Sem vaša redna bralka. Že nekaj časa se sprašujem, kaj pomeni če narediš vse potrebno za popolni odpustek, za nekoga, ki je pogubljen? Ali ima lahko pogubljena duša bližnjega še poseben vpliv nate. V smislu: če je šel moj prijatelj v pekel, se bo on še posebej potrudil, da se še jaz pogubim?
Kaj pomeni z vidika vic in pekla za nekoga, ki je naredil samomor. Pred tem pa napisal v poslovilnem pismu, da pri pogrebu ne želi imeti nič, kar je povezano s Cerkvijo. Obtožil je punco, da je ona v veliki meri kriva za njegovo odločitev. Pred tem je izgubil službo, se začel vdajati pijači, z očetom se nista razumela, starša sta bila ločena. Bil je zelo vase zaprt, nikoli ni nikomur zaupal osebnih stvari. Imel je minimalno versko vzgojo. Pri pogrebu je bil kljub vsemu prisoten duhovnik.
Že vnaprej se vam lepo zahvaljujem za odgovor.
Božena
Poskušal bom na kratko odgovoriti na vaša vprašanja, ki nikakor niso preprosta. Še posebej je nemogoče kaj zelo jasnega reči glede konkretnih oseb, ker ne poznamo njihove resnične situacije v trenutku smrti.
Kako je torej s popolnim odpustkom, pridobljenim za pogubljenega človeka? Najprej naj poudarim, da za nobenega konkretnega človeka ne moremo z gotovostjo reči, da je pogubljen. Cerkev razglaša le svetnike, glede pogubljenosti ne daje svojih sodb. To pomeni, da je trenutek smrti zelo oseben in skrivnosten dogodek, ki ga poznata samo Bog in umrli. Kaj se v dogodku prehoda iz tega življenja v večno življenje zgodi, lahko mi, ki še živimo to zemeljsko življenje, le ugibamo. Ker pa je Bog usmiljeni Oče, kot smo v izteklem izrednem letu usmiljenja ponovno globlje dojeli, si moremo predstavljati, da stori prav vse, da bi v tem končnem dogajanju na tem svetu še osvojil tega svojega otroka in mu omogočil odrešenje. Če vzamemo teoretično, da je človek pogubljen, zanj seveda popolni odpustek nima prav nobenega učinka več. Vendar pa prizadevanje in zadoščevanje tistega, ki je odpustek pridobil, nikakor ne gre v nič, ampak postane del duhovnega zaklada Cerkve, iz katerega odpustki zajemajo odrešujočo moč.
Glede vpliva rajnih na nas ne vemo veliko. Z gotovostjo lahko pričakujemo, da tisti, ki so po smrti združeni z Bogom, svetniki torej, delujejo pozitivno za naše odrešenje. To je tudi splošno učenje Cerkve. Vendar pa tudi ta vpliv ni neomejen. Bog je vsekakor med nami in rajnimi postavil ločnico, ki je sami od sebe ne moremo prestopiti. Glede pogubljenih nikakor nimamo enakega poznavanja ali razodetja kot glede odrešenih. Ker hudobni duhovi lahko negativno delujejo na nas, kljub svoji pogubljenosti, lahko sklepamo, da bi neki določen vpliv lahko imeli tudi pogubljeni ljudje. Nikakor pa ta vpliv ne more biti tako močan, da se ga s svojo svobodo in duhovnim življenjem, torej s svojo povezanostjo z Bogom, ljudje ne bi mogli osvoboditi. V nobenem primeru pa to ne more biti kakšen direkten vpliv, marveč le posredno, največkrat je povezan s spomini na tega človeka ali z notranjimi ranami, negativnimi življenjskimi vzorci, ki jih je kdo ob tem človeku dobil in jih v svoji psihični strukturi nosi naprej in ga zato lahko tudi ovirajo na poti odrešenja.
Vaše vprašanje glede samomorilcev je za nas Slovence precej aktualno, saj smo na žalost še vedno narod, ki je glede samomorilnosti v svetovnem vrhu. S pomočjo psiholoških in psihiatričnih znanj smo prišli do spoznanja, da je samomorilec skoraj dosledno v zelo nesvobodnem stanju. V sebi nosi vrsto skrivnosti, bolečin, ran, ali ima zaradi drugih izkušenj zamegljen stvaren pogled na resnično situacijo. In vse to v veliki meri vpliva na njegovo odločitev. Če vzamemo vse to v obzir, potem lahko sklepamo, da sama odločitev za samomor ne vključuje vseh elementov, ki so potrebni za tako velik greh, ki bi popolnoma prekinil človekov odnos z Bogom – kar bi seveda pomenilo pekel. Če pa so ‘olajševalne’ okoliščine botrovale temu, da je to dejanje subjektivno le bolj ali manj težki greh, potem pa seveda takšnega človeka čaka očiščevanje v vicah, ki pa se vedno ‘dobro konča’.
Ko sprašujete v konkretnem primeru glede zapisanega v poslovilnem pismu določenega rajnega človeka, lahko rečem le to, da je načelno potrebno spoštovati zadnjo željo rajnega. Tudi če ni želel imeti nič cerkvenega na pogrebu, to še nič ne določuje, kako sta se z Bogom ‘pogovorila’ v resničnem dogodku prehoda. Tega ni mogel on ne vedeti ne določiti vnaprej. Že sam vaš opis tega fanta izraža, da je bil precej zaprta osebnost z veliko ranjenosti v svoji duši; kar nam daje še več možnosti za razmišljanje, da se je v trenutku prehoda, ko mu je Bog omogočil bolj jasen in resničen pogled nase in na svoje življenje, lahko odločil bolj pozitivno.
Dogajanje ob slovesu in pogrebu umrlih pa ni namenjeno samo umrlim, ampak v veliki meri tudi tistim, ki za njim še ostanejo v tem zemeljskem življenju. Zato je prav, da odločitve glede konkretnosti ob pogrebu vključujejo tudi potrebe in želje svojcev. Če so glede prisotnosti duhovnika na pogrebu želje pokojnika in svojcev različne, je v prvi vrsti treba upoštevati pokojnikovo željo; vendar pa se kdaj iz upravičenih razlogov, ki morajo biti jasno razpoznavni, lahko upošteva tudi želja svojcev, duhovnik pa lahko svojo prisotnost na pogrebu tudi kaj prilagodi razmeram.
TURNŠEK, Marjan. (pisma) Ognjišče (2017) 2, str. 46

Adventni čas bi moral biti čas upanja ter pričakovanja božiča. Vendar za našo veliko družino in zame to za minuli advent žal ne bo veljalo. Zaznamovala nas je namreč huda tragedija, v kateri smo izgubili našo drago majhno petletno princesko Neli. Naj poudarim, da je bila njena smrt popolnoma nepričakovana, prišla je hitro in deklica ni bila prej niti slučajno nič bolna. Zato nas je to še toliko močneje pretreslo in pustilo za seboj veliko bolečino, ki jo bomo zacelili počasi, najverjetneje nikoli. Po nenadni, hitri izgubi se nam poraja tisoče vprašanj, na katera preprosto ne najdemo odgovorov. Na misel mi prihaja vprašanje, kako lahko Bog, ki tako skrbi za nas, lahko dopusti, da umre zdrav otrok, ki živi v urejeni, zakonski, verni družini, prežeti z veliko ljubezni. V Svetem pismu lahko beremo Jezusove besede: »Jaz sem luč sveta. Kdor hodi za menoj, ne bo hodil v temi, temveč bo imel luč življenja«. Kako naj torej prebolimo težko izgubo, kako naj (mogoče lažje) razumemo njeno smrt in najdemo zopet luč življenja?
Tatjana

Pred seboj imam vaše pismo, v katerem pišete o boleči izgubi vaše petletne punčke Neli. Skušala vam bom odgovoriti po svojih najboljših močeh, pa se bojim, da vam moje besede ne bodo veliko pomagale. Dobro se zavedam, da se nihče, razen vas, ne more popolnoma vživeti v vašo bolečino. Še toliko manj nekdo, ki ni nikoli sam doživel smrti otroka. Osebno tega nisem nikoli doživela, sem se pa pogovarjala z mnogimi materami, ki jih je doletela podobna usoda.
Kot razumem iz pisma, Neli ni bila edinka in je v družini več otrok. Iz pisma se da tudi razbrati, da živite v urejeni, verni družini, prežeti z veliko ljubezni. Vse to vam lahko veliko pomaga v procesu žalovanja. Vsak od vas pa bo verjetno žaloval na svoj način in si morate to drugačnost tudi dopustiti.
Svetujem vam, da se veliko pogovarjate, da si dopustite biti žalostni, pa obenem tudi veseli, ko tako nanese. Pomislite, kako bi ob kakšni stvari reagirala Neli, kaj bi rekla, česa bi se veselila in podobno. Kadar je več otrok, je zelo pomembno, da drugi otroci nimajo občutka, da starši žalujejo samo za tem otrokom in bi bilo zanje laže, če bi umrl kateri drug od otrok.

KLEVIŠAR, Metka. Ognjišče (2017) 1, str. 49

Pišem vam, ker me je sram osebno na pogovor k duhovniku, da bi mu zaupala moj problem. Sem ženska srednjih let, verujem in tudi hodim redno k maši, sprejemam vse, kar Cerkev uči. V mojem vsakdanjem življenju sem vedno delovala tako, da sem se trudila za dobro drugih, čeprav sem v zameno prejela tudi veliko slabega. Ko sem bila mlajša, sem spoznala fanta, ki sem ga kmalu vzljubila iz vsega srca in ta čista in iskrena ljubezen je trajala dolgo časa. Pričakovala sem, da se bo vse skupaj srečno končalo in se bova poročila. Pa se je zgodilo drugače, on se je poročil z drugo, in to samo zato, da je ustregel svoji materi, ki je svojega sina imela popolnoma pod komando. Ta ženska je vedno delovala proti meni, ni me marala in zdaj vidim, da je naredila vse, da bi razdrla najino zvezo. On pa ji ni smel in tudi mogel nikoli ugovarjati, vedno je bilo vse po njeno, in ni zmogel tistega koraka, da bi se ji uprl in odšel samostojno v življenje. Ona mu je dobila celo službo, se potrudila, da sta si z ženo sezidala hišo in si ustvarila dom.
Jaz sem tako izpadla iz te zgodbe in bila prepuščena svoji žalostni usodi. Sprašujem se, zakaj je Bog to dopustil, če pa je že dopustil, zakaj je ta ljubezen še naprej gorela, zakaj Bog ni usmeril mojega življenja kam drugam. Leta so tekla, meni pa ni uspelo, da bi si našla sopotnika, ob katerem bi pozabila te dogodke. Saj so prišli fantje in moški, ki bi bili lahko tudi moji, toda nisem jih ljubila, nisem čutila tistega, kot pri njem, zato se nisem spuščala v take zveze. Še naprej sem sanjarila o njem, živela iz dneva v dan in se z vsemi močmi vrgla »na delo«, da bi pozabila to žalostno zgodbo.
Potem pa se je zgodilo. Ko je že bil poročen in imel otroka, sva se, čisto po naključju, spet srečala in takrat mi je v kratkem pogovoru priznal, da me tudi on ni nikdar pozabil in še vedno hrepeni le po meni. Tako se je pokazalo, da tista iskrena in čista ljubezen izpred let še vedno živi in ni nikoli umrla. Tako sva se začela dobivati na skrivaj pri meni. Seveda se zdaj zaradi tega stanja nikakor ne počutim najbolje, saj imam vendar vest, ki me opozarja, da ne delam prav, nikakor nisem tako srečna, kot bi lahko bila … Nočem razbijati njegove družine, toda njemu se ne morem odpovedati, po vsem tistem, kar sem pretrpela, in ko se je življenje tako kruto poigralo z menoj in mi vzelo vse. On mi sicer pravi, da je dovolj, da tega nihče ne izve in če bo ta najina zveza ostala skrivnost, zaradi tega ne bo nihče trpel. In jaz sem pristala in sprejela teh nekaj trenutkov sreče, ki mi jo lahko nudi. Vem, da je to malo, zelo malo, toda druge možnosti nimam. Vedno sem prosila Boga, da bi lahko tudi jaz imela kakšno prihodnost, vedno sem sanjala o možu, ki ga bom iskreno ljubila, o družini, ki jo bova krščansko vzgajala. Zdaj pa to. Vem, zavedam se tega, da živim v grehu, to me močno teži in prav nič nisem vesela. Morda bi šla zlahka mimo tega, če ne bi bila verna – toda moja vest … Ne morem pa se odpovedati tej ljubezni, usoda me je potisnila v situacijo, ki bi si jo najmanj želela. Prosim vas, če mi lahko napišete kakšno besedo, ne obsojajte me preveč, potrebujem kakšno čisto človeško besedo razumevanja, za rešitev je verjetno malo možnosti – vem, da boste rekli, da moram to storiti jaz …
Anamarija

Sredi današnjega sveta vaše pismo ni osamljeno, saj je področje ljubezni, zvestobe in želje po skupnem življenje, eno najbolj naravnih obenem pa lahko tudi eno težavnejših življenjskih izzivov. Besede, s katerimi ste opisali hrepenenje in svoj življenjski položaj, so polne čustev in vašega čutenja. Zato bi bile mogoče bolj primerne besede čustev in tolažbe, ki pa vašega položaja, po mojem mnenju, ne bi v polnosti osvetlile in objektivno olajšale. Zato dovolite, da na vašo življenjsko izkustvo zapišem samo nekaj preprostih in iskrenih misli.
Vprašanje zakonske zveze in družinskega življenja je v naši družbo eno izmed najbolj kritičnih in včasih celo tabuiziranih tem. Tu še posebej mislim na dejstvo, da je med mladimi vrednota družinskega življenja ena izmed najbolj pomembnih in zaželenih. Čeprav jo številni mladi želijo uresničiti v svojem življenju, pa v programih osnovnih in srednjih šol o družini skoraj ni govora. O temeljnih življenjskih vprašanjih kot npr. kaj je ljubezen, kako si izbrati bodočega zakonca in kako naj v zakonskem življenju nenasilno rešujeta probleme in vzgajata morebitne otroke, šolski programi bolj ali manj močijo. Zdi se, da bi bil pogovor o tem nekaj nezaželenega in celo politično nekorektnega. Rezultat takšnega »izobraževanja«, ki bolj ali manj spregleda družinske vsebine je očiten: po sedemdesetih letih takšnega izobraževalnega sistema smo se znašli v položaju, ko je Slovenija država z najnižjim številom zakonskih zvez na tisoč prebivalcev v celotni Evropski uniji, izredno nizko rodnostjo ter sorazmerno visokim število ločitev.
Ob tem je zanimivo, da si redko kdo zastavlja vprašanje, kaj se je v zadnjih desetletjih v naši družbi zgodilo, da smo postali država, kjer številni mladi v praksi težko uresničijo svoj ideal družinskega življenja? Eden od možnih odgovorov je prej omenjena odsotnost primerne družinske vzgoje v naših šolah, prav tako pa tudi spremenjen način življenja, vedno večja zaposlenost staršev, kot tudi vedno več otrok iz ločenih družin, ki se zaradi mladostne izkušnje težje odločajo za zakonsko zvezo.
Mnogi so danes še vedno prepričani, da otroci prejmejo vsebine, povezane z družinskim življenjem od svojih staršev, pa temu ni vedno tako. Številni starši so namreč prezaposleni, preutrujeni in, kar je mogoče najpomembnejše, niso usposobljeni govoriti o tej vrednoti. Zato so mnogi mnenja, naj bi šola mladega človeka izobrazila o pomenu ljubezni, pripravi na zakon in drugih življenjskih vprašanjih, povezanih z družino. Ob tem pa je znano, da naj bi šola učence predvsem izobraževala in ne vzgajala. Zato tovrstne vzgojne izobraževalne vsebine še vedno nimajo ustreznega mesta in so pogostokrat spregledane.
Zato ni nenavadno, da je med nami vedno več mladih, ki se odločijo bolj ali manj za začasno skupno bivanje zunaj zakonske zveze oz. živijo sami. Prav tako je vedno več ljudi, ki so iskreno vstopili v zakonsko in družinsko življenje v upanju, da bodo to uresničili, kasneje pa so jih razmere pripeljale v življenjske položaj, ko so oni ali pa njihovi sozakonci izgubili upanje ter po ločitvi ostali sami. Vzrok takšnih zakonskih neuspehov niso samo značajski in drugi problemi, temveč tudi to, ker ljudje v svojih šolskih letih, niso pridobili znanja o tem, kako izbrati primernega sozakonca, se z njim pogovarjati, na kakšen način reševati zakonske probleme, kako vzgajati otroke idr. Dejansko imamo danes pravo »epidemijo« nesrečnih ljudi, ki v svojem življenju iz različnih razlogov niso uspeli ustanoviti družine oz. uresničiti svojega družinskega ideala. V nekem smislu bi lahko rekli, da so to nekakšni »novodobni mučenci«, ko so zaradi pomanjkljivega izobraževanja, družbene in medijske klime prezgodaj »nasedli« temu svetu in se prezgodaj podali v svet spolnosti, nekritičnega vzpostavljanja odnosov in na koncu nepripravljeni vstopili v zakonsko in družinsko življenje, ki ga potem niso uresničili. Zato vaša življenjska zgodba, ki ste jo v uvodu zapisali, ni edina. Vedno več ljudi ima podobno izkustvo, ki ga doživljajo kot svoj zelo velik življenjski problem.
V vašem konkretnem primeru gre za neuresničeno ljubezen iz mladosti, ki je po spletu okoliščin stopila v ozadje, potem pa se je po dolgih letih ponovno prebudila. Danes je vaš prijatelj že poročen in ima otroke, prav tako pa ste v položaju, ko se z njim redno srečujete. Takšna situacija za vas in zanj ni najlažja, saj je potrebno ta odnos skrivati in ga v javnosti zanikati. Poleg tega se dobro zavedate, da vse to lahko na koncu vodi v razpad njegove družine, česar pa si nobeden od vaju ne želi. V takšnem položaju si lahko človek zastavi zelo različna vprašanja od tega, ali res ni mogoče obvladati samega sebe ter se iz spoštovanja do njega in njegove družine ustaviti? Ali bodo takšna dejanja dolgoročno pozitivno vplivala tako na vaše in njegovo telesno kot tudi duševno zdravje? Znano je, da takšne skrite zveze predstavljajo stalen stres in čustveno stisko, ki lahko negativno vpliva na oba. Prav tako pa je pomembno vprašanje, kako vpliva takšen odnos na vajino vero? Vsako človekovo dejanje ima namreč tudi svojo duhovno razsežnost, ki lahko duhovno življenje bogati in krepi, ali pa ga ogroža.
Zapisali ste, da ne želite obsojanja, temveč »čisto človeško besedo razumevanja«. To je delikatno pričakovanje, saj ste mnenja, da vas moram na neki način razumeti in podpirati v vaši odločitvi. To pa je seveda zelo težko, saj v tem odnosu niste samo vi in vaš prijatelj. S svojo odločitvijo, da boste ponovno vstopili v njegovo življenje, ste vstopili tudi v njegovo družino, do česar pa človek nima pravice. Staro življenjsko pravilo govori, da nikoli ne stori tistega, kar ne bi želel, da drugi stori tebi. Vprašanje je, kako bi vi doživljali takšen položaj, če bi bili v vlogi njegove žene in matere njegovih otrok. Ali bi takšen odnos odobravali, ali pa bi ga preprosto tolerirali? V svetu, ko zakonsko in družinsko življenje nima vedno podpore ne pri delodajalcih, ne v medijih in družbi ter se pogostokrat konča z ločitvijo, je vrednota zakonske zveze in družine, po mojem mnenju, odgovornost vseh ljudi. Vsak je odgovoren za zakonsko zvezo in zvestobo bližnjega ter temu primerno mora sprejemati svoje odločitve in se temu primerno tudi omejiti. Vem da boste rekli, da je potrebno ljubezen spoštovati. Res pa je tudi, da ljubezen ni merilo vsega. V vašem primeru zunanji človek težko vidi samo ljubezen. Njegove misli gredo najprej k vam, ki nimate lahkega življenja; nato gredo k njemu, ki je razpet med dve ženski, ter nenazadnje k ženi in otrokom, ki danes mogoče še ničesar ne slutijo. Nikjer tudi ni zapisano, da vajin odnos ne bo postal nekega dne (v primeru ločitve) vir bolečine, trpljenja in žalosti, česar si pa nobeden od vaju najbrž ne želi.
Ljudje, ki živimo vero, smo povabljeni, da svoje življenjske odločitve sprejemamo odgovorno. Pri tem naši interesi in občutja ne morejo biti edini kriterij odločitve. Premislek o morebitnih posledicah naših dejanj, iskren medosebni pogovor ter obvladovanje samega sebe, je vedno ključnega pomena. Kristjani smo prav tako povabljeni, da življenje vedno sprejmemo v vseh razsežnostih – tudi z omejitvami in križi. Vsega namreč ni mogoče uresničiti, prav tako pa nam naš pogled na ljubezen ne more dati »licence«, da se odločamo kot nam trenutno ustreza.
Številni ljudje, v vašem življenjskem položaju, pogumno sprejmejo tudi takšen križ in iz spoštovanja in ljubezni do prijateljev, ne vstopajo v njihove družine. Na ta način pogumno skrbijo za tisto, kar je njihovim ljubljenim osebam najdragocenejše: to je za njihovo zakonsko in družinsko življenje. K takšnemu spoštovanju je povabljen vsak človek, tudi midva.
STREHOVEC, Tadej (Pisma) Ognjišče (2011) 1, str. 104