Pred nekaj leti so nama zdravniki povedali, da sva neplodna in ne bova mogla imeti svojih otrok. Neplodnost naju je zaznamovala in korenito spremenila najino življenje. Hvala Bogu sva tudi v takšni preizkušnji ostala skupaj in pogumno zreva v prihodnost. Vsako leto pa naju še posebej božični prazniki navdajo z veliko žalostjo. Pogled na jaslice, Jožefa, Marijo in majhnega Jezusa naju spominja na tisto, česar najbolj pogrešava – to je na najinega otroka, ki ga nimava. Kaj lahko narediva, da bodo bližnji božični prazniki vir veselja tudi za naju oz. nas, ki ne moremo imeti svojih otrok?

Za zakonce je ena največjih preizkušenj tista, ko spoznata, da ne moreta imeti svojih otrok. Takšna preizkušnja se ne kaže samo v tem, da ne bosta postala biološka starša, temveč se dotika njunih najglobljih odnosov, samopodob in odnosov do najbližjih. Stalna vprašanja, ali bo žena vendarle zanosila in ali je problem pri njem ali pri njej, se prepletajo z vprašanji staršev in prijateljev, kdaj bodo otroci. Takšna in podobna vprašanja predstavljajo stisko, ki je številni zakonci ne morejo rešiti. Zato ni redko, da zakonci zaradi takšne preizkušnje preprosto obupajo in se celo razidejo.
V »katoliških krogih« se velikokrat poudarjata vrednoti družine in otrok. V ta namen se ustanavljajo in oblikujejo zakonske skupine ter se organizirajo različne oblike predavanj in srečanj. Pogostokrat pa se ob tem nehote spregleda številne zakonce, ki iz različnih razlogov ne morejo imeti svojih otrok. Besede duhovnikov in drugih pastoralnih delavcev o otrocih v srcih neplodnih zakoncev pogostokrat odmevajo kot bolečina in spomin na njihovo veliko preizkušnjo. Še več. Vsakoletni božični prazniki jih s svojo pozitivno zgodbo – presenetljivo – navdajajo z bolečino in občutkom, da so sami in da jima manjka otrok. Prav tako si ob tem nekateri zastavljajo tudi vprašanje, ali sta sploh še družina, ker nimata otrok? Ali naj sploh postavita jaslice in majhnega Jezusa, ki ju spominja na tistega otroka, ki si ga želita in ga pogrešata? S takšnimi vprašanji in dilemami se v Sloveniji sooča vedno več zakoncev. Po javno dostopnih podatkih se z začasno ali trajno neplodnostjo sooča že vsak peti par in število narašča. Razlogi so zelo različni, od telesnih pa vse do psiholoških in duhovnih. Na splošno velja, da so takšni zakonci povabljeni, da odkrijejo vzroke svoje neplodnosti, prav tako pa se lahko odločijo za tiste oblike zdravljenja, ki so etično sprejemljive. Ob tem velja, da ima neplodnost svoj vzrok tudi v duševnem in duhovnem življenju. Zato številni strokovnjaki vedno bolj poudarjajo pomen srečanj, kjer neplodni zakonci premišljujejo Božjo besedo, molijo in ubesedijo svoje bolečine ter preizkušnje. Takšna srečanja jim pomagajo osmisliti svoje skupno življenje brez otrok, nekaterim pa pomaga, da se osvobodijo tistih nezavednih napetosti, ki so glavni vzrok njihove neplodnosti.
Božični prazniki so zato priložnost, da se spomnimo vseh tistih zakoncev in družin, ki svoje starševstvo živijo brez svojih otrok. Njihove zakonske zveze so odprte za t.i. »socialno« in »duhovno« starševstvo, ko se lahko podarjajo v korist širše župnijske skupnosti in družbe. V tem so podobni številnim svetopisemskim osebam, ki sicer niso imele svojih telesnih otrok, imele pa so številne duhovne otroke. Svetopisemski zakonci kot npr. Abraham in Sara, Izak in Rebeka, Elizabeta in Zaharija, dolga desetletja niso mogli imeti svojih otrok ter so svojo neplodnost v molitvi in v služenju bližnjim prinašali pred Božji oltar. Prav tako pa so neplodni zakonci podobni osebam npr. Janezu Krstniku, preroku Jeremiji in ne nazadnje Jezusu, ki so bili in so še duhovni očetje številnim generacijam kristjanov. Sveti adventni čas in božični prazniki so zato dnevi, ko še posebej slavimo vrednoti družine in starševstva, pa naj bo to v telesnem ali pa v duhovnega pomenu. V božjih očeh so vsi zakonci enako dragoceni in poklicani k istemu večnemu cilju.
dr. Tadej Strehovec

Kaj je res, Ognjišče (2010) 12, str. 35

Postala bom mama, ob tem sem bila neizmerno vesela.
Ljubila sem te od prvega trenutka. Skrbela sem zate po svojih najboljših močeh, vsaj mislila sem tako. Borila sem se skupaj s tabo in tu pa tam prestajala težke minute. Ni mi bilo težko, vedela sem, da je vse to zaradi tebe – tebe, ki te imam rada. Tebe, ki sem ti podarila življenje in te hotela popeljati skozi njegovo lepoto. A žal nama to ni bilo dano. Čeprav sva si že od začetka podarila najino veliko srce, se tvoje ni izoblikovalo. Nikoli ne bom slišala bitja tvojega srca.
Veš, hudo mi je zate. Zelo hudo. Ne vem, če me je v življenju že kaj bolj prizadelo kot to, da tebe, ki si bil v meni, ne bom rodila.
Ob vsem tem jočem … jočem … Predlagali smo mi, naj se izjočem. To je proces žalovanja. To so trenutki, ki jih podarjam samo tebi, ki si osem tednov živel pod mojim srcem, v slovo. Le še enkrat ti lahko zašepetam, ne, ne bom šepetala, na ves glas ti vpijem: »Rada te imam!« In čeprav sem rekla, da je to zadnjič, vedi, tega, da si bil v meni, ne bom nikoli pozabila. Čeprav so te umetno odstranili, je tvoja sled ostala trajna. Sled, ki me na svoj način še vedno greje. Sled, ki mi daje upanje, da je ta toplota, ki je ostala po tebi, le še dodaten vir ljubezni, da bomo vsi skupaj naslednjič zmagali.
… in da bom nekega srečnega dne spet jokala, jokala od veselja, ker bo poleg mene utripalo novo srce.
Zala

Koliko tisoč otrok, ki bi jim lahko srce bílo, se ne rodi, ker mati in oče tega nista hotela. Ti pa si izgubila svojega otroka, ki si ga tako želela. Življenje je za nekatere največji zaklad, za druge pa ovira za udobno življenje. Vsak spočet otrok, tudi če je še čisto na začetku, ima dušo, ki jo je Bog ustvaril in ne bo umrla – živela bo večno. Naj bo to tvoj, tako zaželeni in ljubljeni že od prvega trenutka, ali eden od tistih neštetih, ki jim niso pustili, da bi se rodili.
Včasih so teologi razpravljali in pisali debele knjige o tem, kaj bo z spočetimi in nedonošenimi otroki. Da bi jih Bog pogubil, si niso mogli predstavljati. Razlagali so, da jih bo Bog poslal v »limb«, poseben kraj, kjer so starozavezni očaki in drugi pravični čakali, da jih Jezus odreši in vzame k sebi v svojo slavo. Nekateri so razlagali, da jih bo Bog ob koncu sveta, dal na posebno preizkušnjo, da si pridobijo nebesa. Danes so vsi, s papežem vred, prepričani, da bo Jezus nedolžna bitja vzel k sebi, ker je zanje trpel in umrl, kot so pri njem betlehemski otroci, ki jih je Herod dal umoriti in jih Cerkev časti kot prve mučence, ker so dali svoje življenje za Jezusa, tudi če ga niso poznali. Spominjamo se jih v teh božičnih dneh (28. decembra).
Prav je, da svojemu nerojenemu otroku na ves glas zagotavljaš: »Rada te imam«, ker te ima tudi on rad. Ne samo, da bo »njegova sled ostala trajna«, on živi pri Bogu in se k njemu lahko zatekaš kot priprošnjiku. Po smrti pa se bosta lahko združila v božji ljubezni. Jaz imam tudi starejšega bratca v nebesih, ki mi pomaga. Umrl je kot dojenček. Velikokrat se mu priporočam in on mi pomaga pri Bogu s svojo priprošnjo, saj je moj brat.
Ob božičnih praznikih nehaj žalovati. Veseli se tega angelčka, ki bo vedno bedel nad teboj in tvojo družino. In ta tvoj otrok, ki je v nebesih, naj prosi za vašo družino, da se uresniči tvoja želja, da boš »nekega dne spet jokala, jokala od veselja, ker bo poleg mene utripalo novo srce«.

BOLE, Franc. Ognjišče (2008) 12, str. 76

Advent je čas, ko pričakujemo rojstvo Jezusa, ki nam prinaša odrešenje. V pričakovanju tega dogodka se po družinah vsak večer zbiramo, molimo, pojemo, veseli pričakujemo … Zanima pa me, zakaj je v cerkvi v tem času vijolična bogoslužna barva, ki me spominja na post, na maše za rajne. Ali ni pričakovanje nekaj veselega, čisto nekaj drugega kot postni čas, kjer se moramo očistiti številnih pomanjkljivosti. Vem, da je v adventu naš zgled Janez Krstnik, ki je tudi oznanjal, da se je treba pripraviti na prihod s postom in pokoro … V Ognjišču sem celo prebral, da je bil nekdaj tudi v adventu post. Morda od tod ta povezava tudi z bogoslužno barvo, čeprav jaz adventni čas doživljam popolnoma drugače. Pričakovanje Jezusovega rojstva bi moralo izzveneti veliko bolj optimistično in nikakor ne preveč zamorjeno …
Slavko

S svojim pismom ste odprli pomembno temo – advent kot čas priprave na božični praznik. Žal je v našem času adventni čas med ljudmi izgubil pravi pomen, saj je ‘veseli december’ ‘požrl’ advent. Že kmalu po vseh svetih naša mesta začnejo krasiti z lučkami in drugimi božičnimi okraski in začne se ‘božični čas’, kakor včasih slišimo. O adventnem času pa nič … Zato je vaše pismo priložnost, da se vprašamo o pravem pomenu adventa.
Imate prav, da so po vzorcu postnega časa kot priprave na veliko noč, že od 6. stoletja uvedli advent kot pripravo na božič. Ponekod so post pred božičem začeli po sv. Martinu (11. novembra). God sv. Martina je bil nekakšen ‘jesenski pust’, ko so zadnjič jedli meso (pomislimo na ‘Martinovo gos’) podobno kakor na pust pred postnim časom.

Lahko rečemo, da sta se v tradiciji ohranili dve temeljni značilnosti adventnega časa: resna priprava in priprava, polna upanja in veselja. O prvi pripravi na božični praznik sem že nekaj napisal. To značilnost je adventni čas ohranil tudi med našimi predniki, saj je bil to čas resne priprave na božič. Znane so zlasti zgodnje jutranje maše (zornice), ki so se jih udeleževali. Tudi za ceno žrtve. Poleg družinske molitve so poudarjali adventno spoved, s katero so v srcu pripravili prostor za novorojenega Zveličarja. Lahko bi rekli, da je ‘vzor’ te priprave Janez Krstnik, resni ‘adventni pridigar’, ki svoje rojake in nas resno in včasih tudi ostro opozarja, naj se pripravimo na Odrešenikov prihod.
Drugi vidik adventnega časa je veselo pričakovanje, ki ga tudi vi omenjate. Vzor tega veselega in skrivnostnega pričakovanja je Božja Mati Marija. Strokovnjaki za bogoslužje poudarjajo, da ima zato advent ‘marijanski značaj’. Marija je gotovo najbolj ‘intenzivno’ pričakovala Jezusovo rojstvo. Njeno pričakovanje je bilo veselo, polno upanja. Tako naj bo tudi naše pričakovanje. Če res pričakujemo Odrešenika, potem v tem pričakovanju ni prostora za ‘zamorjenost’, kakor vi pravite, ampak za upanje in notranje veselje. Tako veselje nima nič skupnega s hrupnim veseljačenjem.
Zato si za adventni čas naredimo načrt, kako ga bomo preživeli. Kaj bomo po naukih ‘adventnega pridigarja’ popravili v svojem življenju in kakšno adventno ‘nalogo’ si bomo zadali? Kakšna dobra dela opravili? V Sloveniji začetek posta sovpada s tednom Karitas (letos s koncem tega tedna) in na prvo adventno nedeljo v glavi mašni prošnji lepo molimo: “da bi prihajajočemu Kristusu šli naproti z dobrimi deli”.
Priprava na božič ima tudi svoje pasti. Pred prazniki, tudi pred božičem, se rado zgodi, da zaradi številnih obveznosti in opravkov postanemo živčni. V tej napetosti rado ‘poči’ v odnosih. Hudo je, če tik pred praznikom pride do prepira v družini ali med najbližjimi. To potem pokvari praznovanje. Dramski igralec Gregor Čušin pravi, da se nekaj dni pred prazniki rado ‘kaj’ zgodi (pri tem misli na kakšno ‘razbitino’ v hiši), nekaj ‘se razbije’, kar očeta spravi v slabo voljo. Zato Čušinovi že nekaj let pred božičem sedejo in se dogovorijo: »Od sedaj naprej do božiča se ne kregamo, ne sme biti trdih besed. Naj se zgodi karkoli, gremo mirno naprej. Najtežje je nama z ženo, ker se ne smeva jeziti nad otroki. Ta dogovor nam pomaga, da vstopimo v praznike ‘pomirjeni’.« Zgled Čušinove družine je lahko navdih tudi za nas, da v adventu zlasti skrbimo za kakovostne medsebojne odnose. Naj nam pri tem pomaga molitev, tudi skupna in zlasti družinska, pa tudi obisk maše. Slednje je bila vedno tradicija v duhovnem življenju. To nam bo pomagalo k veselemu pričakovanju božiča, ki ga tudi vi omenjate.
V adventu je mašni plašč res vijoličaste barve, ki je sicer znamenje spokornosti, a nam ta čas obenem sporoča neizmerno veselo novico, da se bo rodil Jezus, ki nam bo blizu, saj ga je angel napovedal kot Emanuela, kar pomeni ‘Bog z nami’ (prim Mt 1,23). Naj nam to veselo sporočilo polepša adventni čas in nas spodbudi, da ga bomo v veselju dejavno preživeli.

RUSTJA, Božo. Ognjišče (2016) 12, str. 46

V Ognjišču redno prebiram temo meseca in pisma in odločil sem se, da vam tudi sam pišem. Zanima me, kakšno je stališče katoliške Cerkve do urejanja intimnih delov človeškega telesa.
Sašo
Vaše vprašanje je nekoliko neobičajno in me je spravilo v zadrego. Zakaj? Ker uradnega stališča Cerkve o tej zadevi ni, saj se cerkveni nauk običajno ne spušča v podrobnosti.
Lahko pa stališče Cerkve ‘povlečemo’ iz njenega učenja o telesu. Telo je nekaj velikega, je tempelj Svetega Duha in ga je ustvaril Bog. Zato smo kristjani dolžni skrbeti za telo, za zdravje, za čistočo in urejenost ter ne škodovati svojemu ali tujemu telesu. Kdor bi si bril intimne dele telesa zaradi zdravja, kožnih bolezni ipd. ne bi delal nič narobe.
Je pa telo lahko tudi izvor zla in poželenja. In v tej luči lahko postane tudi urejanje intimnih delov telesa izvor zla. Če to delamo zato, da bi druge zapeljevali in jih napeljevali v greh, je to nekaj slabega.
Pa tudi s psihološkega vidika je vsaka pretiranost v oblačenju, striženju las ali frizuri problematična. Velikokrat ljudje to počnejo zato, da jih drugi opazijo. Nimajo zdrave samozavesti in da bi zbujali pozornost si lase pobarvajo v najrazličnejše barve ali pa oblečejo oblačilo ekstravagantnih oblik in kričečih barv …
Predvsem pa se mi zdi važno načelo, da imamo z Bogom osebni odnos, da redno molimo, obiskujemo mašo in prejemamo zakramente zlasti spoved in obhajilo, opravljamo dela usmiljenja in ljubezni do bližnjega (dobrodelnost), beremo Sveto pismo in druge knjige duhovne vsebine in počasi nam bodo stvari, ki jih omenjate, postajale drugotne in jim ne bomo posvečevali toliko pozornosti, ampak bomo posvečali pozornost predvsem stvarem, ki nas preizkušeno vodijo k Bogu.
Božo Rustja

Ognjišče (2016) 12, str. 50