Tovarišica Marija je med odmorom rada jedla jabolka. Imela je lepo navado, da je jabolko, preden ga je ugriznila, vselej obrisala v zgornji del rokava svoje klotaste halje. Šele potem je vanj zasadila svoje zobe.
Nekoč je ugriznila tudi naše trikraljevsko koledovanje.
Kljub neutrudnemu preganjanju, ki so ga izvajali miličniki, varuhi družbenega reda, se je pri nas vsako leto kar nekaj skupin obleklo v svete tri kralje. Običaj je po vojni obudila naša mama, ko je Kroflovega Štefka, Makija in mene oblekla v tri modre in nas naučila tudi preprosto kolednico: Mi smo sveti trije kralji iz dežele Jutrove …
Naslednje leto sta bili že dve skupini. Druga, katero so sestavljali otroci, ki so stanovali v gradu, je pela zelo staro koledniško pesem, bolj primerno za Florjanovo kot za Tri kralje, a bila je zelo lepa in še dobro se spominjam njenega zaključka: Mi se od vas poslavljamo, * Bogu vas izročamo. * Bog vas varuj, svet Florjan, * vašo hišo in vaš stan.
Tako je bilo potem iz leta v leto. Trška skupina je pela bolj po trgu, graščinska pa bolj po obrobju. A včasih smo se vendarle srečali pri isti hiši, peli pri istih hišah vsak svojo kolednico, vsi skupaj imeli isti strah: miličnike in tovarišico Marijo.
V zadnjem letniku osnovne šole smo bili pionirji tik pred tem, da nas kolektivno sprejmejo v mladinsko organizacijo. Toda pred tem so bili še Sveti trije kralji.
Majina mama je predlagala, da bi se za zadnje trikraljevanje naučili novo kolednico, ki bi jo triglasno peli Dragica, Maja in jaz. Obe deklici sta peli kot angelčka, jaz pa sem vlekel tretji glas. Menda je kar lepo zvenelo.
Poslušajte veseli glas, * doline, hribi, vsaka vas: * Sin Božji se nam je rodil, * človeštvu grehe je izmil. * Hvala Bogu se glasi, * glorija naj mu doni!
Mama nam je naredila široke kikle, nekaj je prišila na plašče, iz vate nam je napravila brade in brke, zlate krone smo si sami izrezali iz risalnega papirja, ki smo ga pobarvali rumeno. Mene, ki sem bil Boltežar, je mama počrnila z ožganim zamaškom, da sem bil kot da bi me iz dimnika potegnili.
Peli smo po več hišah v trgu. Upali smo si peti tudi v hišah, kjer je bila doma trška smetana: pri ravnateljevi, zdravnikovi in živinozdravnikovi družini.
A naslednje jutro …
»Pred tablo naj stopijo Maja, Dragica in Ana!« je ukazala tovarišica Marija. Včeraj še blagozveneči trije kralji smo zdaj stali osramočeni pred razredom.
Tovarišica Marija je zelo jasno razložila, da smo se s tem, ko smo hodili po kraju kot nekakšni cerkveni koledniki, zelo osmešili in istočasno prizadeli čast razreda, ki je kolektivno kandidiral za sprejem v mladinsko organizacijo. Razen tega smo pri tej maškaradi prepevali nekakšne pobožne pesmi, s čimer smo se hudo pregrešili zoper pionirsko in mladinsko čast in da Boga itak ni in da je najhuje, ker sta pri teh reakcionarnih obredih sodelovali tudi deklici, ki sta bili doslej vzorni, posebno Maja, ki poje v zboru, in da bi deklici morali biti pametnejši, če je že deček ponorel. Povedala je še, da trojka ne bo mogla iti naprej v šole, ker ne bomo dobili štipendije, štipendije pa ne bomo dobili, ker ne bomo sprejeti v mladinsko organizacijo in ne bomo smeli v mladinske brigade, kamor nas zaradi treh kraljev ne bodo vzeli.
»Sramujte se!«
Maja je bila najbolj pogumna: »Tovarišica Marija! Dovolj imam tega!«
»Kaj si rekla, Maja? Doslej si bila vzorna učenka in bi se lahko vpisala na učiteljišče, če …« je hotela tovarišica še nekaj dodati.
»Ravnatelju se bom pritožila, če bo treba, še na okraj! Tisto štipendijo hočem in na učiteljišče tudi hočem!« je povzdignila glas Maja, da smo vso ostrmeli, odkod taka ogorčenost iz te nežne dušice. V svojem besu je bila še lepša kot kdaj koli prej.
Tovarišica Marija je bila nekaj časa brez besed, potem pa je svoje prejšnje besede začela jemati nazaj. »No, nisem mislila, da se ti ne bi mogla vpisati na učiteljišče, če ne boš več hodila v tiste tri kralje, seveda. Toda Ana, ta bi že morala vedeti, kaj dela. Vzame dve najboljši deklici v razredu in ju vlači okrog. Zato se resno bojim, da je vam zapravila štipendijo!«
Maja je spet povzdignila glas in rekla, da bomo vsi trije šli naprej v šole in da Bog je in da štipendijo mora dobiti in konec. Zahtevala je ravnatelja.
Ravnatelj je bil izredno inteligenten človek. Nasproti tovarišici Mariji je bil v težkem položaju, ker ni bil v partiji in ni vedel, kdo stoji za njo. V mirnem tonu je povedal, da naj take pogovore rešujemo pri uri moralne vzgoje, ki jo vodi razrednik.
Razrednik je poznal Majo kot dobro učenko in odlično solistko v šolskem zboru in jo je potolažil, da se bo zagotovo lahko vpisala na učiteljišče in da ji bo prošnjo sam napisal in naj tega tovarišici Mariji ne zamerimo preveč.
Odpustili smo ji, v šole smo šli, v mladinske brigade nam ni bilo treba. Maja pa je postala učiteljica, kot je želela.
HAFNAR, Martina. (Zgodbe). Ognjišče (2017) 1, str. 56

Mirno in tiho je bilo v izbi. Slišalo se je enakomerno tiktakanje velike stenske ure ter rahel šelest, kadar je ženica častitljivih let, edina prebivalka stare kmečke hiše, obrnila list v knjigi. Sedela je v svojem naslanjaču in bila zatopljena v Jalnovega Ovčarja Marka. Šele ko ji je desetletni vnuk že drugič voščil dober večer, je dvignila pogled proti njemu in se preselila iz Jalnovih časov v sedanjost.
»O, glej ga, si že prišel!« se ga je razveselila.
»Saj je že čas, babica! Šest je ura. Zgodaj rada večerjaš, potem pa v miru bereš dolgo v noč.«
»Kaj pa naj počnem drugega v teh dolgih zimskih večerih! Za nobeno delo nisem več sposobna. Pa se zato prav nič ne pritožujem. Dobro se mi godi, kot še nikoli v življenju. Še kuhati mi ni treba, vse mi prinesete. Lahko berem, kar sem si prej vedno želela, pa ni bilo časa.«
Nejc je odložil cekar na mizo, sedel na klop k peči in se zamišljeno zazrl v tla. »Kaj je novega, Nejc?« je vprašala babica in se trudila, da bi ujela njegov pogled. Čutila je, da na mladi duši njenega vnučka leži nekaj težkega. »Novega? Nič. Doma je vse po starem.« »Pa v šoli?« ni odnehala babica. »Pred časom smo dobili novega sošolca.« »Kakšen pa je?« je bila radovedna.«Zaenkrat o Eriku, tako mu je ime, ne vem mnogo. Saj skoraj nič ne govori. V zadnji klopi sedi, čisto sam, tam je bil namreč prost sedež. Tako plah je, drobcen in skromno oblečen. Z mamo sta prišla v naš kraje od nekod daleč. Očeta nima. Nekateri sošolci ga gledajo zviška in mu pravijo ‘reva’. On pa ne reče nikomur nič slabega. Vsako jutro, ko vstopi v razred, pozdravi in ko odhajamo domov, se lepo poslovi od nas. Eden od sošolcev, tisti Gaber, ki je od vseh v razredu najbolj divji, ga kar naprej izziva. Postavil sem se za Erika, pa se je začel Gaber norčevati še iz mene in mi celo groziti s pestmi. Prestrašil sem se in zbežal … Erik se mi zelo smili. Čutim, da je dobrega srca. Rad ga imam.«
»Prav, da si se postavil na Erikovo stran. Ne smeš odnehati. Nikoli, kadar imaš prav – če v srcu čutiš, da delaš za nekaj dobrega. Četudi bi bili vsi proti tebi, ne smeš bojazljivo skloniti glave, se potuhniti ali celo pobegniti. Vztrajaj in verjemi, prej ali slej te bodo začeli spoštovati. Mnogi bodo na tvoji strani, ko bodo videli, da ravnaš prav. Močni boste. Dobro bo zmagalo! Sprejeti bližnjega, torej vsakega človeka, je naša dolžnost. Govorim ti iz svoje življenjske izkušnje.« »Iz izkušnje?« »Da. Doživela sem, da so mi ljudje zaprli vrata. In doživela sem, da so me sprejeli. » »Babi, povej, kako je to bilo? Kdaj?«
»No, pa poslušaj. Bilo pred več kot petdesetimi leti. Zima je bila huda, da je drevje kar pokalo, s streh so visele dolge ledene sveče, snega je bilo da pasu. Začel se je čas močnih prehladov. Moja starejša otroka – sedem in pet let stari deklici – sta bila zdrava, hudo pa se je prehladil najmlajši, Jernej, tvoj oče, ki je imel takrat komaj deset mesecev. Morala sem ga čimprej spraviti do zdravnika. Zavila sem ga v toplo odejo in se z njim v naročju peš odpravila do avtobusne postaje, ki je bila precej oddaljena od naše domačije, kjer živim še zdaj. Bilo je že pozno popoldne, ko sem se pripeljala v mesto in hitela v zdravstveni dom. Ko sva po dolgem čakanju prišla na vrsto, naju je sprejel prijazen zdravnik, Jerneja je skrbno pregledal in napisal recept za zdravila. Pomiril me je, da bi predpisana zdravila morala pomagati, če pa bi bilo kaj narobe, naj otroka nemudoma prinesem nazaj. Šla sem v lekarno, dobila potrebna zdravila in tekla na avtobusno postajo, da bi ujela zadnji avtobus, ki pelje proti domu, a sem ga zamudila. Kaj zdaj? Najprej sem pomislila, da bi se domov odpravila kar peš, a s Ptuja do našega doma v Halozah je več kot deset kilometrov. Kako naj v tem mrzlem zimskem večeru pešačim z desetmesečnim otrokom v naročju, ki ni več lahak, poleg tega pa je še hudo bolan? Začutila sem, da se tudi mene loteva vročina. Vsa zaskrbljena sem se napotila iz mesta. Ko že skoraj nisem mogle več hoditi, sem sklenila, da bom prosila za prenočišče. Hodila sem od hiše do hiše in trkala na vrata. Le redka so se odprla, pa še takrat se je kdo prikazal med vrati le za trenutek: ko je zagledal pred seboj izmučeno žensko z jokajočim otrokom v naročju, je vrata naglo zaprl. Na smrt utrujena sem blodila dalje. Znašla sem se pred skromno hiško med visokimi drevesi. Čeprav je bilo znotraj že temno, sem močno potrkala na vrata. In glej, v notranjosti se je prižgala luč, vrata so se odprla in na pragu sta se prikazala mož in žena srednjih let. Na hitro sem izjecljala, v kako težki preizkušnji sem se znašla. Brez spraševanja, brez nepotrebnih besed in brez oklevanja sta me prijazno povabila noter, me posadila za mizo v topli kuhinji, pred mene pa postavila krožnik kislega zelja in kos kruha. Zelo mi je teknilo. ‘Glejte, skromno je pri nas … kar nerodno mi je, da vam ne morem ponuditi kaj bolj … če boste zadovoljni s tistim starim divanom tam v kotu,« je rekla prijazna gospodinja. ‘Hvala, zelo ste dobri … prav lepo bova spala z mojim otročičkom tam … večno vam bom hvaležna,’ sem odgovorila. Tako sem z bolnim otrokom prenočila pri preprostih in revnih, toda po srčni dobroti bogatih ljudeh … Vidiš, Nejc, ljudje v lepih hišah so me odklanjali, ko sem najbolj potrebovala njihovo pomoč, bila pa sem sprejeta v revni hišici. To je bil zame tudi nauk za življenje: vedno sprejmi vsakega človeka, nikoli nobenega ne odkloni! Spomnila sem tudi, kako so odklanjali Marijo in Jožefa v Betlehemu, ko sta iskala prenočišča … In tako je bil Jezus rojen v hlevu …«
»Babica, obljubim ti, da se bom zavzel za Erika. Postal bom njegov prijatelj in ga bom branil.« »Lepo od tebe, Nejc. Vem, da boš svojo obljubo držal. Še nekaj bi ti rada rekla: zelo bom vesela, če ob božičnih praznikih pripelješ Erika in njegovo mamo k meni. Rada bi ju spoznala. Naj čutita, da sta nekje toplo sprejeta.« »Bom, babi, bom. Gotovo bosta rada prišla. S sestro pa ti bova pomagala pripraviti kosilo. Vsem nam bo lepo!«
Babica je objela svojega vnuka. Dolgo je stiskala k sebi to ljubljeno dete, ki ji v teh poznih letih življenja prinaša toliko sreče. V njenem srcu se je prižgala iskrica upanja, da bo Nejc nekoč, ko odraste, znal s svojo srčno dobroto svetiti v temo sebičnosti, ki se zgrinja nad ta naš svet …
SITAR, Nives. (zgodbe) Ognjišče (2011) 1, str. 28