Revija - Revija Ognjišče

Štirideset dni brez cigarete

Napisal marko na 8. marca 2017. Objavljeno v Pismo meseca.

V postu nas duhovniki vabijo k odpovedi hrani, pijači, telefonom, televiziji in vsako leto tudi alkoholu. Pomislimo na akcijo 40 dni brez alkohola! Kaj pa cigarete? Vidim, da kadi tudi veliko duhovnikov. Pa se tej temi spretno izognejo. Sama sem nekadilka, poročena s kadilcem že dvajset let. Imava tudi odrasle otroke, ki že ‘pridno’ stopajo po očetovih stopinjah.
Cigarete in z njimi povezan smrad prenašam vsako leto težje, a storiti ne morem ničesar. Lahko se lepo oblečem, si uredim frizuro, skuham, pospravim stanovanje, a nisem toliko vredna kot košček papirja in žlica vanj zvitih smeti. Lepo je poznati svojo vrednost in vedeti, da jutranja kava z ženo nikoli ni tako dobra, kot tista s cigareto, da intimnost nikoli ni tisto pravo, ker manjka pika na i. Na sprehode in obiske ne hodiva več skupaj, ker iščeva različno družbo.
Zakaj sem se poročila s kadilcem? Bila sem mlada in zaljubljena kot toliko drugih. Pri maši sem dolgo prosila zanj, zdaj samo še zase. Bog mi daj moči, da zdržim. Imam malo prijateljev nekadilcev, tudi sodelavci kadijo, zato o tem ne govorim z nikomer. Mož je prepričan v svoj prav, še spovednik mi je rekel, naj mu kupim cigarete. Kaj bi ta svetoval ženi alkoholika? Naj mu kupi še kakšen liter, pa naj ga skupaj izpraznita in bodo problemi manjši? Cigareta je danes znak odraslosti, nekadilci smo moteči dejavniki napredne slovenske družbe. Kakšen je vaš komentar?
Mojca

Hvala za vaše pismo, v katerem ste na začetku opozorili na pomen postnega časa in postne odpovedi. Cerkev nam sicer predpisuje posebno obliko posta in zdržka, a prav je, da se vsakdo izmed nas v postnem času odpove še kakšni stvari. Sam naj so odloči, kateri. Dobro je, da za postni čas naredimo načrt. Tako na osebni ravni kot v družini. Tudi nekatere župnije si naredijo načrt: na primer, komu bodo namenili darove, ki jih bodo zbrali s postnimi odpovedmi. Kdo bi si lahko odtrgoval od jedi ali pijače, zato ker je skop. Pri postu pa gre za nekaj drugega: odpovem se eni stvari, da se lahko posvetim drugi. Npr: odpovem se gledanju televizije, da lahko obiščem osamljenega ali bolnika, tisti čas namenim pogovoru v družini ali pa pogovoru z Bogom v molitvi. Sredstva, ki jih prihranim, ko se odpovem neki razvadi (kava, alkohol, cigarete), namenim potrebnim.
Modro je, da v začetku postnega časa ne delamo preveč sklepov, ker je potem nevarnost, da se ne bomo nobenega držali, ali da se ne odpovedujemo, preveč stvarem, ker se tega ne bomo mogli držati. Odločimo se za eno ali dve stvari, pa se teh res držimo.
Najbolje je, da se odločimo, da se bomo odpovedal tisti stvari, ki se ji težje odpovemo ali da popravimo napake, ki motijo tudi druge. Večja ko je žrtev, večje je zasluženje. Namen naše odpovedi je približevanje Jezusovi žrtvi v trpljenju.
Tako je Slovenska Karitas začela z akcijo 40 dni brez alkohola, ki se je v Sloveniji zelo oprijela. Menila je, da pri nas alkohol povzroča veliko gorja: pomislimo na prometne nesreče, ki jih povzročijo vinjeni vozniki, pa na trpljenje družin, kjer pije kdo od članov … Nekateri menijo, da bi bilo bolje, kot da se popolnoma odrečemo alkoholu, naučiti ljudi zmerno piti: kozarec vina pri obedu. Tudi to lahko imamo za dobro postno vajo, da namesto dveh kozarcev popijemo samo polovico kozarca.

Vi sprašujete o odpovedi cigaretam. Iz že napisanega lahko rečemo, da je tudi odpoved cigaretam ena od oblik posta. Za tiste, ki jim kajenje veliko pomeni, bi bila to kar težka odpoved. Zdi pa se mi, da težave pri vašem možu ne izvirajo od kajenja. Sam poznam precej kadilcev, ki so povsem normalni ljudje. Niso ‘zateženi’, ne terorizirajo, niso prepričani samo v svoj prav. So kot nekadilci – ljudje z dobrimi in slabimi lastnostmi. Pa ne zagovarjam kajenja. Vemo, da je škodljivo zdravju. V zadnjih letih je tudi naša družba naredila veliko v boju proti tej razvadi. Tako je v javnih prostorih kajenje prepovedano. Ko danes gledamo arhivske posnetke sej politikov pred leti in vidimo, da na teh sejah kadijo, se nam zdi to neverjetno. Kljub vsem prepovedim je med mnogimi mladimi kajenje še vedno zelo razširjeno. Tudi vaši otroci spadajo mednje, kakor pišete.
Najbrž tudi vaš mož ne bi postal drug človek samo zato, če bi nehal kaditi. To, da zanj, kljub temu, da skuhate in pospravite stanovanje, niste “toliko vredni kot košček papirja in žlica vanj zvitih smeti” in da “jutranja kava z ženo nikoli ni tako dobra, kot tista s cigareto” kaže, da je nekaj narobe z značajem vašega moža ali z vajinim medsebojnim odnosom.

Odpovem se gledanju televizije, da lahko obiščem osamljenega ali bolnika. Sredstva, ki jih prihranim, ko se odpovem neki razvadi (kava, alkohol, cigarete), namenim potrebnim.

V tem duhu tudi gledam na spovednikov nasvet, ko vam je dejal, da mu kupite cigarete. Predvidevam, da ni želel podpirati kajenja. Tudi vsi duhovniki, ki kadijo, ne zagovarjajo kajenja. Spominjam se duhovnika, svojega kateheta, ki je kadil, pa nam je mladostnikom dejal, naj se tega ne naučimo, ker je škodljivo. Očitno pa sam ni zmogel toliko moči, da bi nehal kaditi. Bil pa je odličen katehet in pridigar ter dober duhovnik. Najbrž vam je spovednik hotel reči: približajte se možu. Naredite prvi korak in stopite do njega. Pogovorita se. Povejta si, kaj vaju moti in kako bi izboljšala medsebojni odnos.
Svetoval bi vama, da se najprej sama pogovorita o odnosu v zakonu, pa tudi, da poiščeta pomoč pri kakšnem družinskem svetovalcu. Danes v Sloveniji ne manjka družinskih centrov, ki delujejo v okviru Cerkve. Morda vama bodo tam mogli pomagati.
Za skladen odnos v zakonu se je treba truditi, pa tudi moliti in prositi Boga zanj. Najbolje, da to zakonca naredita skupaj. Ne smemo obupati in reči: Ne bom več molil, ampak vztrajati v molitvi tudi takrat, ko ne doživimo takojšnjih sadov svoje molitve.
Morda bo za vaju z možem najtežji, a najkoristnejši post to, da se usedeta, se pogovorita in potem poiščeta pomoč pri kakšnem družinskem svetovalcu. V začetku sem napisal, da je prav, da se odpovemo tisti stvari, ki je za nas težka, ali pa naredimo kakšno težko stvar. Morda je za vaju z možem to prav medsebojni pogovor.
Namen naše odpovedi je približevanje Jezusovi žrtvi v trpljenju. On naj vama in vsem nam stoji ob strani v postnih premagovanjih in prizadevanjih.

Božo Rustja, Štirideset dni brez cigarete. (Pismo meseca). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 3, str. 6-7

dr. Vladimir Vukašinović

Napisal marko na 3. marca 2017. Objavljeno v Gost meseca.

“Ko se postimo, ne jemo zaradi Boga in se z vsem bitjem združujemo z njim.”

Za postni čas je Ognjišče – Slomškova založba poskrbela za prevod knjige z naslovom Post – pot v življenje, delo dveh priznanih profesorjev iz Univerze v Beogradu. Prof. dr. Vladimir Vukašinović in prof. dr. Vesna Dimitrijević Srećković sta svoje znanje in vedenje o zdravilnem postu, s katerim Bog zdravi tudi najbolj težke bolezni srca in ožilja, zapisala in jih v obliki knjige ponudila svojim bralcem. Knjiga je bila zelo dobro sprejeta in je doživela že več ponatisov in prevodov. Za naše bralce sta avtorja velikodušno dovolila, da se knjiga prevede tudi v slovenski jezik. Ob priložnosti predstavitve slovesnega prevoda smo prof. dr. Vladimirja Vukašinovića prosili za pogovor o njegovem delu, življenju in knjigi o postu.

– Zanimivo, da ste se odločili, da napišete knjigo o postu. Zakaj prav o postu? Vlada med ljudmi tako zanimanje za post, da ste ravno zato napisal knjigo?
Tema posta se je zelo spontano pojavila pred mano in pred drugim avtorjem te knjige, pred prof. dr. Vesno Dimitrijević Srećković. Ona je zdravnica endokrinologinja in univerzitetna profesorica in hkrati aktivna vernica naše Cerkve. Oba se postiva in veva, kako veliko vrednost ima post v našem življenju, zato sva želela, da to ponudiva našim bralcem. Predvsem tistim, ki se še nikoli niso postili, kakor tudi tistim, ki se redno postijo, pa kljub temu še ne poznajo vseh koristnih učinkov za zdravje, ki jih lahko post prinese našemu življenju. Najin najgloblji motiv je bil, pomagati ljudem, da bi s pomočjo posta ponovno odkrili vero oz. da bi svojo vero bolje razumeli.
– Kakšna je razlika med hujšanjem in postom?
Ogromna. Pri hujšanju se odrekamo hrani samo zato, da bi izgubili na teži, medtem ko je izguba telesne teže v postu samo ena izmed koristnih učinkov te duhovne discipline. Posebne prehrane (diéte) nimajo svoje duhovnosti, medtem ko je post prepleten z molitvijo in različnimi oblikami duhovne askeze. Zato je veliko bolj zapleten pojav. Post je vedno dejanje skupnosti – vsi kristjani se postimo in tako na viden način kažemo in izkušamo, kako nas vera povezuje. Posebne vrste prehrane pa so individualne, namenjene posameznikom in majhnim skupinam ljudi. Posebne vrste prehrane – diéte – so v celoti “delo naših rok”, ker prihajajo iz človeka in se pri človeku tudi končajo. Post pa je delo Božjih rok, je navdihnjen od Boga in človeka vodi k Bogu. Še veliko drugega bi lahko našteli, vendar mora vsak zase v svojem življenju odkriti to razliko in jo primerno ovrednotiti.
– Prosimo vas, povejte kaj o sebi? Iz kakšne družine izhajate? Kako ste živeli vero v njej?

Diéte – so v celoti “delo naših rok”, post pa je delo Božjih rok, je navdihnjen od Boga in človeka vodi k Bogu.

Rodil sem se pred 50 leti v mestu Zrenjanin v osrednjem Banatu. Moji starši so bili delavci, pridni in požrtvovalni. Oba, oče in mama, sta v drugi svetovni vojni izgubila svoje starše. Tako je oče odraščal v domu za vojne sirote in mati pri sorodnikih, oba pa brez verske vzgoje. Deležna sta bila neke vrste nevere, zato tudi jaz nisem odraščal v hiši, kjer bi bila vera aktivna. Ko sem hodil v srednjo šolo, sem nekega večera vstopil v svetišče Device Marije v mojem domačem mestu (kjer sem kasneje postal diakon) in sem se zelo začudil. V svetišču so bili ljudje s svečami v rokah, vonjal sem vonj kadila, zbor je pel žalostne, vendar zelo slovesne melodije, ki jih takrat nisem razumel, ampak so v meni prebudila močna čustva. Pridružil sem se ljudem in v roko vzel svečo, šel za njimi in pustil, da me je vse to močno prevzelo. Kasneje sem ugotovil, da je bilo to na večer velikega petka in jaz sem se takrat prvič približal razpetemu Kristusu na križu in poljubil njegovo sveto telo in poslušal zveličavne besede cerkvene molitve. Duhovnik Andjelko Stojanović, pravi ribič ljudi, me je takrat opazil in ugotovil, da nisem redni vernik in da se pri svetem obredu ne znajdem. Zato se mi je približal, me je potrepljal po rami in rekel: “Mladenič, pridi kakšen dan, da se malo pogovoriva.” Presenečen sem mu odgovoril: “Oče, lahko pridem jutri?” Naslednji dan je bila velika sobota, ko imajo duhovniki polno dela, kot veste. Toda duhovnik, ki je govoril z mano, mi ni rekel: “Ne jutri, pridi rajši kakšen drug dan”. Pogledal me je s svojimi globokimi očmi in rekel: “Pridi!” Prišel sem in tistega kraja nisem več zapustil.
– Kdaj ste se odločili, da postanete duhovnik?

Ko se oseba posti, to pomeni, da ne je tega, kar si v večji ali manjši meri želi njegova narava, ampak je to, kar mu po Božji volji nudi Cerkev, zdravi in celi svojo voljo.

Čeprav sem z vsem srcem vzljubil Cerkev in teologijo, takrat še nisem razmišljal, da bi postal duhovnik. To se mi je zdelo tako vzvišeno in sveto, da sebe nisem videl v tem poklicu. Zato sem vpisal študij književnosti. Obiskal sem onega duhovnika, da se od njega poslovim, ker sem odšel služit vojaški rok. Pri njem je bil tisti večer na obisku škof dr. Amfilohije Radović. To je bilo leta 1986. Danes je črnogorski metropolit. Njegova prva škofija je bila v Banatu. Pogovarjali smo se o moji vojaščini in o mojem študiju. Škof me je vprašal, kaj bom študiral. Rekel sem, da književnost. Potem me je vprašal, zakaj se nisem vpisal na teološko fakulteto? Ogovoril sem mu nekaj podobnega, kar sem pravkar povedal. Nato mi je rekel: “Z mojim blagoslovom se vpiši na teološko fakulteto. Cerkev ni kraj samovolje in lastne presoje, ampak sveti kraj poslušnosti Božji volji, ki sedaj od tebe zahteva, da to storiš”. Nato sem rekel: “Bodi blagoslovljeno”. Dovolite mi, da povem, od tega načela nikoli nisem odstopil. Vse, kar se je v moji službi Cerkvi pomembnega dogajalo, je bilo vedno povezano s povabilom nekoga ali na predlog nekoga in njegov blagoslov. Torej sem živel in tako živim še danes.
– Kako je potekala vaša študijska pot? Kje ste študirali in kje ste se specializirali?
Teološka fakulteta, na kateri poučujem že 21 let, je moja ‘alma mater’ na vseh stopnjah študija. Na njej sem diplomiral, magistriral in doktoriral. Magisterij in doktorsko disertacijo sem pisal iz liturgike, prav tako je večina mojih knjig in raziskovanj povezanih s to teološko disciplino. V zadnjih desetih letih intenzivno raziskujem in razvijam sam in skupaj s študenti, katerim sem mentor pri njihovih doktoratih, novosti v liturgiki. To je zgodovina srbskega češčenja. Tako skušamo na podlagi rokopisov in starih spisov obnavljati pristno češčenje srbske Cerkve in pojasniti razloge za njihov nastanek, razvoj in spremembe nekaterih elementov v molitvenem življenju.
– Pravoslavni duhovniki ste poročeni in imate družine. Lahko poveste kaj o svoji družini in o tej svoji izkušnji?
Pravoslavni duhovniki se lahko poročijo ali pa so menihi in živijo v celibatu, kot je to v katoliški Cerkvi, vendar je teh zadnjih, vsaj v naši Cerkvi, bolj malo. Prepričani smo, da je vprašanje izbire življenjskega stanu, tesno povezan z notranjo poklicanostjo duhovnika. Nekdo si izbere samsko življenje, drugi se odloči za zakon. To je prepuščeno osebni odločitvi kandidatov za duhovništvo. Zase sem izbral zakonski stan. Poročil sem se, postal diakon in potem duhovnik. Kmalu smo dobili prvega sina in hčer in potem še dva sinova. Najstarejši je star 25 let, najmlajši 12. Če so stvari dobro postavljene, potem družina ni ovira v duhovnikovem življenju. Ravno nasprotno. Daje mu moč in podporo, da se lahko iskreno posveti svojemu poklicu. Družina je hkrati najboljše ogledalo duhovnikove službe. Njegova vera, njegova molitev, njegov post, njegova požrtvovalnost se najbolj vidi v veri, molitvi in postu članov njegove družine. Oni so do duhovnikovega življenja tudi najbolj ‘kritični’ ali pa ‘pomočniki’. Tisti, ki nima družine, se lahko, ko pride domov, tudi skrije pred drugimi. Poročen duhovnik pa je vedno na očeh drugih, tako župljanov, kakor svoje družine. Vsi ti ga nenehno spominjajo, da Bog vidi naše življenje. Družina je neke vrste duhovna telovadnica za duhovnika.
– Predavate na teološki fakulteti v Beogradu. Imate veliko študentov. Kdo se danes v Srbiji odloča za študij teologije?

Naši študentje prihajajo z različnimi motivi in iz različnih socialnih, ekonomskih in kulturnih okolij. Nekateri prihajajo iz krščanskih družin, drugi so spreobrnjenci. Eni želijo postati duhovniki, drugi katehisti, mnogi pa študirajo samo zato, da poglobijo in utrdijo svojo vero. Vendar pa obstaja še nekaj globljega kot je vse to. Spominjam se in si bom zapomnil do konca svojega življenja, kako nam je naš profesor Nove zaveze, sedanji bački škof dr. Irinej Bulović, pri prvi uri predavanja rekel: “Dragi študentje, kdor se ne zaveda, da ga je na to mesto pripeljala Gospodova roka in da je tudi vam osebno namenjena ista poklicanost, kot so jo imeli apostoli Peter in Andrej, Jakob in Janez in drugi apostoli – ta ne razume, da se nahaja na posebnem mestu.” Skratka, ne glede na osebne razloge, zaradi katerih pride nekdo študirat na našo fakulteto, je notranji razlog vsem skupen.
Ko opazujemo od zunaj, se nam zdi, da ima pravoslavje veliko vlogo v srbski družbi. Po padcu komunizma pa sploh. Kako pa vi gledate na to? Kakšen vpliv ima danes pravoslavna Cerkev na srbsko družbo?
Dejstvo, da je Srbska pravoslavna Cerkev vedno skrbela za ljudi in da je v težkih časih ohranjala njegovo versko in narodno identiteto, vse to prispeva k temu, da ima srbski narod veliko spoštovanje do svoje Cerkve. Spoštovanje in ljubezen do Cerkev pa še ne pomeni, da ljudje cerkev tudi redno obiskujejo. Zadnji statistični podatki iz leta 2016 poročajo, da se je 85% prebivalstva v Srbiji opredelilo za pripadnike Srbske pravoslavne Cerkve. Če pa gledamo pravoslavna svetišča v Srbiji v nedeljo zjutraj, bomo v njih videli veliko manjše število vernikov. Kaj nam to pove? Prvič, da vloge Cerkve v družbi in v narodu ni mogoče oceniti z rednim obiskovanjem svetišč, pa čeprav bi duhovniki to radi videli. Obstajajo namreč še druge oblike. Srbija, kakor tudi vsa Evropa, potrebuje novo evangelizacijo, da bi se znova odkrile pristne korenine verskega življenja – to sta molitev in post.
– Pred leti ste izdali knjigo Post – pot v življenje. Knjiga je bila zelo dobro sprejeta med vašimi bralci. Knjiga je doživela kar nekaj prevodov. Sedaj je na voljo tudi v slovenskem jeziku. Se vam zdi, da je ‘post’ pomembna tema za Cerkev?
Na začetku želim poudariti dejstvo, da sva knjigo z naslovom Post – pot v življenje napisala skupaj z dr. Vesno Dimitrijević Srećković, ki je redna profesorica medicine na Univerzi v Beogradu. To se je zgodilo prvič v zgodovini, da sva dva profesorja z iste univerze – jaz sem profesor na fakulteti za pravoslavno teologijo – skupaj objavila knjigo. V Srbiji je bila večkrat ponatisnjena. Priljubljenost same knjige – v teh dneh končujemo angleški in ruski prevod – je pokazala, da se lahko iz takšnega sodelovanja rodijo zelo koristni sadovi. To nam pove, da post ni le pomembna tema za Cerkev, ampak tudi za družbo kot celoto.
– Kakšen pomen ima post za pravoslavno Cerkev?
Pomen posta v duhovnem življenju pravoslavnih kristjanov je velik. To je razvidno na več načinov. Če preštejemo postne dneve v enem letu – ko se postimo en dan ali vsako sredo in petek, ko se za post izberejo trije ali štirje dnevi – potem vidimo, da je skoraj enako število postnih in mesnih dni v letu. Poleg tega kvantitativnega vidika ima post zelo velik pomen tudi za različne duhovne prakse in pobožne tradicije, ki so ohranjene v pravoslavni Cerkvi. Post je obvezna priprava na evharistijo v smislu odpovedi hrani in pijači, od polnoči do prejema svetega obhajila; je sestavni del kesanja, ker je skupaj s priznanjem, priprava na obhajilo. Post se pridružuje številnim molitvam in se lahko razume kot prostovoljno sprejeta, pobožna žrtev za Boga. Vendar, kaj je njegova vsebina in zakaj ni samo zaželen, ampak je nujno potreben v naši duhovni rasti? O tem bi lahko na dolgo govorili, vendar bom izpostavil samo nekaj osnovnih poudarkov. Starozavezni Adam je v raju prekršil Božjo postno postavo. Jedel je, česar ne bi smel jesti, in s tem napačnim prehranjevanjem je uničil odnos z Bogom. Zaradi prekršitve postne postave se je človekove volje polastil greh, ker po svoji naravi ni bila več sposobna slediti Božji volji, ampak je zaradi neke svojevrstne grešnosti odvračala in še odvrača človeka od Boga. Ko se oseba posti, to pomeni, da ne je tega, kar si v večji ali manjši meri želi njegova narava, ampak je to, kar mu po Božji volji nudi Cerkev, zdravi in celi svojo voljo, pravzaprav spreminja svojo naravo in jo dviga na raven duhovnega življenja. Kakor molitev povezuje človeka z Bogom, ker se človek z besedami obrača k Bogu in z njim vzpostavlja verbalni oz. intelektualni odnos, tako tudi post združuje Boga in človeka. Ko človek je ali ne je zaradi Boga, se z vsem svojim bitjem združuje z njim. Naši ljudje pravijo: “V hiši, v kateri se ljudje postijo, sedi za mizo sam nevidni Kristus Odrešenik in obeduje z njimi.” To zelo drži.
– Ali se vam zdi, da se o postu danes premalo govori v medijih in sploh v Cerkvi?
Vsi mediji, razen cerkvenih, o postu danes zelo malo govorijo. To pomeni, da imamo zelo težko nalogo, da bi se ta tema in praksa posta zopet vrnila med širši krog vernikov in tistih, ki so na tem, da to postanejo. Ta knjiga je skromen poskus tega. To izraža njena misijonarska vsebina. Na tisoče ljudi je, ki nikoli ne bi vzeli v roke knjige o postu in se tudi nikoli ne bi postili, vendar so se prav zaradi svoje bolezni, ki jo post preprečuje, zdravi ali lajša, začeli postiti. Na ta način pridejo v stik s samim Kristusom. On lahko tudi po tej poti prebudi njihova srca.
– Knjiga o postu opozarja na veliko bolezni (srca, ožilja), ki se lahko ozdravijo s postno prehrano. Ali po vašem mnenju telesne bolezni ozdravlja postna prehrana ali vera v Boga?
Na vaše vprašanje bom tudi jaz odgovoril z vprašanjem – zakaj je Gospod na tako nenavaden način ozdravil sleporojenega? Zakaj se je ‘mučil’ s tem, da je naredil blato in z njim pomazal njegove oči in potem je ‘mučil’ še njega, da se je moral umiti v vodi, ko bi mu lahko preprosto rekel: Spreglej! In bi spregledal? Mislim, da je to storil zaradi tega, da bi v ves materialni svet, ki nas obdaja, in v hrano, položil svojo zdravilno moč, ki zdravi skozi vsa zdravila in tudi skozi postno obliko prehrane. Torej – ali postna prehrana zdravi? Zdravi! S čim? Z močjo vsemogočnega Boga. Vera in življenje po veri – to je tisto umivanje v vodi – je naš prispevek k zdravljenju.
– Kateri ‘postni’ jedilnik, ki je objavljen v knjigi, vam je najbolj pri srcu in zakaj?
Meni je ‘najljubši najstarejši’ postni jedilnik. Ko nastopi čas velikega posta in njegova stroga verska določila in ker se prav takrat začne poletje in se vse okrog nas obnavlja, se v meni prebudi posebno razpoloženje in ta čas doživljam na posebno globok način.
– Ali nameravate izdati še kakšno podobno knjigo?
S kolegico prof. dr. Vesno Dimitrijević Srećković pripravljava novo knjigo, ki bo govorila o razmerju med depresijo, metaboličnim sindrom in postom. Njene raziskave, ki jih že vrsto let predstavlja na kongresih endokrinologov po svetu in rezultati, do katerih je prišla, kažejo na močno povezavo naštetih pojavov. Jaz bom to področje opisoval s teološke in duhovne perspektive. Nova knjiga je že pred vrati.
– Kaj svetujete slovenskim bralcem?
Slovenskim bralcem želim, da bi ob postni praksi poglobili svoje duhovno življenje. Tako se ne bodo šli nekih ‘novotarij’ z Vzhoda. Ravno nasprotno. Nadaljevali bodo prakso starih krščanskih časov, ko so se na Vzhodu in Zahodu rojevali mnogi puščavniki. Brez dvoma bodo na ta način okrepili tudi svoje telesno, duhovno in duševno zdravje.

Prof. dr. Vladimir Vukašinović
je rojen leta 1967 v Zrenjaninu. Odraščal je v neverni družini in se kot odrasel oklenil krščanstva. Je poročen in oče štirih otrok. V pravoslavnega duhovnika je bil posvečen leta 1992. Od leta 1996 predava liturgiko na Pravoslavni teološki fakulteti Univerze v Beogradu. Je avtor številnih knjig in znanstvenih razprav o razvoju liturgije v Srbski pravoslavni cerkvi. Prof. dr. Vukašinović sodeluje z mnogimi mednarodnimi znanstvenimi ustanovami in je voditelj Inštituta za kulturo svetega Mons Haemus (http://moh.sr) in Inštituta za liturgiko in cerkveno umetnost.

pogovor pripravila Božo Rustja in Stanislav Slatinek

dr. Vladimir Vukašinović. (Gost meseca) Ognjišče, 2017, leto 53, št. 3, str. 8-13.

Vsakdanje spraševanje vesti

Napisal marko na 3. marca 2017. Objavljeno v Kratki odgovori.

Vem, da je spraševanje vesti sestavni del zakramenta svete spovedi: poglobimo se vase in se vprašamo, v čem smo grešili. Učitelji duhovnega življenja priporočajo vsakdanje spraševanje vesti. Kako to opravimo? (Zinka)
Vesti si ne sprašujemo samo kristjani, temveč vsi, ki si iskreno prizadevajo postati boljši. Judovska deklica Ana Frank, ki je umrla leta 1945 v nemškem taborišču, je v svoj dnevnik zapisala: »Ljudje bi bili boljši in prijaznejši, če bi si vsak večer priklicali pred oči, kaj so čez dan počeli, in potem premislili, kaj je bilo prav in kaj narobe. Na ta način se skušaš nehote vsak dan znova poboljšati in sčasoma boš že kaj dosegel.« Sveti Ignacij Lojolski, ustanovitelj jezuitskega reda, piše, da mora spraševanje vesti ki ga opravljamo (celo) dvakrat na dan, temeljiti na petih točkah: 1. postaviti se v Božjo navzočnost, 2. zahvaliti se za dobro, ki smo ga prejeli, 3. priznati storjene grehe, 4. kesati se in prositi odpuščanja, 5. odločiti se, kaj bomo storili (popoldne ali) naslednji dan. Spraševanje vesti ne sme samo ugotavljati napak, ampak mora videti pretekli dan z Božjimi očmi in povezati z Bogom vse, kar se je zgodilo. (sč)

Silvester Čuk, Ognjišče (2017) 3, str. 50

Pet Mojzesovih knjig

Napisal marko na 3. marca 2017. Objavljeno v Kratki odgovori.

Med svetopisemskimi odlomki, ki jih je Cerkev izbrala za mašna berila, pogosto slišimo tiste, ki so vzete iz Mojzesovih knjig in so v Svetem pismu čisto na začetku. Mojzesovih knjig je pet. Zanima me, zakaj jih je ravno pet in od kdaj? (Martin)
Petero Mojzesovih z eno besedo imenujemo Pentatevh (gr. Peteroknjižje – pet knjižnih zvitkov). Svetopisemski strokovnjaki razlagajo, da je ta naziv prevzet iz Septuaginte (grškega prevoda knjig Stare zaveze v 3. stol. pred Kr.). Vsaka od Mojzesovih knjig ima naslov, ki se nanaša na njeno vsebino: Geneza (Nastanek/Stvarjenje), Eksodus (Izhod), Levitik (Bogoslužni predpisi), Numeri (Preštevanje), Devteronomij (Druga postavodaja). Ti naslovi so bili skoraj nespremenjeni sprejeti v latinščino. Judje so te knjige imenovali Tora (Postava, navodilo). Izraelova postava so bile temelj življenja izvoljenega ljudstva. Za Izrael so bile versko izredno pomembne. V Pentatevhu je opisana najstarejša zgodovina Izraela od stvarjenja sveta do Mojzesove smrti pred osvojitvijo obljubljene dežele. V pripoved je vpletenih mnogo zakonskih besedil. (sč)

Silvester Čuk, Ognjišče (2017) 3, str. 46

Pozdrav “Gospod z vami”

Napisal marko na 3. marca 2017. Objavljeno v Kratki odgovori.

Sveta maša se začenja z znamenjem križa, nato pa mašnik zbrane vernike pozdravi; navadno (zlasti med tednom) z “Gospod z vami”, verniki pa odgovorijo “In s tvojim duhom”. Od kod izvira ta bogoslužni pozdrav in kaj pomeni? (Ana)
Pozdrav “Gospod z vami” izraža dvoje: željo, da bi čutili Božjo bližino, pa tudi resnico, da je Bog z nami. ko smo zbrani v njegovem imenu. Pozdrav “Gospod z vami” najdemo že v Svetem pismu stare zaveze (Rut 2,4). Odgovor vernikov se glasi “In s tvojim duhom”. V Svetem pismu na več mestih beremo ‘tvoj duh’ namesto ‘ti’ (Gal 6,18). Ta pozdrav se v katoliškem bogoslužju pogosto uporablja ne le kot pozdrav na začetku maše ali kakšnega drugega bogoslužnega dejanja, ampak tudi kot opozorilo in povabilo k sodelovanju: med mašo pred hvalospevom in pred blagoslovom. Krščanstvo ga je prevzelo po tem, kako je angel pozdravil Marijo ob napovedi, da bo postala Odrešenikova mati: »Gospod je s teboj!« (Lk 1,28). Škof na začetku maše ne pozdravi “Gospod z vami”, ampak pravi “Mir z vami”, kakor je vstali Kristus pozdravil svoje učence, ko se jim je prikazal. Škofje so namreč nasledniki apostolov in imajo polnost duhovništva. V latinščini, ki je bila pred drugim vatikanskim koncilom uradni bogoslužni jezik, se ta pozdrav glasi: “Dominus vobiscum – Et cum spiritu tuo”. (sč)

Silvester Čuk, Ognjišče (2017) 3, str. 48

Me želite razveseliti? Berite sveto pismo.

Napisal marko na 28. februarja 2017. Objavljeno v MP Megafon.

Koliko Bog preko Svetega pisma spregovori na srce tebi? Ali Sveto pismo kdaj prebiraš tudi sam?

Morda bi mi odgovoril, da Sveto pismo tako ali tako poslušamo pri sveti maši, beremo pri mladinskem verouku in na duhovnih vajah, ali pa bi dodal, da je ta knjiga preobsežna in povrh vsega še težko razumljiva. Če se že lotiš branja knjig, verjetno rajši prebereš kakšno zanimivo dramo, znanstveno fantastiko ali kaj drugega. Sveto pismo največkrat leži doma na polici, na njem pa se nabira prah …
Strinjam se s teboj, da je Sveto pismo res obsežna knjiga. Sama sem na začetku študija teologije imela težave z določenimi odlomki, ker mi niso bili razumljivi. Bila sem neizkušena v branju svete knjige in da sem začela razumevati vsebino, sem morala vztrajati. Vztrajati in se naučiti pravilno brati. Preden pa prideš do tega, je treba osvojiti nekaj korakov. Že Svetopisemska družba Slovenije ima za nas napotke, kako najbolje začeti z branjem Svetega pisma. Ko odlomek izbereš, je najprej zelo pomembno, da preučiš njegovo ozadje. V nasprotnem primeru ti bodo marsikatere stvari nejasne in sporne, to pa te bo odvrnilo od nadaljnjega branja. Že na začetku je torej dobro vedeti, ali bereš življenjepis, kot so npr. evangeliji, zgodovinsko knjigo, npr. odlomke o kralju Davidu, ali pa so to pisma cerkvam po svetu ali določenim osebam. Svetopisemska družba tudi priporoča, da si odlomek večkrat prebereš, izpišeš ali podčrtaš besede, ki se ti zdijo pomembne, poskušaš najti kakšne posebne fraze in primerjave. Ko ti to uspe, preberi vse skupaj še enkrat in poskušaj najti smisel celotnega odlomka. Pri tem ni pomembno, da iz besedila najdeš ravno tisto, kar si želiš slišati. Pozabavaj se s preučevanjem, postavljaj si vprašanja, kot so: Kaj to pomeni mojemu srcu? Ali mi po teh besedah govori Bog? Mi morda povzroča hrepenenje, globoko žejo? Kaj naj storim? Nevede lahko spoznaš kakšno močno sporočilo, ki ti spremeni življenje. Kajti moč Svetega pisma je tako zelo nepredvidljiva.

»Me želite razveseliti? Berite Sveto pismo. Sveto pismo ni narejeno zato, da bi bilo odloženo na neko polico. Narejeno je predvsem za to, da se ga drži v roki, da se ga pogosto bere, vsak dan, tako sami kot v družbi.«

BERIMO GA SKUPAJ
Ko prideš do kakšnega res zanimivega sporočila, ga deli še s kom. Kajti nekdo drug je ob enakem odlomku ugotovil drugačno sporočilo, mogoče se mu je kaj zdelo sporno in zaradi tega lahko vajin pogovor kmalu preide v zanimivo debato. In ne samo to, zraven dobiš tudi dobrega prijatelja. Kje pa lahko sploh najdeš nekoga, ki Sveto pismo prebira na tak način, če ga morda že tvoji znanci ne? Obstaja veliko delavnic, predavanj in skupin, kjer lahko srečaš take ljudi. Morda imate kakšno svetopisemsko skupino tudi v vaši ali sosednji župniji. Brez sramu se jim pridruži, zagotovo te bodo veseli!
Za živo branje Svetega pisma poskrbi tudi Svetopisemski maraton. Kaj sploh je to? To je dogodek izmeničnega nepretrganega branja Svetega pisma vseh 24 ur na dan. Prvič je bil Svetopisemski maraton pri nas pripravljen leta 2007, od leta 2012 pa so začeli izvajati tudi mini Svetopisemske maratone, ki v času velikega maratona potekajo v krajih drugod po Sloveniji.
V ospredju ni tekmovanje v hitrostnem branju Svetega pisma, ampak je prebiranje Božje besede hkrati tudi molitev za bralca in poslušalce. Beseda maraton nakazuje, da gre za vztrajanje, saj ob Božji besedi udeleženci bedijo teden dni, podnevi in ponoči. Ja, tudi ponoči. Sliši se kot izziv, kaj praviš? Bi se pridružil, šel vsaj pogledat? Zamisli si, da nekdo tudi ob enajsti uri zvečer, ko bi pokukal v cerkev, bere Sveto pismo. S tem simbolno pričuje, da sta Bog in Njegova beseda vedno med nami. Vse ure in dni. Navdušujoče, kajne? V času Svetopisemskega maratona se izmenja okoli 1000 bralcev in zakaj ne bi bil med njimi tudi ti? Šele na tem dogodku boš spoznal, da ljudi, ki berejo Sveto pismo in o njem premišljujejo, ni tako malo, kot morda izgleda.
In če morda še vedno dvomiš, da bi začel bolj redno prebirati Sveto pismo, naj te spodbudijo besede papeža Frančiška, na kakšen način se branja Svetega pisma loti sam: »Nisem jaz tisti, ki gleda Njega, ampak On gleda mene: Bog je zares tam, navzoč. Tako se mu pustim opazovati in v svoji globini čutim – in to seveda ni sentimentalizem – kaj mi pravi Gospod. Včasih tudi ne govori in takrat ne čutim ničesar, samo praznino … A potrpežljivo ostanem tam in ga tako čakam, berem in molim. Molim sede, ker ne morem klečati. Včasih med molitvijo tudi zaspim. A nič zato: sem kakor otrok, ki je ob svojem očetu, in to je tisto, kar šteje.«

LAH, Barbara (Megafon), Ognjišče (2017) 2, str. 78

Križev pot

Napisal marko na 28. februarja 2017. Objavljeno v Za začetek.

Včasih na svoji poti naletim na kak majhen križ.
In če res ni prevelik, ga poberem. Včasih.
Pospravim ga v žep ali pa si ga, če sem pri volji, obesim okoli vratu. Da ga še drugi lahko vidijo. In občudujejo. Ali pa se zgražajo. Odvisno pač, ali so si s križem navzkriž ali ne.
A teh malih, drobnih križev je ob poti vse polno. Tako se moji žepi napolnijo in vrat je okinčan z njimi kot izložba prodajalne s spominki in nabožnimi predmeti ob kaki romarski cerkvi.
Teh malih, drobnih križev je ob poti toliko, da se jim začnem izogibati. Pretvarjam se, da jih ne vidim. Naučim se jih spregledati. Konec koncev se tudi navadim nanje in sčasoma jih res še opazim ne več, predvsem pa jih nimam za mar.

Včasih na svoji poti naletim na kak večji križ.
Poberem ga. Sploh, če je ravno prav velik, da ga lahko uporabim kot pohodno palico in mi je v pomoč. Še lažje in bolj varno lahko stopam. Z njim lažje dosežem, kaj kar mi je previsoko ali predaleč … Približam si, potegnem k sebi ali pa potisnem od sebe stran.
Tak križ lahko uporabim tudi kot orožje: obranim se ali pa odpodim od sebe, če se kaj zapodi vame in me oblaja. Pa tudi sam lahko zagrozim ali celo udarim. O, križ je močno orožje …
Tudi teh večjih križev je ob poti kar nekaj, a več kot enega težko prenašam s sabo. V napoto mi je in v spotiko. Dobro no, morda si vzamem še enega, največ dva … za rezervo, če se kaj polomi … Več pa res ne!

A včasih na svoji poti naletim na res velik križ.
Pravi križ. Križ, vreden svojega imena. In vreden človeka.
Zbojim se ga. Prestrašim se ga. Premlad sem. Prestar. Preveč bolan. Prezaposlen. Preveč srečen. Poročen. Sam in osamljen. Nepripravljen. Neveren. Prepobožen. Preponosen. Žejen. Lačen. Utrujen. Zadnje, kar v tem trenutku potrebujem, je ta ogromna prekrižana gmota.
In zato grem mimo. Zaobidem tudi drugega. Še pri tretjem se morda lahko pretvarjam, da ga ne vidim. Četrti pa leži povprek na moji poti in hočeš nočeš se ga moram dotakniti. Če že zaradi drugega ne, že zato, da ga umaknem. Da grem lahko naprej.

Približam se mu torej … Premerim ga z očmi in ga, takole v mislih najprej, potežkam.
Težek je … Že na pogled je težek …
Sklonim se … Se ga dotaknem …
Primem ga … Ga objamem …
Dvignem ga … in si ga naložim na rame …
Kot da je ustvarjen prav zame …
Najprej me pritisne k tlom. Preseka me in mi vzame sapo. Globoko vdihnem in zberem vse svoje moči. Premaknem se, naredim prvi korak. Pa še enega. In še enega. Saj gre …
Pazim na ravnotežje. Pazim, da mi križ ne zdrsne z ramen … iz rok …
Grem. Počasneje kot prej. S preudarkom in premislekom. Izbiram samo prave poti.
Težko je in naporno. Samotno. Redko srečam kakega Simona ali Veroniko.
Sploh vzponi so zahtevni. A grem. Zmorem tudi zadnji klanec, ko na gori – vsem na očem – odložim križ. Domišljal sem si, da bom brez bremena kar poletel … pa se le zgrudim. In ležem na križ.
In nisem več sam svoj.
Noge mi povlečejo navzdol, v globino … k zemlji, iz katere sem izšel. Nad mojo glavo je napis, ki se norčuje iz mene. Priča o tem, kako me vidi svet. In je resničen le na pol.
Roke mi potegnejo levo in desno. Do skrajnih mej. Da začutim svoje telo, sebe samega, razpetega med zlo in svetost.
Na sredi pa je moje ubogo srce. Prav tam, kjer se stranici križa prekrižata … kjer se srečata.

In kakor sem v začetku objel križ … in ga nosil… čutim, kako me zdaj križ objame. In me drži.
Gregor Čušin

Ognjišče (2017) 03, str. 3

Urednikova beležnica marec 2017

Napisal marko na 28. februarja 2017. Objavljeno v Beležnica.

Prvega marca začenjamo postni čas, zato je razumljivo, da je tudi marčevska številka postno obarvana. O postu govori že pismo meseca, pa tudi eno od pisem, ko spregovori o pomenu molitve. Postni temi je posvečena tudi priloga, ki nam prestavlja križeve pote na prostem v Sloveniji.

Zanimivo je, da nam bo o postu spregovoril pravoslavni duhovnik in teolog, ki ga predstavljamo kot gosta meseca. Morda bomo ob njegovih besedah začutili, kako prepogosto zanemarjamo moč in pomen posta v našem krščanskem življenju. Prof. Vukašinovića smo povabili kot gosta meseca tudi zato, ker je izšla njegova knjiga Post – pot v življenje. Več o knjigi na str. 13.

S postnim časom sta povezani tudi dve novi knjigi Ognjišča. Prva je zbirka štirih križevih potov Upanje v tretji dan. Naslov je vzet po prvem, meditativno obarvanem križevem potu, ki ga je pred leti napisal pokojni prof. Otmar Črnilogar. Dva križeva pota sta prevoda iz italijanščine in sta prirejena za sodelovanje skupine vernikov (Paglia, Lasconi). Eden je namenjen kot molitev za duhovnike. Več o knjigi na str. 71.

Novost na knjižnem trgu je križev pot, namenjen samo otrokom: Pobarvaj sveti križev pot. Besedilo zanj je napisala naša vestna sodelavka Berta Golob, ilustrirala pa ga je Silva Karim. Otroci bodo lahko pobarvali ilustracije ter s pomočjo staršev prebirali križev pot v verzih ter svetopisemske odlomke o Jezusovem trpljenju. Več o knjigi na str. 71.

Prav tako je svojevrstna novost ’zbirka’ treh knjig Krstno darilo. V lepi darilni škatli z ročajem so tri knjige: Moje krstne svetopisemske zgodbe, Moje prve molitve in Moja krstna spominska knjiga. Že naslovi povedo njihovo vsebino. V prvi so kratke svetopisemske zgodbe, primerne za branje najmlajšim otrokom, v drugi znane in manj znane molitve za različne priložnosti. V tretji pa bodo starši lahko beležili spomine na prva leta rasti svojega otroka. Knjige so zelo lepo in primerno darilo za krst tudi zato, ker smo doslej imeli različne knjige različnih formatov (Krstno Sveto pismo, Krstni album), sedaj pa so vse knjige v eni, lični embalaži. Več o knjigi na str. 130.

Pred dnevom bolnikov, ki smo ga letos obhajali že 25-ič, je izšla knjižica z izborom iz papeževih poslanic bolnikom z naslovom Marija Zdravje bolnikov – znamenje Božje ljubezni. Papež vsako leto ob tem dnevu napiše posebno poslanico bolnikom in trpečim. Ob letošnjem srebrnem jubileju smo izdali izbor misli papežev. Redni bralci veste, da je Ognjišče povezano z invalidi in bolniki. V vsaki številki predstavimo kakšnega invalida, vsako tretjo soboto v juniju pa Ognjišče organizira narodno romanje bolnikov, invalidov in ostarelih na Brezje. Letos bo to sobota, 17. junija in vas že sedaj vabimo na romanje.

Božo Rustja, odgovorni urednik

Laufarija Cerkno

Napisal marko na 27. februarja 2017. Objavljeno v Na obisku.

Slovensko pustno praznovanje je bogato s kulturno in narodno dediščino. Več krajev po Sloveniji je zvestih svojim maskam ali povorkam, nekaj pa jih je na slovenski ravni takih, ki izstopajo s svojo tradicijo, sporočilnostjo in odmevnostjo. Cerkno s svojo laufarijo gotovo spada v to skupino, saj se obnavlja že 65 let.

Običaj z dolgo tradicijo
V novodobni obliki je običaj res star 65 let, če pa pogledamo v zgodovino, lahko iz ustnih virov (pisnih virov ni) ugotovimo, da so laufarje na slovenska tla okoli 13. stoletja prinesli nemški priseljenci, vsekakor pa gre za poganske obrede, ki se jih lahko zasledi tudi drugod po Evropi. Gre za staroversko tradicijo, ko je zima v podobi Pusta opisana kot nerodoviten čas in ga je treba pregnati. Zato je tudi v navadi, da se v pustnem rajanju preganja zimo in jo podi proč.
Najstarejši zapis, ki postavlja laufarje v konkreten prostor in čas, sega v leto 1944 in opisuje le pet laufarskih likov. Ta zapis lahko najdemo v zapisu dr. Metoda Turnška Pod vernim krovom. To ne pomeni, da prej laufarija ni obstajala. Po ustnih izročilih je bil običaj laufarije zelo živ vse do začetka prve svetovne vojne, ko je zaradi odhoda mladih mož k vojakom in kasnejši zasedbi Italijanov vse skupaj usahnilo. Dodaten udarec je temu običaju zadala druga svetovna vojna, ko je bilo Cerkno večkrat pod silovitim vojaškim udarom in so bila uničena tako naličja kot obleke.

Oživitev običaja
Zgodba, kot jo je zapisala Milojka Magajne ob 60-letnici obnove laufarije, gre takole: Cerkljanski rojak Peter Brelih (1882–1962), živeč v Ljubljani, je že pred drugo vojno pri cerkljanskem podobarju, pozlatarju in fotografu Francu Peternelju (1883–1951) naročil tri lesene maske, ki danes predstavljajo prve materialne dokaze cerkljanske laufarije. Izdelal naj bi jih po opisu starejših Cerkljanov. Mojster je pri zbiranju tega gradiva doma zašel v težave s tedanjo posvetno in cerkveno oblastjo, zato si lesenih mask sam ni upal končati. Delo je prepustil sovaščanu, rezbarju Avguštinu Hadalinu (1876–1949), ki jih je v letu 1938 dokončal in poslal Brelihu v Ljubljano. Do danes so se ohranile vse tri. Peter Brelih je te tri maske leta 1947 predal Etnografskemu muzeju v Ljubljani. Dr. Boris Orel (1903–1962) je v letu 1948 pri Avguštinu Hadalinu naročil še eno masko Ta terjastega in jo od njega tudi prejel. Tista od prejšnjih treh je bila za nošnjo odraslega moškega premajhna. S pomočjo izkušenega etnologa dr. Nika Kureta (1906–1995), takrat zaposlenega v Inštitutu za slovensko narodopisje Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani, ter dr. Borisa Orla, takratnega ravnatelja Etnografskega muzeja v Ljubljani, so v letu 1955 stekle priprave za prvo uprizoritev laufarije. Izdelavo potrebnih lesenih naličij je takrat prevzel oblikovalec Rado Jelinčič (1924–2000). Izdelal je deset lesenih naličij laufarskih likov in poglobil masko Pusta. Cerkljan Janko Pagon (1922–1985) pa je izdelal še eno, masko Lamanta, edino neleseno masko, namensko izdelano iz kozličje kože. Za prvo uprizoritev so si organizatorji izposodili vse tri Hadalinove maske iz Etnografskega muzeja v Ljubljani. Skupno je na prireditvi sodelovalo torej trinajst laufarskih likov s štirinajstimi maskami ter sodnik, ki je bil edini nemaskirani laufarski lik. Tudi Jelinčičeve maske so se v večini ohranile do danes. (vir: Cerkljanske novice, št. 7, februar 2016)

Laufarija danes
V Cerknem me je v prostorih Društva Laufarija pričakal predsednik društva Mitja Laharnar. Poleg njega je bilo v prostorih društva vsaj še ducat mladeničev, kar je kazalo na to, da se mladi v Cerknem radi družijo, sploh če je to druženje povezano še z ohranjanjem tradicije.
Dogajanje v povezavi z laufarijo se začne odvijati prvo nedeljo po novem letu. Takrat se na ulice odpravita prva dva lika – Ta terjasta. Vsako nadaljnjo nedeljo se potem maske izmenjujejo in s sprehodom po Cerknem počasi ustvarjajo predpustno vzdušje.
Poleg tega se v tem ponovoletnem času začne resno delo s pripravo kostumov. Laufarija je znana po tem, da so vse obrazne maske, razen maske Lamanta, ki je narejena iz kozličje ali telečje kože, lesene, kar je gotovo ena od posebnosti laufarije. Maske, ki jim domačini pravijo larfe, so izrezljane iz lipovega lesa.
Prvotnim 13 maskam oz. 14 likom so sčasoma dodajali nove. Pridružile so se maske, ki so bile sporočilne, v katerih se je odražala realnost kraja ali vsebina, ki se je dotikala večinskega dela prebivalcev Cerknega. Danes je vseh likov 26, mask pa 25, saj ima en lik 2 maski. Večina oprav ostaja ves čas istih, se pa vsako leto na novo pripravi in sešije tri obleke. V prostorih društva so na dan mojega obiska fantje ravno šivali obleko Pusta, ki je narejena iz mahu. Na tleh so imeli kopico mahu in ga zvijali v večje kose, ki se jih potem našije na ogrodje obleke. Nato se bodo lotili šivanja Ta smrekovega, ki ima obleko narejeno iz smrekovih vej. Obe obleki sta posebni tudi v tem, da sta zelo težki, saj obleka za Ta smrekovega tehta okoli 40 kg. Nazadnje se lotijo izdelave še obleke za Ta bršljanovega, ki vzame skoraj tri tedne časa. Na obleko šivajo vsak list bršljana posebej – tako se na obleko našije med 8 in 10 tisoč listov. Ti trije liki so prav posebni, poleg njih pa pred vsakim pustnim časom popravijo in sešijejo opravo tudi drugim likom, katerih obleke so narejene iz naravnih materialov – slame, ličja itd.

Praznovanje
Glavni dogodek se začne odvijati na pustno nedeljo. Na čelu sprevoda vseh pustnih mask – larf – hodi glava družine – Ta star, ki je med vsemi maskami tudi edini, ki sme govoriti. Ob njem hodi Ta stara, ki ima v rokah metlo in z ulic pometa pregrehe cerkljanskih ljudi. V celotnem dogajanju in sprevodu se odvija kopica ljudskih iger. Med tem me Mitja opozori, da »laufarji nikoli ne stopijo na župnijsko zemljišče, ki je obdano z zidom. To je zelo močna črta, kamor laufarji po starem običaju nimajo vstopa in zato se tja zateče veliko otrok, ker vedo, da jih laufarji tam ne bodo strašili.«
Glavni dogodek se odvije na glavnem trgu, kjer se izreče sodba Pustu. Obtožnico, ki je dolga okrog 25 strani, prebere Cesarsko-kraljeva sodnija. Gre za hudomušen sestavek v cerkljanskem narečju, kjer se z očmi satire in humorja pogleda na nekatere dogodke v Cerknem, v Sloveniji in tudi drugod po svetu. Pust je kriv za vse slabosti, nečednosti in napake, ki so se zgodile v bližnji in daljni okolici. Sodba Pustu se izvrši v torek popoldan, ko se obtožnico še enkrat prebere in se izvrši smrtno kazen. To storijo s pomočjo drvarskega kladiva, ki mu domačini pravijo bot. Ta bot je zakopan na polju in se ga pred izvršitvijo kazni izkoplje in prinese na glavni trg. Pustno rajanje se v Cerknem zaključi z žalostno-veselo pesmijo Ta kapcinarska. Gre za pesem, ob kateri se laufarji najprej od žalosti mečejo in ulegajo po tleh, nato pa se spomnijo, da prihaja pomlad, in se v veselem delu veselijo in skačejo v zrak.
V Društvu Laufarija Cerkno je za razliko od nekoč, ko so bili del laufarije samo fantje, starejši od 18 let, sedaj vključenih tudi nekaj deklet. Vsega skupaj društvo šteje okoli 90 članov. Mladi se zavedajo poslanstva, ki ga opravljajo in negujejo naprej za prihodnje rodove. Nasploh Cerkno z laufarijo zelo živi, Cerkljani pa jo močno podpirajo.
Pomembnost tega dogodka, ki mu lahko pripišemo lastnosti povorke, dramske igre, literarnega vložka in umetniškega ustvarjanja, je prepoznala tudi država Slovenija, saj je od leta 2010 laufarija vpisana v slovenski register žive kulturne dediščine.
Erjavec M., Na obisku, v: Ognjišče (2017) 2, str. 104.

Obisk na založbi Ognjišče

Napisal marko na 27. februarja 2017. Objavljeno v Na obisku.

Nedelja verskega tiska je danes. Meseca aprila 2017 so pri Založbi Ognjišče obhajali okroglo obletnico, saj je ravno tisti mesec pred 50 leti, zgolj dve leti za prvim tiskanim Farnim ognjiščem, pri njej izšla prva knjiga. To je bila knjižica Papež Janez Dobri (iz zbirke Žepna knjižnica Ognjišča), ki je predstavila sv. Janeza XXIII. Tokratni obisk je priložnost, da predstavimo svoje delo, ne samo s pogledom nazaj, ampak kako knjige prihajajo med vas, dragi bralci, v današnjem času.

Izdajanje knjižnih del v založbi se je začelo v dveh zbirkah – Mali in Žepni knjižnici Ognjišča. Da je bila želja po branju v tistem času zelo velika, dokazujejo številke, saj je bila prva izdana knjiga prodana v nakladi 40.000 izvodov. V letu 1967 so izšle tri knjige – poleg omenjene še Moč ljubezni o Maksimiljanu Kolbeju in knjiga Če Gospod kliče. S tem so bili položeni temelji za založniško dejavnost.

V 55-letih Založbe Ognjišče smo izdali 723 knjig (novosti, prenovljene izdaje, ponatisi), poleg njih še 36 glasbenih kaset, 31 videokaset, 31 glasbenih CD-jev in 10 DVD-jev ter dve seriji filmov na DVD-ju… igre (2), puzle (2), adv. koledar (1) … Slomškova založba pa je v času od septembra 2013, ko je bila priključena Ognjišču, izdala 87 knjig (novosti in ponatisi)

Založba Ognjišče je vse od svojih začetkov svoje poslanstvo videla v skrbi za poglabljanje vere in izobraževanje vernikov s pomočjo knjige. Čeprav živimo danes v drugačnih časih, besede ustanovitelja še vedno veljajo. Imamo vernike, ki premalo poznajo vsebino vere, hkrati pa nam tudi danes niso prihranjene zbadljivke, norčevanje, zaničevanje …, zaradi česar se moramo tudi v današnjem času potruditi za poznavanje svoje vere, da bi lahko trdno stali za svojim prepričanjem in ga znali utemeljiti. Kljub kopici medijev, ki nas zasipajo z vidnimi dražljaji, nam knjiga kot sredstvo sporočanja še vedno daje največ možnosti, da v miru, poglobljeno in z možnostjo razmisleka posegamo po vsebini, ki nas zanima.

Msgr. Silvester Čuk, literarni urednik, lektor, prevajalec je dolga leta urejal zbirko Žepna knjižnica Ognjišča, v kateri so izšli izredno priljubljeni življenjepisi svetnikov. Zadnja, dopolnjena izdaja, je izšla konec lanskega leta. Od ustanovitve Ognjišča je napisal ogromno člankov ter prevedel in uredil več knjig, med njimi tudi več otroških. Takole pripoveduje o svoji naklonjenosti do knjig: »Ljubezen do branja sem prinesel že iz zgodnjega otroštva, veliko sem bral. Ko smo bili še otroci, nam je oče ob zimskih večerih redno bral iz življenja svetnikov. Kdor ni poslušal, je moral potem za kazen brati sam, in to pozorno branje je gotovo najboljša šola. Sem bolj človek klasičnega pisanja. Pisati je treba razumljivo, če razume otrok, potem bo vsak. Misel mora biti jasna. Zelo pritegnejo anekdote in te rad zapišem tudi v kratke življenjepise svetnikov, ki jih pišem za knjige Svetnik za vsak dan.

Odločitev in izbira
Ob spominih na preteklo opravljeno delo sem pogovor nadaljeval z urednikom knjižnega programa založbe Božom Rustjo in nekdanjim tehničnim urednikom Markom Čukom: o današnjem delu založbe in izdajanju knjig, ko se zdi, da je zaradi tehničnih pripomočkov to delo lažje.

Začnimo najprej pri zbiri in odločitvi za izdajo knjige. O tem je Božo povedal, da »se informiramo o novostih z obiski mednarodnih knjižnih sejmov (Frankfurt, Bologna), hkrati pa nam med letom ponudbe pošiljajo sedaj že stari znanci iz velikih tujih založb.« Domači avtorji pogosto sami pošiljajo svoje rokopise, velikokrat pa se zgodi, da izdajo v knjižni obliki doživi tudi določena rubrika iz Ognjišča, ki se je bralcem priljubila. »Tako je izšlo nekaj odličnih knjig, ki so nastale iz člankov Bogdana Žorža ali Karla Gržana. Tudi veliko zgodb iz knjig v zbirki Zgodbe za dušo so lahko bralci že prebirali v reviji. Ne pa vseh!«

Odločitev za izdajo knjige spremlja veliko pripravljalnega dela, še posebej pri sodelovanju s tujimi avtorji in založbami. »Po odločitvi za izdajo knjige je potrebno z založbo podpisati pogodbo in urediti vse v zvezi z avtorskimi pravicami in vnaprejšnjim plačilom le-teh,« dodaja urednik Božo. »Ko je to urejeno, sledi delo v uredništvu. Določiti moramo urednika posamezne knjige, ki bdi nad izpeljavo knjige do tiska. Sledi izbira prevajalca in prevajanje teksta, lektoriranje, ki ga v glavnem opravlja Silvester Čuk, v zadnjem času pa nam pomagajo tudi zunanji lektorji. Ko je to opravljeno, se začne priprava besedila in slikovnega gradiva za tisk.«

Nekaj besed o tem, kakšno je danes dogajanje in usmeritev na knjižnem trgu, je dodal sedanji urednik Založbe Ognjišče Božo Rustja.
»Pri nas je še vedno poudarek na evangeljski vsebini, saj želimo, da evangelij prežame vse naše življenje. Res pa je, da je manj zanimanja npr. za knjige o Svetem pismu. (Ne pozabimo, da je mogočna knjiga Svetopisemski vodnik pred 30 leti imela naklado 10.000 izvodov in doživela ponatis. To je danes nepojmljivo.) Opažam več zanimanja za mejne teme (hudi duh) in knjige, ki bi jih lahko poimenovali knjige za samopomoč. A tudi te so lahko napisane s krščanskega vidika. Zahtevnih, če pri tem pojmujemo znanstvene knjige, mi pravzaprav nikoli nismo izdajali, saj je bila uredniška usmerjenost Ognjišča doseči širši krog bralcev in reševati njihove življenjske probleme ter nuditi vzore in pomoč za življenje. Tudi zato so knjige Ognjišča doživele visoke naklade in zaradi visokih naklad tudi nizke cene, ali kakor je lepo rekel neki štajerski duhovnik, da smo katoliška založba, ki ima krščanske cene.

Tehnična priprava
»Najprej se je treba pogovoriti o tehničnih okvirjih knjige: o papirju, formatu, načinu vezave, fotografijah, ilustracijah …« pripoveduje izvršni urednik Marko Čuk. »Ko je vse pripravljeno in dogovorjeno, dobi gradivo v roke oblikovalec in postavljalec Benjamin Pezdir in pripravi poskusno predlogo. Ob njej se v uredništvu še enkrat pogovorimo o vrsti in velikosti pisave, razporeditvi besedila in postavitvi fotografij ali ilustracij. Potem lahko urednik, opremljen s potrebnimi informacijami o formatu knjige, vrsti papirja in tiska, številu strani ter drugih posebnostih, pripravi povpraševanje za tisk in ga pošlje tiskarnam. Med prispelimi ponudbami se izbere tisto, ki lahko zagotovi kvaliteten tisk za primerno ceno.«

Za pripravo knjig za tisk je od sredine osemdesetih skrbel takratni tehnični urednik Marko Čuk. Z leti je doživel zelo hiter razvoj na področju tiska, ki mu je morala slediti tudi založba. »Začelo se je s pretipkavanjem rokopisov, ki smo jih pošiljali v tiskarno, da so jih postavili v stolpce. Ni bilo veliko izbire pisav. Za naslovnico smo običajno izbrali kakšno fotografijo iz tuje revije, z leti pa se je debelil tudi naš arhiv diapozitivov. Pomemben mejnik predstavlja leto 1988, ko smo na svojem novem računalniku (ki ga je oče urednik Franc Bole pripeljal iz Pariza) s programom za namizno založništvo sami za tisk pripravili prvo knjigo (Tisoč let krščanstva v Rusiji). V devetdesetih smo kupili tudi prvi profesionalni skener in sprva sami pripravljali fotografije za Ognjišče – od maja 1996 pa tudi za svoje knjižne izdaje (prvi: Potujoči pastir sveta in Papežev rojstni dan z mladimi v Postojni – ob prvem obisku papeža pri nas). Danes je pri tiskanju knjig veliko več tehničnih možnosti, več pisav, vrst tiska, papirjev … Še vedno vse delamo doma, delo si zdaj deliva z Benjaminom, ki daje knjigam lepo zunanjo podobo (naslovnice), oblikuje notranjost in dokončno postavlja besedilo in slike ter pošilja pdf-je v tiskarno … Sam pa skrbim za pripravo besedila, nabor fotografij, skeniranje itd. Ker smo prej omenjali sodelovanje s tujino, bi dodal, da je že leta 1983 urednik Franc Bole na knjižnem sejmu v Frankfurtu navezal stike z angleško založbo Lion, s katerimi smo takrat začeli sodelovati pri izdajanju knjig (ki so jih oni pri nas tiskali v številnih jezikih). To sodelovanje se je pozneje še razširilo tudi na druge tuje založbe, pripravo teh knjig pa je v novejšem času prevzel Matjaž Starc.«

Pred oddajo knjige v tisk jo navadno še enkrat pregleda tudi avtor in pove svoje mnenje, predlaga spremembe. Oblikovalec skuša vse pripombe upoštevati – z urednikom ocenita, kaj je možno, pametno in primerno narediti. S tem se priprava za tisk konča in celoten dokument v obliki pdf potuje v tiskarno. Ko tiskarna pripravi poskusni odtis knjige in sporoči debelino hrbta, se na tehničnem oddelku začne oblikovanje in priprava ovitka. Tako knjiga v tiskarni dobi svojo končno podobo ter potuje na prodajne police naših knjigarn. »Za boljšo informiranost o naših izdajah pripravljamo različne predstavitve knjig, tudi s pomočjo naših kolegov na Radiu Ognjišče, tako da ste bralci in poslušalci Ognjišča tudi na ta način lahko obveščeni o naših novostih,« pove direktor Miha Turk, ki pri načrtovanju in dogovarjanju dejavno sodeluje.

ALI STE VEDELI, DA …

je bil prvi ilustrator naših knjig slikar Lojze Perko (Luč z gora, Materina ruta)?
je bila povest Materina ruta pisatelja Lojzeta Kozarja, takrat župnika v prekmurskih Odrancih, prva knjiga domačega avtorja pri Založbi Ognjišče (izšla leta 1973)?
je Ognjišče decembra 1979 izdalo prvo knjigo za otroke (Evangelij v slikah); prav ponudba knjig za otroke je danes najštevilčnejša v programu založbe.
je julija 1980 Ognjišče z založbo Jaca Book iz Milana začelo izdajati zbirko Cerkev in njena zgodovina – deset bogato ilustriranih knjig velikega formata; v osemdesetih z isto založbo tudi zbirko Sveto pismo in njegova zgodovina (7 knjig)?
je največji založniški podvig Ognjišča v osemdesetih, monografijo Lepa si, zemlja slovenska (20.000 izvodov v dveh izdajah), uradno izdala Mohorjeva družba v Celju, ker knjiga ni verskega značaja in je Ognjišče ni smelo izdati?
se je Založba Ognjišče prvič predstavila na 7. knjižnem sejmu leta 1985? Takrat pod okriljem Mohorjeve družbe, leta 1989 pa se je Založba Ognjišče na domačem sejmu knjige prvič predstavila samostojno.
je januarja 1987 Ognjišče izdalo prvo glasbeno kaseto (verske popevke Ko korenin se zavemo), leta 1989 pa tudi prvo videokaseto (VHS) Marija skoz življenje slovenskega naroda?
od leta 1997 Ognjišče ponuja svoje knjige tudi po internetu (spletna knjigarna je bila prenovljena 2016)?
si je leta 1997 oče urednik Franc Bole izmislil za prodajo knjig po župnijah posebna prodajna stojala?
je decembra 1999 izšla knjiga Svetnik za vsak dan v dveh knjigah (ponatis leta 2004), 2016 pa nova, prenovljena in razširjena izdaja?
je leta 2002 Ognjišče prvič ponudilo zelo priljubljene krstne, obhajilne in birmanske pakete?
so naročniki Ognjišča za božič 2004 dobili ob 40-letnici izhajanja v dar knjigo (Zgodbe s semeni upanja)?
je leta 2006 Ognjišče ustanovilo klub Ognjišče, v katerega se lahko kupci včlanijo z nakupom katere koli knjige in prejmejo kartico zvestobe, s katero so upravičeni do popusta?
je oktobra 2008 škof Anton Jamnik blagoslovil novo knjigarno Ognjišča v Kranju?
so bili novembra 2011 prenovljeni prostori uprave in uredništva Ognjišča v Kopru ter odprta nova trgovina z bogato ponudbo knjig?
je bilo za založbo najbolj rodovitno leto 2013 (izdanih 24 novih knjig)?
je septembra 2013 Založba Ognjišče pod svoje okrilje sprejela tudi mariborsko Slomškovo založbo?

Erjavec M., Na obisku, v: Ognjišče (2017) 4, str. 104.

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing