strokovnjakinja za Sveto pismo in misijonarka na Salomonovih otokih

“Salomonovi otoki so me že prvič tako ‘posrkali vase’, da sem se tja še vračala.”

“Kako boste preživeli svojo upokojensko dobo?”To vprašanje si je najbrž zastavil že marsikateri Slovenec. Za s. Snežno Večko to ni bilo velika težava, saj si je že dolgo želela, da bi nekaj svojih moči posvetila ljudem v tretjem svetu. Tako je šla predavat Sveto pismo na Salomonove otoke, ki so jo kmalu ‘potegnili vase’. Strokovnjakinja za Sveto pismo (biblicistka) je o tej svoji izkušnji in o Knjigi knjig spregovorila za naše bralce.

– Misijonarili ste na Salomonovih otokih. Lahko rečemo, da ste bili misijonarka posebne vrste, ker ste predvsem predavali v bogoslovju. Kako ste se odločili za ta korak? Prej ste namreč predavali v Sloveniji?
Željo, da bi proti koncu svojega dela na teološki fakulteti ali ko bom upokojena, del svojega življenja posvetila deželam tretjega sveta in nekaj naredila zanje, sem že prej začutila. Stvar pa se je razpletla ne da bi jaz karkoli naredila v tej smeri. Profesor Drago Ocvirk, ki je prvi predaval na Salomonovih otokih, je kolegom napisal pismo, ko se je ves navdušen vrnil s prvega bivanja s Salomonov, v katerem nas je prosil za materialno podporo bogoslovcem in za to, če bi bil kdo pripravljen za dva ali tri mesece iti predavat tja. Ta prošnja me je zelo nagovorila, čeprav nisem mogla takoj tja, ker sem morala prej na fakulteti končati določene obveznosti. Tako sem leta 2012 prvič šla predavat na Salomone. Za drugič in tretjič ni bila več potrebna spodbuda, ampak so me tamkajšnji ljudje in tamkajšnja dežela tako ‘posrkali vase’, da sem šla ponovno tja predavat leta 2014. V akademskem letu 2015/16 sem bila tam celo leto.

– Bogoslovcem ste predavali Sveto pismo. Ali ste morali razlagati celotno Sveto pismo, ali samo nekatere predmete?
Ne, nisem predavala vseh predmetov o Svetem pismu, ampak samo nekatere. Imajo izdelan študijski program, podoben našemu, le da imajo manj ur predavanj kot pri nas. Poleg mene je predaval svetopisemske predmete še en Eritrejec.

– Torej je v tem bogoslovju profesorski zbor zelo raznolik.
Zelo. Ko sem bila prvič, je bila sestava res neverjetna: Argentinec, trije Indonezijci, Nigerijec … iz Evrope sem bila samo jaz. Ob drugem bivanju je predaval še Irec. Veliko profesorjev je bilo lazaristov, ki so iz raznih dežel hodili predavat in se po določenem času vračali nazaj. Pozneje so se pridružili še profesorji iz Amerike in dva Indijca. Skratka pisana druščina. Tam je delovala tudi slovenska laiška misijonarka Polona Berlec, ki je delala v tajništvu fakultete ter učila računalništvo.

– Ali se je v teh letih izšolalo tudi že kaj domačih profesorjev, ki predavajo?
Škofje se zelo trudijo, da bi pridobili kakšno štipendijo za domače duhovnike in bi jih potem poslali na podiplomski študij v tujino. Če ne dobijo štipendij, jih iz svojih sredstev ne morejo poslati na študij. Domačini že poučujejo cerkveno pravo, nekaj dogmatike, pastoralno teologijo … Tudi jaz sem lahko svoje delo odložila, ker je moj študent, ki sem mu predavala prvo leto, šel študirat Sveto pismo v Ameriko, njegov sošolec študira na Filipinih filozofijo … Tako bodo imeli že precej domačih profesorjev.

– Občudovali ste njihovo odprtost za Sveto pismo. Kaj se vam zdi, se je njim, pripadnikom mladih Cerkva, lažje ko nam približati Svetemu pismu? Njihova kultura je še vedno ustna (oralna), kakršna je bila kultura, v kateri je nastajalo Sveto pismo.
Nekatere stvari so jim bile lažje. Včasih sem jih naravnost vprašala: ali je tako podobno tudi pri vas. In so kdaj potrdili. Sicer pa jim ni bilo preveč lahko. Njihove domače zgodbe so drugačne. Sveto pismo ima drugačno metodo. Zaradi njihove pripovedne (narativne) kulture jim je bilo včasih težko, saj niso navajeni preveč delati s knjigami. Eksegeza (razlaganje Svetega pisma) zahteva, da se poglobiš v sveto knjigo. Treba je brati, študirati. V tisti vročini jim ni bilo najbolj lahko sedeti za knjigo. Njim bolj ustreza, da vzamejo v roko mačeto in gredo v pragozd sekat ali delat na vrt bogoslovja. Sama sem se zato morala izmisliti metode, da so študirali.

– Koliko pa je bogoslovcev v semenišču?
Okrog 40 za tri škofije. Salomončanov je približno pol milijona. Pred vstopom v bogoslovje imajo dva uvajalna letnika. Takrat stanujejo v posebni hiši. Zakaj dve leti? Navaditi jih morajo na nov ritem življenja, ki je drugačen od življenja v njihovih vaseh. Pridobiti si morajo tudi nekatera znanja, potrebna za študij teologije. Nekateri niso končali srednje šole, ali pa so končali samo prvo stopnjo. Pri njih imajo namreč več stopenj srednje šole. Sledi 7 let bogoslovja. V 4. letniku gredo za več kot pol leta na prakso v župnije. Ko se vrnejo, morajo svojo izkušnjo tudi kritično ‘obdelati’. Ko sem hodila na razne slovesnosti, sem opazila, da je med duhovniki sedaj že več domačinov kot tujih misijonarjev. Ker je vedno več kandidatov za duhovne poklice, so škofje ustanovili svoje semenišče, ker se to bolj splača kot da bi bogoslovce pošiljali na Papuo Novo Gvinejo ali kam drugam.

– Predavali ste tudi sestram Misijonarkam vnebovzetja. Gre za filipinsko redovno skupnost, ki pa že ima precej domačink v svojih vrstah.
Ja, gre za filipinsko redovno skupnost. Imajo že sestre domačinke, podobno pa tudi drugi redovi. Tako so dominikanke, ki so prišle iz Avstralije, dobile že toliko novih poklicev, da so te postale samostojna provinca. Tako je nastala tudi posebna domača redovna skupnost, ki je nastala iz misijonskega reda, posvečenega Mariji (marijanistke).

– Vrniva se k filipinskim sestram, ki ste jim predavali.
Na Salomonovih otokih je veliko Filipincev, ki tam delajo. Filipinci so se že toliko razvili, da vedo, kako se je treba lotiti službe in vztrajati vsak dan. Salomončani še niso navajeni, da je treba vsaki dan v službo. Kakšen dan bi kar opustili delo. Zlasti filipinska podjetja nastavljajo svoje ljudi (računovodje, delovodje …). Tako je filipinska skupnost tam zelo močna. Ena od filipinskih sester je učila psihologijo v bogoslovju. Ta me je prosila, da bi v filipinski skupnosti vodila biblično skupino. Poleg tega sem hodila predavat še njihovim novinkam o Svetem pismu. Novinkam sem poskušala predstaviti tudi različne načine pristopa k sveti knjigi. Za delavce sem imela srečanja samo enkrat na mesec in sem uporabila metodo, ki jo uporabljajo naše svetopisemske skupine. Žal nisem mogla doseči veliko pogovora, saj sem jim govorila v cerkvi pred mašo. Nismo sedeli v krogu in se pogovarjali. Njihove odgovore se mi je posrečilo dobiti tako, da sem jim dala liste in so jih napisali. Skušala sem povezati sporočilo Svetega pisma z življenjem in takrat so se kar odzvali. Še več sodelovanje je bilo pri bogoslovcih, ki so imeli enkrat na teden v bogoslovju – izven študijskega programa – biblično skupino.
Poleg teh srečanj sem imela še svetopisemska srečanja za animatorje, tako ženske kot moške. Imeli so svoje izobraževanje, kjer sem delno predavala, delno pa sem odgovarjala na vprašanja ali pa jim dala naloge, naj npr. določeno stvar poiščejo v Svetem pismu. Zanimivo je, da so žene animatorke same predlagale, naj organiziramo srečanja tudi za moške. Dejale so: lahko tukaj sklenemo marsikaj, kaj bomo spremenile v župniji, ampak v družini ne moremo nič spremeniti, če možje niso za to. In tako so pripravili srečanja še zanje. Na prvo srečanje je prišlo skoraj 500 mož.

– Na Salomonovih otokih ste doživeli slovesnost nove maše. Menda so pri posvečenju vključili prvine njihove kulture. Kako je to izgledalo? Kaj je bilo drugače kot pri nas?
Na tisti novi maši je bilo zelo močno sodelovanje. Marsikaj bi lahko tudi pri nas vpletli v mašo, seveda na naš način. Oni so na svoj način. Pokazali so, kaj je vloga duhovnika. Potem ko se je sprevod duhovnikov razvil po cerkvi, je prišel za njimi človek, ves zvezan in na nogah je imel verige. Pomikal se je po cerkvi. Pri oltarju ga je prišel razvezovat spon novomašnik. Obenem so komentirali, kaj se dogaja. Značilna je tudi procesija darov. To je res nekaj njihovega, ko nosijo tudi na glavah košare, polne darov, ki jih položijo pred oltar. Značilen je ples bojevnikov, ki plešejo v svojih oblačilih. Ta ples je lahko večkrat: za slavo, pred evangelijem, ko nesejo evangeljsko knjigo, pred darovanjem … Ne ob novi maši, ampak na veliko soboto so vse predmete, ki so potrebni za okrasitev oltarja, prinesli v procesiji. Ples imenujejo ‘ples bojevnikov’, ker imajo lesene sekire in z njimi izvajajo gibe. Na gležnjih imajo privezane zvončke. Za glasbo je skrbel tisti bogoslovec, ki je že bil v Sloveniji. Sicer je Salomončanom glasba prirojena, jim je ‘v krvi’, zlasti njemu.

– Na Salomonovih otokih je delovala sestra Metoda Fabčič s Primorske. Pogovor z njo, ki je bil objavljen v avgustovski številki naše revije leta 1978, je nosil naslov ‘Rokovala sem se z možem, ki je pojedel 47 ljudi’. Očitno je ona še srečala ljudožerce. Ste vi slišali zanje? Še govorijo o tem?
Ne samo slišala, celo kakšen bi še lahko bil. Agronom Tone Ivančič, ki prek univerzitetnih programov tam raziskuje, mi je pripovedoval, da je policija pri svojem obhodu našla neko ženo, ki je kuhala človeško meso. Danes je to seveda kaznivo. Še drug primer. Neki človek se je vračal s polja. Nanj so naleteli lovci, ki so šli verjetno lovit divje svinje, pa niso nič ujeli. Do danes se mož ni vrnil domov. Predvidevajo, da je šlo za kanibalizem. Drugih podobnih zgodb nisem slišala, sem pa veliko slišala o krvnem maščevanju.

– Ali je to med plemeni, če nekdo iz drugega plemena ubije pripadnika našega plemena in sedaj ga moramo mi maščevati?
Tako sem jaz razumela študente. Ko sem jim razlagala Sveto pismo, zgodbo o Kajnu in Abelu, sem želela vedeti, kako bodo oni to razumeli. Vprašala sem jih, če poznajo to, da se je treba maščevati bodisi za to, če kdo koga ubije ali pa naredi kakšno drugo krivico. In so prikimali. Očitno jim stvar ni bila tuja. Pobliže sem to doživela, ko so se fantje stepli ali sprli med sabo. Morda je bila vmes tudi pijača, saj sami izdelujejo pijačo kvaso, ki je še močnejša od našega žganja. In en fant je ubil drugega najstnika. Tisti, ki je ubil drugega, je sedaj v zaporu devet, skoraj že deset let. Dokler njegova družina ne bo plačala žrtvi ‘kompenzacijo’, kakor oni rečejo, je fant, ki bi ga izpustili iz zapora, v nevarnosti. Tako maščevanje je zaskrbljujoče. To ‘kompenzacijo’ zelo prakticirajo. Če se komu zgodi kakšna nesreča, sorodniki poiščejo nekoga, ki je kriv zanjo. Neka žena je v odsotnosti moža plezala na drevo, ki nima vej, da bi nabrala oreščke. Ker je drevo gladko, je padla na tla in na poti v bolnišnico umrla. Za družino je izguba žene in matere velika žalost sama po sebi. A kakor da to ni dovolj! Ženin oče je od moža zahteval še ‘kompenzacijo’!

– Tu ima veliko vlogo krščansko sporočilo o odpuščanju.
Misijonarji se trudijo oznanjati krščansko sporočilo. Ne vem, koliko jim uspeva privzgojiti pristne krščanske drže. Bilo bi pa potrebno, kajti izredno globoko je v teh ljudeh ta drža ‘kompenzacije’. Tradicionalna verovanja so močna in take navade se počasi izkoreninjajo. Pri omenjeni novi maši so razložili, kako je staro verovanje vključeno v krščansko verovanje. Novomašnik je namreč napisal diplomsko nalogo na to temo. Povečini pišejo diplomske naloge o teh starih navadah, ki zdaj izginjajo. Bodo ostale pa zapisane v teh nalogah in ohranjene za prihodnje rodove.

– Lahko kaj poveste o njihovem verovanju?
Po opisu tega duhovnika verujejo v najvišjega boga. Na neki način je ta bog precej podoben našemu krščanskemu Bogu. Ne poznajo pa učlovečenja. Poznajo praznovanja z obredi, ki so spet v več ozirih podobni krščanstvu. Edino, kar manjka, je milost. Ne poznajo, da bi bilo nekaj zastonj. Navajeni so, da vse plačaš. Tudi če kaj narobe narediš, moraš odplačati.

– Poročali ste o gostoljubnosti domačinov. Kaj so vam pa ponudili? Kaj jedo? Predvidevam, da na otokih veliko rib in drugih morskih sadežev.
Ja, rib in morskih sadežev je precej in lahko jih kupiš na tržnici. Izredno lepo raste ananas, kokosov oreh, banane, papaja … Pridelujejo kasavo, ki ima gomolje, podobne našemu krompirju, samo nekoliko bolj podolgovati so. Mene je tudi okus spominjal na krompir. Poznajo zelje, ki pa ne raste kakor naše v glavah, ampak ima odprte liste. Večinoma hrano kuhajo. Meni je bilo brez okusa, ker so skuhali riž brez dodatkov. Podobno druge stvari. Sestra, ki je skrbela za kuhinjo je npr. piščančje perutničke skuhala, potem malo dušila s čebulo … Ko sem živela z dvema sestrama, sem opazila, da za kosilo nič ne kuhata, ampak, kakor sta rekli, opoldne samo “nekaj data v usta”. Zvečer sta kaj skuhali. Velikokrat kakšno ribo in zraven riž ali kasavo. Jaz sem tudi kuhala in tako sem pripravila enolončnico. Seveda sem morala testenine kupiti. Tako sem jaz v hiši tistih sester skuhala prva kosila. Sestri sta bili domačinki in nista bili vajeni kuhanja. Imeli smo vrt pri hiši, kjer je rastla kasava, zelje, paradižnik … Poznajo tudi neko vrsto solate, ki pa je tako trda, da jo je bolje skuhati. Seveda se da veliko hrane kupiti. Kupujejo jo pa večinoma tujci, ki tam živijo. Domačini ribe predvsem kuhajo. Nato v tisto vodo dodajo kokosovo mleko. To tekočino potem popijejo. Ponekod iz ribe, kokosovega oreha in manga naredijo kuhano okusno jed. Ta ne sme – pri določenih plemenih – manjkati na nobeni slovesnosti sicer pravijo, da so bili lačni.

– To so tihomorski otoki. Ali se na njih pozna segrevanje okolja? Se viša gladina vode, kar pa bi tudi pomenilo izguba življenjskega prostora?
Da, gladina vode se viša. Eno od deklet je pisala nalogo na to temo. Videla sem njene fotografije, ki prikazujejo drevesa. Včasih so rastla ob vodi, sedaj pa so zaradi višanja gladine, že čisto nagnjena in bodo vsak čas padla v vodo. Ponekod, kjer jim je voda že odžrla zemljo, postavijo na kolih sredi vode korito z zemljo in tam gojijo rastline. Zemlje je malo in zato si nekateri ljudje, ki ne želijo živeti v gneči, nanosijo na obalo kamenje in si zgradijo nekakšen umeten otoček ter na njem postavijo hiško, čisto blizu obale.

– Je to nekakšna nikogaršnja zemlja, da to lahko naredijo?
Ja, to je nikogaršnja zemlja, sicer so glede zemlje zelo občutljivi. Kako se viša gladina morja, kaže tudi to, da se je morala kakšna družina – konkretno družina nekega duhovnika – zaradi vode odseliti in si poiskati nov dom. Na Rdeči obali, kjer so potekali težki boji v drugi svetovni vojni, stoji misijon. Sedaj nekaj prezidavajo, a zdi se mi, da bodo morali zgraditi novo hišo, saj je sedanja že tako blizu morja, da bo morje kmalu zapljuskalo do zidov.

– V pogovoru sva veliko govorila o Svetem pismu, da se kar samo postavlja vprašanje, kakšna pa je bila vaša pot do Svetega pisma in študij te Svete knjige? Študirali ste teologijo. Zakaj ste se odločili, da specializirate prav Sveto pismo, saj bil lahko izbrali kaj drugega?
Sveto pismo me je od začetka pritegnilo. Pred študijem na teološki fakulteti sem študirala v Zagrebu na Pastoralnem inštitutu. Tam so študirale naše sestre – takrat je bila še ena provinca z noviciatom v Varaždinu – in pripovedovale, kako jim profesor razlaga Sveto pismo. Ta razlaga se mi je zdela zanimiva, ker je temeljila na realni osnovi – tisto, kar se je res zgodilo – in kako lahko izluščimo iz zgodb, kaj je resnično jedro in kaj kot poučna pripoved hoče na podlagi dejstev, ki so se zgodila, postati nauk za bralca ali poslušalca. Na teološki fakulteti smo imeli tudi eksegetske predmete, ki so podobno razlagali Sveto pismo.
Po končani teološki fakulteti so mi predstojniki rekli, naj bi nadaljevala študij z namenom, da bi pomagala predavati na Katehetsko pastoralni šoli. Našteli so mi tudi nekatera področja študija, jaz pa sem rekla, da bi najraje študirala Sveto pismo. In tako sem pristala na tem študiju. In rada sem to študirala.

– Manj znano je vaše sodelovanje z Ognjiščem. Leta 1980 so izhajale v vsaki številki vaše Biblične slike, nekakšne literarizirane predstavitve svetopisemskih osebnosti. Ste takrat že študirali Sveto pismo ali je to odraz velike želje po raziskovanju Svetega pisma?
Takrat sem že študirala Sveto pismo. Na duhovnih vajah za dekleta jih je bilo treba uvesti v svetopisemske zgodbe, Jezusova srečanja z bolniki, z grešniki … Že tam sem se trudila, da bi pripravila uvod v zgodbo, ki je izhajal iz življenja, nadaljeval pa z opisom srečanja določenega človeka in Jezusa in kakšno spremembo je doživel v življenju. Druga spodbuda za zgodbe pa je bil obisk Svete dežele in doživetje njenega utripa, kar je bilo tudi velika kulturna sprememba, podobno kot na Salomonovih otokih. Doživeti ljudi in se zavedati, da so se tam zgodili dogodki, o katerih beremo v Svetem pismu! Velikokrat smo brali o določenem dogodku, sedaj pa stojimo na tistem kraju, na katerem se je dogodek zgodil. To je na vse romarje naredilo močan vtis. Jaz pa sem začutila, da bi sedaj lahko nekaj napisala, ker sem se lahko vživela v tiste dogodke in v utrip tistega življenja. Obe stvari sta pripomogli k nastanku teh zgodb.

– Niste pa nadaljevali s pisanjem v tem slogu.
Potem res nisem, ker mi je študij vzel večino časa in energije. Pozneje sem se s Svetim pismom ukvarjala bolj študijsko. Poleg tega sem prevajala Sveto pismo. Za Standardni prevod Svetega pisma sem prevedla Prvo in Drugo Samuelovo knjigo ter Esterino in Rutino knjigo. Za Jeruzalemsko Sveto pismo pa Četrto Mojzesovo knjigo, Prvo in Drugo Samuelovo knjigo in knjigo preroka Izaija.

– Dokaj zgodaj ste stopili v samostan.
Doma sem iz župnije Kotlje, srednjo šolo sem obiskovala v Ravnah na Koroškem. Potem sem vstopila v samostan. Študij sem začela v Zagrebu. Večina naših sester je študirala katehetsko šolo. Ko so me predstojnice prvič vprašale, ali bi študirala jezike ali teologijo, sem odgovorila, da bi veliko raje teologijo.

– Pa ste se potem pri specialističnem študiju morali veliko ukvarjati z jeziki.
Je bilo treba, ampak jeziki so me tudi zelo veselili. Ob vstopu v samostan si sploh nisem predstavljala, da bom kaj študirala. Tako sem pristala na teologiji. Zaradi tega sem bila zelo srečna, čeprav me v začetku študij ni pritegnil, ker je bilo v prvih dveh letnikih največ filozofije. V ‘tolažbo’ je bilo nekaj Svetega pisma tudi v prvih letnikih. V Ljubljani sem končala študij teologije, potem pa nadaljevala študij Svetega pisma tudi z namenom, da bi predavala na Katehetskem tečaju.

– Čeprav ste potem predavali tudi na teološki fakulteti.
Sem, a na začetku sem mislila predvsem na Katehetski tečaj. Prof. Krašovec je videl, da bo moral poiskati nekoga, ki bo prevzel kakšen svetopisemski predmet. V uvidu je bilo, da bi v Mariboru okrepili oddelek teološke fakultete. Tako smo uršulinke ustanovile v Mariboru svojo skupnost; v njej sem preživela 22 let ter predavala na mariborskem oddelku.

 

S. Snežna Večko (1947) je doma iz Kotelj na Koroškem. Po srednji šoli v Ravnah na Koroškem je stopila k uršulinkam. Teologijo je študirala na teološki fakulteti v Zagrebu in Ljubljani. Diplomirala je leta 1976, magistrirala 1979 v Ljubljani. Med doktorskim študijem se je izpopolnjevala na Papeškem bibličnem inštitutu v Rimu in Ameriškem inštitutu za študij Svete dežele v Jeruzalemu. Doktorirala je leta 1986 pod mentorstvom dr. Jožeta Krašovca na temo ‘Božja in človeška zvestoba v hebrejski Bibliji’. Leta 1991 je postala predavateljica na Teološki fakulteti. Predavala je na enopredmetnem in dvopredmetnem univerzitetnem študijskem programu ter na Visokošolskem strokovnem programu predmete, povezane s Svetim pismom. Sodelovala je pri prevajanju Svetega pisma v slovenščino.

B. Rustja, s. Snežna Večko, misijonarka na Salomonovih otokih: Gost meseca, v: Ognjišče 8, 2017, str. 8-13.

“Bojišča prve svetovne vojne naj bodo kraji srečevanja in miru.”

Ne maram ne vojn ne vojsk, a vendar je o njih treba spregovoriti, da se iz tega kaj naučimo. Tako meni tudi tokratni gost, velik poznavalec prve svetovne vojne, zlasti soške fronte, ki je močno zaznamovala naše kraje. V pogovoru sva nehote povlekla vzporednice tudi s spopadom, ki je še usodneje zaznamoval naš narod – drugo svetovno vojno. Že ta primerjava pokaže, da smo se iz zgodovine malo naučili. Morda bo jubilejna obletnica konca bojev na soški fronti lepa priložnost za pouk.

– Leta 2018 bomo obhajali stoletnico konca prve svetovne vojne. Konec letošnjega oktobra pa se spominjamo za slovensko ozemlje važne stoletnice – konec bojev na soški fronti.
Sploh je leto 1917 zelo pomembno v slovenski narodni zgodovini. Spomnim naj na majniško in na krfsko deklaracijo. Za slednjo naši predniki ob nastanku večinoma niso vedeli, a je močno vplivala na življenje po prvi vojni v Kraljevini SHS. Ne pozabimo tudi na smrt Janeza Evangelista Kreka. Majniško gibanje, ki ga je dejavno podpiral škof Jeglič, je doseglo velike množice. Če upoštevamo, da je bilo od 160–180 tisoč vojakov s slovenskega narodnega ozemlja mobiliziranih v avstro-ogrsko vojsko in so slovenske žene uspele zbrati okrog 250 tisoč podpisov!
Na soški fronti leto 1917 zaznamujeta dve veliki ofenzivi, 10. in 11., ki sta pomembni, ker v zadnji Italijani dosežejo maksimalni prodor na tem področju. V 11. ofenzivi pade v italijanske roke Sveta Gora. Italijani se zaganjajo tudi v hrib Škabrijel. To goro že takrat imenujejo ‘gora smrti’ zaradi velikega števila žrtev. Tam je bilo izločenih iz boja (mrtvi, ranjeni, ujeti …) okrog 40 tisoč vojakov (25 tisoč na italijanski in 15 tisoč na avstrijski strani). In to za nekaj kvadratnih km! Na tem hribu je bilo skoncentriranih veliko sil. General Luigi Cadorna, načelnik generalštaba italijanske vojske, je po končanih bojih priznal, da je bila v bitki za Škabrijel, glede na ciljni prostor, največja koncentracija italijanskih topovskih cevi v vsej vojni.

– Gotovo je obstajal za to razlog.
Škabrijel je imel izredno strateško vrednost. Če bi padel, bi se italijanski vojski odprla pot proti Vipavski dolini, naprej proti Ljubljani in dalje proti središču monarhije. To je bil tudi cilj italijanske vojske ob vstopu v vojno.
– Toda zgodi se ravno nasprotno. Avstro-ogrska vojska konec oktobra 1917 prežene Italijane.
To ima ‘predigro’ na Škabrijelu. Italijani sprevidijo, da niso uspešni in boji se sredi septembra na Škabrijelu umirijo, ne pa popolnoma prenehajo. Obenem avstro-ogrsko poveljstvo uvidi, da obramba proti Italijanom ne bo prinašala sadov. Poveže se z nemškimi zavezniki, ki do takrat niso z velikimi enotami sodelovali na soški fronti. Prav spopadi za Sveto Goro in Škabrijel ‘sporočijo’ Avstrijcem, da morajo zavzeti dejavnejšo vlogo pri obrambi. Italijani se na neki način ne pripravijo na možnost avstrijske protiofenzive in tako pride avstro-ogrska vojska po prodoru pri Kobaridu skupaj z nemško do reke Piave, 90 km proti zahodu, tik pred Benetkami.
– Vloga nemške vojske je bila pri tej ofenzivi odločilna.
Da, Nemci načrtujejo, poveljujejo in dajejo pečat tej ofenzivi. Brez njih je avstro-ogrska vojska ne bi izvedla. Pokazala se je nemška odločnost, boljša oborožitev, samoiniciativnost … Ne pozabimo na vlogo nadporočnika Erwina Rommla, ki ga poznamo pozneje iz druge svetovne vojne. Izkaže se pri osvajanju hribov nad Kobaridom (Kolovrat, Matajur) in to mu prinese slavo. V svojih spominih opiše to svoje vojskovanje. Zanimivo, da Nemci niso vedno čakali ukazov ‘z vrha’, ampak so delovali tudi samoiniciativno. Enako ravna Rommel, ki z voljo in mobilizacijo skrajnih človeških naporov uspe presenetiti sicer številčnejšo italijansko vojsko.
– Ali Italijani niso bili pripravljeni na napad?
Več vzrokov je. Italijane je 29 mesecev bojevanja na soški fronti uspavalo. Njihova vojska ni bila tako motivirana. Vojaki so izhajali večinoma z manj razvitega juga in iz srednje Italije. Zgolj okrog 30% vojakov je bilo s severa. Med italijanskimi vojaki najdemo precej nepismenih, nekateri so govorili le svoje narečje, niso pa razumeli knjižnega jezika. Bili so iz revnih predelov, prvič so zapustili dom, odšli ‘odreševat’ italijanska ozemlja in tu na fronti so se srečali z ljudmi, ki so govorili čisto drugačen jezik. Soška fronta je namreč v glavnem potekala po slovenskem narodnostnem ozemlju.
Italijani so vedeli za napad, saj so imeli podatke vohunov. Tudi iz letal so videli, da avstrijska stran nekaj pripravlja. Pred samo ofenzivo je prišlo na Mrzlem Vrhu do prebega dveh avstrijskih podčastnikov češke narodnosti, ki sta prenesla podatke o ofenzivi. Zato je še toliko bolj nejasno, zakaj je italijanska vojska vztrajala v prepričanju, da je nepremagljiva. Kljub trem obrambnim črtam, ki so potekale vzdolž bojne črte, so Nemci in Avstrijci hitro napredovali.
– Konec oktobra torej pride do odločilnega prodora. Kako je potekal?
Nemške enote dajejo pečat novi združeni 14. armadi in ‘prodoru pri Kobaridu’, kakor imenujejo to operacijo. Nemške enote so spočite in sveže. V noči s 23. na 24. oktober se začne napad. Pred tem prodorom je prišlo do močnega topniškega obstreljevanja, ki je ustvarilo velike vrzeli v italijanskih vrstah. Pri Bovcu so Nemci izvedli plinski napad, ki je dobesedno zadušil Italijane. Ena stran klešč pride s severa, od Bovca, druga stran pa z juga ob Soči navzgor. Klešče se zaprejo pri Kobaridu. Tako združene avstro-ogrske-nemške enote odrežejo italijanske sile na levem bregu Soče in v Krnskem pogorju ter prodrejo globoko v italijansko zaledje, vkorakajo v Čedad in Videm, prekoračijo reko Tilment in že 9. novembra dosežejo reko Piavo. Z vojaškega stališča je bilo to res nekaj izrednega. Na drugi strani pa silni italijanski poraz, ki je prišel celo v italijansko izrazoslovje. Danes v italijanščini “doživeti Kobarid”, pomeni doživeti svoj življenjski poraz, katastrofo velikih razsežnosti. Nemci so bili močno udeleženi na drugih bojiščih, zato se fronta ustali na Piavi. Tudi avstro-ogrski poskusi nadaljnjega napredovanja se ne obnesejo.
– Avstrijci dobijo bitko, zgubijo pa vojno, bi lahko rekli, saj Italijani po koncu vojne zasedejo lep del slovenskega narodnostnega ozemlja.
Monarhija je bila že v počasnem razpadanju. Tako je samo vprašanje časa, kdaj bo prišel konec. Proti koncu oktobra 1918 Italijanom po bitki pri Vittoriu Venetu v dveh tednih uspe pridobiti tisto, kar so izgubili s prodorom pri Kobaridu. Pa ne samo to. Po Vipavski dolini nadaljujejo pot proti osrednji Sloveniji in uspejo priti do vrhniškega klanca. In če tam ne bi bilo podpolkovnika Stevana Švabića, ki so ga oblasti Narodne vlade v Sloveniji razglasile za antantnega zaveznika in ga z oddelkom vojakov poslale proti vrhniškemu klancu, bi Italijani verjetno osvojili tudi Ljubljano. Kaj bi to pomenilo za slovensko narodno vprašanje in narodno stremljenje, za združevanje Slovencev z južnoslovanskimi narodi, pa si lahko samo mislimo. Konec oktobra 1918 nastane Država Slovencev, Hrvatov in Srbov, torej v dneh, ko Italijani sprožijo ofenzivo pri Vittoriu Venetu. Skoraj istočasno Čehi razglasijo samostojnost in pretrgajo stike z monarhijo. Torej Avstro-Ogrska je v razsulu, medtem ko Italijani prodirajo na slovensko ozemlje in zavzemajo ozemlje, ki jim ga je obljubil tajni Londonski sporazum.
– Govorila sva o soški fronti. Zakaj se je Avstro-Ogrska odločila, da bo prav tu branila svoje meje? Nekateri trdijo, da je to zasluga generala Svetozarja Boroevića. On kot Slovan naj bi zahteval obrambo na Soči, sicer bi poveljstvo avstro-ogrske vojske obrambno črto postavilo bolj vzhodno. Kaj pravi zgodovina o tem?
Avstro-Ogrska je vstopila v vojno leta 1914 in je imela ogromne izgube predvsem častnikov na fronti proti Rusiji, v Galiciji. Skoraj tretjina aktivnih častnikov izgubi življenje že v letu 1914! To so tako hude izgube, ki jih Avstro-Ogrska ni mogla nadomestiti do konca vojne. Vezana je bila tudi na srbsko-črnogorsko bojišče. Zavedala se je, celo pogajala se je z Italijo, da bo prišlo do odprtja fronte z Italijo. Zato že dva meseca pred italijanskim vstopom v vojno začne utrjevati svojo obrambo.
Cerkev si je prizadevala za mir. Papež Benedikt XV. je v habsburški Avstro-Ogrski videl zadnjo varuhinjo katoliške vere v Evropi. Zato si je prek vatikanske diplomacije zelo prizadeval, da Italija ne bi vstopila v vojno proti Avstro-Ogrski. Vendar je do nje vseeno prišlo. Takrat nastane več zamisli, kako se spopasti z italijansko vojsko. Ena zamisel je, da bi Italijane spustili globoko na avstro-ogrsko ozemlje, jih tam obkolili in uničili. To bi pomenilo uničenje velikega dela slovenskih dežel, ki si od tega uničenja verjetno dolgo ne bi opomogle. Relativno pozno, zdi se da šele teden dni pred začetkom vojne, je avstro-ogrski generalštab sprejel odločitev, da bo branil monarhijo na reki Soči. Za to odločitev je bilo več razlogov. Prvi je, da so hribi nad Sočo naravna ovira, ki omogoča obrambo. Ne pozabimo, da je bilo razmerje vojaštva v začetku zelo neugodno za Avstro-Ogrsko: devet Italijanov proti enemu Avstrijcu. To razmerje se začne kmalu spreminjati. Italijani brez boja zasedejo vzhodno Furlanijo, relativno hitro pridejo do Brd ter zasedejo Kobarid in Bovec. Prebivalstvo gre v begunstvo. Avstro-ogrske enote se utrdijo na črti Krn–Sabotin–Doberdob–Devin. Italijani se v 11 ofenzivah zaganjajo v to obrambno črto, a večjega prodora jim ne uspe narediti. Edini prodor, a pomemben bolj politično kot vojaško, je zavzetje Gorice avgusta 1916.
– Kaj pa vloga generala Boroevića?
Morda smo se v preteklih letih preveč romantično zazirali v poveljnika avstro-ogrske obrambe ob Soči, generala, kasnejšega maršala Boroevića, ki naj bi dal glavno pobudo za vzpostavitev soške fronte. Po mojem mnenju je bilo to nekoliko pretirano. Toda Boroević je poveljeval 5. armadi oziroma Soški armadi, ki je zaustavila Italijane. Na soško fronto je prišel z bogato izkušnjo z vzhodne fronte. V zimi 1914–1915 je poveljeval 3. armadi, ki se je vkopala na karpatskih prelazih (današnje mejno področje med Madžarsko, Slovaško in Ukrajino) in uspel zaustaviti rusko vojsko.
– Torej je bil ta človek malo ‘zavit’ v mit, saj je po njem imenovanih več krajev (Boroevićev stol, pot, spomenik itd.)
Z njim je res povezanih precej toponimov na Primorskem. Izhajal je iz srbske vojaške družine. Z desetimi leti je šel v vojaško šolo in bil deležen avstrijske vojaške vzgoje. Naredil je sijajno vojaško kariero. Bil je izjemno vdan monarhiji in je zase trdil, da je Hrvat pravoslavne vere. Govorijo, da je s Hrvati in Srbi v generalštabu spregovoril v materinem jeziku in ni res, da je bil zadrt nemčur.
V nekem smislu je bil mitska osebnost. Bilo pa je nekaj razlogov za to. Kljub šibkejšim silam je uspel ustaviti italijansko vojsko. Bil je tipičen generalštabni časnik, ki se je cele dneve na svojem poveljstvu v Postojni sklanjal nad vojaške karte in dajal povelja za fronto. Te pa v vsem vojnem času ni obiskal niti enkrat! Avstro-ogrska propaganda je njegov lik dobro izrabila. Bilo je kup posterjev, razglednic, pesmi …, ki so vojakom dvigovale moralo. Dve tretjini pehote na soški fronti je bilo slovanske in Boroevića so postavljali za ‘motivacijo’ enot, ki so jurišale proti Italijanom. Imenovali so ga Soški lev. Vse v službi propagande. Vojaki so ga spoštovali. Enote, zlasti če so šibkejše, potrebujejo mite. In v njem so ga našli.
– Omenil si že vlogo papeža Benedikta XV., ki je rotil državne voditelje, naj prenehajo z vojno.
Drži, papež je večkrat, najglasneje morda 1. avgusta 1917, na vse voditelje držav, udeleženih v vojni, naslovil mirovni predlog v petih točkah, ki naj bi prinesel trajen mir. Žal pobuda ni doživela uspeha. Ne antantne ne centralne sile niso pokazale zanimanja zanjo. Avstro-Ogrska se je bila sicer pripravljena pogajati, ker jo je vojna neizmerno izčrpavala. Ko se je leta 1914 vojna začela, ni nihče verjel, da bo tako dolgo trajala.
– Kako pa je bilo z versko oskrbo na fronti?
Vse vojske so bile globoko versko prepojene. Avstro-Ogrska je enakopravno priznavala sedem veroizpovedi in tem omogočala opravljanje verskih dolžnosti: katoliška (najštevilčnejša), grškokatoliška, pravoslavna, protestantska, kalvinistična, judovska in muslimanska.
Italijani, v nasprotju z Avstrijci, so pred vstopom v vojno zanemarjali duhovno oskrbo svojih vojakov. Šele ob razglasitvi nevtralnosti avgusta 1914 je načelnik generalštaba Cadorna, tudi ob slutnji vojne, začel to urejati. Italijani so priznavali štiri veroizpovedi: katoliško, protestantsko, valdežansko in judovsko ter omogočili vsem duhovno oskrbo. Avstro-ogrska vojska je imela urejene odnose s Katoliško cerkvijo in drugimi verskimi skupnostmi. Duhovniki so prejemali plačo, ker so bili državni uslužbenci in niso služili vojske. Če so jo, so jo služili kot kurati ali bolničarji. Italijanska vojska je ravnala drugače in je tudi duhovnike pogosto vpoklicala k vojakom, a so večinoma služili v sanitetnih enotah ali v zaledju. Duhovno oskrbo italijanske vojske so pogosto nudili redovniki kapucini in barnabiti.
– Doslej sva govorila o vojni strategiji, o ofenzivah, vojskovodjih. Vsaka vojna pa ima še drugo plat: težko življenje vojakov. Včasih pomislim na strašen mraz na Krnu in okoliškem visokogorju, v katerem so se bojevali.
Ne pozabimo tudi na fronto v Dolomitih in Tirolah, na višini 3.000 metrov! In na Kras s svojo kraško burjo! Res je, življenje vojakov je bilo težko. Za prvo svetovno vojno nekako velja, da je bila zadnja viteška in prva moderna vojna hkrati. Morda je bila zadnja fevdalna vojna, saj velja izreden razkorak med častniki in vojaki. Eno življenje je bilo za častnike, ki so se včasih kopali tudi v bazenih, medtem ko so vojaki pili iz mlakuž ali trpeli žejo! Častniki jedo pohane piške, vojaki pa ne smejo pojesti konzerve iz rezerve. Če se kdo pregreši, ga kaznujejo. Z nadaljevanjem vojne se tudi strogost do vojakov ublaži, ker je primanjkovalo žive sile.
Kljub vsemu poteka ta vojna po nekih ‘viteških’ principih. Šlo je za frontno bojevanje in civilno prebivalstvo so umaknili z bojišč. 95% padlih med prvo svetovno vojno je vojakov. Ostalih 5% pa so žrtve neeksplodiranih sredstev, bombardiranj … Relativno malo civilnih žrtev. Za primerjavo: druga svetovna vojna ima med žrtvami 50% vojakov in 50% civilisto, vietnamska vojna – v istem stoletju – 90 % civilistov in 10% vojakov! Torej kljub vsemu ta vojna poteka z upoštevanjem mednarodnega vojnega prava, ne pobijajo vojnih ujetnikov, ni streljanja talcev … Ni pobijanja civilistov, če izvzamemo nekaj ekscesov tako v Franciji kot tudi pri nas na soški fronti, npr. šest kmetov iz podkrnskih vasi, ki jih junija 1915 ustrelijo Italijani.
– Rekel si, da je bila to tudi prva moderna vojna.
Da, zaradi uporabe tehnologije, ki je smrtonosna in je prej ni bilo na bojiščih: podmornice, letala, strojnice, tanki, plini … Tehnologija, ki zaznamuje celotno 20. stoletje, pride do izraza v prvi vojni.
– Govorila sva o trpljenju vojakov …
… in tu lahko omeniva razkorak med italijansko in avstro-ogrsko vojsko. Italija nastopa samo na enem bojišču – proti Avstro-Ogrski in ga lahko oskrbuje z vsem potrebnim: hrano, pijačo, tehničnimi sredstvi … Zgovoren primer so strelski jarki. Italijanski so dosti bolje betonirani, ker niso varčevali z materialom, ki ga je bilo na pretek. Na drugi strani imamo avstro-ogrsko vojsko, ki je vpeta na vzhodno, balkansko in italijansko bojišče, kasneje še romunsko in ima svoje enote celo na zahodnem bojišču. Kot zanimivost: nekaj vojakov je poslala tudi na Bližnji vzhod na pomoč turškim zaveznikom. Zaradi vsega tega se v oskrbi ni mogla ustrezno kosati z italijansko vojsko.
Je pa bila avstro-ogrska obramba zelo motivirana. Obveščevalni krogi so poskrbeli, da je že v letu 1915 prišel v javnost tajni Londonski sporazum. Zato so južni Slovani vedeli, kaj jih čaka v primeru italijanske zmage: amputacija zahodnega dela južnoslovanskega območja, vključno z Dalmacijo in otoki.
– V Sloveniji je bila prva svetovna vojna zapostavljena v primerjavi z drugo. Slednjo se je poveličevalo in se je o njej veliko govorilo, seveda pa je bil ta govor ideološki, prikrojen zmagovalcem.
S tem vprašanjem si odprl ‘Pandorino skrinjico’ in o tem bi lahko govorila ves dan. Dejstvo je, da govor o prvi vojni ni bil prepovedan, ampak postavljen na rob. Kljub vsemu najdemo nekaj diplomskih nalog, celo kakšen doktorat bi se našel, ki obravnavajo vojno predvsem z razrednega stališča (npr. odnos delavstva do vojne, preganjanje socialdemokratov), ki pa je v tem velikem spopadu imelo majhen pomen. V 60-ih letih so nekatere založbe že začele tiskati spomine na prvo svetovno vojno.
Po drugi strani pa so bile v šolstvu od osnovnošolske prek srednješolske in univerzitetne ravni te teme potisnjene na rob. O tem se ni govorilo, malo raziskovalo, v šolah malo predavalo … Že nekajkrat sem povedal svojo izkušnjo. Prihajam iz Vrtojbe, vasi, ki je bila najbolj uničena na soški fronti, od 350 hiš so bile uničene vse, razen ene, v kateri je bila vojaška bolnišnica, kar so oboji nekako spoštovali. Cela vas je bila uničena, a jaz ves čas šolanja v osnovni in srednji šoli o tem nisem slišal popolnoma nič! Na fakulteti pa, čeprav sem študiral v Ljubljani v času demokratizacije in demokracije, tudi nisem slišal nič. Še en zgovoren dogodek. Ko sem bil pred leti zaposlen v Goriškem muzeju, je do mene prišla tam zaposlena gospa in mi napol grozeče z dvignjenim prstom dejala: “Renato, saj ti se ne ukvarjaš s prvo svetovno vojno!” Skratka, zbirateljstvo je bilo prepovedano, v šoli se o tem ni govorilo, te teme v družbo niso pronicale, obletnic se ni spominjalo …
Renesansa ukvarjanja s soško fronto in sploh s prvo svetovno vojno sovpada z demokratizacijo Slovenije. Prva velika razstava na to temo je bila leta 1987, ob 70-letnici preboja pri Kobaridu. Pripravil jo je Goriški muzej. Ta razstava je postala osnova za Kobariški muzej, ki je odprl vrata jeseni 1990 in je v nekaj letih postal eden najbolj znanih muzejev v Sloveniji pa tudi eden najbolj prepoznanih tovrstnih muzejev o dediščini soške fronte in prve svetovne vojne v celi Evropi, o čemer pričajo tudi tuje in domače nagrade. Po letu 1990 se začne obujanje spomina na prvo svetovno vojno, obenem pa začnejo rasti kakor gobe po dežju društva, ki se ukvarjajo s soško fronto. Začne se raziskovanje tega zgodovinskega obdobja.
– V to dogajanje si bil vpleten tudi ti, saj si bil osebno udeležen pri obnavljanju dediščine soške fronte na Sabotinu.
Zanimivo, da se del soške fronte ujema s slovensko-italijansko državno mejo. Na tem območju je veliko ostankov jarkov, zaklonišč, kavern, položajev … V času avtoritarne države je bil del tega obmejnega območja skorajda nedostopen. Hkrati je to dejstvo pomenilo tudi njihovo ohranitev in prvinskost. Lep primer tega je Sabotin, hrib nad Novo Gorico. Trpel je zlasti v šesti soški ofenzivi. Italijani se štirinajst mesecev zaganjajo vanj. Na njem izgubi življenje ogromno vojakov. Pod vrhom tega hriba je bila do leta 1991 karavla jugoslovanske vojske. Ta je zasipala jarke prve svetovne vojne z odpadki in te je bilo treba očistiti. Društvo soška fronta 1915–1917 in sorodna združenja bolj z navdušenostjo kot navzočnostjo plačanih ustanov poskušajo dati pečat tovrstni kulturni dediščini. Tako je velik del strelskih jarkov in kavern že na voljo za ogled. Tu je igrala pomembno vlogo tudi Fundacija Poti miru v Posočju, ki je povezala nekdanja bojišča in jih označila. Izdala je več zemljevidov ter vodnikov in nekdanja bojišča opremila z informativnimi tablami.
– Kaj lahko obiskovalec konkretno vidi na Sabotinu?
Sabotin je dober primerek, kako bi bilo treba ohranjati dediščino prve svetovne vojne. Tam je ohranjenih kar sedem kilometrov kavern in jarkov. Vidimo majhen muzejček s predmeti (predvsem orožjem), ki so jih uporabljali na soški fronti. Ne smemo pozabiti zagnanosti in gostoljubnosti upravnika Bogdana Potokarja in pomočnikov. Nekdanja obmejna karavla je spremenjena v restavracijo. Do tja se z lahkoto pripeljemo z avtomobilom. Danes je to točka srečevanja in miru. Ni točka slavljenja zmag, ampak slavljenja miru. Obiskujejo ga potomci vojakov in drugi obiskovalci iz cele Evrope.
– Naš sosed je bil avstro-ogrski vojak. Padel je nekje na ruski fronti. Vdovi in otrokom je italijanska država dajala nekakšno podporo, čeprav je njihov oče padel na ‘nasprotni’ strani.
Vdove in sirote so dobivale neko podporo. Sicer manjšo kot vdove italijanskih pripadnikov vojske. Pa vendar!
– Vedno znova se me dotakne tudi dejstvo, da so po vojni pokopali vse padle, tudi sovražnike. Pustili in ohranjali so sovražnikova pokopališča. Tu je opazna razlika v primerjavi z drugo svetovno vojno, zlasti v Sloveniji.
Mislim, da vem, kaj imaš v mislih. Hvalevredno je, da še danes tako skrbijo za ta pokopališča. V zadnjih letih so mile zime in vroča poletja in skoraj vsako leto ledeniki izvržejo na površje kakšno truplo vojaka, padlega v prvi svetovni vojni. Pridejo službe in te vojake pietetno pokopljejo in to iz časa pred sto leti ali celo več! Na drugi strani imamo našo drugo svetovno vojno, kjer dobesedno spimo na pokopališčih. Samo na Primorskem je več kot dvesto grobišč, od tega veliko neodkritih, a ne znamo pokopati brata! Do vseh vojakov iz prve svetovne vojne imamo neko empatijo in prav je, da jo imamo – pa ne samo zaradi mednarodnih pogodb – ampak zaradi občečloveškega sočutja. Na slovenskem ozemlju skrbimo za kostnico italijanskih vojakov v Kobaridu in vrsto avstro-ogrskih pokopališč, nismo pa sposobni pokopati bratov iz druge svetovne vojne.

– 28. oktobra bomo na Sveti Gori obhajali mašo ob 100-letnici konca bojev na soški fronti in prihodnje leto 100-letnico konca prve svetovne vojne. K tej maši bodo prišli predstavniki nasprotujočih si strani. Zanimivo, da za prvo svetovno vojno skupaj molimo predstavniki različnih strani, za drugo svetovno vojno pa si, zlasti v Sloveniji, tega ne moremo niti predstavljati.
Ob tem žal ostajam brez besed.

Renato Podbersič (1970) je doma iz Vrtojbe pri Gorici, živi v Novi Gorici. Ukvarjanje z zgodovino prve svetovne vojne mu je bilo položeno v zibelko, saj je bila njegova domača vas najbolj uničena na soški fronti, pokojni ded pa je napisal zgodovino kraja Orehovlje. Po šolanju v domačem kraju je obiskoval gimnazijo v Novi Gorici, ter študiral zgodovino v Ljubljani. Doktoriral je s tezo Judje na Goriškem. Več let je bil vodnik po različnih krajih, zlasti po Bližnjem vzhodu in Sveti deželi.Dvanajst let je zaposlen kot zgodovinar v Študijskem centru za narodno spravo, obenem predava novejšo zgodovino na fakulteti za humanistiko Univerze v Novi Gorici.
Je ploden pisec tako strokovnih kot poljudnih člankov ter poznavalec cerkvene zgodovine. Pozornost je vzbudila njegova knjiga Revolucionarno nasilje na Goriškem in Vipavskem, pripravlja pa tudi podobno knjigo za sever Primorske (Tolmin, Cerkno, Idrija, Bovec, Kobarid), kjer je evidentiral že 338 žrtev.

RUSTJA, Božo. (Gost meseca) Ognjišče, 2017, leto 53, št. 10, str. 8-13.