Urednikova beležnica marec 2017
Prvega marca začenjamo postni čas, zato je razumljivo, da je tudi marčevska številka postno obarvana. O postu govori že pismo meseca, pa tudi eno od pisem, ko spregovori o pomenu molitve. Postni temi je posvečena tudi priloga, ki nam prestavlja križeve pote na prostem v Sloveniji.
Zanimivo je, da nam bo o postu spregovoril pravoslavni duhovnik in teolog, ki ga predstavljamo kot gosta meseca. Morda bomo ob njegovih besedah začutili, kako prepogosto zanemarjamo moč in pomen posta v našem krščanskem življenju. Prof. Vukašinovića smo povabili kot gosta meseca tudi zato, ker je izšla njegova knjiga Post – pot v življenje. Več o knjigi na str. 13.
S postnim časom sta povezani tudi dve novi knjigi Ognjišča. Prva je zbirka štirih križevih potov Upanje v tretji dan. Naslov je vzet po prvem, meditativno obarvanem križevem potu, ki ga je pred leti napisal pokojni prof. Otmar Črnilogar. Dva križeva pota sta prevoda iz italijanščine in sta prirejena za sodelovanje skupine vernikov (Paglia, Lasconi). Eden je namenjen kot molitev za duhovnike. Več o knjigi na str. 71.
Novost na knjižnem trgu je križev pot, namenjen samo otrokom: Pobarvaj sveti križev pot. Besedilo zanj je napisala naša vestna sodelavka Berta Golob, ilustrirala pa ga je Silva Karim. Otroci bodo lahko pobarvali ilustracije ter s pomočjo staršev prebirali križev pot v verzih ter svetopisemske odlomke o Jezusovem trpljenju. Več o knjigi na str. 71.
Prav tako je svojevrstna novost ’zbirka’ treh knjig Krstno darilo. V lepi darilni škatli z ročajem so tri knjige: Moje krstne svetopisemske zgodbe, Moje prve molitve in Moja krstna spominska knjiga. Že naslovi povedo njihovo vsebino. V prvi so kratke svetopisemske zgodbe, primerne za branje najmlajšim otrokom, v drugi znane in manj znane molitve za različne priložnosti. V tretji pa bodo starši lahko beležili spomine na prva leta rasti svojega otroka. Knjige so zelo lepo in primerno darilo za krst tudi zato, ker smo doslej imeli različne knjige različnih formatov (Krstno Sveto pismo, Krstni album), sedaj pa so vse knjige v eni, lični embalaži. Več o knjigi na str. 130.
Pred dnevom bolnikov, ki smo ga letos obhajali že 25-ič, je izšla knjižica z izborom iz papeževih poslanic bolnikom z naslovom Marija Zdravje bolnikov – znamenje Božje ljubezni. Papež vsako leto ob tem dnevu napiše posebno poslanico bolnikom in trpečim. Ob letošnjem srebrnem jubileju smo izdali izbor misli papežev. Redni bralci veste, da je Ognjišče povezano z invalidi in bolniki. V vsaki številki predstavimo kakšnega invalida, vsako tretjo soboto v juniju pa Ognjišče organizira narodno romanje bolnikov, invalidov in ostarelih na Brezje. Letos bo to sobota, 17. junija in vas že sedaj vabimo na romanje.
Božo Rustja, odgovorni urednik
Slovensko pustno praznovanje je bogato s kulturno in narodno dediščino. Več krajev po Sloveniji je zvestih svojim maskam ali povorkam, nekaj pa jih je na slovenski ravni takih, ki izstopajo s svojo tradicijo, sporočilnostjo in odmevnostjo. Cerkno s svojo laufarijo gotovo spada v to skupino, saj se obnavlja že 65 let.
V novodobni obliki je običaj res star 65 let, če pa pogledamo v zgodovino, lahko iz ustnih virov (pisnih virov ni) ugotovimo, da so laufarje na slovenska tla okoli 13. stoletja prinesli nemški priseljenci, vsekakor pa gre za poganske obrede, ki se jih lahko zasledi tudi drugod po Evropi. Gre za staroversko tradicijo, ko je zima v podobi Pusta opisana kot nerodoviten čas in ga je treba pregnati. Zato je tudi v navadi, da se v pustnem rajanju preganja zimo in jo podi proč.
Najstarejši zapis, ki postavlja laufarje v konkreten prostor in čas, sega v leto 1944 in opisuje le pet laufarskih likov. Ta zapis lahko najdemo v zapisu dr. Metoda Turnška Pod vernim krovom. To ne pomeni, da prej laufarija ni obstajala. Po ustnih izročilih je bil običaj laufarije zelo živ vse do začetka prve svetovne vojne, ko je zaradi odhoda mladih mož k vojakom in kasnejši zasedbi Italijanov vse skupaj usahnilo. Dodaten udarec je temu običaju zadala druga svetovna vojna, ko je bilo Cerkno večkrat pod silovitim vojaškim udarom in so bila uničena tako naličja kot obleke.
živeč v Ljubljani, je že pred drugo vojno pri cerkljanskem podobarju, pozlatarju in fotografu Francu Peternelju (1883–1951) naročil tri lesene maske, ki danes predstavljajo prve materialne dokaze cerkljanske laufarije. Izdelal naj bi jih po opisu starejših Cerkljanov. Mojster je pri zbiranju tega gradiva doma zašel v težave s tedanjo posvetno in cerkveno oblastjo, zato si lesenih mask sam ni upal končati. Delo je prepustil sovaščanu, rezbarju Avguštinu Hadalinu (1876–1949), ki jih je v letu 1938 dokončal in poslal Brelihu v Ljubljano.
Do danes so se ohranile vse tri. Peter Brelih je te tri maske leta 1947 predal Etnografskemu muzeju v Ljubljani. Dr. Boris Orel (1903–1962) je v letu 1948 pri Avguštinu Hadalinu naročil še eno masko Ta terjastega in jo od njega tudi prejel. Tista od prejšnjih treh je bila za nošnjo odraslega moškega premajhna. S pomočjo izkušenega etnologa dr. Nika Kureta (1906–1995), takrat zaposlenega v Inštitutu za slovensko narodopisje Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani, ter dr. Borisa Orla, takratnega ravnatelja Etnografskega muzeja v Ljubljani, so v letu 1955 stekle priprave za prvo uprizoritev laufarije.
Izdelavo potrebnih lesenih naličij je takrat prevzel oblikovalec Rado Jelinčič (1924–2000). Izdelal je deset lesenih naličij laufarskih likov in poglobil masko Pusta. Cerkljan Janko Pagon (1922–1985) pa je izdelal še eno, masko Lamanta, edino neleseno masko, namensko izdelano iz kozličje kože. Za prvo uprizoritev so si organizatorji izposodili vse tri Hadalinove maske iz Etnografskega muzeja v Ljubljani. Skupno je na prireditvi sodelovalo torej trinajst laufarskih likov s štirinajstimi maskami ter sodnik, ki je bil edini nemaskirani laufarski lik. Tudi Jelinčičeve maske so se v večini ohranile do danes. (vir: Cerkljanske novice, št. 7, februar 2016)
V Cerknem me je v prostorih Društva Laufarija pričakal predsednik društva Mitja Laharnar. Poleg njega je bilo v prostorih društva vsaj še ducat mladeničev, kar je kazalo na to, da se mladi v Cerknem radi družijo, sploh če je to druženje povezano še z ohranjanjem tradicije.
Poleg tega se v tem ponovoletnem času začne resno delo s pripravo kostumov. Laufarija je znana po tem, da so vse obrazne maske, razen maske Lamanta, ki je narejena iz kozličje ali telečje kože, lesene, kar je gotovo ena od posebnosti laufarije. Maske, ki jim domačini pravijo larfe, so izrezljane iz lipovega lesa.
Glavni dogodek se začne odvijati na pustno nedeljo. Na čelu sprevoda vseh pustnih mask – larf – hodi glava družine – Ta star, ki je med vsemi maskami tudi edini, ki sme govoriti. 
Ob njem hodi Ta stara, ki ima v rokah metlo in z ulic pometa pregrehe cerkljanskih ljudi. V celotnem dogajanju in sprevodu se odvija kopica ljudskih iger. Med tem me Mitja opozori, da »laufarji nikoli ne stopijo na župnijsko zemljišče, ki je obdano z zidom. To je zelo močna črta, kamor laufarji po starem običaju nimajo vstopa in zato se tja zateče veliko otrok, ker vedo, da jih laufarji tam ne bodo strašili.«
Gre za pesem, ob kateri se laufarji najprej od žalosti mečejo in ulegajo po tleh, nato pa se spomnijo, da prihaja pomlad, in se v veselem delu veselijo in skačejo v zrak.
Izdajanje knjižnih del v založbi se je začelo v dveh zbirkah – Mali in Žepni knjižnici Ognjišča. Da je bila želja po branju v tistem času zelo velika, dokazujejo številke, saj je bila prva izdana knjiga prodana v nakladi 40.000 izvodov. V letu 1967 so izšle tri knjige – poleg omenjene še Moč ljubezni o Maksimiljanu Kolbeju in knjiga Če Gospod kliče. S tem so bili položeni temelji za založniško dejavnost. 
Začnimo najprej pri zbiri in odločitvi za izdajo knjige. O tem je Božo povedal, da »se informiramo o novostih z obiski mednarodnih knjižnih sejmov (Frankfurt, Bologna), hkrati pa nam med letom ponudbe pošiljajo sedaj že stari znanci iz velikih tujih založb.« Domači avtorji pogosto sami pošiljajo svoje rokopise, velikokrat pa se zgodi, da izdajo v knjižni obliki doživi tudi določena rubrika iz Ognjišča, ki se je bralcem priljubila. »Tako je izšlo nekaj odličnih knjig, ki so nastale iz člankov Bogdana Žorža ali Karla Gržana. Tudi veliko zgodb iz knjig v zbirki Zgodbe za dušo so lahko bralci že prebirali v reviji. Ne pa vseh!«
Ko me je nekako pri desetih letih ‘zgrabila’ strast do branja, sem v podstrešni skrinji odkril zaklad pokojne mame – knjige! Veliko jih je bilo iz bogate Slovenčeve knjižnice, med njimi tri z naslovom Bobri, ki so jih krasile številne ‘žive’ podobe slikarja Franceta Goršeta. Ob njih sem se še močneje vživel v napeto pripoved pisatelja Janez Jalna o davnih koliščarjih na sedanjem Ljubljanskem barju. Nosilec zgodbe je odločni mladenič Ostrorogi Jelen, ki se je po sporu z očetom osamosvojil, postavil novo kolišče in ustanovil družino. Ta se je razrasla v mogočen rod in Ostrorogi je postal vodilna oseba celotnega Velikega jezera. Ko je rod dosegel vrh, se je sam preselil na Dravsko polje, kjer je jezersko vodno gladino zamenjalo morje zlate pšenice. Branje me je tako prevzelo, da sem Bobre kasneje vzel v roke še večkrat. Zelo so mi bila všeč posrečena imena nastopajočih oseb, ki so ‘naravna’ in veliko povejo tudi o njihovem značaju. Takih navdušenih bralcev je bilo veliko, saj so Bobri po letu 1942/43, ko so izšli v Slovenčevi knjižnici, doživeli precej novih izdaj. To novo izdajo je ilustrirala Tamara Korošec, žal pa je med besedilom premalo podob, ki bi podžigale domišljijo (mladega) bralca.
Kardinal Carlo Maria Martini, ki je več kot dvajset let vodil milansko nadškofijo, se je po ‘upokojitvi’ leta 2002 umaknil v Jeruzalem, kamor ga je kot strokovnjaka za Sveto pismo že od nekdaj vleklo. Tam se je posvetil molitvi in študiju. Leta 2007 je k njemu prišel avstrijski jezuit Georg Sporschill, ki živi med otroki na ulicah v Romuniji in Moldaviji. »V Jeruzalemu sva se veliko pogovarjala o današnji mladini, pogosto dolgo v noč, četudi sam zgodaj vstajam,« pove kardinal v Predgovoru. »Ponoči se misli rojevajo lažje kot v stvarnosti belega dne. Kaj pričakujejo mladi? In kaj pričakuje svet od mladih. Težaven svet zahteva njihovo angažiranost. Iz nočnih pogovorov v Jeruzalemu je nastala tale knjižica.« Podnaslov O tveganjih na poti vere nakazuje, o čem je tekel pogovor.
V domačem okolju za brezžični dostop do spleta poskrbimo s pomočjo usmerjevalnika. Večina napravo pozna in smo se je navadili. Njegova namestitev in uporaba sta preprosti. V večjih stanovanjih, še posebej v hišah, pa nam včasih usmerjevalnik ne pokrije celotne površine z brezžičnim internetnim signalom. Če nam je do sedaj zadoščalo, da smo imeli s signalom pokrito območje dnevnega bivanja, se z odraščanjem otrok ali nakupom računalnika za starejše v nižjem nadstropju oz. prizidku poveča potreba po območju, kjer bi radi imeli dostop do interneta.
Asist. dr. Tomislava Popita sem obiskala na Oddelku za geologijo, ki je del Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Takoj pri vhodu je v pritličju polno vitrin s kamninami. »Zakaj pa ravno kamni?« se začudim na začetku pogovora, ko pomislim na pisane rastline in živali, ki so nekako v nasprotju s sivimi kamninami. Tomislav se nasmehne: »Narava mi je bila od nekdaj zelo všeč. Še posebej mi je všeč pokrajina in njena oblika, kadar je ta razgaljena. Ko se vzpenjaš na primer na vrh gore, je vedno manj zelenja in vedno več skal – samo kamen, to mi je bilo vedno zelo všeč. To je sicer neživa narava, vendar je na drugačen način še kako živa in zanimiva. Geologija je zelo široka veda. Najbolj atraktivne stvari so seveda vulkani, potresi, dinozavri. So pa tudi druge stvari, ki jih imamo vsak dan pred nosom, pa jih ne prepoznamo kot zelo atraktivne, čeprav v resnici so …«
je močno odvisna od temeljnih znanj in vedenj o geološki zgradbi ozemlja, prostorski razširjenosti fosilnih plazov in značilnosti sedimentov znotraj posameznih teles. Glavni problem Rebrnic v Vipavski dolini je, da teren še vedno plazi oziroma se počasi premika …« opozori Tomislav Popit.
pozitivno naravnanim glasom povedala, da je retorika veda, ki obstaja še iz časov pred Kristusom, ker so se ljudje že takrat zavedali, kako zelo pomembno je poznavanje in uporabljanje veščin javnega prepričevanja. Pa recimo, da so v Sloveniji z govorništvom začeli duhovniki. In za piko na i bi dodala, da je izrednega pomena, da se zavedamo, da imamo pravzaprav samo dve možnosti: ali nam bodo tisti, ki jim govorimo, verjeli ali pa ne. Se strinjate? Skratka, ni pomembna zgolj vsebina, ampak tudi kako vsebino posredujemo. 
Dejstvo pa je tudi, da če se bo našemu novemu znancu zdelo, da smo iskrena, zanimiva in zabavna oseba, je možnost, da bo želel z nami ostati v stiku, nas zaposliti ali z nami prijateljevati, precej večja, kot če smo nanj naredili slab vtis. Torej prvi vtis je pomemben. In to kljub temu, da ta nikoli, ampak zares nikoli, ni popolna, še manj pa relevantna ocena naše celotne osebnosti. Toda – kako se nekomu, ki ga srečamo prvič, predstaviti v najboljši možni luči, ob tem pa ne izgubiti sebe, torej ostati mi?
To ‘prenašanje’ mašne knjige so ‘narekovale’ tako imenovane kanonske table na oltarju, na katerih so bile natisnjene mašne molitve: na srednji so bile glavne (Slava, Vera, posvetilne besede), na levi ‘zadnji’ evangelij (začetek Janezovega evangelija), na desni pa darovanjske molitve. Ta stran se je imenovala listna, ker so bila tam prebrana mašna berila pogosto iz apostolskih pisem ali (po starem) listov, leva pa evangeljska, ker se je tam bral evangeljski odlomek tistega dne in še zadnji evangelij po blagoslovu na koncu maše. Polglasno branje je bilo v latinščini. Po prebranem latinskem besedilu je mašnik ob nedeljah in praznikih redno prebral evangelij še v slovenščini in sicer na prižnici pred pridigo. (sč)
Evangelist Matej omenja samomor Juda Iškariota, ki je nad svojim dejanjem izdajstva obupal (Mt 27,5). Tudi Apostolska dela prinašajo poročilo o ječarju, ki je stražil ječo v Filipih v Makedoniji in je hotel narediti samomor, ker so se med molitvijo jetnikov Pavla in Sila vrata ječe odprla in so jetnikom odpadle verige. Zato je ječar “izdrl meč in se hotel ubiti; mislil je, da so mu jetniki pobegnili” (Apd 16,27). »Pavel pa mu je zaklical z močnim glasom: “Nič žalega si ne stôri! Vsi smo še tukaj!”« (Apd 16,17). Ječar si je premislil in se še isto noč “dal krstiti z vso svojo družino” (Apd 16,33).