Bobri
Ko me je nekako pri desetih letih ‘zgrabila’ strast do branja, sem v podstrešni skrinji odkril zaklad pokojne mame – knjige! Veliko jih je bilo iz bogate Slovenčeve knjižnice, med njimi tri z naslovom Bobri, ki so jih krasile številne ‘žive’ podobe slikarja Franceta Goršeta. Ob njih sem se še močneje vživel v napeto pripoved pisatelja Janez Jalna o davnih koliščarjih na sedanjem Ljubljanskem barju. Nosilec zgodbe je odločni mladenič Ostrorogi Jelen, ki se je po sporu z očetom osamosvojil, postavil novo kolišče in ustanovil družino. Ta se je razrasla v mogočen rod in Ostrorogi je postal vodilna oseba celotnega Velikega jezera. Ko je rod dosegel vrh, se je sam preselil na Dravsko polje, kjer je jezersko vodno gladino zamenjalo morje zlate pšenice. Branje me je tako prevzelo, da sem Bobre kasneje vzel v roke še večkrat. Zelo so mi bila všeč posrečena imena nastopajočih oseb, ki so ‘naravna’ in veliko povejo tudi o njihovem značaju. Takih navdušenih bralcev je bilo veliko, saj so Bobri po letu 1942/43, ko so izšli v Slovenčevi knjižnici, doživeli precej novih izdaj. To novo izdajo je ilustrirala Tamara Korošec, žal pa je med besedilom premalo podob, ki bi podžigale domišljijo (mladega) bralca.
- Janez Jalen
Bobri
Sam – Rod – Vrh
Mohorjeva družba, Celje 2016, strani 256 + 245 + 273, cena broš. 29 €
Naročila:
Za boljše razumevanje Jalnove pripovedi je zelo koristen uvod v prvi knjigi (Sam). v katerem dr. Anton Velušček odgrinja zaveso skrivnosti o koliščarjih, katerih sledove so začeli odkrivati šele sredi 19. stoletja. Na Ljubljanskem barju leta 1875. Najstarejše koliščarske vasi so nastale pred več kot 6500 leti, v prvi polovici 5. tisočletja pred Kr. Na koncu tretje knjige (Vrh) France Pibernik, odličen poznavalec Jalnovega življenja in dela, v Spremni besedi predstavi nastanek trilogije Bobri, ki jih je Jalen pisal od maja 1942 do decembra 1943, in pove, kako jih je kritika sprejela.
Po kopicah v vodi je Jelen sodil, da je naletel na precej veliko naselbino bobrov. »Lej!« se je domislil, »kako smo si podobni. Da stanujejo bolj varno, si bobri zgrade od brega odmaknjena bobrišča, mi pa si zabijamo kolišča. Oboji smo premeteni. Samo mi bolj. Pustimo, da bobri les poderejo, razkosajo in hkrati priostre, potem jim ga pa odvzamemo, zabijemo v dno jezera in postavljamo nanj koče. Brez bobrov bi bila naša kolišča borna.«
Čuk S., Priporočamo,berite, v: Ognjišče (2017) 3, str. 120
Kardinal Carlo Maria Martini, ki je več kot dvajset let vodil milansko nadškofijo, se je po ‘upokojitvi’ leta 2002 umaknil v Jeruzalem, kamor ga je kot strokovnjaka za Sveto pismo že od nekdaj vleklo. Tam se je posvetil molitvi in študiju. Leta 2007 je k njemu prišel avstrijski jezuit Georg Sporschill, ki živi med otroki na ulicah v Romuniji in Moldaviji. »V Jeruzalemu sva se veliko pogovarjala o današnji mladini, pogosto dolgo v noč, četudi sam zgodaj vstajam,« pove kardinal v Predgovoru. »Ponoči se misli rojevajo lažje kot v stvarnosti belega dne. Kaj pričakujejo mladi? In kaj pričakuje svet od mladih. Težaven svet zahteva njihovo angažiranost. Iz nočnih pogovorov v Jeruzalemu je nastala tale knjižica.« Podnaslov O tveganjih na poti vere nakazuje, o čem je tekel pogovor.
V domačem okolju za brezžični dostop do spleta poskrbimo s pomočjo usmerjevalnika. Večina napravo pozna in smo se je navadili. Njegova namestitev in uporaba sta preprosti. V večjih stanovanjih, še posebej v hišah, pa nam včasih usmerjevalnik ne pokrije celotne površine z brezžičnim internetnim signalom. Če nam je do sedaj zadoščalo, da smo imeli s signalom pokrito območje dnevnega bivanja, se z odraščanjem otrok ali nakupom računalnika za starejše v nižjem nadstropju oz. prizidku poveča potreba po območju, kjer bi radi imeli dostop do interneta.
Asist. dr. Tomislava Popita sem obiskala na Oddelku za geologijo, ki je del Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Takoj pri vhodu je v pritličju polno vitrin s kamninami. »Zakaj pa ravno kamni?« se začudim na začetku pogovora, ko pomislim na pisane rastline in živali, ki so nekako v nasprotju s sivimi kamninami. Tomislav se nasmehne: »Narava mi je bila od nekdaj zelo všeč. Še posebej mi je všeč pokrajina in njena oblika, kadar je ta razgaljena. Ko se vzpenjaš na primer na vrh gore, je vedno manj zelenja in vedno več skal – samo kamen, to mi je bilo vedno zelo všeč. To je sicer neživa narava, vendar je na drugačen način še kako živa in zanimiva. Geologija je zelo široka veda. Najbolj atraktivne stvari so seveda vulkani, potresi, dinozavri. So pa tudi druge stvari, ki jih imamo vsak dan pred nosom, pa jih ne prepoznamo kot zelo atraktivne, čeprav v resnici so …«
je močno odvisna od temeljnih znanj in vedenj o geološki zgradbi ozemlja, prostorski razširjenosti fosilnih plazov in značilnosti sedimentov znotraj posameznih teles. Glavni problem Rebrnic v Vipavski dolini je, da teren še vedno plazi oziroma se počasi premika …« opozori Tomislav Popit.
pozitivno naravnanim glasom povedala, da je retorika veda, ki obstaja še iz časov pred Kristusom, ker so se ljudje že takrat zavedali, kako zelo pomembno je poznavanje in uporabljanje veščin javnega prepričevanja. Pa recimo, da so v Sloveniji z govorništvom začeli duhovniki. In za piko na i bi dodala, da je izrednega pomena, da se zavedamo, da imamo pravzaprav samo dve možnosti: ali nam bodo tisti, ki jim govorimo, verjeli ali pa ne. Se strinjate? Skratka, ni pomembna zgolj vsebina, ampak tudi kako vsebino posredujemo. 
Dejstvo pa je tudi, da če se bo našemu novemu znancu zdelo, da smo iskrena, zanimiva in zabavna oseba, je možnost, da bo želel z nami ostati v stiku, nas zaposliti ali z nami prijateljevati, precej večja, kot če smo nanj naredili slab vtis. Torej prvi vtis je pomemben. In to kljub temu, da ta nikoli, ampak zares nikoli, ni popolna, še manj pa relevantna ocena naše celotne osebnosti. Toda – kako se nekomu, ki ga srečamo prvič, predstaviti v najboljši možni luči, ob tem pa ne izgubiti sebe, torej ostati mi?
To ‘prenašanje’ mašne knjige so ‘narekovale’ tako imenovane kanonske table na oltarju, na katerih so bile natisnjene mašne molitve: na srednji so bile glavne (Slava, Vera, posvetilne besede), na levi ‘zadnji’ evangelij (začetek Janezovega evangelija), na desni pa darovanjske molitve. Ta stran se je imenovala listna, ker so bila tam prebrana mašna berila pogosto iz apostolskih pisem ali (po starem) listov, leva pa evangeljska, ker se je tam bral evangeljski odlomek tistega dne in še zadnji evangelij po blagoslovu na koncu maše. Polglasno branje je bilo v latinščini. Po prebranem latinskem besedilu je mašnik ob nedeljah in praznikih redno prebral evangelij še v slovenščini in sicer na prižnici pred pridigo. (sč)
Lepo, da se zanimate za to, kar ste in smo postali pri krstu!
Evangelist Matej omenja samomor Juda Iškariota, ki je nad svojim dejanjem izdajstva obupal (Mt 27,5). Tudi Apostolska dela prinašajo poročilo o ječarju, ki je stražil ječo v Filipih v Makedoniji in je hotel narediti samomor, ker so se med molitvijo jetnikov Pavla in Sila vrata ječe odprla in so jetnikom odpadle verige. Zato je ječar “izdrl meč in se hotel ubiti; mislil je, da so mu jetniki pobegnili” (Apd 16,27). »Pavel pa mu je zaklical z močnim glasom: “Nič žalega si ne stôri! Vsi smo še tukaj!”« (Apd 16,17). Ječar si je premislil in se še isto noč “dal krstiti z vso svojo družino” (Apd 16,33).
Kaj, ko bi s Svetim pismom ravnali kot z mobilnim telefonom?
Pred prvim svetovnim dnevom bolnikov, 11. februarja 1993, je papež sv. Janez Pavel II. napisal poslanico z geslom “V obličju bolnega brata prepoznati obličje Kristusa”. V njej je tudi razložil, zakaj je za datum svetovnega dneva bolnikov izbral prav spomin Lurške Matere Božje. »Svetišče Lurške Device Marije pod vznožjem Pirenejev je postalo svetišče človeškega trpljenja. Približujemo se, kot je storila ona na Kalvariji, križem bolečine in osamljenosti tolikih bratov in sester.« V svojo okrožnici o odrešilnem trpljenju, ki jo je podpisal 11. februarja 1984, je zapisal: »Z Marijo pod križem je zaznamovano tudi trpljenje vsakega človeka.« Papež sv. Janez Pavel II. je kot romar prvič obiskal Lurd 15.avgusta 1983; tja bi moral iti že julija 1981 ob sklepu mednarodnega evharističnega kongresa, pa ga je zaustavil atentat na Trgu sv. Petra v Rimu 13. maja tistega leta. Zadnjič je romal v Lurd 15. avgusta 2004, ko se je vklučil v reko bolnikov, ki tam Marijo prosijo ne le za zdravje, ampak tudi, da bi z njeno pomočjo vdano nosili križ bolezni in trpljenja. (sč)