sv. Dominik Savio je tudi zavetnik vseh odraščajočih. In ob vsem, kar doživljajo, so jim (in tudi nam) resnično potrebni

Predvsem so nebeški in zemeljski zavetniki (mož ženi in obratno, starš otroku, prijatelj prijatelju, boter krščencu, birmancu …) tisti, ki nam stojijo ob strani v odločilnih trenutkih našega življenja. Prav zato, ker zaradi njih nismo sami, lahko tudi iz najglobljih stisk ‘zrastemo’ v večjo polnost življenja. Sv. Dominik Savio, ta “majhen, toda izreden velikan duha” (besede papeža Pija XI.) je imel srečo, da je imel ob nebeških ob sebi tudi izjemnega zemeljskega zavetnika: sv. Janeza Bosca (1815-1888). Don Bosco je vedel kako pomembno je, da doživljajo odraščajoči (seveda tudi mi starejši) sprejetost in v njej izkustvo, da so/smo vredni (ko so/smo potrjeni v božji in človeški) ljubezni. Za čas mladosti je pomembna “kratka molitev in dolga igra” ob pozorno ljubeči prisotnosti odraslih, je poudarjal, saj je to čas učenja – tudi medsebojnih odnosov. In pri tem je dragocena pristna iskrenost do sebe in bližnjih – da si lahko nekomu zavetnik, ga moraš dobro poznati; da te lahko nekdo dobro pozna, se mu moraš odkrivati … (zato tudi spoved kot samoanaliza naše realnosti in v njej odrešujoče izkustvo l/Ljubezni). Največja in najpomembnejša ob vsem pa je seveda ljubezen.
V marčevski številki Ognjišča (3/2012) sem pisal kako potrebujemo za osebno rast dnevno vsaj dvanajst objemov (potrditev, naklonjenosti, sprejetosti …) L/ljubezni – štirje nas ohranjajo v vegetaciji, osem objemov je potrebnih, da ne pregorimo, da funkcioniramo. In v odzivu ste mi  sporočili: Kadar pride nova številka Ognjišča preberemo naglas tudi vaša prispevka. /…/ Pisali ste o potrebi dvanajstih objemov v medsebojni pozornosti, da lahko rastemo. In se je nekaj dni za tem zgodilo, da je prišel najmlajši otrok – četrtošolec in nama z možem potožil: »Jaz bom ostal celo življenje mali – sploh ne bom mogel zrasti.« »Zakaj?« sva se začudila. »Zato, ker me objameta na dan komaj do sedemkrat.«
Ne pomaga nam teorija o ljubezni – mi ljudje potrebujemo izkustvo: odrešujoč objem Boga (evharistija) in osebno najbližjih. Danes smo toliki pregoreli ali potopljeni v tesnobo čutenj, ker nismo dovolj (od)rešeni v l/Ljubezni. Živ medosebni odnos je nenadomestljiv. Zaradi načina življenja, v katerega smo primorani, je iskanje nadomestkov, ki bi nas umirili v silnem porastu. Elektronske komunikacije sicer sterilizirajo naše medsebojne odnose, a jih vsaj na neki način ohranjajo: 42% otrok in mladostnikov komunicira z bližnjimi izključno po telefonu ali internetu. Stresnost življenja v pomanjkanju ljubeče prisotnosti poglablja notranjo tesnobnost. Tudi zato je omamljanje z opojnimi substancami v nenehnem porastu.
Kar naprej se odkrivajo načini kako pridobiti umirjenost v odsotnosti ljubečih bližin. Če je nekdaj učinkovalo, da smo s svinčnikom ali s prsti tapkali (v določenem ritmu udarjali) po mizi, je danes to premalo. Začeli smo tapkati po sebi. Veliko odkritje: to pomaga. Brez dvoma, vsakršno samozadovoljevanje učinkuje, a ne gre spregledati, da je vendarle izraz pomanjkanja živega odnosa. Zato je vredno biti pozoren, da ne opravičujemo nadomestke za še večje odtujevanje od zavetnikov našega življenja. Danes vse preveč tapkamo drug mimo drugega … Ob predavanju na eni izmed slovenskih šol so mi podarili glasilo, ki je v celoti izraz velike hvaležnosti medvedku Zdravku, ki ga imajo otroci ob sebi. Tapkajo ga – ob dotikih plišastega rešitelja se umirjajo. Gospa, ki nas je okužila z Zdravkom (naslov prispevka psihoterapevtke, ki je uvedla tega kosmatinca kot rešitelja) razlaga: »Meni je Zdravko najbolj všeč zato, ker si z njim lahko sami pomagate, nobenega odraslega ne potrebujete zraven.« Saj res, zakaj bi starši, ki so tako zelo zaposleni, izgubljali čas in v objemu umirili svojega otroka, če pa lahko le ti tapkajo umetnega kosmatinca in se tudi tako potolažijo. Ob medvedku postanejo celo tako močni, da lahko pomagajo odraslim. »Tokrat ste se nečesa dobrega (tapkanja) naučili prej kot vaši starši in jih lahko poučite, kako si lahko pomagajo v svojih težavah.«
Da ne bom napačno razumljen: nič nimam proti tapkanju – hvala Bogu, da otroke (in odrasle) nekaj potolaži, ko so domači nujno odsotni, mi je pa nerazumljivo, da ni to nekdo (če že ne starš, pa vsaj učitelj …  ali pa kakšna živa živalca – te imajo v domovih ostarelih, ker imajo bojda živali sedaj že višjo čustveno inteligenco kot ljudje). Otroci v prvem razredu so povedali: »Medvedek Zdravko mi je pomagal, ko sem bil jezen …« » … ko me boli glava …« »… ko sem žalosten …« Medvedka Zdravka tako zelo tapkajo, da se mu »že dela luknja. Verjetno mu je kdo hotel iztrgati srce, pa se je spomnil, da je plišast,« je ugotovil osmičar z iste šole in še dodal: »Zdravka je torej verjetno izumil zelo živčen človek.«
Tapkajo otroci, starši – žena medvedka Zdravka, mož vsekakor medvedko. Kaj če bi se raje objeli? Vem, da se zdim s tem predlogom grozno primitiven in banalen; toda, kljub vsemu, kaj če bi se vendarle poskusili objeti in ‘pocartati’ v pristni medsebojni bližini. Morda bi nam pomagalo celo bolj, kot če ob večerih, vsak sam zase, v postelji tapkamo svojega Zdravka.

Karel Gržan, Zapisi izvirov, Ognjišče (6) 2012, str. 30

Na nekem od srečanj duhovnikov je eden od sobratov rekel: »Morda včasih pomislimo, da so se dogajali čudeži samo nekoč. Ne! Tudi danes smo jim priče. Le vprašanje je, če smo nanje pozorni.«
Vedno znova doživljam znamenja, po katerih mi Bog pričuje, da me spremlja na moji poti življenja. Pogosto me prav v trenutkih brezupa po znamenju (ki mu ni naravne razlage) opogumi in mi okrepi vero in zaupanje. Tokrat bi vam rad zaupal dva izmed njih, ki sta bila tako čudna – čudežna – zame odrešujoča, da ju nisem mogel spregledat, kljub temu, da sem tudi sam okužen z boleznimi našega časa, ki se jim reče samoumevnost, brezbrižnost, površnost. Zaradi njih se ne znamo več dovolj čuditi – občudovati – se življenja veseliti. Ker sem eno izmed največjih znamenj (popolnoma nerazumljivo glede na fizične zakone) doživel v zadnjem obdobju (ki je eno izmed najtežjih v mojem življenju) po konjiču Matostu, sem izbral dve znamenji, ki sta se dogodili prav tako po naših živalskih sopotnikih.
Bila je globoka noč (v meni in navzven), ko sem se vozil proti Razborju, kjer sem takrat župnikoval. V naporih na odprtje komune za pomoč odvisnikom sem se čutil tako zelo zapuščen od človeške podpore, sočutja – bližine. V duši je zijala globoka razpoka in razpirala strašljiva brezna tesnobe. Morda porečete: »Kaj pa Bog?« So trenutki, ko se zdi tema edina resničnost. Mati Terezija je zapisala iz svojih izkustev: »Osamljenost je tako velika. Znotraj in zunaj ne najdem nikogar, na katerega bi se lahko obrnila. Vzel mi je ne le duhovno, ampak tudi človeško pomoč. Z nikomer ne morem govoriti; tudi če govorim, nič ne vstopi v mojo dušo. /…/ Če obstaja pekel – mora to biti pekel. /…/ in potem se oklepam, kakor se človek, ki nima ničesar, oklepa slamice …« In se okleneš trav, kamna, drevesa, živalce, ki stopi v tvojo sled, da bi bila – da bi bili zakrament Bližine … V soju žarometov sem ob strani ceste zagledal tri srne. Zasenčil sem luč in upočasnil vožnjo. Čisto počasi sem se jim bližal … one pa so samo stale in me … – kakor pričakovale. Zaslutil sem: te blage živali so od Boga poslano znamenje – v njih podarjena b/Bližina in v njej (po)moč in opora. Avto sem ustavil ob srnah, odprl okno in smo se zrli na dotik … tja v dušo, ki je pila tolažbo v sočutni b/Bližini. Morda bo kdo rekel: naključje. Pavle Zidar je v Spokornem romanju zapisal: »Takšna naključja so simulacije milosti.«
In evharistični čudež? Tega sem doživel v preteklem letu. V Lučah, kjer sem kaplan, se vije del telovske procesije tudi ob Lučnici. Ko smo z Najsvetejšim stopili k reki, sem zaslišal vznemirjen glas: »Poglejte!« In smo zrli: Pred vsemi je plavala z nasprotnega brega proti nam velika postrv in za njo v dolgi koloni po dve in dve – kakšnih trideset rib. In potem so plavale tik ob bregu vzporedno z Najsvetejšim dokler se procesija ni oddaljila od reke. Prevzeti smo opazovali očitno znamenje. Med vsemi so bili najbolj začudeni ribiči – po njihovem vedenju ribe od človeka zbežijo. Gotovo bi se od nas umaknile tudi tokrat, če bi jih ne pritegnilo Sveto. (Kako? To bi gotovo strokovno razložil prof. Fran Zapan iz knjige Dodajmo življenju Življenje.) Čeprav živali ne znajo pametovati, pa zmorejo zaznati. Prepričan sem, da bi bilo tudi nam ljudem bolj čarobno živeti, če bi premogli več zaznavnosti, prevzetosti ob vseh znamenjih, ki so nam dana na poti življenja – ob vseh lepotah v katere se je podpisala Lepota sama.

Karel Gržan, Zapisi izvirov, Ognjišče (6) 2013, str. 43

Ob prebiranju življenjepisov me najbolj prevzema zgodba sv. Janeza M. Vianneya (1786-1859).1 Od zgodb – pravljic pa so zame najboljše tiste izpod peresa H.C. Andersena. Kot Vianney je prestopil prag večnosti 4. avgusta (leta 1875).

sem razmišljal ob njegovi pravljici Cesarjeva nova oblačila. Škoda, če smo prepričani, da so pravljice le za otroke. Vse do 19. st. je bilo jasno, da je poduk iz njih namenjen najprej odraslim. Če bi jih brali, bi bili bolj otroški (pozitivno) in manj naivno otročji (negativno) – prej bi razbrali sleparije, opisane že v Andersenovi pravljici.
Saj jo poznate: Cesarja, ki je modni navdušenec, spravita na limanice tkalca, ki ‘izdelujeta’ čudovito blago. Vidijo pa ga lahko le tisti, ki so pametni. Dvorni uslužbenci, ki jih pošilja cesar na ogled, seveda ne upajo priznati, da ne vidijo ničesar. »Ljubi Bog,« se je zgrozil minister, »sem mar neumen? Ne smem povedati, da ne vidim blaga.« In prevaranta sta lahko za drag denar še naprej tkala v prazno. Kot tkejo, štrikajo in za povrh še kvačkajo v prazno za rešitev gospodarstva toliki politiki, bankirji in gospodarstveniki. To počno, se razume, za denar, za velik denar, ki ga zbirajo od tistih, ki jim ni odmerjen (kot njim) dohodek v štirimestni številki. Ob tem niti ne pomislijo, da bi sestopili v položaj že tako tlačenih, ki jih s svojimi ukrepi še dodatno dušijo ne le telesno – tudi duševno. Raziskave kažejo, da že ob upadu dohodka za 10% poraste samomorilnost za 3,7%. A kakor, da je to zanje le statistični podatek. Polni so idej, kako grabiti od ljudi sredstva, ne pa, kako jim omogočiti zaposlitev, da bi se lahko dostojno preživljali. In jim ni nerodno, ko s patetično resnostjo (vsaj izgledati morajo pametni, če že tako ne ravnajo) trosijo puhlice in nelogičnosti, če že ne neumnosti: očitno je blefiranje in dolgovezno nakladanje, ki je eno samo zamegljevanje dejanske situacije, predvsem pa je razvidna nesposobnost utiriti situacijo v pozitiven izhod. Pod njihovim upravljanjem vse tone, oni pa nam kar naprej razlagajo, kako nas rešujejo. (Po krčenju gospodarstva smo na vrhu – takoj za Grčijo, po korupciji pa smo svetovni prvaki!) Če vladniki že kaj rešujejo, je to njihova lastna pozicija varnosti in privilegirane udobnosti, ki si jo zagotavljajo v predanem služenju globalnemu kapitalu in njegovemu očitnemu interesu, da izgubimo pravico samoodločbe. Slovenija ima namreč toliko mikavnega naravnega bogastva. Pomislimo samo na naše bistre vode … – Kaj nafta, kapital prihodnosti je v vodah! Ne dvomim, da bo zgodovina skorumpirane politike in gospodarstvenike prepoznala kot izdajalce – ne mislim le našega naroda, pač pa nemočnega človeka, ki izgublja osnovno dostojanstvo dano mu od Boga.
Če sta v Andersenovi pravljici merila cesarja sleparja, potem merijo sleparji nas, kako in koliko nam še lahko odvzamejo (Vladne službe si neumorno izmišljajo krivične zakone, po katerih se moč kapitala zajeda v nemočne. – Po davkih in še drugače legalno kriminalno uničujejo že tako šibke tudi za lastno administrativno bohotnost!); če je postal ob prevarantih nag cesar, postajajo nagi – drsijo v revščino vedno številnejši in če je bil v pravljici naiven cesar, smo naivni mi, če bomo še naprej molčali ob vsem, kar počnejo tisti voditelji, ki jim je korupcija zmarinirala pamet. »Naša naloga je, da damo glas revnim!« je izrekel papež Frančišek. Dati glas ne le tistim, ki živijo tam nekje daleč – moj in tvoj glas potrebujejo najprej tisti, ki se naslanjajo na našo vest pred našimi vrati.
Končno je otrok zaklical vsem, ki so se sprenevedali: »Cesar nima ničesar na sebi – je nag!« Dovolj je slepomišenja! Čas je, da se odvrnemo od pretvarjanja, da je vse, kot mora biti. Ne, ‘cesar’ je nag! Ko si je to priznal tudi sam, si je rekel: »Zdržati moram do konca!« Zdržati do konca? Upam, da bo nas prej rešila pamet – ne politikov, pač pa preverjeno etičnih modrecev življenja in stroke. Časa za to pa nimamo veliko. Koncu smo namreč nevarno blizu …v

Karel Gržan, Zapisi izvirov, Ognjišče (8) 2013, str. 43

6. maja goduje sv. Dominik Savio (1842-1857). V petnajstih letih svojega življenja je dozorel v apostola vesele, razigrane svetosti, ki jo je žarel v medsebojnih odnosih. Zato tokrat razmislek o vrnitvi

Prijetno sobotno dopoldne, ki v pomladni toplini vabi na plan. Listje se izmotava iz brstja, ženitovanjsko vznemirjene ptice spletajo gnezda, sosedje izmenjujejo v pozdravih hvaležne besede o razkošju in lepoti življenja, mladi se naslanjajo na ograje domov, da se lahko naslajajo v medsebojni zaznavi, otroci se v igri skrivajo za hišnimi vogali in se odkrivajo … radost se razlega na igrališčih življenja.
Je tako? Za brstje in ptice drži. A človek …
Desetkrat je udarilo na zvon šentviške cerkve. Do oddaje na radiu Ognjišče sem imel še uro časa. In v tistem prijetnem sobotnem dopoldnevu me je pritegnilo med bližnje ljubljanske bloke. Hotel sem zaznati prebujajoče življenje, ki je tako silovito v pomladnih močeh.
A me je kmalu v iskanju bližin zajela tesnoba. Povsod je bila namreč praznina. Med tisoči družin, ki jih povezujejo stolpnice v sosedstvo, nisem videl znancev v klepetu, igrišča so samevala brez otrok, skupni vhodi, ki naj bi povezovali, so bili osamljeni – le veter je raznašal reklamno nesnago … Povsod praznina … no, skoraj povsod. Tam iz trgovine so prihajali posamezniki zazrti v svoj lastni svet.
»Kje so mladi? Kje otroci?« sem kasneje vznemirjen povprašal.
»Na Facebooku …« sem dobil v odgovor.
Če sem v članku Od sterilnosti k naravnosti v odnosu človek – prehrana (04_2011) z vami razmišljal o potrebnosti vrnitve k naravnemu v našem odnosu do hrane, se je za tokrat, ob tem doživetju, samo po sebi prebudilo razmišljanje o nevarnosti, da postanejo sterilni naši medsebojni odnosi. Ne le mladi – tudi mnogi otroci in odrasli iščejo bližino zave/arovani v ekrane in vedno manj v živo. Že res, da lahko imaš na tak način na stotine prijateljev – a so ti le navidezni. V nas pa je tako silovita potreba po dotiku – živem stiku, v katerem smo zaznani kot bližnji v sočutju bližin. Le tako se premaguje notranja osama. Vsa druga bližina je zgolj navidezna: teoretična, racionalna … ne izpolni notranjih hotenj, ne poteši, ne odreši – hladna je, sterilna … hrani našo radovednost, ne pa nas samih …
Lahko sicer razlagaš na Facebooku stotinam ‘prijateljev’ svoja doživetja, pa si vendarle sam. Če ni človek človeku bližnji v živo, je v navezi sterilnost – hlad in v dušo vedno globlje leze tesnobnost … in je ne razumeš v njenem vzroku … in jo zato kot odvisnik hraniš s tistim, kar jo rojeva. Število odvisnih, ki čemijo za računalniki in pijejo praznino (skriva se za na-videz-no vsebino), strahovito narašča. Človek ne potrebuje preveč podatkov, ker višek ustvarja možgansko brozgo; človek potrebuje le skrbno prepoznanega prijatelja (morda dva, tri) in ne več, ker je pač tako v zakonitosti prijateljevanja. In v prijateljstvu je potrebna zaznava sprejetosti in objetosti v živo. V nas je potreba po živem stiku – dotiku – objemu … Stroka ugotavlja, da je za ravnovesje potrebnih dnevno 4-8 objemov, vsaj 12 pa za stimulacijo v razvoju. Elektronika, Bogu hvala, omogoča povezavo, ne more pa vzpostaviti zaznave.
Vem, zdi se neprimerno opozarjati na nevarnosti tako imenovanih socialnih omrežij, ko so ta največji hit. Tisti, ki še niso ‘notri’ se zdijo kakor, da niso ‘in’ – da niso za naš čas prilagojeni, če že niso kar neprimerni. Preteklost pa uči, da je lahko prav na področjih, kjer so vsi za, nekaj hudo narobe. Ko je želel sv. Janez Bosko (duhovni oče Dominika Savia) v nekem kraju ustanoviti oratorij za zapuščeno mladino, pa meščani temu niso nasprotovali, tega ni storil. Njegov komentar: »Tu še hudič ne nasprotuje!« in je odšel dalje. Mnoge evforije, so se izkazale za polomije!
Brezumno čredništvo pri posameznikih že prebuja notranji odpor. Med mladimi (bolj kot med starejšimi) prepoznavam ozaveščanje, vračanje k sebi in bližnjim v pristni osebni navezi. Ko sem enemu izmed njih omenil vsebino tega prispevka je rekel: »Danes nisi faca, če si na Facebooku. Faca si, če imaš prijatelje v živo. Ko imaš vsaj enega resničnega prijatelja, potem v tebi ni potrebe, da bi se javno razkazoval in zdravil svoje frustracije s stotinami prijateljev, ki pa to niso. Ne-umno je, ker ljudje zaradi elektronskih povezav izgubljajo čut za osebni pogovor v živo. Samo še SMS in omrežja so tista, ki te odprejo v komunikacijo. Če bo šlo v tej smeri, bomo kmalu potrebovali komune, v katerih bodo pomagali k vrnitvi v pristnost in iskrenost živih odnosov. In takrat bo v srečevanju spet sreča in ne le virtualna zanimivost.«

Karel Gržan, Zapisi izvirov, Ognjišče (5) 2011, str. 36