»Ob jubileju rojstva svetega Dominika za nebeško kraljestvo bi rad na poseben način izrazil hvaležnost bratom pridigarjem za njihov izreden prispevek k oznanjevanju evangelija s teološkim raziskovanjem skrivnosti vere. Ko je Dominik poslal svoje prve brate na nastajajoče univerze v Evropi, je s tem pokazal, da je življenjskega pomena bodočim pridigarjem dati zdravo in trdno teološko izobrazbo, ki temelji na Svetem pismu in obravnava vprašanja, ki jih postavlja razum ter je pripravljena na urejen in spoštljiv dialog v službi Božjega razodetja v Kristusu,« pravi papež Frančišek v svojem pismu dominikanski družini za 800-letnico smrti sv. Dominika, njenega ustanovitelja. Jasno je videl nalogo “reda pridigarjev”, kakor se uradno imenujejo dominikanci: dobro podkovani v krščanskem nauku oznanjevati čisti evangelij, ki ga morajo tudi živeti. Tako se družita učenost in preprostost.

EVANGELJSKI ČLOVEK

Eden od spisov zgodovine dominikanskega reda predstavi njegovega ustanovitelja sv. Dominika: »Povsod je z besedo in dejanjem nastopal kot evangeljski človek.« Rodil se je okoli leta 1170 v kraju Caleruega v španski pokrajini Kastiliji. Prve korake v svet učenosti je napravil ob stricu duhovniku. Ko se je odločil za duhovniški poklic, se je nanj temeljito pripravljal. Oskrbel si je potrebne knjige. Prav takrat pa je Kastilijo zadela huda lakota. Po učenosti hrepeneči Dominik je dragocene knjige prodal, da je z izkupičkom podpiral stradajoče. Kot duhovnik se je vključil v skupnost, ki je živela po pravilih sv. Avguština, učeni Dominik je posebno rad pridigal. Ko je s svojim škofom potoval v Rim, kjer je želel dobiti od papeža dovoljenje, da bi odšel v misijone, sta se na željo papeža ustavila v južni Franciji, kjer so tedaj z vso silo nastopali oznanjevalci krive vere, ki so tajili temeljne krščanske resnice. Kriva vera se je hitro širila, njeni pripadniki so sami sebe ponosno nazivali čisti (katari). Papež Inocenc lll. je v tiste kraje poslal svoje odposlance z naročilom, naj pridigajo in oznanjajo resnico. Njihovo poslanstvo je bilo neuspešno, ker so nastopali oblastno in ošabno. Dominik se je z njimi srečal junija 1206 in jim predložil svoj načrt za spreobračanje krivovercev: pridiganje evangelija z besedo, pa tudi in predvsem z zgledom apostolskega življenja. Kakor Jezusovi učenci naj bi v majhnih skupinah, brez sredstev in peš, hodili po mestih in vaseh. Dominik sam je tako delal in tako živel. Papež je odobril način misijonskega delovanja, kakor si ga je zamislil Dominik. Kmalu je ostal sam in je vse svoje moči posvetil misijonskemu delu.

V mestu Prouille je leta 1206 uredil pridigarski dom in dom za vzgojo žena, ki so ga po nekaj letih preuredili v ženski samostan dominikank. Dominik je zelo cenil molitev redovnic za uspešno misijonsko delo. Iz tega mesta je hodil v druge kraje, pridigal, učil, razpravljal, prepričeval in bil ob vsakem času vsem na voljo. Da bi si izprosil blagoslova, je veliko molil, tudi del noči. Ostro se je postil, v molitvi in pokori se je pripravljal na vsakdanje delo. čeprav je bila žetev njegovih prizadevanj pičla, ni odnehal, v trdi šoli misijonskega dela se je naučil ceniti vrednost duš in milost Božjo, ki edina daje pridigarjevi besedi prepričevalno moč.  Sčasoma se je Dominiku pridružila skupina tovarišev, ki jih je Dominik imenoval “bratje pridigarji”. S svojim zgledom jih je učil, da je pričevanje z življenjem najbolj prepričljivo oznanjevanje.

ROJSTVO DOMINIKANSKEGA REDA

Toulouški škof Fulco je 25. marca 1215 nastavil Dominika in njegove tovariše za škofijske pridigarje: zavračali naj bi krive nauke, poučevali ljudi in vodili vernike. Podaril jim je kapelo sv. Romana, kasneje so ob njej zgradili samostan.  Dominik je hotel, da bi njegovi bratje pridigarji postali pravi redovniki z redovnimi pravili, zato je jeseni 1215 spremljal toulouškega škofa v Rim na četrti lateranski koncil, na katerem so se zbrani škofje zavzemali za boljšo izobrazbo duhovnikov in temeljitejšo pridigarsko dejavnost, v Rimu se je prav tedaj mudil sv. Frančišek Asiški, ki je prišel po potrdilo svojega beraškega reda manjših bratov. Dominik se je srečal s papežem Inocencem lll. in mu predstavil svojo zamisel reda pridigarjev. Papež mu je svetoval, naj sprejme pravila kakega že potrjenega reda. Ko se je vrnil v Toulouse, je bratom poročal o pogovorih s papežem, izbrali so pravila sv. Avguština, dopolnjene s pravili za premonstratence. Na začetku leta 1216 je papež Honorij III. v posebnem pismu cerkvenim predstojnikom v Evropi priporočal “red bratov pridigarjev”. Dominikanski red je potrdil 22. decembra 1216.  Leta 1217 je Dominik poslal svoje brate v Španijo in Francijo, sam pa se je odpravil v Italijo in ustanavljal nove postojanke. Dominik je svojim bratom namenil delovanje v dušnem pastirstvu, poleg tega pa so se posvečali intenzivnemu študiju, ne le teologije, ampak tudi drugih ved.

Delovali so kot odlični profesorji po evropskih univerzah in tudi sami ustanavljali študijske zavode. Med najbolj znamenitimi dominikanci sta bila bogoslovna učenjaka sv. Albert Veliki  in sv. Tomaž Akvinski,  utemeljitelj sholastične filozofije. Član Dominikove družine je bil tudi svetniški slikar Fra Angelico,  ki je naslikal več prizorov iz življenja ustanovitelja, po Dominikovi zamisli naj bi bil njegov red brez vsake posesti, omejen na samostan in vrt, na delovanje v svojih cerkvah in v pomoč pri dušnem pastirstvu. Pravico do posesti je dal redu papež Martin V. (1417–1431), zato so se mnoge postojanke tega reda oddaljile od prvotne zahteve po uboštvu. Red se je naglo širil. Na čelu vsake redovne postojanke je prior, na čelu reda general, najvišjo avtoriteto pa predstavlja generalni kapitelj – zbor vseh priorjev. Prvi je bil leta 1220, ko je bil Dominik še živ. V njegovem času je imel red osem provinc, v času reformacije so bile zaprte številne postojanke v Nemčiji in na evropskem severu; hud udarec je red doživel za časa cesarja Jožefa II. v Avstriji in med revolucijo v Franciji, zaradi sekularizacije je bilo v 19. stoletju ukinjenih veliko postojank v deželah zahodne Evrope.

Sredi leta 1221 je Dominik, že zelo bolan, prišel v Bologno. Čutil je, da se mu bliža zadnja ura. Svojim redovnim bratom je obljubil, da jim bo po smrti v večjo korist kakor je bil v življenju. Prejel je zakramente za umirajoče in svojo apostolsko dušo izročil Bogu 6. avgusta 1221. Pogreb je vodil kardinal Hugolin, ki je bil takrat v Bologni, kot papež Gregor IX. pa je Dominika razglasil za svetnika trinajst let po njegovi smrti (1234). O njem je dejal: »Poznal sem moža, ki je popolnoma živel po zgledu apostolov, zato je gotovo tudi v nebesih deležen njihove slave.«  Njegov god je 8. avgusta.

Vodilo dominikanskega reda je: laudare, benedicere, praedicare (slaviti, blagoslavljati, pridigati).  Geslo jubileja je PRI MIZI S SVETIM DOMINIKOM. Nanaša se na tabelno podobo sv. Dominika  kmalu po njegovi razglasitvi za svetnika (1234). – Dominikanski red je dal Cerkvi štiri papeže, nad 80 kardinalov ter okrog 250 svetnikov in blaženih. Med najvidnejšimi so poleg ustanovitelja sv. Dominika že omenjena sv. Albert Veliki in sv. Tomaž Akvinski ter prvi Dominikov naslednik sv. Jordan Saški.  Danes šteje dominikanski red okoli 5.500 članov v 82 državah, od tega skoraj polovico v Evropi. Več kot 2.500 redovnic dominikank v klavzuri (“drugi red”), okrog 24.000 pa je članic “tretjega reda”, dejavnih v dobrodelnosti, v vzgoji in izobraževanju, oskrbi starejših in v misijonih; okoli 120.000 moških in žensk deluje v dominikanskih laiških skupnostih.

DOMINIKANSKI SAMOSTANI NA SLOVENSKEM

V slovesno praznovanje 800-letnice smrti sv. Dominika se vključuje tudi Cerkev na Slovenskem, še posebej celjska škofija, ker na njenem ozemlju delujejo dominikanci v župnijah Petrovče  in Žalec.  Od leta 2017 je v Petrovčah, kjer je Škofijsko romarsko Marijino svetišče, tudi samostan dominikank sv. Katarine Sienske. Slovenski dominikanci cerkveno pravno spadajo pod hrvaško dominikansko provinco, v Sloveniji imajo dominikanski vikariat.

Na slovenska tla so prišli sinovi sv. Dominika leta 1220, že pred njegovo smrtjo, in sicer v Breže (Friesach) na Koroškem,  na Ptuju pa so se naselili leta 1230.  S pomočjo Matilde Ptujske in salzburškega nadškofa Eberharda so zgradili samostan in cerkev Marijinega vnebovzetja. Posvečali so se pridiganju v svoji cerkvi ter pomagali po okoliških župnijah, ukvarjali so se tudi s prepisovanjem starih rokopisov. Samostan se je z donacijami plemičev in bogatih meščanov razvil v umetnostno dragocen kompleks. Pod cesarjem Jožefom II. je bil leta 1785 razpuščen. Leto zatem so ga namenili za vojaško bolnišnico, leta 1928 ga je odkupila mestna občina. Do leta 2012 sta v njem delovala Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož z arheološkim oddelkom in zgodovinski arhiv Ptuj. Leta 1453 je Friderik ll. Celjski, dobrotnik naših redovnih ustanov, ustanovil dominikanski samostan v Novem Kloštru pri Polzeli.  Tamkajšnji redovniki so se poleg dušnopastirskega dela ukvarjali s prepisovanjem besedil in zbiranjem knjig. Tudi temu samostanu, ki je preživljal težke čase za časa turških napadov in kmečkih uporov, je zadal smrtni udarec cesar Jožef ll., kulturno blago pa se je razgubilo.

Dominik je ustanovil red tudi za ženske (“drugi red”), ki je kmalu dosegel tako priljubljenost kakor moška veja tega reda.  Ženski samostani so bili žarišča molitve in poglobljene duhovnosti. Iz vrst dominikank je izšlo nekaj najodličnejših mistikinj, med katerimi je najbolj znana sv. Katarina Sienska (1347–1380).  Dominik je ženske samostane podredil vodstvu moških postojank. Po dominikanskih samostanih so nune gojile glasbo in druge lepe umetnosti, prepisovale in krasile besedila, vezle liturgična oblačila. Posvečale so se tudi vzgoji in izobraževanju (plemiških) deklet. Ženski samostani so bili skoraj edini kraji, kjer je ženska mladina mogla doseči izobrazbo.

V začetnem obdobju dominikanskega reda je na slovenskih tleh zraslo več samostanov dominikank; v Studenicah pri Poljčanah (1237),  v Velesovem (1238),  Marenbergu (Radlje ob Dravi, 1251),  okoli leta 1260 pa še v Kopru. Samostan v Studenicah je bil ustanova Zofije Rogaške, v duhovnem pomenu podrejen ptujskim dominikancem. Tudi studeniške dominikanke so se ukvarjale z vsemi tistimi dejavnostmi, ki so bile značilne za njihove samostane: gojile so glasbo, prepisovale rokopise, vezle in poučevale žensko mladino. Samostan je ukinil Jožef II. leta 1782. Samostan v Velesovem je bil prva ženska redovna ustanova na Kranjskem. Ustanovna listina je bila podpisana leta 1238, z njo je ustanova prejela okoli sto kmetij na Gorenjskem. Tudi v Velesovem so, kot v drugih dominikanskih samostanih prevladovale plemkinje, ki so hiši prinesle materialne dobrine.

Ob ukinitvi leta 1782 naj bi samostan imel eno najlepših knjižnic v deželi. Samostan dominikank v Marenbergu sta ustanovila leta 1251 Siegfried Mahrenberški in njegova mati Gizela. Razcvet je doživel med 13. in 15. stoletjem. Zaradi slabega gradbenega stanja so v letih 1649–1666 postavili tako rekoč nov samostan. Samostan je imel pomembno vlogo za nekdanji Mahrenberg in okolico: v njem je bila prva lekarna v Evropi, nune so se posvečale glasbeni, dobrodelni, zdravstveni, izobraževalni in dušnopastirski dejavnosti. Leta 1782 je bil samostan razpuščen, konec 18. stoletja so ga začeli podirati.

POPEVKA O SV. DOMINIKU

Leta 1963 je bila na lestvicah najbolj priljubljenih popevk v mnogih evropskih deželah, v ZDA in Kanadi ter celo v Avstraliji visoko uvrščena pesem DOMINIQUE. Ob spremljavi na kitaro jo je pela mlada belgijska dominikanka Jeannine Deckers, znana kot “pojoča nuna” ali “Sestra Smehljaj” (Soeur Sourire). Slovensko besedilo A. Hribarja ni prevod francoskega izvirnika, ima šest kitic, ki na prisrčen način opeva poslanstvo sv. Dominika, in odpev, ki se glasi: Dominique – nique šel je peš po svetu tem, / ubog in brez vsega, / in prepeval je povsod, / kar učil nas je Gospod, / vedno hvalil je Boga.
Pesem so radi in navdušeno peli tudi naši mladi na svojih srečanjih.

ČUK, Silvester. sv. Dominik živi že 800 let.. (Priloga) Ognjišče, 2021, leto 57, št. 8, str. 42-47.