Revija - Revija Ognjišče

Dve metropoliji, šest škofij

Napisal Marko na 5. aprila 2017. Objavljeno v Priloga.

Ob koncu leta 2016 je Slovenska škofovska konferenca (SŠK) objavila 2. številko Letnega poročila Katoliške Cerkve v Sloveniji, ki zajema podatke iz obdobja 2005–2015. »Letno poročilo s statističnimi podatki na eni strani predstavlja strukturo Cerkve, na drugi pa nas spodbuja k zavesti, da za vsem tem stoji pomembno in predano delo mnogih vernih Slovenk in Slovencev, kakor tudi prijateljev in podpornikov Katoliške cerkve. Njihova imena so za širšo javnost skrita za številkami, prepričan pa sem, da so pred Bogom zapisana v knjigo življenja,« piše v Spremni besedi novomeški škof Andrej Glavan, predsednik SŠK (2013–2017). »Zavedamo se, da v Cerkvi deset let ni dolga doba, vseeno pa nam omogoča, da dobimo dober vpogled v škofijska in župnijska občestva ter stanje krščanstva v Sloveniji.« V tej prilogi (na podlagi Letnega poročila) predstavljamo pravno ureditev Katoliške cerkve v Sloveniji po 7. aprilu 2006, ko je papež Benedikt XVI. ustanovil tri nove škofije (celjsko, murskosoboško in novomeško) ter mariborsko škofijo povzdignil v nadškofijo in metropolijo. Od takrat imamo pri nas dve metropoliji in šest škofij.

SLOVENSKA ŠKOFOVSKA KONFERENCA

zavetnik slovenskih dežel

narodno svetišče:

prebivalci v Sloveniji

katoliški verniki po državnem popisu leta 2002

katoliški verniki po cerkveni statistiki za leto 2015:

župnije:

cerkve:

Škofovska konferenca je zbor škofov Katoliške cerkve določenega naroda ali ozemlja, v okviru katerega škofje opravljajo svoje poslanstvo v obliki pastoralne, bogoslužne, katehetske in drugih dejavnosti. Slovenska škofovska konferenca (SŠK) predstavlja najvišjo ustanovo Katoliške cerkve v Republiki Sloveniji. Predstavlja krajevno Cerkev v odnosih do države, Svetega sedeža in drugih krajevnih Cerkva ter v mednarodnih organizacijah. Njeno ozemlje sovpada z državnimi mejami.
Slovenski škofje so bili do ustanovitve samostojne Slovenske škofovske konference s škofi nekdanje Jugoslavije povezani v Jugoslovansko škofovsko konferenco, znotraj katere je bila 20. junija 1983 ustanovljena Slovenska pokrajinska škofovska konferenca (SPŠK). Na seji 25. julija 1992 so slovenski škofje pripravili osnutek statuta samostojne Slovenske škofovske konference (SŠK). Papež sv. Janez Pavel II. je ta statut 19. februarja 1993 potrdil, naslednji dan je Kongregacija za škofe izdala dekret o ustanovitvi SŠK. S tem je Cerkev na Slovenskem dobila večjo pravno trdnost in samostojnost. Statut SŠK ureja njeno naravo in namene, plenarna zasedanja, določa stalni svet škofov, naloge tajništva ter druge službe in komisije; dopolnjen je bil leta 1999 in 2010. Prvi predsednik SŠK je bil ljubljanski nadškof metropolit dr. Alojzij Šuštar (1993–1997), drugi ljubljanski nadškof metropolit dr. Franc Rode (1997–2004). Tretji predsednik je bil od 7. decembra 2004 mariborski škof dr. Franc Kramberger, ki je leta 2006 ob ustanovitvi nove nadškofije in metropolije postal nadškof metropolit, četrti je bil od marca 2007 ljubljanski nadškof metropolit Alojz Uran, peti pa od 11. januarja 2010 do 31. julija 2013 ljubljanski nadškof metropolit dr. Anton Stres. Za šestega predsednika SŠK je bil 31. julija 2013 izvoljen novomeški škof Andrej Glavan. Na seji SŠK v Kopru 13. marca 2017 je bil za njenega predsednika izvoljen ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore OFM. Generalni tajnik SŠK je od leta 2013 p. dr. Tadej Strehovec OFM.

METROPOLIJA LJUBLJANA
Katoliška cerkev v Sloveniji je razdeljena na šest teritorialnih uprav – (nad)škofij, ki so združene v dve metropoliji: ljubljansko in mariborsko. Ljubljansko metropolijo sestavljajo Nadškofija Ljubljana, Škofija Koper in Škofija Novo mesto.

NADŠKOFIJA LJUBLJANA

ozemlje:

število prebivalcev:

število katoličanov:

arhidiakonati:

dekanije:

duhovniki:

leto ustanovitve:

zavetnika:

stolnica:

glavna romarska pot:

Ljubljansko škofijo je 6. decembra 1461 ustanovil cesar Friderik III., 6. septembra naslednjega leta jo je potrdil papež Pij II. Cesar si je pridržal pravico do imenovanja ljubljanskih škofov in 11 kanonikov. Od leta 1533 so imeli ljubljanski škofje pravico do knežjega naslova. V času jožefinskih reform v drugi polovici 18. stol. so bile meje spremenjene, škofija pa je bila za kratek čas povzdignjena v nadškofijo in sedež metropolita za jugovzhodni del habsburškega cesarstva. V nadškofijo jo je leta 1961 znova povišal papež sv. Janez XXIII., v sedež metropolije s sufraganom v Mariboru pa leta 1968 papež bl. Pavel VI. Leta 1977 je postala sufragan ljubljanske metropolije tudi obnovljena škofija v Kopru. Ob spremembi cerkvene ureditve v Sloveniji je 7. aprila 2006 na ozemlju ljubljanske škofije ustanovljena nova škofija v Novem mestu in skupaj s koprsko škofijo vključena v ljubljansko metropolijo. Nadškof metropolit Stanislav Zore OFM (2014), pomožna škofa dr. Anton Jamnik (2006), dr. Franc Šuštar (2015).

ŠKOFIJA KOPER

ozemlje

število prebivalcev:

število katoličanov:

leto ustanovitve:

zavetnik:

stolnica:

glavna romarska pot:

Papež bl. Pavel VI. je leta 1977 razdružil koprsko škofijo od tržaške in ji priključil dele goriške, tržaške in reške škofije, ki so z novimi mejami po drugi svetovni vojni prišle pod SFRJ. S tem je obnovil obstoječo koprsko škofijo, ki je nastala že 6. stoletju. Od 8. stoletja do leta 1184 je bil sedež te škofije prazen, upravljali pa so jo škofje iz Trsta. Tudi med letoma 1810 in 1830 je bil sedež škofije izpraznjen; od 1830 do 1977 je bila koprska škofija združena v personalno unijo s tržaško škofijo. Leta 1965 so se v Apostolsko administracijo za Slovensko Primorje združile apostolske administrature za slovenski del goriške, tržaško-koprske in reške škofije. Papež bl. Pavel VI. je vsa ta ozemlja združil v novo škofijo Koper in jo pridružil ljubljanski cerkveni pokrajini (metropoliji). Prvi škof obnovljene škofije je bil dr. Janez Jenko (1977–1987), njegov naslednik msgr. Metod Pirih je škofijo vodil 25 let (1987–2012); od leta 2012 je koprski škof dr. Jurij Bizjak

ŠKOFIJA NOVO MESTO

število prebivalcev:

število katoličanov:

dekanije:

leto ustanovitve:

zavetnik:

stolnica:

glavna romarska pot

Škofijo Novo mesto je 7. aprila 2006 ustanovil papež Benedikt XVI. Prvi novomeški škof je postal dotedanji ljubljanski pomožni škof msgr. Andrej Glavan, ki je vodenje škofije prevzel 10. junija 2006. Njegovo škofovsko geslo so Marijine besede, izrečene strežnikom na svatbi v Kani: »Karkoli vam reče, storite.«

METROPOLIJA MARIBOR
Mariborsko metropolijo sestavljajo Nadškofija Maribor,
Škofija Celje in Škofija Murska Sobota.

NADŠKOFIJA MARIBOR

ozemlje:

število prebivalcev:

število katoličanov

leto ustanovitve:

zavetnik:

stolnica:

glavna romarska pot

Lavantinsko škofijo s sedežem v kraju Št. Andraž v Labotski dolini (Lavanttal) je leta 1228 ustanovil salzburški nadškof Eberhard II. (1170–1246). Cesar Jožef II. jo je ohranil, vendar jo je popolnoma preuredil. Na Koroškem je dobila velikovško okrožje (vzhodni del dežele), na Štajerskem pa celjsko okrožje. Lavantinski škof bl. Anton Martin Slomšek (1800–1862) je pri papežu bl. Piju IX. in pri cesarju Francu Jožefu I. dosegel novo ureditev škofije: koroški del je prepustil celovški škofiji, od graške škofije pa je dobil mariborsko okrožje na Štajerskem. Sedež lavantinske škofije je 4. septembra 1859 iz Št. Andraža v Labotski dolini prenesel v Maribor. To je bila zelo pomembna zgodovinska poteza, saj je s tem zavaroval velik del slovenske Štajerske pred raznarodovanjem. Leta 1923 so pod upravo lavantinskega škofa prešle nekatere župnije graške, celovške in sombotelske škofije, ki so po mirovnem dogovoru po prvi svetovni vojni pripadle Sloveniji. Sveti sedež je leta 1924 lavantinsko škofijo izločil iz salzburške metropolije in jo neposredno podredil sebi. Leta 1964 so bile lavantinski škofiji pridružene župnije, ki so bile od leta 1923 le pod upravo lavantinskega škofa. Tega leta se je lavantinska škofija preimenovala v mariborsko-lavantinsko škofijo. Leta 1994 je pod upravo mariborskega škofa prišlo tudi slovensko ozemlje župnij Razkrižje in Štrigova. Papež Benedikt XVI. je 7. aprila 2006 na ozemlju škofije Maribor ustanovil dve novi škofiji:
celjsko in mursokosoboško, mariborsko škofijo je povišal v nadškofijo in metropolijo s sufrganskima škofijama Celje in Murska Sobota. Prvi mariborski nadškof metropolit je bil dr. Franc Kramberger (2006–2011), drugi dr. Marjan Turnšek (2011–2013); v letih 2013–2015 je kot apostolski administrator nadškofijo vodil celjski škof dr. Stanislav Lipovšek, od 14. marca 2015 pa je mariborski nadškof metropolit msgr. Alojzij Cvikl DJ. V Mariboru živi ‘patriarh’ slovenskih škofov, 95-letni Jožef Smej, od leta 1983 mariborski pomožni škof in leta 2009 upokojen.

ŠKOFIJA CELJE

število prebivalcev:

število katoličanov:

naddekanati

leto ustanovitve:

zavetnik:

sozavetnika:

stolnica:

glavna romarska pot:

Mesto Celje, rimska Celeia, je bilo sedež škofije že v prvih krščanskih stoletjih. V srednjem veku, ko so bili celjski grofje mogočni svetni gospodje, se je budila misel, da bi knežje mesto postalo tudi sedež škofije. Ta želja se je uresničila v naših dneh. Škofijo Celje je 7. aprila 2006 ustanovil papež Benedikt XVI. Ozemlje celjske škofije je bilo odcepljeno od zahodnega in jugozahodnega dela mariborske škofije. Prvi celjski škof je postal dotedanji mariborski pomožni škof dr. Anton Stres, ki je škofijo prevzel 21. maja 2006. Zaradi imenovanja škofa Stresa za mariborskega nadškofa pomočnika in pozneje za ljubljanskega nadškofa, je bil škofovski sedež v Celju od 31. januarja 2009 izpraznjen do 15. marca 2010, ko je bil imenovan sedanji celjski škof dr. Stanislav Lipovšek.

ŠKOFIJA MURSKA SOBOTA

Škofijo Murska Sobota je 7. aprila 2006 ustanovil papež Benedikt XVI. Ozemlje murskosoboške škofije je bilo odcepljeno od severovzhodnega dela tedanje mariborske škofije. Prvi murskosoboški škof je postal dr. Marjan Turnšek, ki je upravljanje škofije prevzel 10. junija 2006. Po premestitvi v Maribor je bil za njegovega naslednika 28. novembra 2009 imenovan dotedanji mariborski pomožni škof dr. Peter Štumpf.

VOJAŠKI VIKARIAT

Delo pripadnikov Vojaškega vikariata temelji na zgodovinskih izkušnjah in bogati tradiciji, ki je slovenski narod gmotno, narodnostno ter duhovno vzgajala in dvigala. Letnica v simbolu (745) nas povezuje s krstom prvih karantanskih knezov Gorazda in Hotimirja.
Dan Vojaškega vikariata praznujemo 21. septembra, ker je bil na ta dan leta 2000 podpisan prvi sporazum, temelj rednega dela. Delo na področju duhovne oskrbe sega v čas osamosvojitvene vojne. V sestavo TO je bil vpoklican tudi tedanji ljubljanski stolni kaplan dr. Jože Plut. Štiri projektne skupine so pripravljale pravne in praktične podlage za začetek rednega zagotavljanja duhovne oskrbe v slovenski vojski. Na podlagi Ustave RS in mednarodno sprejetih splošnih človekovih pravic sta bila podpisana sporazuma med Vlado RS in Slovensko škofovsko konferenco za Katoliško cerkev ter Evangeličansko cerkvijo. Urejata gmotno oskrbo in kadre. Tako kot v vojskah zahodnih držav in članicah Nata je bila tudi pri nas sprejeta odločitev, da je treba vojaku ponuditi oporo na vseh področjih njegovega življenja. Uvedba redne duhovne oskrbe je dobila pravno podlago tudi v Zakonu o obrambi, Zakonu o službi v SV in v Pravilih službe. Konkretno delovanje urejata pravilnik o zagotavljanju duhovne oskrbe in Ukaz o organizaciji vojaškega vikariata. Duhovno oskrbo med uniformiranimi državljani v Sloveniji podpira Društvo sv. Modesta, ki sodeluje pri organizaciji dogodkov, kot so srečanje družin, dan Vojaškega vikariata, romanja h koreninam naše kulture in vere itd.
Vojaški vikariat redno zagotavlja duhovno oskrbo pripadnikom Slovenske vojske (SV) ter njihovim družinskim članom in s tem omogoča življenje pripadnikom SV, skladno s temeljnimi človekovimi pravicami – pravico do življenja v skladu z vestjo, prepričanjem ali vero in možnostjo izpovedovanja vere zasebno in javno, osebno ter skupaj z drugimi.
Prvi vojaški vikar je bil dr. Jože Plut (2000–2015), od leta 2015 to službo opravlja Matej Jakopič. V letu 2015 je v sklopu Vojaškega vikariata delovalo 9 oseb (6 pastoralnih asistentov in 3 vojaški duhovniki), v sklopu Policijskega pa en duhovnik.

____________

Čuk S., Priloga, v: Ognjišče (2017) 04, str. 58.

Različna imena za Bogu posvečeni dan

Napisal Marko na 2. aprila 2017. Objavljeno v Kratki odgovori.

Za kristjane je Bogu posvečen dan “prvi dan tedna” (Mr 16,9), ko obhajamo spomin Jezusovega vstajenja, ki se je zgodilo po soboti, ki je bil za Jude zapovedan praznični dan (2 Mz 20,8). Mi temu dnevu pravimo nedelja, drugi narodi pa imajo zanj drugačna imena. (Izidor)
Kako je s tem, lepo obrazloži dr. Marijan Smolik, dolgoletni profesor liturgike na teološki fakulteti ljubljanske Univerze, v svoji knjigi Liturgika (Mohorjeva družba, Celje 1995). Kristjani iz judovstva so se sprva zbirali k molitvi ob sobotah, kmalu pa so za obhajanje tedenskega spomina zbirali dan po soboti, prvi dan v tednu – torej v nedeljo. Ime Gospodov dan (dies dominica) za nedeljo je zapisano že Razodetju (Raz 1,10). Od tam so romanski jeziki vzeli za dan tedenskega obhajanja velikonočnega spomina: it. domenica, fr. dimanche. Po rimskem štetju dni v tednu je to dan sonca (dies solis) in od tod so germanska imena za nedeljo: nem. Sonntag, angl. sunday. V ruščini pa je nedelja voskresenje – dan vstajenja. »Slovenska (in slovanska) nedelja pomeni najbolj banalno: dan, ko se ne dela.« (sč)

Silvester Čuk, Ognjišče (2012) 5, str. 56

Izidor Završnik (1917–1943)

Napisal Marko na 31. marca 2017. Objavljeno v Pričevanje.

»Kako naj ljudje v teh časih verjamejo, da jih Bog ni zapustil, če bi jih jaz zapustil? Kakšen je pastir, ki zapusti svoje ovce, ko jih napadejo grabežljivi volkovi?«
(Izidor Završnik)

Poljski redovnik minorit Maksimilijan Kolbe je izpričal zvestobo Kristusu kot mučenec ljubezni do bližnjega. V zloglasnem taborišču smrti Auschwitz je 14. avgusta 1941 umrl namesto sojetnika, družinskega očeta. Leta 1982 ga je papež sv. Janez Pavel II. razglasil za svetnika. Jezusove besede: »Nihče nima večje ljubezni kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje« (Jn 15,13) so spodbudile tudi mladega slovenskega duhovnika Izidorja Završnika, da je 10. marca 1943 stopil v vrsto talcev namesto dvajsetletnega sojetnika v mariborskih nacističnih zaporih. Na dvorišču so postrojili vse zapornike. Začeli so izbirati talce za streljanje, vsakega desetega. Franček (Franc Žvan iz Hoč) je bil ravno deseti. Poleg njega je stal v vrsti Izidor Završnik. Ko so Nemci zapisovali imena in med seboj debatirali, je Izidor rekel Frančeku: »Fant, ti si še mlad. Vso bodočnost imaš pred seboj.« In potem sta zamenjala mesti v vrsti. Odbrane so odpeljali na streljanje, Franček pa je ostal v zaporu. S svojim rešiteljem se je srečal po odhodu v večnost 22. septembra 1997. Ob stoletnici rojstva slovenskega Maksimilijana Kolbeja je Karel Gržan napisal lepo knjigo-pričevanje o njem.

Napisana je v obliki privlačne povesti in sicer na podlagi številnih pričevanj o življenju in smrti tega junaškega duhovnika. Rodil se je 4. aprila 1917 kot drugi od sedmih otrok (najstarejši in najmlajša sta umrla v nežni dobi) Vinka Završnika in Lucije roj. Kosmelj in bil še isti dan krščen v župnijski cerkvi pri Sv. Juriju ob Taboru. Kmalu po njegovem rojstvu se je družina preselila v očetovo domačijo na Gomilsko. Darko, kakor so Izidorju pravili, je bil izredno bister otrok. »Bil je vsestranski. Ni je bilo stvari, ki se je ne bi lotil,« ga je pohvalil tri leta mlajši brat Drago. Ko je sedemletni Darko prejel zakrament svete birme, mu je mama Lucija na spominsko podobico zapisala: “Kaj Ti življenje bode osladilo? / In kaj v trpljenju bo Te tolažilo? / Kar za Boga – v ljubezni si storil / in da Marijin zvest otrok si bil.” Rad bi šel v šole, toda družina je bila revna, tedaj pa se je zanj zavzel ugleden duhovnik dr. Franc Ksaver Cukala, doma z Gomilskega. Postal je njegov duhovni oče in dobrotnik. V Gržanovi povesti beremo, kako globoke življenjske nauke je posredoval Izidorju, ko sta se pogovarjala o šahu in o fotografiji, dveh ‘konjičkih’, ki sta mu bila zelo pri srcu. V šolskem letu 1928/29 je bil Izidor vpisan v dijaško semenišče v Mariboru in v prvi razred osemletne klasične gimnazije. V razredu je bilo dvanajst semeniščnikov, deset od njih jih je kasneje vstopilo v bogoslovje in so bili tudi posvečeni. Izidor se je učil z lahkoto. »Kar so si drugi stežka ubijali v glavo, je Izidor razumel mimogrede,« je o njem dejal sošolec Franc Puncer. Ostajalo mu je veliko časa za izvenšolske dejavnosti. Pri sedemnajstih letih je zašel v mladostno krizo in je celo izstopil iz semenišča, toda po iskrenem pogovor s svojim dobrotnikom Cukalom se je kmalu vrnil. Po maturi leta 1936 je bil sprejet v mariborsko bogoslovje in do leta 1941 je obiskoval Visoko bogoslovno šolo v Mariboru.
Mariborsko škofijo je v letih 1933 do 1949 vodil škof Ivan Jožef Tomažič. Ko so Nemci aprila 1941 zasedli ozemlje mariborske škofije, so najprej z vso ostrino udarili po duhovnikih, ker so v ljudeh ohranjali slovensko narodno zavest. Škofovo posredovanje za duhovnike in vernike je okupatorska oblast prezirljivo odklanjala. Iz njegove škofije je bilo pregnanih (predvsem na Hrvaško) 284 škofijskih in 81 redovnih duhovnikov, na župnijah je ostalo samo 140 ostarelih in onemoglih duhovnikov. Zaradi burnih političnih dogodkov je škof Tomažič sklenil, da bo bogoslovce, ki bi prejeli mašniško posvečenje v juliju, posvetil že kar na cvetno nedeljo, 6. aprila 1941. Izidor je nekaj dni pred tem zbolel, zato ga je škof posvetil 11. maja 1941. Naslednji dan je imel v domači župniji Gomilsko novo mašo brez vseh zunanjih slovesnosti. Po novi maši je prevzel domačo župnijo Gomilsko in Št. Pavel ob Preboldu. »Kot dušni pastir se je Završnik z vso vnemo žrtvoval, ko je neutrudno vršil duhovniška opravila v več župnijah,« je povedal Franc Puncer, njegov duhovniški sobrat in tudi sotrpin. »Pri tem pa je, kot pravi narodni duhovnik, trpel s trpečim ljudstvom.« Pomagal je tistim, ki jih je zasledovala nemška policija, da so se lahko umaknili pred Nemci v Ljubljansko pokrajino, ki so jo zasedli Italijani in so bile razmere znosnejše. Neki mož, ki je bil v službi na občini, ga je v največji tajnosti oskrboval z veljavnimi prepustnicami, s katerimi je reševal potrebne. To je bilo zelo nevarno in Izidor je moral računati z najhujšim, če Nemci to odkrijejo.
Na praznik Svetih treh kraljev, 6. januarja 1943, je maševal v domači cerkvi in sredi maše so v zakristijo vdrli gestapovci. Preden je prestrašene vernike blagoslovil, je izrekel opogumljajoče besede: »Potrpite. Ne obupavajte. Svoboda pride.« Po maši ga je v zakristiji aretiral gestapovec in zahteval, da mu izroči prepustnice. Tudi po osebni preiskavi pri njem niso našli nobene, zato so ga gnali na dom in pri pregledu njegove sobe so našli eno prepustnico pod papirjem na dnu nočne omarice. Ob tem ‘zmagoslavnem’ odkritju je eden od gestapovcev Izidorja z vso močjo udaril. Odvedli so ga v zloglasni celjski zapor Stari pisker, zasliševan pa je bil na Grofiji, zasliševalnem poslopju Gestapa. Celjski trije gestapovci Niederberger, Wiegele in Kollman so bili znani po svoji krutosti. Med zasliševanjem so jetnike strahotno mučili. Izidorjeva sestra Ana je povedala: »Enkrat na teden smo mu nesli sveže perilo. Čakali smo, po dveh urah smo dobili večkrat krvavo perilo.« Po štirih mesecih so ga izpustili iz zapora z naročilom, naj jim prihaja poročat. »Da bi to delal, mi še na misel ne pride,« je zaupal prijatelju Puncerju, ki mu je prigovarjal, naj se umakne nekam v notranjost Nemčije, pa mu je odvrnil, da pastir ne sme zapustiti svoje črede, posebno takrat, ko je v nevarnosti pred volkovi. Spet se je posvetil oskrbovanju župnij, ki so mu bile zaupane. V zgodnji jeseni 1942 so ga spet zaprli. Prestajal je nova zasliševanja in mučenja. »Vso noč sem visel obešen za roke. Če sem se popolnoma stegnil, sem s konci palcev dosegel tla. Trske so mi zabijali za nohte,« je šepetaje povedal sotrpinu Puncerju in dostavil: »Bog ve za nas.« Ko so zasliševanja končali, so ga preselili v mariborske zapore. Na pustni torek, 9. marca 1943, sta ga lahko obiskala oče in sestra Ana. Prosil ju je, naj mu prihodnjič prinesejo čevlje, ker je upal, da ga bodo poslali v koncentracijsko taborišče. Naslednji dan, na pepelnično sredo, 10. marca 1943, so na dvorišču mariborskih zaporov ustrelili 25 talcev. Med njimi je bil tudi Izidor Završnik. Ko je sestra Ana zvedela, da je njen brat Izidor daroval življenje za sojetnika, je dejala: »Čisto njemu podobno.« Franc Puncer, Izidorjev sošolec, sobrat v duhovništvu in sotrpin v gestapovskih zaporih, pa je zatrdil: »Prepričan sem, da je umrl mučeniške smrti. Usmrtili so ga, ker je bil duhovnik, ker je delil zakramente in imel vpliv na ljudi.«

ČUK, Silvester. Pričevanje, v: Ognjišče (2017) 04, str. 42.

Alcide de Gasperi (1881-1954)

Napisal Marko na 31. marca 2017. Objavljeno v Pričevanje.

Vsako leto se 9. maj praznuje kot ‘dan Evrope’: 9. maja 1950, natanko pet let po porazu nacizma in koncu druge svetovne vojne v Evropi, je francoski zunanji minister Robert Schuman prebral deklaracijo o ustanovitvi (francosko-nemške) Skupnosti za proizvodnjo premoga in jekla, s katero je sprožil proces evropskega združevanja. Trdnejši temelji so bili postavljeni z Rimskim sporazumom o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti, ki so ga 25. marca 1957 podpisali zastopniki šestih zahodno evropskih držav (Belgije, Francije, Italije, Luksemburga, Nizozemske in Zvezne republike Nemčije). Na proslavitvi te obletnice so se zbrali visoki predstavniki vseh držav članic Evropske unije. Dan pred praznovanjem šestdesetletnice jih je sprejel papež Frančišek. V svojem nagovoru je dejal, da so ‘očetje Evrope’ – Francoz Robert Schuman, Nemec Konrad Adenauer in Italijan Alcide de Gasperi – gradili skupnost na temelju krščanskih in človeških vrednot. Večkrat je poudaril, da lahko “Evropa znova najde upanje”, če se teh vrednot zave, jih spoštuje in uresničuje.

“Meni je politika že od otroštva pomenila moje življenje, moje poslanstvo.”

Vse tri ‘očete ustanovitelje’ je poleg želje po Evropi miru in sodelovanja povezovala tudi globoka vera in pri vseh njihovih naporih so jih vodila evangeljska načela. Vsi trije so bili krščanski možje in so svojo vero izpričevali z zglednim življenjem. Politika je bila zanje nesebično služenje, plemenito poslanstvo.Alcide de Gasperi se je rodil 3. aprila 1881 v italijanski družini nedaleč od mesta Trento na Južnem Tirolskem, ki je bilo takrat pod Avstrijo. Gimnazijo je obiskoval v Trentu, potem pa je na univerzi na Dunaju študiral jezikoslovje in se vključil v politično delovanje v vrstah krščanskih socialistov. Po diplomi se je zaposlil kot katoliški časnikar pri listu Voce cattolica (Katoliški glas), ki se je pod njegovim uredništvom preimenoval v Il Nuovo Trentino (Novi Trentinec). Zagovarjal je kulturno samostojnost Trentina v sklopu z nemško Tirolsko, vendar ni postavljal pod vprašaj pripadnosti celotne Tirolske Avstro-Ogrski. Leta 1911 je bil izvoljen za poslanca v dunajskem parlamentu. Ko je bila avstro-ogrska monarhija proti koncu prve svetovne vojne že v razsulu, je skupaj s slovanskimi poslanci podpisal deklaracijo o samoodločbi narodov. Besedilo so izoblikovali poslanci Jugoslovanskega kluba na zamisli, ki ji je utiral pot Janez Evangelist Krek, 29. maja 1917, zato je znana kot Majska deklaracija. De Gasperi se je leta 1919 vključil v Italijansko ljudsko stranko, ki jo je ustanovil duhovnik Luigi Sturzo. Leta 1921 je bil na njeni listi izvoljen za poslanca v rimskem parlamentu. Po odstopu don Sturza je postal glavni tajnik stranke. Leta 1922 se je poročil s Francesco Romani; rodile so se jima štiri hčere: Maria Romana, Lucia, Cecilia in Paola, na katere je bil oče Alcide zelo navezan. Sprva je podpiral Mussolinijevo vlado, odločno pa se je uprl prihodu fašizma na oblast. Leta 1927 je bil obsojen na štiri leta ječe, vendar je bil predčasno izpuščen. Pred stalnim policijskim nadzorstvom se je zatekel v Vatikansko knjižnico, kjer se je ob delu poglabljal v študij. Med drugo svetovno vojno je sodeloval v odporniškem gibanju in leta 1942 sodeloval pri ustanavljanju nove stranke – Krščanske demokracije (Democrazia cristiana). Po vojni je bil najprej minister za zunanje zadeve, decembra 1945 pa je postal predsednik vlade, zadnje v Kraljevini Italiji, kajti 2. junija 1946 so se Italijani opredelili za republiko, zato je bil tudi predsednik prve republikanske vlade. 10. avgusta 1946 je nastopil kot vodja italijanske delegacije na mirovni konferenci v Parizu. Priznal je, da sta Italija in Nemčija izgubili vojno ter dejal: »Ko se pred tem svetovnim zborom oglašam, čutim, da vse, razen vaše osebne vljudnosti, govori proti meni.« Njegov govor je izzvenel v ledeno hladnem ozračju. »Tega se dobro spominjam,« pravi njegova prvorojenka, 94-letna Maria Romana. »Moj oče je moral veliko delati, da je naši državi povrnil verodostojnost. In uspelo mu je.«
Januarja 1947 ga je spremljala na potovanju v ZDA, kamor je šel prosit za pomoč italijanskemu gospodarstvu, ki je bilo popolnoma na tleh. »Spominjam se njegovega klica na neki ameriški radijski postaji: “Pomagajte nam, ker imamo kruha samo še za deset dni”.« Američani so se velikodušno odzvali in tudi Italija je bila vključena v načrt gospodarske pomoči Evropi, ki je začel veljati leta 1948 in nosi ime po tedanjem zunanjem ministru ZDA Georgu Marshallu. Po tem načrtu so dobivale do leta 1952 pomembno gospodarsko podporo številne evropske države. Na volitvah 18. aprila 1948 je Krščanska demokracija dosegla zgodovinski uspeh – 48% in De Gasperi je bil imenovan za predsednika prve vlade Republike Italije. S tako večino bi njegova stranka lahko vladala sama, toda De Gasperi je v vlado povabil liberalce, socialne demokrate in republikance. Na lokalnih volitvah v Rimu leta 1952 so ga iz Vatikana nagovarjali, naj se poveže s skrajno desnico, da bi tako preprečili izvolitev ‘rdečega’ župana v Večnem mestu. Teh namigov ni poslušal, ker je bil trdno prepričan, da se demokracija gradi in vzpostavlja iz sredine. »Prav meni, ubogemu kristjanu, se je namerilo, da sem moral papežu reči ne!« mu ni bilo vseeno.

Alcide de Gasperi je bil velik zagovornik združene Evrope in istih misli kot Schuman in Adenauer. »Čeprav so bili očetje ustanovitelji tedaj že v letih,« razmišlja De Gasperijeva hči Maria Romana, »jih je vodila miselnost, ki je prehitevala čas in je bila usmerjena v bodočnost narodov, ki so jim bili postavljeni na čelo po strašnem uničenju celotne Evrope. Mislim, da ni bilo slučajno, da so bili kristjani zares, ne samo po krstu, in so bili prepričani v politiko kot delo za skupni blagor.« Alcide de Gasperi ni dočakal podpisa rimskega sporazuma. »Za našo družino je bil 25. marec 1957 pomemben, ker je pomenil uresničenje, čeprav samo delno, načrta, za katerega je moj oče delal dolgo časa.«

Predsednik vlade je ostal do avgusta 1953. Umrl je 19. avgusta 1954 v svoji hiši blizu rojstnega kraja, kamor je rad zahajal s svojo družino. Svojo dušo je izdihnil z vzdihom: »Jezus! Jezus!« Pet dni pred smrtjo je rekel svoji hčeri Marii Romani: »Zdaj sem storil vse, kar je bilo v moji moči, moja vest je mirna. Glej, Gospod ti da delati, dopusti ti, da delaš načrte, ti daje moč in življenje. Potem pa, ko misliš, da si nujno potreben in nenadomestljiv, ti nenadoma vzame vse. Da ti razumeti, da si samo koristen, reče ti: zdaj je dovolj, lahko greš. Ti pa nočeš, rad bi se predstavil v onostranstvu z do potankosti dokončano nalogo. Naša majhna človeška pamet se ne more sprijazniti s tem, bi prepustila drugim nedokončano nalogo svojega prizadevanja.« Za državni pogreb so njegovo krsto odpeljali v Rim z vlakom. Vlak se je pogosto ustavljal, da so ljudje lahko počastili velikega državnika in kristjana. Vstajenja čaka v preddverju rimske bazilike sv. Lovrenca, nagrobnik je izdelal kipar Giacomo Manzù. Leta 1993 so v Trentu odprli škofijski postopek za njegovo beatifikacijo in Alcide de Gasperi ima naziv Božji služabnik.

Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (2017) 05, str. 42.

Ti, pa obračaš strani …

Napisal Marko na 31. marca 2017. Objavljeno v Za začetek.

Pred dnevi sem poslušal čudovito glasbo.
V majhni dvoranici še manjše glasbene šole sem sedel med zelo redko posejanim občinstvom, sestavljenim zgolj iz peščice staršev, ki so si sredi tedna in delovnega dne vzeli čas ali pa celo dopust zato, da so prišli poslušat svoje glasbeno nadarjene otroke na državno tekmovanje, dveh blago nadutih mentorjev ter treh članov komisije, ki so škripali s stoli in si med muziciranjem mladih glasbenikov polglasno šepetali pripombe.
Bil sem nervozen.
Ne le zaradi škripanja stolov, šepetanja in nadutosti.
Tudi ne zaradi dejstva, da sem bil v dvorani navzoč kot eden od omenjenih staršev, vedoč, da “sad mojih ledij” ta trenutek za odrom z violo v prepoteni roki trepeta pred nastopom in bi čutil dolžnost, da takole v duhu, iz sočutja in očetovskega ponosa, še jaz malo zatrepečem.
Ne. Bil sem nervozen, ker me je spreletela misel o krutosti in nesmiselnosti tega početja: Namesto, da bi mlade ljudi spodbudili in naučili, da bi s svojimi talenti – po svetopisemsko – trgovali, jih silimo, da s temi – od Boga danimi talenti – tekmujejo! In tako s talenti, namesto da bi zmagali (1Kor 9,25), prav po človeško trgujejo!
Na odru je igral klavirski trio. Dva očalasta mladeniča, ki jima je ravno odgnal prvi puh, eden za klavirjem, drugi z violončelom, in pa mladenka z violino, samozavestna, očitno zavedajoč se svoje lepote in talenta. Oblečeni svečano. Črno. Kot za pogreb.
Dvořák, Klavirski trio op. 90 št. 4 v e- molu … Poco adagio-Vivace non troppo …
Igrali so … Fenomenalno!
Če sem zaprl oči, me je glasba odnesla pod nebo, v nebesa …
Če pa sem oči odprl, sem videl trojico mladih ljudi, napetih, kot zdravniki med odprto operacijo srca. Njihovi prsti so izvabljali bravurozne, lahkotne tone … kot bi vetrc ujčkal milne mehurčke … Na njihovih obrazih pa nobene lahkotnosti, nobenega nasmeška, nobenih milnih mehurčkov. Zgolj zbranost, napetost … skoraj strah. Seveda: v igri ni le zmaga. Tu so nagrade, točke, štipendije, kariera … To so pomembne reči. Resne. Svete. In lahko postanejo pomembnejše od glasbe same!
Potem pa sem opazil mladenko, ki je sedela ob klavirju in je mlademu umetniku obračala strani na notah. Verjetno kakšna sošolka, prijateljica, oblečena preprosto, vsakdanje. Belo.
A njen obraz je žarel.
Kajti na njenem obrazu je žarela muzika, ki smo jo vsi skupaj poslušali.
Uživala je v glasbi. Uživala! In obračala strani! Fenomenalno!

Včasih se med mašo ozrem po cerkvi, po obrazih.
Razen otrok, ki klepetajo in se zabavajo po svoje, vidim le zbrane, napete obraze, na katerih se zrcali skoraj strah. In žalost. In skrbi. Življenje, pač … ki ga živimo.
Pa tudi: v cerkvi smo! Tu je vse po vrsti resno. In sveto!
Duhovnik nam prebere evangelij, veselo novico, a če bi kdo gledal le naše obraze, bi lahko sklepal, da so nam prebrali smrtno obsodbo. Duhovnik razlomi Kruh, srca pa nam utripljejo počasi in plaho … kot med operacijo!
Kje so milni mehurčki božje ljubezni?
Kje so nasmeški božjega usmiljenja?
Kje je lahkotnost večnosti?
Kje radost zmage nad smrtjo?
Resno in sveto? Seveda!
A Najsvetejši obrača strani. In obraz mu žari zaradi muzike!

Jokala je pod križem. Jokala s truplom v naročju. Jokala je pred grobom.
On pa je v grobu obrnil stran. In telo mu je zažarelo!

Izzvenel je zadnji ton. Zaploskali smo. Člani komisije za mojim hrbtom so vzklikali: »Bravo!« Napetost je popustila. Končno se je zarisal nasmešek na prepotenih mladih obrazih.
Mladenka, ki je obračala strani pa se je – tiha in neopazna – zmuznila z odra.

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 4, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Urednikova beležnica april 2017

Napisal Marko na 31. marca 2017. Objavljeno v Beležnica.

Vsako leto se aprila spominjamo izida prve številke Ognjišča o veliki noči leta 1965. Letošnjega aprila pa se spominjamo še okrogle obletnice: 50-letnice ‘rojstva’ založbe Ognjišče. Nobenega uradnega dokumenta nimamo o tem, ampak samo dejstvo, da je takrat pri Ognjišču izšla prva knjiga v Žepni knjižnici Ognjišča Papež Janez Dobri (o sv. Janezu XXIII.) v več deset tisoč izvodih. Takratni uredniki so v težkih razmerah za Cerkev in verne želeli ljudem ponuditi poleg duhovnega branja v Ognjišču še dodatno branje v knjigah. In začeli so ‘avanturo’ založbe, ki je v pol stoletja izdala veliko knjig v visokih nakladah. Bogu hvala za vse dobro v tem pol stoletju.

Tudi zato v tokratnem Ognjišču v rubriki Na obisku predstavljamo delo v naši založbi in opisujemo, kako pripravljamo knjige za tisk. Zavedamo pa se, da ni dovolj knjige izdajati, ampak je treba, da gredo med ljudi, saj so namenjene njim. O vlogi javnih glasil, tudi modernih ter o pomenu oznanjevanja vere v našem času s sodobnimi sredstvi govori tokratna gostja meseca Nataša Govekar, ki zaseda odgovorno mesto v rimski kuriji, najvišje, ki ga zaseda v tem trenutku kdo od Slovencev ali kakšna ženska sploh.

Druga knjiga, ki je izšla v Žepni knjižnici Ognjišča, je imela naslov Moč ljubezni, govori pa o znanem poljskem svetniku Maksimiljanu Kolbeju, ki je v taborišču smrti dal življenje za sojetnika, družinskega očeta. Zanimivo, da ob jubileju, po pol stoletja v isti zbirki izdajamo knjigo o slovenskem Maksimiljanu Kolbeju, duhovniku Izidorju Završniku, ki je na pepelnico leta 1943 dal življenje namesto mladega fanta, sojetnika v mariborskem nacističnem zaporu. O tem slovenskem mučencu je napisal knjigo Zmagovita ljubezen p. Karel Gržan, ki ga bralci Ognjišča dobro poznate, saj že dlje časa piše v našo revijo.

Na žalost je bil slovenski Maksimiljan Kolbe do sedaj (pre)malo znan. Pisec knjige o njem pravi, da nam je bilo dano “v dediščino, česar ne znamo – tako se zdi – dovolj prepoznati, ovrednotiti in iz tega živeti …, kakor da se ne znamo s ponosom veseliti izjemnih dogodkov in osebnosti, ki nikakor ne bi smele utoniti v pozabo, saj so navdih in zgled za naše sedanje ravnanje in delovanje”. Drugi narodi bi iz njega že kdaj naredili svetnika, mi pa kakor da tega ne znamo. Duhovnika Završnika predstavljamo tudi v rubriki Pričevanje in upamo, da bo ta zapis skupaj z novo knjigo okrepil zanimanje za tega slovenskega mučenca.

Sredi aprila praznujemo največji krščanski praznik, veliko noč. Po tem prazniku se začnejo po župnijah birme, malo pozneje še prva obhajila. Prijaznejše spomladansko vreme pa začne tudi ‘sezono’ krščevanja. Ob prejemu teh zakramentov radi poklonimo kakšen dar. To je lepo, a prav je, da pri tem ne pretiravamo in se obdarovanje ne spremeni v tekmovalnost in samo pospešuje potrošniško miselnost. Zato podarimo knjigo duhovne vsebine ali kakšno drugo primerno darilo. Nekaj predlogov za tako obdarovanje boste našli že v tej številki na str. 98 in 99, še več pa v posebni prilogi, ki jo bomo priložili prihodnji številki Ognjišča.

Zadnji del postnega časa nam bo lahko pomagala globlje doživeti pesnitev Leona Oblaka, dolga 900 verzov, Neumrljiva duša in sedem glavnih grehov. Avtor poudarja, da ni dovolj, da se spovedujemo svojih grehov, ampak moramo poiskati korenine grešnih dejanj, ki se skrivajo v poglavitnih grehih, in se proti zlu bojujemo že v korenini, v samem začetku.

Božo Rustja, odgovorni urednik

Gospodovo oznanjenje (25. marec)

Napisal Marko na 24. marca 2017. Objavljeno v Svetniški domovi.

Palestinsko mesto Nazaret je že nad dva tisoč let znano po dogodku, o katerem poroča evangelist Luka in se ga spominjamo trikrat na dan – zjutraj, opoldne in zvečer –, ko se oglasijo zvonovi, in molimo: »Angel Gospodov je oznanil Mariji …« Skrivnost Gospodovega oznanjenja in učlovečenja se je dogodila v skromnem prostoru, ki je danes pod novo nazareško baziliko Oznanjenja. Tu je preprosta deklica Mirjam – Marija pristala na povabilo Božjega poslanca nadangela Gabrijela, da postane mati učlovečenega Božjega Sina. Izrekla je za zgodovino človeškega rodu najpomembnejši ‘da’ in s tem se je začel uresničevati Božji načrt odrešenja. Marija je s tem načrtom tako tesno povezana, da je vsak Gospodov praznik tudi Marijin. Posebej velja to za praznik Oznanjenja. Krščanska umetnost je rada upodabljala prizor angelovega oznanjenja Mariji. Po Marijinem materinstvu je posvečeno materinstvo vseh mater sveta, zato na ta praznik obhajamo krščanski materinski dan. (sč)
Na sliki zgoraj: Layer, Marijino oznanjenje, 1815, glavni oltar, ž.c. Tržič

V Sloveniji je Gospodovemu oznanjenju Mariji posvečenih devet (9) cerkva in ena kapela, šest župnijskih in tri podružnične. – V LJ nadškofiji imajo tri župnijske cerkve: Ljubljana – Marijinega oznanjenja (frančiškani) (spodaj), nekdaj samostanska, zdaj ž. c. v Velesovem (Oznanjenje Devici Mariji) (1), ki je tudi romarska in ž. c. v Tržiču (3). V LJ nadškofiji pa imajo tudi dve podružnični cerkvi (p. c.): nekdaj zelo obiskano romarsko v Crngrobu (5) (Stara Loka), ki je prava umetnostna zakladnica (gotike in baroka) in Veliko Slevico (7) (Velike Lašče) – V KP škofiji je Gospodovemu oznanjenju Mariji posvečena samostanska cerkev na Kostanjevici (2) (župnija Nova Gorica-Kapela – frančiškani), p. c. cerkev v Obrovu (8) (Hrušica v Brkinih) in kapela v župnišču v Ilirski Bistrici. Tudi NM škofija ima eno ž. c.: v Hinjah (4) v Suhi Krajini; prav tako tudi CE škofija: v Nazarjah (6) (sv. Marija – Marijino oznanjenje – frančiškani). – V MB in MS škofiji ni nobene cerkve, posvečene Gospodovemu oznanjenju Mariji. (mč)

Marijino oznanjenje, Ljubljana-Tromostovje

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2017) 3, str. 131.

Fran Gerbič

Napisal Marko na 22. marca 2017. Objavljeno v Obletnica meseca.

* 5. oktober 1840, Cerknica, Slovenija, † 29. marec 1917, Ljubljana

»Kar me navdušuje s svojo izredno lepoto ali velikostjo, razvname mojo fantazijo. Posebno pa me spodbujajo lepe poezije onih naših pesnikov, kateri pišejo svoje pesmi tako, da se mi zde kakor rožice, ki so zrasle na domačih tleh naših logov in gajev in bi skoraj rekel, da nosijo že tudi primerni napev s seboj … Ker se kaj rad pečam z uglasbitvijo pesmi, so mi predvsem naši domači pesniki najbolj pri srcu in to Prešeren in Gregorčič. Zanima me pa tudi mlajša generacija, v kateri sem našel mnogo za glasbo primernih poezij in sem tudi mnogo njih uglasbil. Najbolj pa sta me k skladanju izpodbujala prva dva, zato ker je v njih vse tako neprisiljeno, da se mi je zdelo vedno, kadar sem jih čital, da že slišim primerno melodijo zraven.« Tako je v svoji Avtobiografiji (1911) zapisal skladatelj Fran Gerbič, ki je ob Antonu Foersterju in Benjaminu Ipavcu pomenil vrh slovenske glasbene romantike. Bil je naš najbolj vsestranski glasbenik svoje dobe. V slovenski glasbi ima častno mesto kot organizator in učitelj. Predstavljamo ga ob stoletnici njegove smrti.

UČITELJ PRI SEDEMNAJSTIH LETIH
Rodil se je 5. oktobra 1840 v Cerknici. Imel je štiri brate in dve sestri, trije bratje in ena sestra so umrli v otroških letih. »Ne oče ne mati nista bila muzikalna, oba pa sta imela dober posluh, mati je pela otrokom uspavanke.« Pri šestih letih je začel hoditi v ljudsko šolo v Cerknici in pri cerkvenem zboru je pel alt. Ko mu je bilo enajst let, je prišel v ljubljanske šole in leta 1857 končal učiteljišče in bil nastavljen za učitelja v Trnovem pri Ilirski Bistrici. Bil je tudi organist in v ta čas spadajo njegovi prvi skladateljski poskusi, ki so bili leta 1862 natisnjeni pod naslovom Glasi slovenski. Leta 1865 je odšel na praški konservatorij nadaljevat glasbene študije – solo petje in kompozicijo. Vendar se je posvetil skoraj izključno šolanju svojega glasu. Ko je dveletni študij z odliko končal, je bil leta 1868 angažiran kot tenorist v praškem Narodnem gledališču. Na prigovarjanje hrvaškega pisatelja Avgusta Šenoe je že naslednje leto odšel v Zagreb, kjer je kot prvak novoustanovljene hrvaške Opere in eden prvih velikih slovenskih tenoristov deloval vse do leta 1878, ko je zaradi bolezni za nekaj časa prenehal s petjem. V Zagrebu se je poročil s češko pevko Emilijo Daneševo. Ponovno je kot operni pevec nastopal v Ulmu in Lvovu, kjer se je zaradi smrti enoletnega sina in bolezni za vselej poslovil od opernega odra. Posvetil se je glasbeno učiteljskemu delu. Štiri leta (1882–1886) je bil na lvovskem konservatoriju profesor solo petja in dirigent moškega zbora. Leta 1886 se je odzval vabilu Glasbene Matice, Čitalnice in Dramatičnega društva iz Ljubljane in nastopil službo kot učitelj, pevovodja in kapelnik. Za odhod v Ljubljano se je odločil, da pripomore k razvoju slovenske glasbe.

UČITELJ, KI JE VODIL UČENCE Z LJUBEZNIJO
To je bil čas narodnega prebujanja in geslo je bilo: vse za svoj narod! Gerbič je povabilo iz Ljubljane sprejel, »čeprav mi je vodstvo konservatorija v Lvovu hotelo zvišati plačo za toliko, kolikor so mi v Ljubljani ponudili plače za vsa tri mesta. Da me ne vleče v domovino boljše gmotno stanje, številke dovolj jasno govore, pač pa čutim v sebi neko dolžnost in željo, da po svoji skromni moči kaj storim za razvitek glasbene umetnosti v svoji domovini.« Brez Gerbiča in njemu podobnih mož slovenska glasba ne bi tako kmalu stopila na lastne noge. Od nalog, ki jih je Fran Gerbič sprejel v Ljubljani, je bilo najbolj pomembno vzgojno delo v glasbeni šoli Glasbene Matice, kjer je poučeval petje, teorijo, harmonij in klavir. Pod njegovim vodstvom se je ta šola hitro razvijala. Število učencev je naglo naraščalo in Gerbič je moral poskrbeti za nove učne moči in uspelo mu je pridobiti odlične sodelavce (Mateja Hubada, Karla Jeraja). Izdelali so učni načrt. Gerbič je napisal prva temeljna glasbeno pedagoška dela: Metodika pevskega pouka, Glasbeno oblikoslovje, Pevsko šolo. V svoji reviji Glasbena zora je objavil nekaj člankov s področja harmonije in klavirske igre. Leta 1911 je v Avtobiografiji zapisal: »S poučevanjem glasbe se pečam dolga leta, zdaj poučujem že petindvajseto leto v šoli Glasbene Matice … Spominjam se prav živo vseh svojih učencev, kateri so pokazali nadarjenost za glasbo.« Pavel Kozina, eden od njih, je ob Gerbičevi smrti priznal: »Hodil sem po svetu, spoznal veliko učiteljev petja, med vsemi pa dajem tebi prvo mesto. Bil si učitelj, ki vodi učenca z ljubeznijo do stvari, potrpežljivo vedno višje in višje.«

»MOJ EDINI POKLIC JE GLASBA«
»Kot skladatelj sem nastopil prvič v ljubljanski čitalnici, ko se je izvajal moj zbor … Prva moja kompozicija bili so Glasi slovanski, ki so izšli v lastni izložbi leta 1867. Kritika je ta moj prvi poizkus pozdravila prav simpatično« (Avtobiografija). Če hočemo Gerbiča pravično soditi kot skladatelja, moramo upoštevati čas, v katerem je živel. Tedanji skladatelji so bili v glavnem samouki, vneti rodoljubi. Vse njihove pesmice imajo preprosto obliko narodnih pesmi: povečini je samo melodija s podloženim besedilom, s spremljavo klavirja. To je bila doba, v kateri se je pri nas iz narodne pesmi začela razvijati umetna pesem. Te slovenske pesmi so se pele pri narodnih veselicah in so imele edini namen: povzdigniti narodno zavest. Fran Gerbič je kot skladatelj skupaj z drugimi starejšimi skladatelji oral ledino na polju slovenske glasbe. Bil je izredno plodovit in je do konca svojega življenja ustvarjal nova dela: svetne in cerkvene skladbe, prvo slovensko simfonijo (Lovska simfonija, 1915), celo dve operi (Kres, Nabor). Njegovo ustvarjanje preveva narodna zavest, čuti se vpliv poljske in zlasti češke glasbe (kot študent v Pragi je osebno spoznal Antonina Dvoržaka in Bedřicha Smetano), vendar je svojim delom vtisnil lasten izraz. Njegovi samospevi razodevajo odlično poznavanje zakonitosti človeškega glasu. Od leta 1886 je sistematično pripravljal ustanovitev profesionalne slovenske opere. To se je uresničilo leta 1892, ko so v Ljubljani odprli slovensko Deželno gledališče. Prva predstava je bila 3. oktobra: uprizorili so opero V vodnjaku češkega skladatelja Vilima Blodeka. Delal je do zadnjega: ko je šel na svoje posestvo v Cerknici, je staknil pomladanski prehlad, ki mu je 29. marca 1917 ugasnil dih življenja.

ČUK, Silvester. Fran Gerbič (1840-1917). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2017, leto 53, št. 3, str. 52-53.

Pripravi se na brezhibno predstavitev (seminarske) naloge!

Napisal Marko na 22. marca 2017. Objavljeno v MP Dobro vsebino ... dobro povej.

Ko pomislim na svoja srednješolska in študentska leta, se samo nasmehnem. Kolikokrat sem stala pred razredom ali kolegi s tresočimi rokami in z glasom, ki je kar izginjal, predvsem pa sploh ni zvenel kot moj! Sporočila, ki sem jih nekaj dni ponavljala doma in hotela posredovati, so se zaradi hromeče treme izgubila nekje na poti do table …

Ugotovila sem, da imajo podobne spomine na ta del šolskih oz. študijskih let tudi udeleženci mojih tečajev retorike in javnega nastopanja. Nekatere so ti nastopi tako zaznamovali, da imajo zaradi njih danes težave z nastopanjem v službi. Da se to ne bi zgodilo tebi, tokratno kolumno posvečam pripravam na predstavitev seminarske naloge, prepričana pa sem, da bodo napotki prišli prav tudi pri zagovoru diplomskega dela.
Se bojiš nastopa pred manjšo skupino ali bolj trepetaš pred polno dvorano gledalcev? Koga pa imaš med publiko raje, znane ali neznane osebe? Za začetek se zavedaj, da se tudi samo nekajminutni nastop kot celota začne še v varnem zavetju (dijaškega oziroma študentskega) doma, s pripravami …

PREDPRIPRAVE SO IZREDNO POMEMBNE
Osnova za nastop je seveda vsebina. Najbolj se obnese, če tisto, kar želiš posredovati, spišeš do besede natančno, nato pa besedilo večkrat prebereš na glas. Na tak način boš hitro ugotovil, ali je zaporedje zapisanih vsebin pravo, če ti izbrane besede ustrezajo in če ti odgovarja dolžina stavkov. Slovenščina je namreč specifičen jezik – pisana in govorjena beseda se izredno razlikujeta. Besede saj v prostem govoru zagotovo ne boš uporabil, nekaj drugega pa je, ko se usedeš za računalnik in pišeš, kajne? Poskrbi tudi, da govorjene povedi ne bodo predolge, da ti bodo poslušalci lahko ves čas sledili.
Ključna vprašanja, ki si jih moraš postaviti in z besedilom nanje tudi odgovoriti, so: kaj želim povedati oziroma katero je glavno sporočilo? Kako bom začel? Kako bom zaključil?
Dobro je začeti s kakšnim nepričakovanim začetkom … Sledi jedro, torej razlaga osrednje teme, vrh je nizanje podatkov s ciljem, da nam občinstvo kar čim bolj verjame, zaključni del govora pa naj bo sestavljen iz povzetka govora, poziva oziroma zaključne misli in zahvale za pozornost.

In ker pravijo, da vaja dela mojstra, mojster pa vajo, zgoraj opisanim stopnjam sledi trening. Poskrbi za prijeten izraz na obrazu, naj ne izžareva strahu ali negotovosti. Ker verjamem, da ne veš, kako izgledaš, ko te grabi trema, priporočam, da besedilo vadiš doma, pred ogledalom. To ti bo pokazalo čisto vse, kako sproščeno razlagaš, kako ti begajo oči, ko iščeš pravo besedo, in kakšen izraz dobiš, ko te je strah … Opazuj svoje kretnje, zvadi pa tudi izgovarjavo – da bo vse kar se da tekoče ..

KAKO SE OBNAŠATI NA ODRU?
Imej v mislih, da se tvoj nastop začne tisti trenutek, ko te sošolci in profesorji zagledajo, in ne, ko odpreš usta, kot bi morda mislil. To pomeni, da predstavitev začneš takrat, ko vstaneš in se odpraviš pred tablo. Ko stojiš pred zbranimi, se drži zravnano, saj s tem vzbujaš zaupanje. Roke naj bodo ob telesu, in sicer nekje pri popku. Če ti bo ta položaj povzročal nelagodje oziroma ne boš vedel, kaj z rokami (kar se pogosto zgodi, ko nastopamo), si pomagaj s svinčnikom ali z listom papirja, ki ju drži v eni od rok. Da ne bi pozabil, kaj želiš povedati, si seveda lahko omisliš oporne točke, ki naj bodo samo povzetek tvojega besedila. Napiši jih na list papirja A4, tega pa obvezno prilepi na trši papir (na primer šeleshamer) umirjenih, temnejših barv. Branje besedila močno odsvetujem. S takim načinom predstavitve so tisti udeleženci delavnic, ki so se sicer vsebinsko odlično pripravili na nastop, zelo hitro postali dolgočasni. Ko bereš, se namreč ne ukvarjaš s tistimi, ki te gledajo in poslušajo. Zato tudi tisti, ki bi ti res radi sledili, z mislimi prej odtavajo.
Če bo tvoj govor daljši, priporočam, da se med njim počasi, umirjeno sprehajaš po prostoru, ob tabli. Predvsem pa ne pozabi, da je zelo pomembno, kako govoriš: ne prehitro, ne prepočasi, ravno prav glasno, razločno in odločno. Če se zgodi, da se izgubiš, torej za hip zbiraš misli – brez panike. Takrat preprosto ostani tiho, torej ne govori. Niti pomisli ne na to, da bi tišino zapolnil z mašili, saj so ta lahko res moteča! Pa še nekaj. Da bi si tvoji sošolci zapomnili čim več, uporabljaj asociacije, primerjave in metafore.
Pomembno je tudi, da s publiko obdržiš očesni stik. Pravila, kako in koliko časa glej posameznega sošolca, ni, pomembno je, da začutijo tvoje besede, da vsak od njih ve, da je tisto, kar govoriš, namenjeno njim, da torej nisi samemu sebi namen … Pa četudi gre za predstavitev seminarske naloge, s katero bi rad izboljšal oceno pri določenem predmetu..

KAJ PA VIZUALNI PRIPOMOČKI?
Vizualni pripomočki zelo pomagajo prenesti sporočilo, vseeno pa je pri njihovi rabi potrebno biti previden. Če uporabljaš PowerPoint, nanj ne spravljaj celotnega besedila, ker se bodo sicer sošolci namesto s tabo ukvarjali s predstavitvijo. Pa še tega ne pozabi, da je prezentacija namenjena njim, kar pomeni, da se ne obračaj proti njej in ne beri z nje!
Po tem ko si pripravil govor (uvod, jedro, vrh, zaključek) in se nanj pripravljal … pride dan D, ti pa se ne moreš zbrati. O ja, poznam te občutke! Sploh tik pred nastopom se po navadi roke potijo, v grlu se nabira cmok, besedilo izginja iz spomina … Panika? NE! Namesto negativnih sugestij, ki jemljejo pogum, oblikuj pozitivne. A več o tem in odganjanju treme v prihodnjih kolumnah. Zdaj samo še zagotovilo, da uspeh ob upoštevanju napotkov ne more izostati, zato kar pogumno pred tablo!

SREDSTVA PREPRIČEVANJA
Z etosom (osebna raven: govorica telesa, oči, obraz) govornik izpostavlja svojo osebnost in svoj ugled, saj si prizadeva, da bi mu poslušalci verjeli in zaupali; s patosom (odnosna raven: melodija, hitrost, poudarki) vzbuja čustvene odzive in jih tako pridobiva za svoje ideje, logos (strokovna raven: argumentiranje, sklepanje) pa pomeni uporabo razumskih argumentov. Z njimi govornik podpre in dokaže svoje trditve.

Anita Urbančič, Ognjišče (2017) 3, str. 82

Poznavanje veščin retorike nam je lahko v pomoč v vsakdanjem življenju!

Napisal Marko na 22. marca 2017. Objavljeno v MP Dobro vsebino ... dobro povej.

Že pred leti sem spoznala, da ljudje ne izrečejo vedno ravno vsega, kar mislijo ali čutijo. Presoditi, kaj se s človekom v resnici dogaja, ni ravno preprosto, toda če primerjate, kar vidite in slišite, pri tem pa upoštevate okoliščine, v katerih se vse skupaj dogaja, lahko dobite veliko realnejšo sliko. Žal v življenju ne moremo sklepati zgolj po sebi ali po tem, kar človek pokaže navzven, čeprav bi bilo tako najlaže. Pri doseganju kvalitetnih medsebojnih odnosov pa nam je lahko v veliko pomoč prepoznavanje telesne govorice in uporaba ustreznih besednih zvez.

Anita Urbančič

Anita Urbančič je radijska novinarka in voditeljica. Opravljeno ima Londonsko šolo za odnose z javnostmi. Svoje znanje,

ki ga predaja tečajnikom na tečajih retorike in javnega nastopanja, je s prakso bogatila v več PR-agencijah.

[anita.urbancic@ognjisce.si]

V petdesetih letih dvajsetega stoletja je Albert Mehrabian, pionir med raziskovalci telesne govorice, odkril, kar smo poudarili že v prejšnji kolumni: neposreden pomen besed v celotnem učinku sporočila zavzema sedem odstotkov, delež glasu 38 odstotkov, delež nebesednega izražanja pa kar 55 odstotkov. To je seveda dodaten razlog, da po vsem svetu ljudje z zanimanjem opazujejo telesno govorico politikov. Če smo tovrstnega branja vešči, lahko iz nje razberemo več kot iz njihovih besed. Ampak zagotovo vas zanima tudi, kako lahko z retoriko izboljšate svoj vsakdan, torej medsebojne odnose. Eno od pravil, ki si jih velja zapomniti, pravi: Ne gre toliko za to, kaj rečete, kot za to, kako pri tem gledate. Govorica telesa je namreč zunanji odsev človekovega čustvenega stanja. Vsaka kretnja ali gib je lahko ključ do tistega, kar oseba trenutno doživlja. Študent, ki se je zredil in je zaradi tega v zadregi, se bo na primer morda popolnoma nevede dotikal podbradka; sorodnica, ki jo skrbi, da je njena frizura zaradi močnega vetra neurejena, se bo gladila po laseh tudi, ko bodo ti že zdavnaj na svojem mestu; vajenec, ki je prišel na razgovor za delo, bo v obrambi ali strahu podzavestno prekrižal roke … To je le nekaj primerov, ki potrjujejo, da večino sporočila v neposrednem pogovoru prenašajo telesni znaki. In to kljub temu, da se večina ljudi teh znakov in njihovega učinka presenetljivo malo zaveda!

KAKO SI PRAVILNO RAZLOŽITI TELESNE ZNAKE?
Pozitivna novica je vsekakor, da se pravilnega razlaganja lahko naučimo. Za začetek si moramo zapomniti, da kretnje vedno razlagamo v nizu, torej kot celoto. Praskanje po glavi ima na primer lahko vzrok v potenju, negotovosti, ušeh, pozabljivosti ali celo laži. Podobno kot pri stavkih so za niz v govorici telesa potrebne najmanj tri kretnje, da lahko pravilno določimo pomen. To pomeni, da se izogibamo prezgodnjim zaključkom, raje počakajmo na ostale neverbalne znake … In ker raziskave kažejo, da je učinek nebesednih znakov približno petkrat večji od učinka besed, vedno iščimo skladnost med besednim in nebesednim sporočilom. Če bi oseba, ki pred nami stoji s prekrižanimi rokami, na vprašanje, ali je odprta za ravnokar predstavljeno idejo, odgovorila negativno, bi ji lahko verjeli. Če pa bi s tako telesno govorico odgovorila pritrdilno, bi upravičeno podvomili, da govori resnico. Poleg tega si moramo prizadevati, da neverbalno govorico skušamo vedno razbrati v povezavi z okoliščinami. Osebo, ki sredi hladnega zimskega popoldneva stoji pred nami na promenadi s tesno prekrižanimi nogami ter brado, uprto v tla, najverjetneje zebe in razlogov za njeno telesno govorico ne gre iskati v neodobravanju nas ali naših besed.

ALI SE DA GOVORICO TELESA PONAREDITI?
Odgovor na to vprašanje je večplasten. Če bi morala odgovor podati nemudoma, bi odgovorila nikalno, vendar žal vem, kako zelo se nekateri, sploh ko gre za doseganje lastnih koristi, trudijo, da bi prikrili svoje resnično mnenje. Naj navedem samo nekaj primerov: politiki, izbori za miss države, resničnostni šovi in podobno … Zato bi na to vprašanje po razmisleku odgovorila, da se da govorico telesa izpiliti, torej da se da znake govorice telesa ponarediti, je pa to izredno težko početi na dolgi rok. Slej ko prej se namreč pojavi neskladje med glavnimi kretnjami, najdrobnejšimi telesnimi znaki in izrečenimi besedami.

KAKO SE IZPOPOLNITI PRI BRANJU GOVORICE TELESA?
Če si želite bolje razumeti druge in razbrati, česa ne delijo z vami, ko odprejo usta, vam priporočam, da si kar čim pogosteje vzamete 15 minut časa za preučevanje govorice telesa drugih ljudi. Pri tem bi rada poudarila, da boste ob tem pridobili spoznanja tudi o obnašanju lastnega telesa. Saj veste, veliko laže vidimo, kaj počno drugi. So pa nam lahko spoznanja o obnašanju drugih v pomoč pri prepoznavanju lastnih omejitev in morebitnih neskladij. Primerna mesta za učenje so pravzaprav vsi kraji, kjer se ljudje srečujemo in družimo: kavarne, restavracije, šole, šolska dvorišča, trgi, trgovine … Imeniten kraj za opazovanje človeških kretenj so tudi letališča, kjer ljudje s telesno govorico odkrito izražamo nezadovoljstvo, jezo, srečo, žalost, nestrpnost, pričakovanje, radost in ostala čustva. Seveda ne pozabimo na družabna in poslovna srečanja ter zabave, kjer si lahko pričarate nepozaben večer že samo z opazovanjem obredov telesne govorice drugih gostov. In verjeli ali ne, v pomoč pri učenju je lahko že spremljanje TV-programa – brez zvoka! Poskušajte razumeti dogajanje samo z opazovanjem slike. Vsakih nekaj minut vključite zvok, da preverite pravilnost svoje razlage. Z učenjem razbiranja znakov govorice telesa boste prej opazili, kaj ljudje v resnici hočejo povedati ali storiti, obenem pa se boste tudi sami naučili več o sebi in o tem, kako lahko izboljšate odnose z drugimi.

PREVIDNO PRI RAZLAGANJU NEVERBALNE GOVORICE NA DRUGIH KONCIH SVETA!
Drugi kraji in drugi ljudje s seboj prinašajo drugačne običaje. Če za primer vzamemo rokovanje pri ameriških poslovnežih: moški se rokujejo vedno, ženske pa ne tako pogosto; čez lužo je stisk roke čvrst in samozavesten. Japonci se pozdravijo z dolgim, globokim priklonom; če slučajno stisnejo roko (vpliv Zahodnjakov), pa je stisk roke nežen. Za Britance je rokovanje bolj formalen postopek, omejen na sestanke z ljudmi, s katerimi niso v pretirano zaupnih odnosih. V arabskem svetu pa ženska roke ne sme ponuditi – pozdravi samo z rahlim gibom glave.

Ognjišče (2017) 2, str. 82

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing