnega oglasa v časopisu sta se leta 1920 spoznala tudi starša papeža Benedikta XVI. Podobno kot od časopisnih ženitnih oglasov tudi od aplikacij ne moremo pričakovati, da bodo namesto nas ugotovile, kaj od bodočega zakonskega partnerja želimo, da bodo presodile, ali je določena oseba primerna, da z njo stopimo v (ljubezenski) odnos itd. Ne pozabimo, da so to zgolj programi, delujoči na osnovi algoritmov, sprogramirali pa so jih ljudje, ki ne poznajo naših želja, navad in pričakovanj. Poleg tega nas tovrstne aplikacije niti ne morejo naučiti umetnosti zmenkarstva, niti tega ne opravijo namesto nas. Njihov ključni doprinos je v tem, da nam nudijo (učinkovito) sredstvo vzpostavljanja prvih stikov v kontekstu sodobnega načina življenja, katerega bistvo lahko skrčim v sintagmo nimam časa.

HITRA HRANA, HITRI AVTOMOBILI IN HITRO ŽIVLJENJE, PA ŠE VEDNO NIMAM ČASA
Danes, ko (po podatkih World Internet Users Statistics) 51 % svetovnega prebivalstva uporablja internet, so aplikacije za spoznavanje zakonskih partnerjev splošno razširjene med posamezniki vseh demografskih, družbeno-kulturnih in ekonomskih okolij. Ampak tako kot to velja za druga področja vsakdanjega življenja, smo ljudje tudi na področju zmenkov ustvarili iluzijo, da je to veliko lažje početi s pomočjo tehnologije kot brez nje. Ob nenehnem občutku pomanjkanja časa za udejstvovanje v družabnih aktivnostih v fizičnem prostoru, kar je že neštetokrat preverjen ključ do uspešnega zakonskega partnerja, smo se sodobni ljudje ujeli v past obljube, da bo z minimalnim vložkom lastnega napora vse ostalo opravila tehnologija. Veselo oznanilo aplikacije, da se z določeno osebo ujemava, še ne pomeni, da bova skupaj živela srečno do konca svojih dni.

Od leta 2015 tudi v Sloveniji deluje različica portala za polnoletne samske katoličane, ki iščejo zakonskega partnerja (www.katstik.si). Trenutno je na portalu katStik 1.200 registriranih profilov, med katerimi prevladuje (59 %) delež moških. Večina (66 %) uporabnikov je starih med 30 in 49 let, polovica (51 %) uporabnikov je zaključila univerzitetno in skoraj tretjina (31 %) srednješolsko izobraževanje. Ob zaprtju profila uporabnik označi razlog zakaj zapušča portal, do sedaj jih je 11 % zapustilo katStik, ker so tu našli zakonskega partnerja, 42 % jih je našlo partnerja drugje, ostali (47 %) pa niso navedli razloga ukinitve profila.

LENARČIČ, Blaž. (Učinki informacijsko-komunikacijske tehnologije), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 2, str. 80-81.

Bogoslužje prvih kristjanov

Napisal Marko na 28. februarja 2018. Objavljeno v Kratki odgovori.

V Apostolskih delih, knjigi Svetega pisma Nove zaveze, ki je v bistvu zgodovina Cerkve po prvih binkoštih, beremo, da so bili verniki “stanovitni v nauku apostolov, lomljenju kruha in molitvah”. Danes je sestavni del katoliškega bogoslužja branje Božje besede. Kaj so brali prvi kristjani, ko evangeliji še niso bili napisani? (Gregor)
Pri bogoslužju prve Cerkve so redno brali Staro zavezo, kot je v navadi še danes. Naravno je bilo, da so prebrali tudi kakšen odlomek iz kakega pristnega poročila o življenju, smrti in vstajenju Jezusa Kristusa. Sprva so apostoli sami poskrbeli za ustno pričevanje, po njihovi smrti pa je Cerkev potrebovala zapise o tem, kar so oni govorili. Tako so nastali evangeliji; prvega je med letoma 65–70 napisal sveti Marko, učenec apostola Petra in občasno sodelavec apostola Pavla. Sledila sta Matejev in Lukov evangelij ter nazadnje Janezov. Knjigo Apostolskih del je Cerkev sprejela kot nadaljevanje Lukovega evangelija, Janezovo razodetje pa je imelo veliko vlogo v dobi preganjanja.
ČUK, Silvester. (Na kratko). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 2, str. 15.

Skupina Gloria

Napisal Marko na 28. februarja 2018. Objavljeno v MP Glasba.

glasba 02 2018a Skupina Gloria je februarja praznovala 35-letnico svojega delovanja. Se še spomnite, kaj se je dogajalo tistega usodnega 12. februarja 1983? Kako je prišlo do prvih pevskih vaj, na čigavo pobudo?
Nastanek skupine je bila logična posledica vsega takratnega dogajanja v slovenski Cerkvi pa tudi v domači viški župniji. Mladi smo v njej iskali svoj prostor, krila pa nam je dajalo postkoncilsko prizadevanje duhovnikov, da bi na široko odprli vrata vsemu mladostnemu iskanju, ki bi mu le tako lahko ponudili tudi prave odgovore. Jeans, kitara in velika vedoželjnost so bile stalnice takratne generacije. Ja, seveda se spomnim prve vaje, na katero sem se temeljito pripravil z lastnimi triglasnimi vokalnimi priredbami nekaterih cerkvenih popevk (prva pesem je bila Vlij mi olja v srce). Bil sem vznemirjen in imel sem tremo pred sovrstniki. To se danes sliši smešno, takrat pa ni bilo ne znanja ne virov, da o notnem gradivu ali posnetkih sploh ne govorim. Bila pa je velika zagnanost in bile so sanje … S petjem ob kitari smo v priložnostnih skupinah že prej popestrili mladinske maše ali srečanja, celo neko inštrumentalno zasedbo smo že imeli, viški župnik p. Zdravko Jakop pa me je po božiču prosil, naj zberem čim več mladih iz mladinskih veroučnih skupin in sestavim stalni zborček. Tako nas je bilo na prvi vaji 15.

Na meni je skupina Gloria pustila pečat zgolj z dejstvom, da sem del nje. Ne gre samo za splošno znani glorijski stil petja, ki odraža glorijski način življenja. Gre za razširjeno družino. Sem nadnavdušena mama in babica in Gloria je seveda del življenja mojih otrok. Kaže pa, da ji bo uspelo vsaj malo oblikovati tudi svet mojih vnukov. Gloria je prijateljstvo. Brezpogojno prijateljstvo pa je milost. (Breda)

– Kakšen čas je bil to za mlade v Cerkvi?
Po eni strani je bil neprijazen, saj je bil izrazito nenaklonjen Cerkvi in smo jih tisti bolj aktivni ali izpostavljeni dostikrat na različne načine dobili po nosu. Take fante (ministrante, bralce, pevce) so denimo na podlagi informatorjev iz krajevnih skupnosti (to sem od njih samih izvedel precej kasneje) pošiljali služit vojsko na skrajni drugi konec takratne Jugoslavije (sam sem služil v Prizrenu na Kosovu in tam, na vojaški pisti, je tudi nastala prva avtorska pesem Hej, brat, kmalu za njo pa še Daj mi roko, brat). Po drugi strani pa je bilo ravno s tem izzvano mladostno uporništvo in vse, tudi duhovnost, je potekalo na bolj zavedni ravni. Biti kristjan ni bilo trendovsko. Pri sebi si moral temeljito razčistiti, zakaj se izpostavljaš in za koga. Ko pa si to naredil, je bilo pred teboj nešteto možnosti, da se spoznaš, se najdeš in potrdiš. Pogovori v mladinskih veroučnih skupinah, duhovne vaje in druženja so bili vznemirljivi izleti v neznano vesolje. Morda bi jih lahko primerjal s sedanjim skokom v virtualni svet – z eno bistveno razliko: vedno so bili povezani s tkanjem osebnih vezi in prijateljstev. Koliko ljudi sem takrat spoznal! Zdi se mi, da se je današnjim mladim veliko teže zaljubiti, saj imajo manj priložnosti pristnega druženja in spoznavanja vrstnikov.

Jaz in skupina Gloria sva … kot svetloba, kot jasnina, kot sanje, kot duša, kot upanje, kot lepota, kot naša prijateljstva, kot neskončnost, ki nima meja v prostoru in času. (Beti)

– Glede na to, da takrat še ni bilo toliko duhovne glasbe in je niti iz tujine ni prišlo toliko do vas, je bila verjetno odločitev za pripravo avtorske pesmi zelo naravna odločitev.
Hja, spomnim se LP plošče skupine Living Sound, pa kasneje kaset mednarodnih zasedb Gen Verde in Gen Rosso, to je pa tudi vse, kar je takrat prišlo do nas iz tujine (preko skrivnih kanalov). Pesmarica Vsi zapojmo Gospodu je denimo ponujala predvsem prevode italijanskih, francoskih in ameriških cerkvenih popevk ter t. i. črnsko duhovno glasbo, pa tudi precej domačega ustvarjanja. Pesmi, ki niso bile namenjene bogoslužju, ampak druženju. Radi smo jih peli, a to je bilo le poustvarjanje. Sicer smo že od začetka iskali nek svoj slog, svoj način interpretacije, svoj podpis, a našli smo ga šele v svojih lastnih pesmih.
Ne vem natančno, kaj je zanetilo zelo močno željo po pripovedovanju. Dogajalo se nam je življenje, vezi prijateljstva so se razrasle v ljubezenske, začeli smo se poročati, prihajali so otroci, življenje je prinašalo in odnašalo, nas kalilo in učilo, pili smo ga in pluli po njegovih brzicah ter čutili Njegovo močno roko, ki je vedno vodila in dajala oporo … Čutili smo veselje, hvaležnost, spoštovanje, občudovanje, pa tudi dvom, strah, žalost, bolečino … In o vsem tem smo pripovedovali. Iskreno, dostikrat zelo intimno. Na tak način, kot smo takrat pač znali.

Če ne bi sodelovala v skupini Gloria, bi mojemu življenju manjkala pomembna dimenzija, v kateri se prepletajo sproščenost, pozornost, čustvenost, ustvarjalnost in najbolj pomembno – Prijateljstvo. (Polona)

– Danes je že kar težko našteti vse vaše velike hite duhovne glasbe, ob katerih so odraščale generacije, pa še danes so nepogrešljivi v repertoarju cerkvenih pesmaric. Že na samem začetku se vam je zdelo fejst, če ste slišali druge prepevati svoje pesmi – kaj pa danes? Lahko bi rekli, da je moderni čas šel naprej, a vaše pesmi ostajajo … Verjetno je poseben občutek ustvariti nekaj, kar ostane, kar še po več kot tridesetih letih nove in nove generacije mladih odkrivajo in vzamejo za svoje …
Lagal bi, če bi rekel, da ni lep občutek, ko poslušaš nekoga, kako je neka pesem v določenem trenutku usodno segla v njegovo življenje, ali pa ko vidiš mlade prepevati tvoje besede. Ko se pesem rodi, je njena največja izpolnitev, da jo pojejo. Če se koga dotakne, jo bo pel – na nek svoj način, s svojim občutenjem tega, kar mu je prinesla, tudi s svojim posluhom. A pel jo bo in ji bo tako vdahnil novo življenje. Pesmi, ki se dotaknejo, preživijo. Z današnjega vidika, ko imamo toliko glasbenega znanja in tehničnih možnosti, se zdijo mnoge glorijske pesmi glasbeno naivne, nedodelane, nepopolne, a težko jim očitate neiskrenost ali neizpovednost. Nobena ni nastala zato, da bi se posnela, da bi jo vrteli, da bi bila hit … Nastale so, da bi pripovedovale. Vedno znova smo veseli, kadar najdejo srce, ki jim prisluhne.

Če bi še enkrat imela priložnost se odločati za sodelovanje v skupini Gloria, bi si ne želela zamuditi tolikih priložnosti, ko smo skupaj s pesmimi slavili vse, kar je Božjega v tem svetu; skupnih druženj, počitnic in prijateljev za vse življenje. (Mojca)

– Ko sam pomislim na skupino Gloria, se mi zdi, da ste živi dokaz, da zmore svet spreminjati tudi posameznik ali peščica povezanih ljudi. Kdaj ste se prvič zavedali, da ste in še vedno pomembno prispevate k slovenski duhovni in kulturno-glasbeni podobi?
Hvala za tako lepo misel. No, najbrž vsakdo, ki na nekem področju vztraja 35 let, pusti neko sled. Mi si lahko le želimo in upamo, da je naša sled prijazna in pozitivna, da komu tudi koristi. Naj povem, da smo bili zaradi svoje vztrajnosti le bolj vidni vrh velike ledene gore, namreč v naših mladih letih je bilo podobnih skupin in kantavtorjev sodobne krščanske glasbe zelo veliko. Srečevali smo se in povezovali. Morda jih je manj ustvarjalo avtorsko glasbo, a vendarle so puščali sledi in kadar v teh dneh dobimo kak tak kompliment, kot ste ga ravnokar izrekli, pravzaprav velja vsem pionirjem, ki so gradili to podobo. Vesel sem, da ste uporabili izraz podoba, saj me ob izrazu scena kar spreleti. Prepevanje za Gospoda je daleč od kakršne koli glasbene scene. Tu so v ospredju drugačni motivi, drugačne so okoliščine in popolnoma drugačna naj bi bila tudi pričakovanja. Malce smo pokukali tudi na glasbeno sceno (sodelovali na Slovenski popevki, v televizijskih oddajah …), a je bogastvo doživljanja duhovne glasbe nezamenljivo. Le nečesa bi se pa sodobna krščanska glasba morala nalesti od glasbene scene: za Gospoda je dobro le najboljše. Ne le veselje, ampak tudi znanje, profesionalnost in trud. glasba 02 2018b

– Po vseh teh letih, ko ste bili včasih bolj včasih malce manj aktivni, vstopate sedaj v 36. leto svojega delovanja. Letošnja pomlad bo za vas še posebej pestra, saj pripravljate veliki koncert v Cankarjevem domu. Kako potekajo priprave?
Priprav na koncert v dvorani, kot je Gallusova, je kar veliko in so zelo zahtevne. Treba je bilo poseči na veliko področij in uporabiti vse razpoložljive nove tehnologije za reklamiranje koncerta. Še dobro, da imamo naše mlade, ki odlično obvladajo vse to, česar mi ne. Nekaj naših skladb potrebuje aranžmaje, prilagojene solistom, ki jih bodo zapeli; priredbe morajo biti narejene tudi za simfonični orkester in bend in seveda moramo mi veliko vaditi, da bomo v dobri pevski kondiciji.
– Je napolniti Cankarjev dom za vas tudi tista skrita, še ne osvojena trdnjava?
Ves čas delovanja smo skušali premikati letvico kakovosti navzgor, k svojemu delu smo pritegnili mnogo vrhunskih glasbenikov. Takšno držo smo hoteli ohraniti tudi za zadnji veliki koncert in močno upamo, da je v Sloveniji veliko ljudi, ki so prepevali in še prepevajo naše pesmi in si jih morda želijo slišati v originalni izvedbi ter v izvedbi odličnih slovenskih pevcev ob izvrstnem orkestru in bendu.

Skupina Gloria je pustila svoj pečat na slovenski duhovni glasbeni sceni s tem, da je čisto spontano dopolnila zakladnico duhovnih popevk, ki jih mladi navdušeno prepevajo in tako ohranjajo njihovo poslanstvo. (Polona)

– Kaj bi s svojo prisotnostjo, glasbo … želeli sporočiti poslušalcem in obiskovalcem koncerta v Cankarjevem domu?
Življenje je neprecenljivo bogastvo, o katerem je vredno vedno znova pripovedovati. Globoko smo hvaležni Gospodu za vse možnosti, priložnosti, talente in za prijazna srca ter ušesa poslušalcev, ki z nami čutijo in delijo naše zgodbe.

ERJAVEC, Matej, Skupina Gloria. (Glasba). Ognjišče, 2017, leto 54, št. 2, str. 82-83.

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing