Lepo nedeljsko popoldne je bilo in z možem sva se odpravila na sprehod, da se naužijeva lepot stvarstva. Na svoji poti sva srečala moža iz našega kraja, ki je za razliko od naju, ki sva počasi in mirno, brez naglice merila svoje korake, s svojim psom že skoraj tekel.
Mož, še zelo delaven, čeprav že pred upokojitvijo, samski, ki veliko dobrega naredi za našo župnijo, se je ob srečanju z nama ustavil. Pes je nemirno skakal okoli in priganjal svojega gospodarja naprej, da je le ta moral močno poprijeti za vrvico, na katero je bil pripet, gospodarju pa se ni nič mudilo.
Po kratkem pozdravu in nekaj izmenjanih stavkih naju je povabil na sveže pečeni jabolčni zavitek.
Sprejela sva njegovo povabilo in kmalu smo sedeli za njegovo kuhinjsko mizo ob čaju in zavitku. Čaj se je zelo prilegel in zavitek je bil odličen, čeprav je bil posladkan le z rozinami in žlico medu. Kar topil se je v ustih in uživali smo v prvinskem okusu sestavin, ki niso bile uničene s sladkorjem. Uživali smo ob hrani in klepetu.
V koritu je čakala nepomita posoda od kosila in priprav za peko tega odličnega jabolčnega zavitka.
»V zahvalo bi vam pa pomila posodo, če dovolite.«
»O, seveda dovolim,« je bil takoj za to. »Kuham zelo rad, pomivanju pa bi se najraje izognil, če bi se dalo.«
»No, pri meni je pa ravno obratno.«
Med klepetom je bila posoda hitro pomita.
Še nekajkrat so se naša srečanja končala ob odlični hrani za njegovo mizo in vedno bi nam jo zavidali najboljši kuharji. Na koncu sem vedno pomila posodo.
Nekoč je, bolj v šali kot zares, bil izrečen predlog: »Bi lahko tudi kdaj med tednom prišli in malo pospravili?«
Dobila sem ključ od hiše in nekajkrat na teden, ko imam čas, pogledam, kolikšen kup posode me čaka, in jo pomijem.
Ko sem danes prišla, da pospravim, me je na vhodnih vratih pozdravil vonj dišečih belih narcis, ki so v šopih rasle in razširjale čudovit vonj, ki se ga spomnim še iz otroških let.
Po opravljenem delu, ko je prezračena in pomita hiša že dišala po svežem in sem še skozi odprto okno vonjala narcise, mi je bilo kar malo hudo, ker se bo ta vonj takoj, ko bom vse pozaprla, izgubil. Odšla sem v rožno gredico pred hišo in odtrgala nekaj dišečih cvetov in pušpanovo vejico ter vse skupaj v vazi postavila na kuhinjsko mizo. Pod vazo sem položila listek z napisom: ROŽE Z DOMAČEGA VRTA.
Ob tem sem pomislila na izraz na obrazu, ki ga ne bom videla, in mi je bilo žal. V spomin pa sem si s tem priklicala dogodek izpred štiridesetih let.
Najmlajša sestra, ki je takrat imela tri ali štiri leta, je pritekla v kuhinjo in ročici skrivala za hrbtom.
»Mama, zate!« Proti njej je pomolila komaj odprt tulipan. Stebelce je bilo le tolikšno, da ga je lahko držala. Mama se je razveselila rdečega tulipana in ga takoj dala v vodo, ki jo je nalila v najmanjši kozarček, kar jih je imela. Vesela je bila rože, čeprav je bila odtrgana na njenem vrtu.
Kasneje sem sestro odpeljala do gredice pred hišo in ji razložila, da je voluhar pojedel veliko čebulic in teh nekaj tulipanov naj pusti čisto pri miru. Ti so za okras pred hišo, ne za trganje. Ker nisem bila prepričana, da me razume, sem ji še zagrozila, da ji bom prihodnjič, če se to še kdaj ponovi, navila ušesa.
»Lej, takole in še bolj,« sem jo prijela za uhelj in ga močno stresla, da se je kar pordečil.
Pa ni nič pomagalo. Čez nekaj dni je bil v kozarčku že nov, rumen tulipan.
»Ne bodi tako stroga z njo. Ko bo večja, bo že razumela. Sicer pa imamo rože za okras in tudi sama jih naberem za v vazo.«
»To že! Ampak ti odtrgaš tako, kot je prav, in gredo v pravo, veliko vazo.«
»Kljub temu me je razveselila. Pri teh letih ne more še znati drugače. Imej malo razumevanja in potrpljenja z njo. Tudi ti si počela enako, ko si bila toliko stara, samo spominjaš se ne vsega. Jaz pa sem vesela vsakega cveta, saj imam zelo rada rože.«
»Ko bo velika, bo imela svojo gredico. Takrat naj trga svoje rože in ti jih prinese, ne pa tvojih, s tvoje gredice,« sem se jezila in trmarila naprej.
»Do takrat je še daleč. Veš, koliko rožic mi lahko do takrat prinese, kolikokrat me razveseli. Zakaj bi čakala, da bo dovolj stara? Že sedaj je za nabiranje rožic dovolj stara.«
Mama se mi je potrpežljivo in prizanesljivo smehljala. Vedela je, da tudi jaz še ne razumem vsega, da bi rada ukazovala …

Ali nisem tej svoji mali sestrici podobna še zdaj?
Ali ne prinašam svojih ‘rožic’, svojih dobrih del pred Očeta, ki mi je podaril življenje, dobre starše, ljubeče brate in sestre, z mislijo, da mu podarjam nekaj svojega? Vse, kar sem in kar imam, je njegovo. In to, kar položim predenj kot ‘svoj dar’, tudi to je njegovo. Takrat sem kot majhen otrok, ko trgam rože v njegovem vrtu in mu jih prinesem, misleč, da sem mu podarila nekaj svojega … Dan za dnem moram predenj prinašati svoj dar: hvaležnosti in zahvale, češčenja in prošnje. Res čisto moj ‘dar’ so moji grehi. Svojega greha mu ne prinesem kot rože z dolgim pecljem, ne, prinesem mu ga kot rožo, odtrgano čisto pri cvetu, ki jo v sramu in strahu skrivam v roki za hrbtom. Kot kratko odtrgani tulipan, ki ga je moja sestra prinesla mami. Mama je bila tega ubogega cveta, podarjenega iz otroške ljubezni, zelo vesela, zato verjamem, da je Bog vesel, ko z iskrenim obžalovanjem predenj prinesem svoj greh.

Katarina, zgodbe, v: Ognjišče (2017) 07, str. 55.

Že s stopnišča sem skozi zastekleno steno videl, da je pred laboratorijem množica čakajočih. Mimo njih sem bolj s težavo prišel do avtomata s številkami, ki določajo vrstni red. Potegnil sem listek, s pogledom pa že iskal prazen sedež. Ne samo sedeža, še prostih sten, na katere bi se lahko naslonil, ni bilo veliko. Za menoj so ljudje še kar prihajali. Res sem imel srečo, da nisem prišel nekaj minut kasneje.
Na to, da bom moral dolgo čakati, še pomislil nisem, zato nisem vzel s seboj nobenega branja. Začel sem prebirati oglasne plakate po stenah: z zdravo prehrano in gibanjem do zdravja, napotki za usklajeno vadbo, zaščita pred klopi … Kmalu sem znal že vse na pamet.
Poleg mene se je spraznil sedež. Tako se lažje čaka. Misli so se spremenile v načrte za prihodnje dni.
Po hodniku je prihitela mamica z morda dveletnim sinkom. Ko je potegnila listek iz avtomata, se ji je otrok iztrgal iz rok in stekel med čakajočimi. Pohitela je za njim in ga ujela na koncu hodnika. Upiral se je, ko ga je vodila nazaj. Začel je kričati in na koncu še ihtavo jokati. Skušal se ji je iztrgati iz rok, a ga je trdno držala. Mamici je bilo nerodno, čakajoči pa smo imeli nekako izpolnjen čas.
Pogledal sem na ekran s premikajočimi se številkami. Čez kakšnih pet minut bom verjetno na vrsti. Ob pogledu na nemirnega otroka sem se odločil. »Gospa, zamenjajva listka s številko,« sem stopil do nje. »Bom šel jaz v laboratorij, ko bi bili na vrsti vi.«
Malo začudeno me je pogledala, nato pa vzela listek. »Hvala.«
Kmalu se je na ekranu izpisala njuna številka in drsna vrata so se zaprla za njima.
Čez slabih pet minut so se ponovno odprla. Mamica je držala sinka za roko, naglo odšla med čakajočimi in gledala nekam predse. Ko sta šla mimo mene, je začel otrok stegovati roko proti meni, a ga je samo povlekla k sebi, ne da bi spremenila pogled in odhitela proti stopnišču.
Brez misli sem obsedel. Neki čuden, nelagoden občutek me je prevzel. Nisem dobro razumel, kaj se je pravzaprav zgodilo, le še pogosteje sem pogledoval proti ekranu. Zdelo se mi je, da se številke še počasneje obračajo.

Tim me je že čakal pred šolo in pritekel k avtu. Zadnjič je pri ortodontu dobil napotnico, da mu morajo izpuliti štirici. »Si med odmorom umil zobe?« sem ga vprašal, ko sem speljal s parkirišča. »Imaš robček?« sem hotel vedeti.
Z obema rokama je segel v žepe. »Nimam.«
»Nič hudega. V sprednjem predalu so, ampak zdaj jih ne dosežem. Jih bova vzela, ko ustavim.«
Še nikoli nisem bil v tistem zdravstvenem domu, zato sem vozil naokoli po enosmernih ulicah, dokler Tim ni prepoznal glavnega vhoda. S težavo sem našel prosto parkirno mesto. Pogledam na uro. »Ne bova veliko zamudila,« si oddahnem, ko hitiva in se zgubljava po hodnikih, dokler naju ni rešila prijazna sestra: »Po stopnicah, potem pa levo in desno.« Hodniki so ozki. Tudi čakalnica ni prav velika. Po sredini je klop s sedeži na obe strani. Kar štiri vrata vodijo vsaka v svojo ordinacijo. Ljudi ni bilo veliko. »Ne bova dolgo čakala.«
Timu je bilo dolgčas. Niti sekundo ni bil pri miru. »Kdaj bom že na vrsti?« je venomer spraševal. Iz ordinacije najine zobozdravnice je prišla mamica s hčerko, kmalu za njo pa zdravnica. Pomolil sem ji napotnico in zdravstveno kartico. »Takoj se vrnem, samo malo počakajta,« je rekla, mi vrnila papirje in pohitela po hodniku.
»Da se boš lepo obnašal,« sem dajal Timu zadnja navodila, »robček pa drži v roki.« utihnem sredi stavka. V naglici sem ga pozabil vzeti.
»Bom pa brez,« se Tim ni vznemirjal.
»Ne moreš brez robčka. Dva zobka ti bodo izpulili.« Tim me je negotovo gledal. »Stekel bom v avto, ti pa, če pride zdravnica, pojdi z njo v ordinacijo. Hitro bom prišel za teboj!«
»Rajši ne bi šel sam,« me je Tim žalostno pogledal.
»Saj bom pohitel,« sem ga prepričeval. Tim se je stisnil k meni. Nisem vedel, kaj naj naredim.
Nekdo se je lahno dotaknil moje rame. Pogledal sem nazaj. Zagledal sem dobrohotne oči starejše gospe in roko, v kateri je bil zavojček papirnatih robčkov.
»Saj ni potrebno …« sem dejal, roka pa se mi je že z vso hvaležnostjo stegnila po robčkih.
»Kar dva vzemite,« je rekla, ko sem nespretno skušal potegniti iz ovoja samo en robček.
»Hvala, res hvala,« sem hitel, gospa pa je samo prikimala in se še enkrat dobrohotno nasmehnila. Tim je spravil v vsak žep po en robček in mirno čakal. Zdaj sva bila pripravljena na vse.
Kmalu se na koncu hodnika prikaže bela halja. Vstopila sva. Da bo izpulila samo enega, je povedala zobozdravnica, sestra pa je določila datum za odstranitev drugega. V škrbino je Tim dobil gazo. Robčka še potreboval ni.
Ko sva stopila iz ordinacije, sem najprej pogledal po sedežu, kjer je sedela gospa. Bil je prazen. Bilo mi je žal, resnično žal.

Opazujem okoli sebe. Čakalnica je prijetno urejena. Sedeži so nameščeni med vrati v ordinaciji in ob leseni steni, ki jo ločuje od hodnika. Na sredini sta dve klubski mizici in na njih zložene revije in časopisi.
Nihče ne spregovori. Večina čakajočih zamišljeno strmi predse. Kdo ve, kaj vse meljejo naše misli, ko čakamo na pregled, ki lahko spremeni naše življenje. Tišino sem pa tja zmoti sestra, ko odpre vrata ordinacije in monotono reče: »Naslednji, prosim!« Samo spogledamo se in nekdo od nas stopi za sestro.
»Kdo je zadnji?« vpraša gospa, ko vstopi v čakalnico. Mlajši gospod nasproti mene dvigne roko.
»Zdaj bom pa na vrsti jaz!« odločno reče skrbno urejena dama, ki jo je očitno spodbudila spregovorjena beseda.
»Mislim, da ste prišli za menoj,« ji ugovarja gospod, ki sedi ob vratih ordinacije.
»Niste se javili, ko sestra vprašala, kdo je zadnji za doktorja Korena!«
»Pozabil sem, kako se doktor piše.«
»Zaradi vaše pozabljivosti ne morem zapravljati časa s čakanjem!« odrezavo odvrne. Nastane mučna tišina.
»Veste kaj,« se kar utrga iz gospe, ki je do tedaj molče spremljala njun pogovor. »Ko se zaveš, da ti je čas kratko odmerjen, ga ne zapravljaš s prepirom! Me razumete!«
Gospa ostane brez besed in spet zavlada tišina. V ordinacijo pa prvi vstopi gospod, ki je pozabil, kako se doktor piše. Tišina me utruja. Rad bi segel po revijah, a jih nihče ni vzel v roke, zato kar obsedim. Stisne me, ko vstopim v ordinacijo. Zdravnik si vzame čas za pregled, nato vstane in za mizo pregleda stare izvide. Napeto čakam. Ko dvigne pogled, zadržim dih. »Vaše težave so prehodnega značaja, nič posebnega.« Njegov glas ni samo uradniški. »Za vsak slučaj boste prišli čez dve leti ponovno na pregled.«
»O moj Bog, hvala ti!« spregovori vse v meni, iz mene pa se iztrga le: »Hvala!«
Ko stopim v čakalnico, začutim, da skušajo pogledi čakajočih razbrati, kako sem opravil. Nikogar do sedaj nisem poznal, pa se je v tej tišini med nami spletla neka povezanost. Čutim, da vsi ne vidijo svetlih trenutkov pred seboj, zato si nadenem resen izraz, da jih ne bi prizadel. Mislim, da moram tako narediti, a ne vem, če mi je uspelo.
Pozdravimo se, med vrati pa že stoji sestra, ki ponovi svoj stavek: »Naslednji, prosim.«

Preskakujem stopnice. Zunaj globoko zadiham, nato brez pravega cilja hitim po ulicah, čeprav se mi nikamor ne mudi. Četudi ne sije sonce, je vse tako svetlo, sončno. Opazujem svet okoli sebe, misli pa se sprehajajo po vseh teh naših čakalnicah.
Janko Jarc-Smiljan, zgodbe, v: Ognjišče (2017) 06, str. 44.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.