Urednikova beležnica februar 2018
Februarja praznujemo slovenski kulturni praznik. Morda prevečkrat na ta dan predstavljamo le ‘visoko kulturo’, umetnost, pozabljamo pa na srčno kulturo in kulturo na splošno. Morda ne želimo toliko govoriti o kulturi na splošno, saj je slovensko kulturo v najširšem in ožjem pomenu zaznamovalo krščanstvo, kar pa mnogi danes ne želijo slišati. Zato vam v prilogi predstavljamo posebno zvrst kulture – ljudske slike na steklo.
Umetnosti, predvsem glasbene, se dotikamo tudi v drugih rubrikah. Predstavljamo s. Diano Novak, uršulinko, ki poučuje glasbo in komponira. Prav tako v rubriki glasba predstavljamo zakonca Kosem (Franc in Nina Šenk Kosem). Zanimivo, ker sta kot zakonca zavezana glasbi. Kulture se na poseben način dotika tudi Žiga Gombač, ki med drugim želi v stripu približati mladim delo pisatelja Ivana Cankarja, katerega 100-letnico smrti obhajamo letos.
Sredi februarja začenjamo postni čas. Za ta čas poglobljenega duhovnega življenja smo vam zbrali nekaj knjig primernih za postno branje in premišljevanje. Predstavljamo jih na str. 27. V postnem času je priljubljena ljudska pobožnost križev pot. Pri Ognjišču je izšlo več križevih potov. Njihovo bogato ponudbo si lahko ogledate na str. 27. Tu bi vas opozorili na križeva pota za otroke: lepo ilustriran križev pot Srce, ki ljubi vse ljudi (Berta Golob, Karmen Smodiš). Pobarvaj sveti križev pot (Berta Golob, Silva Karim) je zasnovan tako, da otrok sodeluje z barvanjem postaj križevega pota. Prijetni verzi bodo otrokom približali skrivnost Jezusovega trpljenja in smrti.
Z veseljem lahko napišem, da oddajamo v tiskarno že 13. knjigo v zbirki Zgodbe za dušo – Zgodbe kažejo novo pot. Knjiga je ‘klasično’ zasnovana. V posameznih poglavjih so zbrane zgodbe na določene teme. Več o knjigi si lahko preberete na str. 13. Knjiga bo lepa ‘počastitev’ skromnega jubileja 20-letnice zbirke Zgodbe za dušo, ki smo ga obhajali lani konec decembra, torej pred dobrim mesecem.
Ob tem jubileju smo veseli, da smo dali v ponatis knjigo Dragoceno darilo zgodb. To je že drugi ponatis te knjige, kar priča o priljubljenosti, ki jo je knjiga pa tudi zbirka doživela med bralci. Več o zbirki si lahko preberete v rubriki Gost meseca na str. 8.
Ko govorim o ponatisih, naj omenim še dva: prvi je knjiga Karla Gržana Jaz, Čarli Čeplin, zbirka humoresk našega dolgoletnega sodelavca. V dobrem mesecu je bila skoraj razprodana prva izdaja v 1.300 izvodih. Naj nam knjiga pomaga odkrivati pravi pomen krščanskega veselja. Morda jo bomo v dneh okoli pusta radi vzeli v roke.
Drugi veliki knjigotrški uspeh naše založbe pa je ponatis knjige Silvestra Čuka Svetnik za vsak dan. Najprej je knjiga (v dveh delih), ki je izšla že leta 1999, doživela ponatis (2004). Konec leta 2016 je Silvester posodobil glavno besedilo, urednik Marko Čuk pa je dodal številne nove vsebine (godove, priprošnjike, razloge za spremembe in ukinitve svetnikov …) Ta izdaja je v dobrem letu pošla, prav kmalu pa bo izšla dopolnjena izdaja s številnimi novimi podatki (novi podatki Statističnega urada RS o pogostnosti imen pri nas…) in dopolnitvami (svetniki in vremenski pregovori, svetniki – zavetniki naših cerkva …).
Vsem, ki ste obnovili naročnino na Ognjišče, se prisrčno zahvaljujemo. V času, ki nikakor ni prijazen do tiskane besede, nam vaša zvestoba veliko pomeni. Ostanite še naprej zvesti naročniki in bralci Ognjišča in ga priporočite tudi svojim prijateljem in znancem. Konec januarja boste naročniki po pošti prejeli položnice, s katerimi boste poravnali naročnino.
RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 2, str. 4.
Izraz Blažev žegen najdemo v nekaterih starejših slovarjih, npr. v Glonarjevem Slovarju slovenskega jezika leta 1936: Blažev žegen, blagoslov, ki se v cerkvi daje 3. februarja; splošno v prenesenem pomenu označba za zdravilo, ki sicer nič ne koristi, a tudi nič ne škoduje. Frazem blažev žegen, pisan včasih tudi z veliko začetnico, je povezan s sv. Blažem, škofom in mučencem iz Sebaste v Mali Aziji (v koledarju 3. februarja), oziroma z Blaževim blagoslovom, ki izhaja iz legende o čudežni ozdravitvi dečka. Tega je sv. Blaž čudežno ozdravil, ko se je skoraj zadavil z ribjo kostjo. Zato sv. Blaž velja za zavetnika proti kašlju, golši, otroškim boleznim, kugi, zobobolu ter je zavetnik zdravnikov, gradbenikov itd. in spada med 14 pomočnikov v sili.
Dobrodošli v rubriki, namenjeni razmišljanju o učinkih, ki jih imajo informacijsko-komunikacijske tehnologije (IKT) na naša vsakdanja življenja. Uvodoma moram poudariti, da moj odnos do IKT izhaja iz tega, da nisem t. i. digitalni domorodec, saj sem večji del odraščanja preživel v času, ko te tehnologije še niso bile zelo razširjene. To izkušnjo jemljem kot prednost, saj mi omogoča objektivno primerjavo med tedanjim in sedanjim življenjem, med delovanjem on-line in off-line. Povedano drugače, vem, kaj pomeni napisati in poslati navadno pismo in kaj e-mail. Za današnji čas sem IKT pričel spoznavati precej pozno, in sicer ob koncu srednje šole. Takrat sem namreč dobil prvi osebni računalnik, brezplačni dostop do interneta (preko telefonskega modema) ter elektronske pošte, postal navdušen nad klepetalnicami ter vstopil v svet, ki sem ga do tedaj poznal zgolj iz knjig in filmov.
Proti koncu devetdesetih let prejšnjega stoletja je eden izmed slovenskih internetnih ponudnikov svoje storitve oglaševal s sloganom Svet ni eden, svetova sta dva. Potencialnim strankam je s tem sporočal, da poleg fizičnega sveta, v katerem živimo, obstaja tudi vzporedni, nematerialni svet, ki ga poznamo pod imenom kibernetski prostor. Ta novi svet je bil zelo privlačen, veliko je obljubljal in obetal. Ena izmed ključnih prednosti IKT, nad katero so bili navdušeni vsi, je bila anonimnost. Značilnosti uporabnikov, kot so spol, rasa, vizualni izgled, narodnost ipd. v kibernetskem prostoru niso (več) pomembne. Kar naenkrat je bil lahko vsak človek to, kar je, oziroma kar si želi biti. 
Pomembna posledica, ki izhaja iz tovrstnega razumevanja kibernetskega prostora in je v določeni meri prisotna še danes, je delitev na realni in nerealni svet. V prvega se uvršča izključno fizični prostor, v katerem živimo, medtem ko za kibernetski prostor velja, da so vsa dejanja, ki se zgodijo v njem, le namišljena ali bolje povedano neresnična. Ste se že kdaj vprašali, ali to res velja?
Razlog za obrat k razumevanju dejanj kot resničnih, čeprav so bila povzročena v kibernetskem prostoru, je v tem, da so IKT danes samoumeven pripomoček pri vsem, kar počnemo, na primer nakupovanju, izobraževanju, bančnih in zdravstvenih storitvah itd. IKT so prodrle v vsa področja naših vsakdanjih življenj. Posledično je v kibernetskem prostoru tudi stopnja anonimnosti uporabnikov vedno nižja, saj so elektronske sledi, ki jih namerno ali nenamerno puščamo za seboj, neposredno povezane z našimi imeni in priimki. Že v naslovu elektronske pošte danes vsi uporabljamo prava imena, ta so povezana s spletnimi stranmi podjetij, kjer smo zaposleni, na aplikacijah, kot je Facebook, se predstavljamo s pravimi imeni, tam razkrivamo tudi številne osebne podatke, podkrepljene z osebnimi fotografijami, na Youtubu imamo svoje kanale, kjer ponosno (po)kažemo, kaj znamo početi, na Twitterju objavljamo, kaj trenutno počnemo, na Foresquaru, kje to počnemo, na Instagramu objavljamo starinske fotografije tega, kar počnemo, in na LinkedInu, kaj so naše poslovne veščine.
Kibernetski prostor ni prostor v pravem pomenu besede, je zgolj metafora za okolje, ki ga ustvarjajo IKT. Pri razvoju metafor, ki opisujejo storitve in aplikacije, povezane z IKT, so imeli ključno vlogo avtorji kiberpankovske literature (npr. P. K. Dick, W. Gibson in N. Stephenson), ki to tehnologijo opisujejo v kontekstu odpadniškega življenja posameznikov. Njihova dela so v vizualnem smislu nadgradili tudi filmi, s čimer so metafore sčasoma postale uveljavljena poimenovanja na ravni našega vsakdanjega življenja, nekatere (npr. kibernetski prostor) pa tudi na področju stroke oz. znanosti.
Če bi radi bili nekaj ur v plemeniti, žlahtni družbi, vzemite v roke tole knjigo, v kateri je šestnajst kratkih črtic tržaškega časnikarja in pisatelja Saše Martelanca. Iz njih veje toliko dobrote in lepote, da nas objamejo kot dišeče kadilo v teh prazničnih dneh. »Kako revnejši bi bili spomini, ko bi iz njih ne sijale jaslice iz našega otroštva!« pravi v daljši črtici Betlehem iz UNRRA paketov. Prva leta po drugi svetovni vojni je porušena in lačna Evropa dobivala pomoč iz Amerike. Takrat so bili Martelančevi še v Ljubljani. »Ko je družinski poglavar z nožem odpiral bajni paket, je bila ob kuhinjski mizi grobna tišina. Oči so samo gledale, kaj roke vlečejo iz tiste skrinje najnovejše zaveze …« Od vseh zakladov se je on kot otrok najbolj razveselil zavojčka cigaret znamke CAMEL in sicer zato, ker je bilo na drugi strani zavojčka naslikano neko mesto Bližnjega vzhoda. »Zame je bil to v hipu Betlehem. Povečal sem ga in podaljšal, po svoje pobarval, kot sem vedel in znal. In nastala je kulisa, ki se je mojim prvim povojnim jaslicam tako imenitno podala.«
Tematika, ki jo zajemajo vaša vprašanja, je precej zahtevna in bi za jasno razumevanje bilo potrebno veliko več prostora, kot ga nudi ta odgovor. Izpostaviva morda vprašanje, ali lahko amulet, oziroma uročen predmet ali kako drugače preklet, vpliva na človeka. Človek je telesno duhovno bitje, torej sta v njem združeni materialna in duhovna razsežnost, ki sta med seboj povezani. Za lažje razumevanje: ljubezen je npr. duhovna resničnost, a jo mora človek izražati z telesnimi, materialnimi sredstvi (darilo, poljub, spolni odnos …), da jo drugi lahko v celoti zazna; čeprav ima seveda tudi samo notranja naklonjenost, neizražena ljubezen do nekoga, tudi določen vpliv nanj, a ga le-ta ne more dejansko prepoznati in individualizirati. Podobno je tudi zlo (slabo) prisotno na obeh ravneh, tako na duhovni (resnično zlo) in na materialno telesni, na kateri se izraža navzven. Vemo tudi, da duhovno dogajanje na neki način »prepoji« materialne resničnosti: npr. romarski kraji, kjer se je prikazala Marija ali kjer že stoletja ali desetletja ljudje veliko molijo, delujejo na skrivnosten duhoven način drugače, kakor drugi kraji. Tega sicer ne znamo »fizikalno« ali »kemično« razložiti, a človek in tudi ostalo stvarstvo je več kot samo to, kar mi o njem vemo, zatorej delujejo okoli nas tudi silnice in »procesi«, tako na duhovni kot materialni ravni, ki jih še ne poznamo (pomislimo samo na atomsko sevanje, ki je obstajalo in delovalo tudi, ko ga še nismo poznali). Če to velja za pozitivni pol (dobro, svetost, ljubezen, Bog), velja v določeni meri tudi za negativni pol (zlo, slabo, hudi duh). Pomislimo na razne »preklete« kraje, kjer so se dogajali npr. zločini in so se na njih pričeli dogajati razni negativni pojavi (paranormalni pojavi), ki so izginili po molitvi, blagoslovu ali celo eksorcizmu nad tistim krajem. Seveda se vse to ne dogaja kar avtomatično in vedno ter povsod, kjer se je kaj podobnega zgodilo (zakaj so pri tem razlike nam ostaja v glavnem skrivnost); tudi na vsakega človeka nima enakega vpliva. Svet duhovnega nam je še veliko večja neznanka, kot svet materialnega.
V današnjem svetu smo vse bolj priklenjeni na stole, časa za gibanje pa imamo vse manj ali skoraj nič. Delež debelih otrok se je v zadnjih tridesetih letih močno povečal. Mnogi za to krivijo hrano. Ali je ta res glavni krivec? Doc. dr. Gregor Starc s Fakultete za šport Univerze v Ljubljani meni, da je največji krivec v resnici pomanjkanje telesne dejavnosti. Več gibanja lahko namreč poleg lepe postave prinese tudi zavidljive učne uspehe.
Danes si skoraj ne znamo predstavljati življenja brez pametnih telefonov in tablic. A čeprav nam ti elektronski pripomočki zelo olajšajo pridobivanje novih informacij, se je po drugi strani z njimi v naše življenje prikradlo precej nezaželenih gostov. Eden izmed njih je zasvojenost in s tem posledično opuščanje telesne dejavnosti. »Sodobna tehnologija je izjemno spremenila način življenja današnjih generacij. Bolj kot dekleta so to občutili fantje, kar se pozna tudi na njihovem telesnem in gibalnem razvoju,« razlaga Gregor in omeni, da podatke o gibalni sposobnosti otrok med 6. in 19. letom vsako leto pridobijo preko šolskega športnega kartona, ki že 30 let deluje v okviru sistema SLOfit.
Z dlanjo oblikuje skodelico. »Ko je skodelica polna, se dodatna tekočina preliva čez rob. Podobno je z znanjem, ki posledično ne ostane v našem spominu.« Nakaže mi, naj pozorno prisluhnem. »Če pa učenje prekinemo s telesno dejavnostjo, se ta skodelica poveča in jo lahko še dodatno dopolnimo z znanjem.«
Zakaj ravno šport? Kako se je začela vaša akademska pot?
Člani neke družine so se zbrali na srečanju. Z njimi je bil tudi stari oče. Otroci so bili že odrasli in so si ustvarili svoje lepe družine. Sorodniki so ga vprašali, kaj bi svetoval tistim, ki bi radi vzgojili svoje otroke tako, kakor jih je on. Njegov nasvet je bil kratek: »Ohranite družinsko molitev!« Poudaril je, da si je njegova družina vedno vzela čas za skupno molitev. »V trenutkih, ki smo jih namenili molitvi, smo čutili, da je Bog z nami, kakor je zagotovil Jezus. Z molitvijo smo krepili vero v njegovo bližino. Družine, ki molijo, prejemajo moč, katere tisti, ki ne molijo, ne poznajo.«
Neverjetno, koliko prahu zmore dvigniti v Sloveniji en navaden blagoslov. Koliko slabih in skritih namenov v tem preprostem pobožnem dejanju zmorejo videti nekateri ljudje! Zanje res velja slovenski pregovor, da ima strah velike oči. Komaj morem verjeti, da se nekateri tako bojijo enega preprostega blagoslova. Zelo majav mora biti njihov ateizem, če ga iztiri navaden blagoslov. Če je do sedaj kdo trdil, da blagoslov nič ne velja, odslej tega ne bo mogel več trditi. Blagoslov zmore vreči pokonci pol Slovenije!