Revija - Revija Ognjišče

Olga in Rajko

Napisal marko na 24. junija 2018. Objavljeno v zgodbe.

Ležala je na bolniški postelji, vsa bleda in krhka. Govorila je nekaj po svoje, in kar je povedala, ni bilo tisto, kar smo jo vprašali. Toda ko jo je prijel za roko in se sklonil k njej, rekoč: »Olga, veš, kdo sem jaz?«, se ni zmedla.
»Rajko, ljubezen moja. Zaljubljena sva že dvajset let.«
Pri letih je udarila mimo, saj se je uštela za dobrih štirideset let. Tudi tisto o dolgotrajni zaljubljenosti verjetno ne bo držalo, kajti ta ima, kot pravijo, kratek rok trajanja. Če pustimo ob strani nepomembne časovne okvire, je treba priznati, da je ženica zadela v polno. Zakon in družina sta bila zanjo sveta stvar, negovala in čuvala ju je kot svetinjo. Na svetu ni bilo stvari, ki bi bila pomembnejša od moža in otrok. To je čutila do zadnjega diha, vanjo se je usidralo že tisti usodni trenutek, ko je vstopila v avtobus in ga zagledala za volanom.
Kakšen lepotec, jo je prešinilo in mu to tudi dala vedeti.
»Kako si lep!« so bile njene prve besede. To ve povedati še sedaj, ko mu je sedemindevetdeset let.
Na prvem daljšem postanku jo je povabil na kavo in ji kupil čokolado. Papir, v katerega je bila zavita, je s tresočimi rokami položil v krsto k njenemu truplu.
Naj počiva skupaj z njo, ki ga je čuvala do konca svojih dni, si je rekel.
Dve leti je že, odkar je odšla v večnost, a ni ga dneva, da ne bi šel na pokopališče. Izbral je preprost nagrobnik, vendar ni pozabil dodati kipca v obliki angela.
»Ker je bila kot angel,« je pojasnil, »in angel naj jo čuva.«
Ne more pozabiti, kako ga je imela rada in kako se je posvečala otrokom. Bila je mama, kot so si jo lahko samo želeli.
Ko se v spominih vrača v njuna skupna leta, preskoči tiste čase, ko je bilo treba kruh in še kakšno malenkost zraven prihraniti za otroke, sama pa sta ostala lačna. Tudi tega, da so se v petih stiskali v majhni podnajemniški sobici, ne omenja. Včasih, tako mimogrede, navrže besedo, dve o težkih časih, a hitro doda, da je ljubezen premagala vse.
»Petinšestdeset let sva bila skupaj,« rad poudarja vidno ganjen. »Dobro sva se razumela,« se mu zdi, da mora povedati tudi to, kar smo sicer opazili vsi.
Iz predala vzame otroško srajčko, njegovo prvo. Najprej jo je čuvala mama, potem Olga. Njegovi ljubljeni ženski. Kolikokrat sta majčko vzeli v roke, jo pogladili, jo ponesli k ustnicam, kolikokrat sta se nanj obrnili z ljubeznijo.
Vsak teden se, letom navkljub, odpravi po poti, ki ju je združila. Ustavi se v lokalu, ki je najbližji tistemu, kjer sta prvič pila kavo. Nikogar več ni, da bi z njim obujal spomine, zato se je prav razveselil, ko je neki možak potrdil, da se še spominja modrega avtobusa, ki je kmalu po vojni vozil skozi kraj.
»No, jaz sem šofer, ki ga je vozil,« mu pojasni, vesel, da ni sam v spominih na tiste nepozabne čase.
Vsak dan ji na njenem grobu zagotavlja, da se bosta nekoč spet srečala. Ve, da ga bo, tako kot vedno, pričakala odprtih rok in morda mu bo pojasnila, komu ali čemu je bila namenjena njena zadnja beseda:
»Hvala lepa.«

Rafaela, (zgodbe), Ognjišče 6 (2018), 91.

Kamen iz potoka

Napisal marko na 24. junija 2018. Objavljeno v zgodbe.

Skoraj ni bilo počitnic, da Jakob in Luka ne bi za kakšen teden odšla na deželo k dedku in babici. Tega sta se dečka zelo veselila, kajti pri dedku in babici je bilo vse drugače. Zdelo se jima je, da se je tam čas ustavil, saj ni bilo vsakdanjega hitenja, nikamor se ni mudilo. Dedek in babica sta bila vse dni samo njuna, družbo pa so jima delali bratranci in sestrične iz bližnje vasi. Največ sta se Jakob in Luka družila z Blažem in Zalko, ki sta bila njunih let. Skupaj so premerili vse poti v okolici, se potikali po gozdovih, si pripovedovali izmišljene zgodbe in si zaupali drobne skrivnosti, ob slabem vremenu pa si krajšali čas z računalniškimi igricami.
Tega pa dedek ni prenesel in hitro je našel zanje kakšno delo ali pa jih je vzel s seboj v svojo delavnico. Ko so bili še manjši, je pustil, da so zabijali žeblje v deščice, ki so jim prišle pod roke, ali prežagali vse, kar se jim je zdelo predolgo. Dedka to ni motilo, jezilo pa ga je, da jih ni mogel navaditi, da bi za sabo pospravili.
Ko so bili malo večji, jih je popeljal na krajše izlete po bližnji in daljni okolici. Ob odhodu jim je babica naročala: »Pa pametni bodite!« Vnuki so prikimali, kar je pomenilo, da se bodo lepo obnašali.
»Zakaj nam babica vedno tako govori?« je Jakob med potjo vprašal Blaža. »Mar nismo dovolj pametni?«
»Ne vem, kaj misli babica, ampak vedno, kadar gremo po kakšnem opravku, nam tako naroča,« je dejal Blaž, ki je babico bolje poznal.
»Včasih babica še doda: ‘Pa dobro opravite!’« je povedala Zalka.
Ko jim je naslednjič spet polagala na srce ta svoj nasvet, jo je Blaž naravnost vprašal: »Babi, kaj misliš s tem?«
Babico je vprašanje presenetilo. Kako naj na kratko pove, kaj obsegajo ta njena naročila in želje. »Mislim … da ne počnete neumnosti, da delate, kakor vas učijo starši … da ste dobri otroci.«
»A tako,« so rekli vsi hkrati in hoteli oditi.
»Kadar se kdo od vas odpravlja na pot, mu zaželim, da pametno ravna, potem pa ga spremljam z molitvijo,« je dodala babica. »Moja mama je molila za nas otroke in za svoje starše, njeni starši so molili zanjo in za svoje starše, jaz pa molim za vaše starše, moje otroke, in za vas.«
»To si nam že povedala,« je pohitela Zalka.
»Saj vem! Včasih pa se sprašujem, kdo se bo spomnil mene …«
Blaž jo je začudeno pogledal: »Kaj misliš, da smo tako slabi? Mislim, da smo boljši, kot si misliš ti.«
Pohiteli so skozi vrata, ker jih je dedek nestrpno čakal.
Nad vasjo so zavili na stezo, po kateri so le redko hodili. Čez kakšne pol ure so prišli do potoka, ki je bil tudi sredi vročega poletja poln bistre vode. Bili so presenečeni, ko je dedek sedal na skalo ob potoku, ker so vedeli, da zanj pred uro hoje ni počitka. Snel je klobuk z glave, počakal, da so se okoli njega zbrali vnuki, nato pa z roko segel globoko v vodo, iz nje potegnil kamen in ga obdržal v svoji široki dlani.
»Glejte, kako lep je ta kamen.«
Vnuki so gledali, pa razen tega, da je bil kamen moker in gladek, niso opazili nič posebnega.
»Samo poglejte, kako je gladek in lepo oblikovan. Nikjer nobenega ostrega roba.« Vsi kamni v potočni strugi so takšni, so si mislili vnuki, rekli pa niso nič, ker niso vedeli, kaj ima dedek za bregom.
»V času, ki ga ni bilo malo, se je ta kamen brusil ob drugih, ker jih je tekoča voda premetavala sem in tja … Podobno se dogaja tudi pri ljudeh. Brusimo se drug ob drugem. Pa tudi drugače imamo ljudje s kamni nekaj skupnega.«
»Dedi, ti pretiravaš,« se je zasmejala Zalka.
»Da smo podobni kamnom?« se je začudil Jakob.
»Od starejših možakov sem slišal, da so jim stari ljudje, ko so bili oni še otroci, pripovedovali, kako so gradili našo župnijsko cerkev. Takrat še niso zidali z opeko, ampak so uporabljali kamne. Zidavo je vodil izkušen gradbeni mojster. Hodil je po zidarskem odru in z železno palico udaril po vsakem kamnu, preden so ga vzidali. Če ni prav zazvenel, so ga morali zavreči.«
»Kamen naj bi zvenel?« se je čudil Blaž.
»Točno to! Če znaš pravilno udariti po njem, zazveni in s svojim zvokom sporoča, kaj se skriva v njem. Moj oče je za svoje veselje rad obdeloval kamen. Ko sem malo zrasel, sem mu kdaj pomagal. Včasih mi je naročil, naj kakšnega razpolovim. Od vseh strani ga je ogledoval, nato po njem z ogljem potegnil črto. “Po njej tolči in se bo razpolovil,” mi je rekel. Tolkel in razbijal sem s kladivom, pa nič. “Kar še udarjaj, slišim, da že drugače poje,” je dejal oče. Jaz pa nisem ničesar slišal. Čez nekaj časa me je opozoril: “Ali zdaj slišiš?” Udaril sem in poslušal: kamen je res spremenil glas in kmalu se je razletel na dva kosa.«
Dedek je malo počakal, kot da zbira besede za nauk svoje pripovedi. »Kdor zna poslušati, sliši celo kamen,« je dejal slovesno. Kaj šele žive stvari.«
»Mi ne pojemo kot kamen,« je ugovarjal Jakob.
»No, tudi ljudje se oglašamo podobno. Tistim, ki nam znajo prisluhniti,« je poudaril dedek.
»Prisluhniti moramo najprej sebi,« se je oglasila Zalka.
»To si dobro povedala! Vidiš, kamen tega ne more,« je zadovoljno pripomnil dedek. »Z leti se boste naučili marsikaj – tudi poslušati druge in sebe.«
»Dedi, kaj ne vidiš, da smo že odrasli?« je bil skoraj užaljen Blaž.
»Res ste že veliki,« je odvrnil dedek, »niste pa še odrasli.«
»Če ti tako rečeš,« je bolj zase rekel Blaž, ki ni hotel ugovarjati.
Dedek je pobožal kamen, ki ga je ves čas pestoval v roki. »Vesel sem, da ste veliko skupaj in se brusite drug ob drugem. Ko vas gledam, kako se imate radi, mi zaigra srce.«
Še enkrat je pobožal kamen, nato pa ga skrbno spravil v nahrbtnik. Ni povedal, zakaj, vnuki pa so uganili, da ga bo v svoji delavnici položil na polico, kjer ima spravljene same pomembne reči.
JARC, Janko, Smiljan. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 7, str. 92.

Nasvet za na plažo

Napisal marko na 22. junija 2018. Objavljeno v MP kolumna.

Kako priti do lepega telesa

Junij je. Prepričan sem, da je skrb, kam in kdaj boste šli poleti na dopust, počasi že zamenjalo vprašanje, kakšni boste tam. Če ste dobro organizirani in ste stvar splanirali, je za vami že cel mesec (ali dva) trimčkanja, zdravih obrokov, trebušnjakov ali fitnesa, mogoče – če ste zadevo resno zagrabili – celo vsega naštetega skupaj in si pred ogledalom že zadovoljno ogledujete rezultate svojih naporov. Če ste zamudniki in vas je tako kot mene junij popolnoma presenetil, pa je verjetno že prepozno, da bi svoj trebuh spremenili v mišičasti šestorček, postrgali zimski celulit in utrdili svoje nekoliko razpuščene obline v napete in atletsko zapeljive hlebčke. V tem primeru verjetno mrzlično iščete instant gele, ki topijo maščobo, medtem ko spite, ali pa preprosto stradate, da boste do sredine julija tisto svojo malo preveliko in vsega hudega vajeno zadnjico nekako strpali v oglas za bikini.
Čeprav mu zamerimo, da je okroglo tam, kjer bi radi, da bi bilo ravno, in da je mehko, kjer bi si želeli, da bi bilo trdno, telo ni krivo za nič, zaradi česar ga ne maramo. Telo pač nima besed, zato uporablja drugačna sporočila. Če ima česa preveč, to pokaže tako, da se slabo počutimo. Ravno tako, če imamo česa premalo. Če ne dojamemo namiga, da je telo postalo ali skladišče za naša poželenja ali berač za stvari, ki jih potrebuje, pa mu jih ne damo, potem odreagira, kot odreagira. S podočnjaki, skrčeno držo, z alergijami ali maščobnimi blazinami, ki molijo čez pas.
To je tisto, kar nas pred ogledalom boli: telo namreč vsem pove, kakšni smo v resnici. In na plaži, kjer ni na njem skoraj nobene prikrivajoče cunjice, je to še toliko bolj očitno.
Zato so geli, trebušnjaki in stradanje čisto odveč. Samo še ena od mask so, ki si jo poveznemo na obraz. Četudi jo gradimo mesec ali dva, je to še vedno maska, ki jo bomo septembra pospravili na police telovadnic. Za božič se bomo spet prenajedali, kolo pa nam bo rjavelo na dežju. Trebušček bo rasel, dokler nas ne bo spet zaskrbelo, da bi ga bilo mogoče dobro skriti. In tako je naše telo vse kaj drugega kot svetišče (1 Kor 6,19). Bolj kot to je nosač drobnih večernih sladkih razvad in suženj, ki mora za dobro fasado garati in stradati.
Če pa bi razumeli, da je treba zmerno in zdravo jesti ne zato, da bi shujšali, ampak da bi se dobro počutili, če bi vedeli, da je telovadba potrebna, ker gibanje pomlaja telo, izloča strupe in izboljša pretok krvi, in ne, ker se z njo pride do postavnih mišic, če bi se odpočili, ko smo utrujeni, vstali, ko smo dolgo sedeli, in če bi šli v trgovino ali k maši peš namesto z avtom, potem ne bi potrebovali nobene mučne in zahtevne priprave za na plažo. Ne zato, ker bi bilo naše telo s tem podobno tistemu na reklamnih panojih, ampak ker bi na ta način svoje telo, kakršno pač že je, končno imeli radi.

RIJAVEC, Marko. (kolumna MP). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 6, str. 88.

Deset korakov več

Napisal marko na 22. junija 2018. Objavljeno v MP kolumna.

Še se spomnim tistega trenutka, kot bi se zgodil včeraj. Filmski prizor. Zavidljivo lepo dekle s pisanim klobukom in sončnimi očali je iz plastičnega lončka po slamici srkalo ledeno mrzlo oranžno pijačo. Ozadje ni bilo tako pravljično, zabojniki s smetmi so ji delali družbo. A glej ga zlomka, prav v tistem trenutku je oranžnega napoja zmanjkalo, in dekle je, malce žalostno nad tem nepreklicno resničnim dejstvom, v trenutku iztegnilo svojo mično roko ter se kar je bilo mogoče hitro znebilo svojega plastičnega bremena. In svetleči lonček je izginil v temno tišino gnijočega listja, ostankov paradižnika in ostalih pomij, ki so jih ljudje odvrgli med biološke odpadke.
Enako huda sveta jeza me je zgrabila pretekli teden, ko sem iz cerkve izpred oltarja prinesel povsem izmučeno cvetje in v enakem rjavem zabojniku odkril prazne pločevinke piva. Težko verjamem, da zaradi barvne slepote nepridipravi niso vedeli, za kateri zabojnik gre, ali pa da je nekdo resnično mislil, da imamo na tržišču tudi kaj takega, kot so samorazgradljive pločevinke. Čisto preprosto, šlo je za malomarnost, nič drugega. Nekomu se pač kot tisti mladenki sredi Rima ni ljubilo narediti desetih korakov več, ni se mu ljubilo potruditi se. Mu pač ni bilo do tega. Se mu pač ni zdelo pomembno.
Od takih lažjih izbir se naš planet kopa v plastiki. In od takih lažjih izbir človek postopoma uniči svoje življenje. Ker se nam ne ljubi narediti desetih korakov več za nekaj dobrega, lahko v našem življenju postane vse slabo. Ljudje današnjega časa smo obupali nad svetom, postali smo brezvoljni, ne ljubi se nam več početi kaj dobrega, ker pogosto ne vidimo rezultatov svojega truda. Dobrota je sirota. Saj, lahko je res tako in prav mogoče smetarji res stresejo vse skupaj v isto kanto. Morda res na koncu vse pristane na istem kupu. Toda saj ne gre za rezultat, gre za to, da naredim, kar morem. Da se potrudim, to je vse, s čimer koli, kar zahteva od mene nekaj napora. Ker je, tako mi je nekoč rekla neka stara gospa, to, kar čutimo kot napor, vedno znamenje, da delamo nekaj pravega in nekaj pomembnega: spreminjamo sebe.
In za to gre, ko nekaj terja od nas, da naredimo deset korakov več: da se nekam premaknemo, naprej, tja, kjer še nismo bili, ker je tam tisti naš jaz, proti kateremu moramo stopiti, kar moramo postati. Ker je to naša naloga v tem svetu, naše poslanstvo, narediti nekaj korakov več.
To pišem predvsem sebi, ko stojim pred začetkom novega šolskega leta. Skoraj zagotovo me čakajo napori, ki jim ne bom videl smisla, ker je tako vsako leto. Zato si pišem. Da se bom spomnil, ko bo s kakim človekom težko zdržati, ko bo šel moj trud v prazno, ko se bom tolkel po glavi, zakaj sem tak bedak, da se trudim, četudi drugim sploh ni mar za to. Vsak korak šteje. In ljubezen, ki se skriva v naporu, ta ljubezen nekaj ustvarja, čeprav majhno in nevidno, saj sem to, kar sem danes, predvsem zato, ker se je nekdo trudil z menoj.

RIJAVEC, Marko. (MP kolumna). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 9, str. 88.

Janez Krstnik

Napisal marko na 22. junija 2018. Objavljeno v Za začetek.

Ni lahko biti prerok!
Ljudje obračajo svoje plašče po vetru, ti pa si brez plašča. Gol.
Kajti Božji klic te je zalotil nepripravljenega, sredi noči. Vendar nisi okleval. Nisi izgubljal časa ne s prtljago ne s slovesom ne s sanjami, ki so ostale neodsanjane in ne z nočjo, ki je ostala neodspana. Pustil si za sabo dom, družino, sanje in temo noči. Vstal si in stekel v jutro! Saj ko pokliče Ljubezen, šteje vsaka sekunda, vsak utrip srca! Kdor presliši Božji glas, umre še tisti trenutek, še preden se dopolnijo njegova leta. Živi, vendar je kot da bi spal.
Ljudje obračajo svoje plašče po vetru, ti pa si gol. In ne ljudje ne veter ti ne morejo ničesar vzeti.
Ni lahko biti gol. Ne imeti ničesar razen zaklada v Bogu.

Ni lahko biti prerok!
Ti pripravljaš Gospodovo pot, ljudje pa iščejo bližnjic. Ravnaš krive poti, ljudje pa imajo raje ovinke. Ni lahko stati na križiščih in usmerjati na tesno in strmo pot v življenje. Ni lahko biti neopažen. Ni lahko, ko ljudje korakajo mimo tebe po udobni poti v pogubo.

Ni lahko biti prerok!
Požreti moraš marsikaj. Požreti moraš marsikaj grenkega. In kobilice so tu še najmanjši problem.
Ni lahko požreti muhe – iz katere so ljudje naredili slona. Pa požri slona, če moreš?! Ti pa moraš. Ker si prerok. A Bog je s tabo. In Bog je milosten. In ti da moči. In da medu. Medu divjih čebel. In tvoje besede, prerok, postanejo sladke kot med. Tvoje besede, prerok, postanejo divje, kot divje čebele. Tvoje besede pikajo kot čebele. Tvoje besede umirajo kot čebele. Tvoje besede hranijo kot med, se cedijo kot med, sladijo kot med …

Ni lahko biti prerok, ko ti ljudje prisluhnejo … ko te opazijo … ko se ustavijo … Ko se ti zazdi, da ti morda celo verjamejo! Ni lahko biti med ljudmi, ko jih zmoti tvoja golota! Saj ne zmorejo verjeti, da lahko nekdo nima nič, ker ima vse v Bogu. Ni lahko ostati prerok, ko ti ponudijo obleko … ko te oblečejo … Ko skleneš kompromis z ljudmi, z Bogom in s seboj ter si nadeneš obleko preroka, narejeno iz kamelje dlake. Smrdiš. Tvoj vonj se ljudem zdi odvraten. Ne prenesejo tvoje bližine, a te lahko vsaj od daleč gledajo. In poslušajo.
Ni lahko biti prerok, ko ljudje zvedo zate. Ko postaneš znan in popularen. Ko postaneš zvezda: muha enodnevnica, iz katere so naredili slona, ki ga bodo slej ko prej požrli! Ni lahko, ko ljudje od vsepovsod pridrvijo, da bi te poslušali, da bi te videli … Ni lahko, ko te sprašujejo in ti poznaš odgovore … Ko jim odgovarjaš in te poslušajo … Ni lahko, ko ti verjamejo!
Ni lahko biti ponižen, ko te častijo, ker si skoraj gol! Ni lahko biti ponižen, ko tvoje besede letijo kot čebele in pikajo kot čebele! Ko se tvoje besede cedijo kot med in so sladke kot med. Ni lahko ostati ponižen, ko tvoje medene besede zagrenijo, kot da bi zagrizel v kobilico, pa te še vedno poslušajo in ti morda še vedno verjamejo, še vedno pa te občudujejo in častijo. Ni lahko ostati prerok, ko se ti približa skušnjava napuha!
A prerok ostane prerok, le če ve, da je le prerok! Le če ve, da to ni ne njegov med ne njegova divjost. Da to niso ne njegove besede ne njegovi odgovori. Prerok ostane prerok, le če ve, da sta njegova le telo in golota. Da še vonj ni njegov!
Prerok je prerok, le ko ve, da pride večji od njega. Ki mu ni vreden odvezati niti jermenčka na sandalah.
Prerok ostane prerok, le če ve, da mora stati na križpotju in množici, ki bi rada šla po udobni, kazati pravo pot: tesno in strmo!.

Ni lahko biti prerok.
Ljudje plavajo s tokom, ti pa se mu upiraš. Zabredel si do pasu in čez, vkopal si se in kljubuješ toku, ker veš, da si most, ki bo pomagal ljudem iti preko in čez. Na drugo stran.
Ni lahko vztrajati, ko veš, da povezuješ levi in desni breg. A vztrajaš, ker veš, da povezuješ levi in desni breg.

Ni lahko biti prerok, ko ljudje v vsakem golobu vidijo Svetega Duha ali ko ga ne prepoznajo niti, ko se odpre nebo. Ni lahko razločiti in razločevati med navadnim grmenjem in božjim glasom!

Ni lahko biti prerok.
Ker prerok ne napoveduje prihodnosti iz zvezd ali kavne usedline. Prerok ne preračunava verjetnostnih računov in ne vodi statistike. Prerok ne citira ne znanstvenih ne svetih knjig.
Prerok govori resnico. Pa najsi gre za preteklost, sedanjost ali prihodnost.
Prerok govori resnico! In jo pove tako navadnim ljudem, kot tudi farizejem, cestninarjem in vojakom. In kronanim glavam. Še posebej kronanim glavam!

Ni lahko biti prerok.
Kajti ne konča se, ko rečeš: »Glejte, ta je ta, ki mora priti. Ta je Božji Sin!« Konča se, ko za svoje besede, za svoje preroštvo zastaviš življenje. Dušo, srce in glavo.

Ni lahko biti prerok!

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 7, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Koliko stane človek

Napisal marko na 22. junija 2018. Objavljeno v MP kolumna.

Oni dan sem se to vpraševal, oni dan, ko se je med najin pogovor vtaknil telefon. Vendar sem trmast človek, hotel sem si ga priboriti nazaj, dalje sem ga spraševal, nadaljeval sem, kakor da se ni nič zgodilo. Potem sem postal siten, hotel sem prevzeti pozornost, ki jo je namenjal svoji mali napravici, pa mi ni uspelo. Pogovarjal sem se z njim, on pa je vztrajno gledal na ekran, ne da bi me medtem enkrat samkrat pogledal. Potem je vendarle dvignil pogled, ko sem ga vprašal, koliko stane njegov telefon, in me osupnil s številko blizu pol tisočaka.
Visoka cena za telefon in precej majhna za človeka.
Vsaj nekaj manj moram biti vreden zanj, da se mu ne splača, da bi me pogledal, vsaj sto evrov manj moram biti vreden, ker je sto evrov prva vsota, ki se pozna. Tako v svojih mislih pridem do denarja, ki ocenjuje mojo vrednost, štiristo evrov, »krasno ceno, s katero so me ocenili.« (Zah 11,13) Razmišljam, koliko bi ameriški trgovci pred dvema stoletjema odšteli za tako šibkega zamorca, kot sem sam, mislim si, da ne veliko, a da bi spričo močnih meč in stegen vendarle ponudili več kot štiri stotake. In sem malce razočaran. Je res škatla pred mano sposobna dati več kot moje besede, moja prisotnost, moj iskreni nasmeh? Bi za petsto evrov s to srebrno napravico res dobil več? Ne znam obirati bombaža, niti hitro računati, niti ne vem za vse rezultate tekem, ne znam se boksati in ne prinašam bonus točk. Znam pa poslušati, te objeti in pobožati, se ti nasmejati, znam ti narediti lep spomin. Ni vse to, kar imam in kar znam, ni vse to vredno vsaj petstotih evrov ali več? Mogoče petnajstih minut pozornosti? Klica, ki zvoni v prazno? Preslišanega sporočila? Ustavljenega posnetka?
Mogoče pretiravam. Mogoče pa molčeče pare na kavi z osvetljenimi obrazi, morda zdolgočasene otroke ob starših, ki drsajo po telefonu, ko jih peljejo z vozičkom na sprehod, mogoče starše, ki svoje pozornosti lačne otroke utišajo s sijočo tablico, in najstnike, ki panično trepljajo svoje žepe, razumem čisto pravilno. Da je mogoče res prišlo do neke čudne inflacije in smo ljudje dandanes preveč poceni ali pa so naši telefoni preprosto predragi. Ali pa smo cene pomešali med seboj in ne vemo več, katero je dražje, katero vrednejše in katero pomembnejše. Nekje so nas prinesli okoli, morda so se pri reklamah zlagali. Tako plačujemo preveč za stvari, zaradi katerih si ne moremo privoščiti tistega, kar res potrebujemo. Kot da ne bi vedeli več, da ti vožnja z mercedesom pri kruljenju v želodcu prav nič ne pomaga.
Morda pa je ravno to krivo, da mu zame ni bilo treba plačati, da sem prišel v njegovo življenje kot sonce, kot morje, kot tihe zasnežene gore nad mlado zelenim travnikom, kot barve zahoda. Morda mi je to zmanjšalo vrednost. Ker smo ljudje pozabili, da so stvari neprecenljive vrednosti vedno zastonj.

RIJAVEC, Marko. (MP kolumna). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 5, str. 88.

Razmišljanje po človeško ali po Božje?

Napisal marko na 16. junija 2018. Objavljeno v Pisma.

Ob blagoslovu župnijske kapele v enem od poletnih mesecev, so se me dotaknile besede, “razmišljajmo bolj po Božje in ne toliko po človeško”, katere nam je v srce položil jezuitski pater, ki velja za izredno globoko mislečega človeka.
Človeškega razmišljanja se poslužujemo prav vsi, tako tudi funkcioniramo v življenju, navsezadnje smo tako in tako samo ljudje. Če začnemo razmišljati po Božje, pa postane naše razmišljanje vse bolj obširno, kar je v popolnem nasprotju s človeškim razmišljanjem, ki je naravnano zelo na ozko. Pri človeškem razmišljanju razumem, da gre zgolj za uresničevanje lastnih želja, doseganje ciljev, skrb za rutinske in življenjske potrebe, predvsem na materialni ravni. Včasih me kar žalosti, da ljudje tako ozko razmišljajo ter svoje življenje vse bolj želijo osmisliti z bogatenjem materialne ravni. Življenjsko spoznanje, da smisel življenja ni le v materialnem smislu, temveč v predajanju Božji volji in v Božjem razmišljanju, ni dano doumeti vsakemu človeku. Božje razmišljanje nam daje neskončno širino. Daje nam moč.
Pa se res poslužujemo Božjega razmišljanja tudi takrat, ko nam je hudo, ko se v naša življenja prikradejo razne preizkušnje? Prav v težkih preizkušnjah, ki nam jih pošilja Bog, pogosto klonemo in ne razmišljamo po Božje. Takrat se pokaže naše ozko človeško razmišljanje, še huje, Boga krivimo za nastale težave. Veliko lažje nam je po Božje razmišljati, ko nam je lepo, ko smo veseli, ko nam vse teče gladko. Spoznanje, da ni vedno enostavno razmišljati po Božje, je pa pomembno, da si osebno prizadevamo v to smer razmišljanja. Pri tem si neizmerno veliko lahko pomagamo z osebno molitvijo, s skupno molitvijo z zakoncem, z branjem hvalnic/večernic, z rednim udeleževanjem pri svetih mašah, z izpraševanjem vesti …
Vrhunec dosedanjega mojega razmišljanja po Božje, pa je spoznanje, da vse težave in probleme rešujmo z Božjo voljo. Čeprav nam je včasih tako zelo hudo, da smo popolnoma na tleh, je najbolje vse prepustiti delovanju Božje volje. Če to ni Božje razmišljanje?
Gabrijela

Ker v pismu ni direktnega vprašanja, ampak bolj razmišljanje na temo ‘Božjega’ in “človeškega” razmišljanja, še malo skupaj nadaljujmo to razmišljanje. Vedno je pomembno poznati celoten kontekst nekega pojma, ki ga kdo uporabi, saj so pojmi velikokrat dvoumni ali pa lahko imajo še več pomenov. Z omenjenima pojmoma je gotovo tako. ’Človeško’ razmišljanje lahko pomeni zgolj to, da razmišlja človek. In človek ne more razmišljati drugače kot človeško; torej človek ne more dobesedno razmišljati po ‘božje’, ker ni Bog. Ko poskušamo poglobiti dojemanje človekove sposobnosti razmišljanja, nam svetopisemsko razodetje in nato teološka razglabljanja razkrijejo, da je Bog človeka ustvaril kot umno, misleče bitje, ki je sposobno razmišljanja že po naravi; a takoj po stvarjenju je Bog človeka postavil v ‘rajsko stanje’ dodatne milosti, ki je vse njegove sposobnosti še oplemenitilo. Zato je bilo njegovo razmišljanje v raju še posebej prodorno in razsvetljeno. A to milostno sposobnost razsvetljenega razuma je z drugimi darovi z grehom izgubil, kar pomeni izgon iz raja. Še več, iz besedil lahko zaznamo, da ni samo izgubil ‘dodatnih’ rajskih darov, ampak da so se poslabšale tudi naravne sposobnosti, ki jih je prejel po stvarjenju. Tako govorimo od padca v greh naprej o zatemnjenem razumu in o oslabljeni volji, ki je nagnjena k slabemu. Tako smo spoznali že dve vrsti ‘človeškega’ razmišljanja: rajsko in po padcu v greh. In tega slednjega smo po deležnosti na izvirnem grehu in njegovih posledicah deležni vsi. A je Bog obljubil pomoč pri premagovanju teh posledic že na samem začetku (1 Mz 3,15), kar se je z učlovečenjem Božjega Sina in njegovim učenjem ter odrešenjskim delom na enkraten način uresničilo. Prav preko Jezusovega Duha, lahko človek ponovno svoje razmišljanje in spoznavanje usmeri v prvotno smer, seveda spet s pomočjo milostnega Božjega daru. In kadar nam uspe razmišljati v okviru evangeljskega oznanila in Jezusovega vzgleda življenja ter v skladu z naukom Cerkve, ki razkriva evangeljske vidike v novih situacijah, ki jih v Jezusovem času še ni bilo, lahko rečemo, da človek razmišlja ‘po božje’. Kar pomeni, da bi podobno razmišljal tudi Jezus, ki je v svoji človeški naravi razmišljal po človeško; ker pa se je učlovečila druga Božja oseba, je bilo to njegovo človeško mišljenje tudi ‘Božje na človeški način’. In verjetno je tudi to eden izmed razlogov Božjega učlovečenja, da je tako ‘Božje’ prišlo do človeka na človeški način in postalo tako človeku dosegljivo. Zato je mogel Pavel zapisati, da v Kristusu “telesno biva vsa polnost božanstva” (Kol 2,9). Ker pa so posledice greha še naprej dejavne, tak način razmišljanja ni enostaven in se je potrebno zanj nenehno očiščevati s pomočjo branja in premišljevanja Božje besede, z molitvijo, z obhajanjem zakramentov in prebiranjem verskih besedil, ki razlagajo izkušnjo in nauk Cerkve. Zlasti primeri svetniških življenj nam lahko pri tem veliko pomagajo. Sicer lahko ponovno drsimo v ‘posvetno’ razmišljanje, ki ga največkrat razumemo kot nasprotnega prej omenjenemu, in je egoistično usmerjeno. Zato Pavel spodbuja Rimljane in seveda nas: »Ker je torej Bog tako usmiljen, vas rotim, bratje: Darujte svoja telesa v živo, sveto in Bogu všečno žrtev; to je vaše smiselno bogoslužje. In nikar se ne prilagajajte temu svetu, ampak se tako preobražajte in prenavljajte duha, da boste razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno,« (12,1-2).
Glede težkih trenutkov v življenju pa poznamo različne reakcije. Nekateri v njih res še bolj zdrknejo v razmišljanje, ki se oddaljuje od evangeljskega ali Kristusovega, ki je prav zato vzel nase najhujše človeško trpljenje, da bi nam v njem dal zgled pravilnega mišljenja in ravnanja. Nekaterim pa prav situacije trpljenja odprejo um in srce za skrivnosti Božje bližine, ki se je oklenejo.
Glede ravnanja po ‘Božji volji’ pa bi opozoril samo na nevarnost, da si jo lahko tudi preveč po ‘človeško’ predstavljamo in v imenu ‘Božje volje’ uresničujemo svojo voljo ali voljo kakšne skupine. Ker se je v zgodovini že dogajalo, in se še, da je kdo v imenu ‘Božje volje’ celo ubijal ali teptal človekovo dostojanstvo drugim ali sebi, nam je razumljivo, da ni vedno vse, kar posamezniki imenujejo ‘Božja volja’, res nekaj, kar je v skladu s krščanskim razodetjem. Da bi to preprečili, je potrebno vedno razločevanje duhov, v katero je vključeno tudi občestvo Cerkve, ki zagotavlja skladnost odločitve s svetopisemskim razodetjem in celotno tradicijo Cerkve.

TURNŠEK, Marjan (Pisma). Ognjišče, 2018, leto 55, št. 6, str 39-40.

Krst otrok

Napisal marko na 15. junija 2018. Objavljeno v Papež spodbuja.

Krst omogoči Kristusu, da živi v nas, nam pa, da živimo združeni z Njim za sodelovanje v Cerkvi, vsakdo po svojih zmožnostih za prenovitev sveta. Krstna kopel, ki jo prejmemo samo enkrat, razsvetljuje vse naše življenje in vodi naše korake proti nebeškemu Jeruzalemu. Imamo stanje pred krstom in po krstu. Zakrament predpostavlja pot vere, ki ji pravimo katehumenat, seveda takrat, ko za prejem krsta prosi odrasla oseba. Že od prvih časov krščanstva pa so krščevali tudi otroke v veri staršev. In glede tega bi vam rad nekaj povedal. Nekateri mislijo: čemu krstiti otroka, ki ne razume? Upamo, da bo zrasel, da bo razumel in bo sam zaprosil za krst. Toda to pomeni, da nimamo zaupanja v Svetega Duha, kajti ko otroka krstimo, v tega otroka vstopi Sveti Duh in Sveti Duh spodbuja v tem otroku, na njemu primeren način, rast krščanskih kreposti, ki se bodo kasneje razcvetele. Vedno je treba dati vsem, vsem otrokom, to možnost, da imajo v sebi Svetega Duha, ki jih bo vodil v življenju. Ne pozabite krstiti otrok! Krsta nihče ne zasluži, saj je vedno zastonjski dar za vse, odrasle in novorojene. Kakor se dogaja s semenom, ki je polno življenja, ta dar vzklije in obrodi sad v okolju, ki ga napaja vera. Krstne obljube, ki jih vsako leto obnovimo na velikonočno vigilijo, je treba poživiti vsak dan, da nas krst naredi podobne Kristusu, nas spremeni v Kristusa in da res postanemo drugi Kristus.

Pri obredu krščevanja otrok krščevalec in otrokovi starši naredijo na čelo otroka znamenje križa. Tukaj bi se malo ustavil in vas vprašal: Ali vaši otroci znajo lepo napraviti znamenje križa? Neštetokrat sem srečal otroke, ki se ne znajo pokrižati. Vi, očetje, matere, dedki, babice, botri, botre morate otroke naučiti lepo narediti znamenje križa, ki je ponovitev tistega znamenja križa, ki so ga prejeli pri krstu. Ste me dobro razumeli? Naučite otroke, da lepo naredijo znamenje križa. Če se bodo naučili kot otroci, ga bodo naredili dobro tudi kasneje, kot odrasli.

Kateheza papeža Frančiška o krstu pri splošni avdienci na Trgu sv. Petra 11. aprila 2018.

ČUK, Silvester (Papež Frančišek spodbuja) Ognjišče, 2018, leto 54, št. 6, str. 41.

Jezus ponuja polnost življenja

Napisal marko na 15. junija 2018. Objavljeno v Papež spodbuja.

Evangelist Marko poroča o srečanju Jezusa z mladim človekom, ki je padel pred njim na kolena in ga vprašal, kaj naj stori, da bo deležen večnega življenja (Mr 10,17-21). V tem vprašanju je izziv za sleherno življenje, tudi naše: želja po polnem, neskončnem življenju. Toda kako naj ga dosežemo? Po kateri poti? Živeti zares, živeti plemenito … Koliko mladih si želi živeti in si potem uničijo življenje, ko se odločijo za prazne stvari.
Nekateri mislijo, da bi bilo bolje ugasniti to težnjo po polnem življenju, ker je tvegana. Posebej mladim bi rad povedal: naši najhujši sovražniki niso konkretni problemi, čeprav so resni in zapleteni: največja nevarnost življenja je nezdrav duh prilagodljivosti, ki pa ni krotkost ali ponižnost, temveč povprečnost, malodušnost. Ali je povprečen mlad človek lahko človek s prihodnostjo ali ne? Ne! Obtiči tam, ne raste, ne bo uspešen. Tisti mladi ljudje, ki jih je strah vsega, ne bodo napredovali. Nič malodušnosti, nič povprečnosti! Treba je živeti, ne pa životariti. Povprečneži životarijo. Treba je prositi nebeškega Očeta, da podeli današnjim mladim dar zdravega nemira … Življenje mladega je iti naprej, biti nemiren, zdravo nemiren, sposoben, da se ne zadovoljiš z življenjem brez lepote, brez barv. Če mladi ne bodo lačni resničnega življenja, se sprašujem, kam bo šlo človeštvo? Kam bo šlo človeštvo z mladimi, ki so ravnodušni in niso nemirni?
Vprašanje mladeniča iz evangelija, ki smo ga slišali, je v vsakem od nas: kako najti življenje, življenje v izobilju, srečo? Jezus odgovarja: “Zapovedi poznaš” in mu našteje del Božjih zapovedi. To je vzgojni postopek, s katerim ga hoče Jezus privesti na določeno mesto; že iz njegovega vprašanja je razvidno, da ta človek nima polnega življenja, išče nekaj več, je nemiren. Torej kaj mora doumeti? Odgovori: »Učitelj, vse to sem izpolnjeval od svoje mladosti« (Mr 10,20).

Kako preidemo od mladosti do zrelosti? Takrat, ko začnemo sprejemati svoje meje. Odrasli postanemo, ko se zazremo vase in se zavemo tega, kar nam manjka. Ta človek je prisiljen priznati, da vse tisto, kar lahko stori, ne presega zgornje meje, ne gre čez rob.
Kako lepo je biti možje in žene! Kako dragoceno je naše življenje! In vendar je neka resnica, ki jo je človek v zgodovini zadnjih stoletij pogosto zavračal s tragičnimi posledicami: resnica o njegovih mejah.
Če bi imeli možnost izbirati med originalom in kopijo, mar bi se kdo odločil za kopijo? Tukaj je izziv: najti original življenja, ne kopije. Jezus nam ne ponuja nadomestkov, temveč pravo življenje, pravo ljubezen, pravo bogastvo! Kako nam bi mogli mladi slediti na poti vere, če ne vidijo, da se mi odločamo za original, če vidijo, da vztrajamo v polovičarstvu? Grdo je naleteti na polovične kristjane – dovolim si reči – ‘palčke’; rastejo do neke mere, potem pa ne več; kristjane s skrčenim, zaprtim srcem. Ni lepo naleteti na vse to. Potrebujem zgled nekoga, ki me povabi na ‘preko’, na ‘več’, da nekoliko zrastem. Sveti Ignacij je ta ‘več’ imenoval ogenj, gorečnost v dejavnosti, ki predrami tiste, ki so zaspali.

Kateheza papeža Frančiška o Božjih zapovedih pri splošni avdienci na Trgu sv. Petra 13. junija 2018

ČUK, Silvester (Papež Frančišek spodbuja) Ognjišče, 2018, leto 54, št. 7, str. 31.

Celice ubijalke

Napisal marko na 15. junija 2018. Objavljeno v Znanost in vera.

»V našem telesu vsak dan nastane po nekaterih ocenah tudi milijon rakavih celic.« Moja tokratna sogovornica je Mateja Prunk, mlada raziskovalka z Odseka za biotehnologijo na Inštitutu Jožef Stefan. Vas zanima, zakaj večinoma vseeno ne zbolimo za rakom? Odgovor se glasi: zaradi celic ubijalk.

TUDI V NAŠEM TELESU SO NEKATERE CELICE SEBIČNE
Imunski sistem ima vsak od nas, a po navadi nanj (slabe volje) pomislimo šele, ko zbolimo. V resnici se naš imunski sistem vsak dan spopada s patogenimi organizmi, kot so virusi in bakterije. A to seveda ni vse. Imunski sistem nas ščiti tudi pred našimi lastnimi celicami, ki so skrenile s prave poti – ki so postale rakave. »Naše celice delujejo tako, da pripomorejo k dobremu delovanju našega telesa, rakave celice pa so sebične: ne opravljajo več svoje naloge, ampak se samo delijo, porabljajo hrano in rastejo,« mi razloži Mateja Prunk. Ker se rakave celice pospešeno delijo, kmalu nastane tumor – masa celic, ki ji zdravniki postavijo srh vzbujajočo diagnozo: rak.

CITOTOKSIČNI LIMFOCITI T ALI CELICE UBIJALKE
Danes številni znanstveniki po vsem svetu iščejo načine, kako preprečiti nastanek raka. A za ustrezno rešitev je najprej potrebno poznati mehanizem, ki vodi do njegovega nastanka. In si odgovoriti na še pomembnejše vprašanje: kako rakave celice odstraniti?
»Imunski sistem je zelo široko področje. Moja doktorska disertacija je omejena na eno vrsto celic imunskega sistema. To so citotoksični limfociti T,« mi zaupa mlada raziskovalka, ki je pred nekaj leti glasbeno kariero zamenjala za znanstveno. Prosim jo, naj mi razloži, kaj sploh pomeni beseda citotoksični. Mateja prikima: »Beseda citotoksični je sestavljena iz dveh besed: cito pomeni celica, toksični pa strupen. To torej pomeni strupen za celice.« V naslednjih minutah izvem, da so citotoksični limfociti T celice našega imunskega sistema, ki ubijajo druge celice. A ne vseh, ampak samo tiste, ki jih prepoznajo kot tuje. Drugega imena zanje ni težko uganiti: celice ubijalke.

KAKO CELICE UBIJALKE ODSTRANIJO RAKAVE CELICE?
Naše telo ima številne mehanizme, ki preprečujejo nastanek rakavih celic. Eden izmed njih so tudi celice ubijalke. »Citotoksični limfociti T na različne načine ubijajo tuje celice. Mi preučujemo način, pri katerem uporabljajo litična zrnca,« mi pove moja sogovornica, medtem ko sediva v laboratoriju, kjer potekajo raziskave, o katerih se pogovarjava. V litičnih zrncih so različne molekule, ki lahko ubijejo tujo celico, na primer rakavo. Najpomembnejše molekule so perforini in grancimi. Perforini v celično membrano naredijo poro, skozi katero lahko v rakavo celico vstopijo grancimi. Ti v rakavi celice sprožijo mehanizme, ki vodijo v njeno smrt. Zveni zapleteno? To je šele začetek … »Perforini in grancimi so v celicah ubijalkah shranjeni v neaktivni obliki,« razlaga Mateja in pojasni, da se tako celice ubijalke zaščitijo pred lastnim orožjem. Če bi bile namreč te smrtonosne molekule v celicah ubijalkah v aktivni obliki, bi to pomenilo njihov samomor.
»V našem telesu je ključno ravnotežje in delovanje imunskega sistema, da nas ohranja zdrave. Ne samo pred prehladi, ampak tudi pred razvojem rakavih obolenj,« sklene najin pogovor Mateja.

– Pred začetkom intervjuja ste mi omenili, da ste tudi glasbenica. Kako ste zašli v naravoslovne vode?
V otroštvu me je zanimalo ogromno stvari in ker sem igrala flavto, sem se po končani gimnaziji vpisala na Akademijo za glasbo. Potem sem vzporedno vpisala še Laboratorijsko biomedicino na Fakulteti za farmacijo, ker sem pogrešala naravoslovni način razmišljanja. Dolgo sem mislila, da bom glasbenica, potem pa sem ugotovila, da mi je naravoslovje bolj všeč. Zdaj je glasba moj hobi. Dolgo časa sem sicer poskušala usklajevati obe področji, vendar sem v nekem trenutku ugotovila, da je bolje, da se osredotočim na eno stvar. In sem izbrala laboratorijsko biomedicino. Zaključila sem magisterij, po njem pa je imel prof. dr. Janko Kos na Inštitutu Jožef Stefan mesto za mladega raziskovalca. Ker me je ta tema že prej zanimala, sem se prijavila.
– Kako vzdržujete ravnotežje med delom, družino in prostim časom?
To ni tako preprosto. Februarja sem se vrnila s porodniške, tako da imam še čisto majhnega otroka. Še vedno se učim, kako uskladiti tako družinsko kot raziskovalno življenje. Za flavto mi trenutno zmanjkuje časa, ker vse proste trenutke namenjam družini. Skupaj hodimo na sprehode in izlete, se igramo.
– Kako vidite vlogo žensk v znanosti?
Sama nisem nikoli imela občutka, da me obravnavajo drugače, ker sem ženska. Seveda je zelo odvisno od tega, kje delaš. Se mi pa zdi, da materinstvo najbolj vpliva na razliko med znanstveniki in znanstvenicami, saj večino bolniških za nego otroka izkoristijo slednje. In tu se pojavi problem: če nisi v laboratoriju, ne moreš delati poskusov. To je dejstvo.
– Ali imate kakšne izkušnje s tujino? Veliko mladih znanstvenikov gre po doktoratu v tujino, ker doma ne dobi priložnosti …
Med študijem sem celoten eksperimentalni del magisterija opravljala v Zagrebu. Zdaj vsako leto hodimo na konference v tujino. Kaj bo naprej, še ne vem. Sama si zaenkrat zelo želim ostati v Sloveniji, saj mi je tu zelo lepo. Zelo rada sicer potujem, a še rajši pridem spet domov. Nikoli nisem čutila želje ali nuje, da bi šla v tujino, da bi doživela nekaj novega.
– Kaj vas pri vašem delu najbolj navdušuje?
Zanimivo se mi zdi, kako izgleda naše telo na nek način čisto preprosto, po drugi strani pa je tako kompleksno, da se zdi, kot da še ničesar ne vemo. Nekje sem prebrala misel: če bi bili naši možgani tako preprosti, da bi jih lahko razumeli, potem bi bili mi tako neumni, da jih ne bi mogli razumeti.

CISTATIN F PREPREČI DELOVANJE SMRTONOSNIH MOLEKUL
V našem telesu je mnogo regulatornih mehanizmov, ki skrbijo, da procesi v celicah potekajo normalno. Se še spomnite perforinov in grancimov, smrtonosnih molekul, ki ubijejo rakave celice? V naših celicah so prisotne tudi snovi, ki njihovo delovanje zavrejo. »Cistatin F je molekula, za katero menimo, da prepreči aktivacijo perforinov in grancimov,« mi razloži Mateja Prunk. »Zaradi tega se sposobnost ubijanja pri celicah ubijalkah močno zmanjša.« Posledično so celice ubijalke manj uspešne pri odstranjevanju rakavih celic, zato se v določenem času lahko razvije tumor. Ali ste vedeli, da tudi rakave celice izločajo cistatin F in tako zmanjšajo ubijalsko zmožnost celic ubijalk? Ja, naše telo sploh ni tako preprosto, kot se zdi na prvi pogled.

ŠOLN, Katarina. (Znanost in vera), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 6, str. 64-65.

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing