Prag
Nekoč, ko sem bila še majhna, me je mama morala peljati k zdravniku. Spominjam se, da jo je vprašal: »Je bil pri porodu zdravnik?« »O, kje neki, saj še babice ni bilo, kaj šele zdravnik,« mu je odgovorila. Torej sem prestopila prvi prag in iz materinega telesa vstopila v življenje s pomočjo mame, očeta in Boga. Brez njih ne bi prišla čez ta prag.
Rojstna hiša, stara, iz kamna zidana, z debelimi zidovi, stisnjena na sam rob sosedovega vrta. Moj dom, moj grad, v katerem sem bila kraljična. Hiša je imela malo prostorov: vežo, hišo, kuhinjo, shrambo in še eno kamro. Okna so bila majhna, v kuhinji je bilo eno samo, pa še to tako visoko pod stropom, da dolgo nisem videla skozenj na sosedov vrt. Videla sem samo vrhove jablan in jabolka, ki so se bleščala v soncu.
Pred vsakim prostorom je bil prag, tak lesen, že močno izlizan. Največji in najširši je ločil hišo, kot smo rekli glavni sobi, ki je bila hkrati dnevna soba in spalnica, in vežo. Stene so bile debele najmanj pol metra in tudi hišni prag je bil tako širok.
Pred očmi imam nečake in nečakinje, kako so se še čisto majhni prekopicevali čez ta prag. Ko sem jih gledala, mi je prišla misel: “Glej, kot zdaj oni, si se tudi ti plazila čez ta prag, na njem sedela in malicala, se igrala s punčkami iz cunj, kasneje listala po knjigah in jih brala.” Toplo mi je bilo pri srcu, taka domačnost in varnost sta me prevzeli ob tem pragu. V hišnih vratih je bila luknjica in verjetno smo vsi otroci kukali skozi to luknjico, tlačili vanjo razne predmete, jih potem v hiši pobirali in tlačili nazaj.
Spominjam se iz otroških let: Vsa družina je bila zbrana v hiši. Delali smo zobotrebce in poslušali napeto radijsko igro. Mislim, da je bil naslov Inšpektor Maigret. Nenadoma je v to tišino skozi vrata planil sosed in se zavalil na sredo hiše. Spotaknil se je v temni veži ob hišni prag. Mislili smo, da je priletel k nam tisti mrtvi človek, čigar morilca je inšpektor iskal.
Odrasli smo in prišel je čas, ko smo izleteli iz varnega gnezda doma. Prvi se je za to odločil starejši brat. Po poroki, ko je svojo mlado ženo pripeljal domov, jo je v veži vzel v naročje in jo prenesel čez hišni prag. “Da bo nevesta lažje rojevala,” so rekli. Za njim sta čez leta odšli sestri, kmalu za njima še jaz.
Drug za drugim smo vsi štirje klečali na hišnem pragu, mama in oče pa sta nam dala blagoslov. Pokrižala sta nas z blagoslovljeno vodo, izročila v božje varstvo in potočila solzo ob slovesu. Še danes čutim mamin križ na čelu, njeno nežno roko in močno očetovo dlan, ko sem se poslavljala od doma.
Nikoli ne bom pozabila, kako sem veselo planila čez ta hišni prag, da sem bila čim hitreje pri njima, ko sem prvič kot poročena žena prišla domov. Od sreče in ganjenosti smo vsi trije jokali.
Čez hišni prag so čez leta najprej v krsti odnesli mamo. Kljub očetu in bratu, ki sta ostala, je bila hiša prazna, pusta, žalostna, izgubila je tisti svoj sijaj vesele barve.
Oče je zbolel in obležal. Vedno, ko sem prišla k njemu, sem postala na hišnem pragu in se pripravljala na žalostno sliko v hiši. Oče na postelji, ubog, bolan, skoraj nepokreten, a bistrega duha. Oči so se mu živo zasvetile, ko me je zagledal, obraz mu je preletel nasmeh. Njegova, včasih tako zgarana roka, je postala drobna, mehka, prav taka kot je bila mamina roka.
Kmalu so tudi očeta odnesli čez hišni prag. Pridružil se je mami na božji njivi.
Brat je ostal sam, varuh našega ognjišča, našega doma. Prihajala sem k njemu, vedno stopila v hišo in postala na tistem širokem, z leti vedno bolj obrabljenem hišnem pragu. Tudi brat je zbolel; hudo je bil bolan, a nisem hotela misliti na slovo. “Ne, saj se bo pozdravil, saj še ni tako star …” sem si govorila.
Neko čisto navadno jutro so mi sporočili: »Brat je umrl!« Svet se mi je podiral, solze so lile iz oči, samoobtoževanju ni bilo konca: “Več bi bila lahko ob njem, več bi mu morala pomagati …” A kaj, ko nisem mislila na smrt.
Pohitela sem k njemu domov. S težkimi koraki sem vstopila v vežo. Srce mi je za hip zastalo in noge so mi klecnile ob prizoru, ki sem ga zagledala. Moj ljubi brat je ležal na tleh, z nogami v hiši, z glavo v veži. Umrl je na hišnem pragu, na tistem pragu, kjer smo ostali otroci prejeli očetov in mamin blagoslov.
Pokleknila sem k njemu na prag in ga pokrižala, kot nam je to naredila mama, in jokala, kot je za nami jokala naša mama. Brat je prestopil prag večnosti. Ni ga več tukaj, ne iščite ga na tej strani praga.
Molim zanj, molim za mamo in očeta, za vse nas še žive, da se bomo, ko bomo tudi mi prestopili prag večnosti, gotovo sešli, kot smo se sestajali v naši hiši.
Koliko sreče in veselja bo ob tem snidenju, ko nas bo Bog povezal v en velik šopek – v našo družino.
Heli. (zgodbe). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 11, str. 54.
Modrec se je vkrcal na ladjo, da se prepelje na drugo stran morja. Na odprtem morju je ladjo zajel silovit vihar. Visoki valovi so ladjo premetavali sem ter tja kot orehovo lupino. Potniki so bili prestrašeni: eni so molili, drugi vpili, tretji so metali v morje svoje stvari. Modrec pa je mirno sedel. Ko je vihar ponehal in so potniki prišli k sebi, ga je nekdo vprašal: »Kako da tebe ni bilo nič strah? Mar nisi vedel, da nas je od smrti ločevala samo krhka lesena ograja?«
Leta 2017 smo se spominjali 500-letnice reformacije, ki jo je začel Martin Luter. Uradni začetek tega spominjanja je bil 31. oktobra 2016, ko je papež Frančišek obiskal švedsko univerzitetno mesto Lund, kjer je bila pred sedemdesetimi leti ustanovljena Svetovna luteranska zveza, ki je odprta za dialog s Katoliško cerkvijo. Papež je v svoji homiliji pri skupni ekumenski molitvi vse povabil, naj “z iskrenostjo in ljubeznijo pogledamo na svojo preteklost, priznamo svoje napake in prosimo odpuščanja”. Izrazil je hvaležnost za reformacijo, ker je vernikom približala Sveto pismo in poudarila važnost Božje milosti za zveličanje. Na koncu molitve sta papež Frančišek in škof Munib Youan, predsednik Svetovne luteranske zveze, podpisala Skupno izjavo. Z njo “izražamo radostno hvaležnost Bogu za te trenutke skupne molitve, s katero začenjamo spominsko leto 500-letnice reformacije”. Na straneh te priloge na kratko opisujemo razmere v Zahodni Evropi v Lutrovem času, ki so spodbudile njegov nastop, predstavljamo njegovo osebnost in njegovo učenje, ki je povzročilo razdeljenost zahodne Cerkve.
Nekateri so kopičili mnoge donosne službe in uživali dohodke, dušno pastirstvo med ljudmi pa so opravljali njihovi slabo plačani namestniki – duhovniki, katerih versko znanje je bilo pomanjkljivo, življenje pa pogosto vse prej kot vzorno. Razumljivo je, da zato tudi med ljudstvom ni bilo prave verske poučenosti in zaradi tega je prihajalo do izkrivljenja zunanjih izrazov vere in pozunanjenja verskega življenja. Razbohotilo se je pretirano češčenje svetnikov, razne procesije in romanja, pa tudi razna čudaška verska gibanja kot bičarji, štiftarji in tem podobni, ki so se hoteli bližati Bogu s pretiranimi spokornimi vajami. Veliko nepravilnosti je bilo pri podeljevanju odpustkov. Papež Leon X. je nadaljeval zidavo bazilike sv. Petra v Rimu. Da bi prišel do potrebnih sredstev, je dovolil oznanjevanje ‘popolnega odpustka’. (Odpustek je odpuščanje časne kazni pred Bogom za tiste grehe, katerih krivda je že odpuščena. Prejme ga kristjan, ki je pripravljen pod določenimi pogoji … Odpustek je delen ali popoln v tem smislu, da nas delno ali popolnoma reši časnih kazni, ki jih dolgujemo za grehe – KKC 1471.) V Lutrovi ožji domovini Turingiji je odpustke oznanjal dominikanski redovnik Johann Tetzel, ki je želel zbrati čimveč denarja in se ni dosti menil za spreobrnjenje grešnikov. To je Lutra strašno motilo in v krajšem spisu je to odločno obsodil. To je bil prvi protestni korak.
Povod za Lutrov javni nastop je bilo, kot že rečeno, Tetzelovo prodajanje odpustkov, pri katerem je bilo več nepravilnosti. Luter je proti temu nastopil s teološkega stališča. 31. oktobra 1517, dan pred praznikom vseh svetnikov, je poslal brandenburškemu nadškofu Albrechtu in nekaterim drugim škofom ter univerzam svojih 95 tez, v katerih je zastopal svoj nauk o opravičenju le po veri in milosti ter zagovarjal najvišjo avtoriteto Svetega pisma (trditev, da je svojih 95 tez nabil tudi na vrata grajske cerkve v Wittenbergu, nima zgodovinske podlage). Luter s tem nastopom ni hotel pretrgati s Cerkvijo. V posebnem pismu, namenjenem papežu Leonu X. je zagovarjal svoje teze, da pa je pripravljen podvreči se papeževi sodbi. Nadškof Albrecht je Lutrove teze poslal v Rim in kmalu so ga klicali na zagovor, vendar ni šel. Razglasili so ga javnega heretika, ker se upira papežu. Luter se je začel obračati proti papežu kot Antikristu. Njegova polemika z nasprotniki je bila vedno bolj žolčna. Leta 1520 je Luter napisal svoja glavna dela, v katerih je razložil svoj nauk, da samo zaupna vera s strani človeka in milost s strani Boga človeka opraviči in mu omogoča zveličanje; Sveto pismo pa je postavil kot edino avtoriteto v Cerkvi. Papež je z bulo Exurge Dominus junija 1520 obsodil 41 Lutrovih tez; Luter je 10. decembra bulo javno vrgel v ogenj. Nova papeška bula z dne 3. januarja 1521 je Lutra kot heretika izobčila iz Cerkve in tako je prišlo do popolnega preloma z Rimom. Luter je začel uvajati novo bogoslužje v nemškem jeziku, postavil je temelje nove notranje cerkvene ureditve, lotil se je tudi novega nemškega prevoda Svetega pisma. Ljudem so bile všeč novosti, ki jih je nova vera prinašala: raba keliha (obhajilo pod obema podobama), Sveto pismo in cerkvene pesmi v nemškem jeziku, duhovništvo vseh. Posledica novega nauka je bilo skoraj popolno uničenje vseh redovnih skupnosti v Nemčiji. 
Martin Luter se je 13. junija 1525 poročil z bivšo redovnico Katarino von Bora. Skrbel je za svojo družino (6 otrok), vendar je ostal voditelj novega verskega gibanja. Sestavil je katekizem in se trudil za izpopolnjevanje bogoslužja in cerkvene ureditve. Ko so se v letih 1524–1525 kmetje uprli zemljiškim gospodom, je bil Luter sprva na njihovi strani, nenadoma pa je svoje zadržanje spremenil. Upor je bil v krvi zadušen, kar je imelo posledice tudi za luteransko reformo. Ker se je oddaljil od ljudstva, ni več mogel upati na njegovo podporo. Poslej bodo glavno vlogo pri širjenju luteranstva imeli knezi in zemljiški gospodje. Mnogi knezi so računali na bogate materialne prednosti, ki jih bodo dosegli, če zaplenijo cerkveno premoženje, če odpravijo oblast škofov in zaprejo samostane. Ti so se zagrizeno bojevali za priznanje protestantizma na državni ravni. Cesarju Karlu V. je bilo veliko do tega, da bi ohranil enotnost krščanskega sveta. Na državnem zboru v Augsburgu leta 1530 je prišlo do pogovorov o verski pomiritvi. Namesto Lutra, ki kot obsojeni heretik ni smel sodelovati, je Filip Melanchton predložil pregled protestantskega nauka, ki je znan kot augsburška veroizpoved. Do pomiritve ni prišlo, ker katoliška stran ni hotela popustiti v treh stvareh: obhajilo pod obema podobama, odprava celibata, maša v nemškem jeziku. Danes katoličani priznavajo, da se augsburška veroizpoved v bistvu strinja s katoliškim naukom. Versko premirje so sklenili na državnem zboru v Augsburgu leta 1555, na katerem je bilo sprejeto načelo Cuius regio, eius religio – vsak deželni knez ima pravico določati vero podložnikov. Tako je bila protestantska vera priznana in enakopravna katoliški.
Protestantsko teologijo in bogoslužje je na kratko predstavil Stanko Janežič, dober poznavalec protestantizma in vnet delavec za edinost kristjanov, v Ekumenskem leksikonu (Mohorjeva družba, Celje 1986). Povzemam njegov zapis. V ospredju protestantske teologije, ki ji je temeljne smernice začrtal Martin Luter, doslej največji protestantski teolog, je nauk o odrešenju, opravičenju, ki ga prinaša Jezus Kristus po svojem križu. Teologija križa je zelo poudarjena: Človek mora biti iskreno ponižen in pripravljen, da skupaj s Kristusom križ na svoje rame. Za opravičenje je potrebna zaupna vera, ki jo utrjuje Božja beseda in zakrament – krst in Gospodova večerja (poleg teh dveh je Luter obdržal še spoved, a ne kot zakrament odpuščanja grehov). Izvir prave teologije je za Lutra Sveto pismo, kar za njim poudarjajo vsi protestantski teologi. Poslušnost Božji besedi je posebej naglašal Janez Kalvin (1509–1564), ki je kot reformator deloval v Švici (Ženeva). Naslonil se je na Lutrovo teologijo, ki je izrazito kristocentrična (v središču je Kristus), Kalvinova pa je teocentrična: v središču je Bog, strogi sodnik, ki se ga je treba bati. Kalvin je tudi učil, da je Bog ljudi že vnaprej določil ali za zveličanje ali za pogubljenje, kar seveda nasprotuje Božjemu odrešitvenemu načrtu, po katerem so vsi ljudje poklicani k odrešenju in Bog daje vsem ljudem dovolj milosti, da morejo doseči zveličanje. Tudi Ulrik Zwingli (1484–1531), ki je svojo pot reformacije razvijal v Švici (Zürich), je v svojem nauku zahteval, naj bo vse življenje vernikov urejeno na podlagi Svetega pisma. Od Lutra in Kalvina ga je poleg marsičesa ločilo tudi njegovo gledanje na evharistijo: Luter je zagovarjal realno Kristusovo navzočnost, Kalvin duhovno, Zwingli pa simbolično navzočnost. Bog protestantske teologije je Bog razodetja: eden in troedini Bog. Cerkev je zanjo tam, kjer se oznanja Božja beseda in se delijo zakramenti v skladu z evangelijem. Cerkev je bolj kot ustanova dogodek vseh, ki jih druži vera v Kristusa. Vsi, ki so po krstu vraščeni v Kristusa, so v bistvu enaki.
Protestantizem je kmalu prišel tudi k nam. Najprej so se luteranstva oprijeli meščanski sloji, ki so bili pod nemškim vplivom. V Ljubljani so se pristaši nove vere zbirali že leta 1525 ob Matiju Klombnerju, tajniku deželnih stanov; prav deželni stanovi so se skoraj v celoti oklenili protestantizma. Širok razmah pa je temu gibanju pri nas dal šele Primož Trubar s sodelavci. Trubar se je zanj ogrel že med svojim študijem. Kot duhovnik (1530) je pridigal v luteranskem duhu. Po prisilnem umiku v Nemčijo (1548) je pod vplivom Lutra in augsburške veroizpovedi začrtal samostojno pot reformaciji na Slovenskem. Iz verskih nagibov in po Lutrovem zgledu je svojim rojakom že leta 1550 podaril prvi slovenski knjigi Katekizem in Abecedarij. Pozneje je dal natisniti še celo vrsto svojih knjig, prevode knjig Svetega pisma in postal je začetnik slovenske književnosti. Protestantizem so pri nas utrjevali Trubarjevi učenci in sodelavci, predvsem Adam Bohorič (ok. 1520–1598), sestavljavec prve slovenske slovnice Arctiae horulae (Zimske urice), Sebastijan Krelj (1538–1567) s knjigama Otročja biblija in Postila slovenska. Največje delo pa je opravil Jurij Dalmatin (ok. 1547–1589) s prevodom celotnega Svetega pisma (1584), ki predstavlja temelj slovenskega knjižnega jezika in vzor za kasnejše prevode Svetega pisma. Protestantizem je med Slovence zanesel zanimanje za Sveto pismo in postavil temelje slovenski književnosti.
Elektronsko pošto (lahko) uporabljamo za osebno komunikacijo. Zagotovo si že kdaj poslal ali prejel vabilo na rojstnodnevno zabavo. Pri t. i. neformalni komunikaciji smo načeloma sproščeni, ker naslovnika poznamo. A če smo še pred leti vse uradne zadeve urejali zgolj s klasično priporočeno pošto, je dandanes elektronska pošta v marsikaterem primeru enostavnejša in hitrejša dodatna možnost tudi za tovrstna opravila. Elektronsko pošto torej uporabljamo tudi za formalno komunikacijo, ki se ji posvečamo tokrat. Najpogostejši primer je prijava na razpisano delovno mesto. In da boš v tem primeru vedno ravnal prav: elektronsko dopisovanje načeloma ni namenjeno dolgemu pisanju. Zato se potrudi, da si kratek in jedrnat. Skrbno izbiraj besede in se potrudi, da tvoji zapisi niso dvoumni. V primeru da si jih naslovnik napačno razloži, lahko ostaneš brez povabila na razgovor za tebi všečno delovno mesto.
Pri pisanju pisem, voščil, vabil in drugih besedil je raba knjižnega ter slovnično in pravopisno ustreznega jezika obvezna. Pri elektronski pošti pa se zelo pogosto zgodi, da zapademo v površnost, uporabljamo pogovorni jezik, pri tem pa zanemarjamo slovnična pravila. A verjemi, naredil boš izjemen vtis, če boš v formalnih e-vodah obdržal vse elemente vljudnega pisanja in upošteval slovnična pravila. Kar zamisli si, kaj se lahko zgodi, če te potencialni delodajalec zaradi tega, ker si spremno besedilo ob posredovanem življenjepisu zapisal na hitro in nisi bil pozoren na morebitne pravopisne napake, označi za površno osebo, kar ti v resnici nisi.
Neki mož je pasel ovce in sosedovi psi so jih kar naprej klali. Razmišljal je, kako to težavo rešiti. Imel je tri izbire: Soseda lahko toži in stvar rešita na sodišču. Lahko postavi višjo in močnejšo ograjo, da psi ne bodo mogli priti do ovc. Odločil se za je tretjo možnost: sosedovim otrokom je podaril dva jagenjčka in jih s tem zelo razveselil. Sosed je spoznal, da so jagenjčki prisrčna bitja. Zaprl je pse v ogrado, da ne bi več klali ovc. In težava je bila rešena.
Cerkveni predpisi določajo, naj vsaka posvečena cerkev obhaja pravo obletnico posvetitve na sam dan ali na nedeljo prej ali pozneje. Vse tiste cerkve,ki prave obletnice posvetitve ne poznajo, obhajajo obletnico posvetitve (‘žegnanjsko nedeljo’) v nedeljo pred praznikom vseh svetih (1. novembra). Prvi dve stoletji kristjani niso imeli posebnih bogoslužnih prostorov in so se zbirali k bogoslužju v zasebnih hišah. Zgodovinar Evzebij († 340) prvi poroča o posvetitvi cerkve Božjega groba v Jeruzalemu in o obhajanju obletnice te posvetitve. Ko je Cerkev za cesarja Konstantina leta 313 dobila svobodo, je vsako večje krščansko občestvo zgradilo bogoslužne stavbe in sčasoma je postala posvetitev cerkva eno najbolj slovesnih, najdaljših in vsebinsko najbogatejših bogoslužnih dejanj. Posvečene morajo biti stolne cerkve; po možnosti naj bi bile posvečene tudi vse župnijske in samostanske cerkve. Obletnica posvetitve cerkve (ali tudi god župnijskega zavetnika) se imenuje ‘žegnanje’ ali ‘lepa nedelja’ (Štajerska), ‘proščenje’ (Bela Krajina), ‘opasilo’ (Kras) ‘šagra’ (Goriška). (sč)
»Grem ti ponje,« je rekla žena Franca in hotela vstati. Sedela sta na klopi pred hišo in lovila zadnje tople žarke in vsrkavala vonj jeseni. Odkar so jima začele pešati moči, sta večkrat tako posedala in se pogovarjala. Posebno on ni imel več moči, ona se je še kar zavrtela v kuhinji, posebno kadar so prišli na obisk otroci in vnuki, kot da ji je mladež vlila novih moči in volje.
Konec januarja lani je Državni zbor s 47 glasovi za in z dvema proti sprejel novelo zakona o medijih, ki določa kvote slovenske glasbe na radijskih postajah. Skladno z zakonom mora zdaj glasbeni spored na radiu med 6. in 19. uro vsebovati najmanj 60 odstotkov slovenske glasbe, kar znaša med 20 in 40 odstotkov vse predvajane glasbe, odvisno, za kakšen radio gre (javni, komercialni …). Vse lepo in prav. Čas je, da se tudi v Slovencih zbudi narodna zavest in ljubezen do svojega, če ne spontano, pa po ukazu zakona. Zdaj torej poslušamo več slovenske glasbe!
Ob vašem vprašanju sem se zavedel, da o bioresonanci pravzaprav ne vem veliko, da pa sem že nekajkrat naletel na ljudi, ki so o njej spraševali, zato sem si rekel, da si moram to metodo bolj pozorno pogledati. In vaše vprašanje mi je dalo to možnost. Naloge sem se lotil tako, da sem pobrskal po internetu in povprašal tudi nekaj zdravnikov ter nekaj ljudi, ki so jo uporabili. Osebnih izkušenj pa z njo nimam. Kakšni uradnih izjav o tej metodi pa tudi vesoljna Cerkev ni izdala.