Revija - Revija Ognjišče

Moja prijateljica je vegetarijanka

Napisal Marko na 19. avgusta 2017. Objavljeno v Pisma.

Ena od mojih prijateljic, hčerka prijateljske družine, je postala vegetarijanka. Predzadnjič, ko smo še skupaj obedovali, je bilo pri mizi zelo lepo vzdušje. Pred nekaj dnevi pa smo se pri kosilu skoraj skregali in bilo mi je hudo.
Najprej smo govorili samo o tem, da ne bi smeli jesti mesa. Potem pa je prijateljica, nova vegetarijanka, dejala, da bi kristjani ne smeli jesti mesa in na koncu trdila, da je bil tudi Jezus vegetarijanec. Je to res? Kakšni so vzroki, da kristjani ne bi smeli jesti mesa?
Mihela

V Svetem pismu nikjer ne piše, da bi kristjani morali biti vegetarijanci in ne bi smeli jesti mesa. Nekateri, ki so se odločili za vegetarijanstvo ali veganstvo, radi navajajo vrstice iz Svetega pisma: »Bog je rekel: “Glejta, dajem vama vse zelenje s semenom, ki raste po vsej zemlji, in vse sadno drevje, katerega sadje nosi seme. Naj vama bo v hrano”« (1 Mz 1,29). Ko radi navajajo te besede, pa zanemarjajo druge. Dovolj bi bilo npr. prebrati izredno natančna navodila za pripravo velikonočnega jagnjeta, zapisano v Drugi Mojzesovi knjigi (2 Mz 12,1-12). Izraelci so zato vsako leto obhajali velikonočno (pashalno) večerjo v spomin na izhod iz Egipta. Tako večerjo je obhajal tudi Jezus s svojimi učenci. Poznamo jo po izrazu zadnja večerja, pri kateri je kruh spremenil v svoje telo, vino pa v svojo kri. To dejstvo govori, da Kristus gotovo ni bil vegetarijanec, saj je pri velikonočni večerji jedel jagnje. Ni pa jedel svinjine, ker so judje imeli in še imajo to meso za nečisto.
Jezus je rekel: »Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati, če pride vanj, ampak ga omadežuje to, kar pride iz človeka« (Mr 7,15). Besede se nanašajo na slabe misli, grde besede in slaba dejanja, ki izhajajo iz našega srca. Teh se moramo varovati, zato spoštujmo izbiro prehrane pri drugih ljudeh, pa naj bo ta izbira versko obarvana ali ne. Prav tako pa morajo vegetarijanci spoštovati druge, ki jedo meso, in ne smejo ‘na pamet’ trditi, da je bil tudi Jezus vegetarijanec, kar ne ustreza resnici in govoriti, da bi torej morali biti vsi kristjani vegetarijanci.
Slišal sem za krščanski par, ki je kupil še en hladilnik zaradi spoštovanja do svojih judovskih prijateljev. Judje ne smejo mešati mlečnih in drugih beljakovin živalskega izvora. Lep dokaz, da moremo lepo sobivati z različnimi prehrambenimi navadami drugih, ne da bi se kregali. Lani je pred božičem našega škofa obiskal pravoslavni vladika (škof) z nekaterimi svojimi sodelavci. Pravoslavni kristjani imajo takrat post, ko ne jedo mesa. Lahko pa jedo ribe. Tako smo pri obedu jedli ribe, da smo pokazali spoštovanje do njihovega posta. Sobivanje ljudi z različnimi prehrambenimi navadami je mogoče, če se ljudje spoštujemo. Post, ki temelji na veri v Boga, je toliko bolj vreden upoštevanja in spoštovanja.
Nekdo lahko postane vegetarijanec iz različnih razlogov: zaradi spoštovanja okolja, zdravja (poznam fanta, ki trdi, da si je pozdravil kožno bolezen, ko je nehal jesti meso), zaradi lastnega okusa, nekaterim se smilijo živali … V Cerkvi poznamo nekatere stroge redove ki sploh ne jedo mesa, nekateri redovi ne jedo mesa več mesecev, vsi kristjani pa poznamo zdržek, ko ob petkih (zlasti v postnem času – spomin na Jezusovo trpljenje in smrt na križu) ne jemo mesa in mesnih izdelkov. Post ali zdržek od mesa sta lahko tudi pripomočka, da se bližamo Bogu, saj nas odrekanje hrani ali določeni hrani (npr. mesu), če to opravljamo v pravem duhu, odpira za Boga. V letošnji marčevski številki Ognjišča smo objavili pogovor s pravoslavnim teologom Vladimirjem Vukašinovićem, ki je o postu dejal: »Ko človek je ali ne je zaradi Boga, se z vsem svojim bitjem združuje z njim.« To je tudi utemeljil s Svetim pismom: »Starozavezni Adam je v raju prekršil Božjo postno postavo. Jedel je, česar ne bi smel jesti, in s tem napačnim prehranjevanjem je uničil odnos z Bogom. Zaradi prekršitve postne postave se je človekove volje polastil greh, ker po svoji naravi ni bila več sposobna slediti Božji volji, ampak je zaradi neke svojevrstne grešnosti odvračala in še odvrača človeka od Boga. Ko se oseba posti, to pomeni, da ne je tega, kar si v večji ali manjši meri želi njegova narava, ampak je to, kar mu po Božji volji nudi Cerkev, zdravi in celi svojo voljo, pravzaprav spreminja svojo naravo in jo dviga na raven duhovnega življenja. Kakor molitev povezuje človeka z Bogom, ker se človek z besedami obrača k Bogu in z njim vzpostavlja verbalni oz. intelektualni odnos, tako tudi post združuje Boga in človeka.«
Ne omenjate, da vaša prijateljica ne je mesa iz verskih razlogov, čeprav napačno trdi, da je bil Jezus vegetarijanec, vendar prehrambenih navad ne spreminjajmo v sovražno držo do drugih ljudi. Hrana je namenjena temu, da krepi vezi med ljudmi, ne da nas razdvaja. Skoraj vsako praznovanje (versko ali neversko) spremlja bogato obložena miza. Pomislimo na bogastvo jedil o veliki noči. Hrana ima velik pomen. Najprej pomeni življenje, saj umremo, če se prenehamo hraniti.
Hrana ima pa tudi drugi ‘višji’ pomen, ko skupaj sedimo za mizo, delimo veliko: skupaj jemo in ko se hranimo z enako hrano, to pomeni, da delimo z drugimi svoje življenje. Tudi Jezus je rad obedoval s svojimi prijatelji, do kolikih spreobrnjenj je prišlo med obedi! Pomislimo samo na zgodbo o Zaheju. In prav na eni od večerij je Jezus z nami delil svoje življenje, ko nam je dal v jed svoje telo in svojo kri. Tudi nam naj bodo obedi priložnost za skupno druženje in utrjevanje vezi ne pa za spor in prepir.
Božo Rustja, Pisma. Ognjišče (2017) 08, str. 46

Preberi sogovornika prek neverbalne govorice!

Napisal Marko na 18. avgusta 2017. Objavljeno v MP Dobro vsebino ... dobro povej.

Tokrat se bomo posvetili temi, ki jo boste lahko v prakso spravili kar na plaži, morda med pogovorom z osebo, ki jo boste na novo spoznali, ali pa pri opazovanju ljudi, ko boste čakali v vrsti na sladoled. V naslednjih vrsticah bo namreč v ospredju govorica telesa. Ne bi bilo super, če bi lahko zlahka ugotovili, ali je vaš sogovornik sproščen, in hitro ocenili, ali pove vse, kar se mu podi po glavi? Tega se lahko naučite!

Pa začnimo z izsledki raziskave psihologa Paula Ekmana. Ta je ugotovil, da se pri ljudeh med laganjem poveča gibanje v spodnjem delu telesa. Ljudje, ki so sodelovali v intervjujih in dobili navodilo, naj pri odgovorih lažejo, so izrazito povečali število gibov z nogami. In kaj ta zaključek pomeni za nas, navadne smrtnike? Kadar dvomiš, ali oseba govori resnico ali ne, preveri, kaj počnejo njegove noge in stopala. So pri miru ali ne? Sicer pa v primeru da oseba stoji, ločimo štiri glavne položaje: stojo v pozoru, razkoračeno stojo, stojo z eno nogo naprej in prekrižane noge. Čisto vse položaje vidim na uvodnih srečanjih tečajev retorike in točno vem, kako se počutijo tečajniki. Za stojo v pozoru (stojiš pri miru, obe nogi in telo vzravnani) velja, da je oseba neopredeljena, torej da ne želi niti sodelovati niti oditi.

Razkoračena stoja simbolizira premoč, saj je to položaj, pri katerem so noge čvrsto vkopane v tla in sporočajo, da oseba ne namerava oditi. Pri položaju z eno nogo naprej je teža telesa na enem boku, sprednja noga pa kaže naprej. Gre za najbolj priporočljiv položaj pri javnem nastopanju, saj sporočamo, da smo sproščeni, odprti in da obvladamo položaj. Toda pozor, da se ne boš izdal – z njo lahko sporočamo tudi, katera oseba nam je najbolj zanimiva: proti njej namreč najpogosteje usmerimo vodilno nogo. Prekrižane noge za razliko od odprtega položaja nog kažejo na zaprt ali obramben odnos. Tako stoji večina ljudi, ko se znajdejo v skupini, kjer nikogar ne poznajo in se počutijo nelagodno.

MEDOSEBNE RAZDALJE IN DRŽA
Če si po prebranem že pomislil, da je treba vedno vzeti v obzir, da smo si ljudje različni in da lahko druge kulture s seboj prinašajo precejšnje razlikovanje v pomenih besed in kretenj, ne bi mogel imeti bolj prav. Do razlik pa pride tudi pri dojemanju osebnega prostora. Ne potrebujemo ga vsi enako veliko. Vse je odvisno od gostote naseljenosti v kraju, kjer smo odraščali, torej lahko rečemo, da je pogojen s kulturo.

V Evropi velja, da je prostor s polmerom nad 3,6 m od telesa javno območje, družabno območje sega od 1,2 do 3,6 m od telesa, osebno območje pa ima polmer od 46 cm do 1,2 m od telesa. Ko govorimo o zaupnem območju, pa smo na manj kot pol metra: od 15 do 45 cm od telesa. V praksi ti seveda ni treba meriti razdalje med tabo in tvojim sogovornikom, dovolj bo, da se teh razlik zavedaš in se potrudiš, da ne vdiraš v osebni prostor drugega.Poleg tega, kako daleč od osebe stojiš, je seveda vsaj enako pomembna tudi tvoja drža. Za začetek bodi obrnjen proti sogovorniku, tudi z nogami. In to v vsakem primeru, ne glede na to, ali stojiš ali sediš. Drži se vzravnano, saj s tem vzbujaš zaupanje. Roke naj bodo ob telesu, in sicer nekje pri popku. Če ne veš, kam z njimi, jih zaposli – v njih imej povodec, denarnico, vstopnico … In ko z nekom želiš navezati stik, rok nikoli ne prekrižaj.

Žal ta položaj uporabi marsikdo, ko mu je nelagodno. Žal pa zato, ker se s to gesto zapremo. Pravzaprav naredimo oviro, s katero poskušamo nezavedno zaustaviti nekaj nezaželenega. Za povrh se s tem, ko prekrižaš roke, izrazito zmanjša tudi tvoja verodostojnost. Tako so pokazale raziskave, ki so jih izvedli čez lužo. Dve skupini prostovoljcev sta poslušali identično predavanje, v eni skupini s prekrižanimi rokami, v drugi pa sproščeno. Skupina, v kateri so imeli prostovoljci roke trdno prekrižane čez prsi, si je zapomnila kar 38 odstotkov manj kot druga skupina. Prostovoljci v prvi skupini so bili tudi bolj kritični do predavateljev in predavanja.

TUDI KRETNJE SI LAHKO RAZLAGAMO NAPAČNO

Redko se poglabljamo v pomen številnih preprostih kretenj, ki jih delamo vsak dan. Večina misli, da je trepljanje po hrbtu, ki se pojavi proti koncu objema, znak naklonjenosti. V resnici pa pomeni, da je objema konec in da naj druga oseba prijem popusti. Poljub v zrak, ki ga spremlja izumetničeno cmokanje, pa je samo nadomestilo pravega poljuba, ki ga ne želimo dati.
Ko sem se pripravljala na enega od tečajev, mi je bilo jasno, da se moram izobraziti tudi na področju govorice telesa. In kaj hitro ugotovila, da bi bila, če bi se odpravila v Novo Zelandijo ali Južnoafriško republiko, pečena. Sama namreč precej gestikuliram in če pri nas dvignjen palec pomeni OK oziroma dobro, bi tam z identično (sunkovito) kretnjo (jezno) sporočila, naj gre prejemnik sporočila nekam. V teoriji se lahko temu nasmejemo, če pa bi se to zgodilo na kakšnem poslovnem sestanku, bi se verjetno iz tega težje izmotali brez posledic.

Urbančič A., Dobro vsebino … dobro povej, v: Ognjišče (2017) 07, str. 82.

Poboljšati se

Napisal Marko na 17. avgusta 2017. Objavljeno v Povejmo z zgodbo.

Turški sultan Murat je hudo zbolel. Ko je ležal na bolniški postelji, je ukazal, naj prinesejo vse čudovite kristalne posode, ki jih je zbral s celega sveta. Ukazal je, naj jih razbijejo na koščke. Ko so ga vprašali čemu to, je odgovoril: »Velikokrat sem pretiraval v pitju iz teh dragocenih čaš in tako škodil svojemu zdravju. Zaobljubil sem se, da nikoli več ne bom pokusil vina. Toda ko sem zagledal vse te čudovite čaše, je bila skušnjava tako velika, da sem svojo obljubo prelomil. Zato jih moram sedaj razbiti.«

Zlu se je treba upreti na začetku.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 8 (2017), 51.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot. Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 48.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Za srce Afrike

Napisal Marko na 16. avgusta 2017. Objavljeno v MP Tema meseca.

Slovenci smo znani po svoji širokosrčnosti. Naj gre za pomoč na domačih tleh ali v tujini. Ko vidimo, da je nekdo v stiski, z veseljem pomagamo. Tokrat bi radi predstavili nekaj informacij o dobrodelni akciji, pri kateri sodelujemo tudi v uredništvu revije Ognjišče. Bralci jo gotovo že poznate, saj s Slovensko karitas sodelujemo pri njej že 13. leto. Že nekaj let tako septembrskemu Ognjišču priložimo položnice, s katerimi lahko oddate svoj prispevek v akciji za Srce Afrike, in kratek opis te akcije. Daljši prispevek o tem, kam gredo zbrana sredstva v tej akciji in akciji Z delom do dostojnega življenja ste si lahko prebrali v mladinski prilogi avgustovskega Ognjišča – zdaj, ko je izšla septembrska številka s položnico, si ga lahko preberete tudi na spletu!. Sredstva, ki pri nas mogoče pomenijo malenkost, so za ljudi v Afriki lahko mesečna plača. Vse, kar zberemo v Sloveniji, naši misijonarji v Afriki še pomnožijo in vsak evro obrnejo dvakrat in pomoč izročijo v prave roke.

Predstavili bomo rezultate dela, ki je bilo opravljeno iz zbranih sredstev v tej akciji. Kam gredo zbrana denarna sredstva? Kaj misijonarji z njimi naredijo? Kaj pravijo ljudje, ki jim s tem denarjem pomagajo? Rezultati so velikokrat bolj razsežni, kot bi si mislili, ko darujemo.

Od leta 2006 dalje Slovenska karitas v sodelovanju z revijo Ognjišče v drugi polovici avgusta izvaja dobrodelno akcijo Za srce Afrike. Preko nje Karitas ob dobroti številnih Slovenk in Slovencev ter ob delni podpori Ministrstva za zunanje zadeve RS in Misijonskega središča pomaga najrevnejšim otrokom in družinam v Afriki.

»Na revnih območjih v Afriki lahko pomagamo na primer z gradnjo šol, zdravstvenih centrov, vodnjakov, ki jih tam zelo primanjkuje. Kakor koli pomagamo, ljudje vidijo, da se v njihovem kraju nekaj premika, da gre razvoj naprej, da je še nekaj več od preživetja naslednjega dne. Ljudje vidijo upanje za svojo prihodnost in prihodnost svojih otrok. Domačini pri gradnjah dobijo tudi priložnost za delo in zaslužek, kar je na revnem podeželju redko. Da si starši želijo boljše prihodnosti, dokazuje eden izmed njih, ki je vključen v gradnjo šole v Burundiju: ‘Delo pri tej šoli mi veliko pomeni, ker vem, da se bodo naši otroci lahko tukaj učili in tudi mi kot družina si sedaj lahko kaj kupimo. Hvala za to pomoč.’«

V kraju Ruzo v Burundiju je Karitas ob sofinanciranju MZZ, Misijonskega središča in v sodelovanju z misijonarko s. Bogdano Kavčič v letih od 2008 do 2012 podprla gradnjo in opremljanje nove porodnišnice, dodatnih prostorov zdravstvenega centra in 6 vodnjakov za zdravstveno oskrbo območja s 23.000 prebivalci. Lokalni zdravstveni delavec, ki dela v tem centru že skoraj 18 let, pripoveduje: »V primerjavi s časom, ko sem tu začel delati, se je zdravstveni center res razvil. Sedaj je na voljo dovolj prostora. Ljudje zelo radi hodijo sem po pomoč, ker so lepo sprejeti in dobro oskrbovani. Pogoji za delo so dobri. Zadovoljen sem s plačo, s katero lahko preživim svojo družino.« V Burundiju je Karitas podprla tudi obnovo zdravstvenega centra v Rwisabiju, ki nudi dnevno oskrbo do 400 ljudem.

Ti zaradi splošne revščine, posledic podnebnih sprememb ali konfliktov pogosto nimajo osnovnih dobrin in pogojev za preživetje ter dostojno življenje in razvoj. Zbrana sredstva so namenjena razvojnim in humanitarnim projektom pri oskrbi z vodo in hrano ter podpori zdravstva in šolstva. Karitas projekte izvaja glede na lokalne potrebe in pri tem sodeluje s slovenskimi misijonarji in domačini predvsem na revnem podeželju v osrednjem delu Afrike (v Ruandi, Burundiju, Centralnoafriški Republiki, Malaviju in na Madagaskarju).
Karitas opaža, da v državah, kjer pomagajo, vse večji problem postajajo hude suše. Že v času ko ni suš, prebivalci težko pridelajo dovolj hrane za vse družinske člane, če pa pridejo suše, je vse še veliko teže. Zato je v teh krajih vse več lačnih in podhranjenih, predvsem otrok do 5. leta starosti, ki se jim te posledice poznajo celo življenje. Lahko pa tudi izgubijo življenje, če pravočasno ne dobijo pomoči … Ljudje v Afriki zato odhajajo iz svojega kraja drugam, ne samo zaradi konfliktov, ampak tudi zaradi suš in splošne revščine, ker nimajo nobenega upanja za prihodnost, razvoj in delo, da bi laže preživeli.

Z dobrodelno akcijo Za srce Afrike želi Karitas odgovoriti na stiske revnih v Afriki. Skupaj s predanim delom naših misijonarjev, ki že desetletja živijo z domačini in dobro poznajo njihove razmere in potrebe, hoče ljudem pomagati, da bi lahko preživeli in se trajno razvijali v svojem domačem okolju, kar si vsak v osnovi želi. Zato pa potrebujejo pogoje.
Neprecenljive vrednosti je tudi pomoč pri nakupu hrane. Z njo misijonarji vsakodnevno rešujejo življenja podhranjenih otrok, skrbijo pa tudi za dnevni obrok šolarjev, za katere je to pogosto edini obrok v dnevu.

V Ruandi v okviru zdravstvenega centra Mukungu deluje misijonarka s. Vesna Hiti. Dnevno pride tja po pomoč do 150 ljudi, zato so podprli obnovo sob za bolnišnično oskrbo ter porod. Ob podpori MZZ se je v letih od 2015 do 2017 nudilo na tem in sosednjem misijonu Musango, kjer deluje s. Anka Burger, tudi zdravstveno vzgojo parom o naravnem načrtovanju družine, vzgojo in oskrbo nosečnicam ter materam z otroki do 5 let starosti o oskrbi, cepljenjih, higieni in pravilni prehrani otrok. »Kar se tiče higiene, se pri ljudeh že vidi napredek. Problem je neozaveščenost, pa tudi, da so ljudje zelo revni in pogosto nimajo denarja za milo,« pravi zdravstveni delavec Laurent. Adeline, ki dela v porodnišnici, pa potrjuje: »Pogoji za delo so veliko boljši in bolj je čisto kot po vseh drugih zdravstvenih centrih okoli. Noseče matere rade hodijo v to porodnišnico tudi od drugod, ker so deležne bolj kvalitetnih uslug. Ob tem je zelo pomembno, da pridejo tudi na svetovanja pred in po porodu, da se naučijo, kako ravnati z otrokom. Zraven pridejo tudi očetje, kar je primer dobre prakse, ki jo delimo tudi z drugimi zdravstvenimi centri.«

S. Bogdana Kavčič ob tem pravi: »Ko bi vi vedeli, kolikokrat so bila s pomočjo iz Slovenije rešena življenja! Vaša pomoč vedno pride ob pravem času in je neprecenljive vrednosti. Sestre vedno občutimo neizmerno veselje, kadar en otrok preživi.« Nadaljuje pa s hvaležnostjo: »Vedno sem ganjena, ko samo potrkam, pa se že odprejo vrata src ljudi v Sloveniji. Neizmerno sem vsem hvaležna.«
Misijonarji pri projektih posebej skrbijo tudi za vključevanje ter izobraževanje žensk – z zdravstveno vzgojo, za poklic, saj so one nosilke življenja in prinašalke sprememb.

SOLIDARNOST PRINAŠA SREČO
Misijonarji in sodelavci Karitas se najbolj veselijo, ko vidijo, da ima njihova pomoč konkretne učinke na življenja ljudi v Afriki, da imajo domačini predvsem na revnem podeželju boljše osnovne pogoje za življenje, so bolj samostojni, da se je mnogim povrnilo človekovo dostojanstvo … Ne morejo rešiti vseh težav in revščine v Afriki, skupaj z misijonarji in sestrami usmiljenkami ter ob dobroti Slovencev in s pomočjo države (Ministrstva za zunanje zadeve RS) pa zmorejo vsaj na nekaterih območjih pomagati ljudem, kolikor je v njihovi moči. Eno rešeno življenje, boljša zgodba ene družine – to je zanje nekaj najlepšega. Sredstva, ki pri nas mogoče pomenijo malenkost, so za ljudi v Afriki lahko mesečna plača. Vse, kar zberemo v Sloveniji, je v Afriki multiplicirano, še posebej, ker to delajo misijonarji in misijonarke – zanje vemo, da sami ne potrebujejo sredstev za preživetje, zato gre pri njih vse v prave roke, vsak evro obrnejo dvakrat.

Z DELOM DO DOSTOJNEGA ŽIVLJENJA
Slovenska karitas od leta 2010 v sklopu Za srce Afrike izvaja tudi dobrodelno akcijo Z delom do dostojnega življenja. Mesečno darovanje Slovencev namenja podpori staršem iz revnih družin v Afriki, Albaniji in na Šrilanki, da z lastnim delom lahko preživijo svojo družino in dostojno živijo – imajo za hrano, zdravila in šolanje otrok.

Nova osnovna šola v Kigaliju, glavnem mestu Ruande, je bila zgrajena v sodelovanju s sestro Vesno Hiti v letih 2013 in 2014. Namenjena je predvsem revnim otrokom, ki sicer nimajo možnosti hoditi v privatne šole. V šoli imajo na voljo učbenike in druge pripomočke, pouk poteka kvalitetno. Tudi učitelji so zelo zadovoljni s pogoji dela in da se lahko še dodatno izobražujejo. Za te otroke to pomeni boljšo prihodnost.
Program Z delom do dostojnega življenja poteka v sodelovanju s slovenskimi misijonarji in sestrami domačinkami v posameznih državah v Afriki in Albaniji ter sodelavci lokalne Karitas na Šrilanki, ki ves čas spremljajo delo in napredek družin. V devetih letih je program obrodil res lepe sadove za preživetje in bolj dostojno življenje najbolj ubogih družin v teh državah. Misijonarji in drugi sodelavci za vključitev v program vedno skrbno izbirajo najrevnejše družine, na primer takšne, kjer je mati ostala sama s številnimi otroki, kjer otroci nimajo možnosti hoditi v šolo, kjer je kdo v družini bolan ali so otroci pogosto podhranjeni, kjer nimajo lastne zemlje ali bivališča, so brezposelni …

V kraju Nyangungu v Burundiju je bila v letih 2015 in 2016 v sodelovanju s s. Bogdano Kavčič zgrajena in s šolskim pohištvom opremljena nova osnovna šola z 12 učilnicami, zbornico ter sanitarijami. Za oskrbo z vodo so namestili dve 10.000-litrski cisterni. V vsa gradbena dela je bilo vključenih 192 lokalnih delavcev. Leta 2017 so se učenci in učitelji vsej Sloveniji zahvalili za pomoč z napisi: Slovenija, hvala! Ravnateljica šole, ga. Maria Rosa, je povedala: »Sedaj ko je zgrajena nova šola, je tu zopet življenje. Imamo zares dobre pogoje za delo, tudi zbornico, kjer lahko načrtujemo pouk. Učenci imajo lepe učilnice in šolske klopi. Še posebej smo hvaležni za stranišča, ki jih prej nismo imeli. Otroci dobijo tudi malico, česar v mnogih šolah ni. Moja velika zahvala gre Ministrstvu za zunanje zadeve iz Slovenije in Slovenski karitas.« Učitelj po imenu Anton, ki poučuje že 23 let, je povedal: »Zelo smo zadovoljni, ker ste nam dali takšne pogoje za delo. Tudi učenci so zelo zadovoljni in se dobro učijo.« Učenka Edisa, ki obiskuje 7. razred, pa je povedala: »Zelo sem vesela, ker lahko hodim v to šolo. Dobro se učim. Rada bi postala medicinska sestra.« Lani so s pomočjo akcije Za srce Afrike na tej šoli ter za šole v kraju Rwisabi kupili učbenike za 526 učencev od 7. do 9. razreda in tudi za učitelje. Sedaj ima vsak učenec svojo knjigo za vsak predmet. Kvaliteta pouka se je zelo izboljšala.

Na misijonih v Afriki in Albaniji starši pomagajo v zdravstvenih centrih ali šolah pri čiščenju, urejanju okolice, obdelovanju vrtov, sekanju drv za kuhanje hrane za podhranjene, pri oskrbi onemoglih, učni pomoči ter drugem delu za skupno dobro. Za delo prejemajo plačilo – 1 oz. 2 € na dan, kar je dovolj za lažje preživetje v teh krajih. Včasih prejmejo plačilo tudi v hrani ali plačilu šolnine. Na Šrilanki pa revne družine prejmejo enoletno podporo za zagon obrti, kot je reja živali, šivanje, gojenje zelenjave … Lani je preko akcije materialno pomoč, ki so jo starši zaslužili z lastnim delom, redno ali občasno prejemalo 300 najrevnejših družin v Afriki, 14 brezposelnih mater v Albaniji ter 11 družin na Šrilanki. Mesečni zaslužek na podeželju Afrike je 24 €, v mestu pa 48 €, ker je življenje tam dražje, v Albaniji 50 € in na Šrilanki 30 €. Na začetku starši z zaslužkom običajno nakupijo hrano za družinske člane, da niso lačni, še posebej v Afriki, kjer so mnogokrat podhranjeni. Poskrbijo tudi za plačilo zdravstvenega zavarovanja za vse člane ter šolnine in nakup šolskih potrebščin za otroke, kar je tudi pogoj s strani misijonarjev, da so starši vključeni v ta program. Da se družine razvijajo, se vidi tudi po tem, da starši z zaslužkom kupijo nekaj večjega za družino: živino, kos zemlje, posodo, bivališče, če ga nimajo ali prejšnjega popravijo. Ljudje so tudi lepše oblečeni, kar prav tako pomaga k dostojanstvu človeka.
Poleg materialnih stisk so se ob tem rešile tudi mnoge druge socialne in duševne stiske, veliko več, kot so si sodelavci Karitas na začetku sploh lahko predstavljali. Z delom in zaslužkom so bile nekatere ženske rešene pred prostitucijo ali moževim nasiljem, moški in ženske pred odvisnostjo od alkohola, tistim, ki so zaradi revščine psihično zboleli, ker niso imeli kaj dati jesti svojim otrokom, se je izboljšalo njihovo zdravstveno stanje. Vključeni starši, oboleli za aidsom, pa so bolj samozavestni, počutijo se vredne, ker so dobili delo. Mnoge družine so se po nekaj letih plačanega dela in zaslužka že postavile na lastne noge. Te družine, katerih napredek misijonarji in sodelavci Karitas redno spremljajo tudi z obiski na domu, so zamenjali z novimi revnimi družinami. »Za nas, sodelavce Karitas in misijonarje, ni večje sreče kot takrat, ko eni revni družini pomagamo, da lahko dostojneje živi. In vse to je možno s srčno dobroto že 548 slovenskih družin oz. darovalcev, ki z mesečnim darom 6, 12, 24, 30 ali več evrov podpirajo revne družine ali delo zdravstvenega delavca ali učitelja na misijonih v Afriki. Že dve leti preko akcije

Z lansko akcijo Za srce Afrike so v kraju Kiguhu v Burundiju podprli gradnjo vodnjaka v velikosti 10.000 litrov, pri kateri je pomagalo 50 domačinov. Prej so ljudje zajemali iz izvira, skupaj z živalmi. Voda je bila zato oporečna. Sedaj ima 300 družin dostop do čiste pitne vode. S. Bogdana Kavčič je povedala, da so se črevesne bolezni pri prebivalcih zelo zmanjšale. Eden od staršev, ki tja hodi po vodo, je dejal: »To je nekaj velikega, kar so nam dobrotniki dali. Hvala vam.«

Z delom do dostojnega življenja podpiramo tudi delo učiteljev in zdravnikov na misijonih v Afriki. Sedaj s pomočjo več darovalcev podpiramo plačilo dela 2 zdravstvenih in 3 pedagoških delavcev na misijonih v Ruandi, Burundiju in na Madagaskarju, kar znaša mesečno med 70 in 150 €. Ta podpora pripomore k boljši kvaliteti dela v šolah in zdravstvenih centrih in je velika pomoč misijonom.«

Nekaj utrinkov in zgodb o napredku vključenih revnih družin v program Z delom do dostojnega življenja:

V Mukungu v Ruandi o delu staršev iz 30 družin s. Vesna Hiti pravi: »Ljudje napredujejo in so ponosni, ker lahko z lastnimi napori dosegajo človeško dostojanstvo. Nič več ne prosijačijo. Hkrati je to delo velik blagoslov za skupno blaginjo. Zelo smo hvaležni dobrotnikom iz Slovenije.« Perut: »Ostala sem brez moža. Prej sem morala biti prostitutka, da sem preživela. Sedaj pa sem dobila delo pri sestrah in sem zelo vesela, ker s tem lahko preživim svojih 6 otrok.« Claudina: »Imam 5 otrok. Mož dela že dobri dve leti pri sestrah. Z zaslužkom lahko plačamo šolnino, zdravstveno zavarovanje in kupimo hrano. Kupili smo tudi kozo in obnovili hišo. Življenje se nam je spremenilo.«
V Musango v Ruandi, kjer deluje s. Anka Burger, je vključenih 15 družin. Dismas: »Skrbim za svoja starejša starša ter mlajše brate in sestre. Prej sem bil zelo psihično bolan, sedaj redno jemljem zdravila. Lahko delam in se dobro počutim. Kupil sem 2 prašička, za vso družino lahko plačam zdravstveno zavarovanje.«
V Kigaliju v Ruandi, kjer dela na misijonu 34 žena, se je skupina naučila tudi izdelovanja tekočega mila in krem, s čimer dodatno zaslužijo. Christina: »Imam 5 otrok. Moj mož je alkoholik. Sama in otroci smo bili večkrat lačni, podhranjeni. Odkar delam pri sestrah, imam vsaj za hrano.«
V Bujumburi v Burundiju, kjer 10 staršev pomaga pri delih v Centru za invalidne otroke, Perpetua pravi: »Ostala sem brez moža. Moji otroci hodijo v 6., 4., 2. in 1. razred. Zelo sem vesela, da lahko pri sestrah delam. Zaslužim za hrano in šolske potrebščine za otroke.«
V Rwisabiju v Burundiju, kjer pomagajo 51 družinam, so sestre v delo vključile tudi starejše žene, ki so na misijon prihajale prosit za hrano. Sestra Shantal: »Dvakrat tedensko sedaj skupaj pletejo košare. S prodajo zaslužijo. Počutijo se koristne in niso več osamljene. Dobijo tudi topel obrok in hrano za domov.«
V Kiguhu v Burundiju, kjer deluje s. Bogdana Kavčič, v delo vključujejo 98 najrevnejših žena. Najele so jim tudi zemljo in kupile koze. Medsebojno si pomagajo. Imajo skupen sklad, v katerega vse prispevajo nekaj zasluženega denarja in iz njega enakovredno prejmejo večjo vsoto, da se laže razvijejo. S. Bogdana: »Revnim je treba pomagati. To jim odpira glavo, da napredujejo. Nimam dovolj besed, da bi izrazila vso hvaležnost, ki jo čutim v srcu za vsakega v Sloveniji, ki se daruje za vse revne.«
V Safi v Centralnoafriški Republiki je delo dobilo 10 revnih staršev. Sestre jih učijo tudi varčevanja. S. Teodozija: »Te družine so bile prej vse zelo revne. Sedaj vidim napredek. Lepo so oblečeni, čisti, imajo svojo hišo, imajo za hrano.«
V Manambondru in Vangaindranu na Madagaskarju spremljajo 31 revnih družin. Misijonar Jani Mesec opaža: »Žene, ki rade skupaj delajo, so vesele, da lahko z delom preživijo svoje otroke. Imenujejo se Družine od Karitas. Niso več manjvredne v vasi, ampak postajajo celo zgled drugim. Otroci hodijo v šolo, niso več lačni, nekaterim smo pomagali zgraditi hiško. Tega ne bi dosegle brez pomoči iz Slovenije.«
Na misijonu Ampitafa na Madagaskarju pomagajo staršem iz 12 družin. Janez Krmelj pravi: »Delo na misijonu in zaslužek je pomagal prvi skupini naših družin, da so se izkopale iz bede in prišle do lastne zemlje, bivališča. Večletna pomoč pri plačanem delu jim je omogočila samostojnost, povrnilo se jim je dostojanstvo.«
V Gramshu v Albaniji, kjer deluje s. Vida Gerkman, 14 brezposelnih žensk sestram pomaga pri pripravi kosila ter učni pomoči za revne otroke, pri obdelovanju vrta, urejanju okolice in čiščenju hiše ter pri pomoči bolnim na domu. Žena Mira pravi: »Zelo rada pridem delat k sestram. Če ne bi imela vaše pomoči, kaj bi moji otroci danes jedli?«
V Kurunegali na Šrilanki so v sodelovanju z lokalno Karitas lani pomagali 11 revnim družinam, da so razvile svojo obrt, na primer gojenje gob ali zelenjave, izdelavo natikačev, šivanje, rejo kokoši. Direktor Karitas: »Starši se zares trudijo, da bi se postavili na noge in svojim otrokom omogočili preživetje in lepšo prihodnost s šolanjem. Hvala vsem, ki jim pri tem pomagate.«

Jana Lampe že od leta 2010 na terenu spremlja, kako se sredstva porabljajo, in se skupaj z misijonarji čudi, kaj vse je mogoče narediti z zbranimi sredstvi in kako ima vsaka sprememba v lokalnem okolju velik vpliv na tamkajšnje prebivalstvo.

– Jana, kako je prišlo do ideje, da se poleg akcije Za srce Afrike začne kaj premikati tudi v smeri bolj trajnostne pomoči?
Če je osnovni projekt Za srce Afrike precej usmerjen v gradnjo zdravstvenih centrov in šol, sem ob prvem terenskem obisku v Afriki opazila, da revni, še posebej na podeželju, nimajo možnosti za delo in zaslužek. Večinoma je vse, kar imajo, le majhen košček zemlje, če ga sploh imajo. Z misijonarji smo se skupaj pogovarjali, kako bi tem ljudem omogočili delo in zaslužek za preživetje družin. Prišli smo na idejo, da bi revni starši lahko dobili delo v zgradbah, ki smo jih gradili na misijonih. Potrebovali bi delavce za čiščenje, urejanje okolice šol, zdravstvenih centrov, porodnišnic, misijonov, čuvaje, ljudi, ki bi nasekali drva … Poleg tega nas je k programu dela in dostojnega življenja navdihnil tudi kardinal Rodriguez (takratni predsednik Caritas Internationalis) z razmišljanji v svoji knjigi »Oznanjati Boga v svetu, ki meni, da ga ne potrebuje«. Iz teh dveh virov smo na Karitas črpali potrebo in idejo po začetku programa.

– Kako pri akciji pomagajo slovenski starši?
Odločili smo se, da bomo slovenske družine povabili k solidarnosti z revnimi družinami v Afriki, in sicer z mesečnim darom za podporo dela revnih staršev. Že leta 2010 smo začeli s prvo akcijo in takrat podprli delo 42 revnih žena iz Kigalija. Kmalu smo program razširili še na druge misijone in države, kjer delujejo naši misijonarji v Afriki, na koncu tudi v Albaniji in na Šrilanki. Na ta način smo nadgradili akcijo Za srce Afrike z akcijo Z delom do dostojnega življenja – da bi revnim ljudem omogočili možnost za delo in dostojnejše preživetje, da imajo za hrano, zdravila in šolanje otrok. Tako kot starši v Sloveniji si tudi starši v Afriki in drugje po svetu želijo preživeti svojo družino z lastnim delom.

Slovenski misijonarji in misijonarke, sestre domačinke in sodelavci Karitas ter družine, ki so deležne pomoči, smo vsem Slovencem za to veliko solidarnost neizmerno hvaležni. Še veliko družin pa čaka na našo pomoč. Zato na Slovenski karitas vabimo nove darovalce k podpori. Informacije najdete na info@karitas.si, zloženke za priključitev k akciji pa bodo na voljo v septembrski reviji Ognjišče.

LAMPE, Jana; ERJAVEC, Matej., Tema meseca, v: Ognjišče (2018) 08, str. 70-75.

Nekega dne nisem zmogla več

Napisal Marko na 12. avgusta 2017. Objavljeno v Pismo meseca.

Kar te ne ubije, te naredi močnejšega! V penzion sem prišla nekega sobotnega dne prosit za delo, ker sem bila že kar nekaj let brezposelna mama dveh otrok in žena možu. Potrebovali smo denar za dokončno ureditev naše nove hiše, ki smo jo skupaj z moževimi in mojimi starši neutrudno gradili z največjim veseljem. Naša hiša je potrebovala še eno močno finančno injekcijo. Pa sem se zaposlila v tem penzionu. Takrat, ko sem začela svoje desetletno delo v penzionu, sem si mislila, da bomo še hčerki lažje spravili do kruha.
Delala sem vse, kar si sploh lahko mislite: pomoč v kuhinji, priprava hrane, izdelava sladic, pomivanje posode, pomivanje in čiščenje vsega, kar vidijo oči v velikanski kuhinji, čiščenje tal, čiščenje stekel, likanje, pranje, obešanje perila, pletje, zalivanje rož, razdeljevanje hrane, brisanje prahu, pajčevin, priprav sob za goste, čiščenje okolice itd.
Z možem sva se skoraj odtujila. Zmanjkovalo mi je moči za nova in nova brezštevilna dela. Prva hčerka se je odselila. Pomagala sem ji, da je prišla do diplome in do kruha.
Meni pa se je delo kar kopičilo in kopičilo. Doma je zbolela tašča in vse gospodinjstvo je padlo name. Imela je kap za kapjo. Ni se mogla več dosti boriti. Še zadnje poletje, ki ga je preživela doma, sem jo vozila z vozičkom na dolge sprehode in ji lepšala njeno zadnje poletje, čeprav sem bila zelo utrujena. Večkrat sem vstajala ob 3.30 in šla spat ob 22.30. Potem nekega dne nisem zmogla več. Preveč je bilo vsega. Izpregla sem vajeti in svoj težki voz in obstala. Denar ni vse, več je družina!
Nuša

Poletni meseci nam kar sami od sebe ponujajo premislek o pomenu dela in počitka. Prav tako nam odličen premislek ponuja tudi vaše pismo, ki govori o boleči življenjski izkušnji. Vsekakor je delo velika vrednota. Kot kristjani smo ga dolžni odgovorno opravljati. Ne more reči, da je kristjan tisti, ki ni vesten pri delu. Z delom si služimo vsakdanji kruh, ne smemo pa pozabiti, da z delom sodelujemo s Stvarnikom, ki je na neki način ‘delal’, ko je ustvarjal vesolje, naš planet in vse, kar je na njem. Vsako delu je častno in vsako delo, ki ga združujemo z Bogom ali mu ga posvetimo, lahko postane način približevanja Bogu.
Toda vi ste opozorili še na en vidik dela, ki preti naši družbi: da postanemo sužnji dela, deloholiki in da zaradi pretiranega dela zanemarjamo sebe, svoje zdravje, medsebojne odnose in Boga. Taka je tudi vaša izkušnja: delali ste, garali, malo spali, se žrtvovali za družino, za otroke itd, zanemarili pa medsebojne odnose in sebe
Žal niste edini. Kolikokrat ljudje ravnajo podobno in, žal, ko je prepozno, spoznajo, da so ravnali narobe. Odločijo se, da bodo zidali hišo ter vse svoje moči usmerijo v to. Delajo vse nedelje, garajo od jutra do mraka in ko je hiša zgrajena, se vselijo vanjo in spoznajo, da so v novo hišo prišli živet ljudje, ki so si med seboj tujci. Toliko časa in moči so posvetili delu in zidanju hiše, da so zanemarili medsebojne odnose. Odtujita se zakonca, odtujijo se otroci in starši … Tukaj vidimo, kako važno sporočilo ima krščanstvo, ko poudarja praznovanje nedelje kot Gospodovega dne. Tisti dan ne delamo, ampak ga posvetimo Bogu. Kako? Da gremo k maši. Bogu pa ga posvetimo tudi s tem, da ga posvetimo svojim najbližjim. Zlasti sozakoncu in družini. Na to resnico smo danes zelo pozabili in veliko družin zato zaide v vedno večje težave in doživlja hude krize. Lepo je, če si družina vzame čas zase in gre skupaj na počitnice, a če se celo leto ne trudi za medsebojne odnose, počitnice stvari ne bodo rešile. Nasprotno, znajo biti pravo mučenje, ko morajo cele dneve preživeti skupaj ljudje, ki so si med seboj tujci. Nekateri se zato z dopusta vračajo bolj utrujeni kot so šli tja. Nedelje tudi ne ‘posvečujemo’ tako, da gremo v ogromna nakupovalna središča in tešimo svoje potrošniške strasti. Ne, s takimi nedeljskimi nakupi ne bomo reševali družinskih in zakonskih odnosov. Kot kristjani vemo, da zakonca in družine zlepa nič ne poveže tako kot prav skupni obisk maše in skupna molitev, ki pa je izginila iz večine družin. Kako greši naša družba, ko zahteva ob nedeljah odprte trgovine. V njih so večinoma zaposlene ženske, med njimi številne matere, ki morajo biti tudi ob nedeljah, ko bi bila lahko družina skupaj, odsotne. Koliko časa še bomo potrebovali, da bomo razumeli, kako pogubno je tako ravnanje. Vaše pismo je lep dokaz za to!.

Delajo vse nedelje, garajo od jutra do mraka in ko je hiša zgrajena, se vselijo vanjo in spoznajo, da so v novo hišo prišli živet ljudje, ki so si med seboj tujci.

V pismu govorite o svojem delu, pravzaprav garanju in poraznih posledicah, ki ga je to pustilo v vas in v vaši družini. Sami ste spoznali, da ste se preveč posvečali delu, premalo pa odnosom. Zdi se skoraj nemogoče, da bi lahko združili delo in skrb za odnose. Pa vendar se da. Pišete, kako ste vi delali za svoje otroke, kako ste jim omogočili, da so doštudirali, se naselili v novo stanovanje. Lepa je ta skrb matere. Omenjate, kako ste sami skrbeli za taščo in za hišna dela. Toda zakaj ne bi v skrb za taščo in pospravljanje doma vključili tudi otrok? Saj se morajo tudi oni naučiti odgovornega in vestnega dela. Zakaj jim ne bi rekli, da pač vi morate iti v službo, oni pa naj pospravijo doma in naj vam pomagajo pri negi tašče? Če je otrokom vse dano, prineseno na pladnju, tega velikokrat ne znajo ceniti. So primeri, ko starši otrokom že vnaprej zgradijo stanovanje v lastni hiši. Otroci pri tem ne sodelujejo in zgodi se, da se v tisto stanovanje potem ne vselijo. Tudi zakonca se lahko pogovorita in si razdelita delo. Morda bodo primeri, da bo mož zaradi službe in tudi zaslužka – saj z delom služi kruh družini – moral biti veliko odsoten, žena pa se bo zaradi tega bolj posvečala domu in skrbi za družino. Morda bo kje tudi nasprotno, da bo žena veliko odsotna zaradi službe in bo mož moral prevzeti skrb za družino. Če se dogovorita in če znata to pravilno predstaviti otrokom, potem ne bodo, kljub odsotnosti enega od staršev, bistveno trpeli medsebojni odnosi.
Duhovniki v brevirju večkrat molimo 89. psalm, v katerem prosimo, naj Gospod podpira delo naših rok in blagoslavlja naša opravila. Tudi mi ne pozabimo vedno znova klicati blagoslova na svoje delo. Tudi zato, da bi nas delo ne odtujilo bližnjim in da ne bi postali sužnji (nedeljskega) dela, ampak bi svoje delo opravljali v povezanosti z Bogom ter se z njim posvečevali.
Božo Rustja, Pismo meseca, Ognjišče, 2017, leto 53, št. 8, str. 6-7

Učitelj o blazini in dobro ime

Napisal Marko na 10. avgusta 2017. Objavljeno v Povejmo z zgodbo.

Mož, po poklicu učitelj, se je s prodajalcem sadja dogovoril, da bo vedno, ko bo šel mimo njegove stojnice s sadjem, vzel jabolko – plačal pa mu je že vnaprej za več kilogramov. Eden njegovih učencev je videl, da je učitelj vzel jabolko, ne da bi ga plačal, in v šoli razširil govorico, da je njihov učitelj tat. Vsi so govorili o tem, šušljalo se je po hodnikih, obsojali so učitelja in slednjič so te obtožbe prišle do ravnatelja.
Ravnatelj je učitelja poklical k sebi in ta mu je povedal, kakšen dogovor imata s prodajalcem sadja.
Ko je fant, ki je sprožil govorico, da je učitelj tat, to izvedel, se je svojemu učitelju šel opravičit. Vprašal ga je še, kako lahko to krivico popravi.
Učitelj mu je rekel, da naj naslednji dan pride na hrib in prinese blazino, napolnjeno s perjem. Fant je prišel in prinesel s seboj blazino. Vprašujoče je pogledal svojega učitelja.
»Raztrosi perje iz blazine po hribu,« mu je rekel učitelj. Fant je blazino razparal in raztrosil perje po bregu.
»To ni bilo težko,« je rekel fant in si kar oddahnil, saj je mislil, da je kazen opravljena.
»Zdaj pa vse perje poberi in ga spravi nazaj v blazino,« je rekel učitelj.
»Je nemogoče!«
»Vidiš, kot je nemogoče pobrati vse perje in ga spraviti nazaj v blazino, je nemogoče popraviti škodo lažnih govoric, ki si jih širil o meni.«

Kako resnična je ta zgodba!
Neštetokrat se dogaja, da nekdo nekaj posploši, sklepa, domneva … Neštetokrat se oprimemo govoric in jih razširjamo naprej kot resnične. Tako nastajajo zgodbe o politikih, duhovnikih, pa tudi o učiteljih, sorodnikih, sosedih …
Ne pomislimo na to, da se dobro ime hitro umaže, opere pa težko. Umazano obleko lažje operemo kot oblateno ime.
Laži in neresnične govorice se širijo kakor plevel, ali kot letijo semena z dreves, ko zapiha veter in jih vsepovsod raznese …
In kaj ostane človeku, ki je po nedolžnem obdolžen slabih dejanj?
Morda lahko sam kaj pojasni, a vedno ni priložnosti in vprašanje je, če mu bodo ljudje verjeli – ali bodo ostali pomisleki … Posebno hudo je, če je po krivici celo obsojen na zaporno kazen. Ali če zaradi obrekovanja izgubi delovno mesto.
Jezus nas opozarja: »Ne sodite, da ne boste sojeni« (Mt 7,1).

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 8 (2017), 33.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot. Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 40.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Moč za suhe dneve

Napisal Marko na 5. avgusta 2017. Objavljeno v zgodbe.

Tako lepo je potovati po naši ljubi domovini. Za vsakim ovinkom te preseneti nov, čudovit svet, da se oko spočije in duša napolni. Viki rad, kadar mu le čas dopušča, zapelje na stranske ceste in občuduje svet okoli sebe. »To je pravi raj,« se ves prevzet pogovarja sam s seboj. »Podeželje se ohranja, polja so obdelana, hiše skrbno obnovljene.« Kadar se odpravijo na družinski izlet svoja doživljanja deli z bolj ali manj pozornimi poslušalci. Rad jih opozarja na cerkve in cerkvice na gričkih, ki s svojo belino krasijo pokrajino. Ko se peljejo skozi vasi, skoraj ni take, da sredi nje ne bi kraljevala cerkev. »Ena od sosednjih hiš mora biti župnišče,« išče s pogledom po stavbah v bližini cerkve.
+++
Ob ‘iskanju’ župnišča pomisli na domačega župnika. Ko je pred leti prišel v njihovo župnijo, je rekel ljudem, naj ga sprejmejo takšnega, kakršen je. »To pa ne bo lahko,« je takrat pomislil Viki in spomnil se je, kako je v neki župniji eden od članov župnijskega pastoralnega sveta nagovoril novega župnika ob njegovem nastopu: “Za vas je vse novo, za nas pa ste novi samo vi!” Njihov župnik je prišel v župnijo brez slovesnega sprejema. S svojo skromno prtljago se je vselil v ne preveč urejeno župnišče, začel opazovati svet okoli sebe in navezovati stike z ljudmi. Po nekaj mesecih se je v pridigi ljudem zahvalil; da so ga sprejeli takšnega, kakršen je, kot jih je prosil ob prihodu.
Rad je med ljudmi in ljudje radi prihajajo k njemu. Z veseljem prihaja na srečanja zakonske skupine, kjer skupaj poslušajo božjo besedo, molijo in se sproščeno pogovarjajo o vzgojnih problemih in njihovih izkušnjah. Vsak nasvet je dragocen, saj je vzgoja doraščajočih otrok iz leta v leto bolj zahtevna.
Nekega večera je stekla beseda o vsakdanjih stvareh. »V četrtek sva šla poslušat Milado Kalezić v Tuhinjsko dolino,« je povedal Viki. »Saj ni bil četrtek!« ga je popravila žena Stanka. »V petek sva šla.« »No, saj je vseeno,« je bil nekoliko nejevoljen Viki. »Čudno,« je pripomnila Anica, »da ne veš, kateri dan je bil. Četrtkov in petkov večer vendar nista enaka. Petkov večer ima poseben čar.« »Res je,« je prikimala Daša. »Midva s Francijem si vedno rečeva: “Hvala Bogu, danes je petek. Dva dni bomo imeli čas sami zase. Brez obveznosti, brez hitenja.”« »Mene v ponedeljek ponovno stisne, ko pomislim, kaj me čaka,« je zavzdihnila Stanka. »Meni pa so ponedeljki najljubši,« je vse presenetil župnik. »Vedno sem imel uradne ure ob ponedeljkih dopoldne in vedno sem se veselil ob misli, da bodo zopet prišli k meni moji farani.« Začudeno so ga pogledali. Kar malo nerodno jim je bilo, ker jemljejo svojo službo skoraj kot breme, on pa jo opravlja z veseljem.
+++
Že prvo leto je naš župnik na začetku šolskih počitnic pripravil oratorij za otroke. Animatorji so se za teden dni dela z otroki pripravljali skoraj pol leta, za pomoč pri izvedbi oratorija pa je prosil tudi starejše župljane. Prvi so priskočili na pomoč člani zakonske skupine. Viki je prevzel skrb za nabavo in razdeljevanje hrane, za prevoz otrok. Vzel je dopust in užival skupaj z animatorji in otroki. Dopoldne mu je minilo veliko hitreje kot v službi. Na kosilo je lahko pomislil šele takrat, ko so bili vsi otroci z animatorji na igrišču. K mizi so sedli vsi sodelavci, Viki je prišel med zadnjimi.
»Kje je pa župnik?« je vprašal, ko je prisedel.
»Pred pol ure so ga klicali v Dom starejših. Ravno pomolili smo. Spet bo imel vse mrzlo.«
»Ali so ga klicali k umirajočemu?«
»Nič ni rekel, samo vstal je in odšel.«
Viki še ni pojedel, ko se je župnik vrnil. Počakal je, da so mu pogreli hrano. Tedaj pa je spet zazvonil telefon. »Takoj pridem,« je dejal župnik in vstal. »Saj ne greste še domov?« je dejal Vikiju, ki mu je samo odkimal, in že je bil pri avtu.
Kar nekaj časa ga ni bilo nazaj. Počasi je stopil iz avta, pogledal, kam je kuharica spravila njegov krožnik, malo pogrel hrano in prisedel. Viki ga je s strani pozorno pogledal. Neki poseben izraz je zaznal na njegovem obrazu.
»To je bil že tretji varovanec Doma, ki sem ga danes pospremil na pot v večnost,« je spregovoril. »To se mi še ni zgodilo. Ta možakar pa je bil nekaj posebnega.«
»Ste ga poznali?«
»Prvič in zadnjič sva se srečala,« se je kar trgalo iz župnika. »Ko sem prišel, mi je sestra, ki skrbi za njegovo sobo in me je tudi poklicala, na hitro povedala, da jo je zjutraj prosil, če mu lahko izpolni dve želji: da bi prišla k njemu njegova žena in duhovnik.«
»Po tem vrstnem redu?«
»Po tem vrstnem redu. Z ženo se nista videla že nekaj let. Nista bila uradno ločena, le na smrt skregana. V Domu ga ni nikoli obiskala, zato je sestra le s težavo našla njeno telefonsko številko. Še težje jo je pregovorila, naj pride k umirajočemu možu.«
»In je prišla?« je pohitel Viki.
»Prišla. Ko sem prihitel pred sobo, je pred njo stala samo sestra. Kmalu je prišla iz nje žena, vsa objokana. “Zakaj me niste poklicali že prej?” je komaj spravila iz sebe. “Ker vas ni nikoli omenil,” ji je odgovorila sestra. “Kdo bi to razumel … Zdaj hoče naj pride še duhovnik. Tega pa sploh ne razumem!” Ko sem stopil k njegovi postelji, se mi je zdelo, da ne bo mogel spregovoriti niti besedice. Prijel sem ga za roko. Odprl je oči in me nekaj časa samo gledal. “Najprej sem moral urediti z ženo in se ji opravičiti,” je s težavo lovil sapo, “zdaj pa moram urediti še z Bogom.”«
Tudi župnik je težko govoril. Vtisi so bili še preveč sveži.
»Odložil je breme in me hvaležno pogledal,« je čez čas nadaljeval. »Ne vem, od kod je vzel moč, da mi je podal roko in vdano dejal: “Zdaj lahko mirno odidem.” V recepciji so me povabili na kavo. Čez nekaj časa je po stopnicah prišla sestra in se nam pridružila. “Tako umirjenega že dolgo nisem videla. Hude težave smo imeli z njim. Hvala vam. Ni in ni se mogel posloviti s tega sveta. Zdi se mi, da bo zdaj mirno zaspal.”«
»Zdaj razumem,« je dejal Viki.
»Kaj razumeš?« ga je župnik vprašujoče pogledal.
»Od kod ta izraz na vašem obrazu.«
Župnik je z roko podprl glavo. »Nisem vedel, da ne znam skriti tega, kar nosim v sebi.«
»Saj tudi ni potrebno,« je pripomnil Viki.
»Veste, iz takih srečanj črpam moč za suhe dneve,« je s hvaležnim glasom priznal župnik.
Janko Jarc-Smiljan, zgodbe, v: Ognjišče (2017) 08, str. 55.

Gospod z vami pri maši

Napisal Marko na 4. avgusta 2017. Objavljeno v Kratki odgovori.

Na začetku svete maše duhovnik poljubi oltar, nato zbrano občestvo pozdravi: “Gospod z vami”, verniki pa odgovorijo: “In s tvojim duhom”. Med mašo se ta pozdrav in odzdrav še nekajkrat ponovi. Kaj ta pozdrav pomeni in odkod izvira? (Nada)
Pomen tega pozdrava razlaga listina Kongregacije za bogoslužje Splošna ureditev Rimskega misala: »Po vstopnem spevu se mašnik in vsi zbrani pokrižajo. Nato mašnik s pozdravom zbranemu občestvu nakaže, da je Gospod navzoč. Ta pozdrav in odgovor ljudstva razodevata skrivnost zbrane Cerkve.« Med samo sveto daritvijo se ta pozdrav ponovi pred evangelijem, pred hvalospevom in pred zaključnim blagoslovom. Izvor tega pozdrava je svetopisemski: Gospodar Boaz je pozdravil žanjice ne njivi: »Gospod z vami!« (Rut 2,4); angel je pozdravil sodnika Gedeona: »Gospod s teboj!« (Sod 6,12). Krščanstvo ga je v bogoslužje vzelo iz pozdrava nadangela Gabriela ob oznanjenju Mariji: »Pozdravljena, obdarjena z milostjo, Gospod je s teboj!« (Lk 1, 28). Škof na začetku maše namesto z “Gospod z vami” pozdravi: “Mir z vami!”, kot je Jezus pozdravil apostole, ko se jim je prikazal po svojem vstajenju. Ta škofovski pozdrav označuje tudi polnost duhovništva, ki ga prejmejo kot nasledniki apostolov. (sč)
Silvester Čuk, Ognjišče (2017) 08, str. 48

Prvo vprašanje

Napisal Marko na 1. avgusta 2017. Objavljeno v zgodbe.

Vroče poletno popoldne. Ulice mesta so skoraj prazne. Moj korak je počasen, brezciljen. Pred seboj zagledam revno oblečeno preprosto žensko, ki ob sebi z roko vleče otroka. Dečku je kakih šest let. Od daleč slišim, kako z milim glasom prosi mamo, naj mu kupi sladoled. Ta mu hoče z nekakšno obupano upornostjo jasno razložiti, da nima denarja. Deček jo stresa z ročico. Obrnem se stran, kakor da danes nisem pripravljen na običajna človeška čustva …
Drug za drugim pridemo do vogala, kjer stoji majhna slaščičarna. Ustavita se. Tudi sam se ustavim, kakor da neznana sila v meni pričakuje zgodbo. Ženska nemirno seže po denarnico in prodajalcu naroči kepico sladoleda. Deček se zadovoljno smehlja. Stojim tam sredi razbeljene ulice in se spomnim čistosti človeške duše: življenja v skromnosti. Prodajalec da malemu v roke kornet. Deček se obrne in takrat – se zgodi. Nenadoma se mu stvar izmuzne iz roke in sladoled pade predenj na asfalt. Pogledam njegov otroški obraz. Kakor da bo od groze tudi sam padel na tla. Iz njegovih velikih, čistih oči zasije vprašanje. Prvo vprašanje, neznano, strašno in nedoumljivo. Zakaj? Prvi zakaj! Zelo preprosto, pomislim. Zajokal bo. Sram ga je in strah. Se to lahko zgodi prav njemu? Danes ne bo okusil hladnega sladoleda. Mamica se mu približa. Ga bo okarala ali celo udarila? Zdaj se prestrašim jaz. Sunkovito stopim k nesrečnemu dečku. Pobožam ga po skuštranih laseh, se sklonim k njemu in kar morem mirno rečem: »Videl sem, kaj se ti je zgodilo. Vsakomur se lahko zgodi kaj hudega!« Gledam ga. Nič ne odgovori. – Pomislim na svoje življenje. Kako sem odgovarjal jaz v svojem osamljenem in težkem življenju? Je komu prizaneseno? Komu, ki je samo človek; beden in veličasten obenem. Saj vem: vprašanju zakaj bi morali postaviti odgovor zato. A tudi tega ne moremo vedno …
Z nerodno kretnjo sežem v žep in iz njega izvlečem tisto malo denarja, kar mi je ob koncu meseca še ostalo. »Kako ti je ime?« Komaj izdavi iz sebe: »Matej.« »Na, Matej, tu imaš, pa si kupi nov sladoled. Lahko si kupiš dva in še jutri enega!« V tistih velikih očeh zagori neverjetna sreča. Nasmehne se mi. Doumel je prvo resnico življenja: Ni vse hudo, ni vse slabo, če nam le nekdo ponudi odgovor in pomoč. Kakor da bo poletel, se obrne k prodajalcu sladoleda. Nasmehnem se mu in mu pomaham. Tako hvaležnega pogleda še nisem videl …
Vroče poletno popoldne je. Odhajam dalje po prazni ulici. Veliki filozof majhnega človeškega življenja. Zadovoljen sem, nekako pomirjen s svojo usodo. Hvaležen za prvo in poslednje vprašanje: poslednje bo gotovo najtežje. Kdo mi bo stal ob strani, ko bom moral odgovoriti nanj?
Stanislav, zgodbe, v: Ognjišče (2017) 08, str. 19.

Izobrazba in brezobraznost

Napisal Marko na 31. julija 2017. Objavljeno v Za začetek.

Življenje piše romane … pravijo.
Bo že držalo.
A piše tudi drame. Komedije in tragedije. Piše kratko prozo. Črtice in eseje, novele in šolske spise. In ko smo že pri tem, potem piše tudi predavanja in politične govore, filozofske razprave in doktorske disertacije.
Življenje piše romane … pravijo.
A piše tudi poezijo. Pesmi. V rimah in prostem verzu. Sonete, romance, dolge junaške epe in haikuje.
Življenje piše … pravijo.
A vendarle sem jaz tisti, ki v svoji roki stiskam svinčnik. Nalivno ali gosje pero. Ali pa tolčem po tipkah.
Življenje piše. A zapisujem jaz.
Moje so slovnične napake. Ko ne vem, kdaj in kam bi postavil vejico. In se sprašujem, ali bi končal stavek z eno piko ali s tremi (kar jaz osebno zelo rad počnem) … Bi navrgel klicaj? Ali celo vprašaj? Toliko tega namreč v življenju o življenju ne vem!
Moje so napačne sklanjatve. Ker včasih res ne vem, ali naj sklonim glavo ali naj zdržim?! Naj upognem koleno ali ostanem pokončen?!
Življenje piše. A zapisujem jaz.
In se odločam za nove odstavke. Nova poglavja. Novo kitico. Novo vrstico.
Življenje piše. A zapisujem jaz.
V prvi osebi, jasno … In v sedanjiku.

Za pisanje (in branje) je potrebno vsaj malo izobrazbe. Toliko bolj, če gre za zapis, ki ga piše življenje.
A kaj je izobrazba?
‘Izobraziti’ pomeni: dati obraz … ustvariti obraz … oblikovati obraz …
Podobno kot ‘izoblikovati’ pomeni neki snovi, gmoti … dati jasno in stvarno podobo – obliko!
In kot ‘izgovoriti’ pomeni nekaj izreči na glas … ubesediti!
Izmisliti, izdati, izpeljati, izvesti, …
‘Izobraziti’ pomeni: dati obraz … ustvariti obraz … oblikovati obraz …
Biti izobražen torej pomeni: imeti obraz!
Potemtakem smo vsi izobraženi, boste rekli! Vsi imamo obraz!
Res je. Vsi imamo obraz. Vsi smo ‘izobraženi’.

Na mojem obrazu so oči, ušesa, nos, usta … Vse, kar vidim, vse, kar slišim, vse, kar zaznam, tudi vse, kar govorim in izgovorim … me izobražuje … me oblikuje … mi daje obraz!
Izobražujem se in izobražujem neprestano in nenehno: od dneva spočetja do dneva smrti. Vse, kar počnem, mislim, govorim, ustvarjam … vpliva na okolico, na družbo, na svet … Predvsem pa na bližnjega! Katerega sem dolžan ljubiti kot samega sebe in Boga!

Prav gotovo ste že slišali: “Rad bi postal nekdo!”
In nekdo – je samo nekdo z obrazom! Pa vendar ne bi bil rad kar ‘nekdo’. Ali kdorkoli! Ali, Bog ne daj, celo nekdo drug! Šolam, vzgajam, izobražujem se zato, da bi postal Jaz.
Da bi našel svoj resnični in pravi obraz!
Da bi imel svoj značaj, svoj lastni obraz, svoje mnenje, svoje prepričanje!
Da bi mislil in razmišljal!
In da bi mislil in razmišljal z lastno glavo.
V prvi osebi, jasno … In v sedanjiku.

Torej: “Ne izstopati! Zliti se z večino. Izginiti v množici. Skriti se!” pomeni biti brezobrazen! Pomeni skrivati svoj obraz!
Skrivati svoj obraz kot otrok, ki mu je nerodno … Kot pubertetnik, ki hoče zakriti mozolje …
Človek, ki ga je sram, skriva svoj obraz … Človek, ki ga je strah, skriva svoj obraz … Strahopetec … kriminalec …

Življenje piše romane, kratko prozo, drame, poezijo, članke …
A zapisujem jaz!
V prvi osebi, jasno … In v sedanjiku. (In s pomočjo Tretje osebe Svete Trojice!)

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2017, leto 54, št. 8, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing