Revija - Revija Ognjišče

Ognjišču na pot – maj 2026

Napisal marko na 29. aprila 2026. Objavljeno v Beležnica.

Maj je posvečen Mariji. Gost meseca Žarko Mlekuž nas pelje po romarski Nebeški poti k nebeški mami, kraljici Evrope, na Svete Višarje. Knjiga z enakim naslovom je jeseni izšla pri naši založbi in bralci ste jo dobro sprejeli. Vreme je spomladi prijetno za hojo, zato vam bo gotovo prišla prav tudi kot romarski vodnik. Da bo odločitev za pot lažja, vas vabimo k branju – najprej prispevka, potem pa še knjige.

V maju je tudi veliko prvih obhajil, birm in krstov. Zato smo tej številki Ognjišča na sredino (tudi zato, da jo lahko iztrgate in jo pregledujete posebej) na kar 18 straneh dodali ponudbo naše založbe ob prejemu zakramentov. Krajšo predstavitev naše ponudbe smo vam ponudili že v prejšnji številki. Prelistajte in izberite darilo, ki bo vaše otroke in vnuke spremljalo in hranilo z duhovno vsebino. Dobre knjige so najboljše življenjske spremljevalke in, tako verjamemo, tudi ena od poti, po kateri zašepeta Sveti Duh

V rubriki Družina se potepa vas vabimo na poučen sprehod ali kolesarjenje po Domžalski čebelarski poti. V potopisu pa na potovanje v Tunizijo, ki se je začelo z zapleti, vendar niso pokončali popotniškega navdušenja. Popotniška pa je tudi družina, ki jo gostimo na straneh Božje matematike.

V tokratni Prilogi se ukvarjamo z zanimivim paradoksom. Ta se kaže skozi podatke o humanizaciji hišnih ljubljenčkov in rekordno nizki rodnosti, kjer mlajše generacije raje vse več svojega časa, energije in finančnih sredstev vlagajo v živali kot v lastne otroke. Ob teh trendih se sprašujemo, ali nismo izgubili kompasa in svoje potrebe po bližini in druženju preveč preusmerili v živali namesto v soljudi, hkrati pa smo opozorili na krščanski pogled na vrstni red dostojanstva med človekom in živaljo.

Ob pomladnem vabilu v naravo v Temi meseca pišemo o gibanju, rekreaciji in telesni zmogljivosti slovenskih otrok. Otroci in mladina – med 13. in 29. letom – so telesno manj zmogljivi, počasnejši in z večjim deležem telesne maščobe kot katerakoli generacija pred njimi. To vpliva tudi na njihovo razpoloženje, sposobnosti in duševno zdravje.

Pred začetkom sezone cestne gneče smo se pogovarjali s sociologom in poznavalcem mobilnosti Andrejem Brglezom, ki je med drugim postavil ostro diagnozo slovenske prometne politike – od dvajsetletnih zamud pri infrastrukturi in krize odločanja do vprašanj varnosti, dotaknili pa smo se tudi področja avtonomnih vozil in poplave kitajskih znamk na slovenskem avtomobilskem tržišču.

V letu, ko se spominjamo slovenskih modernistov, bo zanimivo branje tudi prispevek o tiskarju Antonu Slatnarju (ki je natisnil številna dela pisateljev slovenske moderne) v rubriki Obletnica meseca.
Na glasbenih straneh predstavljamo posebne goste – ob tridesetletnici Orkestra Slovenske vojske sta strokovni vodja Fredi Simonič in poveljnik Matjaž Košelnik opisala pot tega orkestra in vsakdanjik glasbenikov, ki združujejo vojaško disciplino in umetniško odličnost.

Uredništvo, Iz urednikove beležnice, v: Ognjišče 5 (2026), 4.

Ognjišču na pot – april 2026

Napisal marko na 30. marca 2026. Objavljeno v Beležnica.

Aprilska številka prihaja med bralce pred veliko nočjo. Ta nas spominja, da je za veliko noč leta 1965 izšla prva številka naše revije. Kristjani se v postnem obdobju pripravljamo na največji krščanski praznik – Veliko noč, ko je križ dobil nov pomen. Kaj pa pomeni odrešenje današnjim ljudem? Pogosto se zdi, da lahko z vso vnemo razlagamo nekomu o neprecenljivi vrednosti vere ali o odrešenju in večnem življenju, pa bo zraven morda le zehal. Zastavljamo si vprašanje, ali sodobni človek sploh želi biti odrešen, in se z njim ukvarjamo v temi meseca.

Pisatelj velike noči je največji mojster slovenske besede Ivan Cankar. V svojih delih se vedno znova vrača k največji skrivnosti naše vere – velikonočni skrivnosti. Opisuje njeno simboliko in jo sooča z našim vsakdanom. Ob 150-letnici njegovega rojstva predstavljamo tega vrhunskega mojstra slovenske besede v prilogi in odkrivamo duhovne razsežnosti njegovega dela.

Živimo v času, ko med nas skozi velika vrata prihaja umetna inteligenca. Tokratni gost Marko Grobelnik nas v pogovoru popelje v ta svet umetne inteligence – kako deluje, kako računalniki danes uspešno avtomatizirajo osnovne človekove sposobnosti in s tem korenito spreminjajo naš vsakdan in delovne procese.

Z vstopom v pomlad se že veselimo novega cvetenja. Pogrešamo pestrost, ki nam jo lahko nudi samo narava, razen če smo tako sposobni in spretni, da si znamo tudi sami pričarati svet rož in cvetlic, kot to počne Ivanka Maguša, ki že osem desetletij izdeluje rože iz krep papirja. Te krasijo marsikatero cerkev ali kapelo ter tudi mnoge domove doma in po svetu.

Ne zgodi se ravno pogosto, da bi glasbene skupine doživele in praznovale 60 let delovanja. To čast in priložnost ima letos Alpski kvintet. Dolgoletni baritonist Janez Per je v pogovoru osvetlil nekatere mejnike in dogodke na tej poti Alpskega kvinteta, ki je svoje uspehe žel doma, še bolj pa v tujini.

V predlogu za aprilski zmenek želimo biti malce hudomušni. Prava mera humorja namreč zelo sprosti ljubezenski odnos. Ali je tudi v Svetem pismu prostor za smeh?
Družina Trdan pričuje o Božjem posredovanju, ko par že sam obupa nad svojo zvezo. Z avtorjem knjige Nebeška pot Žarkom Mlekužem vas vabimo na romanje peš od Dobrovnika v Medžugorje.

Po veliki noči se začnejo birme, za njimi pa prva obhajila. Tudi število krstov se poveča v pomladnem času. Zato smo tej številki Ognjišča na sredino (tudi zato, da jo lahko iztrgate in jo pregledujete posebej) dodali ponudbo naše založbe ob prejemu zakramentov (birme, obhajila in krsta). Prelistajte in izberite darilo, ki bo vaše otroke in vnuke spremljalo in hranilo z duhovno vsebino. Dobre knjige so najboljše življenjske spremljevalke in, tako verjamemo, tudi ena od poti, po kateri zašepeta Sveti Duh.

Uredništvo, Iz urednikove beležnice, v: Ognjišče 4 (2026), 4.

Ognjišču na pot – marec 2026

Napisal marko na 28. februarja 2026. Objavljeno v Beležnica.

Mesec marec je postno zaznamovan. To dokazujejo tudi številni prispevki v tej številki. Marca praznuje 100-letnico izhajanja koroški cerkveni časopis Nedelja. Glavni urednik Vincenc Gotthardt, ki smo ga povabili za gosta meseca, poudarja, da je časnik, ki izhaja v tako težkih zgodovinskih okoliščinah sto let, in to pod istim imenom, res nekaj posebnega. V prvem stoletju je postal osrednje glasilo koroških Slovencev.

V postnem času premišljujemo Jezusovo trpljenje. Po 11 letih si bomo lahko spet ogledali izvedbo Škofjeloškega pasijona na ulicah tega srednjeveškega mesta. S predstavitvijo nekaterih dejstev o pasijonu, posebej pa še s pogovorom z letošnjim režiserjem Marcelom Brunom in sporočilom kapucinov vas vabimo na ogled te izjemne predstave.

Za postni čas si vsak zastavi svoje cilje, odpovedi, naloge … V tokratni Temi meseca je zanimiva zelo aktualna spodbuda, da bi za 30 dni ali kar za daljši čas odložili mobilne telefone oz. jih čim bolj umaknili iz naših življenj. Skratka, povabilo na digitalni post.

Slovenska karitas nas že tradicionalno vabi k odpovedi alkoholu v postu. Zavedati se moramo, da se Slovenija že dolgo ziba med ljudsko pesmijo, ki slavi žlahtno kapljico, in tihim jokom za zaprtimi vrati naših domov. Naj alkohol ne postane rešitev za stisko, notranjo praznino ali bolečino, ki nastaja zaradi odnosov.

Pred 50 leti je v Trstu umrl profesor Jože Peterlin, katoliški izobraženec. Pisatelj Alojz Rebula je dejal, da so skoraj vse povojne kulturne pobude (Radijski oder, revija Mladika, Draga …) njegova zamisel. Posvečamo mu zapis v Obletnici meseca.

Z veliko družino na pot je vedno izziv, pa naj bo to le izlet na »domače« morje. Še toliko bolj pa je izziv pot z letali, trajekti … In če ponagaja še vreme? V potopisu preberite dogodivščin poln obisk Formentere. V rubriki Družina roma gremo v Selško dolino, k Mariji na Sušo. Kljub vlažnim dnem se ne damo, romanja so več kot naša dediščina, naj (p)ostanejo tudi del vzgoje mlajših rodov.

Jezus, kdo si je rubrika za mlade bralce. Tokrat se glavni junak odpravi na sprehod po križevem potu in ob tem najstniško navdušeno izziva Jezusa z zanimivimi vprašanji. Odlična postna spodbuda za mlade. (Stari) starši, ponudite jim zgodbo v branje.

V mesecu marcu, ko se še posebej trudimo izkazati pozornost ženskam in mamam, se lahko zdi še toliko bolj zanimiva misel, kako združiti ženske lastnosti, vezane na milino, s športom, kot je boks. Tokratni Moj pogled prinaša pogovor z Emo Kozin, najuspešnejšo slovensko boksarko ter diplomirano matematičarko. Ob ženskem prazniku so možje, očetje, dedki … pogosto malce ob robu. Marta Novak se v kolumni Pozdravljena pokloni ta pravim dedcem.

Da bi se v postnem času dobro pripravili na največji krščanski praznik in ga poglobljeno doživeli, vam v posebni akciji podarjamo knjigo Zgodbe za post in veliko noč. Več o akciji si lahko preberete na str. 28.

Uredništvo, Iz urednikove beležnice, v: Ognjišče 3 (2026), 4.

Jezus je sveča

Napisal marko na 2. februarja 2026. Objavljeno v Jezus, kdo si?.

Eden izmed praznikov, o katerem mi od nekdaj ni bilo nič jasno, je bila svečnica. Ker drugi februar ne pade vsako leto na nedeljo, tudi k maši na ta praznik navadno ne gremo. Ko pa se je to nekoč vendarle zgodilo (v času mojega življenja zgolj enkrat), nisem razumel, komu na čast nosimo k maši neke sveče. Mama in oče mi takrat pomena tega praznika nista znala razumljivo razložiti, zato se s tem nikoli nisem pretirano ukvarjal. Zadoščalo mi je vedeti, da se tisti dan podira novoletno jelko (če na njej še ostane kakšna iglica, sicer to pri nas napravimo že prej) in pospravi jaslice.
Tudi letos kaže, da ne bo nič drugače. Mama naznani: »Svečnica je, gremo pospravljat jaslice in jelko!« (Dejansko je na njej letos ostalo nekaj iglic, ker je bila neke posebne sorte.) Ko z Veroniko previdno zlagava glinene jaslične figurice v škatlo, se zastrmim v Jezuščka na svoji dlani.
Hm, kaj ko bi letos razkril tole detektivko s svečnico? Nikoli nisem pomislil, da bi lahko vprašal Jezusa samega. Če mi bo seveda znal razložiti tako, da bom razumel. Samo počakati moram, da me obišče.
Veronika pa, kot bi brala moje misli, izjavi: »Ej, a ti veš, kaj sploh praznujemo na to svečnico? Nič prazničnega ni v tem, da moramo pospraviti jaslice in jelko.«
»Ne vem,« odvrnem potrto, »ampak bom ugotovil.« Ne da bi čakal na odgovor, pohitim v sobo, zaprem vrata in na hitro zmolim k Jezusu z zaprtimi očmi (ne vem, zakaj, ampak zdi se mi, da molitev tako bolj deluje). Ko jih odprem, poleg mene že sedi Jezus in se mi smehlja. »Jaaaa?« me nagajivo pobara. »Eeem, a bi mi lahko prosim povedal, kaj danes sploh praznujemo?« takoj preidem k bistvu, saj se vse prevečkrat zgodi, da mi Jezus preprosto izpuhti izpred oči ravno takrat, ko bi imel zanj še nešteto vprašanj.
»No, to boš pa najlažje ugotovil, če pogledaš v izvir.«
Nič mi ni jasno.
»Kaj – a nisi želel detektivke?« nedolžno vpraša. Ajej, povsem sem pozabil, da pozna vse moje misli. Zdaj pa imam.
»Premislil sem si … takoj želim vedeti, iz prve roke,« nestrpno zatrmarim.
»Izvir pa je …« se ne pusti zmesti »… knjiga vseh knjig.« In že ga ni več.
»Pa ne, no! Namesto da bi bil vesel, da se zanimam za njegov svečani praznik, se gre igrice z menoj!« Ima me, da mu ne bi pustil veselja in bi na vso stvar pozabil. Pa ne gre. Preveč me firbec matra. Začnem napenjati možgane. Kaj je že rekel? Izvir? Knjiga vseh knjig? »Ja, itak. Sveto pismo,« prhnem zaničljivo. »To je bilo preveč izi.« S knjižne police izvlečem zaprašeno Sveto pismo in ga odprem. Kje pa naj sploh iščem? Najbrž nekje od Jezusovega rojstva dalje. Preden najdem odlomek o rojstvu pri enem od evangelistov, traja in traja. Uh, koliko hitreje bi šlo na spletu – če bi mi mama dovolila uporabljati računalnik, seveda. Razmišljam, da bi ji povedal, zakaj ga potrebujem, pa se bojim, da mi ne bi verjela ali da bi bila užaljena, ker nisem razumel njene razlage. Pa še čuden bi izpadel. Običajni desetletniki se ne zanimajo za cerkvene praznike.
Odlomku o detetu v jaslih, angelih in pastirjih sledi naslov Jezusa darujejo v templju. Zdaj mi je jasno še manj: a ni on umrl na križu? Berem naprej o nekem Marijinem očiščevanju (okej, to mi je še nekako logično, Marija je prišla iz štale, v kateri je rodila, in si je morala očistiti obleko), pa o žrtvovanju golobčka in grlice (ki se mi sicer neizmerno smilita, ampak zdaj mi je jasno, da Jezus še ni umrl takrat), starčku Simeonu (ki je najbrž Jožefa in Marijo spravil v pošteno zadrego, ker je vedel o malem Jezusu več kot onadva) in prerokinji Ani (ki je, če sem prav razumel, živela v templju!), ampak še vedno mi ni bilo jasno … kaj imajo veze te nesrečne sveče?! Saj sploh nikjer niso omenjene. Tuhtam in tuhtam, hodim gor in dol po sobi z nosom v Svetem pismu, nazadnje pa se skoraj zaletim v Jezusa, ki nenadoma stoji sredi sobe. Pogledam ga in siknem: »Uživaš, ha?« »Neizmerno,« mi neprizadeto odvrne, spet s tistim svojim navihanim nasmeškom. »Rabiš pomoč publike?« »Ne,« užaljeno odvrnem. On pa moj odgovor kar ignorira: »Odgovore boš našel v hiši Gospodovi.« Puf! Pa ga že ni več. Hiša Gospodova, hiša Gospodova … jah, cerkev, kajpada! Kako da se nisem tega že sam spomnil! Pri maši bom dobil razlago Božje besede, kje pa drugje. S pogledom ošinem uro … ojoj, maša je že čez deset minut. Z lažjo, da grem malo na igrišče (saj bom nazaj grede res šel, da mi zaradi tega ne bo treba k spovedi), se izmuznem iz hiše in ves zadihan vdrem skozi cerkvena vrata, ko je uvodna pesem že pri koncu. V trenutku se zavem, da sem edini v cerkvi brez sveče. Ker imam občutek, da so vse oči župljanov uprte vame (čeprav to sploh ni res), se sploh ne morem skoncentrirati na pridigo in razmišljam le o tem, kako sem lahko pozabil to presneto svečo. In ostanem brez razlage. Še pred blagoslovom sveč se izmuznem iz cerkve, saj sem prepričan, da me bo župnik med kropljenjem prebodel s pogledom, ko bo videl, da v rokah ne nosim tistega, zaradi česar obeležujemo današnji praznik. Zunaj pa – tema. Zakaj morajo biti dnevi v februarju še vedno tako bedno kratki! Kaj pa zdaj? Do doma moram prečkati lepo število cest in mama mi je že neštetokrat zabičala, naj nikoli, ampak res nikoli, ne hodim ob robu vozišča brez luči. Ljudje s svečami so že zdavnaj odšli, jaz pa stojim na cerkvenem dvorišču. V temi. Na jok mi gre, vendar si ne upam poiskati župnika, da bi poklical domov. Še vedno se namreč bojim, da me bo ošteval, ker sem na svečnico prišel k maši brez sveče.
Nenadoma me nekdo prime za ramo in teme ni več. Seveda je Jezus. S svečo v roki. »Pridi, bova šla skupaj,« mi tolažeče reče in podam mu roko. Nič si ne upam reči, ker me je neskončno strah, da bo ob najbolj nepravem trenutku spet izpuhtel. In bom spet ostal sam. V popolni temi. Narediva ovinek čez igrišče (tudi na pranje moje laži je pomislil), nato pa me v spokojni tišini pripelje do našega dvorišča, se mi nasmehne in upihne svečo. Ko se moje oči privadijo teme, spoznam, da tudi njega ni več.
Tedaj mi kapne. Veronika odpre vhodna vrata in zaskrbljeno zakliče: »Ja, kje si pa bil toliko časa?«
»Šel sem se detektiva,« ji igrivo odvrnem.
»Kaj pa si raziskoval?« radovedno vpraša.
»Saj sem ti že povedal: ugotavljal sem, kaj praznujemo na svečnico.«
»In? Kaj si ugotovil?«
»Da je Jezus tista sveča, ki jo praznujemo.«
»Jezus je sveča?« je zmedena Veronika.
»No ja, ne dobesedno. Ampak nam dobesedno razsvetljuje poti v življenju.«
»Carsko,« je navdušena mala. Eh, ko bi jaz tako hitro razumel kot ona …

Polona Šergon
risba: Juan Juvančič

Gospod blagruje najino družino (1)

Napisal marko na 1. februarja 2026. Objavljeno v Družinski bohkov kot.

Februar je resda najkrajši mesec v letu, a po drugi strani mesec z zelo pomembno nalogo – povezati božični in postni čas. Na njegovem začetku je namreč praznik Gospodovega darovanja v templju (svečnica), ki dokončno pospravi jaslice, v zaključku februarja pa že vstopimo v štiridesetdnevno obdobje priprave na vstajenjsko alelujo. Veselje novega rojstva si torej podaja roko z veseljem zmage nad smrtjo.

Tako je tudi z nami in med nami: življenje in smrt, smrt in življenje … Vsakodnevna dinamika naju in najine družine: od žalosti k veselju in spet nazaj. Lahko bi s starozaveznim Pridigarjem nekoliko cinično zaključili: »Nič novega ni pod soncem!« (prim. Prd 9) in celo dodali: »… vse je nečimrnost!« (Prd 1,2). A hvala Bogu, da je Jezus prišel dopolnit to postavo in da se je po njegovi zaslugi tam, kjer se je pomnožil greh, še bolj pomnožila milost (prim. Rim 5,12-19). Na koncu je torej vendarle Luč.

4. nedelja med letom

Gospod govori: »V tvoji sredi, Jeruzalem, bom ohranil ljudstvo, ponižno in ubogo, ki bo zaupalo v Gospodovo ime.« (Sof 3,12)

Bog si je izbral tisto, kar je v očeh sveta slabotno, da bi osramotil tisto, kar je močno. (1 Kor 1,27)

Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo. (Mt 5,3)

Celotno bogoslužno branje te nedelje je obarvano s ponižnostjo in uboštvom. Prerok Sofonija, psalmist, apostol Pavel in evangelist Matej drug za drugim vztrajno ponavljajo, kje se skriva ključ do človekove sreče in (duhovnega) blagostanja. Obljuba zemeljske in še bolj večne sreče je za naju in najino družino vsekakor vabljiva, a ob teh napotkih naju lahko kar močno zadane – vse je nekako obrnjeno na glavo: Gospod očitno ljubi ravno to, kar svet sovraži, in dviguje tiste, ki jih svet dobesedno stiska v kot ali vsaj zanemarja in spregleduje.
Kako se lahko najina družina dobro počuti in zadovoljno živi v tej Gospodovi logiki? Naju lahko upravičeno skrbi, da se sredi tega sveta s takšno držo ponižnosti in uboštva ne bo uresničilo to, kar sva si predstavljala kot blagor najine družine oziroma kar sva zasledovala kot cilj najinih dobrohotnih prizadevanj? Mogoče pa Gospod od naju pričakuje ravno to: da ponovno premisliva o cilju. Da znova prevetriva smisel in namen. In končno – da tako jaz kot ti iskreno priznava, da sva se o vsem skupaj verjetno motila – ne gre za to, kakšna naj bi bila midva (uboga v duhu), pač pa za to, kar je Gospodova obljuba – njegovo kraljestvo: tolažba, dediščina, mir, pravičnost … Vse to pa ni sad najinega prizadevanja, ampak njegov nezasluženi Dar. In zato ponižnost in uboštvo!

Pred družinskim oltarjem skupaj preberemo evangelij, blagre. Besedila ne spreminjamo, tudi krajšanja tokrat ne svetujemo. Govor na gori je namreč temeljno besedilo Jezusovega nauka in otroci so ga sposobni razumeti kot celoto. Po branju razložimo besedo blagor: srečen tisti, ki …; Jezus nam daje navodila, kako biti v življenju resnično srečen. S starejšimi otroki se lahko pogovorimo, kdaj je človek srečen, in o tem, kakšna je razlika med trenutnim občutkom zadovoljstva in trajno srečo.
Ob družinskih fotografijah obujamo spomine na vesele dogodke. Mlajši otroci narišejo risbo, ki predstavlja en tak vesel dogodek. Nekoliko starejši rešijo nalogo na povezavi: https://revija.ognjisce.si/wp-content/uploads/2026/02/Blagri.pdf ali si izdelajo knjižico blagrov: https://notredamke.rkc.si/wp-content/uploads/2013/02/blagri.doc.
Pogovorimo se, kako bi lahko v naslednjem tednu skupaj izpolnili katerega od blagrov. Poskusimo biti čim bolj konkretni. Kot starša se odločiva za blagor, ki naju bo okrepil v zakonskem odnosu. Otroci naj se osredotočijo na odnos s sošolci ali prijatelji. Odločitve zapišemo in postavimo na oltar. Ne pozabimo na preverjanje naslednjo nedeljo.
(se nadaljuje)

Ana Glavač

Ognjišču na pot – februar 2026

Napisal marko na 31. januarja 2026. Objavljeno v Beležnica.

V začetku januarja se je od nas poslovil Silvester Čuk. Več kot 60 let je soustvarjal revijo Ognjišče. Mnogi bralci se ga spominjate po njegovih številnih člankih. Posvečamo mu spominski zapis. Zapustil nam je tudi več knjig. Tokrat opozarjamo na njegovi knjigi »za vsak dan« (Svetnik za vsak dan, Misel za lepši dan). To je njegova zapuščina, ki nas lahko vsak dan duhovno bogati.

Slovenci februarja praznujemo kulturni praznik. Za gosta meseca smo povabili pisatelja in prevajalca Petra Svetino, ki tudi mladi rod onkraj Karavank navdušuje za pisanje in je za svoje pisanje prejel že več nagrad.

V začetku februarja praznujemo Gospodovo darovanje v templju (svečnica), ki dokončno pospravi jaslice, proti koncu meseca pa že vstopimo v postni čas. Rubrika Družinski bohkov kot bralcem posreduje načine, kako lahko zakonci in družine konkretno vnesete sporočila Božje besede tega meseca v svoje večerne ali dnevne molitve in pogovore o verskem življenju.

Olimpijske igre so eden najbolj uveljavljenih in pomembnih športnih praznikov na svetu. Zanje je vedno veljalo veliko zanimanje. Leta 1926 so »teden zimskih športov« v Chamonixu za nazaj razglasili za prve ZOI. Letos so pred nami že petindvajsete po vrsti, ki bodo tokrat potekale pri naših sosedih v Italiji.
V okviru tega globalnega športnega dogodka smo se pogovarjali z našo izjemno zimsko športnico Tino Maze, ki je na olimpijskih igrah osvojila štiri medalje, letos pa je bila imenovana za ambasadorko Slovenske hiše v Cortini d’Ampezzo, kjer se bo Slovenija predstavljala med igrami svetu s kulturnim, športnim in turističnim programom.

Na volitvah v nedeljo, 22. marca, bomo odločali o prihodnosti Slovenije v naslednjih štirih letih. Svojo besedo bodo imeli tudi mladi. Kako mladi dojemajo politiko, ali imajo motivacijo za udeležbo na volitvah, kam se obrnejo po informacije in v kolikšni meri prepoznajo odgovornost do svoje domovine tudi z udeležbo na volitvah, pišemo v Temi meseca.

Dnevi se počasi daljšajo, a dolgi večeri nam še vedno postavljajo vprašanje: Kako dobro porabiti čas? Na žalost prednjačijo televizija, neskončno drsenje po telefonu in igranje igric, ki pa niso več le kratkočasje, ampak so postali kradljivci naše svobode in odgovornosti. In to do te mere, da mnogi v tem digitalnem labirintu izgubijo razsodnost in kompas svojega življenja. Tokrat torej nekaj več vsebine tudi o tem, kako poiskati smisel onkraj digitalnih zaslonov.

Če kdo govori iz osebne izkušnje, je prepričljivejši. Če nam o vrednosti življenja govori mlad fant, ki je na vozičku, težko govori, se zaradi oslabljenega imunskega sistema ne more udeleževati dogodkov, kjer je več ljudi, je prepričljiv. Če je poleg tega še uspešen dijak in študent ter predava že na mednarodnih konferencah, je razlog, da preberemo pogovor v rubriki Naši preizkušani z Maksom Lenartom Černelčem toliko večji.

Uredništvo, Iz urednikove beležnice, v: Ognjišče 2 (2026), 4.

Ognjišču na pot – januar 2026

Napisal marko na 31. decembra 2025. Objavljeno v Beležnica.

Vsak nov letnik Ognjišča snujemo z veliko odgovornostjo. Tudi letos smo vam pripravili nekaj novosti, s katerimi bomo obogatili nov letnik. Najbrž ni treba poudarjati, da stare, nosilne rubrike ostajajo. Z letošnjim letnikom je zaradi bolezni nehal pisati za našo revijo Silvester Čuk, eden od ustanoviteljev Ognjišča. Kar celih šestdeset let je s svojimi prispevki bogatil Ognjišče. Delno je njegove rubrike prevzel Tone Gorjup, delno pa Marko Čuk.

Ob prehodu v novo leto si najpogosteje voščimo zdravja, pri čemer praviloma mislimo na fizično zdravje. Pogosto spregledamo, da je za naše življenje pomembno duševno zdravje, ki ga danes ogroža tiha epidemija psihičnih stisk. V prilogi pišemo, kako skrbimo za to zdravje.

Naslednjih dvanajst mesecev bo vsebinsko spremenjena rubrika Družinski bohkov kot vabila celotno družino, da poskuša odkriti še kak skriti zaklad družinskih obredov in praznovanj s poudarkom na nedeljski Božji besedi.

Nov letnik prinaša novo rubriko s poudarkom na duševno zdravje in sicer z naslovom Za ravnovesje duha in mir srca, ki se bo ustavila ob različnih težavah, s katerimi se srečuje sodobni človek. Poudarek bo v iskanju moči, kako vztrajati sredi izzivov. Nova je tudi rubrika o jeziku, ki ste jo želeli številni bralci.

Človek hrepeni po odličnosti. Avtor in novi sodelavec skozi letnik 2026 bo tudi moralni teolog dr. Roman Globokar. Predstavil bo, zakaj kreposti vodijo človeka k odličnosti. Čutim dolžnost, da se zahvalim dolgoletnemu sodelavcu Dragu Tacolu, ki je več let pisal izredno zanimive in dodelane prispevke za našo revijo.

Pred nami so božično-novoletni prazniki – čas, ki ga mnogi doživljamo kot najlepšega v letu. A za številne ta idilična podoba ne drži. Statistika je kruta: skoraj 90 odstotkov vseh spolnih zlorab otrok se zgodi prav znotraj družinskega kroga. V pogovoru z Benjaminom Tomažičem se dotaknemo tega področja.

V tokratni Temi meseca govorimo o Svetem pismu kot viru trdnosti in Resnice v času hitrih sprememb in občutka, da se na nič več ne moremo zanesti. Prav Sveto pismo pa lahko ponudi odgovore na izzive sodobnega človeka, če se ob njem resnično ustavimo in premislimo o njegovem sporočilu.

Nove so tudi zeliščarske vsebine. Skozi vse leto bomo objavljali recepte za mazila, čaje in druge zeliščne pripravke. Obogatili jih bomo z nasveti za nabiranje in varno rabo.

Med pisce se vrača kolumnistka Marta Novak. Njene dosedanje kolumne smo oblikovali v knjigo Narisana na Božji zemljevid, ki je primerno darilo za novopečene mamice, pa tudi tiste z več izkušnjami. Zelo lepo darilo ob praznikih. Rubrika o zmenkih za mlade pare v spoznavanju je bila lani lepo sprejeta, zato smo jo »podaljšali« še za 12 številk.
Ob začetku novega letnika želimo, da ostanete zvesti naši reviji še naprej in podaljšate naročnino nanjo ter jo priporočite tudi svojim prijateljem. Ne pozabite, da je naročnina na Ognjišče tudi lepo darilo.

Uredništvo, Iz urednikove beležnice, v: Ognjišče 1 (2026), 4.

Ognjišču na pot – december 2025

Napisal marko na 30. novembra 2025. Objavljeno v Beležnica.

Kot običajno decembrskemu Ognjišču prilagamo koledar in knjižni katalog. Več o številnih novostih v katalogu si lahko preberete na koncu teh vrstic.
Vsem, ki se ukvarjajo s knjigami in imajo radi knjige, bo zanimiv pogovor z veliko poznavalko srednjeveških rokopisov ddr. Natašo Golob. Odkrila nam bo tudi, koliko je res mračen srednji vek in koliko bogastva lahko odkrijemo v teh rokopisih.

Sodobni svet je čas adventa preoblikoval v bleščeč »veseli december« in hkrati preoblikoval tudi nekatere slovenske adventne običaje. O tem času, tradiciji in običajih je spregovorila poznavalka slovenske kulinarične in kulturne dediščine Edvina Novak. S svojim delom, še posebej z uredniškim sodelovanjem pri kultni Kuharici sestre Vendeline, je pomagala ohraniti pomemben del slovenskega izročila. V času, ko potrošniška miselnost pogosto preglasi mir adventa, nas pogovor z njo povabi k razmisleku, kaj pravzaprav praznujemo.

V tokratni prilogi predstavljamo razvoj umetne inteligence od filozofskih začetkov do sodobnih tehnologij in opozarjamo, kako njen hiter napredek odpira pomembna etična, pravna in družbena vprašanja. Posebej predstavljamo pogled Cerkve, ki zagovarja odgovorno, človeku služno rabo UI ter oblikovanje moralnih načel, med njimi 10 zapovedi za digitalni svet.

Na glasbenih straneh predstavljamo balet Hrestač – Božična zgodba kot pravljično, glasbeno in vizualno bogato predstavo, ki združuje Hoffmannovo pravljico, Dickensovo Božično pesem in glasbo Čajkovskega.

Romarska reportaža nas odpelje k Zagorski Mariji; lepo družinsko romanje je lahko tudi v zimskih razmerah.
V branje priporočamo Božjo matematiko, res čudna in čudežna so pota Gospodova. Preberite v hvaležnosti in upanju na še več takih zgodb v življenju mladih iščočih se parov.

Reviji je priložen knjižni katalog, v njem pa pregled novih izdaj naše založbe, med katerimi seveda izstopa prenovljena izdaja knjig Svetnik za vsak dan. Slikanica Zvezda repatica bo lepo obogatila vaše družinsko adventno pričakovanje. Ob letošnjem »romarskem« letu smo izdali knjigo o Nebeški poti (Cammino Celeste), povabilo na romanje h kraljici Evrope na Svete Višarje. Ob adventnih večerih lahko namesto sodobnih »koledarjev« prebirate Pesem brata Sonca. Ko boste polnili Miklavžev koš, pa ne pozabite, da si darila zaslužijo tudi naše mame in žene, ki so prve Miklavževe pomočnice. Zanje smo pripravili čudovito zbirko besedil, kratkih in močnih, ravno pravšnjih za poživitev vsakdana: Narisana na Božji zemljevid. Prelistajte katalog in naročite: pri Založbi Ognjišče se za dobrimi naslovi in ličnimi naslovnicami vedno skriva tudi dobra vsebina, ki temelji na krščanskih vrednotah.

Naročnina na Ognjišče za leto 2026 bo znašala 52,40 €. Posamezna številka revije pa bo 4,50 €. Naročnino lahko plačate v dveh obrokih. Več preberite na spletni povezavi … vabimo vas, da ostanete naši zvesti naročniki.

Uredništvo, Iz urednikove beležnice, v: Ognjišče 12 (2025), 4.

Maše za ozdravitev družinskega debla ali molitev za pokojne?

Napisal marko na 31. oktobra 2025. Objavljeno v Pisma.

Naj najprej pohvalim vašo revijo Ognjišče. Zelo rada jo prebiram. Lahko jo berejo tako mladi kot stari. Vidi se, da vanjo vložite veliko truda. Najlepša hvala iz srca!
Pišem vam, ker bi si v Ognjišču želela, da spregovorite o temi »družinsko deblo in naši predniki«. Za duše v vicah molimo, prav tako se lahko darujejo svete maše za ozdravljenje družinskega debla. Kakšno je stališče Cerkve do tega?
Iz izkušenj naj vam povem, da se mi zdi zelo nenavadno, da se o tem tako malo govori. Oziroma skoraj nič.
Tudi kakšen kristjan, ki je zelo dejaven v cerkvi in globoko veren, ni naklonjen svetim mašam v ta namen. Meni, da je naša preteklost takšna, kakršna pač je in da se ni dobro preveč ukvarjati s tem. Prišlo je celo do prepira z njim.
Vendar smo zaznamovani z izvirnim grehom Adama in Eve, ki nam je bil izbrisan pri svetem krstu. Seveda smo zaznamovani tudi z grehi naših prednikov. Nismo pa zanje odgovorni. Na primer: Zakaj se potomec dolga leta zapleta v en in isti problem? In se to ne neha. Lahko da je to njegov križ, ki mu je dan. Lahko da nekaj dela narobe in tega problema ne more in ne more rešiti. Ne vem, ali morda gre za neodpuščene grehe njegovih prednikov ali njegove grehe. Samo razmišljam.
Prosila bi vas, da bi o tej tematiki spregovorili strokovnjaki, ki se ukvarjajo s temi vprašanji.
Zdi se mi pomembno, da bi vsi ljudje, mladi in stari, vedeli, da je treba svojo rodbino, preteklost poznati in jo razčistiti, da lahko potem svobodno in veselo zaživimo svojo sedanjost in prihodnost.
Nevenka

Vprašanje molitev za naše rajne predhodnike je v Cerkvi navzoča ves čas; res so se oblike tudi spreminjale. A dejstvo, da so del molitev Cerkve, kaže na nujnost in smiselnost takšnih molitev. Nenazadnje smo z našimi rajnimi povezani tudi v občestvu svetih, zato smo in moramo biti drug drugemu v pomoč. V vprašanju je navedena tudi molitev oziroma sveta maša za ozdravitev družinskega debla. Za trenutek se zaustavimo pri tem poimenovanju. Samo ime in prvotni način ne izhajata iz katoliške tradicije, ampak iz nekaterih drugih krščanskih skupnosti. Se je pa ta oblika molitve tudi pod tem imenom pojavila v nekaterih katoliških molitvenih skupinah in tokovih. Molitev za osvoboditev od greha in njegovih posledic je sicer stalnica tudi v Katoliški Cerkvi in je največkrat povezana z drugimi molitvami, zakramentali in zakramenti.
»Ne« molitvam za »družinsko deblo« med mašo
Pred časom pa se je zgodilo, da so te privzete molitve za ozdravitev družinskega debla in druge molitve za ozdravljenje in osvoboditev razne skupine pričele vključevati v obhajanje svete maše ali druge oblike javnega katoliškega bogoslužja. Tako se je pričelo dogajati, da je čas trajanja teh molitev daleč presegel čas obhajanja svete maše. Zato se je že leta 2000 odzvala takratna Kongregacija za nauk vere (danes Dikasterij za nauk vere) z dokumentom Navodilo o molitvi za ozdravljenje (slovenski prevod v: Cerkveni dokumenti 92, Ljubljana 2001). V njem je navedeno, da katoliška tradicija pozna zarotilne molitve v obredu krsta ali v obliki raznih drugih eksorcizmov (malih in velikega) ter molitev za osvoboditev od zla (nekaj jih je zbranih tudi v novem obredniku eksorcizma), ki izražajo prošnjo za odvrnitev vpliva hudobnega duha ter posledic zmot in grešnih dejanj in vpletenosti v različne oblike slabega; vse do direktne molitve za izganjanje hudobnega duha (veliki eksorcizem). Dokument poudari, da je vedno v ospredju določena oseba in ne cela rodbina; saj so med njimi verjetno nekateri že pri Bogu. V tem smislu je molitev za »ozdravitev družinskega debla« tuja katoliški tradiciji. Zato je ta dokument v svojih disciplinskih določbah jasno zapisal, da se teh molitev ne sme vključevati v obhajanje svete maše in drugih javnih bogoslužij. Lahko pa se seveda moli kot privatna molitev zunaj od Cerkve postavljenih obredov. Torej jih v katoliški obliki in pojmovanju lahko uporabljamo v spontani osebni ali skupni molitvi. Sicer pa imamo v Rimskem misalu vključene obrazce svetih maš za bolnike, umirajoče in za rajne. Prav te slednje lahko obhajamo tudi za rajne v svojem »družinskem deblu«. Pri vsakem obhajanju evharistije ali drugih bogoslužij pa lahko v prošnje vernikov vključimo prošnje za ozdravitev od različnih bolezni ali različnih vplivov.
Kadar se kdo navdihuje v nekatoliških molitvah, je treba paziti, da iz nekatoliških oblik nekritično ne sprejemamo poleg besed tudi nauka, ki se za njimi skriva. V osnovi katoliških molitev mora biti jasno naslednje pojmovanje. Greh ima več sestavin: krivdo in časne ter večne posledice. Krivda je vedno osebna in jo Bog odpusti pri spovedi ali pri popolnem kesanju (z obveznostjo izpovedi pri prvem obhajanju zakramenta sprave), prav tako večna posledica (pogubljenje). Časne posledice ostanejo tudi po zakramentu spovedi, še posebej pa so močne, če do kesanja in odpuščanja ne pride. Te posledice so lahko zaznavne v telesu (npr. zasvojenost, bolezni) ali v psihični strukturi (negativna in boleča čustva, razni negativni vzorci obnašanja, ki se jih lahko navzamemo že v otroški dobi …), kar se odraža v medsebojnih odnosih.
Prenašajo se grešni vzorci, ne pa krivda
V vsakem primeru pa te posledice greha delujejo na tistega, ki je grešil, kakor tudi na druge ljudi, s katerimi je v zvezi, in zato lahko ostajajo navzoče tudi v naslednjih rodovih; prek vmesnih členov. Saj poznamo nemalo primerov, da se določeni grešni »vzorci« pogosto ponavljajo iz roda v rod; npr. alkoholizem, grobost, preklinjanje … Nikakor pa se na potomce ne prenaša krivda. Za lažjo predstavo se lahko spomnimo biološkega dedovanja nekaterih značilnosti ali celo bolezni iz roda v rod; a tudi tu doživimo, da se lahko neka značilnost pri enem potomcu pozna, pri drugem pa ne; ali je v enem kolenu navzoča, nato preskoči nekaj naslednjih pokolenj, in se spet pojavi. Na duhovnem področju pa je še toliko več skrivnosti. Verjamemo pa tudi, da ima vsak človek v svojem življenju možnosti, da se s svojo svobodo in z Božjo pomočjo osvobodi teh negativnih posledic grehov svojih prednikov ali drugih bližnjih, pretrga začaran krog negativnih »vzorcev« in prične nekaj novega, dobrega. Pri tem lahko pomagajo tudi različne oblike molitev, tudi te za osvoboditev od posledic grehov, ki ostajajo navzoče v rodbinskih pokolenjih. Dokaz, da te posledice ne delujejo avtomatsko, so primeri, ko so v isti družini nekateri posamezniki obremenjeni z določenimi posledicami zla, ki lahko izvirajo iz grešnosti prednikov, drugi pa ne. Kadar tako pojmujemo omenjene molitve, se mi zdijo sprejemljive in so pravzaprav nekaj običajnega (zasledimo jo tudi v Svetem pismu) ter lahko marsikomu pomagajo, da se osvobodi določenih »vezanosti«, ki imajo lahko svoj izvor v posledicah grešnih odločitev prednikov. A so jim tudi potomci nekako s svojo odprtostjo za zlo omogočili delovanje. Nikakor pa ni to edini zveličavni način. Saj je končno vsaka sveta maša najmočnejše zdravilo proti vsaki odvisnosti od zla in vsaki posledici greha, ker je neposredno posedanjenje Kristusove daritve na križu in njegovega vstajenja. In samo v Jezusu Kristusu je navzoča vsaka resnična zmaga nad zlom.
Z Božjo pomočjo se lahko izvijemo iz spirale zla prednikov
Poudariti pa je treba tudi, da se katoličan ne more preprosto izgovarjati za svoje zlo ravnanje na druge, tudi ne na prednike. Kolikor je pri kakšni zadevi popolnoma nesvoboden, potem ne moremo govoriti o njegovi krivdi, sicer pa je vedno odgovoren po meri svoje svobode in tudi po meri odgovornosti za svojo nesvobodo v določenem trenutku. To velja tudi za prepričanje, da nihče ne more biti pogubljen zaradi grehov svojih prednikov. Kajti pogubljenje je posledica krivde, ki je nismo priznali in nam je Bog ne more odpustiti, nikoli pa pogubljenje ne more biti posledica časnih posledic grehov, ne lastnih ne drugih. Kdor umre z neodpravljenimi časnimi posledicami svojih grehov, se znajde v stanju vic, ne pekla. Iz tega stanja pa pot vodi le naprej v Očetovo hišo.
Naj sklenem, da sta molitev in pridobivanje odpustkov za naše drage rajne sorodnike zelo potrebna in primerna, saj prek tega krepimo svojo povezanost z njimi. Dušam v vicah lahko z njo pomagamo pri njihovem očiščevanju časnih posledic grehov, ki so jim še ostale. Molitve za ozdravitev in osvoboditev pa lahko namenimo zase ali za še živeče sorodnike, s čimer pa tudi krepimo našo duhovno povezanost in si pomagamo že v tem življenju na poti očiščevanja in napredovanja v svetosti, h kateri smo vsi poklicani.

TURNŠEK, Marjan. (Pisma). Ognjišče, 2025, leto 61, št. 10, str 81-82.

Ognjišču na pot – november 2025

Napisal marko na 31. oktobra 2025. Objavljeno v Beležnica.

Kot običajno novembrskemu Ognjišču prilagamo Miklavževo ponudbo in katalog z jaslicami. Dragi Miklavževi pomočniki, vabimo vas, da jo prelistate. Založba Ognjišče prinaša branje z vsebino. Kljub temu da se knjige na slovenskem trgu dražijo, se trudimo ohranjati kakovost in dostopnost. Prepričani smo, da boste med novostmi in klasikami naše založbe brez težav našli darila za svoje najdražje.

Novembra praznujemo god sv. Cecilije, zavetnice cerkvene glasbe. Z dirigentom, skladateljem in organistom Marjanom Grdadolnikom smo se pogovarjali o (cerkveni) glasbi, o njeni lepoti pa tudi o pasteh, poveznih z njo.

Ob godu sv. Martina iz mošta nastane vino. O vinu razmišljamo v tokratni prilogi, tako z vidika simbolike v Svetem pismu kot o simbolu slovenske kulturne in duhovne dediščine. Hkrati se ta tradicija srečuje s sodobno dobo, ki omogoča in narekuje tudi nove trende, o katerih je spregovoril glavni enolog Vinakoper Boštjan Zidar.

V mesecu novembru na isti dan obeležujemo svetovni dan mladih in svetovni dan boja proti zasvojenosti. Naključje? Morda ne, saj je mladost obdobje oblikovanja identitete, hkrati pa tudi čas ranljivosti in skušnjav. Mnogi se prav v mladih letih srečajo z različnimi oblikami zasvojenosti. Zato tokrat nekaj več o navzočnosti drog med mladimi.

Družinski potep je tokrat kraško obarvan z otroško poezijo Srečka Kosovela. Obiskali smo namreč dogodivščino Zlati čoln v Sežani in se odpravili na pesniški sprehod k škratu Dobrošinu. Na poti smo srečali vilo Danuško, močeradke in dečka s sončnico na rami ter dovolili soncu, da nas poboža – kot v Kosovelovih verzih.
V obletnici meseca se spominjamo vrhunskega striparja Mikija Mustra. Njegove stripe otroci še vedno prebirajo, saj so aktualni in zanimivi, kot bi jih napisal včeraj.

Slovenski smučarski skoki sodijo med paradne športe v naši državi. Uspehi skakalk v preteklih sezonah so rodili visoka pričakovanja javnosti pred olimpijsko zimsko sezono. Kako potekajo zadnji treningi, kaj je prinesla poletna sezona, smo se pogovarjali z Jurijem Tepešem, glavnim trenerjem slovenske ženske A reprezentance.

Odpravili smo se na gradbišče drugega tira med Divačo in Koprom. Gre za največjo investicijo v železniško infrastrukturo v samostojni Sloveniji. Kaže, da bo tir končan v teh nekaj mesecih, do konca marca 2026.

November začnemo s praznikom vseh svetih, končamo pa s praznikom Kristusa kralja. Oba odmevata tudi v tokratnem Ognjišču. O knjigah o žalovanju si lahko preberete na str. 28..

Naročnina na Ognjišče za leto 2026 bo znašala 52,40 €. Posamezna številka revije pa bo 4,50 €. Več o novem letniku Ognjišča in o cenah za prihodnje leto si preberite na str. 23. Tam vas vabimo, da ostanete naši zvesti naročniki.

Uredništvo, Iz urednikove beležnice, v: Ognjišče 11 (2025), 4.

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing