S polnim nakupovalnim vozičkom v prodajalni velikega trgovskega centra sem se skoraj zaletela. Poln voziček, ki je kar sam silil naprej med police, sem komaj zadržala, da se ni zaletel v drugega, prav tako že do vrha napolnjenega. V hipu se mi je obraz raztegnil v širok nasmeh, saj je bila lastnica drugega vozička moja bivša sodelavka. Razveselili sva se druga druge, saj se že nekaj let nisva videli.
Obe že pri koncu nakupovanja sva se v nekaj trenutkih uskladili – vzelo si bova čas, in ko bo blago zloženo v prtljažnik, se bova dobili na kavi nadstropje višje.
Z Nado se nisva videli že toliko časa, da sva si imeli res veliko povedati in povprašati druga drugo. Ves čas, ko sva delali skupaj, sva se res dobro razumeli in si zaupali še kaj več kot to, kaj bo katera skuhala za kosilo.
»Vsega mi je že zmanjkalo in morala sem na malo večji nakup. Prihodnji teden sem čisto zasedena, prazniki pa so tik pred vrati. Pred kratkim sem se vpisala na tečaj tujega jezika, dvakrat na teden pa sem si dobila dodatno delo, da tako izboljšam svoj mesečni dohodek. Najstarejši že študira v Ljubljani, mlajša pa obiskuje zadnji razred osnovne šole in je že zelo samostojna. V veliko pomoč mi je tudi v gospodinjstvu. Zdaj me ne rabijo več toliko doma, bolj rabijo denar, da dobijo vse, kar potrebujejo in si želijo.«
»Kot vidiš, je bil tudi moj voziček čisto poln. Prihodnji teden bodo prazniki, pa ne maram delati gneče v trgovini. Saj lahko kupim tudi na zalogo, kot včasih. Pred prazniki imam rada mir in zbrano pripravljanje na praznike.«
»Nič se nisi spremenila,« se mi je nasmehnila.
»Upam, da sem se spremenila na boljše!«
Najin klepet je zmotil glas deklice, ki je pritekla do mamice pri sosednji mizi. Že med pogovorom sva opazovali dečka in deklico, ki sta bila v igralnem kotičku in se lepo igrala. Nenadoma pa se je deček skril za hišico in ni več hotel na mali tobogan. Deklica se je še nekajkrat spustila, potem pa je pritekla k mamici, saj igra brez bratca ni bila več zanimiva – tako sva predvidevali medve.
Mamica je odšla v igralni kotiček in nežno klicala svojega sinka, ki pa se ni hotel oglasiti. Le žalostno je pogledal skozi okno hišice in se spet skril. Nekaj časa sta dečka pustili pri miru, kmalu pa ga je mami vzela v naročje in mu nekaj nežno prigovarjala.
»Ja, če obljubiš, da pridemo potem nazaj,« je deček glasno zajokal.
Mami mu je obljubila in skupaj s hčerko ob sebi in sinom v naročju odšla po stopnicah.
Kmalu so se vrnili. Deček, vesel in razigran kot na začetku, se je s svojo sestrico spet spuščal po toboganu.
»Ste pa čarodejka, kako hitro in ljubeče znate potolažiti otroka,« je mamici pri sosednji mizi izrekla priznanje Nada.
»Saj ni bilo nič težkega. Le plenice sva zamenjala, pa je že ves nov. Hčerka je brez plenic že več kot pol leta, njen bratec dvojček pa še kar ne more brez njih. In ko ima polne, se skrije. Sram ga je, pa gre kam v kot ali pod mizo. Ampak jaz ga imam ravno tako rada kot hčerko, saj me ne moti, da ga moram očistiti in umiti. Saj zato pa smo mamice, da poskrbimo tudi za te stvari.«
Obe sva se strinjali z njo in bili mnenja, da je to res najlepši čas v življenju mame.
»Majhni otroci – majhne skrbi, veliki otroci – velike skrbi,« je z vzdihom izrekla znani pregovor Nada in nadaljevala: »Moji mami, ki je bila zaradi bolezni tako nebogljena, da smo ji morali dajati jesti in jo imeti v plenicah, je bilo najtežje sprejeti dejstvo, da ne more sama na stranišče. da jo moramo negovati in umivati. Včasih se je kar jokala, ker ni mogla zadržati v sebi, da bi mi ne imeli dela. Če bi mi kdo kdaj prej povedal, kako je to obdobje lahko tudi lepo, bi mu to težko verjela. Na začetku je bilo za obe težko, ko pa mi je mama lahko zaupala, so bili to posebno lepi trenutki. Trenutki, ki so naju povezali in zbližali. Z ljubeznijo sem jo uredila vsaki in neizmerna hvaležnost, ki mi jo je pokazala mama, je bilo zame največje plačilo.«
Sledilo je nekaj trenutkov tišine …
Poznala sem Nadine male skrivnosti, zato je takrat kar prišlo iz mene: »Si bila v tem času, ko se nisva videli, kdaj pri spovedi?«
»Ne, nisem mogla iti. Vedno sem prišla le do temnega kota v ozadju cerkve.«
»Škoda. Tako lepo je takrat, ko ti Bog po duhovniku reče odvežem te tvojih grehov …Ko po iskreni, dobri spovedi začutiš, kako te ima zdaj, si predenj položil vso svojo umazanijo in jo je nežno očistil. tvoj nebeški Oče še rajši, si še bolj njegov …«
Nada je žalostno zavzdihnila: »Zavedam se, da Bog pozna vse moje grehe, zato tako težko prihajam predenj. V cerkvi se najraje skrijem v kakšen kot nekam zadaj.«
»Toda Bog nam je dal milost kesanja, da bi nam dal možnost, da se mu znova približamo in ozdravimo. Takrat smo na novo rojeni.«
»To je zame tako težko. Že sedaj vem, da bom spet grešila …«
»Glej, Nada, tudi tvoja mama je vedela, da jo boš morala naslednji dan zopet umiti, in tisti deček tudi – pa sta bila oba zadovoljna, saj je bilo potem spet vse lepo, čisto in prijetno. Tako se boš počutila tudi ti, če iskreno priznaš svoje napake in slabosti, se jih kesaš in nebeškega Očeta prosiš odpuščanja. Tvoje srce bo očiščeno in bo veselo zaživelo.«
Nada se je zamislila in čez nekaj časa rekla: »Ti boš pred prazniki gotovo šla k spovedi … jaz pa se ne morem odločiti …«
»Najinega Očeta bom prosila, da tudi tebi nakloni milost, ki te bo pripeljala k zakramentu sprave. Želim ti, da se imaš lepo in da si srečna, zato bom molila zate, da bi se ti za letošnje praznike odprla nebesa!«
»Za tebe je vse tako enostavno …«
»Tudi zate bo, boš videla. Zaupaj Očetu, ki te ima rad, zaupaj mu kot zaupa svoji mami tisti deček, ki sva ga opazovali. Si videla, kako je bil potem vesel. Tudi ti boš, sem prepričana.«
»Bom poskusila. Šla bom v cerkev. Za velike praznike grem vedno, letos pa se ne bom skrivala v kakšnem kotu … Mogoče se bom tudi postavila v vrsto pred spovednico …«
»Le postavi se, Nada. Ko boš odprla vrata v spovednico, ti bo Bog odprl vrata v nebesa, tista, ki so skrita v našem čistem srcu.«
Hvaležni za to nepričakovano srečanje in za odkrit pogovor sva se v slovo prisrčno objeli.

Katarina (zgodbe) Ognjišče (2017) 04, str. 56

Usedla se je v avto, motorja pa ni zagnala, ker je čutila, da se tako vznemirjena ne sme podati na cesto. Vse v njej je kipelo, misli pa so prehitevale ena drugo. Znova in znova je obnavljala pogovor z učiteljico Tanjo. Ni vedela, ali naj se jezi nanjo zaradi njenega predloga, ali na sebe, ker je toliko časa upala, da se bo Žanu odprlo, ali na sina, ker je bil premalo vztrajen. »Fant se sicer trudi, toda na vseh področjih ima polno vrzeli,« ji je rekla učiteljica,«ne more slediti pouku. Saj se prizadeva, pa tudi jaz sem se celo leto trudila, vendar …« je nemočno dvignila roke »v četrtem razredu ne bo mogel slediti pouku. Mislim, …« je za hip počakala, »predlagam, da bi Žan tretji razred ponavljal.«
Zdenki je vzelo sapo. »Žan? Ponavljal?« je nemočno ponovila.
»Razumem vas,« je dejala učiteljica, »vem, da vam je to težko sprejeti, toda Žanu primanjkuje osnovno znanje. V tem letu, ko bi ponavljal, bi nadoknadil zamujeno in naslednje leto bi z lahkoto napredoval v znanju.«
»Toda Žana smo na predlog svetovalne službe vpisali v prvi razred s sedmimi leti. Z bratom Nejcem bi tako hodila v isti razred.«
»Vem, gospa, vem in popolnoma vas razumem. Toda vseeno mislim, da bi bilo to za Žana še najmanj slabo. Brat bi mu pri učenju lahko veliko pomagal. Pogovorite se doma.«
Še vedno je nemočno sedela za volanom. Hotela je poklicati moža, pa se je premislila. Tako pomembnih stvari ne moreš reševati po telefonu. Misel, da se bo lahko s Pavletom pogovorila, jo je toliko pomirila, da si je upala zapeljati na cesto.
Komaj je čakala, da je mož prišel iz službe. Skoraj mimogrede je omenila, da je Žanova učiteljica želela govoriti z njo.
»Je kaj ušpičil?« je vprašal Pavle.
»Ne, razred naj bi ponavljal,« ni mogla več zadržati zase.
»Kaj da bi? Ponavljal razred?« se je začudil mož, vendar ne tako močno, kot je pričakovala.
»Ja! Kar ponavljal! Rekla mi je, da ima vrzeli v znanju na pomembnih področjih.«
»Vrzeli? Nekatere stvari mu res delajo težave. Ni predlagala nič drugega?«
»Ne. Da se ji zdi še najmanj slaba rešitev, težko sledi pouku.«
»Če je to edina možnost?« je Zdenka čutila, da se mož nekoliko strinja z učiteljičinim predlogom.
»Si predstavljaš, kako se bo počutil? Nejc je dve leti mlajši, pa bi hodila v isti razred?«
»In kako se bo počutil, če ne bo mogel slediti drugim v razredu? Sicer pa na šoli menda ni samo en tretji razred,« se je spomnil Pavle.
»Saj ne gre samo za isto učilnico!« je bilo čutiti obup v Zdenkinem glasu.
»Ali naj ga potem prepišemo na drugo šolo?«
»Samo še tega se manjka!« se je Zdenka prijela za glavo. Zdelo se jima je, da stojita pred visokim zidom, ki ga ne moreta obiti.
»Katera učiteljica ga bo učila v četrtem razredu?« je vprašal Pavle.
»To ni pomembno. Mislim, da učiteljica Ida.«
»Seveda je pomembno. Morda pa ima kakšno podobno izkušnjo.«
Zdelo se ji je, da se je zid nekoliko razprl. »Do nje stopim,!« se je odločila Zdenka.

Počasi je šla po hodniku, ki je bil poln šolarjev, in mimogrede opazovala slike po stenah. Otroški izdelki. Nekatere so bile prave umetnine. Ustavila se je v kotu, od koder je lahko spremljala dogajanje okoli sebe. Učiteljico Ido je opazila, ko je bila še na drugem koncu hodnika. Zavzeto se je pogovarjala s kolegico. Ko je šla mimo nje, jo je Zdenka glasno pozdravila. Presenetila jo je, ker je takoj stopila k njej. »Bi radi govorili z menoj?« je vprašala. Od presenečenja in zadrege ni takoj našla besed. »Žanova mama sem, je nato dejala.
»Žan naj bi naslednje leto prišel v moj razred,« jo je spet presenetila.
»Menda. Z možem sva mislila, da bi se pogovorili z vami. Učiteljica Tanja je namreč mnenja, naj bi razred ponavljal.«
»In sedaj ne veste, kako bi se odločili,« je razumevajoče dejala.
»Razumeva, da bi težko sledil pouku, če ima res take vrzeli v znanju, ampak bi izgubil še eno leto,« je hitela Zdenka.
»Učna snov je v četrtem razredu zahtevna. Če učenec nima osnovnega znanja, težko sledi pouku,« je odkrito dejala.
»Glejte, z bratom bi bila v istem razredu. Morda imate vi kakšno izkušnjo?
Učiteljica se je zamislila. »Morda pa bi …« je s premislekom rekla.
»Kaj da bi?« je udarilo iz Zdenke.
»Da bi med počitnicami nadoknadil zamujeno.«
»Nadoknadil? Kaj vse naj bi nadoknadil?«
Učiteljica je malo pomislila: »Branje, poštevanka, odštevanje, seštevanje.«
»Samo to?« se je oddahnila Zdenka.
»To je veliko. Zelo veliko. Če vam to uspe, se jeseni z veseljem srečamo.«
»Obljubim, da se bomo vsi potrudili!!« je dejala Zdenka, se nekajkrat zahvalila, nato pa pohitela po hodnikih in v naglici brskala po torbici, da bi našla telefon in poklicala moža.

Počitnice so minile. Ko so šli otroci spat, se je mama kar naprej zadrževala pri njih. Pokrižala je Nejca, Klaro in Uršo, potem pa se usedla rob Žanove postelje in ga prijela za roko. »Pomoli, nato pa hitro zaspi, da boš šel jutri v šolo spočit.«
»Misliš, da sem se dovolj naučil?« je zaskrbljeno vprašal.
»Veliko, zelo veliko si se učil in tudi naučil!«
»Če mi vi ne bi pomagali, bi kar odnehal,« je odkrito priznal.
»Naredil si, kar si mogel in mi s teboj. Zdaj pa zaspi.« Pokrižala ga je , nato pa sta skupaj prosila Jezusa, da bi v te šolskem letu stal ob strani. Popravila mu je vzglavnik, ga še enkrat pokrižala, mu naročila, naj se priporoči angelu varuhu ter tiho odšla iz sobe.
Žan dolgo ni mogel zaspati. Počitniški dnevi so se mu kar vrteli pred očmi. Sam ni vedel, kdaj se je v njem naselil v njem mir, da so ga objele sanje.

Razposajeno so se pozdravljali. Žan se je razveselil sošolcev in sošolk kot že dolgo ne. Le za hip je pomislil, da bi lahko prišel med neznane otroke.
Učiteljica mu je določila prostor v drugi vrsti. Čeprav je doslej sedel v zadnjih klopeh, se je prav imenitno počutil. Sem in tja je hotel z učiteljičinega obraza razbrati, če ga gleda kaj drugače kot druge, pa ni opazil nič posebnega.
Ko so se naslednji teden pri naravoslovju in tehniki učili, kako se gibljejo živali, je vzela učiteljica učbenik in začela listati po njem. »Naj nekdo prebere, kaj o tem piše na strani 17.« Pogledala je po razredu in se ustavila na Žanu. »Pa nam ti preberi,« je rekla. Čutil je, da ga ni izbrala kar tako. Vsa kri mu udarila v glavo. Pa se je spomnil maminih besed: »Ko boš kaj vprašan, se spomni, kako smo se trudili cele počitnice.« Pogledal je učiteljico, ki se mu je spodbudno nasmehnila, in odprl učbenik. Stisnil je pesti in začel brati. Ni šlo brez napak in zatikanja, vendar se ni ustavil kot lani. Po nekaj vrsticah je malo počakal, da se je umiril, nato pa samozavestno bral naprej. Oddahnil se je, ko je prebral do konca. Učiteljica je rekla samo “dobro” in začela z razlago. Žana je malo presenetilo, da ni ocenila njegovega branja, vesel pa je bil, ker je rekla “dobro”. Na koncu ure se mu je, vsaj tako se mu je zdelo, zadovoljno nasmehnila.
Kadar je bilo vprašanje namenjeno celemu razredu in je znal odgovor, je dvignil roko. Na začetku bolj plašno, potem pa, ko je učiteljica večkrat tudi njega izbrala, da odgovori, je začel dvigati roko bolj samozavestno. Saj je že lani znal kdaj pravilno odgovoriti, toda vedno se je bal, da morda nima popolnoma prav, in je roka obmirovala. Ko pa je nekoč ob nekem vprašanju dvignil roko samo on, se je oglasila Sara: »Gospa učiteljica, kaj je letos z našim Žanom? Čisto se je spremenil in skoraj vse zna.« Sošolci so ji pritrjevali.
Učiteljica Ida je s pogledom premerila razred. Nekaj posebnega je bilo na njenem obrazu. Rekla je: »Vesela sem, da ste to opazili. Žan se je res spremenil. In veste, zakaj? Ker se je cele počitnice učil in njegovi domači z njim. Več zna zaradi vztrajnega dela.«
Žanu je postalo nerodno, da je povesil pogled, potem pa je z zaupanjem pogledal učiteljico.
»Koliko ur na dan ste se učili?« ga je vprašala.
»Ne vem. Veliko. Še ko sva z mamo plavala v morju, me je spraševala poštevanko.«
»No, koliko je sedem krat osem?« ga je vprašala učiteljica
»Šestinpetdeset!« je ustrelil.
»Potem pa res znaš celo poštevanko.«
Žan je komaj čakal, da bo konec pouka in bo odhitel domov. Da vsem in vsakemu posebej pove, kako srečen je in kako jih ima rad.
Janko Jarc-Smiljan

Ognjišče (2017) 3, str. 55

V mrzlo sivin prvih zimskih dni je stopala Nardinova Marička. Vračala se je domov.
Marička Nardin je bila kuharica. Svoje prve kuharske sposobnosti je začela uveljavljati v menzi podjetja, kamor ji je uspelo priti že ob prvem iskanju zaposlitve. Marička je dobila delo tudi zato, ker je bila takrat še zelo mlada. Bila je čedna. Ne lepa! Le prikupna in zelo ponižna. Nikoli ni ničemur oporekala. Nikoli se ni pritoževala. Vse je sprejemala tako, kakor sprejemamo križe, ki so nam usojeni. In katerih se v življenju ne moremo ubraniti.
Marička je bila natančno taka kot večina deklet, ki so takrat prihajale s podeželja. Bila je bistra. Delavna. In poštena. Živela je skromno. V delavski menzi. In v kuhinji. Večino dneva. Stanovala je v kleti velike predmestne hiše, nedaleč od tovarne, v kateri je delala.
Maričkino pravo življenje so postale kastrole in lonci. Pa kozarci. In jedilni pribori. Najprej medeninasti, potem pa vedno boljši. Počasi se je začela prilagajati ljudem, ki naj bi bili več vredni od nje. Dolgo časa so ji to potuhnjeno vlivali v dušo, da je začela tudi sama tako misliti. Da so oni zgoraj, visoko nad njo, ona pa zelo nizko. In da zato mora biti ponižna, če hoče obdržati delo in preživeti.
Marička je tu pa tam malo postala v svojem naletu. Toliko, da si je obrisala obraz. Premočen od potu. Prt, ki bi jo malo očistil, kakor Veronikin Kristusa, ji je ponudil le malokdo. Postaje križevega pota, ko je lahko zajela sapo, pa so bile kratke.
Ko je državo oplazila prva gospodarska kriza, je bila Marička že v zrelih letih. V fabrikah so se kar naenkrat začeli ukinjati različni odbori in komisije. Delavske menze so izginile. Ukinile so se malice in delavec je spet sedel tja, kamor ga je posadila nova oblast. Nazaj za stroje. Malo postaran. Malo omagan. Naveličan tistih od zgoraj in po malem že lačen. A je vseeno utihnil! Utihnil v nekem sindikatu, ki ga pravzaprav ni bilo. Ne tam, kjer bi ga potreboval. Ukinili so se prevozi na delo. Počitniški domovi so se razprodali. Kuhinje pa ena za drugo zaprle …
Tudi v podjetju, kjer je delala Marička, so kuhinjo zaprli in ostala je brez dela. Upehana, izgarana in nesrečna je obstala nekje na sredi: med upokojitvijo, presežkom in nekakšnim čakanjem. Čakanjem z veliko časa in malo denarja. Marička Nardin, nič drugačna in nič slabša od večine slovenskih delavk, je začela iskati delo na črno. Delo, ki bi jo nekako zavarovalo. Zaščitilo pred tistim, česar v novi državi na začetku nihče ni upal na glas priznati. Pred stradanjem!
Marička je bila srečna, da je sama. Da nima družine. Ne otrok ne vnukov. In ne moža, čigar usoda bi bila podobna njeni.
Pa je šla. Od hiše do hiše. Ne prosit! Spraševat. Dobila je nekaj priložnosti, a bile so kratkega veka. Toliko je zaslužila,da je preživela. Nekaj let.
Po petih letih pa je Marička vendarle dobila pravo delo. Vzela jo je privatnica z oznako Začeti takoj! Delo je bilo nekaj krasnega. Če je temu sploh rekla delo! Bila je zgolj čisto lepa služba!
Marička Nardin je pri mestni gospe dobila v oskrbo prelep vrt novo zrasle vile. Zlatega prinašalca. Se pravi psa z rodovnikom. In gospejinega moža. Gospoda Martina. Človeka, ki je le pogojno še živel tam. Toliko, da prihajanja in odhajanja svoje prezaposlene soproge, menedžerke novega, sodobnega podjetja, največkrat niti opazil ni!
S hišo, kamor se je vselila, je prišla nova priložnost. Te priložnosti pa je bilo Maričke, navajene le kuhe in pomivanja, sprva malo strah. Kmalu pa se je, takšna kot je bila, z vso ihto zagnala v svoje novo delo. Tako, da je tudi Martin, postarani, razvajeni in že kdaj odpisani vodja delavnice, v novi služkinji kmalu zagledal zelo uporabni, le malo preveč hrupni delovni stroj.
Marička je grmela in šumela s sesalcem po hiši kakor neurje. Vsak dan je sesala prah. Tam, kjer je bil. In tam kjer ga po njegovem sploh ni bilo. Prah pa je bolj čutila pridna Marička! Bila je prepričana, da je samo zato pri hiši, da drgne. Od jutra do večera. Ves tisti čas, ko se psu, zlatemu prinašalcu z rodovnikom, ni ljubilo ven. Sploh nikamor.
Ko je končala s sesalcem, je začela kuhati. Predano in z mirom. Tu je bila še zmerom dovolj okretna in iznajdljiva. Tako da si je Martin, lepo zaobljen in ves polizan, od navdušenja brisal brado. In govoril ženi nasproti mize: »Mhm, je dobro! Take kuhinje pa od moje mame sem ni bilo!« Žena je kislo pokimala. Njemu in Marički za hrbtom. Zamahnila je z roko, da je prišel na mizo še posladek. Naročila je še pranje in likanje. Vsak dan več. In vprašala po Amorju. Kako mu je. Ubogemu kužku! Potem je šla.
Pes je ležal na zofi. Dvigoval je uhlja in zehal. Debel. Sit. In po pasje srečen.
Tako je tudi Marička v novi, srečni družini tudi sama postala srečna. In zadovoljna. In želela si je, da bi ta sreča trajala.
Vendar ni!
Marička Nardin je začela posedati. Najprej le tu in tam. Zatem pa vedno bolj pogosto. Morala je! Ker jo je stiskalo pri srcu. Že velikokrat prej je zaznala tisto pekočo bolečino, a je izginila. Vedno je minila sama od sebe. Tu, v tej novi službi, pa ne! Kar naenkrat ne več!
Tako je nekega dne, omagana od drgnjenja in sesanja in tekanja za psom, kar naenkrat sedla. Kar ‘cepnila’ je na stol, kakor rečemo. Tam je najprej malo pogledala okrog, ali je kdo v bližini. Nato pa zadremala. V njen prijetni, že kar malo lenobni dremež so prišle sanje. Sanjala je o domu. O materi, ki je že kdaj počivala pri Sveti Trojici. O očetu, ki ga nikoli ni poznala. In nazadnje o ljubi domači hiši. Nekje v hribih pod Jelovico je samevala. Prazna. In verjetno prav tako brez sape in življenja, kakor je bila zdaj Marička sama … »Če bo še tako hudo, bom šla domov! Domov, ja! Tam se bom pozdravila,« si je rekla, ko se je zdramila. »Bog ve, kako je zdaj tam? Bog ve!«
Pa je še dolgo ostalo tako, kot je bilo. Marička je pospravljala in kuhala. Vmes malo postala. Se prijela kdaj pa kdaj za srce. Tako kot naredimo, kadar nam to nagaja. Vozila je okrog razvajenega psa. In stregla žlahtni gospe. Vsega naveličani že. Lastnega podjetja. In svojega soproga. Le da nobenega od njiju ni mogla pustiti …
Marička je velikokrat, tako mimogrede, odžebrala svoja leta. Garaška leta! Kakor jagode na paternoštru so bila. Razmišljala je, kolikokrat je padla na kolena, pa spet vstala. Včasih lačna, včasih ponižana, A vstala je! Zdaj pa se ji je kar naenkrat zazdelo, da ji zmanjkuje sape. Ni več videla izhoda! Preračunala je, da si tudi s svojo skromno pokojnino, če jo bo dočakala seveda, ne bo preveč opomogla… Nekje na svojem, kje naj bo to njeno sploh še bilo, bi mogoče preživela. Toda kaj bo, če bo zbolela… Zares?
Pa se je nekega dne odločila. Dokončno! Da gre domov! V tisto staro hišo pod Jelovico da gre. Pogledat, kako je zdaj tam. Saj tako nima nikjer nič svojega…
»Marička, zdaj nas ne moreš zapustiti! Zdaj, pred praznik!« je zajavkala gospa. Vsa v solzah. Ko je slišala, da ta odhaja. »Tako smo se te navadili! Tako dobro si skrbela za našega Amorja! Za hišo! In za Martina tudi!« je govorila. »Kaj bomo brez tebe?«
»Kaj vem…« je postajala neodločna Marička Nardin. Ampak počasi in vztrajno je grizljala naprej svoje. Da gre. In da se ne bo več vrnila.
Res je šla! Še isti mesec. Iz velike, bleščave vile. Šla je puklasta od dela. Z bolečim križem. Bolnim srcem. In pekočimi stopali. Naravnost domov. Tam, doma, pa ni bilo več tako, kot je imela v spominu. Namesto nizkih, prijaznih hiš z lesenimi balkoni in hlevi, v katerih je mukala sita živina, je prišla v skoraj nepoznano vas.
Okoli nje so se dvigovale visoke, gorenjsko bahave hiše. Okrašene s kičastimi zvezdicami in bleščavimi jelenčki. Na dvoriščih sto stali lepi avtomobili. Tudi celo po dva ali trije na enem dvorišču! Fantički so čivkali namesto v piščali vsak v svojo mobitel. In se vozili skozi vas, kot na dirkališču je bilo. Ženske so sedele v kuhinjah ob kavici Hlevi so bili na novo pobeljeni. Večinoma prazni.
Marička je stopila iz avta, počasi, korak za korakom je šla in se nazadnje ustavila pred nizko, napol podrto hišo. Pogledala je navzgor. Po Nardinovem. Sklonila je glavo in se pokrižala. Pokleknila je na ledeno mrzel beton pred hišo in zagreto in hvaležno zmolila očenaš v zahvalo, da se je vrnila.
Dvignila se je in stopila v hišo. V Nardinovi hiši se ni nič spremenilo. Bilo je kakor po materini smrti. Vse na svojem mestu. Prašno, pogrnjeno. Pajčevine na vratih in okoli oken. Od križa v kotu do stare slike so se vlekle.
Marička je stopila k sliki. Obrisala je prah z nje. In črkovala ganjeno: »Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka …«
Ko je tisto prebrala, je sedla za mizo. Naslonila vroče čelo na roke, žuljave in rdeče od pranja in pomivanja, in zajokala. Spet je vstala. Šla še enkrat s prsti po tisti lepi hišni podobi. In rekla: »Pa sem spet tu! Tu, od koder sem šla!«
V hiši je sijala luč. Vsak, ki je šel mimo, se je obrnil tja. K Nardinu. Sijala je vso noč. Kakor za verne duše. In še ves naslednji dan. Ko je soseda pozno popoldne vstopila v hišo, je dobila Maričko na tleh. Ležala je počez po izbi. V rokah je držala materin molitvenik. In glava ji je trdo počivala na njem.
»Uboga Marička!« je zgroženo rekla ženska. »Da je prišla sem umret! So pa govorili, kako je bogata in je zato ni domov …«
Zvečer je pri Sveti Trojici zazvonilo. Navček je zapel čez vas. In mila pesem je, takrat že s svetom in z Bogom spravljeni Marički, prinesla mir.
Marička Nardin je srečno zaspala. Na zadnji postaji svojega križevega pota. In hiša, tako kot prej, je spet ostala zaprta in sama.

P. Škrinjar, (zgodba), v: Ognjišče 3 (2017), 44.