Revija - Revija Ognjišče

Duhovniški oktet Oremus

Napisal Marko na 31. decembra 2023. Objavljeno v MP Glasba.

Božična zgodba v slovenskih pesmih

Duhovniški oktet Oremus sestavljajo duhovniki iz ljubljanske in novomeške škofije. Delujejo od leta 2006, v tem času pa so izdali tri zgoščenke. Zadnja – Božična zgodba v svetopisemskih besedilih in slovenskih pesmih – je decembra 2023 izšla pri Založbi Ognjišče. O delovanju okteta, zgoščenkah in drugih zanimivih tematikah sem se pogovarjala z duhovnikom in pevcem Sebastijanom Likarjem ter umetniško vodjo Damijano Božič Močnik.

– Sebastijan, kdaj se je začela pisati zgodba duhovniškega okteta Oremus? Se je zasedba z leti kaj spremenila?
Sebastijan: Koroški duhovnik Jože Kopeinig je ob neki obletnici Sodalitete (zveze slovenskih koroških duhovnikov) razmišljal, da bi povabil tudi zasedbo slovenskih duhovnikov, da bi peli na omenjeni proslavi. Tako je poklical enega, ta je poznal svoje kolege iz časa semeniškega okteta in pa nekatere druge (dober glas seže …?), in tako smo se zbrali. Takrat sem bil najmlajši (in tudi ni mi preveč dišala moška zasedba, moram priznati). Dobivali smo se v Šmartnem pri Litiji. Vsi smo mislili, da gre za enkraten nastop, a je nekako vzniknila želja, da bi se še srečevali. No, tako so nastale naše srede, ki nas povezujejo že skoraj 18 let. Kadrovsko, če smemo tako reči, je bilo nekaj izzivov pri baritonu, sicer pa zasedba načeloma ostaja skoraj nespremenjena.

– Oktet je na začetku deloval brez umetniškega vodja. Damijana, kdaj ste se jim pridružili vi?
Damijana: Leta 2013, ko so se pripravljali na snemanje druge zgoščenke, so potrebovali nekoga, ki bi jih na snemanje malce bolje pripravil. Poklical me je g. Janez Rihtaršič, s katerim sva se poznala še iz časov, ko je bil kaplan v Cerkljah na Gorenjskem, če bi imela z njimi pred snemanjem nekaj vaj – no, te vaje enkrat na teden trajajo še danes. Božja volja je, da v vsej tej naši različnosti dobro delamo in da pevci uspešno napredujejo pri skupnem muziciranju, z vztrajnim delom in vajami zmorejo vedno več.

– Kakšne spremembe pa ste pevci opazili po tem, ko je prišla v oktet tudi ženska roka z dodatnim strokovnim znanjem? So vaje postale bolj delovne, kot so bile prej?
To pa zagotovo! Saj veste, kako je, če je na dvorišču več petelinov. Ne gre. V tem smislu smo seveda tudi zelo hvaležni gospe profesorici, da vztraja z nami, da zelo razume duhovniško dušo. To, kar pri njej res cenimo, ni samo glasbena podkovanost, s katero nas drami, ampak njeno spoštovanje do duhovnikov in cerkvene glasbe. Vaje so bolj delovne, to nedvomno, pa nas vendarle razume tudi, če je bil kakšen dan preobremenjen, da se lahko tudi malo sprostimo s kako minutko več klepeta …

– V preteklosti ste izdali že dve zgoščenki. Kaj ste želeli sporočiti publiki?
Sebastijan: Naša prva zgoščenka (Cerkveno leto v pesmi) je bila res velik, velik samorastnik. Skoraj vse smo razporejali in pripravljali sami, snemali smo lahko v prostorih Zavoda Friderika Baraga v Novem mestu; bili smo res neizkušeni. Za nekatere skladbe lahko kar konkretno rečemo, da so slabe. Včasih slišim tudi kakšno od njih v etru in si rečem: »No ja, tako slabo pa spet ni!« Smo pa morali dozoreti in danes bi delali drugače.
Damijana: Kot sem že prej omenila, smo drugo zgoščenko (Za domovino) skupaj posneli. Gospodje so skladbe sami izbrali in se jih tudi sami naučili, jaz sem jim malo pred snemanjem priskočila na pomoč z izboljšavami v interpretaciji. Všeč mi je bilo, kako so skladbe postavili v sklope in s tem med seboj lepo povezali ljubezen do Boga, Marije, do domovine Slovenije.

– Prepevate tako sakralne kot tudi narodne pesmi. Na podlagi česa izbirate repertoar?
Damijana: Želja pevcev je, da se poleg sakralne literature dotaknemo tudi posvetne, predvsem skladb z domoljubno vsebino.
Za zdaj mi še zaupajo, da program sama sestavim, seveda prisluhnem tudi njihovim željam. Rada jih izzovem z dejstvom, da se morajo izpostaviti tudi kot solisti ali pa s petjem v duetu, tercetu, kvartetu. To mi je uspelo tudi pri zadnji zgoščenki Božična zgodba!
Repertoar prilagodim tudi kraju in dogajanju, kamor smo povabljeni, npr. s skladbami skladateljev s tistega področja ali pa v povezavi s cerkvijo, kjer pojemo, in njenim zavetnikom.

– V decembru 2023 je izšla nova zgoščenka z adventnimi in božičnimi pesmimi. Kako kot duhovnik doživljate tovrstne skladbe?
Sebastijan: Glejte, advent je zorenje. Bili so časi, ko adventa sploh ni bilo! Kot pevci smo se vedno kar lotili božičnih (inventar slovenske sakralne božične glasbe je res izjemen, hvala Bogu!), in tako se še danes pozna, da ima cerkvena glasba v adventnem času nekaj lukenj. Ko človek tako zori, spoznava prav dragocenost adventa kot bogoslužnega časa, ki je pravzaprav najlepši, čeprav ni najpomembnejši. Iz tega bogastva smo črpali tudi pri novi zgoščenki in z go. Damijano prišli do realizacije, potem ko nam je predstavila Božično zgodbo Jožefa in Janeza Močnika. Posnetega materiala je veliko, zato smo želeli, da se ne bi ponavljali, ampak bi vzeli nekaj iz starih omar, da ne bo šlo v pozabo.
Damijana: Scenarij za Božično zgodbo je nastal izpod peresa Jožefa Močnika, ki je za svoj moški zbor izbral en adventni napev ter 18 slovenskih božičnih in koledniških. Vse je v celoto povezal s svetopisemskimi besedili. Svojega brata Janeza je, kot prirejevalca vseh naštetih skladb za moški zbor, prosil, da napiše še predigre in medigre med posameznimi skladbami.
Ker smo leta 2009, ko je Jožef načrtoval božični koncert s svojim zborom, v Kulturnem hramu Ignacija Borštnika v Cerkljah na Gorenjskem pridobili nov koncertni klavir, je Janezu predlagal, da pri pisanju zgodbe to pridobitev izkoristi. Tako je bila Božična zgodba obogatena še z notami za klavir, flavto in violino.
Pri naši izvedbi so tako sodelovali flavtistka Jerneja Čemažar, violinistka Barbara Snedec in organist Dušan Ješelnik. Ob poslušanju naše zgoščenke boste zagotovo prepoznali glas znanega igralca Pavleta Ravnohriba, ki nastopi kot glasnik z branjem svetopisemskih besedil.

– Damijana, kako pa vas nagovarjajo adventne in božične pesmi?
Damijana: Že od otroštva me adventni in božični čas navdajata z velikim veseljem, saj smo ta del cerkvenega leta tudi doma zelo lepo praznovali, predvsem preko petja adventnih in božičnih pesmi, obiska sv. maš, z božično devetdnevnico v pripravi na božič … Vedno znova me čakanje malega Deteta Odrešenika opogumlja, mi daje smisel življenja, prinaša upanje, da nismo sami! Kot pevko in zborovodkinjo me prevzamejo besedila in melodije tega časa.

– Ustaviva se še nekoliko pri izboru repertoarja zadnje zgoščenke. Se vam zdi pomembno, da se publiki predstavi že znane skladbe, za katere je znano, da v poslušalcih prebudijo določena čustva, ali vidite pomen tudi v brskanju po arhivih pozabljenih skladb ali morebiti izvajanju skladb novih skladateljev? Kako to vpletate v svoje delo?
Damijana: Vsekakor je prav, da so na repertoarju tudi znane skladbe, a na zadnji zgoščenki je kar nekaj melodij, ki se jih po korih ne poje prav pogosto oz. so v marsikateri slovenski pokrajini popolnoma neznane. Prepričana sem, da sta te viže želela na nek način narediti bolj prepoznavne tudi brata Močnik, ki sta avtorja pričujoče Božične zgodbe. Poseben čar jim daje narečna beseda in ljudska melodika. Poklicani smo, da ohranjamo našo kulturno dediščino tudi s skladbami, ki so jih peli naši predniki.

– Sebastijan, dotaknimo se še malo duhovniškega življenja. Kako usklajujete duhovniško življenje s petjem v oktetu? Bi rekli, da vam tovrstna druženja koristijo pri opravljanju duhovniškega poklica? Zdi se namreč, da so duhovniki večkrat osamljeni, sploh ob praznikih.
Sebastijan: Če živiš sam, potem se sčasoma prilagodiš. Ni pa vedno lahko. Pravzaprav nikoli ni lahko. To se, če smem biti konkreten in oseben, še posebej kaže prav ob božiču, denimo ob blagoslovu doma. Nesmisel, dokler ga ne osmisliš. To je dejanje družine in zelo težko obred posameznika, vsaj sam sem to dolgo časa mlel. Naše oktetove srede so naporne. Najprej moraš na župniji poskrbeti, da moreš biti tisti večer odsoten, marsikdaj je treba najti zamenjavo za kakšno mašo. To ni več preprosto, a koristi. Včasih si rečem, da bom celo vesel, ko bomo prenehali z delom in se bom lahko naspal, ampak vse to je dodana vrednost, to lahko rečem v imenu vseh.

– Ko smo ravno pri osamljenosti: kot duhovnik ste veliko v stiku s starejšimi, ki jih sodobna bolezen osamljenosti prav tako razjeda. Kako pristopiti do takšnih ljudi v božičnem času in kakšno vlogo lahko ima pri tem tudi pesem?
Veliko. Starejši so po času epidemije še posebej občutljivi in tudi njihova odsotnost pri bogoslužju je opazna. Upam, da naš novi album prinese tudi zavedanje, kaj pomeni občestvo. Živo, ne samo tisto, ki je posneto ali predvajano.

– V prihodnjih tednih vas čaka promocija zgoščenke. Kje in kdaj vas bodo poslušalci lahko slišali v živo?
Damijana: V januarju smo povabljeni v Srednjo vas v Bohinju in v Radovljico, zagotovo nas boste slišali tudi na radijskih valovih.

– Kakšni pa so vaši cilji za prihodnost? Imate kot oktet kakšno novoletno zaobljubo?
Sebastijan: O, še so cilji! Morda po razširitvi, morda po kakšni poti po južni strani ekvatorja … Ali pa preprosto, da bi ostali še kako leto skupaj. 15-letnico nam je odnesla korona, morda se nam pa uspe potruditi do srebrnega jubileja.
Damijana: Pogovarjamo se o tem, da bi zasedbo razširili na 12 članov – v tem je tudi malo simbolike (12 apostolov). S tem bi se razširila tudi možnost repertoarja, saj malce večja zasedba zmore izvesti tudi tehtnejše skladbe. Upam, da se bodo mlajši duhovniki opogumili in se na povabilo svojih starejših sobratov pridružili zasedbi oz. katerega od sedanjih članov zaradi osebnih razlogov tudi zamenjali.

U. Jeglič, Mladinska priloga; Glasba, Ognjišče, 1 (2024), 66-69.

Vse lepo za vse

Napisal Marko na 31. decembra 2023. Objavljeno v Za začetek.

Vse lepo za vse naj gre v novo leto, tako gre Hamova pesem, ena tistih, ki se jo bomo te dni naposlušali na radiu, a tudi ena redkih, ki je tega vredna: vse lepo naj gre, naj gre v novo leto, naj konča in vse na novo se začne. Velika stvar je, da nekdo zna in zmore nekaj končati in nekaj na novo začeti, Hamo je zadel v piko. Točno to pomeni želeti in ustvariti vse lepo za vse: začeti novo leto.
Ker je vse preveč grdih stvari v našem času povezanih s tem, da še nismo končali zgodb, ki bi jih morali, namesto pik postavljamo vejice, dvopičja in podpičja. Vsak »oprosti« ima še kak »ampak«, vsakemu »odpuščam ti« dodamo »toda«. Nočemo končati niti težkih zgodb, ker se s koncem seveda nečemu odpovemo, tako namreč preteklosti ne moremo uporabiti za orožje prihodnosti. Vedno se splača imeti pri sebi kak adut iz rokava, da bi z njim udarili nazaj, če nas kdo mahne po desnem licu (Mt 5,39). In agonija se nadaljuje. Raje trpimo, kot da bi končali nekaj, česar že zdavnaj ne bi smelo biti več. Iz strahu menda ali iz sramu.
In zdaj že razumete, da ne govorim samo o politiki. Seveda, politika je precej pogosto samo odsev tega, kar se tako ali tako že dogaja med nami. Saj ne znamo s slovesi, konci nam gredo na živce, pretežki so nam, solze tečejo in rane srbijo, ko se kaj celi, in bolečina zapuščanja in izpuščanja nam je prehuda. In tako ne samo da nočemo z resnico in obžalovanjem pokopati svojih mrličev, delamo se, kakor da sploh ni smrti, kakor da ni greha in ran, ki smo jih drug drugemu zadali, kakor da ni krivde, ki se z vsem tem nalaga na naša pleča. Veste, da zato kot kurja čreva vlečemo zamere in prepire in naše male, nesmiselne vojne za lastni prav med sosedi in prijatelji, med starši in otroki, med možem in ženo. Ne, še zdaleč nista edini tisti dve na ukrajinskih ravnicah in ulicah Gaze.
Ta otročjost – ker je odraslost in zrelost ravno v tem, da znamo preseči svoje zahrbtne želje in užaljenosti ter ravnati tako, kot vemo, da je prav in dobro – nas je pahnila v neko neskončno spiralo brezupnega spuščanja. Kdor ne zna narediti pike na določene stvari, živi preteklost namesto sedanjosti, kdor pa živi preteklost, živi med strahovi namesto med ljudmi. In vemo, kakšno je življenje, v katerem se nimaš česa oprijeti in nikomur zaupati …
Sredi tega človeškega kaosa in mraka pa se vendarle dogaja nekaj svetlega: »Videli smo namreč, da je vzšla njegova zvezda« (Mt 2,2). Božič je pika, ki jo je pri zgodbi človeštva naredil Bog. Ne taka pika, kakršna je bila tista z vesoljnim potopom, ne, takrat se je odločil, da bo delal drugačne pike, take, ki začenjajo novo zavezo, novo leto. »Pokropim vas s čisto vodo, da boste očiščeni. Vseh vaših nečistosti in vseh vaših malikov vas očistim. Dam vam novo srce in novega duha denem v vašo notranjost. Odstranim kamnito srce iz vašega telesa in vam dam meseno srce« (Ezk 36,25-26).
Vse lepo za vse naj gre v novo leto. Začnimo znova. Popolnoma na novo.

M. Rijavec. (Na začetku). v: Ognjišče 1 (2024), 3.

Ilustratorka Marjanca Jemec Božič

Napisal Marko na 31. decembra 2023. Objavljeno v Gost meseca.

“Tudi ko kuham, premišljujem, kako bom kaj narisala”

Najboljše želje za božične praznike in novo leto lahko izrazimo tudi z voščilnicami. Teh je veliko narisala Marjanca Jemec Božič, znana slovenska ilustratorka, ki je ilustrirala več knjig in sodelovala s številnimi otroškimi revijami. Njeno ilustratorsko delo in njeno bogato, dolgo in zanimivo življenje so bili razlog, da smo jo povabili za gostjo meseca.

– Stari ste 95 let in ste tako živahni. Imate kakšen recept za tako dolgo življenje?
Najbrž ga nimam. Preprosto se ravnam »po sami sebi«. Mislim, da sem dosti veselega karakterja. Imela sem lepo »službo«. Vedno poudarjam, da to ni bilo delo, ampak je bil užitek. »Sekiranja«, kakor ga poznajo marsikje po službah, pri meni ni bilo. Delala sem takrat, ko sem hotela, čeprav sem morala naročeno končati do roka. Takrat sem dobila korajžo in moč, da sem delala z velikim užitkom, dokler dela nisem opravila.

– Že kot otrok ste lepo risali. Ali je bil kdo v družini s tem talentom? Mama je bila glasbenica, ali ne?
Kot otrok sem zmeraj risala stvari, ki smo se jih igrali: ristanc, skrivanje. Na neki način so bile to že nekakšne ilustracije. Mama je res učila klavir, a je tudi dobro risala. V družini smo bili trije otroci in zjutraj mi je velikokrat rekla: »Poglej, takole si spala,« in pokazala mi je risbo. Narisala me je, kako sem spala. Najbrž sem jaz pod njenim vplivom začela risati, kako smo se igrali.

– Torej je bila mama nadarjena tako za glasbeno kot za likovno umetnost, a slednje nadarjenosti ni razvijala?
Risanje je bil njen hobi, a je zelo dobro risala. Mislim, da bi uspela tudi kot slikarka, če bi se temu posvetila. Pravijo, da se ne podeduje enakih talentov, kot so jih imeli starši, ampak da se bolj podeduje odnos do neke stvari, na primer umetnosti.

– Kaj pa oče? Najbrž se ga komaj spomnite, saj sta bila z bratom še majhna, ko je umrl.
Z bratom dvojčkom sva imela tri leta, sestra pa tri mesece, ko je oče umrl zaradi tuberkuloze. Tako da se ga ne spomnim. Zanimivo pa je tole: ko smo veliko let kasneje hodili v Maribor – običajno smo šli na vse svete na njegov grob – sem zagledala stekleno streho nad sabo in ob sebi veliko množico ljudi. Jaz sem nekomu v naročju. Sem visoko in vidim množico glav. In rekla sem si: pa saj to je moralo biti na očetovem pogrebu.

Vsi smo bili versko vzgojeni. Nekdo, ki veruje, drugače prenaša težave v življenju. Ima Nekoga, kateremu jih lahko pove. Prepričan je, da ga Nekdo posluša.

In to se mi je zgodilo veliko let po očetovi smrti. Seveda se kot trileten otrok nisem zavedala tragičnosti dogodka in kaj pomeni, da je oče umrl. Tudi vojne se komaj spomnim. Pravzaprav se spomnim samo lepih stvari.

– Pravijo, da slabe stvari pozneje velikokrat pozabimo in tako laže preživimo.
Najbrž je to v človeku.

– Ostali ste brez očeta. Družina, mama in trije otroci ste se preselili v Ljubljano.
Dokaj hitro po očetovi smrti smo se preselili v Ljubljano. Mama je bila doma iz Kranja. Gorenjka torej. Oče še ni imel deset let službe, ko je umrl. Hvala Bogu, da je imela mama svoj poklic. Bila je učiteljica klavirja. Privatno je učila ta inštrument. Nekaj časa po vojni je učila tudi v glasbeni šoli.

– Pravite, da ste imeli lepo otroštvo. Toda živeli ste skromno. Pa še vojna je bila.
Ne, nismo bili vajeni razkošja, kakršno vlada danes. Preveč vsega je na razpolago. Pojedli smo, kar smo skuhali. Danes pa gledam mlade, ki govorijo: »Jaz ne bom tega. Jaz pa tega ne. Sam si bom skuhal …«

– Marmelade in polente pa menda niste marali?
(Smeh) Po vojni smo dobivali pakete Unre iz Amerike. Tam je bila tudi marmelada. Lahko bi jo jedla samo s polento. Ta »kombinacija« pa mi res ni šla. Drugo pa vse. Če samo pogledam kruh. Kje pa smo imeli takrat toliko vrst kruha kot danes! Črn, bel, ržen in žemljice. To smo poznali in konec.

– Preizkušenj torej ni manjkalo.
Čudim se mami, ko je zgodaj ostala sama s tremi otroki. Jaz sem imela samo sina. Ne znam si predstavljati, kako je ona vse to zmogla. Mislim, da jo je pokonci držal tudi poklic. Večkrat je šla za klavir in zaigrala za svojo dušo. Verjetno ji je to veliko pomagalo.
Vsi smo bili versko vzgojeni. Nekdo, ki veruje, drugače prenaša težave v življenju. Ima Nekoga, kateremu jih lahko pove. Prepričan je, da ga Nekdo posluša. Ko sedaj »na stara leta« gledam nazaj, mislim, da je to mami pomagalo, da ji je lajšalo življenje in je laže prenesla življenjske udarce.

– Ne morem mimo – vsaj zame – smešne prigode, ko ste prinesli profesorju v šolo izdelke, vam ni verjel, da ste to vi narisali.
Da, tako je bilo. Bilo je med vojno. Tega se dobro spominjam, ker je bilo veliko alarmov. Zapisovala sem si, kdaj so bili alarmi in od katere do katere ure so trajali. Sicer si številk ne zapomnim. Če me kdo vpraša, koliko stane kruh, mu odgovorim: »Nimam pojma.« Vsak ima pač svoje talente. Pridemo na ta svet in ne vemo, katere talente nosimo s sabo. Takrat se jih ne zavedamo, razvijamo jih in če jih razvijamo v pravo smer, je to odlično.
Torej ko je zatulil alarm, smo tekli domov. Zlasti tisti, ki smo stanovali blizu šole. Hodila sem na poljansko gimnazijo, stanovali pa smo kakšnih pet minut hoje od nje. Zaradi alarmov smo morali marsikaj narediti doma. Tako sem doma risala. Skratka, profesor mi ni verjel, da sem to sama narisala, čeprav me nikoli ni vprašal, če sem to sama naredila.
Zanimivo je, da je moja sestra moje slike nosila k istemu profesorju in ni nikoli dobila popravnega izpita. Bila je tri leta mlajša od mene. Vsi se smejejo tej dogodivščini, a tako je bilo. Mi je pa sošolka nekoč dejala, da bi lahko že nehala govoriti o tem profesorju.

– Pa saj niste navedli njegovega imena.
Ne, nikoli. Sicer pa je res, da smo izdelke nosili od doma in bi ti nekdo drug lahko pomagal narisati. Potem pa je hotel, da pred njim narišem. Predme je postavil modele rok iz mavca in jaz sem jih morala narisati. Še danes vidim tiste modele. On je že videl, kako »zagrabiš« risbo: kako začneš, kako zastaviš in kaj nastane iz tega. Tako se je prepričal, da znam risati.

– To je bilo kar zahtevno risati.
Da, prstov in rok ni tako preprosto narisati. Nekaj daru in znanja moraš imeti za to. Bilo je zahtevno in najbrž mi je zato dal to risati, da se je prepričal, da res sama rišem in da znam risati.
Vidite, človek se spominja takih duhovitih pripetljajev. Sicer pa drži, da smo bili med vojno lačni. Da smo lahko preživeli, smo imeli na balkonu kure in zajce. Seveda ne veliko, ampak eno kuro in kakšna dva zajca. Ne vem, kdo jih je »pripravil na oni svet«. Dvomom, da bi to delala naša mama. Brat, tudi še otrok, je imel fračo in je z njo zadel kakšnega goloba in ga prinesel domov, da nismo bili lačni.

– Najbrž je tudi po vojni vladalo pomanjkanje.
Po vojni so nam vzeli eno sobo in jo oddali italijanski družini. In tako smo morali eni spati v kuhinji, drugi pa v sobi, ki je ostala. Izgledalo pa je takole: položili smo deske, nanje pa smo si postlali. Potem smo stanovali v hiši, ki je bila prej last časopisa Slovenec. V njej so bili prej uredniki. Dobili smo odločbo, da se moramo izseliti, in se preseliti v hišo, mislim da bolj hiško na koncu Šentvida. Hiša je bila lesena, za njo pa že gozd. Notri že dolgo ni nihče stanoval, zato so bile v njej miši. Mama je imela velik koncertni klavir, ki pa ni šel v tisto hišo. Zagozdil se je že na stopnicah. Tako da smo lahko ostali v prejšnjem stanovanju.

– Po gimnaziji ste se vpisali na akademijo. Ali z namenom, da študirate ilustracijo?
Da, želela sem študirati ilustracijo. Že v gimnaziji sem namreč ilustrirala za Cicibana.

– Tudi to je zanimiva prigoda. Vi ste uredniku napisali pismo in se ponudili za ilustratorko?
Ko se danes oziram nazaj, si mislim, da je bil dober tisti urednik, ki je na pismo dijakinje, ki mu je pisala, da bi rada ilustrirala in ga prosila, če ji lahko kaj pošlje, odpisal in poslal kratko zgodbo. Napisal je: Če bo ilustracija v redu, bomo objavili, če ne bo, pa ne.
Zgodba je govorilo o ptičku, ki je padel iz gnezda. Otroci so ga pobrali in prinesli v stanovanje in ga dali na okno. Bil je tako majhen, da se še ni znal sam prehranjevati. Otroci so lovili mrčes in mu ga dajali v kljunček. Ta zgodba je bila natančno taka, kot se je zgodila nam otrokom, jaz pa sem jo morala ilustrirati. Urednik je te ilustracije objavil.

– Vaše prve ilustracije so bile črno-bele.
Da, takrat je bilo največ črno-belih ilustracij. Običajno je bila dodana še ena barva.

– Včasih se z omejitvijo zunanjih možnosti oživi ustvarjalnost.
Jaz sem imela risbo zelo rada. Še danes hrepenim, da lahko kaj ilustriram samo s črtami, ker se da veliko narediti. S črtami, s šrafiranjem … lahko vse izraziš.]Zame je tako risanje pravi oddih. Zdi se mi, da bi občasno lahko izšla kakšna knjiga, ilustrirana na ta način.

– Pri naši založbi smo izdali več pobarvank. Torej risb. Nekatere so doživele več izdaj. Tista o sv. Miklavžu celo osem! Avtorica Silva Karim je dejala, da je otrok lahko tudi pri barvanju ustvarjalen.
Nikoli pa ne smeš otroku reči: »Saj ne znaš. To ni lepo,« ali kaj podobnega. Na ta način mu vzameš ves pogum. Tak primer je tudi moja sestra. Vtepla si je v glavo – morda tudi zato, ker sem jaz boljše risala – da ona pa tega ne zna. Ne spominjam se, da bi ji kdaj rekla, da ne zna risati, da ne riše lepo …

– Pozneje ste se posvetili ilustriranju z barvami. Pri nas takrat ni bilo knjig z barvnimi ilustracijami. Potem se je svet odprl. Prišle so knjige tudi od drugod. In si imel kaj videti! Tako smo tudi mi začeli ilustrirati v barvah.

– Prvo službo ste dobili pri Delavski enotnosti. Tam ste risali portrete, ki so jih objavljali namesto fotografij.
Šlo je za spremembo, ki naj bi naredila časopis bolj prijazen, privlačen. Človek, ki sem ga morala narisati, je imel kakšen govor ali nastop, jaz pa sem morala iti tja in ga skicirati. Ni šlo za ne vem kako izdelane ilustracije, toda podoben si je pa moral biti.

– Bilo je podobno karikaturi, pri kateri pa pretiravaš v neki lastnosti.
Da, pretiravaš. Narišeš, kot vidiš, le neke posebnosti poudariš.

Ko sedaj »na stara leta« gledam nazaj, mislim, da je to mami pomagalo, da ji je lajšalo življenje in je laže prenesla življenjske udarce.

Vendar jaz nisem risala karikatur. Sicer ni bilo veliko tega, ampak sem precej hodila po tovarnah in risala delavce pri delu. Bil je na primer članek o neki tovarni in jaz sem šla tja in narisala delavce. Spominjam se obiska železarne na Jesenicah. Prav uživala sem, da sem videla železarje pri delu. Pa tisto iskrenje! Tega sicer nikoli ne bi videla. Podobno sem šla risat obiralce hmelja v okolico Celja.

– Iz zgodovine vemo, da so mnogi slikarji tudi hodili v naravo in jo slikali. V vašem primeru pa je šlo za »združitev« te vrste umetnosti in zahteve časopisa?
Naj še enkrat poudarim, da jaz zelo spoštujem risbo. Različni pritiski s svinčnikom ali peresom ti dajo zadovoljstvo. Pa tudi različne odtenke na papirju.

– Pri svojem delu ste najprej risali črno-bele ilustracije, potem barvne. Danes mnogi že ustvarjajo s pomočjo računalnika.
Jaz nisem iz te generacije, da bi ustvarjala na računalniku. Zdi se mi, da pri teh ilustracijah kar čutiš »stroj« v ozadju. Čeprav tisti, ki to obvladajo, delajo čudovite stvari tudi s pomočjo računalnika.
Če sem se jaz zmotila ali mi kaj ni bilo všeč, sem morala zavreči tisti papir in začeti znova. Tukaj pa lahko popravljaš: zbrišeš, dodaš … lahko poskusiš barve, katera bi najbolj ustrezala. Medtem ko pri klasičnem slikanju tega ni bilo. Radirati ne moreš, nove barve ne moreš poskušati … Vsaj jaz nimam veselja popravljati. Raje začnem na novo, kljub temu da imam veliko spoštovanje do praznega papirja.

– Omenili ste že, da ste risali doma. Veliko je bil ob vas vaš sin.
Sinu sem brala veliko pravljic, ker sem vsak dan živela z njimi. Zanimalo me je, kaj on vidi v pravljici. Kaj se njemu zdi pomembno? Naredili smo mu tako klopco, kakršno smo imeli mi v šoli. Dala sem mu papir in z veseljem je risal. Tako sem imela mir. Risal pa je zelo dobro.

– Ni pa študiral slikarstva, ampak gozdarstvo.
Mislim, da je on že četrta generacija gozdarjev v očetovi družini. Najbrž je videl življenje gozdarjev, pa gozd. Kot fantu so mu najbrž bili všeč tudi stroji, čeprav danes gozdarji veliko sedijo za računalnikom kot drugi.
Danes se večina ljudi sprašuje, koliko bo v službi zaslužil, kje bo dobil službo.Ne vprašajo pa se, kaj rad delam in kaj me veseli. Zdi se mi, da je žalostno študirati nekaj, pri čemer nisi s srcem. Rekla sem že, da je meni bilo ilustriranje v veselje. Bolj kot služba. Vesel si novega dela in premišljuješ o njem. Jaz tudi ko kuham, premišljujem, kako bom kaj narisala. Če mi nekaj ni všeč pri kuhanju, se vprašam, katera barva še manjka in dodam živilo tiste barve To je »poklicna deformiranost«.

– Pošta Slovenije je leta 1998 izdala na božični znamki sliko, ki ste jo vi narisali kot božično voščilnico za UNICEF. Naslov motiva je Otroci na vasi. Ta je bila izredno uspešna. Leta 1974 je bila najbolj prodajana Unicefova voščilnica na vsem svetu. Unicef je vašo ilustracijo natisnil še enkrat, in sicer na naslovni strani svojega mednarodnega koledarja za leto 1975. Podlaga za ta motov pa so bila vaša nadvse lepa božična otroška doživetja.
Danes velikokrat premišljujem, kaj bi narisala na voščilnice. Voščilnic je danes veliko. Tu pa mi je prišlo na misel doživetje iz otroštva. Ne spominjam se, koliko sem bila natančno stara.

Prodali so pet milijonov voščilnic

Tudi ne vem, ali sem bila sama ali z bratom pri stricu, očetovem bratu, ki je ostal na njihovi domačiji. Očetovih staršev ni bilo več. Oče je bil doma iz vasi Klopce nad Dolskim pri Ljubljani. Pred kratkim sem bila tam na predstavitvi filma, ki govori o moževi sorodnici. Stara je krepko čez osemdeset let in plete košare. Kraj je pravzaprav blizu Ljubljane, a ko so ljudje prihajali v dvorano na promocijo filma, je bilo izredno lepo in veselo vzdušje. Ljudje so se prijazno pogovarjali med sabo. Najbrž so se vsi poznali med sabo. Srečanje je bilo zelo prisrčno.
Vasica Klopce leži na hribu. Šli smo k polnočnici v cerkev sv. Helene v Dolsko. Z vseh koncev so z baklami hodili k polnočnici v središče, v cerkev. Videl si samo svetlobo, luči. Seveda sem motiv narisala malo po svoje. Upodobila sem otroke, ki gredo k polnočnici. Doživetje z lučkami je bilo tako močno, da je nastal ta motiv. Čeprav je drugačen od resničnega, je podlaga tisto lepo in močno otroško doživetje. Podobno se mi je vtisnil v spomin očetov pogreb, kakor sem že povedala. Tista podoba množice me, podobno kot ta hoja k polnočnici, spremlja še sedaj. Pravijo, čim starejši si, bolj pozabljaš tisto, kar si delal pred kratkim, kar si doživel v otroštvu in mladosti, pa prihaja na dan. Menda so prodali pet milijonov teh voščilnic po celem svetu. Izvirnik hranijo v Ženevi.

– Praznovanje božiča ima torej neko čarobnost.
Seveda ima čarobnost, ki smo jo sicer drugače doživljali takrat, ko smo bili mi otroci, kot jo doživljajo današnji. Tudi nimajo vzgoje, kakršno smo imeli mi. Danes mnogi božič doživljajo »po darovih«, kaj dobijo. Ko sem bila na očetovi domačiji, nismo dobili darov za božič, a je bilo za ta praznik lepo. Spominjam se tudi, kako smo v Ljubljani hodili gledat jaslice po cerkvah. Kako lepi spomini! Vse je bilo mračno, samo jaslice osvetljene. V »tistih časih« smo se večkrat za božič umaknili na Bled in ga tam praznovali. Naši družini so se pridružili tudi nekateri prijatelji. Celo šalili so se, da se pišemo Božič in moramo praznovati. Poznam ljudi, ki so se bali peči potico za božič, ker bi dišalo do sosedov …

Tepežkanje
Ta ljudski običaj je slikarka sama doživela: »Na Gorenjskem, mama je bila iz Kranja, so prišli otroci s palčkami, resnično s palčkami, ne palicami, in malo potepli. Spominjam se, kako so imeli palčke v rokah. In to tepežkanje sem potem narisala.«
Sicer pa je Silvester Čuk v knjigi Svetnik za vsak dan zapisal, da je to običaj, povezan z godom nedolžnih otrok (28. december). »Zdaj so tepežkarji otroci, prvotno pa niso tepli otroci, temveč doraščajoči fantje in tudi odrasli možje, in sicer predvsem dekleta in mlade žene. Udarci niso bili simbolični kot pri današnjem tepežkanju, ampak kar krepki. … Udarci s šibo na ta dan so prinašali blagoslov in rodnost, zato so jih potrpežljivo in voljno prenašale.«

– Tudi letos so vam tiskali nekaj voščilnic z božičnimi motivi. Izbrala jih je umetnostna zgodovinarka Brina Čehovin. Nekaj prisrčnih je z versko tematiko. Škoda bi bilo, če bi se ti lepi motivi izgubili in ne bi bili objavljeni.
Veseli me, da so vam všeč božični motivi. Dolga leta sem za paraplegike izdelovala voščilnice. Nekaj let še za Sidharto. Bila sem velika prijateljica Brinine mame Lučke Čehovin in zato sem ji dala na razpolago te motive. Iz njih naj izbere, kar se ji zdi, da ji bo prišlo prav.

– Častitljiva leta imate. Ali še ustvarjate?
Še, še. Če hočem kaj narisati, potem rišem kot včasih – za zabavo. Ampak pravim, da nimam časa za risanje. Sicer pa rada rišem. Urednici sem dejala, naj mi pripravi besedilo za sto let staro ilustratorko, sedaj jih imam petindevetdeset. S svojim predlogom sem jo spravila v smeh. Njena kolegica pa je pripomnila, da bom morala kmalu začeti z risanjem za tisto besedilo.

OSEBNA IZKAZNICA
Marjanca Jemec Božič
se je rodila v Mariboru, vendar se je družina po očetovi smrti kmalu preselila v Ljubljano. Osnovno šolo in gimnazijo je obiskovala na Poljanah. V gimnaziji je imela popravni izpit iz likovnega pouka, ker ji profesor ni verjel, da risbe riše sama.
Po Akademiji za likovno umetnost se je zaposlila, pozneje pa je »delala od doma« in ilustrirala več knjig za otroke. Ilustrirala je tudi za mladinske revije. Posebno poglavje predstavljajo njene božično-novoletne voščilnice. Letos je med drugim izšlo tudi več verskih motivov teh voščilnic.

B. Rustja, Gost meseca, v: Ognjišče 1, 2024, str. 6-11.

Urednikova beležnica januar 2024

Napisal Marko na 30. decembra 2023. Objavljeno v Beležnica.

V rokah držite prvo številko 60. letnika Ognjišča. Priložen ji je koledar za leto 2024. Zaradi tehničnih težav ga nismo mogli priložiti že prejšnji številki, za kar se vam opravičujemo. Začenjamo tudi nov letnik, ki vam prinaša nekaj novosti.

Znova se vračajo potopisi, tokrat z družino Jarc potujemo v Romunijo. Družinski izleti bodo letos romarski, po Marijinih stopinjah bomo obiskovali Marijine male in velike romarske kraje na Slovenskem. Prvič smo obiskali Marijino romarsko cerkev Marije od Prikazanja v Strunjanu. Otroško rubriko Zakajčki bodo v novem letu zamenjale družinske zgodbe z Domnovega ranča. Domen doma pomaga pri taborih za otroke, a kaj, ko se jih vedno udeležujejo samo punce …

Igralec Gregor Čušin, ki že dolga leta sodeluje z našo revijo in je v preteklosti pisal tako svetnikom kakor slovenskim svetniškim kandidatom, se je letos lotil novega izziva – pisanja ob vzklikih Lavretanskih litanij Matere Božje. Z rubriko o svetnikih je povezana sprememba na zadnji strani. Začenjamo s pisanjem o upodobitvah zavetnikov, h katerim so se zatekali naši predniki. Rubriko, v kateri bodo predstavljene umetniške upodobitve zavetnikov, pripravlja dr. Ana Lavrič.

Mag. Drago Tacol se loteva novega cikla z naslovom Psihologove spodbude, zakonca Ruparčič pa nadaljujeta pisanje o sočutju. Marta Novak bo pisala o praznikih skozi leto in o tem, kako jih praznovati.

Mistika, ki je tema tokratne Priloge, prinaša vsebino, ki je po svoje skrivnostna, nepoznana – a hkrati še toliko bolj privlačna. O mistiki zato tokrat z nekaj osnovnimi pojmi, hkrati pa predstavljamo tudi tri slovenske mistike, ki vsak na svojevrsten način pričajo o predanosti Bogu. Hrup in glasnost različnih zvokov polnita naša ušesa tudi in predvsem v decembru. Zato tokrat nekaj več o nevarnosti in nasičenosti z zvočnimi dražljaji.

Okoli božiča je osrednja pozornost namenjena dojenčku – novorojenemu Odrešeniku. Ravno dojenček pa je tudi naslovna tema sveže izdane knjige Želiva si dojenčka izpod peresa Alison Kogoj, ki jo tokrat gostimo v rubriki Moj pogled. Z novo vsebino vstopamo v nov letnik na straneh za zakonce. Govorila bo o duhovnih vajah, kjer se bodo zakonci lahko korak za korakom vzpenjali proti čim boljšemu zakonskemu odnosu. .

V letu 2024 začnemo tudi sodelovanje z Inštitutom Integrum, kjer bomo prinašali vsebine, ki bodo odsevale in predstavljale 12 odtenkov telesnosti, kot se pri mladih kaže v današnjem času.

Nov letnik Ognjišča nas vabi, da ostanemo zvesti reviji, ki že skoraj šest desetletij prihaja v naše domove in nas duhovno bogati. Ostanimo ji zvesti še naprej. Naročimo revijo Ognjišče prijateljem, sorodnikom ali znancem. To bo lahko lepo darilo mladi družini. Temu je namenjen posebni kartonček, ki je priložen tej številki.

B. Rustja. (Iz urednikove beležnice), v: Ognjišče 1 (2024), 4.

Ujeti smo v čas in prostor

Napisal Marko na 28. decembra 2023. Objavljeno v Dnevnik vaškega župnika.

»O naglo, naglo čas beži, / v brezmejno večnost gine; / naj tudi kdo vesel živi, / vse časno hitro mine. / To mislimo današnji dan, / ko tek je leta dokončan; / vsa srca naj prešine.«
Tako je zapisal v pesmi, ki jo pojemo v začetku novega leta, organist in skladatelj Gregor Rihar. Doma je bil iz župnije Polhov Gradec. Glasbeno nadarjenost je podedoval po očetu, samoukem izdelovalcu glasbil. Že pri 13 letih je postal organist v domači župniji, še kot bogoslovec pa je bil že stolni organist in regens chori. Razvil se je v slovitega zborovodjo, mojstra v improviziranju, orgelskega strokovnjaka in svetovalca pri nakupu zvonov. Bil je zelo plemenit duhovnik, rad je imel reveže, katerim je razdal vse, kar je sproti zaslužil. Posebej se je posvečal bolnikom, pri katerih je ostajal tudi vso noč. Zelo je zaupal v Božje usmiljenje in bil goreč spovednik (prim. Edo Škulj, Leksikon cerkvenih glasbenikov, str. 296).
Človek na poseben način doživlja minevanje časa. Sveti Avguštin je v Izpovedih zapisal: »V nobenem času torej ni bilo, da bi ne bil že nečesa ustvaril, ker si čas sam ustvaril. In nobeni časi niso večni kakor ti, zakaj ti vztrajaš v večni istosti …
Kaj je torej čas? Če me nihče ne vpraša, vem; če pa ga hočem na vprašanje razložiti, ne vem, vendar si upam z gotovostjo trditi, da bi ne bilo preteklega časa, če bi nič ne prehajalo, da bi ne bilo prihodnjega časa, če bi nič ne prihajalo, in ne sedanjega časa, če bi ne bilo nič pričujoče« (Izpovedi, MD, Celje 1978, str. 261).
Avguštinovo izkustvo časa nam pomaga razumeti njegovo usodnost, ki jo sleherni med nami še močneje doživlja ob koncu leta in ob začetku novega leta. Že menjava dneva in noči, bitje ure nas opominja, da čas neizprosno mineva. Človek bi pogosto rad odmislil resnico, da je z rojstvom vržen v ocean časa, ki pljuska ob bregove smrti, toda ocean se ne umiri ob njenih bregovih, temveč prekipeva v večno bivanje na novi zemlji in v novih nebesih.
Zavest o minljivosti vsega časnega nas ne sme zapeljati v obup in brezizhodnost. Krščansko gledanje na naše zemeljsko bivanje je zelo stvarno, kakor so stvarne besede apostola Pavla vernikom v Korintu: »Zato ne omagujemo, ampak dasi se naš zunanji človek uničuje, se naš notranji od dne do dne obnavlja … Vemo namreč tole: če razpade naša zemeljska hiša, ki je le šotor, imamo v nebesih zgradbo od Boga, hišo, ki je niso naredile roke in je večna« (2 Kor 4,16 in 5,1). Apostol Pavel je vse svoje oznanjevanje gradil na Jezusovem zmagoslavju nad smrtjo. Naša zadnja domovina ni zemlja, ampak nebesa, kjer je Jezus, začetek in večnost našega življenja. V njem živimo, se gibljemo in smo, kot je razlagal modrim Atencem apostol Pavel.
Skladatelj Rihar v pesmi omenja tri darove, ki jih prejemamo od Boga: zdravje, srečo in mir. Koliko je vredno zdravje, navadno ugotovimo šele takrat, ko ga izgubimo in obležimo na bolniški postelji. Kadar nas doleti nesreča, spoznamo, kako nam je bilo lepo v času sreče. Mir pa je vrednota, po kateri hrepenimo v času, ko divjajo lokalne vojne, ki lahko povzročijo novo svetovno vojno, le-ta pa bo apokaliptično uničujoča. Človeštvo danes potrebuje tisti mir, ki so ga oznanjali angeli na betlehemskih poljanah v času Jezusovega rojstva. Odrešujoči mir za človeštvo prihaja od učlovečenega Božjega Sina Jezusa, ki je naša pot, resnica in življenje.
Začetek novega leta zbuja v nas dvojno razpoloženje. Po eni strani daje upanje, da se bodo vsi bližajoči se dogodki srečno končali, po drugi pa nas navdaja s strahom, saj je prihodnost zagrnjena s plaščem negotovosti. Če smo le malo iskreni, vemo, da brez Božje pomoči ne bi zdržali pod težo bremen, ki jih bomo morali sprejeti na ramena v novem letu. Star slovenski pregovor še vedno drži: »Z Bogom začni vsako delo, da bo dober tek imelo!«
Naj bo leto 2024 za vse ljudi dobre volje v našem narodu leto dobrote, ljubezni in miru. Vedno se veselimo življenja, ki je velik Božji dar. V svojem okolju bodimo delavci za mir. Radi pomagajmo ljudem v stiski, nesreči in trpljenju. V drugih ljudeh ne glejmo le napak in slabosti, ampak v vsakem človeku odkrijmo kaj lepega in dobrega. Postanimo graditelji mostov do slehernega človeka. Kristjani bomo premagali peklenske sile v slovenskem narodu samo z dobroto, ljubeznijo, odpuščanjem, molitvijo in pristno vero, ki temelji na Božji besedi.

M. Ipavec, (kolumna). v: Ognjišče 1 (2024), 85.

Milost svete noči

Napisal Marko na 23. decembra 2023. Objavljeno v zgodbe.

Bil je dan pred božičem. Po kosilu so otroci začeli postavljati jaslice.
»Sreča, da smo nabrali mah že pred tedni, zdaj je vse pod snegom,« je dejal Zvonko.
»No, vidiš, kako prav sem imela, ko sem te takrat silila, da gremo ponj, pa se ti ni ljubilo,« ga je spomnila Marta.
»Pa sem le šel in plezal po skalah, kjer je bil najlepši mah,« je odvrnil Zvonko in vprašal: »Ali boste okrasile tudi smrekico?«
»Kakšno smrekico? Saj je nimamo!«
»Imamo jo, imamo!« jih je presenetil Zvonko. »Včeraj sem jo prinesel od soseda. Rasla je pod daljnovodom, kjer bi jo prej ali slej morali posekati.«
Ko so deklice postavile jaslice, so hotele okrasiti smrekico. »Kaj pa naj obesimo nanjo?« je gledala okoli sebe Marta. »Tistih nekaj balončkov, ki jih imamo iz prejšnjih let, je izgubilo sijaj.«
»Tudi na to sem mislil,« je sestre presenetil Zvonko. »S prihranki sem kupil električne lučke. Takoj grem ponje.«
Razpel jih je po smrekici in zažarele so v pisanih barvah.
Iz vaškega zvonika se je oglasil zvon in naznanil začetek svetega večera. Bregarjevi so vzeli luč in križ ter žerjavico in blagoslovljeno vodo. Ko je oče dal na žerjavico ščepec kadila, je zadišalo kot v cerkvi in soba je bila naenkrat vsa praznična. Srca vseh je napolnilo božično veselje. Pokrižali so se z blagoslovljeno vodo in potem šli okoli ogla, kot so ta lepi družinski obred imenovali tod. Obšli so vse prostore v novi hiši, šli okoli nje in obiskali še staro hišo. Mati je tako želela: da se teh počrnelih sten dotakne vonj kadila in jih orosi blagoslovljena voda. Tako se je na sveti božični večer pri njih dogajalo skoraj sto let …
Vrnili so se v novo hišo. Zažarele so lučke v jaslicah in na drevescu. Molče so pokleknili ob kmečki krušni peči ter odmolili vse tri dele rožnega venca.
Ko so potem sedeli ob peči, se je oglasila Betka: »Kako bo s polnočnico? Na željo nekaterih faranov je gospod župnik oznanil, da bo prva božična maša že ob osmih na sveti večer, da se je bodo lahko udeležili tudi tisti, ki morajo na božič zjutraj zgodaj na delo, in seveda otroci, ki morajo iti v šolo. Večina vernih ljudi seveda želi, da je polnočnica res opolnoči, ko je vse bolj skrivnostno in kar čutiš Božjo bližino in nežnost. Med temi sem tudi jaz,« je rekla. »Kako pa se boste odločili vi?«
»Hudo mi je, da moram na najlepši praznik v letu iti v službo, zato bom šel kar k polnočnici ob osmih, pa tudi Marta in Metka naj gresta z mano, saj je maša ob osmih predvsem zaradi šolarjev,« je sklenil ata.
Tako so iz Bregarjeve hiše trije odšli k večerni maši, drugi pa so čakali, da se oglasijo zvonovi, ki vabijo k polnočnici.
»Isti zvonovi so, ki nam pojo vsak dan, toda zdi se mi, da imajo v tej sveti noči čisto drugačen glas,« je razmišljala mama Betka. »Mila in blaga je njihova pesem, saj oznanjajo mir in ljubezen, dobroto in odpuščanje. To so vsem ljudem blage volje oznanjali angeli v prvi božični noči pred več kot dva tisoč leti. Vendar ni miru, ker je preveč ljudi, ki nosijo v svojih srcih sovraštvo namesto ljubezni. Božji Otrok, ki prihajaš na našo Zemljo kot Knez miru, ogrej srca ljudi, da bi vsi prisluhnili sporočilu svete noči, ki nam govori, da je zaradi tvojega prihoda na svet vsak človek moj brat, moja sestra. Trdno verujem, da bo nekoč zmagala Ljubezen …«
Iz zvonika je donelo in odmevalo v zimsko pokrajino. Zdelo se ji je, da ne poje bron, ampak so to glasovi angelov, ki pozdravljajo Novorojenega.
Vstopili so v cerkev, ki je bila v temi. Le ena žarnica pri vratih je bledo osvetljevala prostor in večna lučka je trepetaje žarela nad tabernakljem ter pričala o stalni Božji navzočnosti pod podobo kruha. Mama Betka je sedla v klop, Zvonko se je pomešal med vrstnike, Beti pa se je povzpela na kor.
Ko je ura odbila polnoč, je do zadnjega kotička napolnjena cerkev zažarela. Najprej so zamežikale lučke pri jaslicah, potem je svetloba objela oltar, nazadnje je bila vsa cerkev ena sama svetloba, kot da se je odprlo nebo.
Mehko in narahlo so se oglasile orgle in množico v cerkvi je objela najlepša božična pesem: Sveta noč, blažena noč …
Mama Betka od ganjenosti ni mogla peti. Preveč jo je prevzela skrivnostna lepota svete noči. Le poslušala je to čudovito melodijo, ki nocoj osvaja srca ljudi po vsem svetu, in ob tem pomislila: Kolikokrat mi bo še dano doživeti milost svete noči?

I. Malavašič, (zgodbe), v: Ognjišče 1 (2024), 83-84.
knjiga: Pozabljeni, Ognjišče, Koper 1993

Anine jaslice

Napisal Marko na 23. decembra 2023. Objavljeno v zgodbe.

Zgodnje petkovo popoldne je. Mož me je poklical iz službe: »Danes pridem domov prej, bomo šli po mah za jaslice. Jedel bom kar v službi,« je še dodal. Bila sem vesela klica, še bolj pa moževe odločitve.
Hčerka se je zbudila prej kot po navadi, kot da bi slutila nekaj lepega. Tako sva se lahko v miru oblekli. »Z očijem gremo po mah za jaslice,« sem ji povedala veselo novico.
»Vav, po mah gremo!« je poskočila in komaj čakala očkov prihod.
Odpravili smo se v bližnji gozd. Našli smo res lep mah, ob potoku pa nabrali še nekaj kamnov za jaslice.
Ko smo prišli domov, je Ana kar takoj hotela postaviti jaslice. Z možem sva ji razložila, da je do božiča še veliko časa, saj smo prižgali šele prvo svečko na adventnem vencu, mah pa se mora še malo posušiti.
Končno je dočakala dan, ko je mož iz omare na podstrešju prinesel glinene figurice za jaslice. Vsaka je bila zavita v papir, da se ne bi poškodovale. Ana je vsako sama odvila. Oči so ji žarele od navdušenja. Vsakič, ko je odvila novo, je vzkliknila: »Mami, glej, ovčka … Oči, glej, osliček … Glejta, Marija in Jožef … Kako lep je Jezušček!« Vse je lepo položila na mizo in si jih ogledovala.
»Ana, letos bova midva sama postavila jaslice,« je rekel očka, »mama ima veliko drugega dela v pripravi na božični praznik.«
Lotila sta se dela. Očka je na lesen podstavek razgrnil mah, Ana pa je prinašala ovčke, pastirce, volička, oslička, nazadnje pa še Jožefa, Marijo in malega Jezusa. Za vsako figurico si je vzela čas in gledala, kam bi jo postavila. Bilo jo je veselje gledati. Zelo ponosna je bila, da ji je bila zaupana tako pomembna naloga.
Zvečer smo, kot po navadi skozi ves advent, v kuhinji sedli za mizo, prižgali svečke, molili, se pogovarjali in tudi zapeli. Tisti večer je bilo še lepše. Ana nama je povedala, da je bil zanjo ta dan čudovit, ker je lahko pomagala pri postavljanju jaslic.
Naslednje jutro naju je čakalo prijetno presenečenje. Ko sva prišla v dnevno sobo, kjer smo imeli postavljene jaslice, so ovcam delale družbo tudi hčerkine igračke: medvedek, žirafa, miška, mucek in kuža.
»Tudi moje živali so prišle pogledat Jezusa,« nam je hitela razlagat. »Zgodaj zjutraj sem se spomnila tega … »Uh, pa še nekaj manjka,« se je spomnila in pohitela v svojo sobo. Precej časa je ni bilo nazaj.
»Le kaj bi bilo tako pomembno?« sva razmišljala.
Ana se je vrnila s kosmom vate v rokah. »Da malega Jezusa ne bo zeblo,« je dejala in ga skrbno pokrila. Pobožala sva jo in pohvalila njeno delo.
Tiste naše jaslice so bile res nekaj posebnega in vsak, kdor jih je videl, je pohvalil Anino zamisel.

J. Jemec, (zgodbe), v: Ognjišče 1 (2024), 84.

Zgodovina Frančiškovih jaslic

Napisal Marko na 22. decembra 2023. Objavljeno v Priloga.

1223 – 2023

Leta 2023 smo obhajali pomenljivo 800-letnico jaslic, ki jih je sv. Frančišek Asiški zasnoval v svetem adventnem času leta 1223 in jih postavil v njemu ljubi rietski pokrajini v kraju Greccio, ki je kakšnih 100 kilometrov oddaljen od njegovega rojstnega Assisija.

Sv. Frančišek je v svoj nemirni čas, poln večjih in manjših vojn, krivic, nasilja, hudih bolezni, prinašal novo miselnost. Na nov, svojstven način je skupaj s prvimi brati živel po evangeliju in skrbel za gobavce do te mere, da mu je vse tisto, kar mu je bilo grenko, postalo sladko za dušo in telo … Njegovo prizadevanje za mir je bilo skoraj nepojmljivo in je ostalo nedosegljivo do danes. On, Frančišek, je namreč šel z mirom že na pot. V Grecciu je zasnoval in pripravil jaslice, ki so žlahten sad njegove duhovne poti in ljubezni do Božjega učlovečenja. Takšnih jaslic ni do tedaj naredil še nihče. Frančišek je iznašel nov način prikazovanja Gospodovega rojstva, ki ne potrebuje dodatnih razlag. Njegove jaslice na majhnem prostoru posnemajo betlehemsko votlino in naravo ter govorijo same po sebi. Z njegovo duhovno iznajdbo lahko na nov, viden, otipljiv in poglobljen način doživljamo božične skrivnosti.

LETOŠNJI ADVENTNI ČAS JE POSEBEN
Letošnji adventni čas je poseben zaradi spomina na posebnega človeka, svetega Frančiška, in na njegove posebne jaslice, ki so navdušile njegove sodobnike, njegovi bratje so jih ponesli v svet, v svoj spomin pa jih je zapisala zgodovina do današnjih adventnih dni. Tudi v letošnjem adventnem času vsako adventno nedeljo prižigamo novo svečo na adventnih venčkih in stopnjujemo svojo duhovno odprtost za Kralja, ki prihaja, pa tudi zato, da začnemo snovati in pripravljati jaslice, ki jih bomo postavili v cerkvah, v svojih domovih in še kje. Letošnji adventni čas nudi posebno priložnost, da ob spominu na Frančiškove jaslice, ki so sad njegovega globokega odnosa do Novorojenega – Kralja, ki prihaja – ozavestimo svojo duhovno pripravo na božič, da nemara tudi mi odkrijemo kakšno novost – predvsem pa novo duhovno moč, s katero se bomo postavili po robu raztreščenemu času, v katerem živimo.
Tudi v letošnjem adventu nas od vsepovsod bombardirajo napisi veseli december, zaslepljujejo nas premnoge luči in lučke po trgovinah in ulicah naših mest in trgov. Nebroj različnih stojnic ponuja mnoštvo stvari, seveda z velikimi adventnimi popusti.
Ali nam je kdo ukradel advent? Morda spretni trgovci ali še spretnejši gostinci, različni lobiji ali mogoče politika?
Toda kristjani, ki svoje čelo zaznamujemo s križem, vemo, da je veseli december samo folklora, zunanje dogajanje, ki ne pozna in ne spozna bistvenega – rojstva Božjega sina, ki je Emanuel, Bog z nami. Naš krščanski advent pač ni in ne more biti ogrožen od zunaj, od veselega decembra, kakor naša vera ni ogrožena od zunaj, kot je to bilo v težkih svinčenih časih. Danes smo kristjani bolj ogroženi od znotraj, kar razblinja naš posebni in osebni odnos do Boga. Ogroženi smo, ker raje tarnamo nad veselim decembrom, kakor da bi poglobili svojo vero, raje se hudujemo nad potrošniško miselnostjo, kakor da bi živeli velik privilegij vere in upanja, ki smo ga zastonj prejeli.
Naj bo po Frančiškovem zgledu naš letošnji advent poseben v nenehnem trudu, da bomo po evangeljski besedi vedno bolj postajali sol in kvas tam, kjer smo, tam, kjer živimo.

FRANČIŠKU JE BIL BOŽIČ POLOŽEN V ZIBELKO
Da je bil sv. Frančišku božič položen v zibelko, pripoveduje pobožna asiška zgodba, ki nas pripelje do velike podobnosti Frančiškovega rojstva z rojstvom našega Odrešenika. Pripoveduje namreč, da je tudi sv. Frančišek bil kakor Jezus rojen v hlevu na slami. Razen te pobožne zgodbe nimamo drugih poročil o tem, kako se je rodil sv. Frančišek. Zanesljivo vemo le to, da Frančiškovega očeta Pietra Bernardoneja takrat ni bilo doma, ampak je bil na trgovskem potovanju po Franciji. Ko se je vrnil s potovanja, je doma našel malega sinčka, ki je že bil krščen na ime Janez. Ko ga je zagledal, je, verjetno še poln vtisov s potovanja po Franciji, vzkliknil: »Francesco, Francesco (Francozek)!« in to ime, ki ga je otročiču nadel oče Bernardone, se je malega Janeza tako prijelo, da so ga odslej vsi klicali Francesco – Frančišek.
Omenjena zgodba pripoveduje, da Frančiškova mama Pika nikakor ni mogla roditi in glas o njenih porodnih težavah se je hitro razširil po mestu. Slišal ga je tudi skrivnostni romar, ki se je tiste dni vrnil iz Svete dežele. V preroškem videnju se je napotil do porodnice in ji svetoval, naj se iz zgornje hiše preseli v spodnji prostor, ki je služil kot hlev za živali. Mama Pika je sprejela romarjev nasvet in se preselila v štalo, kjer je na slami brez težav rodila krepkega fantiča – Frančiška. Ob tej pobožni zgodbi vidimo, da je bil Frančišku božič dobesedno položen v zibelko, saj naj bi se kakor Jezušček rodil v hlevu na slami, obkrožen z živalmi. A tudi brez te pobožne zgodbe je Frančišek kakor vsi otroci v domači hiši ob ljubeči in zelo verni mami Piki, ob mlajšem bratu in očetu od najnežnejših let doživljal lepoto in toplino božičnih praznikov. Ta dragocena družinska duhovna izkušnja je Frančiška po vijugavi, a duhovno izjemno bogati življenjski poti, polni preskušenj in Božjih navdihov, pripeljala do velikega duhovnega izuma – jaslic v Grecciu.

KAKO SO UPODABLJALI JEZUSOVO ROJSTVO DO FRANČIŠKOVIH JASLIC?
Dogodek Kristusovega učlovečenja na obrobju betlehemskih poljan je prelomni – središčni dogodek za ves svet. Opisuje ga evangelist Luka v odlomku, ki ga poslušamo pri polnočnicah. Preprosto zapiše, da je Marija »rodila sina prvorojenca, ga povila v plenice in ga položila v jasli, ker zanju v prenočišču ni bilo prostora« (Lk 2,7) in angeli so oznanjali: »Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Zveličar, ki je Kristus, Gospod« (Lk 2,11).

PISMO PAPEŽA FRANČIŠKA OB 800-LETNICI FRANČIŠKOVIH JASLIC
Papež Frančišek je ob obisku Assisija na grobu sv. Frančiška Asiškega dejal, da si je kot papež privzel ime sv. Frančiška zato, ker je sv. Frančišek zanj vedno vir navdiha. Okrogla 800-letnica Frančiškovih jaslic je papeža Frančiška tako navdihnila, da je že dve leti pred njo napisal apostolsko pismo z naslovom Čudovito znamenje (Admirabile signum), ki govori o čudovitem znamenju in vrednosti jaslic. Apostolsko pismo je sam predstavil in podpisal v Grecciu, v svetišču jaslic, in sicer 1. decembra 2019, v sedmem letu svojega papeževanja. Pismo Čudovito znamenje je papež napisal, da bi podkrepil in podprl lepo izročilo po krščanskih družinah, pa tudi šolah, bolnišnicah, zaporih …, ki v dnevih pred božičem postavljajo jaslice. Papež Frančišek je prepričan, da nas jaslice ganejo predvsem zaradi Božje nežnosti in daru življenja, ki je vedno skrivnosten in nas očara. Med drugim papež v svojem pismu zapiše: »Jaslice nam omogočijo, da vidimo, da se dotaknemo tega edinstvenega in izrednega dogodka, ki je spremenil tek zgodovine in iz katerega je razvrščeno tudi štetje let pred Kristusovim rojstvom in po njem.
Rojstvo otroka vzbudi veselje in začudenje, ker postavi pred nas veliko skrivnost življenja. Ko vidimo, kako žarijo oči mladih zakoncev pred svojim komaj rojenim otrokom, razumemo čustva Marije in Jožefa, ki sta ob gledanju otroka Jezusa zaznavala Božjo navzočnost v svojem življenju …
Pred jaslicami se duh rad poda v otroštvo, ko smo nestrpno pričakovali čas, ko jih bomo začeli postavljati. Ti spomini nas pripravljajo, da se vedno znova zavemo velikega daru, ki nam je bil dan, ko nam je bila posredovana vera; istočasno pa nam dajo začutiti dolžnost in veselje, da otrokom in vnukom damo isto izkustvo.
Dragi bratje in sestre, jaslice so del sladkega in zahtevnega procesa posredovanja vere. Od otroštva dalje in potem v vsakem življenjskem obdobju nas vzgajajo, da premišljujemo o Jezusu, da čutimo Božjo ljubezen do nas, da čutimo in verujemo, da je Bog z nami in da smo mi z Njim.«

Ljudje so se vedno spraševali, kako neki se je to zgodilo. Hitro je pri predstavljanju evangeljskih betlehemskih jaslic na pomoč prihitela likovna umetnost. Že v katakombah sv. Priscile v Rimu najdemo upodobitev Jezusovega rojstva, ki datira v tretje stoletje po Kristusu. Upodobljena je Marija, ki drži Dete v naročju, ob strani pa stoji sv. Jožef. Spredaj so trije kralji, ki prinašajo darove, pred njimi pa zvezda. Pozneje na raznih freskah in mozaikih najdemo božične motive, na katerih so poleg Marije in deteta upodobljeni sv. Jožef, pastirji in živali. V 10. stoletju so posebej v Franciji in Nemčiji zaživele bogoslužne drame in duhovne igre ter božični oratoriji, ki so ponazarjali različne božične prizore. Ti so se odvijali po cerkvah ob postavljenih jaslih. Te liturgične drame po Evropi so bile polne blišča in očem všečnih predstav. Vse je bilo v zlatu in izbranih kostumih ob petju različnih zborov in mnoštvu sveč in pozlačenih kulis. Božični prizori so predstavljali različne elemente božičnega dogodka od premikajoče se zvezde repatice, treh kraljev, ki prinašajo darila, do bega sv. družine v Egipt. Toda vse to še niso jaslice. Vse to je Frančišek vsaj delno poznal in naredil velik zasuk, ki ga je nosil v srcu. V to vzvišeno in neživljenjsko, izmaličeno prikazovanje božičnih skrivnosti Frančišek s svojimi jaslicami prinese evangeljsko revolucijo – prvotno uboštvo, preprostost, majhnost in neizmerno ljubezen do novorojenega Kralja, ki prihaja.

FRANČIŠKOV ADVENT – PRIPRAVA NA JASLICE V GRECCIU 1223
Frančiškove jaslice so sad njegovega življenja z Bogom, ki je dolga leta zorelo in v Grecciu tudi dozorelo v žlahten sad, ki še danes prinaša stoterne sadove.
Frančišek je v Grecciu na viden način pokazal svojo evangeljsko zasidranost, pokazal na tisto, o čemer je kakor Marija tiho premišljeval v svojem srcu – na ljubezen, ki ni ljubljena.
Njegov advent za pripravo jaslic v Grecciu se je razvlekel v leta duhovnega življenja, snovanj, svetih navdihov in spoznanj, ki jih je doživljal v tihoti cerkva in svojega srca. Nekega dne, verjetno med tem, ko se je vračal iz Rima, kjer je 29. novembra 1223 papež Honorij potrdil njegovo Vodilo, se je zaustavil v Grecciu v Rietski dolini, poklical domačina prijatelja Janeza in mu naročil kaj, kje in kako naj pripravi prostor za obhajanje božične polnočnice. Dogodek opiše Frančiškov življenjepisec takole:
Petnajst dni pred božičem je Frančišek poklical nekega moža iz tistega kraja z imenom Janez ter ga prosil, naj mu pomaga uresničiti neko željo: »Rad bi predstavil Dete, rojeno v Betlehemu, in na neki način s telesnimi očmi videl stisko, v kateri se je znašlo zaradi pomanjkanja stvari, ki jih potrebuje novorojenec, kako je bilo položeno v jasli in kako je ležalo na senu med volom in osličkom.« Brž ko ga je slišal, je zvesti prijatelj takoj šel, da bi na določenem mestu pripravil vse potrebno glede na svetnikovo željo. 25. decembra je v Greccio prišlo veliko bratov iz različnih krajev, prišli pa so tudi možje in žene iz kmečkih hiš tistega področja, ki so prinesli s seboj rože in bakle, da bi razsvetlili tisto sveto noč. Ko je prišel Frančišek, je našel jasli s senom, vola in oslička. Ljudje, ki so prihiteli, so pred božičnim prizorom, ki ga dotlej niso nikdar videli, izražali neizrekljivo veselje. Potem je duhovnik na jaslih obhajal slovesno evharistijo in pokazal vez med učlovečenjem Božjega Sina in evharistijo. Ob tisti priliki v Grecciu ni bilo figuric: jaslice so ustvarili in doživljali tisti, ki so bili navzoči.
Tako so se pred 800 leti rodile jaslice, ki odmevajo v naš čas, ko smo polni veselja zbrani okoli preproste votline ali hlevčka v domači hiši ali v cerkvi. Takrat izgine razdalja med dogodkom na betlehemskih poljanah in jaslicami, pred katerimi stojimo, saj se v naših jaslicah uresničuje božična skrivnost, ki jo nosimo v sebi.

FRANČIŠKOVA VELIKA DUHOVNA IZNAJDBA
Frančišku je bilo obhajanje božičnih praznikov vedno pri srcu. Vsaj delno je poznal različne bleščeče scenske upodobitve božičnih skrivnosti, ki jih je videl v Rimu in drugih mestih.
Vse to je bilo lepo za oči, petje in glasba prijetna za ušesa, a v Frančiškovi duši je vedno glasneje odmevalo: Gospod je bil rojen v zapuščeni votlini, ki so jo osvetljevali le mesec in zvezde. Srčno je želel narediti nov korak – velik zasuk k evangeliju – in pripraviti vse vsaj približno tako, kot poročajo evangeliji. Hrepenel je po tem, da bi spremenil evangeljsko sporočilo v življenje. In uspelo mu je! V gozdu, ki mu ga je podaril grof Giovanni Valita, je vedel za votlino, poznal je okolico in naročil prijatelju, naj pripravi vse potrebno.

MOJE ADVENTNO DOŽIVETJE
Že od daleč so me klicali: »Pater, pridite, pridite na kuhančka …, pridite!« Bila je skupinica že kar malo bolj zgovornih mladih fantov in deklet, zbranih okoli mize ob eni od mnogih stojnic veselega decembra v mestu. Šale in dovtipi so bliskali na vse strani. »No, to pa je kar veselo adventno vzdušje,« sem dejal v pozdrav. »Kakšno adventno vzdušje – tu je veseli december, mi praznujemo veseli december,« me je glasno popravil eden od fantov.
»Advent je samo v cerkvi,« sem slišal iz oddaljenega kota. »Ja, pa smo vseeno v adventnem času, ko se pripravljamo na Jezusovo rojstvo,« sem vztrajal. »To govorite vi župniki in babica mi nenehno teži, da se moram pripravljati na božič in iti k spovedi in ne vem kaj še vse. Meni pa je tu blizu šanka s prijatelji ful fajn – družimo se in zabavamo, nič nam ne manjka,« mi je pojasnjevala nekdanja veroučenka. Živa debata o adventu in božiču se je nadaljevala, dobil sem občutek, da so mladi, s katerimi sem se sicer kar dobro poznal, na moje zagovarjanje adventnega časa streljali z vsemi topovi – a ne vsi. Večina je bila bolj tiho, eni so se med debato malo spogledovali, srkali pijačo, a v razgovoru niso kaj dosti sodelovali. Naenkrat je eden od najglasnejših vzkliknil: »Družba, čakajo nas nove dogodivščine, čez tri minute smo zmenjeni s klapo pri naslednjem šanku – gremo!« Začeli so odhajati, nekateri so hitro smuknili za voditeljem, drugi so se vsaj nasmehnili v pozdrav in odšli. Moj pogled je privabil pomečkan listek, ki je ostal na mizi na kraju, kjer so sedeli bolj tihi člani skupine. Vzel sem ga v roke, ga malo poravnal in na njem zagledal narisano ribo. »Hvala ti, Gospod! Hvala ti!« sem vzkliknil iz dna duše. »Hvala ti za tega mladega človeka, ki si pred drugimi ni upal spregovoriti, ni imel moči, da bi se glasno – pred prijatelji – zavzel za advent, za božič, a v svojem srcu nosi Boga.« Prestrašen je ta mladi kristjan, preganjan, kakor so bili preganjani prvi kristjani, ki so v pesek na tleh skrivoma zarisovali ribo, da so se med seboj prepoznali in se opogumljali. Mladi si ne upajo, ne zmorejo se še obrniti proti hudim verbalnim in drugim pritiskom v svojem okolju. Še mene so s svojo glasnostjo potisnili na rob starokopitnosti in nerazumevanja, gonjenja starih lajn in ne vem česa vsega še mi niso rekli. A prišel bo čas in je že, ko si bodo mladi kristjani upali spregovoriti, prišel bo čas in je že, ko mladi ne bodo tiho, prišel bo čas in je že, ko se nam bo vsak božič pokazal kot prelepo znamenje bodočnosti.

V votlino, v kateri je bilo komaj dovolj prostora za oltar, jasli, duhovnika in strežnike, je dal pripeljati vola in osla, povabil okoliške ljudi in brate iz bližnjih samotišč. Pri polnočni maši je Duh božjega otroštva, uboštva, preprostosti in evangeljske prvinskosti zavel iz Frančiškovih jaslic v prostor in čas ter v srca ljudi. Frančišek je ob jaslicah v Grecciu vsem pokazal, s kakšnim srcem, s kakšno duhovno držo, s kakšno ponižnostjo se je treba približati Novorojenemu v jaslih. Tako je Frančišek uresničil svojo duhovno vizijo – videti revščino in veliko ponižnost Božjega Sina, rojenega v Betlehemu, in doživeti duhovno povezanost med Jezusovim prihodom v betlehemske jasli ter zakramentalnim prihodom na oltar pri vsaki sv. maši. Jaslice v Grecciu so nedvomno Frančiškova novost, ki je v njegov čas prinesla evangeljsko miselnost in poglobljeno pobožnost do učlovečenega Kristusa. Frančišek ni naredil prvih jaslic, ne prve božične igre, niti živih jaslic. Frančišek je pripravil povsem realistične evangeljske jaslice, ki odpirajo naše srce in naše duhovne oči, da vidijo in doživijo ljudomilost našega Boga.
Ta prvi in enkratni dogodek v Grecciu so v naslednjih desetletjih in stoletjih v svet ponesli Frančiškovi manjši bratje – najprej po italijanskih deželah, nato skozi stoletja naprej po takrat znani Evropi – vse do današnjih dni.

FRANČIŠKOVE JASLICE SO EVHARISTIČNE
Evharistični vidik Frančiškovih jaslic je še ena izjemna novost, ki jo s svojimi jaslicami prinaša Frančišek. V Grecciu je hotel s svojimi očmi videti prihod Novorojenega, ki se je rodil v Betlehemu, želel je videti njegovo neugodje, v katerem se je znašel. Frančišek v Grecciu ni postavil jaslic z ljudmi ali kipi, ki bi predstavljali sveto družino. Želel je le uboštvo kraja, v katerem se je rodil Zveličar, da bi začutili njegovo ponižnost in ljubezen do človeka. To, kar je Frančišek hotel videti z lastnimi očmi, ni bil nek otrok, ki bi predstavljal Jezusa, niti ni bilo Jožefa in Marije, ampak je Frančišek želel z duhovnimi očmi videti Jezusa, ki prihaja na oltar – jasli. To je doumel že sv. Avguštin, ko je zapisal: Položen v jasli je postal naša hrana.
Med sveto polnočno mašo v Grecciu, ki jo je daroval kardinal Hugolin (poznejši papež), je Frančišek kot diakon bral evangelij in z nagovarjajočo pridigo strl srčne okove vsem prisotnim, da so bili vsi ganjeni in sprejemljivi za Božje skrivnosti. Pri tej sveti maši so položili v jasli resnično Jezusovo telo pod podobo kruha – sv. hostije in vsi so razumeli, da ima Božje rojstvo zakramentalno, evharistično povezavo z jaslimi – oltarjem. O tem je Frančišek že prej govoril, pridigal in tudi zapisal besede, ki jih je morda izrekel tudi pri polnočni pridigi v Grecciu: Glejte, vsak dan pride k nam v ponižnosti. Vsak dan stopa iz Očetovega naročja na oltar v duhovnikove roke.
Zlahka ugotovimo, da Frančiškov božič in njegove jaslice v Grecciu nimajo ničesar skupnega z različnimi razkošnimi božičnimi predstavami in oratoriji tedanjega časa. Še več, Frančiškov božič in njegove jaslice so bile postavljene v novem evangeljskem duhu in z drugačnim namenom kakor dotedanje stvaritve. Frančišek se oddalji, beži od razkošja tega sveta k evangeliju, od lupine k jedru, k resničnemu uboštvu in živi veri, da se Jezus vedno znova pri vsaki sv. evharistiji rojeva na naših oltarjih – za nas.

NAŠA ADVENTNA IN BOŽIČNA NOVOST
Kaj in kako živeti, kaj v tem realnem času narediti, da bodo ljudje okrog nas spoznali, videli in uvideli, da se je Jezus rodil v štalici na slami v Betlehemu za nas – za naše odrešenje? Da bodo spoznali, da je Jezusovo rojstvo praznik luči, da bi to luč vzljubili bolj kot temo in da bi jaslice zaživele – preko mene in tebe, preko nas, ki svoje čelo zaznamujemo s križem? Kako večno novost Kristusovega rojstva ponašati svetu na živ način?
Prepričan sem, da lahko med nami kristjani, ki verujemo in doživljamo skrivnost Jezusovega učlovečenja, jaslice resnično oživijo, zaživijo, še več: to se danes tudi mora zgoditi. Jaslice, večna novost Kristusovega rojstva, danes morajo oživeti po in preko nas.
Res je, danes ne moremo biti angeli, ki so v božični noči prepevali: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem …«
Lahko pa smo kakor angeli tam, kjer smo, kjer živimo, tja kakor angeli v božični noči prinašajmo veselje, upanje in mir. To je res imenitno – privilegirano – angelsko poslanstvo vsakega kristjana.
Ne moremo biti Marija, lahko pa kakor Marija in v ponižnosti sprejemamo Božjo voljo in vsaj kdaj pa kdaj rečemo: »Zgodi se mi po Tvoji volji.« In vedno znova lahko kakor Marija v jaslicah s svojimi dejanji in besedami kažemo na Kristusa odrešenika in brata.
Ne moremo biti sv. Jožef, lahko pa smo kakor sv. Jožef pravični, skrbni, zmožni v srcu nositi velike skrivnosti, kakor jih je glede svete družine nosil on.
Ne moremo biti kralji, ki so se prišli poklonit Novorojenemu – Kralju, lahko pa smo kakor kralji, ki prinašajo darila in darove ljubezni, dobrote, odpuščanja na ta naš svet. Lahko celo svoje bližnje naredimo za kralje, jih okronamo z njih lepimi lastnostmi – da se bo dober glas o njih širil kakor kadilo.
Tudi ne moremo biti pastirji, ki so sprejeli povabilo angelov in v svoji preprostosti prepoznali novorojenega kralja.
Lahko pa smo kakor pastirji in se tudi nam, kakor se je pastirjem, ob jaslicah srce napolni s takim veseljem, da bomo v današnji svet – po Frančiškovem zgledu – tja, kjer je sovraštvo, prinašali ljubezen, kjer je dvom, vero, kjer je obup, upanje, kjer je žalost, veselje …
Tako bodo jaslice v našem srcu naenkrat oživele in božična skrivnost se bo po tebi in meni znova in znova – na nov, evangeljski način – razodela svetu kot z novim ognjem prižgana luč, ki premaga sleherno temo.

p. J. Šamperl, Priloga, v: Ognjišče 12 (2023), 42-49.

Zakaj smo Slovenci tako skregani?

Napisal Marko na 22. decembra 2023. Objavljeno v MP Kaj pa vi pravite ... z Robertom.

Robert, pozdravljen! Že nekaj časa imam eno dilemo, opažanje, o katerem tudi s prijateljicami kdaj debatiramo. Gre za temo skreganosti med Slovenci. Včasih v medijih govorijo celo o razklanosti naroda. Pa ne govorim samo o razdeljenosti zaradi druge svetovne vojne in dogodkov po njej. Govorim tudi o prepirih med sosedi, sovražnem govoru, pa o družinskem nasilju … Nekje sem tudi prebrala, da smo Slovenci v vrhu lestvic tistih, ki se tožijo na sodišču. Kaj pravite – zakaj je tako? Sama si še nisem prišla na jasno.
Brina, 16 let

Slovenci smo že po naravi nastrojeni en proti drugemu.
Med sabo tekmujejo sosedje, družinski člani, prijatelji kot tudi stranke v vladi in izven nje. Nekateri imajo to še bolj izrazito in grejo v res skrajne mere prepirov. Nekateri celo pristanejo na sodišču. Sama sicer nimam opredeljenega natančnega vzroka za to, ampak mislim, da so v veliki meri za to krivi tudi mediji ter seveda zgodovina našega naroda. Naš narod je bil v zgodovini precej razklan in menim, da se je to na žalost preneslo tudi v sedanjost. Sicer ni tako hudo, kot je bilo včasih, vendar se bo poznalo še kar nekaj desetletij. Mediji pa vse bolj spodbujajo k takemu neprimernemu obnašanju. Pa ne samo mediji, tudi vplivneži. Vse večkrat zasledimo konflikte med vplivneži in nekateri jih pač poskušajo posnemati. To obnašanje naroda res ni primerno, ne spoštljivo, kaj šele zaželeno. Narod bi moral držati skupaj, biti enoten, zato prosim, res ne počnite tega, ker s tem ne mečete slabe luči le nase, ampak tudi na cel narod in državo.
Larisa, župnija Sv. Križ – Gabrovka

Razklanost naroda najbolj vidim v času volitev,
ko se začne kampanja, pa ko se pred volitvami pogovarjam s prijatelji. S posmehom mi povedo, da ne bodo šli nikoli na volitve, da je to brez zveze, da so vsi politiki isti. Kdo je torej razklal ta narod, to našo mlado državico? Jaz sem se zelo veselil, ko sem postal polnoleten, da se bom končno lahko udeležil volitev. Sprašujem se, ali res naša domovina ni vredna, da oddamo vsak svoj glas. In zakaj ni vredna mojega zanimanja, mojega časa? Zakaj se ne bi zanimali za razvoj, za prihodnost, zakaj ne bi Slovenci tudi molili za pametne voditelje? Imamo kak pameten razlog? A nam je res vseeno, kdo odloča? Poglejte, koliko manjših ali večjih narodov si po svetu prizadeva za lastno državo in hrepeni po samostojnosti. Že desetletja krvavijo, pa so še vedno pod jarmom močnejših. Boli me tudi izkušnja iz preteklih let šolanja, ko učiteljice niso smele ali niso mogle kaj več povedati na primer o osamosvojitvi Slovenije. Tudi nekateri učbeniki so tako oblikovani, da ta tema pride na vrsto ob koncu šolskega leta, ko smo vsi že z možgani na paši. Je to nalašč? Kdo noče, da se državljanska zavest dvigne? Žalostno dejstvo je tudi to, da smo Slovenci radi na sodiščih. Kaže na to, da se ne znamo pogovarjati, da drug drugega ne slišimo, da ne priznamo svoje zmote in trmarimo kot otroci v trgovini. Menim, da je to posledica slabe vzgoje. Videl sem, kako so učitelji v šolah zasičeni z res nepotrebnimi vsebinami in projekti, namesto da bi nam podali neke osnove za življenje, da bi nam razjasnili temeljna vprašanja, s katerimi se srečujemo.
Uroš, župnija Sv. Križ – Gabrovka

Brina, mislim, da razkol Slovencev v največji meri izhaja
iz svetovnonazorske razdeljenosti, ki Slovence v različnih državnopolitičnih tvorbah deli že kakšnih dvesto let. Ta različnost tudi ne bi bila tako problematična (kot tudi niso kulturne razlike med slovenskimi regijami), če je ne bi komunistična revolucija izkoristila za spodbujanje sovraštva in nasilja. Iz vojnih in povojnih zločinov pa izhajajo nepopravljene krivice in duševno trpljenje na vseh straneh, ki vpliva na naše odzive ali prezir (na družabnih omrežjih). Mislim pa, da nas nepravičnost (mnogi jo vidijo že v neenakosti) v družbi zelo moti, naj bo zaradi naše katoliške ali socialistične naravnanosti. Drugim ne privoščimo večjega ugodja, delavnim pa očitamo grebatorstvo. Sklepam, da sta na slovenske vrednote vplivali nenadnost vsiljene sekularizacije po 2. svetovni vojni in hitra liberalizacija z uvozom zahodne potrošniške kulture, ki jo verjetno tudi sama opažaš (recimo halloween). Tako namesto družine postaja vrednota ugodje, bogastvo. Nevoščljivost in na drugi strani vzvišenost (kot jo na primer opisuje Prežih v Samorastnikih) je vzrok mnogih sosedskih sporov. Zaverovanost v svoj prav pa nam utrjujejo mediji in medijski mehurčki, v katerih ostanemo, če ne iščemo neodvisnih novic. Vprašal sem se, kaj pa nas povezuje. Zagotovo so to praznovanja, mislim da smo Slovenci ob praznovanju bolj družabni od drugih narodov, kljub pregovorni zadržanosti. A državni prazniki, ki minejo brez javnih prerekanj, so morda Prešernov dan, novo leto in martinovo. Vseeno pa je alkohol tudi problem, ki se odraža v družinskem nasilju, obrekovanju in črni kroniki. Tudi v prometu, kot pri zvitosti izogibanja zakonom, marsikdo skuša skrivoma kršiti predpise, jezi pa se na soudeležence, če počnejo podobno. Dvojni standard, ki se najde tudi na sodiščih – res imamo po deležu največ primerov v EU. Če bi lahko ugibal, bi vzrok iskal v zaprtosti vase in nezmožnosti komunikacije. Sam sem pomislil tudi na šolski sistem, ki je nekoč spodbujal tožarjenje drug drugega pred učitelji, sedaj pa vse bolj spodbuja sodelovanje. Na družinsko nasilje pa bi pogledal iz vidika prenašanja vzorcev skozi generacije. Še zgolj dve generaciji nazaj je bila revščina večinoma velika in življenjske razmere težke. Ljubezni in topline v vzgoji je bilo malo. Preživetje je bilo le v garanju, odnosi so trpeli. Verjamem, da so današnje razmere tudi posledica tega.
Hvala ti za to vprašanje, saj si mi dala možnost, da sem se ob premisleku o tem tudi pogovarjal z drugimi. In mislim, da je prav v skupnih pogovorih in iskanju stvari, ki nas združujejo, rešitev marsikatere zamere, čeprav se zdi, da je med nami bolj malo odpuščanja.
Luka, župnija Poljane nad Škofjo Loko

Pozdravljena, Brina,
super se mi zdi, da razmišljaš o našem narodu, da te zanima, zakaj smo Slovenci med sabo tako razdeljeni, da nas v nekem pogledu to celo ločuje od drugih evropskih držav in postavlja na prvo mesto v Evropi. Tvoje vprašanje me je spodbudilo, da sem tudi jaz o tem razmišljala, se pogovarjala z drugimi in prišla do takega zaključka: zagotovo obstaja več dejavnikov, ki vplivajo na sprtost med Slovenci, izpostavila bi pa predvsem tri – zgodovino, vrednote in slovenski značaj.
Kar se tiče zgodovine: med Slovenci so se nesoglasja pojavila večkrat, že v času reformacije, ko so nekateri sprejeli protestantizem, drugi so ga preganjali, kasneje v 19. stoletju med mlado- in staroslovenci, najbolj pa smo se zagotovo razdelili med drugo svetovno vojno in v času po njej, kar seveda posredno vpliva na naše odnose v sedanjosti in je po mojem mnenju glavni razlog za sedanjo napetost v našem narodu. Komunistična partija, ki je pred osamosvojitvijo Slovenije pri nas vladala dobrih štirideset let, ni trpela nobenih tekmecev in drugačnega mišljenja. Nasprotno misleči so ali bežali v tujino ali bili kaznovani (s smrtjo oziroma zaporom) ali pa so morali skrivati svoje prepričanje ter biti pokorni vladajočim. Ta režim je vztrajal do leta 1990, kar pomeni, da je večina danes živih Slovencev še živelo v njem. Na eni strani torej strah in nemoč, na drugi občutek moči in večvrednosti. Postavi se v vlogo nekoga, ki so mu na primer med vojno partizani (se pravi bratje Slovenci) ubili starše, potem pa za to toliko časa ni dobil opravičila oziroma ta umor ni bil obsojen kot največji zločin, pač pa so storilci še danes celo povzdignjeni v narodne junake. Če ni opravičila in odpuščanja, ni pomiritve, in ta nemir, nemara celo sovraštvo, se prenaša iz roda v rod, vse do danes. Odsev zgodovine je tudi v tem, kako Slovenci danes razumemo politiko: levi naj bi slavili pretekli režim, desni pa naj bi zaničevali pomen osvobodilnega boja, ki ga imajo na levi za največjo vrednoto. Po mojem mnenju bi obsodba zločinov, ki so se dogajali med drugo svetovno vojno in po njej, pripomogla k pomiritvi naroda in k spravi Slovencev, da ne bi bilo več take napetosti v narodu. Iz nje namreč v veliki meri zajemajo tudi sovražni govor in prepiri med sosedi. Sicer se danes že počasi dela korake naprej v smislu izkazovanja spoštovanja in pietete do žrtev komunizma (na primer prekop posmrtnih ostankov), vendar se kot družba še zdaleč nismo lotili temeljitega prečiščevanja in iskanja resnice.
Kar se tiče vrednot: gotovo je ena največjih vrednot Slovencev delo in ravno na tem področju imamo problem. Ne cenimo dela eden drugega, večkrat se zviška gleda na fizične delavce in na poklice, za katere ni potrebna zaključena fakulteta. Zato se lahko veliko ljudi ne počuti dovolj spoštovanih, tudi to zbuja napetost. Med Slovenci mesto najde tudi veliko nevoščljivosti in privoščljivosti. Drug drugemu ne privoščimo imetja in uspešnosti, izjemno radi beremo črno kroniko in obrekljive novice, vsaj glede na to, kako cveti tisk, ki jih vsebuje. Eden od vzrokov krhanja odnosov v družini je, da se le-ta na lestvici vrednot pomika za dobiček in uspešnost, zato ji tudi kot družba nismo več tako naklonjeni kot nekoč. Med Slovenci je vedno manj razumevanja za družinsko življenje, ki tako kot služba zahteva veliko truda in odgovornosti.
Kar se tiče značaja: Slovenci veljamo za malo bolj zaprt narod, predvsem v primerjavi z bolj južnimi. Zdi se mi, da medtem ko drugje spore rešijo na ulici z vpitjem en na drugega ali s kakšnim pretepom, Slovenci, namesto da bi se pogovorili, raje pestujemo zamero in se spuščamo v sodne postopke, kot bi se nam to zdel še najkulturnejši način za reševanje medsebojnih konfliktov. Za družinsko nasilje bi spet lahko bila kriva slovenska težnja k zaprtosti, ne h komunikaciji, ter tudi lastnost Slovencev, da radi pijemo alkohol. Naša poraba je namreč nad povprečjem Evropske unije: leta 2019 je registrirana poraba alkohola znašala 11,05 litra čistega alkohola na vsakega prebivalca Slovenije, starejšega od 15 let (NIJZ, 2020).
Takšno je moje mnenje. Upam, da ti bo pomagalo na poti iskanja odgovora na vprašanje, ki se ti je porodilo.
Petra, župnija Poljane nad Škofjo Loko

Osebno gledam na sprtost med Slovenci predvsem z vidika, da nam primanjkuje prostora, kjer bi lahko spregovorili. Zelo hitro se počutimo ogrožene in napadene, čemur pogosto sledi branjenje z vsemi mogočimi sredstvi. Pomembno nam je, kdo bo na koncu zmagal, in seveda, da sem to jaz. Zagovarjam, da je v prvi vrsti potreben prostor, da ljudje spregovorijo, kar ne pomeni, da kogarkoli napadajo, ampak da spregovorijo o svojem zornem kotu. Eno od osnovnih načel vsake komunikacije je problem izhodiščne točke. Svoje doživljanje podelim z ostalimi, ne zato, da bi komurkoli očital in metal kamenje v drugega. Smiselno si je zato prizadevati za tako imenovane kroge pomiritve, ki jih poznajo marsikje v tujini in delujejo pod dežnikom obnavljalne pravičnosti. Lahko bi izkoristili marsikatero okolje, kjer smo ljudje povezani, naj bo to soseska, župnija ali krajevna skupnost. Prepogosto smo usmerjeni navzgor in čakamo, da se nekaj zgodi na nivoju države. Ne smemo pozabiti, da se konflikti odvijajo tudi na drugih nivojih in je zato dobro vzpostavljati modele reševanja in upravljanja s konflikti na različnih ravneh. V Sloveniji že kar nekaj časa poznamo tudi možnosti mirnega reševanja sporov, kjer je tudi več alternativ sodnim sporom. Določene konflikte je treba usmerjati, da vključene strani lahko živijo naprej, v smeri morebitne rešitve, s katero sta lahko zadovoljni obe strani. Zadovoljstvo prinaša mir in spravo. Nobena rešitev ne sme biti izsiljena, ker se v nasprotnem primeru vsebina konflikta vrača kot bumerang. Prav tako si ne smemo zatiskati oči, da konflikta ni oziroma da je ta del zgodovine, kar nas menda v sedanjosti ne zanima več in gledamo le še naprej.

R. Friškovec, Kaj pa vi pravite … z Robertom, v: Ognjišče 12 (2023), 60-61.

Zvezde žarijo

Napisal Marko na 14. decembra 2023. Objavljeno v MP Glasba.

ženski tercet Nataša, Anica, Natalija z organistko Polono Gantar

– Pri Založbi Ognjišče vam ob božičnih praznikih v sodelovanju z ženskim tercetom Nataše Banko, Anice Smrtnik in Natalije Šimunovič ob orgelski spremljavi Polone Gantar predstavljamo glasbeno zgoščenko božičnih pesmi z naslovom Zvezde žarijo. O zgoščenki in adventnem ter božičnem času sem se pogovarjala s sopranistko Natalijo Šimunovič.

– Natalija, z Ano in Natašo ste že dolgoletne prijateljice. Kako ste se spoznale in kdaj ste začele skupaj ustvarjati?
Z Ano Smrtnik sva skupaj obiskovali nižjo glasbeno šolo, kjer sem jaz igrala violino, Ana pa klavir. Z Natašo sva se spoznali v zgodnjih najstniških letih, in sicer je šlo za zanimivo srečanje, dva dni zapored, na različnih dogodkih. Prvo srečanje je bilo na sprejemnih preizkusih za srednjo glasbeno šolo v Ljubljani, drugo pa dan pozneje na avdiciji za Ansambel bratov Stopar, v katerem sva potem obe prepevali več let. Pozneje smo vse tri postale sošolke na srednji glasbeni šoli. Ana in Nataša sta bili kasneje na Akademiji za glasbo pevsko zelo aktivni, prav na ta način pa sta se bolje spoznali tudi s študentsko kolegico, organistko Polono Gantar. Sama sem se takrat zaradi študija viole gibala v bolj inštrumentalnih glasbenih okoljih, prijateljstvo med nami pa ni minilo. Iz srca sem hvaležna, da smo ga ohranile in da lahko skupaj ustvarjamo. Ob tej priložnosti bi se rada zahvalila tudi uredniku Založbe Ognjišče, Mihu Turku, ki nam je omogočil izdajo zgoščenke. Pa tudi njegovi sodelavki Tanji Štuhec, ki se je pravzaprav prva navdušila nad našim petjem, ko nas je slišala ob blagoslovu božjega znamenja v Vrbnjah. Kot tercet namreč priložnostno prepevamo že več let, zgoščenka sakralnih Marijinih pesmi pa je bila naša prva snemalna preizkušnja. Takrat nas je na orgle spremljala Ana, ki je tudi sama organistka. Ker si je želela, da bi se lahko bolj posvetila petju, smo se tokrat odločile, da k sodelovanju povabimo organistko Polono Gantar.

– Na zgoščenki najdemo ljudske božične pesmi, ki so slovenskim poslušalcem dokaj poznane. V čem je posebnost zgoščenke in na podlagi česa ste izbirale skladbe?
Naš cilj je, da ohranimo bogato glasbeno tradicijo slovenske cerkvene glasbe, hkrati pa smo vključile tudi nekaj novitet. Čeprav smo akademske glasbenice, kar pravijo, da se sliši v našem izvajanju, smo želele ohraniti ljudski pevski melos. Takšen glasbeni izraz je na novi zgoščenki pevsko pomagal oblikovati Tadej Sadar. Med znane božične pa smo vključile tudi noviteto, pesem Andreja Missona Zvezde žarijo, za katero je besedilo prispeval Gregor Mali. Opažamo, da organisti po župnijah radi posodabljajo božične repertoarje in da je omenjena pesem pogosto izvajana, s tem pa tudi ljudstvu bolj domača. Kot taka ima potencial, da v prihodnosti postane ponarodela. Tudi zaradi nagovarjajočega besedila smo se odločile, da bo to ime naše zgoščenke. Nekatere skladbe pa smo posnele a cappella, ker se nam je zdelo, da bodo tako bolj neposredno nagovarjale poslušalce. Na takšen način je posneta tudi skladba Sveta noč, ki jo drugače pogosto slišimo v orgelski spremljavi.

– Sami ste zaposleni na glasbeni šoli na Jesenicah, ste tudi mama dveh otrok. Veliko ste v stiku z mladimi. Zanima me, če bi nas moralo po vašem mnenju skrbeti, da bodo slovenske božične pesmi šle v pozabo, glede na to, da na radijskih valovih skorajda ne slišimo več slovenskih cerkvenih božičnih skladb.
Po mojem mnenju bi nas morala skrbeti celotna slovenska glasbena dediščina. Vsa ljudska glasba, vključno s cerkveno, bi morala biti bolj prisotna. Eden izmed glavnih motivov za snemanje zgoščenke je bil ravno ta, da obnovimo in ponovno približamo nekatere slovenske božične skladbe. Na zgoščenki je sicer prisoten dobro vpet material. Dragoceno bi bilo poiskati že bolj pozabljene skladbe. Hkrati pa ne smemo pozabiti tudi na to, da je vredno takšne skladbe še naprej tudi ustvarjati in da spodbuda k ustvarjalnosti na tem področju verjetno ni odveč.

– Kakšen odnos pa imate do pop božične glasbe?
Načeloma me ne motijo, sploh če so z glasbenega vidika kakovostno narejene in imajo sporočilnost, ki je povezana z božičem. Se mi pa postavlja vprašanje primernosti časa predvajanja skladb.

Seznam pesmi:
Nikar ne dremajte (2:08)
Zvezde žarijo (4:54)
Srečna si štalca (2:36)
Dete rajsko, dete sveto(3:03)
Glej zvezdice Božje (2:48)
Spi dete božje,
nam sladko (3:40)
Polnočni zvon (3:42)
Kaj se vam zdi (3:01)
In povedat so prišli (2:16)
Na kamelah jezdijo (2:30)
Svet Jožef in Marija (3:07)
Tam stoji pa hlevček (4:09)
Poslušajte vsi ljudje (3:31)
Ura je polnoči (2:31)
Svitej se, svitej (1:48)
Sveta noč (3:53)

Cerkveno leto jasno loči med adventnim in božičnim časom, ki pa ni vzporeden z glasbeno vsakdanjostjo, ki ji zelo težko uidemo. Zaradi tega so božične pesmi ob vstopu božiča lahko že precej izpete, veliko pričakovanje pa bistveno manjše, saj božič nastopi ob koncu veselega decembra.

– Se pri vas doma še zasliši petje božičnih in tudi drugih slovenskih ljudskih ali ponarodelih pesmi?
Pri nas doma se je vedno pelo in prepričana sem, da bi otroka znala zapeti tudi vse skladbe z zgoščenke. Smo pa zmeraj skrbeli za nekakšno ravnovesje med prepletanjem ljudske in sodobne, popularne glasbe. Iz osebnih izkušenj lahko povem, da je lahko v bogoslužje vključena tudi kakšna skladba, ki ni nastala za cerkveno liturgijo.
Ko smo pred leti v naši župniji pripravljali program za predstavitev birmancev, smo predstavitev začeli s skladbo Na soncu skupine Siddharta. Verz »jaz ne morem več v temi živet« se da po mojem mnenju odlično povezati s sporočilnostjo zakramenta sv. birme, ko Sveti Duh prinese luč v življenje birmancev. Povem lahko, da se je škof ob prepevanju pozibaval in da mu je bila izvedba verjetno všeč.

– Kako doživljate adventni čas?
Prestavljam si, da je bil adventni čas nekoč resnično čas miru, priprave in refleksije. Sama že dolgo nisem doživela mirnega adventa, saj je to obdobje za glasbenike vedno zelo naporno. Po drugi strani pa na dnevni ravni skrbim za refleksije in srečanja z Odrešenikom, tako da bi lahko rekla, da vsak dan znova živim celotno cerkveno leto – od pričakovanj do padcev in rojstva novega upanja …

– Katera je vaša najljubša božična pesem?
Veliko pesmi mi je pri srcu in težko izberem najljubšo. Pri meni igra pomembno vlogo izvedba skladbe, tako da mi je v danem trenutku najbolj všeč tista, ki naredi name največji vtis.

»Cerkveno leto jasno loči med adventnim in božičnim časom, ki pa ni vzporeden z glasbeno vsakdanjostjo, ki ji zelo težko uidemo. Zaradi tega so božične pesmi ob vstopu božiča lahko že precej izpete, veliko pričakovanje pa bistveno manjše, saj božič nastopi ob koncu veselega decembra.«

Včasih je to lahko tudi le instrumentalna izvedba. Všeč so mi vse pesmi na zgoščenki in pri vsaki lahko začutim bližino z Bogom. Nagovarjajo me prispodobe hlevček, na kamelah jezdijo, zvezdice božje, saj prinašajo najčistejša sporočila, ki jih razume tako otrok kot starček.

– Zgoščenko z božičnimi pesmimi je mogoče kupiti pri Založbi Ognjišče. Vas bodo imeli poslušalci priložnost slišati tudi kje drugje?
Dogovarjamo se za nekaj drugih sodelovanj, vsekakor pa gre bolj za priložnostne izvedbe. Posamično pa smo vse vokalistke ter tudi organistka zelo aktivne v domačih župnijah.

– Ste priložnostni tercet. V preteklosti ste že izdale zgoščenko z Marijinimi pesmimi, sedaj božično. Imate tudi kakšne načrte za prihodnost?
Begunjski župnik nam je dejal, da zvenimo zelo meditativno. ? Zavedamo se tega, kakšen repertoar nam je glede na glasove bolj pisan na kožo. Zelo nas nagovarja liturgija, zaradi česar bi rade v prihodnosti posnele zgoščenko z izborom obhajilnih skladb, morda tudi skladb, ki so primerne za povzdigovanje.

– Kakšne želje in pričakovanja imate za letošnji adventno božični čas?
Želela bi si, da bi za božič pozabili na vsa trenja, prestopili medčloveške zamere in se srečali kot Božji dediči, z iskrenim stiskom roke. Moč za to lahko črpamo iz obljube odpuščanja, ki ga je prinesel Jezus s svojo zmago nad zablodo. Vsem pa želim tudi mirne praznike in da jih preživijo v krogu svojih najdražjih.

U. Jeglič, Mladinska priloga, Glasba, v: Ognjišče 12 (2023), 71-73.

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing