Tako je od sreče zavzdihnila gospa Monika, ko je ujčkala malega Petrčka. Nikoli ne bo pozabila tistega poletnega popoldneva, ko je pri vratih pozvonila Hana. Bila je vsa objokana, bleda, shujšana in na njenem obrazu se je odražal obup. Bila je študentka, ena od mnogih prijateljic njenega sina Roberta.
Kar pri vratih je postavila na tla veliko potovalko in rekla: “To izročite vašemu sinu. Njegovo je!” ter naglo odšla.
Monika je segla po potovalki in jo odnesla v stanovanje. Potovalka je bila že nekoliko odprta, zdaj pa jo je povsem odprla.
“Moj Bog!” je zaklicala, saj je v potovalki spalo malo dete, tako srčkano in čisto v belem, kakor angelček. Poleg njega pa še polna steklenička in duda.
“Kaj to pomeni?” se je za njenim hrbtom oglasil njen mož. Oba sta jih štela že krepko čez petdeset. Med tem se je dete zbudilo in začelo glasno jokati. “Treba ga bo nahraniti in previti,” je rekla Monika. “Ničesar ne boš storila, takoj moramo javiti policiji ali pa poklicati socialno skrbstvo,” je ves razburjen trdil mož.
“Počakajmo, da pride Robert domov. Ali ne vidiš, kako mu je otrok podoben?” je vsa zmedena rekla Monika. V potovalki so bile skrbno zložene pleničke in srajčke, na vrhu pa je bil zložen krstni list. “Peter S.” je pisalo na njem, po datumu rojstva je bil sta pet mesecev. Torej je fantek! Takoj ga je previla in nahranila. Ko je podrl kupček, se je Moniki nasmehnil. Tako jo je ganilo, da je zajokala.
Kakor nalašč je tistega dne Robert prišel domov prej kot navadno. Letos bo končal študije – postal bo arhitekt. Imel je zdaj resno zvezo in se je nameraval poročiti.
Do kraja presenečen je bil, ko je prišel domov in zagledal v maminem naročju dojenčka. “Kaj to pomeni?” je vprašal. “Fantka je prinesla Hana in rekla, da je to tvoj sin,” je nič kaj prijazno odgovoril oče. Robert je prebledel in sprva ni vedel, kaj naj reče. “Na, vzemi ga v roke in ugotovil boš, da je res tvoj sin. Poglej: tvoje temne oči ima in enake lase kakor ti,” je vsa solzna rekla mati. Robert je obstal kakor okamenel.
V dnevni sobi je postalo tako tiho, da bi lahko slišali miško. “Oprostita mi,” je dejal Robert. “Hana je bila nekaj časa res moje dekle, toda potem sva se razšla. Kakor vesta, se imam namen poročiti s Klaro… Zdaj pa tole! Zakaj mi ni nič povedala? Res pa je, da je že dolgo časa nisem videl. Poiskal jo bom in se z njo pogovoril. Res je moj sin, če štejem po datumu rojstva. Ne morem pa razumeti, zakaj mi tega sploh ni omenila. Ona nima staršev. Vzgajala jo je teta, ki pa je zaposlena, da lahko živita. Hana ima še polovico študija. Po svoje razumem, da ne more skrbeti za sinka… Prosim vaju, odpustita mi to in sprejmita mojega sina. Lepo bom skrbel zanj. Kljub temu, da se bom oženil.”
Že naslednji dan jo je šel poiskat. Hane ni bilo doma. Njena teta mu je rekla, da je šđla študirat v drugo mesto. Povedala mu je tudi, da je bila Hana do kraja obupana. “Ni videla drugega izhoda, kakor da sinka izroči tvoji materi. Prepričana je, da bo ona še najbolje skrbela za Petrčka. Robert, da bi jo videl, koliko je revica prejokala…”
“Le zakaj mi ni povedala? Mogoče…” Naprej ni mogel, nenadoma so tudi njemu stopile solze v oči.
“Prosim, ne prihajaj več,” je rekla teta. “Upam, da te bo prebolela in končala študij.”
Domov je prišel ves zamišljen. “Nisem je našel,” samo to je rekel. “Prepozno.”
Toda brž je postal boljše volje, ko je videl, s kakšno ljubeznijo in veseljem streže mati njegovemu sinku. “Zdaj sem dobila še enega sina in obenem vnuka in najino življenje v jeseni bo smiselno in lepo,” je rekla možu.
“Hvala ti, mama!” Zdaj je Petrčka vzel k sebi tudi Robert in ga ljubkoval. “Moja bodoča žena ga ne bo vzela, hoče imeti svoje otroke, zato naj ostane pri vaju, čeprav je moj sin,” je Petrčka še tesneje stisnil k sebi.
“Robert, ali ne vidiš, da nam ga je poslal sam Bog?” reče Monika.
Čez štiri dni je klicala Hana. Jok jo je dušil, ko je vprašala za Petra,”Bodi mirna, nič mu ne bo manjkalo!”
Ana Uršej, zgodbe, v: Ognjišče (2005) 09, str. 61.

Po kosilu so že vsi odšli iz kuhinje, ostala sva le midva. Splakovala sem krožnike in jih zlagala v pomivalni stroj, medtem pa je Aljaž vneto risal nekakšen stroj.
Radio je, kot vedno, naravnan na Ognjišče in med delom sem z enim ušesom poslušala program, z drugim pa Aljaževo razlago o svojem stroju. Je pravi iznajditelj in zdaj izumlja napravo, ki bo sadila banane, jagode in maline (to so njegovi najljubši sladoledni okusi), po doglednem času naj bi stroj sadje obral, očistil in razdelil na tri dele: najboljše in najlepše sadje bi ljudje lahko kupili na tržnici, drugo bi razdelil na maso za stiskanje sokov, tretji del pa bi šel za izdelavo sladoleda, ki bi, zapakiran v ovitke iz razgradljivega papirja, prihajal iz njegovega stroja.
Bil je petek in ob pol treh je bil na radijskem sporedu komentar tedna. Sestra Emanuela Žerdin je za uvod svojega komentarja povedala, da je pri maši, ko je njihov zakristan pobiral darove v pušico, slišala za sabo dečka, da on ne bo nič dal, ker župnik tega ni vreden.
Stol za mano je zaropotal, Aljaž se je silovito odrinil od mize in vstal. Zaprepadeno me je vprašal: »A si slišala, kaj je rekel? Kako, da župnik ni vreden?«
Sploh nisem vedela, da tudi on posluša radio. V zadregi sem mu odgovorila: »Seveda je vreden. Sploh pa denar ni zanj, ampak za različne cerkvene potrebe.«
»Misliš, da deček tega ni vedel? Kako je mogel to reči? Naš župnik pa je veliko vreden in je tudi najboljši župnik!«
Moj vnuk živi v sosednji župniji, tako da jaz njihovega župnika ne poznam prav dobro, vem pa, da pri ljudeh zelo priljubljen. Tretji razred, v katerem je tudi Aljaž, je prav on pripravljal na prvo sveto obhajilo. Uspelo mu je, da je razigrane in živahne dečke in deklice poleg vsega naučil tudi discipline in reda, pri tem pa so lahko ohranili otroško razigranost.
»Zakaj misliš, da je vaš župnik najboljši?« sem vpraša Aljaža.
»Vedno je dobre volje. Veliko se smejemo.«
»Smeješ se tudi, ko gledaš risanke,« mu nalašč oporekam.
»Z nami igra nogomet in kupi nam sladoled.«
»Zaradi sladoleda torej?«
»Ah ne, no. Lepo skrbi za cerkev. Uči nas molitvic. Dedek pravi, da je to težka služba!«
»To ni služba, to je poslanstvo,« ga popravim. In pričakujem, da bo vprašal, kaj pomeni beseda poslanstvo. A zdi, da Aljaž po svoje razume, kaj je to, zato nadaljuje: »Jaz bi mu dal veliko denarja, a ga nimam. Tako vržem v pušico samo malo svoje žepnine.«
»Kar daš z veseljem, je veliko vredno, kajti Bog ima rad veselega darovalca. In nič ni majhno, kar je storjeno iz ljubezni,« ga poučujem.
Aljaž med preseneti z modrostjo odraslega: »Prav vsak na tem svetu je veliko vreden, ali ne?«
»Da, vsak človek je vreden spoštovanja in ljubezni. Vsak je nekaj posebnega in enkratnega.«
»Naš župnik prav posebej!« je prepričan Aljaž.
Ja, si mislim, duhovnik je poklican oznanjati evangelij, ljudi reševati osamljenosti in jim pomagati približati se Bogu. Njegovo poslanstvo ni omejeno na verne; duhovniki morajo s pričevanjem prinašati veselo oznanilo tudi tistim, ki zanj še niso slišali ali jih še ni prevzelo.
Vsega tega devetletni otrok seveda še ne more razumeti in izraziti, pa je Aljaž vendar našel čisto prave besede: »Najboljši je, ker nas ima rad! Blagoslavlja nas in nas uči, naj bomo dobri. Vsak dan moli za nas in za vse naše družine.« Po kratkem premisleku je nadaljeval: »Po mojem je tudi tisti župnik, o katerem je govoril ta deček, dober. Ampak ta deček še marsičesa ne ve in se bo moral še veliko naučiti, ali ne? Saj tudi ti tako praviš meni!«
Pogledal me je iskrivo in s tem zaključil svoj komentar na radijski komentar tedna. Popolnoma sem se strinjala z njim. Aljaž pa se je spet posvetil svojemu čudežnemu stroju.

Ivanka Korošec, zgodbe, v: Ognjišče (2017) 09, str. 56.

Nedelja je. Cerkev je danes polna. Čudno apatično ozračje. Trudim se, da bi bil zbran. Krotim misli, ki hočejo pobegniti nekam daleč od Boga. Drobno zacinglja zvonček, ki naznanja začetek svete maše. Bo to samo še ena pobožna formalnost tega malce zmedenega in odtujenega verskega občestva? Kakor ponavadi stojim zadaj. Rad imam pred seboj vso cerkev in ljudi, ker tako čutim nekako totalnost prostora in dogajanja.

Med ministranti zagledam duhovnika, moža bolj majhne postave, srednjih let. Vznemirjeno se zdramim. Če se še tako trudim, da bi oznanjevalce božje besede cenil enako, mi to ne uspe. Ne iščem nikakršne podobnosti z medijsko razvajenim ali zastrupljenim gledalcem oziroma poslušalcem. vendar globoko v svoji kulturni podzavesti pričakujem, da se času primerno govori o Bogu, o naši veri, o smislu življenja. Sleherni duhovnik, ne glede na svojo izobrazbo, pa ima svoje sposobnosti in tudi posebnosti. Veliko bolj je pomembno, kako vernikom predstavijo stare in večne resnice iz evangelijev. Lahko mahajo z rokami in na ves glas govorijo. Lahko tiho in zdolgočaseno ponavljajo deset stavkov. Ali ni pomembno, da nam govorijo tako, da zares prisluhnemo, da pride beseda do srca, da premislimo, kar smo slišali…

Začne se pridiga. Duhovnik pogleda po ljudeh, kakor da ne zna začeti. Nestrpno čakam. Govori z nekakšnim dialektom, pogovorno, kot da smo v prijateljskem krogu. Oznanjevalec božje ljubezni! Bog nas ljubi takšne, kakršni smo! Zaradi te ljubezni je naše življenje čudovito. Vse dogodke nam ponuja iz te enkratne perspektive teologije božje ljubezni. Govori resnično nam: izgubljenim, zdolgočasenim, digitaliziranim ljudem, ki sramežljivo hlastamo prav po tem – po Ljubezni. Besede so izbrane. Zdaj je psiholog, potem je teolog, potem čisto navaden človek, tako zelo podoben vsem nam, ki smo prišli v cerkev iz navade ali po dolžnosti, a zelo malo iz potrebe, da bi se vsaj za hip znova pobrali, sestavili.

Požiram njegove izbrane, natanko premišljene besede, misli, ki so tako preproste, lepe. Včasih se sam v sebi nasmehnem, ko zaslišim znane besede velikih duhovnih pisateljev in psihologov sodobnega sveta, ki sem jih prebral v mnogih knjigah – a vsi jih niso. To apatično, enolično nedeljo nam govori o človeškem upanju. Vidim vernike v hrbet, a razločno čutim, kako so zbrani, kako požirajo, kako čudežno hrano, besede o ljubezni, o vztrajanju, o odpuščanju. Nobenega dolgočasja. Polnost trenutkov, ki so kakor biseri sredi razpadajočega sveta.

Svojo pridigo zaključi nenadno, nepričakovano. Gleda ljudi in na koncu reče zelo preprosto in naravnost: “Ljudje, ne se bati! Bog vas ima rad!” Grobna tišina. In potem, kakor udarec na gong: “Glavo pokonci!” Ljudje nekako otrpnejo. Nekaj sekund potrebujejo, da doumejo. Potem se spogledajo. Drug drugemu nekaj rečejo, se zadovoljno nasmehnejo. Sam sebi rečem: Hvala Bogu! To nedeljsko mašo si bom zapomnil. Res ni prav, a ko se bo naslednjič oglasil zvonček, bom razočaran, če ne bom zagledal, kako malo zaletavo, nerodno prihaja ta nenavadni oznanjevalec božje ljubezni.

Odhajamo potolaženi, zbrani in veliko bolj veseli, kot smo prišli. Da, veseli. Čudovito veselje je v meni. Glavo pokonci, malodušni, ravnodušni…

Stanislav, zgodbe, v: Ognjišče (2006) 09, str. 56.

“To je dan, ki ga je naredil Gospod …”
Na današnji pred osemintridesetimi leti sva midva pred Bogom in ljudmi potrdila najino ljubezen.
Kako hitro se leto umakne drugemu in se postavi v vrsto preživetih! Obletnice kar letijo mimo! Naenkrat spoznaš, da jih je že dolga vrsta, ki gotovo močno presega tisto polovico tebi odmerjenih let.
Kaj vse se je v teh letih zgodilo? Koliko lepih spominov, pa tudi žalostnih in takih, ki bi jih najraje izbrisal, a se ne da. Tu so, tu bodo ostala, v kronološkem zapisu Knjige življenja vsakega človeka.
Kot na vsako obletnico poroke, sem zjutraj najprej objela in poljubila mojega življenjskega sopotnika in mu rekla: »Hvala ti, da si tako dolgo vzdržal z menoj!«
Temu vedno sledi prisrčen smeh: »Ni bilo težko. S teboj je lahko živeti.«
S to pohvalo mi vlije novih moči, poletim naprej v zaupanju vanj, v zaupanju vase in predvsem v zaupanju v naju.
Na prstu vrtim obroček – moj poročni prstan. Malo se mu že poznajo leta, tako kot nama. Na njem ni tako lepega napisa, kot na tistem iz stare, potopljene ladje: “Ničesar več ti ne morem dati” in roki, ki držita srce – a moj je blagoslovljen za vse čase.
Ko je Bog prva človeka postavil v raj, bi jima tudi lahko rekel: “Ničesar več vama ne morem dati.” Imela sta vse, saj sta bila v raju. Pa vendar sta hotela več. Človek bi že od nekdaj rad preskočil dobo staranja, umiranja, smrti in čakanja na vstajenje. V Knjigi modrosti piše: »Bog je človeka ustvaril za neminljivost.« Treba je le Bogu zaupati in se mu prepustiti.
Pri prvi poroki so bili navzoči trije: Bog, ženin Adam in nevesta Eva. Tudi zdaj so pri vsaki poroki navzoči trije: Bog, ženin in nevesta. Vsako tako sklenjeno zvezo Bog posvečuje s svojo navzočnostjo.
Čudovito je Bog uredil, da se mož in žena v svoji različnosti dopolnjujeta in dograjujeta. Če je v zakonu prisoten Bog, se ljubezen z leti požlahtni in ne ugasne.
Ko sva izrekla svoj ‘da’, sva se zavezala drug drugemu: »Lahko se zaneseš name, v dobrem in v hudem, v mladosti in starosti, v zdravju in bolezni. Vedno, do konca življenja, bom ob tebi.«
V vseh teh skupnih letih sva oba vsakodnevno potrjevala in izpolnjevala to zavezo. Bile so tudi ‘hude, nevihtne’ ure, a za njimi je sonce še lepše sijalo. Starejša ko sva, manj jih je in krajše, milejše so.
Z leti sva si postala podobna: imava iste misli, uporabiva iste stavke, izrečeva isto besedo, Ne potrebujeva besed, da uganeva želje in potrebe drug drugega.
Kdo bi bolje razumel moj strah ob prvih znakih staranja, pešanja moči in pameti? S kom bi delila lepe, vesele, pa tudi žalostne spomine, če ne z nekom, ki je del vsega tega? S kom bi vsak večer znova molila svojega Boga in se mu zahvaljevala za vse prejeto, ga prosila za pomoč, mu izkazovala ljubezen in občutila njegovo usmiljeno dobroto, če ne bi imela moža – točno tega, ki ga imam?
Nikoli ne bi mogla moža zamenjati z nekom, ki vsega tega ne pozna.
»Ali me boš ljubil ti, tudi ko mladost zbeži, táko s sivimi lasmi, ali me boš ljubil ti …« poje pevka iz radia. Rada imam to pesem. Zdi se mi, da so besede prepisane iz mojega srca, in premišljujem: »Če je ljubezen prava, zakonca živita v sožitju drug ob drugem, ne glede na gube in sive lase.«
Spominjam se tudi neke druge pesmi, ki sem jo rada poslušala in sama pri sebi večkrat prepevala: “Rad bi se postaral s teboj …” Nasmehnem se. To besedilo za naju ni več aktualno. Midva sva se že postarala. Drug ob drugem, z roko v roki, se srečna, z gubami in sivimi lasmi, že nekoliko betežna, ozirava nazaj na prehojeno pot.
»Da, bilo je vsega po malem. Ni manjkalo solz, a bile so to tako solze bolečine, kot solze sreče. Kdo ve, katerih je bilo več? Bog ve in piše, vpisuje jih v knjigo najinega življenja.«
Danes sva bila pri sveti maši in vsa današnja molitev se iz mojega srca dviga k Bogu: »Hvala ti, Gospod, za vse, kar bo pisalo v najini knjigi: kar je dobrega, naj odtehta vse slabo, in usmiljeno nama odpusti. Bodi z nama in naju vodi še naprej do veselega snidenja s Teboj. Tako v najini knjigi ne bo nikoli pisalo – Konec!«
Heli, zgodbe, v: Ognjišče (2017) 09, str. 55.

Izjemno vroče poletje. Preseženi rekordi. Star stanovanjski blok, v katerem stanujem, obnavljajo. Zidove oblagajo z novo toplotno fasado, ki nas bo obvarovala pred zimo.
Gledam pridne bosanske delavce, ki za skromno plačajo garajo deset ur dnevno. Delajo zavzeto, natančno. Smilijo se mi. Vseh starosti so. Ko hodijo po lesenem odru, si rečem: Tole se mi pa še ni zgodilo, da bi mimo mojega okna hodili stasiti, prijazni fantje in radovedno gledali v moje stanovanje v tretjem nadstropju. Eden izmed njih kar se da natančno ureja zid ob oknu. Odstranim se, da ga ne bi motil. Ko konča delo, se še enkrat sprehodi mimo. Nepričakovano na hitro odprem okno in mu z dlanjo ponudim nekaj drobiža. Z nasmeškom rečem: »Za eno pivo.« Zelo je presenečen. Vesel se zasmeje in zahvali. Potem se zgodi nekaj nenavadnega. Sede na deske pred mojim oknom. Z glave sname zidarsko čelado, iz žepa potegne cigareto in si jo prižge. Kakor da mu je nenadoma prav dobro tu, kjer sedi. In takrat zaslišim njegov tihi, nekako zastrti glas. Poje eno izmed svojih žalostink. Ne razumem prav dobro, a razločim, kako privre iz njega: »O moja mila, kad ću te opet vidjeti … Moj dom tamo daleko i dete koje volim…« Hlastno potegne cigaretni dim. Neznana sila me potegne, da stopim bliže. Sramežljivo se nasmehneva drug drugemu. Kako daleč od afer in časnikarskih novic o izkoriščanju teh bednih ljudi! Nemirno znova odprem okno in mu rečem: »Tako tudja sudbina gleda tudju sudbinu …« Razumel je. Šala pač. Globoko iz mene plane resnica: Kako malo vemo drug o drugem! Kakor da sem pozabil, kar sem vedno zatrjeval: čisto osebna človeška Usoda je najpomembnejša. Usoda naših preprostih življenj. Jo razumemo? Skušamo pomagati? Ali nismo vsi samo ljudje, ki nas ponižujejo, silijo v upore, razdore, najbolj krute vojne. Nekateri morajo bežati, stradati, se boriti za obstoj. In potem imajo nekaj dela nerazumni politiki in najeti novinarji.
Kakor da se je moški zbudil iz kratkih, lepih sanj. Hitro vstane in si nadene čelado. Spodaj ga kličejo kolegi. Smejejo se in se šalijo na njegov račun. Zdaj moški zadovoljno žvižga in odhaja izpred mojega okna. Videl sem, da se izjemno dobro razumejo, sodelujejo. Pravi prijatelji so. Nepopisno huda vročina žge na to pusto in dolgočasno mesto. Odidem v spalnico in utrujen ležem na kavč. Kako dolg in dolgočasen dan! Na TV govorijo o novih, sto tisočih podatkih. Gradbeništvo se bo v naslednjih letih znova zmanjšalo. Žalostno se nasmehnem. Kako natančno mi je tuji delavec zapel pesem tega poletja! Nikoli več ne bom videl obraza neke neznane človeške usode – a v moji globoki človeškosti je čista želja, da bi mu bilo dobro v življenju. Ta stari stanovanjski blok je tudi skupek usod. »Dober dan, soseda – danes je pa zelo vroče, ali ne?« – »Ja, zelo …!«
Stanislav, zgodbe, v: Ognjišče (2017) 09, str. 19.