Revija - Revija Ognjišče

Nevarna križišča in zahtevne poti

Napisal Marko na 5. septembra 2017. Objavljeno v zgodbe.

Nedeljska maša v podružnični cerkvi se ga vedno znova dotakne. Nagovori ga že sama cerkvica s svojim umetniškim bogastvom pa ubrano petje ne preveč številčnega zbora, saj naselje ni ravno veliko, predvsem pa misli domačega župnika, izrečene iz globokega osebnega prepričanja.
Po maši se ne razidejo takoj, ampak si poiščejo sogovornika, da si izmenjajo vsakdanje novice in izrečejo nekaj prijaznih besed, ki so izraz pozornosti in dajejo poseben pečat nedeljskemu dopoldnevu.
Igor se je tudi tokrat zaklepetal. Otroci so medtem našli svojo družbo, žena pa je odšla proti domu s sosedami in znankami. Pohitel je za njimi, da bi šli vsaj del poti skupaj. Kmalu je dohitel Rezko, ki se je vsa upognjena opirala na palico in s težavo premikala noge. Po moževi smrti sama in s sinovo pomočjo po službi z veliko ljubeznijo obdeluje tistih nekaj kosov zemlje, ki so ji po pozidavi hiš in industrijskih obratov še ostali. Prijazno jo je pozdravil in hotel iti kar mimo, pa je iz vljudnosti umeril svoj korak po njenem in izrekla sta nekaj besed o vremenu.
»Spet se je začela šola,« je nato rekla Rezka in ga presenetila, saj je vedel, da sta njuna vnuka že pred leti končala šolanje.
»Ja, spet,« je odvrnil in dodal, da so počitnice vedno prekratke. In že je hotel pospešiti korak, pa ga je Rezka znova presenetila: »Saj poznate to naše križišče in Ozko cesto?«
»Prav dobro,« je rekel, ker ni vedel, kam Rezka meri.
»Nič kaj rada ne grem v tisti konec,« je nadaljevala.
»Imate prav; kar nekaj ljudi poznam, ki prihajajo domov raje po glavni cesti, četudi je pot malo daljša, samo da ne pripeljejo v križišče z Ozke ceste.«
»Sin pravi, da je križišče, če pripelješ z Ozke ceste, nepregledno.«
»Zato pa je bilo tam že kar nekaj zvite in razbite pločevine!«
»Res je križ s tem našim križiščem,« je pomodrovala Rezka, »še bolj pa se bojim klanca na Ozki cesti.«
»Saj niti pet metrov ni široka,« je dejal in dodal, da jo je natančno premeril. »Že leta in leta opozarjamo na to ljudi, ki odločajo, pa smo doslej dobili samo nekaj obljub.«
»Nekoč je bil to kolovoz, ki smo ga kmetje uporabljali za dostop do njiv. Potem so ga malo razširili, pa ne prav veliko zaradi bregov na obeh straneh.«
»Tam, kjer ste včasih vozili s konjsko vprego, zdaj vozijo težki tovornjaki. Pa še dva osebna avtomobila se komaj srečata!«
»Samo po šofersko mislite,« ga je zavrnila Rezka. »Kam pa naj se umaknejo pešci, predvsem šolarji, ko hitijo na avtobus, če se srečata dva tovornjaka? Ali se bo res morala zgoditi nesreča s smrtnim izidom, kot se je zgodilo na križišču nekaj metrov naprej, da se bodo odgovorni zganili?« je bilo čutiti skrb in jezo v njenem glasu.
»Saj smo opozarjali in opozarjali, pa nič ne pomaga!« je rekel Igor.
»Res se nič ne spremeni, zato pa grem vedno na začetku novega šolskega leta tja,« je dejala.
»Kam tja?« se je začudil Igor.
»Že nekaj let ob začetku šolskega leta prehodim tisto nevarno križišče in Ozko cesto, zmolim rožni venec in ju z blagoslovljeno vodo poškropim. Cesto in križišče!« je poudarila. »To delam, da bi obvarovala pešce in še posebno naše otroke. Drugega ne morem storiti.«
»Kaj res? Cesto in križišče blagoslovite,« je bilo čutiti začudenje in spoštovanje v Igorjevem glasu.
»Čutim, da moram to narediti. Včeraj sem tako dolgo hodila, da me je sin pogrešal. “Mama, si spet odšla na križišče?” me je vprašal.«
»Veste, velikokrat sem že pomislil, da je pravi čudež, da tam ni bilo nobene prometne nesreče s težkimi posledicami.«
»Nekaj jih je že bilo, a hvala Bogu, nobene hujše.«
»Rezka, vi ste za varnost tam naredili več, kot vsi ti neodgovorni odgovorni ljudje,« jo je pohvalil Igor.
»Ja, ampak že letos sem komaj prehodila to pot. Saj vidite, komaj se še premikam. Ne vem, če jo bom drugo leto še zmogla.«
»Seveda jo boste!« jo je bodril Igor.
»Bog ve, kaj vse se lahko zgodi v enem letu,« je rekla in stopila proti vrtnim vratom.
»Če ne boste mogli, pokličite mene,« se je ponudil, »to vaše delo se mora nadaljevati. Rezka, zdaj marsikaj razumem: tako neurejeno križišče in ozka cesta, pa brez večjih nesreč!«
Rezka se je naslonila na napol odprta vrata in za trenutek počakala. »Veste, na križišče ne hodim samo zato, da bi šolarji varno prišli v šolo.« Spet se je za hip ustavila. »Še mnoge druge, še veliko zahtevnejše poti morajo prehoditi. Saj razumete, kaj mislim.«
»Tudi na tiste poti mislite, ko blagoslavljate križišče?« se je zamislil Igor.
»Pa ne samo takrat,« je dodala in se napotila proti hiši.
Hotel se ji je še enkrat zahvaliti ob misli, da tudi njegovi otroci vsak dan hodijo po tem križišču in že odhajajo na one druge zahtevne poti, ki jih je imela v mislih Rezka. Pa ni rekel ničesar, le pomahal ji je, ko se je ozrla nazaj, potem pa odšel proti domu. Pa ni šel naravnost domov, ampak h križišču in na Ozko cesto. Bilo je mirno in prazno. Vse je samo čakalo naslednjega jutra, ko bodo tod spet hiteli šolarji in pešci, mimo njih pa bodo drvela težka vozila. “Kot v našem življenju,” je pomislil. Misli so se kar same od sebe začele spreminjati v molitev in prošnjo, da bi jih na vseh križiščih in poteh življenja spremljal božji blagoslov.
Janko Jarc-Smiljan, zgodbe, v: Ognjišče (2006) 09, str. 54.

Za nedeljsko mašo med počitnicami

Napisal Marko na 1. septembra 2017. Objavljeno v Pismo meseca.

Ob koncu šolskega in veroučnega leta je župnik pri maši ‘prosil’, naj tudi med počitnicami prihajamo k sv. maši, posebno otroci! Žal smo vsi, tudi običajni verniki, RAZOČARANI ob zelo slabi udeležbi šolarjev pri nedeljski maši.
Uganka so mi starši, ki svojih otrok obvezno ne pošiljajo redno k nedeljski maši.
Dovolijo, da se sošolci med seboj pohujšujejo, lenarijo in podcenjujejo sveto mašo.
V moji družini smo vsi obvezno in z veliko ljubeznijo hodili (peš) k maši, razen v bolezni in ob zelo slabemu vremenu.
Strah me je. Kam to pelje?! Kakšna je prihodnost katoliške vere pri nas?!
Gabi

S svojim pismom ste se dotaknili izredno pereče teme. V mnogih župnijah šoloobvezni otroci med počitnicami v zelo skromnem številu obiskujejo mašo. Žal ni tako samo med počitnicami. Župniki in kateheti bodo vedeli povedati, da tudi med šolskim letom številni veroučenci ne obiskujejo nedeljske maše. V nekaterih župnijah so veroučenci, ki jo obiskujejo, celo v manjšini. K sreči imate še tako vestnega župnika, ki spodbuja starše in otroke k obisku nedeljske maše tudi med počitnicami.
Pišete, da starši “svojih otrok ne pošiljajo k nedeljski maši”. Bolj kot to, da jih ne pošiljajo, bi rekel, da starši ne gredo z otroki k maši. Nikakor ni dovolj, da starši ‘pošiljajo’ otroke k maši, ampak se je morajo tudi sami udeleževati. Menim celo, da je bilo to, da so starši ‘pošiljali’ otroke k maši, prva stopnja oddaljevanja od Cerkve. Ko sem pred dobrim četrt stoletjem nastopil duhovniško službo, so nekateri starši pripeljali otroke z avtom do cerkve. Tam so jih pustili, da so šli k maši, čez slabo uro so jih prišli iskat. Kakor smo po eni strani lahko pohvalili pripravljenost staršev, da skrbijo za to, da gredo otroci k maši, pa so po drugi strani otrokom dajali slab zgled: sedaj, ko si majhen in še hodiš k verouku, obiskuješ mašo. Ko boš odrastel kakor mi (natančneje, ko boš prejel zakrament birme), pa ti je ne bo treba več obiskovati. To je bila prva stopnja. Druga stopnja pa je današnje stanje, ko številni starši ne poskrbijo več, da otroci redno obiskujejo mašo, nad čemer ste vi zgroženi.
Seveda je logično, da otroci ne bodo šli k maši, če starši ne bodo poskrbeli za to in če ne bodo imeli v starših lepega zgleda. Opažam, da imajo danes številni starši neki strah, da bodo oni in njihovi otroci nekaj izgubili, če bodo hodili k maši ali resno vzeli vero. Tem bi namenil zgodbo z naslovom Vera je za stare ženice:
Bila je nedelja in oče in sin sta se odpravila delat. Sin je takrat dejal očetu: »Oče, ne bi smela delati. Nedelja je in tretja božja zapoved pravi: Posvečuj Gospodov dan. Morala bi iti maši, ne pa delati!«
Oče je pogledal sina in nekoliko ironično, posmehljivo dejal: »Daj no, zapovedi so za stare ženske. Njih naj duhovniki učijo take neumnosti. Sedaj si že velik fant in se ti ni treba ukvarjati s takimi neumnostmi in otročarijami!«
Sin je tedaj očetu rekel: »Če torej ne velja tretja božja zapoved, potem ne velja tudi četrta, ki pravi: spoštuj očeta in mater. Torej tudi ta zapoved spoštovanja staršev in uboganja staršev velja samo za stare ženske in za majhne otroke in meni, ki sem že velik fant, je ni treba več spoštovati, ubogati in poslušati staršev. Torej tudi tebe ne?« Oče je v tistem trenutku spoznal, kako nespametno je učil svojega sina.
Strah staršev, da bi njihovi otroci ‘preveč’ resno vzeli vero, je odveč. Otroci bodo v veri tudi našli smisel in oporo v življenju. V sušnih dneh sem opazoval, kako suhe so rastline, ki imajo plitve korenine. Tiste, ki imajo globlje korenine, je suša manj prizadela. Vera da ljudem globino, globoke korenine. Prednost teh pa opazimo prav v času ‘suše’ in viharjev življenja.
Starši, ki želijo otrokom dobro, jim bodo posredovali vero. Seveda je za globoko vero treba tudi nekaj narediti, med drugim tudi redno sodelovati pri maši, saj z mašo ohranjamo in poglabljamo svoj odnos z Bogom. Opuščanje maše je zato znamenje, da nismo osebno povezani z Bogom in da je naša vera šibka. Ob prvem življenjskem viharju bomo kot drevo s plitvimi koreninami, ki ga izruje viharni veter.
Tako je ‘rešitev’ za obisk maše treba iskati v poglabljanju vere in vzgoji k osebni veri. Sami ugotavljate, da otrok ni več k maši ‘iz tradicije’. Potrebna bo torej osebna zavestna odločitev za vero in za Kristusa in iz te vere bodo starši obiskovali mašo ter bodo potem v tej veri vzgajali tudi otroke.
Lepo ste zapisali: “V moji družini smo vsi obvezno in z veliko ljubeznijo hodili (peš) k maši, razen v bolezni in zelo slabemu vremenu”. Komur je maša velika vrednota in velika vrednota mu bo, ko bo imel osebno in živo vero v Boga, se je bo redno udeleževal.
Kdor bo imel globoko vero, bo za obisk maše tudi kaj žrtvoval. Iz študentskih let se spominjam gospe na vozičku, ki je redno obiskovala maše v stolnici. Videl sem jo, kako težko je s posebnim mehanizmom poganjala voziček. Pa ji ta žrtev ni bila odveč, ker ji je bila maša vrednota. Za ceno truda in žrtve je redno prihajala tudi k delavniškim mašam. Videl sem jo tudi v snegu in slabem vremenu. Nič ni bilo zanjo ovira. Pravo nasprotje številnim ljudem, ki se imajo za kristjane, pa s tako lahkoto opuščajo mašo.
Obisk nedeljske maše je za katoličane dolžnost. To nam zapoveduje cerkvena zapoved. Ljudje, ki iz vere živijo, poudarjajo, da maša ni dolžnost, ampak potreba. Kaj to pomeni? Ob nedeljah (taki ljudje tudi ob delavnikih) gredo k maši ne zato, ker je to zapoved, ampak tudi ker brez maše ne morejo živeti, ker je maša njihova potreba. Župniku ni treba prositi, naj pridejo k maši, ker so sami spoznali vrednost evharistične daritve. Lep zgled tega so mučenci iz Abitinije v severni Afriki. Pred več kot 1600 leti so jih rimski vojaki presenetili pri obhajanju nedeljske maše (evharistije). Ker je bilo v rimskem cesarstvu krščansko bogoslužje prepovedano, so bili obsojeni na smrt. Njihovo mučeništvo je zgovoren zgled, kaj so žrtvovali za praznovanje in posvečevanje nedelje z mašo. Zasliševalci so gospodarju očitali, da je v svoji hiši dovolil obhajanje ‘svetih skrivnosti’. »Ker so moji bratje, jim nisem mogel braniti,« je odgovoril. »Pa bi jim moral!« so bili strogi zasliševalci. »Nisem mogel, ker brez Gospodovih skrivnosti ne moremo biti!« je odgovoril gospodar hiše, pri katerem so se kristjani zbirali k maši.
Mučenci iz Abitinije so raje umrli, kakor da bi opuščali mašo. So nekakšni “mučenci nedeljskega obhajanja evharistije”. Oni so iz maše črpali moč za krščansko življenje in celo za mučeniško smrt. V začetku veroučnega leta se priporočimo tem mučencem, da bi tudi mi resnično živeli iz maše in da bi v tej veri vzgajali tudi mladi rod.

Božo Rustja, Pismo meseca, Ognjišče, 2017, leto 53, št. 9, str. 6-7

Za verouk pa ni časa

Napisal Marko na 1. septembra 2017. Objavljeno v Pismo meseca.

Stara sem sedemnajst let, to se pravi, v letih, ko človek začne gledati življenje z drugačne strani, začne razmišljati o stvareh drugače, kot je navajen, skratka odrašča. Kot prvo naj povem, da sem verna, v cerkev pa zaidem redko. Zakaj? Verujem v Boga kot eno višjo silo, ne verujem pa v Jezusa, kot ga opisuje Sveto pismo. Vem, da je obstajal, vendar pa je bil človek kot jaz in vsi ostali ‘grešniki’.
Verouk mi je bil do osmega razreda »nujno zlo«. Hodila sem pač enkrat na teden v župnišče, zdolgočaseno sedela in poslušala predavanje. Vedno smo poslušali same dolgočasne stvari iz življenja svetnikov in kako so bili vsi brez greha, vse svoje življenje so živeli samo za vero, Boga. Niso imeli nič denarja, bili so reveži … in podobne zgodbice. In takrat smo mi vse to požirali, se učili, ali če uporabim šolski izraz, »piflali«, in verouk res ni imel tistega smisla, kot bi ga moral imeti.
Potem je prišla birma in dve leti pa še pol smo se pripravljali nanjo, da bomo res vsi zreli zanjo. Učili smo se »kot norci« neka vprašanja. Na koncu naj bi znali na vsa vprašanja pravilno odgovoriti in še vse naloge, ki so spadala v rubrike: Zapomni si, Ponovi … No, tudi birmo smo »dali skozi« in cela naša veroučna skupina se je razpršila. Pri maši ni nikogar več, mladinskega verouka pa sploh ni, oziroma je, vendar je število udeležencev prav sramotno za tako veliko župnijo. Tako vzgojo nam je dala naša verska šola v preteklosti.
Včasih sem pogrešala to našo skupino, saj smo le preživeli konec otroštva skupaj, danes je ne pogrešam več. Našla sem si novo družbo, novo zabavo in to daleč stran od cerkve. Zdaj preživljamo večere v zakajenih lokalih, plešemo v ritmu punka, sestajam se s fanti, ki imajo dolge lase, kadijo… Ja, to je zdaj naša zabava; prevečkrat se zatekamo k alkoholu, tudi mamilom, toda vse to je postalo del našega življenja. Imam se za dokaj zrelo osebo, šolo delam brez problemov, v načrtu imam še študij in vem, da bom nekoč nekaj postala. Dobro vem, kje je meja, vem, kje se moram ustaviti, ampak naše življenje je pač danes drugačno.
Saj včasih si zaželim, da bi sedela kje v kakšni prijetni sobici s svojimi prijatelji; imeli bi kitaro, peli bi in se pogovarjali o naših osebnih problemih. In tako si jaz predstavljam veroučno skupino, brez težav bi se odrekla mojim večernim rutinam in se priključila krogu prijateljev. Vendar tega v moji okolici ni. Ni interesa, da bi nastala ena taka skromna skupinica, vsak, ki to sliši, pravi, da za verouk pa ni časa, da ga je osem let dovolj. Zapiramo oči pred dejstvom, da je Cerkev samo ena stranka. Ne najdem ustreznejšega izraza. Pa zgodovina krščanstva: ali ni bila ravno Cerkev tista, ki je pobirala desetino vseh pridelkov ubogim kmetom in na ta način bogatela? Zidali so bogate cerkve, posestva so bila velika, ljudstvo je pa umiralo od lakote.
In potem smo mi krivi, ker se oddaljujemo od vere. Nismo, ni naša krivda. Mladi smo in se zatekamo k tisti stvari, ki je bolj zanimiva, kjer se počutimo domače, kjer imamo prijatelje, vrstnike. Iščemo pravo pot v življenje, ustvarjamo si svoj jaz in cerkev nam pač ni znala pokazati smeri. Mladi imamo drugačne interese in drugačne navade kot nekoč, in če nam je ena stvar nezanimiva, gremo pač drugam, v drugačno okolje.
Vem pa, da ni povsod tako. Opisala sem izključno naš primer in mogoče je marsikje podobno. Vem pa tudi, da obstaja veliko skupin, kjer kaplan ali sestra preživijo veliko skupnih trenutkov z mojimi vrstniki. Kar naprej tako. Mi pa smo poiskali to drugje in to še ne pomeni, da ta naša mladost zato vodi samo v propad.
Aleša

Iz tvojega pisma izvemo marsikaj iz prve roke. Najprej, kakšno je stanje dobršnega dela današnje mladine, zlasti tiste, ki živi v mestih ali blizu njih. Ne bi posploševal, ker vemo, da tisti, ki živijo drugače, niso tako hrupni in se ne razkazujejo. Je pa v tvojem pismu in tudi najbrž v tvojem življenju veliko nedoslednosti. Ti si si ustvarila ali so ti ustvarili tako površno razlago o Jezusu, da opraviš z enim samim stavkom, »bil je človek kot jaz in vsi ostali ‘grešniki’«. Če beremo zgodovinske »dokumente«, to je evangelije, druga pričevanja sodobnikov, tega ne moremo trditi. Kako bi mogel potem oznanjati nauk, ki je spremenil svet? Učil je, da smo pred Bogom vsi enaki in to v dobi, ko je vladalo suženjstvo, ko ženska ni imela nobene veljave v javnem življenju. Nad moč in bogastvo je postavil ljubezen, nad izkoriščanje služenje, nad maščevanjem odpuščanje. Še danes se nam zdi ta nauk revolucionaren, če bi ga uresničevali, bi ne bilo več vojn, krivic, umorov, tatvin, sovraštva … Civilizacija, kultura, socialno čutenje, vse ima korenine v njegovem nauku.
In ti ga označiš »bil je človek kot jaz«. Kako si moreš potem razložiti, da je njegov nauk osvojil svet (danes je kristjanov milijarda in pol), da so njegovi učenci dali življenje zanj? Prenesli so krivično obsodbo na smrt kot največji dokaz ljubezni do svojega učitelja. Tudi danes je ogromno ljudi, ki ga imajo za vzor, za odrešenika. Ali misliš, da so vsi ti ljudje prišli ob pamet, da smo vsi lahkoverni, tudi tisti, ki smo se v ta nauk poglabljali na fakulteti, tudi tisti, ki smo se posvetili oznanjanju tega nauka z vsemi posledicami, ki so sledile, zlasti v preteklem komunističnem sistemu? To velja zame in tudi za tvoje katehete in duhovnike. In če pomislim, kakšne »uspehe« so želi in žanjejo, je res treba premisliti, kaj nas v to sili.
Tvoje sodbe, kako ste poslušali same »dolgočasne stvari iz življenja svetnikov, kako so bili vsi brez greha«, so malo za lase privlečene, saj nihče ne trdi, da so bili svetniki brez greha. Kako ste se morali »guliti«, je tudi enostransko. Morda res kak katehet pretirava pred birmo, ko ima – kot misli – edino priliko, da od birmancev nekaj zahteva ali da jih nekaj nauči. Na splošno pa velja, da je verouk najlažji predmet, kjer vsi, ki se količkaj potrudijo, dobijo dobre ocene. Sicer pa se je bilo treba »guliti« tudi za šolo, pa se nad tem ne pritožuješ. Verouk, ki naj bi dal smernice za življenje, pa naj bi bil tako odveč.
To, da je Cerkev »samo ena stranka«, je res originalno in to prvič slišim. Poznaš ti kakšno stranko, ki bi »vzdržala« 2000 let? Jaz ne in tudi to bi ti moralo dati misliti. Šla je skozi krvava preganjanja od samega začetka, preživela imperije in velika kraljestva, vdore barbarov, Turkov, v prejšnjem stoletju nacizem, fašizem in komunizem. Vse je propadlo, Cerkev pa je še vedno živa in dejavna. V tvojem pisanju je očitno to, kar so pri nas učili v šoli o nazadnjaški in izkoriščevalski Cerkvi. Cerkev ni pobirala desetine, živela je od darov. Deset odstotkov so zahtevali od svojih podložnikov fevdalni gospodje. Danes pobere država 40% od plače, pa se nam zdi to normalno. Malo več kritičnosti do današnje družbe bi pričakoval od tebe. In malo manj krivičnosti do Cerkve. Glede tistega, kako veš, do kje smeš tudi v zabavi in uživanju alkohola ali mamil, bi ne bil tako zelo prepričan. Vsi pijanci trdijo, da lahko nehajo piti, kadarkoli hočejo. Dejstvo pa je, da ne nehajo. Samoprevara je najbolj kruta od vseh prevar. Da se to ne bi zgodilo tudi tebi! Takrat boš obžalovala, da si se oddaljila od Cerkve. Zato mi duhovniki delamo, kar delamo, bolj ali manj uspešno, da bi vas obvarovali tega razočaranja. Sicer pa si povedala tudi marsikatero resnico, ki nam daje misliti. Hvala ti za to.
Franc Bole (oče urednik), Pismo meseca, Ognjišče, 2008, leto 44, št. 9, str. 6-7

Filip Terčelj (1892–1946)

Napisal Marko na 31. avgusta 2017. Objavljeno v Pričevanje.

Duhovnik v primežu dveh svetovnih vojn in treh zločinskih režimov.

»Delal si za Delodajalca, ki zmore poraze in neuspehe uporabiti kot vogelne kamne pri doseganju svojih načrtov. Gospodar, ki si mu služil, te je odrešil s svojim ‘porazom’ na križu in ti si šel po njegovi poti. Prišel si do cilja, ki si ga vse življenje gledal v daljavi.« Tako Ivan Albreht nagovarja Filipa Terčelja na začetku svoje knjige o tem vsestransko delavnem primorskem duhovniku, ki je pričevanje svojega življenja zapečatil z mučeniško smrtjo. »Odgovore na vprašanja, ki se mi porajajo ob raziskovanju tvojega življenja, bom iskal v tvojih spisih … Želim raziskati, kaj ti je dajalo moč, da si kot hrast na siloviti burji zgodovinskih viharjev ostal pokončen, zvest Bogu, vedno pripravljen za pomoč bližnjim. Rad bi ugotovil, ali si zaslužiš, da te imamo tudi za mučenca in svetniško osebnost.« Pisatelj Alojz Rebula, ki je Terčelja upodobil v glavnem junaku svojega romana Nokturno za Primorsko (2004), je o njem zapisal, da je ‘dvojni mučenec’. Aprila 2010 so duhovniki iz Vipavskega sprožili pobudo, da koprska škofija začne postopek za Terčeljevo beatifikacijo.

»Le poglejte vinske griče! / Cerkvice na njih so v krogu. / Bele cerkvice – ovčice / čuva Mati v Logu.« je v pesmi Vipavska označil svoj domači svet Filip – Lipče Terčelj, ki se je rodil na svečnico, 2. februarja 1892, v zaselku Grivče v župniji Šturje. Od matere Marije se je naučil ljubezni do revežev in ljudi na obrobju družbe, od zahtevnega očeta Filipa pa delavnosti. V svojem učitelju Andreju Pernetu je imel zgled, kako versko življenje povezovati z znanjem, poučevanjem in umetnostjo. Ko so se leta 1905 odprla vrata Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano, je Lipče postal član prve generacije slovenskih intelektualcev, ki so se na tamkajšnji gimnaziji izobraževali izključno v slovenskem jeziku. Imeli so odlične in zahtevne profesorje; prvi cilj Zavoda pa je bila vzgoja za vsestransko zrelo krščansko osebnost. Od 30 prvih maturantov leta 1913 se jih je kar 21 odločilo za duhovniški poklic. Med njimi je bil tudi Filip Terčelj, ki je ta klic čutil v sebi že od otroških let v globoko verni družini in živem župnijskem občestvu. Po štirih letih študija v ljubljanskem bogoslovju je bil 8. junija 1917 posvečen v duhovnika, novo mašo je imel čez dva dni v Ljubljani, 13. junija pa ponovitev v cerkvi sv. Antona na Fužinah ob izviru Hublja. Tri tedne zatem je umrla mama Marija. Filip je bil duhovnik ljubljanske škofije in kmalu po novi maši je dobil dekret za kaplana v Škofji Loki, kjer je deloval od avgusta 1917 do septembra 1921, ko je šel na dodatni študij v Nemčijo. V Škofji Loki se je veliko ukvarjal z mladino; škof Jeglič je cenil njegovo delo in leta 1918 je v Škofijskem listu objavil Terčeljevo tehtno razpravo o delu z mladimi. Omogočil mu je, da svoja spoznanja obogati z nemškimi izkušnjami (1921–1922).
Sledilo je dvanajst let (1922–1934) neutrudnega dela v goriški nadškofiji. Povsod, kjer je deloval, je bil z vsem srcem. Nikoli pa ni skrival, da mu je najbližja primorska duša. Na Goriškem je bilo pomanjkanje duhovnikov in tako ga je škof Jeglič ‘posodil’ nadškofu Sedeju. Terčelj se je vključil v Zbor svečenikov sv. Pavla, stanovsko združenje slovenskih in hrvaških duhovnikov, ki je s pristankom nadškofa Sedeja postalo pobudnik verske, narodne in kulturne dejavnosti med slovansko manjšino v Italiji. Terčelj je bil duhovni vodja in katehet v goriškem Alojzijevišču, zavodu za slovenske dečke s podeželja, ki so se pripravljali na šolanje v gimnaziji. Bil je glavni organizator Prosvetne zveze in urednik njenega glasila Naš čolnič. Sodeloval je tudi pri ustanavljanju Goriške Mohorjeve družbe (1925), ki je začela izdajati knjige, tudi njegove: Za domačim ognjiščem, Zrna, Mati uči otroka moliti. Leta 1929 je s skladateljem Vinkom Vodopivcem in drugimi pripravil tri pesmarice za slovensko bogoslužje: Božji spevi (1929), Gospodov dan (1930), Zdrava Marija (1933). V njih je 116 njegovih pesmi, ki so jih uglasbili tedanji najboljši slovenski skladatelji in številne pojemo še danes. Nadškof je leta 1929 izdal pastirsko pismo o krščanskem nauku v materinščini in s tem dal pobudo za “župnijske ali farne šole” za pouk krščanskega nauka. Terčelj je zanje napisal molitvenik Mati uči otroka moliti, priročnik za starše, kako naj otroke poučujejo verouk doma.
Fašistični oblastniki so budno spremljali njegovo delovanje. 1. februarja 1930 je bil poklican na kvesturo (policijsko upravo) v Gorici. Kvestor mu je očital, da se ne posveča le duhovniškim opravilom, ampak se ukvarja tudi s politiko. Ostro ga je opozoril, da oblast tega ne bo dopuščala. Hkrati z opominom mu je izrekel nezaupnico, ki je omejevala njegovo gibanje. 30. decembra 1931 je bil aretiran. Najprej je bil v goriških sodnih zaporih, nato pa v koprski ječi, kjer so ga pri zasliševanjih tudi mučili, kar mu je pustilo posledice za vse življenje. 6. junija 1932 je bil obsojen na pet let konfinacije (pregnanstva) v mesto Campobasso v srednji Italiji zaradi delovanja med mladino. Druge obtožbe so se izkazale za neresnične. ‘Samo’ na konfinacijo je bil obsojen, ker mu niso mogli dokazati nobenega kaznivega dejanja, zaradi katerega bi ga lahko obsodili na zaporno kazen. Decembra 1932 se je po amnestiji vrnil v Gorico. Za režim je bil še vedno nevaren. Nastale so nove stiske in težave. Na noben način ni mogel dobiti duhovniške službe, zato mu ni kazalo drugega, kot da se vrne v Ljubljano.
Proti koncu aprila 1934 je pobegnil čez državno mejo v Ljubljano. Škof Rožman ga je najprej postavil za prefekta v Marijanišču, od decembra tega leta do konca druge svetovne vojne je bil profesor verouka na II. državni (Poljanski) gimnaziji. Jeseni 1935 je postal tudi bolniški duhovnik v bolnišnici za duševne bolezni in se je preselil na Poljanski nasip. Ko so aprila 1941 Ljubljano zasedli Italijani, so Terčelja za štiri tedne zaprli. Leta 1942 je obhajal srebrnomašniški jubilej v bolniški kapeli v Ljubljani. Jeseni 1944 je bil po desetih letih zadnjič na obisku pri svojih domačih v Šturjah.
Po zmagi revolucije maja 1945 je bil od junija do septembra v komunističnih zaporih. »Jaz, ki sem izmed vseh duhovnikov v Italiji največ prestal pod fašisti, sem moral znova stopiti na križev pot, ki je bil najhujši.« Bližala se je njegova Kalvarija. Pred božičem je šel v Sorico pomagat tamkajšnjemu župnijskemu upravitelju Francu Krašni, ki je skrbel tudi za Davčo. Na praznik Svetih treh kraljev, 6. januarja 1947, je Krašna v Sorici oznanil, da naslednji dan odhajata oba v Ljubljano in zato nekaj dni ne bo božje službe. Res sta se tega dne odpravila v Ljubljano in sta bila na poti proti Železnikom zajeta. Najstarejša pričevanja in pisni dokumenti povedo, kje sta bila zajeta in kje sta bila “zverinsko umorjena”, kot je v mrliško knjigo zapisal soriški župnijski upravitelj Ivan Skvarča. Iz raznih pričevanj je razvidno, da morilcem ni šlo le za likvidacijo. Iz sovraštva do vere in Cerkve so duhovnika več ur mučili, preden so ju umorili. »Ker si že pri Bogu,« je zapisal Ivan Albreht v Sklepnem pogovoru s Filipom Terčeljem, »veš, da sem na začetku iskal le podatke o tebi in prebiral študije o tvojem življenju ter besedila, ki si jih napisal. Toda v nekem trenutku sem se ti začel priporočati.«

ČUK, Silvester. Filip Terčelj (1892-1946). (Pričevanje). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 09, str. 42.

O ti moj Job!

Napisal Marko na 31. avgusta 2017. Objavljeno v Za začetek.

Vedel sem, da pride – saj pride v življenju slehernega človeka – do trenutka, ko Bog zamiži na eno oko in reče satanu:
»Dobro. Daj si duška. Da vidiva, koliko je tega moža v hlačah. Da vidiva, ali je mož v hlačah ali je v hlačah srce, v prsih pa luknja in plesniv sir!!«
Vedel sem, da pride trenutek, ko bom moral obuti Jobove čevlje, ko bom moral sprejeti njegovo usodo. Vedel sem, da bom slej ko prej moral vzeti v roko črepinjo in si, na kupčku pepela, začel praskati uljesa na svojem gnilem telesu.
Vedel sem, da pride ta dan.
Trepetal sem pred tem dnem.
Oprezoval sem in si prisluškoval.
Pripravljal sem se na ta dan.
Pa vendar me je ta dan, ko je prišel, ujel nepripravljenega.
Oprezoval sem in prisluškoval.
Trepetal sem pred tem dnem.
Vedel sem, da pride. Ta dan.
Pa vendar ga nisem opazil, ko je prišel.
Oziral sem se proti nebu. Čakal, kdaj se spusti name – od zgoraj – in me pokrije kot s plaščem.
Kdaj pridejo angeli – te ali one sorte – me dvignejo in odložijo, kot na tehtnico, na znameniti kup pepela.
Gledal sem gor…
In videl sem jasne dneve in zvezdno nebo. Videl sem oblake vseh vrst in videl tudi temo.
Potem pa sem, še sam ne vem, zakaj – morda nenadna bolečina v vratu ali kaj podobnega – spustil pogled in z grozo opazil, da že leta brodim do kolen v pepelu. Da ni ne kupček ne kup. Da je morje pepela, jaz pa – če še po vodi ne znam hoditi, kako bi znal hoditi po pepelu – tonem vedno globlje. V pepel.
Od kod ta pepel?

O koliko energije sem ‘pokuril’, ko sem hotel kaj doseči in storiti iz lastnih moči?!
O kolikokrat sem ‘gorel’ v strasti za minljivim, hipnim… za užitkom?! Kolikokrat ‘gorel’ od zavisti?! Kolikokrat ‘izgoreval’ v maščevanju?!
O koliko ladij sem ‘požgal’ in se iz trme napotil peš?! In ‘požigal’ za seboj mostove!
O koliko prepirov sem ‘zanetil’?! In kolikokrat je ‘tlela’ v meni jeza?! In kolikokrat se je ‘vnela’?!

Opazil sem z grozo, da sem obdan z ljudmi, ki me odvračajo od prave smeri. Da si pustim svetovati od ljudi, ki stojijo na bregovih tega sivega pepelnatega morja in me vabijo k sebi. Vsak na svoj breg. Vsak na svojo stran.
Opazil sem, da je moja pot skrita nekje pod vsem tem pepelom … in da je ne vidim. Da je ne poznam. Da, če tudi bi jo spet uzrl, v meni ni več vere, da je prava.

Opazil sem z grozo, da sem sam. Da ni ne otrok ne družice. Da sem jih izgubil nekje na poti – ki je skrita pod pepelom – in da ne vem ne kdaj ne kje … ne kako … ne zakaj …
Pokleknil sem, da sem se še globlje pogreznil v morje sivine … in začel tipati in iskati. Da bi našel družico. In otroke. Da bi našel prijatelje. Da bi našel pot.
A zatipal sem le črepinje svojega razbitega življenja … svojih razbitih sanj in načrtov …
Zatipal sem le črepinje lončene posode, v kateri sem imel svoj zaklad …

In ko že držim v roki črepinjo, kaj mi preostane drugega?
Začel bom strgati uljesa s svoje kože … s svojega telesa …
Črepinj imam dovolj, da jih izpraskam vse … ven iz svojega življenja …
Pepela dovolj … da se posujem z njim in začnem znova.
»Gospod je dal, Gospod je vzel, naj bo hvaljeno ime Gospodovo!« (Job 1, 21)

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 11, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Bog obstaja

Napisal Marko na 31. avgusta 2017. Objavljeno v Povejmo z zgodbo.

Imam prijatelja, ki je ateist. Neke jasne zimske noči se je povzpel na streho svoje hiše in opazoval nebo skozi teleskop, ki ga je tam postavil. Ure in ure je užival v občudovanju lune, drugih planetov in osončij. Potem mi je dejal: »Neverjetno, kako se ta nebesna telesa premikajo v tako čudovitem redu. S tem teleskopom lahko opazim vsako podrobnost na nebu. Toda nikoli mi ni uspelo opaziti Boga. Če bi bil, potem bi ga gotovo opazil.«
Neke noči sem tudi jaz s teleskopom dolgo opazoval čudoviti svet nebesnih teles in dejal sem mu: »Tudi jaz ne morem videti Boga, toda morda ima teleskop kakšno napako …

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 9 (2017), 33.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot. Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 28.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Urednikova beležnica september 2017

Napisal Marko na 30. avgusta 2017. Objavljeno v Beležnica.

September gotovo najbolj zaznamuje začetek šole. Med šolske klopi se vrnejo učenci in dijaki, znova začnemo verouk in novo pastoralno leto. V tokratni prilogi vam predstavljamo ljubljansko bogoslovje, hišo, kjer se že tri stoletja vzgajajo bodoči duhovniki in iz katere je v doslej prišlo že lepo število duhovnikov. Predstavljamo jo tudi v upanju, da bodo tudi v prihodnje iz nje izšli številni novi duhovniki. Prav tako na str. 93 objavljamo oglas, ki vabi k vpisu v katehetsko pastoralno šolo, v kateri se izobražujejo novi kateheti in katehistinje.

Pred začetkom septembra naša revija v sodelovanju s Slovensko karitas začenja že z dvanajsto dobrodelno akcijo Za srce Afrike. Zato boste s to številko Ognjišča dobili tudi položnico, s katero lahko nakažete svoj dar. Zbrana sredstva so namenjena razvojnim in humanitarnim projektom na področju zdravstva, šolstva ter oskrbe z vodo in hrano, ki jih Slovenska karitas izvaja v sodelovanju s slovenskimi misijonarji predvsem v osrednji Afriki. V zadnjih letih se vse več ljudi v Afriki spopada s sušami in lakoto, kot posledicami podnebnih sprememb in revščine. Slovenske misijonarke v zdravstvenih centrih na revnem podeželju s svojim trudom dnevno rešujejo življenja podhranjenih otrok in bolnikov in zelo odgovorno in vestno porabijo vaše darove. Kako so jih porabili doslej, si lahko preberete na str. 125. Septembra pa bomo o porabljenih sredstvih natančneje pisali tudi na naši spletni strani.

Poleg te akcije že nekaj let poteka tudi akcija Z delom do dostojnega življenja. Njen namen je, da misijonarji ljudem ne dajejo samo pomoči, ampak ljudem dajejo sredstva, da npr. kupijo kozo, kokoši ali druge živali ali kakšen stroj. Z gojenjem živali ali ukvarjanjem s kakšno obrtjo potem preživljajo sebe in svoje družine. Misijonarji poudarjajo, da se tako veča tudi dostojanstvo ljudi, ker imajo občutek, da so nekaj sami ustvarili in da niso samo prejemniki pomoči.

Letos pri Ognjišču obhajamo skromen jubilej – 20 letnico zbirke Zgodbe za dušo. Zbirka se je zelo priljubila ljudem in je v njej doslej izšlo že 12 knjig. Tej zbirki se je pred leti pridružila še zbirka Zgodbe za dušo – Nova serija, v kateri sta izšli dve knjigi. V slednji izhajajo knjige, v katerih niso samo izvirne zgodbe, ampak so zgodbe v njih tematsko obarvane (Obrisal bo solze z njihovih oči – zgodbe ob žalovanju in Zgodbe za advent in božič). Ob 20-letnici smo priče veselega dogodka: v tiskarno oddajmo že 8. izdajo knjige Zgodbe za dušo, po kateri je zbirka dobila ime. V pripravi je tudi ponatis knjige Zgodbe in prilike, ki je nekako predhodnica te uspešne zbirke.

Obvestili smo vas že, da je šla v tisk že 5. izdaja (v samostojni Sloveniji) knjige Kratko Sveto pismo s slikami. Knjiga je že na voljo. Tokrat vas lahko obvestimo, da oddajamo v tiskarno Prvoobhajilno Sveto pismo. Ker ga tiskamo s tujimi partnerji, bo na voljo za prihodnjo ‘sezono’ prvih obhajil. Obe knjigi sta s Krstnim Svetim pismom lepo darilo ob prejemu zakramentov.

Nekaterim se je že priljubil nov podlistek Le eno je potrebno, ki govori o slovenskem misijonarju med Indijanci Frideriku Baragi. Ta podlistek in še več drugih, ki so izhajali v Ognjišču, je napisal v Sloveniji manj znani pisatelj Karel Mauser. Pred leti smo o njem izdali knjigo. Literarni zgodovinar in poznavalec zdomske književnosti France Pibernik v njej zanimivo opisuje razgibano pisateljevo življenje. Priporočamo v branje!

Božo Rustja, Iz urednikove beležnice, v: Ognjišče (2017) 09, str. 5

Izgovorjena beseda je pravzaprav dejanje!

Napisal Marko na 30. avgusta 2017. Objavljeno v MP Dobro vsebino ... dobro povej.

Kakšno moč imajo besede! Naj bodo zapisane ali izgovorjene, za seboj puščajo res široko paleto odzivov. Kar pomisli: lahko te pomirijo, potolažijo, raznežijo, razveselijo, ganejo, dolgočasijo, zbegajo, prestrašijo, vznemirijo, užalijo, razjezijo in še kaj. Ob pravilni izbiri besed lahko tudi mimobežni klepet dodatno začiniš in v sogovorniku vzbudiš zanimanje. Pa ne samo v vsakdanu, pozitivne učinke izrečenega lahko opazuješ tudi pri predstavitvi seminarske naloge v prihodnjem šolskem (študijskem) letu.

Besede uporabljamo izključno ljudje, zagotavljajo pa nam spoznavanje občutkov, doživetij in početij drugih. Navadno jih poudarjamo z gestami, tonom glasu in mimiko obraza. Beseda lahko sproži prepir ali ustvari premirje, lahko konča ljubezen ali začne odnos, lahko poglobi ali prekine prijateljstvo, lahko prinese dobiček ali povzroči propad in še marsikaj. Gre za sredstvo, s katerim lahko marsikaj popravimo – ali pokvarimo. Gotovo si že izkusil učinek grobe, nepremišljeno izrečene besede, ki te je morda zabolela, pa tudi upadanje občutka jeze ob iskreno izrečenem »Oprosti!«. Torej smo tudi mi odgovorni za občutke, ki jih s svojimi besedami povzročimo v drugih. Pogosto se premalo trudimo, da bi se jih naučili zavestno, obvladano in konstruktivno uporabljati. Včasih se zdi, da se ne zavedamo čisto, da je beseda, ki jo izgovorimo, v resnici dejanje.

Čisto enako kot je dejanje brenkanje po kitari ali kuhanje slastnega kosila. Beseda ima namreč precejšnjo moč, pa naj bo ukaz (»Začni igrati! Pritisni gumb!«), predlog (»Dobro bi bilo, da bi to storil …«) ali spoznavno gradivo (»Utrujena sem.«). In ob tem ne morem mimo turkmenskega pregovora, ki pravi: »Če govoriš s pametjo, je jezik tvoja odlika. Če govoriš, kar ti pade na pamet, je jezik tvoja nesreča.« In kako do premišljenega govora? Z vajo lahko dosežeš ogromno!

ČUSTVA IN PRIDEVNIKI SO KLJUČ
V svoj govor vnesi čustva. To storiš z ustrezno glasnostjo, hitrostjo, intonacijo, izgovorjavo in premori. Povedano lahko nato še poudariš s kretnjami. Toda pazljivo pri njihovem doziranju, malo je lahko hitro preveč in tako lahko nehote izpadeš nervozen. Da si boš laže predstavljal, kako različno lahko izpade tvoj govor zgolj z različnimi poudarki, ti priporočam naslednjo vajo. Stavek »Jaz se svojega nastopa zelo veselim« preberi šestkrat naglas, s tem da vsakič poudariš drugo besedo. Prvič torej poudari besedo jaz, naslednjič se, tretjič svojega in tako naprej. Pri tem bodi pozoren na dejstvo, kako zelo se z različnimi poudarki v resnici spreminja pomen stavka.
Zavedaj se, da z vsemi pridevniki, načinom govora in tudi z mimiko sogovorniku ali občinstvu posreduješ dodatno oceno naklonjenosti ali nenaklonjenosti … Poglejmo primer. Če izgovorim samo Andraž, več od imena ni znanega. Če povem, da je sošolec, s tem povem, v kakšnem odnosu sva. Če dodam še besedno zvezo najbolj prijazen, ti bo jasno, da sem mu naklonjena. Nasprotno pa boš v primeru, če ti rečem, da je Andraž izredno nesramen, vedel, da z njim najverjetneje ne hodim v kino.
Predlagam, da uporabljaš opise, s katerimi boš sogovorniku še bolj približal zgodbo. S pridevniki lahko orišeš marsikaj. Spodbujaj notranje predstave posameznika, ker si ljudje tako prej prikličejo v spomin, kar si povedal. Ko skušaš orisati dogajanje, se raje nagibaj k uporabi pozitivnih primerjav. Na primer: »Ana me je po enotedenskem oddihu sprejela s takim navdušenjem in iskrenim veseljem, kot da me ni videla že leta!« Ljudje si bodo take primerjave namreč hitreje zapomnili.

NAPOTKI PRED OSVEŽITVIJO
Preden se ohladiš v morju ali ob kepici svojega najljubšega sladoleda, še nekaj namigov, ki ti lahko pridejo prav pri izboru in posredovanju sporočil. Če bi bilo besedilo napisano, bi se bralec lahko vrnil k delu, ki ga zanima, ob govoru pa tega ne more storiti, zato si moraš res prizadevati, da si kar se da razumljiv. Skušaj biti kar se da natančen in korekten, kratek in jedrnat. In imej v mislih, da si bodo prej kot vse, kar si povedal, priklicali v spomin, kako so se počutili ob tvojem govoru. Da bi jim vseeno kar čim več ostalo v spominu, uporabljaj asociacije: primerjave, metafore ali kaj podobnega.

Anita Urbančič

Mi sami lastne besede slišimo – tudi če jih ne izgovorimo. Zelo pogosto nam tik pred nastopom ali pa povabilom simpatije na limonado po glavi roji vse mogoče. Naj nanizam nekaj predlogov, kako lahko namesto negativnih sugestij, ki jemljejo pogum, oblikuješ pozitivne:

– Tega zagotovo ne bom zmogel./Zmorem.
– Položaja ne obvladam./Vse imam pod kontrolo.
– Slabo se počutim./Super sem.
– Groza me je./Svojega nastopa se veselim.
– Zakaj ravno jaz?!/Veseli me, da sem tukaj in zdaj.

Potrudi se, da boš vedno, ko boš začel razmišljati o negativnih scenarijih, vse obrnil na pozitivno plat.
Verjetno že samo ob prebiranju zgornjih stavkov čutiš, kako vplivajo nate. Prepričana sem, da bi, če bi se ljudje zavedali moči besed, ravnali z njimi precej bolj v rokavicah, torej pošteno razmislili, preden jih izrečejo. Pozitivna beseda kot most med dejanji namreč lahko krepi odnose med ljudmi in poraja nova občutja, spodbude in projekte. Zatorej srečno in previdno z njihovo (upo)rabo!
Urbančič A., Dobro vsebino … dobro povej, v: Ognjišče (2017) 08, str. 82.

Naredi vtis na zaposlitvenem razgovoru!

Napisal Marko na 30. avgusta 2017. Objavljeno v MP Dobro vsebino ... dobro povej.

Tokrat se posvečamo tistim, ki morda nameravate narediti karierni korak naprej. In čisto mogoče je, da si boš po tokratnem prispevku laže vzel čas za konkreten razmislek o tem, kako ustrezno odgovoriti na najpogostejša vprašanja, ki ti jih lahko zastavijo na razgovoru za novo delovno mesto.

Razgovori v večini primerov potekajo bolj kot ne po ustaljenem postopku. Vse se začne s pozdravom in stiskom roke. Ponavadi sledi okvirna predstavitev kandidata, torej tebe, tej pa pogovor o tvoji izobrazbi, izkušnjah, veščinah, interesih, sposobnostih ter pričakovanjih. To so področja, ki običajno zanimajo delodajalce. In ravno zato so hkrati to tudi vprašanja, na katera se lahko predhodno pripraviš.

»Povejte nekaj o sebi!«
Ta poziv je v resnici, če dobro pomisliš, odlična priložnost, da na kratko opišeš svojo izobraževalno in delovno pot ter osebnostne lastnosti. Zato: poudari svoje interese, dodatne aktivnosti in hobije … Torej morda vse, česar nisi navedel v življenjepisu, se pa povezuje z razpisanim delovnim mestom. A pri tem pazi: ne hvali se, pa tudi ne bodi preskromen.
»Zakaj bi želeli delati v našem podjetju?«
Da lahko odgovoriš na to vprašanje, je priporočljivo, da podjetje dobro poznaš. Predlagam, da se seznaniš z njihovim poslanstvom in vizijo. Najverjetneje ju boš našel na uradni spletni strani. Pozanimaj se, kateri so njihovi deležniki, kateri projekti jih zanimajo, na katera tržišča se želijo širiti … Povej, kaj te navdušuje. Tako boš laže odgovoril na to vprašanje v pozitivnem duhu, torej tako, da boš povezal svoje prednosti z usmeritvami podjetja.
»Imate delovne izkušnje na sorodnem področju?«
Seveda je najbolje, da bi na to vprašanje odgovoril pozitivno. Če pa delovnih izkušenj slučajno nimaš, izkoristi vprašanje za to, da povežeš do sedaj pridobljena znanja in veščine z nalogami na delovnem mestu, za katerega kandidiraš.
»Zakaj želite zapustiti sedanje delovno mesto?«
Ne pojasnjuj morebitnih slabih odnosov z aktualnim delodajalcem ali zaposlenimi. Ker se lahko potencialni novi delodajalec poveže s sedanjim, bodi pri odgovorih previden. Predvsem pa nikoli, ne glede na vse, ne kritiziraj sedanjega delodajalca.
»Zakaj menite, da naj bi zaposlili prav vas?«
Zelo pomembno je, da preučiš podjetje, dejavnost in področje ter delovno mesto, za katerega kandidiraš, ter poiščeš nove ideje ter zamisli, ki bi pripomogle k razvoju in večji učinkovitosti podjetja. Ko jih boš delil s potencialnim delodajalcem, boš s tem pokazal, kako razmišljaš in kaj bi pridobili s tem, ko bi izbrali tebe.
»Kakšne so vaše pozitivne lastnosti?«
Poudari svoje izkušnje, znanje, sposobnosti ter osebnostne lastnosti. V poslovnem svetu so najpogosteje cenjene socialne in čustvene kompetence za delo v skupini, samoiniciativnost, lojalnost ter predanost podjetju in delu. Seveda pa je od delovnega mesta, za katerega se poteguješ, odvisno, če je potrebna še kakšna veščina, na primer sposobnost slepega tipkanja – za delo tajnice.

»Katere so vaše slabosti?«
Naj te to vprašanje ne preseneti. Razmisli, katere so tvoje morebitne slabosti, ki bi jih lahko uporabil kot prednosti na bodočem delovnem mestu. Če ti, na primer, nekdo pravi, da si trmast, se lahko potencialnemu delodajalcu predstaviš kot izredno vztrajna oseba. To pa je lahko v poslu pozitivna lastnost, kajne? Poudari, da nihče ni popoln, da se zavedaš svojih pomanjkljivosti ter da načrtuješ, da jih boš popravil oziroma nadgradil ter da si pripravljen na nadaljnje učenje.
»Kako bi vas opisali vaši prijatelji, kolegi, sodelavci?«
Priporočljivo je, da jih predhodno o tem povprašaš. Morda boš ob njihovih odgovorih prijetno presenečen, morda boš izvedel o sebi kaj novega … Na razgovoru pa izmed vseh lastnosti, ki jih bodo navedli tvoji prijatelji, izpostavi tiste, ki so zaželene za opravljanje delovnega mesta. Predvsem tiste lastnosti, ki jih delodajalci najpogosteje iščejo, na primer socialne in čustvene kompetence.

»Vaši cilji v prihodnosti. Kje se vidite čez pet ali 10 let?«
Najslabše bi bilo, da bi odgovoril, da nimaš ciljev. Ali da bi navajal cilje, ki se nanašajo na zasebno življenje. To namreč ne sme biti tema zaposlitvenega razgovora. Zatorej še pred intervjujem dobro razmisli, kaj si želiš v karieri in kaj bi želel početi čez nekaj let. Pri odgovoru na to vprašanje je navadno boljše, če nisi preveč ambiciozen (tudi če je tisto, kar bi rad navedel, resnično tvoj cilj), prav tako pa ne bodi preskromen. Zlata sredina bo najboljša. Poudari, da sta med tvojimi cilji tudi neprestan profesionalni razvoj in želja po vztrajnem delu.
»Kdaj bi lahko začeli z delom?«
Ne pozabi: iz tvojih odgovorov lahko potencialni delodajalec sklepa, kakšen si v odnosu do ljudi, s katerimi delaš. Najbolje bi bilo, da odkrito pojasniš, kakšna je situacija pri tebi, tudi če se moraš o tem še dogovoriti s sedanjim delodajalcem.»Kakšna so vaša pričakovanja o plači?«
Če je le mogoče, se predhodno pozanimaj, kakšne so plače v tej panogi, oziroma še bolje, v tem podjetju. Če boš navedel previsok znesek, te lahko imajo za predragega, če boš izrazil željo po nižji plači, kot jih imajo, pa te lahko doleti nižje plačilo, kot bi te lahko.
»Imate tudi vi kakšno vprašanje?«
To je tvoja priložnost! Zastavi vprašanje, ki bo nazorno prikazalo tvoje poznavanje podjetja in njegove dejavnosti. Pa srečno!
Urbančič A., Dobro vsebino … dobro povej, v: Ognjišče (2017) 09, str. 82.

Mučeništvo Janeza Krstnika (29. avgust)

Napisal Marko na 23. avgusta 2017. Objavljeno v Svetniški domovi.

Edini svetnik, ki se ga Cerkev v svojem bogoslužju spominja vsako leto dvakrat: ob njegovem zemeljskem rojstvu (24. junija) in njegovem rojstvu za nebesa – mučeništvu (29. avgusta), je Janez Krstnik. Njegovo rojstvo je Bog po angelu oznanil očetu Zahariju, podobno kot malo kasneje Mariji učlovečenje Jezusa, Božjega Sina. V obeh primerih je Božji poslanec določil tudi ime otroka, s katerim je nakazano njegovo poslanstvo. Ime Janez, hebrejsko Johanan, pomeni ‘Bog je milostljiv’. Janezu pravimo Krstnik, ker je kot Jezusov predhodnik oznanjal krst pokore in je v Jordanu krščeval, zlasti pa zato, ker je krstil tudi Jezusa in ga razglasil za obljubljenega Mesija. Zaharija in njegova žena Elizabeta sta bila že stara, ko sta prejela oznanilo o rojstvu sina. Ko je angel prišel k Mariji, ji je v potrditev, da Bogu ni nič nemogoče, povedal, da njena sorodnica Elizabeta “v svoji starosti” pričakuje otroka. – Janez Krstnik je umrl kot mučenec za resnico, ker je kralja Heroda grajal zaradi grešnega življenja. (sč)

Sv. Janezu Krstniku (rojstvu in mučeništvu) je v Sloveniji posvečenih 91 cerkva (28 župnijskih in 63 podružničnih) ter štiri kapele. – V LJ nadškofiji je sedem ž. c.: Hotedršica, Kovor, Ljubljana – Trnovo (1), Preska, Škofja Loka – Suha (4), Trata – Gorenja vas in Zasip (8), poleg teh pa še 20 p. c.: Sp. Besnica (Besnica), Studeno (Bloke), Sabočev (Borovnica), Log (Brezovica), Zg. Brnik (Cerklje), Cerknica (sv. Janez K.), Gabrje (Dobrova), Gatina (Grosuplje), Vernek (Hotič), Nadgorica (LJ – Črnuče), Sp. Otok (Mošnje), Mamolj (Polšnik), Dolnji vrh (Primskovo/Dol.), Zbilje (Smlednik), Srednja vas (Bohinj), Luže (Šenčur), Bukovica (Šentvid/Stični), Boršt (Tomišelj), Dvorska vas (Vel. Lašče) in Goropeke (Žiri) ter kapela na Kofcah. – V KP škofiji je šest ž. c. sv. Janeza Krstnika: Ajdovščina (5), Čepovan, Idrija/Bači, Matenja vas, Plave (vikariat) in Predloka (9); 11 pa je p. c.: Kal (Bovec), Planina (Cerkno), Sušak (Jelšane), Bač (Knežak), Volčji Grad (Komen), St. Sušica (Košana), Zabiče (Podgraje), Štorje (Povir), Smrje (Prem), Podgrad (Rodik) in Šebrelje (sv. Ivan)(13); ter kapeli v Izoli in Piranu (krstilnica). – NM škofija ima svetniku posvečenih pet ž. c.: Dragatuš (2), Kočevska Reka (11), Mirna, Sela/Šumberku in Šentjanž (6), 12 pa je p. c.: Tribuče (Adlešiči), M. Sinji Vrh (Bela Cerkev), Gabrje (Brusnice), Petrova vas (Črnomelj), Cvišlerji (Kočevje), Leščevje (Krka), Drnovo (Leskovec/KK), Gor. Lokvica (Metlika), Verdreng (Mozelj), Sinji Vrh (pok.), Mačkovec (Št. Peter – Otočec in Breza (Trebnje). – Tudi v MB nadškofiji je pet ž. c. Jezusovega predhodnika: Čadram – Oplotnica, Maribor – stolnica (3), Ojstrica, Št. Janž na Dravskem polju-Starše (ovitek) in Št. Janž/Dravogradu (7); sedem pa je p. c.: Sp. Muta (Muta), Hum (Ormož), Haloze – Janški Vrh (Ptujska Gora) (14), Janževski vrh (Ribnica na Pohorju), Janževa Gora (Selnica ob Dravi), Šentjanž nad Dravčami (Vuzenica), Gorenjski Vrh (Zavrč). – V CE škofiji imajo štiri ž. c.: v Podsredi, Razborju pod Lisco, Rečici ob Savinji in Šentjanžu na Vinski Gori (15), poleg teh pa še 10 p. c.: Dobrovlje in Letuš (Braslovče), Polje (Rečica/Savinji), Senovo (p. c.), Sp. Brezovo (Sevnica), Slivnica/CE (p. c.), Orehovec (Sv. Štefan/Žusmu), Gorenje (Šmartno ob Paki), Prožin (Teharje) in Sremič (Videm – Krško). – V MS škofiji je Janezu Krstniku posvečena ž. c. v Ljutomeru (10), imajo tudi tri podr.: Ivanci (Bogojina), Sp. Krapje (Ljutomer) in Sodišinci (Tišina) ter kapelo v Trnju (Črensovci). (mč)

Čuk S. in Čuk M., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2017) 6, str. 131.

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing