Slepi mož in strokovnjak za oglase
Neki slepi človek je sedel na pločniku. Pri nogah je imel klobuk in v njem košček lepenke z napisom: »Sem slep. Prosim, pomagajte mi!«
Nekega dne je šel tam mimo strokovnjak za oglase, se radoveden ustavil in videl, da je v njegovem klobuku samo nekaj drobiža. Sklonil se je, obrnil lepenko na drugo stran in nanjo nekaj napisal. Popoldne je spet prišel mimo in videl, da je bil klobuk poln denarja.
Napis “Danes je pomlad, jaz pa je ne morem videti” je mimoidoče ganil.
Velika je moč besed.
B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 8 (2017), 51.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot. Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 42.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.
Neki človek je bil strasten kadilec, a ga je bilo zelo strah, da bo zbolel za pljučnim rakom. Zavedal se je, da se bo čim prej moral odločiti. V raznih časopisih in revijah je prebral strokovne članke o pljučnem raku. Tako je prišel usodni dan, dan za veliko odločitev: nehal je – brati časopise in revije.
Pred dnevi sta tako prišli na vrsto dve za mene novi dejavnosti: kajenje in košnja. Pravo kajenje … s pipo. S fajfo, če hočete. In prava košnja … na roke. S koso!
Latinsko ime za naprsni križ je pektoral (pectus – prsi). V stari krščanski dobi so kleriki in tudi navadni verniki nosili na prsih posodice s svetinjami ali z izreki iz Svetega pisma. Te posodice so imele večkrat obliko križa. To je zametek križa, ki ga nosijo škofje in nekateri cerkveni dostojanstveniki, obešenega na verižici ali vrvici. Kot liturgični okrasek pri slovesnih bogoslužnih opravilih je v navadi od 13. stoletja. Misal papeža Pija V. (1570) določa, da ga morajo škofje pri mašah obvezno nositi. Naprsni križ je bil v preteklosti zlat, pogosto okrašen z dragimi kamni, zdaj pa je navadno iz manj dragocene kovine ali celo lesen. – V vzhodni Cerkvi episkop (škof) namesto križa nosi na prsih enkolpion – ovalen obesek, ki ima na zunanji strani vtisnjeno ikono Bogorodice ali Kristusa ali Svete Trojice, ki je ‘vsa sveta’, zato se ta obesek imenuje tudi panagia. Znotraj obeska so relikvije, ‘svete moči’. (sč)
Temelje ekumenske meniške skupnosti Taizé je postavil Roger Schutz leta 1940, zaživela pa je po drugi svetovni vojni, ko so prvi bratje izpovedali redovniške zaobljube. Kmalu so v Taizé začeli prihajati mnogi ljudje, ki sta jih privlačila molitev in občestveno življenje. Med njimi je bilo vedno več mladih z vseh koncev sveta, v počitniških mesecih srednješolcev in študentov. Višek romanj je bil leta 1974, ko se je ob začetku koncila mladih na taizéjskem griču zbralo nad 40.000 mladih iz več kot stotih držav. Iz tega so se rodila romanja upanja – cilj tega romanja je bila leta 1987 Ljubljana. Slovenska mladina je v stikih s Taizéjem že od leta 1970, ko so tja romali posamezniki. Leta 1971 pa je šlo v Taizé 12 študentov iz Občestva 2000: vodil ji je Lojze Peterle. Poznejše skupine so romale pod vodstvom svojih študentskih duhovnikov Rudija Koncilja, Janeza Grila, Milana Knepa. Z njimi tudi na novoletna romanja upanja. Na vprašanje, zakaj Taizé danes slovenske mladine ne privlači tako kot nekdaj, pa je jasen odgovor: danes imamo duhovno postrežbo, ki smo jo morali takrat iskati na tujem,v obilni meri doma. (sč)
Jakobov protoevangelij, apokrifni spis (ok. 150), poroča o Joahimu in Ani, starših Jezusove matere Marije, o njenem rojstvu, otroštvu in zaroki vse do Jezusovega rojstva. Po novem svetniškem koledarju, veljavnem od leta 1969, Joahim in Ana godujeta skupaj 26. julija, prej smo se očeta Joahima spominjali 16 avgusta. Sveti Ani je na Slovenskem posvečenih nad 60 župnijskih cerkva in podružnic, sv. Joahimu pa le podružnica v Jasenu, župnija Ilirska Bistrica. Joahim in Ana sta bila potomca Davidovega rodu, iz katerega naj bi izšel obljubljeni Mesija. Hčerka Marija se jima je rodila na stara leta. Pri sebi sta jo imela le tri leta, potem sta jo po zaobljubi izročila templju. Ime Ana v hebrejščini pomeni milost, ljubezen, molitev. K sveti Ani, Marijini materi, so se zatekale matere in nerodovitne žene. Umetniki Ano navadno upodabljajo, kako mali hčerki Mariji razlaga Sveto pismo; mnogo podob in kipov pa jo kaže kot Ano ‘Samotretjo’: v naročju velike svete Ane sedi mala Marija, v Marijinem naročju pa je mali Jezus, (sč)
Evangelisti Matej, Marko in Luka v svojih seznamih dvanajsterih apostolov ga navajajo nekje v sredini in sicer z imenom Bartolomej (iz tega je nastal Jernej); evangelist Janez pa ga v svojem poročilu, kako ga je Jezus poklical v apostolski zbor, imenuje Natanael. Doma je bil iz galilejske Kane, k Jezusu ga je privedel Filip; ko ga je Jezus zagledal, je rekel: »Poglejte, pravi Izraelec, v katerem ni zvijače« (Jn 1,47). Na podlagi te pohvale prikazujejo apostola Jerneja kot iskrenega in vedrega človeka. V času, ko je hodil z Jezusom po Palestini, ni povedal ali storil nič takega, kar bi se evangelistom zdelo vredno zapisati. Po Gospodovem vstajenju ga srečamo z nekaterimi drugimi apostoli ob Galilejskem jezeru. Izročilo ve povedati, da je apostol Jernej oznanjal evangelij v raznih pokrajinah Bližnjega vzhoda. Umrl je kot mučenec v Albanopolisu, glavnem mestu Armenije: živemu so potegnili kožo s telesa, nato pa ga obglavili. Na Slovenskem je apostol Jernej zelo češčen, o čemer pričajo številne njemu posvečene cerkve. (sč)
Bila sta dva trgovca, ki sta tekmovala med seboj. Njuni trgovini sta stali v isti ulici, ena nasproti druge. Cele dneve sta sedela pred vrati svojih trgovin in opazovala, kaj dela sosed na nasprotni strani ulice. Če je h kateremu prišla stranka, se je privoščljivo smejal nasprotniku. Neke noči se je enemu od njiju v spanju prikazal angel in mu dejal: »Bog me je poslal, da ti povem. Dal ti bo vse, kar ga boš prosil, toda tvoj tekmec na nasprotni strani ulice bo dobil dvakrat toliko. Če boš ti živel v blagostanju, bo trgovec nasproti postal velik bogataš.« Mož je za trenutek utihnil, potem pa dejal: »Če je tako, prosim, da oslepim na eno oko, da bo moj tekmec oslepel na obe očesi.«