* 22. september 1917, Stražišče pri Prevaljah, † 5. marec 2009, Ljubljana.

»Skrb za lepo slovensko besedo je bila eno glavnih gibal v mojem življenju; tako z veseljem sprejemam priznanje, poimenovano po pesniku, ki je ustvarjalno presegel raven jezika. kakršen je zadoščal za rabo preprostega ljudstva, in povzdignil slovenščino med tedanje razvite evropske jezike ter je usposobil za vrhunsko pesniško izražanje. Prešeren, vnet za čast dežele, se je kakor le redki njegovi sodobniki zavedal, kakšen je pomen jezika kot narodotvornega dejavnika in najbolj vidnega znamenja narodove samobitnosti.« Tako je zapisal Janez Gradišnik v svoji zahvali ob podelitvi najvišjega slovenskega kulturnega priznanja – Prešernove nagrade leta 2008 “za življenjsko delo na področju književnosti, knjižnega prevajanja, pisateljevanja in jezikoslovja”. Dodati je treba še njegovo potrpežljivo delo pri urejanju revije Prostor in čas, ko se je moral na zunaj spopadati z oblastjo, na znotraj pa z nazorskimi razhajanji med sodelavci. Na vseh področjih je bil temeljit, vztrajen, vrhunski. Letos mineva sto let od njegovega rojstva.

PRI PETIH LETIH JE ŽE ZNAL BRATI
Življenje in delo Janeza Gradišnika je lepo orisal France Pibernik v dokumentarni monografiji, ki je kmalu po njegovi smrti izšla pri Celjski Mohorjevi družbi. Rodil se je 22. septembra 1917 v kraju Stražišče pri Prevaljah na Koroškem. Mati Amalija je bila doma s trdne kmetije, oče Ivan pa je bil orožniški podčastnik. Zaradi njegovega poklica se je družina večkrat selila. Leta 1920 je bil premeščen v Slovenj Gradec, kjer so ostali šestnajst let. Stanovali so v hiši, v kateri se je rodil skladatelj Hugo Wolf. Tu sta se Janezu pridružila brata Bogomir in Franc (Branko) ter sestra Marija. Ko je jeseni 1923 s šestimi leti šel v osnovno šolo, je že znal brati. Po končani osnovni šoli bi se rad vpisal na gimnazijo v Mariboru, toda moral se je zadovoljiti s slovenjgraško meščansko šolo. Leta 1931 je prišel na mariborsko učiteljišče; leta 1936, ko se je družina preselila v Maribor, mu je bil omogočen študij na pedagoški fakulteti ljubljanske univerze, kjer je diplomiral leta 1940. Ves čas študija, od srednje šole dalje, se je sam izobraževal, z vso vnemo se je učil jezikov (nemščine, francoščine, italijanščine, angleščine), že takrat se je ob spisih Antona Breznika ogreval za materinščino. Kot študent se je vključil v Kocbekov krog krščanskih socialistov. Avgusta 1939 se je udeležil 2. akademskega kulturno socialnega tedna v Bohinju, na katerem so sodelovali najodličnejši predstavniki tedanjega slovenskega katoliškega izobraženstva. Jeseni 1940 je šel na služenje vojaškega roka v Sarajevo. Po razsulu jugoslovanske vojske aprila 1941 je prišel v nemško ujetništvo. Poleti 1942 je prišel k svojim, ki so bili izgnani na Hrvaško. Ves okupacijski čas je bil brez prave vesti o dogajanju v Sloveniji. Vojna leta je imel za izgubljena leta.

VRHUNSKI PREVAJALEC LITERARNIH UMETNIN
Konec vojne je dočakal v ustaškem zaporu v Zagrebu. Junija 1945 so zagrebški Slovenci povabili Kocbeka za govornika na mitingu. Ob tej priložnosti je Kocbek nagovoril Gradišnika, naj pride k njemu za osebnega tajnika na ministrstvo za Slovenijo v Beograd. Avgusta se je v zagrebški cerkvi sv. Marka poročil z anglistko Ružo Tremski; v zakonu sta se jima rodila sinova Bogdan (1946) in Branko (1951). Z novim letom 1946 so ministrstvo za Slovenijo ukinili in Gradišnik je dobil službo v uredništvu DZS. V tem času je v reviji Novi svet objavil noveli Nekega dne v aprilu ter Obletnica mature, izbor njegovih novel je izšel v knjigi Pot iz noči (1949). Leta 1951 je pri DZS izšla znamenita Kocbekova zbirka novel Strah in pogum; Gradišnik je bil odpuščen iz službe in zaradi stikov s Kocbekom je prišel na seznam Udbe. Poklicno se je posvetil prevajanju, ker je bil to njegov vsakdanji kruh. Prevajal je različna besedila, ne samo literarna, ampak tudi strokovna. Z mojstrskima prevodoma romana ‘Oči in svetloba’ francoskega pisatelja Vercorsa in novele ‘Starec in morje’ Ernesta Hemingwaya si je prislužil ime v slovenski literarni javnosti. Mikalo ga je lastno pisateljsko ustvarjanje, ki pa ga je oviralo stalno in zahtevno prevajanje. Nastajal je dolg seznam vseh mogočih prevodov, nad to množico se dvigajo najvišji vrhovi svetovne književnosti. Njegova največja mojstrovina je prevod jezikovno večplastnega romana ‘Ulysess’ irskega pisatelja Jamesa Joycea (1967). Za to ‘težaško’ delo je prejel nagrado Prešernovega sklada (1969) in Sovretovo nagrado (1986). Po razpadu prvega zakona se je leta 1974 drugič poročil z literarno zgodovinarko in prevajalko Katarino Bogataj, dragoceno sodelavko pri pisanju in prevajanju.

MODRI UREDNIK IN JEZIKOSLOVEC
Leta 1969 je začela izhajati revija Prostor in čas, ki jo je ustanovila skupina 62 nazorsko in generacijsko zelo različnih ljudi. V njej so sodelovali katoličani in marksisti. Glavni urednik je bil Janez Gradišnik, odgovorni urednik pa pisatelj Vladimir Kavčič. Reviji je bilo usojenih samo šest let življenja. Zaradi svoje nazorske odprtosti je postala trn v peti vladajoči partijski garnituri. Leta 1974 so bili pritiski tako hudi, da revije ni bilo več mogoče obdržati. Gradišnik je vseh šest  let držal revijo na nogah, modro krmaril med boji z oblastniki in razhajanji med sodelavci. Za revijo je žrtvoval šest let svojega življenja z zavestjo, da pomaga slovenskim ljudem do bolj demokratičnega kulturnega življenja. »V teh letih nisem imel nič časa zase, nisem prevedel nobenega literarnega dela.«
Ob podelitvi Prešernove nagrade leta 2008 je Janez Gradišnik zapisal, da je bila “skrb za lepo slovensko besedo eno glavnih gibal” v njegovem življenju. »Čeprav ni šel skozi visoke jezikovne študije, saj slavistike ni mogel študirati, je z vztrajnim prizadevanjem v povojnem času postal vodilni praktični jezikoslovec z nesporno avtoriteto« (France Pibernik). Z jezikovnimi problemi se je srečal ob prvih prevodih in že v petdesetih letih je v reviji Jezik in slovstvo in drugod začel objavljati članke, v katerih je opozarjal na najpogostejše napake v naši publicistiki. Neutrudno je opozarjal na eno največjih nevarnosti, ki preti domači besedi, to je nepotrebno hlapčevanje tujim jezikom. Izdal je tudi vrsto knjig, v katerih je dopolnil pogled na žgočo problematiko naše materinščine v sodobnih družbenih razmerah: Slovenščina za Slovence (1967), Slovenščina za vsakogar (1974), Še znamo slovensko? (1981), Za lepo domačo besedo (1985), Naš jezik (1985), Slovensko ali angleško? (1993).
Dočakal je častitljivo starost – 92 let. Po novem letu 2009 je naglo pešal in 5. marca je umrl. Vstajenja čaka na ljubljanskih Žalah.
Čuk S. (Obletnica meseca), Ognjišče (2017) 9, str. 52-53.

* 21. oktober 1757, Žabnica pri Škofji Loki, † 31. december 1845, Mirov, Moravsko.

Dobre narodne pesmi so najučinkovitejše sredstvo za požlahtnitev in izobrazbo ljudstva. Slovenske narodne pesmi pa so večinoma sama revna mešanica brezumnosti, kvant, babjeverstva in neubranosti. Zato je treba izdati za preprosti narod zbirko narodnih pesmi. Ta zbirka naj bi vsebovala kritično izbrane in popravljene pesmi, ki že med narodom krožijo, dodati bi jim bilo na novo zložene pesmi, ki naj bi opevale lepoto narave, vsebovale nevsiljive, splošno koristne, praktične moralne nauke ter budile zadovoljstvo in veselje. Tako je v svojem sestavku Ein kleiner Versuch in kreinerischen Volksliedern (Mali poskus v kranjskih narodih pesmih) leta 1823 trdil Martin Kuralt in kot vzorec, kakšne naj bi bile “na novo zložene pesmi”, dodal svojo pesem Jutrenja pesem eniga Krajnskiga Kmeta poleti. Martin Kuralt je v slovenski literarni zgodovini skoraj neznan, predvsem zato, ker je deloval na tujem, pa tudi zato, ker je bil zaradi svojih razsvetljenskih idej kot duhovnik v sporih s cerkveno in državno oblastjo in preganjan.

OD STIŠKEGA SAMOSTANA DO KNJIŽNICE V LVOVU
Pesnik in razsvetljenski preroditelj Martin Kuralt se je rodil 21. oktobra 1757 v Žabnici pri Škofji Loki. Iz njegovih študijskih let je znano samo to, da je poslušal predavanja filozofije, najbrž na Dunaju. Leta 1778 ali morda že malo prej, je vstopil v cistercijanski samostan v Stični, kjer je našel leto dni starejšega Antona Tomaža Linharta, s katerim sta se spoprijateljila. Linhart je kmalu zatem izstopil in se začel dopisovati s Kuraltom. Konec oktobra 1779 je tudi Kuralt zapustil stiški samostan in Linhart je ta njegov korak odobraval. Kuralt je odpotoval v Firence in tam nadaljeval študije. Po vrnitvi na Kranjsko je bil sprejet med bogoslovce ljubljanske škofije. 20. maja 1782 je bil posvečen v duhovnika in škof Karel Janez Herberstein ga je vzel za svojega dvornega kaplana, toda kmalu ga je odpustil iz službe zaradi pridige, v kateri je izvajal načela moralnosti iz človeške narave, ki je po nauku razsvetljencev (Rousseau) v bistvu dobra in ne potrebuje božje milosti. Že leta 1781 je bil sprejet v obnovljeno akademijo operozov in se je za nekaj časa vključil v slovensko prerodno gibanje, ni pa bil član Zoisovega kroga. Po izgubi službe je potoval v Francijo, kjer je že dišalo po revoluciji in tega duha se je navzel tudi Kuralt. Upal je, da dobi vodstvo knjižnice v Ljubljani, kar je podpiral tudi Linhart, a se mu želja ni uresničila. Po prvi delitvi Poljske (1772) je bilo ustanovljeno Kraljestvo Galicija, katerega glavno mesto je bil Lvov (Lemberg). V začetku leta 1785 je dobil mesto kustosa v tamkajšnji univerzitetni knjižnici. Za to ga je priporočalo znanje klasičnih in vseh glavnih evropskih jezikov. Od vsega začetka je bil v sporu z ravnateljem, vendar pa sta izdala dva zvezka knjižničnih katalogov. Leta 1799 je Kuralt prevzel ravnateljstvo knjižnice.

“LJUBIL JE ČEBELE, MIR, ČLOVEŠTVO IN MODROST.”
Poleg poklicnega dela v knjižnici ga je v tem času vse bolj pritegovalo čebelarstvo, sprva kot ljubiteljsko, nato pa strokovno opravilo. Januarja 1805 je poslal cesarju na Dunaj predlog za ustanovitev čebelarske šole v Lvovu. Predavanja naj bi potekala v nemškem, poljskem in francoskem jeziku. Kot gradivo za študij naj bi služil ponatis knjige Antona Janše o čebelah. Za natis Janševe knjige je Kuralt našel mecena v grško katoliškem metropolitu. Čebelarska šola, katere obisk je bil za bogoslovce obvezen, je bila ustanovljena 1806. Pouk je potekal pri čebelnjaku na Kuraltovem vrtu. Kasneje je Kuralt ustanovil še zasebno kmetijsko šolo z internatom. V letu 1807/08 je na tamkajšnjem liceju poučeval čebelarstvo in sadjarstvo. Motiv čebele je večkrat uporabil v svojih pesmih, tudi v enem od dveh slovenskih rokopisnih nagrobnih napisov zase: Brez skrbi za blago in prazno visokost / je ljubil čebele, mir, človeštvo in modrost. Za neki čebelnjak pa je sestavil tale spodbuden napis: Dela je malo, veliko dobička pa bo. / Stop’ bliž’, prijatelj, poglej ino ravnaj tako!
Martin Kuralt je v Lvovu tudi pesnil predvsem v nemškem in latinskem jeziku. Vsebinsko je bila večina njegovih pesmi povezana s tedanjim zgodovinskim dogajanjem na začetku Napoleonove dobe, vendar jih ne prevzema bojno razpoloženje, temveč ideja miru. Natisnil je večje število latinskih in nekaj nemških pesmi v čast raznim veljakom. V Kuraltovi zapuščini je ohranjenih tudi nekaj slovenskih pesmi, prevod iz poljščine, ljubezenski verzi, nekaj epigramov in že omenjena dva napisa za lastni grob.

OVADUHI SO SPREMLJALI VSAK NJEGOV KORAK.
Slavistka Marija Jamar Legatova je leta 1988 v Loških razgledih objavila Povedanje o Francozih pri nas in o nesrečnem abbeju Martinu Kuraltu, v katerem v leposlovni predelavi opisuje preganjanje, ki ga je prestajal Martin Kuralt zaradi svoje svobodoljubnosti in navdušenja nad Francozi. Napisan je v obliki dnevnika Kuraltove nečakinje Karoline Pasler (od 12. februarja 1809 do 15. decembra 1813). Kuralt se je zavedal, da zaradi njegove prijaznosti s Francozi avstrijski ovaduhi spremljajo vsak njegov korak. Od maja 1809 je bil interniran v dveh čeških samostanih, decembra je dobil dovoljenje za vrnitev v Lvov, a ni več dobil službe v knjižnici. Kot znan frankofil je bil leta 1812 zaprt v Gradcu, decembra 1813 se je vrnil na Kranjsko. Najprej je bil pri bratu v Žabnici, a kmalu nato interniran v kapucinskem samostanu v Škofji Loki. Tam mu niso mogli preprečiti obiskov domačinov, zato so ga aprila 1815 spravili v frančiškanski samostan v Novem mestu z ukazom, da morajo predstojniki nanj strogo paziti. Toda samovoljno je zapuščal samostan in decembra 1823 je bil s cesarskim ukazom poslan v samostansko poboljševalnico v Mírov na Moravskem, kjer je bil pod strogim nadzorstvom. Leta 1825 je prosil za dovoljenje, da sme maševati, a je dobil ugodno rešitev šele leta 1835 Zaprosil je tudi za knjige, ki so mu za literarno delo potrebne. Dobil je precej knjig v raznih jezikih, med njimi tudi Vodnikovo Pismenost in Kopitarjevo Slovnico. V internaciji je ostal polnih 22 let, vse do svoje smrti, 31. decembra 1845, v 89. letu svojega nesrečnega življenja. »Njegovi slovenski spisi pričajo, da bi v ugodnejših razmerah in kot sodelavec ljubljanskih preroditeljev lahko zapustil globlje sledove« (Avgust Pirjevec).
ČUK, Silvester. (Obletnica meseca), Ognjišče, 2017, leto 53, št. 10, str. 52-53