Odgovor na hrepenenja po doživetju Boga
Ko je nekaj skrivnostno, tajno, nepoznano – je še toliko bolj privlačno. Vse to predstavlja mistika, o kateri se nam zdi, da nekaj vemo ali vsaj slutimo, kaj bi bila njena vsebina. Toda hkrati v luči današnje uporabe te besede lahko tudi povsem napačno razumemo ta pojem. O mistiki zato tokrat z nekaj osnovnimi pojmi, hkrati pa predstavljamo tudi tri slovenske mistike, ki vsak na svojevrsten način pričajo o predanosti Bogu.

Beseda mistika izhaja iz grške besede »mystikos«. Ta pomeni skrivnostno, tajno. Pri Grkih je mistika sprva pomenila posvetitev v misterije, med katerimi si postal eno z usodo božanstva in pridobil delež pri njegovi božanski moči. Grški filozof Platon je k temu dodal še filozofsko mistiko, v kateri opisuje vzpon duše k duhovnemu gledanju Boga. Mistika je hkrati povezana z grškim glagolom »mýō«, ki pomeni imeti zaprta usta, zapreti usta. Gre torej za področje, kjer mi kot posamezniki nismo govorci niti nismo aktivni, ampak se prepuščamo duhovnemu življenju. In kot je govoril sv. Pavel, je duhovno življenje res tesno povezano z nadnaravno skrivnostjo.

ZAKAJ GOVORITI O MISTIKI?  
Spregovoriti o mistiki je danes nujno, saj prinaša na področje duhovnega življenja širino, ki je bila dolgo časa odrinjena, zapostavljena. Skorajda se je smatralo, da se o mistiki naj ne govori. Mistika ima pričevanjsko moč, ki jo črpa iz posameznikov, mistikov, ki so nam v svoji predanosti Bogu lahko zgled, kako v današnjem času iskati Božjo voljo in se ji tudi prepuščati. Mistika, razumljena na pravilen način, ima močno vzgojno noto, saj nas kristjane vzgaja v zaupanju in daje primere, mogoče lahko rečemo celo dokaze, kaj pomeni Božja prisotnost med nami.
Kako torej mistiko predstaviti, da se lahko približa vsakemu kristjanu? O mistiki Branko Cestnik pravi, da »sam izraz slovenskemu človeku ni tuj, se je pa treba zavedati, da je ta izraz najprej religioznega porekla. Beseda mystikos pomeni, da gre za osebo, ki je skrivnostna ali da poseduje neko skrivnost. Pomen besede je torej nekaj skrivnostnega.« In ob tem doda, da je beseda v današnji komercialni družbi prevečkrat napačno uporabljena, zato ji ne smemo zaupati. »Gre za preveč zoženo uporabo besede mistika, kjer bi lahko govorili tudi o zlorabi same besede in pojma. Mistika mora ostati v neki ožji domeni religioznega, potem govorimo o pravi, izvorni mistiki.«
Za boljše razumevanje mistike Branko Cestnik nadaljuje in pravi, da »vse monoteistične mistike, kjer govorimo o judovski, islamski in krščanski mistiki, izvirajo iz doživetja Boga. In to doživetje osebnega stika z Bogom na globok način se zgodi na nenavaden način, včasih na že kar nadnaraven način – to je skupno tem mistikam. Ta stik se razume kot dar Boga. To ni nekaj, kar bi lahko dosegli s svojim naporom, svojim naprezanjem.«
Knjiga Anselma Grüna. – Nenavaden, včasih nadnaraven stik med Bogom in človekom se razume kot dar Boga.
MISTIKA ODGOVARJA NA ČLOVEKOVA HREPENENJA
Nekaj podobnega lahko beremo v knjigi Anselma Grüna Mistika, kjer avtor prav tako na različne načine razmišlja o krščanski mistiki. Tudi Anselm trdi, da »je v krščanstvu pojem mistika mnogim nejasen. Večina jih pod njim razume to, da ne želijo zgolj verjeti v Boga, temveč ga hočejo hkrati izkusiti.« Nekateri z mistiko povezujejo posebna doživetja, kot so videnja, širjenje zavesti ali ekstaza. Za druge je mistika poskus spraviti nedojemljivega Boga v izkustvo. Zanimanje za mistiko je nenazadnje povezano s tem, da mnogi ljudje obravnavani pojem povezujejo s svojimi hrepenenji.
Jakobova lestev je eden od najpomembnejših svetopisemskih simbolov povezave med nebeškim in zemeljskim svetom. Jakob jo vidi v sanjah: “…v sanjah so se mu prikazale stopnice, ki so bile postavljene na zemljo, vrh pa jim je segal do neba. In po njih so Božji angeli hodili gor in dol. (1 Mz 28, 12). – Res je, da se svetost p. Pija, kapucina, zaznamovanega s stigmami, vidnimi znamenji Kristusovih ran, v nekaterih pogledih kaže kot nenavadna in z močnim pridihom nadnaravnega. Toda ali ne bi moglo biti ravno vse to odgovor na potrebe našega časa, tako močno zaznamovanega s posvetnostjo in naturalizmom, ki se zapira vsemu, kar presega izkustvo? (papeški pridigar p. Raniero Cantalamessa o najbolj znanem sodobnem mistiku p. Piju)
Hrepenenje po izkustvu
»Najprej gre za hrepenenje po izkustvu; nismo več zadovoljni s tem, da verjamemo, kar nam povedo drugi. To, kar nam o Bogu pove Sveto pismo, želimo še sami izkusiti.«
V sodobnem času se mistika vrača v družbeni in religiozni prostor tudi zaradi človekove oddaljenosti od Boga, od presežnega. »V svetu, v katerem vse obvladuje denar, hrepenimo po nečem, kar je večje, po Bogu, ki vse presega. V svetu, kjer vse razlagamo racionalno, iščemo skrivnost, o kateri ne govorimo več, pred katero se lahko namesto tega samo priklonimo,« še dodaja Anselm Grün. V domačem jeziku bi temu lahko rekli, da če preveč poudarjamo eno plat človeka, se toliko močneje naenkrat oglasi druga plat. Zato smo v nasprotju z vsem razumom in legalizmom sodobne družbe priča velikemu hrepenenju po posebnih, ekstatičnih občutjih. Banko Cestnik pravi, da lahko zaznavamo nek širok pojav mističnosti v družbi nasploh, tudi v religijah new agea, kjer se iskanje mističnega občutka meša s telovadbo, približki joge, meditacije in se v vseh teh praksah izraža iskanje ekstaze.

Hrepenenje po miru in tišini
Drugi vidik in hrepenenje sodobnega človeka, ki ga lahko zaznavamo v povezavi s pojmom mistike, je hrepenenje po miru in tišini. Grün temu pravi, da »sodobni človek trpi zaradi nemira našega časa. Mnogi ljudje imajo občutek, da tičijo v mlinčku in ne najdejo več poti iz njega.« In če vemo, da pravo pojmovanje mistike objublja pot v notranjo tišino, mir in sproščenost, potem je jasno, da je mistika v današnjem času nekaj, kar si človek želi, po čemer hrepeni. »V lastno jedro, v svoj notranji prostor tišine je treba iti, kajti tam prebiva Bog.«
Branko Cestnik dodaja, kako je za rojevanje mistike potrebna neka praznina, skorajda puščava, v kateri se nato mistika lahko rodi. In Nataša Rupena, avtorica in ilustratorka knjige o Magdaleni Gornik, ob tem govori, kako se je ob vzoru Magdalene Gornik naučila predvsem tega, da si ne smeš nič želeti. »Sprejemati moramo samo to, kar je dano od Boga. In ob tem je edino, kar si lahko želimo, Bog sam in nič drugega. V tem je bila zame mistikinja Magdalena Gornik velika učiteljica.«

Hrepenenje po skupnosti
Sodobni svet je za človeka tudi avtomatiziran in individualiziran. Vsak posameznik je sicer v določenem trenutku vesel svoje svobode in prizme, kako je on center vsega odločanja glede na lastne želje. To je pripeljalo do določene izolacije od drugih. In prav zaradi izoliranosti ljudje ugotavljajo, da jim manjka skupnost. Grün razlaga, da se nekateri zavestno vrnejo in poiščejo skupnost, občestvo, »drugi pa hrepenijo po zlitju s samim seboj, z Bogom in vsem svetom. V času, v katerem ljudje vedno pogosteje živijo izkoreninjeno, hrepenijo po tem, da bi se zlili s korenino vsega bivajočega.« V to hrepenenje je vključen tudi strah pred smrtjo, saj si posameznik ne glede na versko prepričanje želi srečati z nečim, kar smrt presega. In mistika prinaša zavest, da v smrti ne moremo pasti iz Božje ljubezni.

Mistika in trpljenje
Včasih so mistiki neposredno iskali trpljenje. Vendar kristjani nismo iskalci trpljenja in s tem prepričanjem, kako je vsakršno trpljenje zveličavno, je Cerkev že zgodaj opravila. Mnogo jih je govorilo, da je ideal kristjana, da umre mučeniške smrti in so se javljali rimskim oblastem, da bi bili mučeni. Takšno početje je Cerkev strogo zavrnila in je to postalo herezija.
Danes se trpljenje v mistiki razume na način, da trpljenje, ki si ga ne izbiramo, temveč nas zadene od zunaj, prekriža naše načrte in spremeni naše predstave o življenju, odpre prostor izkustva Boga.

Hrepenenje po svobodi
Zadnje hrepenenje, za katerega se mnogim zdi, da je izpolnjeno v mistiki, je hrepenenje po svobodi. »Velikokrat se poudarja, da so bili mistiki svobodni ljudje. Vendar številni, ki se sklicujejo na svobodo mistike, le-to razumejo narobe. Poudarjajo svojo svobodo glede na institucijo, a se pri njih samih pogosto kažejo nove avtoritarne poteze.«
Vsa ta hrepenenja sodobnega človeka povečujejo zanimanje tudi za mistiko. Hkrati hrepenenja predstavljajo temeljna človekova vprašanja, s katerimi se v svojem življenju ves čas srečuje. V današnjem času bi lahko celo rekli, da je mistika ravno dovolj skrivnostna, nepoznana, zanimiva, da po njej posegajo tudi bolj oddaljeni kristjani. Tisti, ki želijo vsebino, nočejo pa obrazcev in institucije. Ne glede na vzgibe, zakaj se nekdo navdušuje nad mistiko, drži, da lahko v mističnem izročilu najdemo pomagala, kako odgovoriti na mnoga življenjska vprašanja in hrepenenja. Prava mistika odgovarja na ta vprašanja tako, da človek dozoreva in dospe do svojega resničnega jaza, do samega sebe. Mistika nam pomaga, da bi izkusili Boga in se prepustili Njemu na tej poti do Njega. Od mistikov se lahko učimo predanosti, ponižnosti, sprejemanja Božje volje, četudi prinaša preizkušnje, trpljenje, bolečino. Hkrati se je treba zavedati, da so izkustva mistike vedno Božji dar.

KAJ JE RES?
O slovenskih mistikih se dolgo ni govorilo. Bili so odrinjeni na stranski tir. Dolgo časa o njih nismo vedeli veliko. Bili so nerazumljeni in podvrženi sumničavosti, nezaupanju in vedno pod dvomom, če ni to spet samo še ena prevara.
Prevara, kot jo je v letih med 1909 in 1913 izvajala Ivanka Jerovšek oz. Vodiška Johanca. Ta prevarantka je pustila temen madež na področju mistike. Sama je videla, da se ljudi da pritegniti z mističnimi doživetji, zato si jih je kopico izmislila in pritegnila množice k sebi. In seveda so odkrili, da je prevarantka, vendar so zaradi njenega izmišljevanja in laganja tudi drugi, pravi mistiki, bili deležni velikega nezaupanja.
Kot pravi tudi Branko Cestnik, je v sami katoliški tradiciji predpostavka, da se v osnovi mistikom ne zaupa. »Če nekdo pove, da ima mistično občutje, postanemo ob njem takoj sumničavi. Smo nezaupljivi. S tem je povezanih veliko fenomenov, psiholoških stanj in bolezni. Zato je v osnovi veliko nezaupljivosti pri tem.«
In ko govorimo o slovenskih mistikih, se je tudi Magdaleni Gornik zgodilo enako. Zato je tudi padla v nezaupljivost, ko so se pri njej pojavili ti darovi. Vendar Branko Cestnik ob tem razloži, da »je Cerkev postopkovno pravilno odreagirala, da ji ni takoj zaupala. Bi bilo bistveno bolj napačno, če bi to takoj zagrabila in začela iz tega delati biznis. Tako je skoraj v vseh primerih mistikov, da je Cerkev počasna in zadržana.«

Mistika in molitev
Mistiki nasproti zunanji molitvi postavljajo notranjo, nasproti molitvi z besedami molitev miru. Vendar so krščanski mistiki kot Frančišek Asiški in Terezija Avilska sočasno vedeli, da nas lahko molitev z besedami včasih privede do mističnega izkustva. Ko molim očenaš ali pojem psalm, se lahko kakšna beseda nenadoma dotakne mojega srca. Potem je v tej besedi v meni navzoč Bog, potem v tej besedi deluje. Včasih pa besede opustimo in preprosto tiho sedemo pred Boga. Takšna tiha molitev lahko privede do intenzivnega izkustva Boga.

TRIJE MISTIKI NA SLOVENSKEM

Poglejmo še tri mistike na Slovenskem, za katere menimo, da so njihova doživetja pristna, vendar končno sodbo prepuščamo Cerkvi. S poznavanjem njihovih življenj si lahko tudi predočimo, da se mistične izkušnje ne dogajajo samo nekje daleč, ampak da smo jim bili priča tudi na slovenskih tleh.

NAJVEČJI SLOVENSKI MISTIK – France Špelič
Po mnenju nekaterih je največji slovenski mistik France Špelič. Ima zanimivo življenjsko pot. Rodil se je leta 1927 v Suhi krajini. Imel je težko otroštvo in mladost. Komaj dvanajstleten se je pridružil partizanom. Nanj je naredil izreden vtis globoko veren brat, s katerim sta bila skupaj v bojih. Na srce mu je položil, da Bog je in naj se ga drži. Po tistem je brat padel. Ubili naj bi ga sami partizani. France je bil sprejet v komunistično partijo. Po vojni se je civilno poročil z vdovo, s katero je imel dve hčerki. Leta 1952 je šel v civilno službo. Dve leti pozneje mu je v roke prišlo Sveto pismo, ki ga je začel željno prebirati. Leta 1969 se je (s pristankom žene) vpisal na teološko fakulteto in se cerkveno poročil. Žena je zbolela za multiplo sklerozo in France ji je nesebično stregel do njene smrti konec leta 1992. Osem let prej je bil posvečen v stalnega diakona. Po ženini smrti pa je prejel zakrament mašniškega posvečenja. Kot duhovnik se je končno preselil v bližino Bizeljskega. Umrl je 10. aprila 2012.
Vzporedno z njegovo življenjsko zgodbo sta potekali dve zgodbi videnj in mističnih doživetij. Na romanju v Medžugorje se mu je prikazala Marija. 8. decembra 1989 mu je naročila, naj »obnove molitev na pozabljenem in zapuščenem kraju«. Ta kraj je bil Kurešček. Tudi na tem kraju je imel oče France videnje, pri katerem mu je Marija rekla, da je Kraljica miru in naj na tem kraju obnovijo molitev.
France Špelič je imel tudi znamenja Jezusovih ran. O tem ni maral govoriti. Je pa za decembrsko Ognjišče leta 2018 o tem spregovorila njegova gospodinja Anka Oblak. Njeno pričevanje je pretresljivo: »V četrtek mi je dejal, naj ne vstopam v sobo in karkoli bom slišala, ne smem vstopiti. Držala sem se tega navodila, a slišala vse. Kako je ta človek kričal! Nisem vedela, kaj se dogaja. Doživljal pa je Kristusovo trpljenje. Bičan je bil! V četrtkih, petkih in sobotah je od 8h do 10h doživljal Kristusovo trpljenje. Podobno kot sv. p. Pij. Nastala je tišina in takrat sem vstopila v sobo. Našla sem ga, kako je ležal kakor v nezavesti. Komaj sem ga zdramila! Dala sem mu piti, a si ga nisem upala nič vprašati. V petek in soboto se je vse ponovilo. Naslednji teden mi je že prej povedal, da se srečuje z Marijo in da mu je ona rekla, da sem lahko poleg, če bom lahko zdržala. … Takrat je trpel križanje. In spominjam se, kako je zavpil: Potegni! Pribij! Pribij! Strahotno je bilo to poslušati! Mislila sem, da bom umrla od groze. Marijo je izročil apostolu Janezu. Vse, kakor v evangeliju. Potem je glavo nagnil in dejal: Končano je.«
Oče Špelič je imel tudi Kristusove rane: »Rane so se mu odpirale v četrtkih, petkih in sobotah, ko je doživljal Jezusovo trpljenje. Najhuje je bilo v postu. … Rečeno mu je bilo, da bo to trpljenje hujše in dolgotrajnejše kot karkoli. In res je bilo hudo. Doživljal je bolečino Kristusovega trpljenja. Po cele tedne je trpel in krvavel. Zgodilo se je, da je padel med kosilom na tla. Vedela sem, da doživlja trpljenje. Jaz sem med tem časom morala po Marijinem naročilu moliti žalostni del rožnega venca. … Dolgo nisem smela slikati ran. Držal se je naročila, naj ostane skrit. Samo dvakrat je dovolil. Enkrat sem opazovala. Pri križanju je koža na mestih, kjer je bil Jezus pribit, počasi izginjala, kot bi neka žival jedla meso. Ni mu pa tekla kri. To je bilo hudo gledati, tako hudo, da sem že jaz čutila bolečino. Strašni so bili tudi hudičevi napadi. Podobno kot pri sv. Arškem župniku.«
»Od decembra leta 1997 sem se ga začela bati. Imela sem oddaje o vrtičkarstvu na Radiu Ognjišče in v adventu sem od tam skočila še k spovedi k frančiškanom. Menila sem, da pri njem ne morem opraviti spovedi. Vrnila sem se v Zalog. Ko me je zagledal, mi je dejal: Kako sem te vesel danes. Vprašala sem, če zato, ker sem se tako hitro vrnila. Ne, zato, ker si opravila tako dobro spoved.« Anka se je zdrznila. Povedal ji je še, da je bila pri frančiškanih, na moški strani v tretji spovednici pri p. Miranu Špeliču! Sedaj se je Anki zdelo že preveč in je vzkipela: »Če si duhovniki vse poveste, potem se vrnem domov in tudi k maši ne grem več.« To ga je zelo prizadelo in zagotovil je, da patra ne pozna in ga ni nikoli videl.
Mistik France Špelič – mistikinja trpljenja Magdalena Gornik in Cvetana Priol.

MISTIKINJA TRPLJENJA MAGDALENA GORNIK
O Magdaleni Gornik smo pisali že v junijski številki (2023) revije Ognjišče in zapisali, da je imela izjemno veselje do molitve in je svoj prosti čas največkrat porabljala za molitev; to je dopolnjevala z ljubeznijo do Jezusa v najsvetejšem zakramentu.
Magdalena je doživljala videnja, ob prejemu prvega svetega obhajila pa je doživela mistično izkušnjo. Leto pozneje je z drugim Marijinim prikazanjem čudežno ozdravela. Marija ji je obljubila, da bo, če bo trdno zaupala v Boga, od njega prejela tudi hrano za svoje življenje. In tako se je od leta 1848 začelo 47 let dolgo obdobje, ko ni zaužila nobene telesne jedi, saj se je hranila s skrivnostno nebeško jedjo. Imela je zamaknjenja, videnja, stigme, tudi dar spoznavanja notranjega stanja duše …
Branko Cestnik o njej pravi, da je »mistikinja trpljenja, saj je podoživljala Kristusovo trpljenje. Pri tem ni edina, saj imamo skoraj enak vzorec pri Tereziji Neumann iz Nemčije in Marti Robin iz Francije. Gre za telesno trpljenje in za neuživanje hrane več desetletij. Te osebe tudi notranje doživljajo trpljenje. Res podoživijo osamljenost in trpljenje Kristusa na križu. Za vse nas je to sporočilo o smiselnosti trpljenja. Ti mistiki nam kažejo pot, kako ima trpljenje smisel. Tega ne pričujejo za druge in z besedami, ampak pokažejo na sebi. Ga osmišljajo in ga predajajo. S tem učijo ljudi, kako prenašati to mistično trpljenje, ki je potem trpljenje Kristusa. To je globoko sporočilo teh treh mistikinj. In vsak od nas se lahko v teh zgodbah navdihuje.«
Pobuda za njeno beatifikacijo je bila podana v Ljubljani leta 2003. Leta 2018 so škofje soglasno podprli začetek postopka za njeno beatifikacijo, po opravljenih potrebnih preiskavah Svetega sedeža je 21. novembra 2021 Kongregacija za zadeve svetnikov izdala dovoljenje za začetek postopka za beatifikacijo Magdalene Gornik. Magdalena Gornik se od tedaj lahko uradno naziva Božja služabnica.

CVETANA PRIOL
Cvetane Priol se je spomladi leta 1939 kot petnajstletno dekle v mariborski stolnici popolnoma darovala Bogu kot žrtev ljubezni. Cvetana, študentka glasbe, je morala jeseni 1944 z vsemi drugimi študentkami iti na prisilno delo v nemško tovarno tankov v Kapfenberg pri Gradcu, kjer je zbolela in sledove te bolezni je nosila vse življenje. Družina Priol se je v začetku maja 1945 srečno vrnila v Maribor. Ko je v teh mesecih slišala o raznih težavah v Cerkvi na Slovenskem, je ponudila Bogu svoje življenje kot zadostilno žrtev v ta namen, da Bog Slovencem ohrani vero in Cerkev. To je bila njena žrtev življenja. Ko sedaj gledamo na njeno življenje, lahko rečemo, da je Bog njeno ponudbo sprejel v polni meri. Kmalu se je začel njen križev pot po bolnišnicah in sanatorijih. Trajal je do smrti leta 1973. Cvetana je bila v marsičem, nenazadnje že po imenu, podobna sv. Tereziji Deteta Jezusa, saj je tudi sama čutila, da je njen poklic ljubezen. O svoji preizkušnji je dejala: »Nosila sem s seboj sonce in veselje. Jezus je po meni tolažil, dvigal in dajal poguma, čeprav sem bila sama zelo izmučena od stalnih srčnih napadov.«

PREVAJALEC MISTIKE STANKO MAJCEN
V okviru tokratne vsebine predstavljamo še Stanka Majcna, za katerega je literarni zgodovinar Taras Kermauner zapisal, da je »Stanko Majcen postal v času druge svetovne vojne in kasneje mistik«. Pred tem je bilo njegovo življenje močno vpeto v družbeno dogajanje. Rojen je bil leta 1888 v Mariboru. Po končani gimnaziji je študiral pravo na Dunaju, kjer je leta 1915 tudi doktoriral. Leta 1921 se je poročil s Klaro Sterger. Družbeno politično je bil najbolj izpostavljen od leta 1924 kot okrajni glavar v Mariboru, od leta 1928 kot vodja kabineta notranjega ministrstva v Beogradu in od leta 1935 kot podban Dravske banovine v Ljubljani. Ob nemškem napadu na Kraljevino Jugoslavijo je ukazal uničiti policijske kartoteke, s čimer je številne rešil pred preganjanjem, če že ne pred smrtjo. Njegov edini otrok sin Fedor je bil ob koncu vojne kot član jugoslovanske kraljevske vojske likvidiran. Prav sinova smrt je Majcna odprla v presežno – mistično.
Nekako tako, kot mi je pripovedoval Tone Pavček o doživljanju po smrti svojega sina Marka: »V bolečini, ki te poglobi v grozljivo temo, se začne iz groba počasi luščiti neka svetloba. Ta svetloba postaja zarja na obzorju, ki prehaja v neskončnost. In kar naenkrat se v žalosti nekaj prebudi – kot prisotnost in se začneš pogovarjati s tistimi, ki so odšli. Globoko v sebi zaznaš, da so s teboj. Pomenek z njimi je neskončno blažen in neskončno dobrotljiv. Kar nenadoma ni več samo tega sveta, niso samo ljudje, ni groze in praznote tega sveta, ampak je svet napolnjen z vsemi mogočimi angeli in duhovi in si med njimi in nisi samo tu, si tudi onstran.«

Po sinovi smrti je začel prevajati avtobiografijo sv. Terezije Avilske. Mati Doloroza, takratna priorica karmeličank na Selu, je izjavila: »Gospod Stanko Majcen je bil pri nas. Bil je ves potrt in se ni mogel umiriti zaradi nasilne smrti sina. In da ne bi o tem preveč tuhtal in v sebi grebel, sem ga prosila, naj bi prevedel to knjigo, ker je to dobro tudi za njegovo dušo.«

Svet mistikov je postalo njegovo duhovno obnebje. Literarni zgodovinarki Marji Boršnik je pisal: »Zadnja leta ne iščem več bogov med leposlovci, temveč med mistiki. Dolga vrsta jih je. /…/ Zlasti sodobniki me zanimajo. /…/ Med njimi so svetle glave, a tudi skrajno preprosti ljudje. Če intelektualci med njimi znajo pisati, preproste duše pač pišejo, kakor pač morejo. /…/ Skratka: ustavil sem se ob človeški, ne umetniški govorici, in tu sem jo našel – med pristnimi, preprostimi mistiki.«
Kermauner je o Stanku še zapisal: »Majcen je prevajal mistične knjige in hodil mnogo k obhajilu.«
Izgnan iz javnega življenja pa Stanko Majcen ni bil toliko znan po svojem odličnem literarnem ustvarjanju. (Marja Boršnik je tihotapila njegove rokopise v Trst k Alojzu Rebuli, ta pa jih je pošiljal naprej v Argentino.) Stanko Majcen je prestopil prag večnosti in vstopil v obnebje svetega 16. decembra 1970. Naj se k nam »prismeje« po svoji duhovni zapuščini, ki jo ohranja tudi njegova sedaj dostopna literatura.
Karel Gržan

 M. Erjavec – B. Rustja, Priloga, v: Ognjišče 1 (2024), 42-49.