Brane ni bil samotar od vedno, pravzaprav tudi sedaj ne mara samote, samo prenaša jo, po sili razmer pač. Tako kot prenaša življenje na robu družbe.
A ni bilo vedno tako. Mladost je bila polna obetov. Bil je zdrav, postaven fant, vranje črnih las in odkritega nasmeha, mogoče malo medel v odločitvah. To zadnje je moja mladostniška razigranost spregledala, godilo pa mi je njegovo dvorjenje. Mojo nečimrnost je dvigovalo v nebo, čustva pa se niso povzpela dlje od simpatij. Odzivala sem se ravno toliko, da sem ga zmedla. Toda on je mislil resno, smrtno resno.
Shizofrenija je prišla čisto potiho, nenapovedana mu je življenje postavila na glavo. Meni tudi, samo nekoliko kasneje.
Danes ima šestdeset let. Dober razlog, da ga obiščem.
Mesto, stavba, park, vse je tako znano, a vendar tuje. Tudi sama sem namreč marsikateri dan prebila v tej bolnišnici. Psihiatrična ji pravijo. Prostori so enaki, ljudje drugačni. Drobna ženica v preddverju je zdolgočaseno zrla predse in me ni niti opazila, ko sem šla mimo, možakar poleg nje pa me je radovedno motril. V prvem nadstropju sem naletela na mladeniča, ki me je prosil za drobiž. On pač ne ve, da sem si morala sposoditi denar za avtobus, da sem lahko prišla sem.
Braneta sem našla v sobi. Bil je čisto sam. Ležal je na postelji, z očmi uprtimi v strop, kot da bi gledal v ekran. Mogoče pa si je takole osamljen na ta praznični dan res vrtel film svojega življenja. Nikjer nobenega šopka, voščilnice, darila, skratka nič takega, kar bi dalo vedeti, da je danes zanj poseben praznik.
Ob mojem prihodu se ni niti ozrl. Očitno je že opustil misel, da ga bo ta praznični dan kdo obiskal, zato je pričakoval le bolniško sestro, kar pa ga, jasno, ni vznemirjalo. Zdrznil se je šele ob mojem ‘Živijo!’.. Vstal je s postelje, kot da bi se pod njim sprožila vzmet. Ja, sreča res lahko privabi čudne iskrice v oči. Branetove so jih bile v hipu polne. Razprla sem roke in mu tako povedala, da ga vabim v objem. Sam za kaj takega ni imel poguma. Oklenil se me je kot prijatelj, brez ognja in strasti. Nič bolj se mi ne bi približal, če bi me le potrepljal po rami.
»Vse najboljše!« Trudila sem se, da bi zvenelo čimbolj veselo in potlačila bridkost, ki se je zarezala vame ob spoznanju, kako osamljen je. Iz torbice sem vzela kos potice in zavitek cigaret. Vidno ganjen je sprejel darilo. Hvaležnost ni potrebovala besed, risala se je v njegovem nasmehu, v toplini oči, v milini njegovega izraza.
Mislim, da bi mu bilo odveč pojasnjevati, da je to vse, kar mu lahko poklonim. Vse bolj sem namreč na tesnem z denarjem. Pokojnina je že odkar pomnim enaka, cene pa ne in časi, ko sem še brkljala po vrtu, da ni bilo treba kupiti vsega, kar je šlo v lonec, so že davno mimo. Včasih mi še za kuhanje zmanjka energije, da o pranju in čiščenju ne govorim.
Misel na dom upokojencev me bega, a socialna delavka pravi, da je najbolje tako. Da bom tam bolje preskrbljena. Ja, ni zaman motrila mojega zanemarjenega domovanja.
Živeti sama je moj način življenja, toda biti sama sredi tujcev, povečini starejših od mene, je nekaj drugega. Čutim, da bolj kot kdajkoli prej potrebujem družbo. Ta ima eno samo ime: Brane – za katerega vsi vedo, da me ni nikoli prebolel. Tudi to, da za Poldetom ni bilo moškega, ki bi se zanimal zame, je znano vsem, ki me poznajo. O prijateljicah pa nič – jih pač nima vsak.
»Bi šel v dom upokojencev, jaz sem že oddala prošnjo,« predlagam Branetu. »Tam bi lahko bila skupaj.«
»Aja,« je rekel brez zanimanja.
Človek bi pričakoval, da bo po štiridesetih letih čakanja zadonel en vesel Hura, zato je tisti medli Aja prišel kot hladen tuš.
Samo njegov pogled pa je bil zgovoren. Tak, ki te na nekaj spominja. V očeh, postaranih za štirideset let, se je zrcalila enaka žalost kot tistega nesrečnega dne.
»Kako si mogla?« me je vprašal takrat.
+++
Kako sem mogla! Seveda sem mogla! Bila sem mlada in lepa, in takrat izbiraš iz barvne palete žive, vesele barve, ko si slikaš svoje življenje. Polde se je ves stvaren in smel zlil z mojim svetom. Spoznanje, da je bila to utvara, je prišla prepozno, dolgo za tistim, ko si ti doživel svoj nesrečni trenutek.
Vsakemu od nas lahko en sam trenutek zaznamuje življenje. Za Braneta je tak trenutek napočil pred štiridesetimi leti. Ponavadi je bolje, že zaradi bontona, da človek pozvoni ali vsaj potrka, tudi če so vrata odprta. Če bi se Brane držal tega, bi mu bilo takrat prizaneseno tisto osuplo odkritje. Saj sem mu nameravala povedati obzirno in čimbolj neboleče, če le ne bi tisti dan tako rekoč udrl k meni. Zaprepadeni smo bili vsi: Polde, Brane in jaz. S Poldetom naju je našel v položaju, ki ni potreboval razlage.
Ja, bila je prevara, podla in zahrbtna, taka, ki je pogled, poln pričakovanja in ljubezni, spremenila v temno brezno obupa, razočaranja in bolečine. Poznam to brezno. Tudi sama sem padla vanj in od tam zatavala v svet strahu in blodenj. Tako sva se z Branetom pravzaprav vse življenje iskala, enkrat v stvarnem svetu, spet drugič v nekih čudnih iluzijah. Srečevala sva se in razhajala, zbliževala in oddaljevala, nikoli pa nisva bila tako blizu, da bi to pomenilo biti skupaj.
+++
Tako je minilo štirideset let.
»Sedaj bi lahko bila skupaj. To ti ponujam, me razumeš?«
Gleda me podobno kot tistega nesrečnega dne. Ista žalost v pogledu, drugačen očitek.
»Zakaj si pustila, da je šlo mimo štirideset praznih let?«
»Ja, zakaj sem pustila? Ne vem, nima vsak zakaj svojega zato, mar ne?«
»Najprej je bilo preveč ljubezni, če je ljubezni sploh lahko preveč. Pri meni, mislim, da je je bilo, kajti to mi je škodilo. Potem je prišlo preveč razočaranja in preveč zamere. Tudi to mi škodi, a ne morem si pomagati. Od vsega tega mislim, da ne bi znal več živeti v dvoje, niti v domu upokojencev ne,« je misli počasi spreminjal v besede.
Jutri bo nov dan, zame, za Braneta, za vsakega od nas. Vsem se bo kaj dogajalo, le nama ne. Brane bo kupoval nasmeške z bomboni, jaz pa bom v domu upokojencev živela od spominov.
Rafaela. Ognjišče (2017) 2, str. 55

Ko je bila Nevenka stara okrog deset let, so se začele pojavljati zdravstvene težave. Po mnogih preiskavah je dobila diagnozo: distrofija mišic. Prav kmalu so ji začele pešati noge, postajale so vse slabotnejše in kmalu je morala v varstveni dom. Sprva je lahko delala še marsikaj in počutila se je koristno in sprejeto. Začela je risati in nekoč jo je priznan slikar pohvali, da je v njej skrit izjemen talent. S silno vnemo je risala in letela na krilih domišljije. Verjela je, da bo nekoč slavna slikarka. Te sanje so se razblinile, ko je ugotovila, da so ji začele odpovedovati tudi roke. Kmalu ni imela niti toliko moči, da bi v roki držala čopič.
Njena bolečina in žalost sta postali nepopisni. Ne samo zato, ker jo je vse bolelo, ampak predvsem zato, ker so vsi okoli nje delali, le ona je zmogla vsak dan manj.
V dolgih nočeh brez spanja je veliko razmišljala. Spomnila se je na babico, ki ji je govorila: »Če boš imela težave, če sama ne boš našla izhoda iz stiske, če ne boš uzrla lučke upanja, se obrni na našo ljubo Mater Marijo. Če jo boš v zaupni molitvi prosila pomoči, sem prepričana, da boš uslišana. Marija bo zate izprosila uslišanje še tako nemogoče prošnje, z njeno pomočjo boš zmogla vse.«
»Ja, zdaj imam res nemogočo prošnjo,« je zahlipala v blazino. »Kako naj bom vesela, ko vsi okrog mene nekaj delajo. Počutijo se koristne, del božjega stvarstva, ker vsak po svoje izpolnjuje božjo voljo.«
Takrat je začela še bolj goreče moliti in se zatekati k Materi Mariji. Ko se je nekega jutra zahvalila Bogu za preživeto noč, je tiho rekla: »Dragi nebeški Oče, ti najbolje veš, kaj je dobro zame. Naj se zgodi tvoja volja. Ti, Marija, pa mi pomagaj, da bom znala trpljenje osmisliti z globoko radostjo in bom del delavnih in marljivih ljudi.« Ko je rekla »amen«, se je spomnila na slikarja, o katerem je slišala, da slika z usti. Prešinilo jo je veselo spoznanje in skoraj bi glasno zakričala: »Če zmorejo drugi, potem zmorem tudi jaz!«
Komaj je dočakala, da jo je obiskala sestra. Naročila ji je, naj ji nakupi vse, kar potrebuje za slikanje. »Slikala bom z usti, zato ne pozabi na plutovinast zamašek!« je dodala.
Sestra jo je začudeno pogledala, a ji je prinesla vse, kar je naročila. Na njeno željo ji je čopič zapičila v zamašek in ji ga dala v usta. Začela je počasi, okorno, a z veliko volje in vztrajnosti. Kmalu je v njeni sobici že zažarela njena prva slika.
Zdaj slika z usti že več kot dvajset let. Njene slike so tako dovršene, da bi jih pri vsej nadarjenosti ne zmogli tisti, ko imajo zdrave roke in vse drugo, a malo volje in poguma.

KOBAL. Darinka. (zgodbe) Ognjišče (2017) 2, str. 19

Nežna barva hiše prikriva sivino notranjosti. Lepo urejeno okolje ne naznanja resničnosti, ki obstaja v tej na zunaj prijetni stavbi. Bele zavese zakrivajo notranja dogajanja. Vse je urejeno, še posebej preddverje, ki s stoli iz bambusa daje vtis poletnega počivališča. Krasijo ga lepo gojene rože, zlasti tiste velike z bohotnimi listi in bujno rastjo. Tudi lestenci pripomorejo k domačnosti velike, dolge mize, ki jo krasi ročno izdelan prt.
Prijeten dan pozne jeseni. Sonce upira žarke v sobe in sence se poigravajo po stenah. Nasmeh blažene Matere Terezije, z obrazom, ovitim v belo ruto z modrimi trakovi, na veliki sliki pozdravlja z uresničljivimi besedami: »Ubogi so naša ljubezen.«
V tej stavbi v sožitju živita zdravje in betežnost, starost in mladost. Prepletata se vihravost in spokojnost, velika pričakovanja in le želja po mirni zadnji uri. To je dom poslednjih iskric življenj, ki počasi ugašajo pred očmi tistih, ki jim nesebično podarjajo svoje moči, pozornost in spoštovanje. Z nego ter s prijazno besedo lajšajo prihod Dvojčice življenja …
Obzirno je obiskovalka povprašala mlado dekle, s kom se lahko pogovori o gospe, ki ji ni vedela ne imena, ne odkod je. Mladenka jo je ljubeznivo popeljala v sobo k osebi, ki jo je želela videti.
Obiskovalka z nasmehom pristopi k postelji. Rjuha do vratu pokriva izmučeno telo, ki ne skriva premaganih desetletij. Bledi, skoraj voščeni prsti, čvrsto držijo z rožami poslikano rjuho. Stisnjeni členki prstov nemo govorijo o naporih, delu, trpljenju, ki se ga zdaj nihče več ne spominja. Redki, beli lasje komaj še pokrivajo glavo, ki že dneve in dneve nepremično počiva na obrabljenem vzglavniku.
Bleda, upadla lica potrjujejo dolgo in mučno pot, ki se bo zanesljivo končala tukaj, v tej sobi, ki ima samo en izhod in en odhod: tja,čez cesto, na blago vzpetino, ki jo dan in noč razsvetljujejo številne svečke in krasijo sveže pa tudi umetne rože. Le napis na plošči ali križu spominja na življenje, ki začasno ugasne, da bi ponovno zažarelo v večni luči Odrešenika.
Prijazno dekle, ki se predstavi kot negovalka, z nasmehom pokliče nekam v daljavo zagledano Elizabeto. Z blagim dotikom po licih jo želi priklicati v ta trenutek in ji povedati, da ima obisk, prihajajoči pa reče, da je gospa zelo stara in da včasih zaznava okolje, večkrat pa ga ne dojame. Povpraša, če sta kaj v sorodstvu. Odvrnila je, da ni in da je sploh ne pozna. Prišla pa je zaradi nenavadnega dogodka. Ko je že nekajkrat hodila mimo doma, je namreč opazila gospo, ki je bila takrat na vozičku, in je nepremično zrla v neko sliko, naslonjeno na okno. Pomislila je, da je kdo od njenih pokojnih ali pa živečih, ki jih morda želi videti.
Negovalka je vljudno dodala, da slika predstavlja nekega svetnika, in naj se kar pomenita, če bo gospa zmožna govoriti, ter je odhitela po opravkih.
Obiskovalka je pristopila h gospe, jo pozdravila in se predstavila, da bi jo rada spoznala in se o nečem pogovorila. Pobožala jo je po laseh, se nežno dotaknila obraza in vprašala, kako se počuti, ko je danes tako lep dan. Tudi za vnukinji, ki sta jo dolga leta negovali, je povprašala. Negovalka ji je namreč povedala, da ima gospa le vnukinji, ki skrbita zanjo.
Vse besede so odhitele nekam v neznano in se niso dotaknile babice. Nemo je ležala in oči niso gledale obiskovalke, ampak nekam daleč drugam. Da bi jo zdramila, jo je nežno prijela za roko, ki je mlahavo počivala v njeni. Rahlo jo je božala po licih in žalostna opazovala mir, ki se ni dal motiti.
Nekaj trenutkov je premišljevala, ali naj sploh vznemiri to spokojnost! Pa saj je prišla zaradi babičine nedopovedljive zamaknjenosti , ki jo je izražal njen obraz, ko je zrla v sliko. Ponovno je začela pogovor, a tokrat o podobi, ki je bila na okenski polici in je gledala naravnost vanjo. Nepričakovano je starka spregovorila jasno, brez dvomov, da je to sv. Anton, ki je velik svetnik in je storil veliko čudežev. Nadaljevala je, da so to sliko njenemu bratu ukradli hudobneži, tatovi, a ko so jo našli, so jo dali njej in zdaj je ves čas z njo.
Obiskovalka je pristavila, da je zraven svetega Antona tudi ena manjša slika, in še ni dokončala stavka, ko je babica pojasnila, da je to podoba Marije Pomagaj z Brezij.
Nedoumljiva moč je bila v Elizabetinih besedah. Čudovita milina, mir in spokojnost so prežarjali njena lica. Nepopisen je bil izraz oči, ki so tako zaupljivo zrle v sveti podobi. Kot da bi se zbudila iz trdnega spanca ali se vrnila iz daljav, je jasno, razumljivo in s popolno prisotnostjo duha izrazila vse svoje zaupanje v varstvo Božje Matere in svetega Antona.
Obiskovalka je skušala nadaljevati pogovor in je vprašala za njeno ime, čeprav ji je negovalka povedala, kako je babici ime. Elizabeta se je še enkrat ozrla v podobi, za hip zastala in na vprašanje jasno odgovorila: »Micka«.
Starko v sosednji postelji je negovalka pripravljala za večerjo in jo vzdignila v položaj, ki ji najbolj odgovarja. Pazljivo ji je nastavila brisačko pod brado, zravnala vzglavnik, lase poravnala nazaj, roke povlekla na rjuho in je z neverjetno nežnostjo in potrpežljivostjo žlico za žlico dajala že onemogli, pa vendar živi osebi, ki je bila popolnoma odvisna od drugih. Usihajoče življenje se je brez zadržkov predajalo živahnemu, mlademu bitju, ki je svoje moči in veselje vsak dan podarjalo drugim in se v viharnih letih soočalo s končnostjo, z vsem, kar prinaša iztekajoče se življenje.
Iz kuhinje je odmeval vesel pogovor deklet, ki so se pripravljale streči in blažiti trpljenje osamelih bitij, ki so v domu čakala na končno slovo.
Sonce se je počasi skrivalo in bledi žarek se je za hip ustavil na sveti podobi. Svečke na gričku so vse jasneje trepetale na vzglavjih svojih varovancev.
Ob slovesu od negovalke se je obiskovalka znova ozrla na napis, ki je pri vhodu v dom naznanjal ljubezen do onemoglih. S stiskom rok in hvaležnim pogledom na sliko blažene Matere Terezija iz Kalkute sta se poslovili tudi od doživetja, ki bogati in opominja.
DRAGAR, Milanka. (zgodbe). Ognjišče (2011) 2, str. 28