Jezus je imel v svojem zemeljskem življenju človeško naravo. To pomeni, da je delal vse, kar delamo ljudje in pripada naši človeški naravi. Jezus je torej bil lačen, žejen, ga je zeblo, mu bilo vroče, občutil žalost in veselje, bolečino, se jokal … Ali lahko kje v Svetem pismu zasledimo, da se je tudi smejal, bil kdaj ironičen, imel smisel za humor. Evangelij je veselo sporočilo, verjamem, da ga je Jezus tako (veselo) tudi oznanjal. Zakaj tega evangelisti niso nikjer omenili?
Albert

Jezus se je gotovo tudi smejal
Ena izmed temeljnih resnic krščanske vere, ki je bila jasno izražena na kalcedonskem koncilu (451), je verovanje, da je Jezus Kristus pravi Bog in pravi človek. S tem je bilo poudarjeno, da ni kakšen pol bog in pol človek, ampak da je ohranil povsem neokrnjeno Božjo in prav tako neokrnjeno človeško naravo, ki sta se pa združili tako, da od učlovečenja naprej ne moreta delovati več ločeno. Iz te resnice lahko pričnemo odgovarjati tudi na vprašanje o tem, ali je imel Jezus čustva in kakšna so bila in seveda tudi ali se je smejal ali ne.

Jezusova čustva
Kot pravi človek, torej ne okrnjeni in tudi ne nadčlovek, je Jezus živel, doživljal in čutil povsem enako kot vsi ljudje. Ob prebiranju evangelijev moremo zaznati tudi njegov povsem človeški lik, tudi njegovo čustveno doživljanje. Morda bi si kdaj želeli celo kaj več podrobnosti. A že to, da je ob Lazarjevem grobu jokal, da se je na svatbi v galilejski Kani veselil, ali da je čutil sočutje z materjo, ki ji je umrl sin, da se je v templju tudi ostro odzval … in da se je v nekem trenutku razveselil v duhu, nam zadošča, da moremo z gotovostjo sklepati, da so bila njegova čustva povsem in v celoti človeška čustva. Da mu ni bilo tuje nobeno človeško doživljanje, da je doživljal tako pozitivna čustva kot negativna (ne moralno vrednostno). Tako je tudi kot Bog postal solidaren z vsakim človeškim doživljanjem, nobeno mu ni tuje: znal se je smejati in jokati, čutil je privlačnost in odpor …
Ker pa je Kristus bil hkrati tudi Bog, lahko sklepamo, da je skozi človeška čustva v njem sijala Božja ljubezen. V njem se je Bog približal človeku tudi na človeško čustveni način. Tudi to spada k prepričanju, da je v Kristusu Bog postal nam podoben v vsem, razen v grehu. Ker si ne moremo predstavljati, da bi v tem sobivanju Božja narava kakorkoli okrnila človeško, lahko samo sklepamo, da je vse, kar je bilo človeškega v Jezusu, prav zaradi te osebne povezave z Božjo naravo delovalo v vsej možni polnosti. Preprosto bi lahko rekli, da je Jezusovo čustveno življenje bilo najbolj prečiščeno in zato tudi najbolj pretanjeno človeško čustveno dojemanje. V njem so čustva delovala tako, kot bi naj v vsakem človeku po Božji zamisli, seveda če posledice greha ne bi ovirale tega delovanja.
Seveda je po svoje zanimivo, da evangelisti niso bolj podrobno opisovali dogodkov, v katerih se je Jezus smejal ali povedal kakšen dovtip. Očitno se jim je zdelo to tako samo po sebi umevno, da so se osredotočili samo na bolj nenavadna in bistvena sporočila. Da je veselje, seveda ne veseljačenje, osrednje sporočilo evangelija, pa izraža že ime samo, saj evangelij pomeni prav veselo, dobro, radostno sporočilo.

Veselje v evangelijih
Že ob Jezusovem rojstvu je sporočilo jasno: »Ne bojte se! Kajti glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo!« (Lk 2,10). Še več, Jezusovo učlovečenje in delovanje na svetu je veselje tudi za nebeškega Očeta: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje« (Mt 3,17; 17,5). Veselje nato srečamo tudi na obrazih glavnih akterjev v zgodovini odrešenja: Elizabeta, Zaharija, Marija, Janez Krstnik … Delež na Jezusovem veselju imajo dalje vsi, ki hodijo za njim, saj mora Jezus njihovo veselje celo ‘braniti’ pred farizeji z razlago, da se svatje ne morejo žalostiti, dokler je ženin pri njih. Ko je Jezus opisoval Božje kraljestvo, je pravzaprav vse osredinil okoli veselja in to velikega veselja. Ko Luka opisuje, kako je Jezus pripovedoval tri prilike o Božjem kraljestvu, o izgubljeni ovci, drahmi in sinu (Lk 15), je osrednje sporočilo vseh treh v velikem veselju, ki je nastalo ob najdenju oz. vrnitvi, in ki so ga deležni delili še z drugimi. Ali tista primera o zakladu: »Nebeško kraljestvo je podobno zakladu, skritemu na njivi, ki ga je človek našel in spet skril. Od veselja nad njim gre in proda vse, kar ima, in kupi tisto njivo« (Mt 13,44). Vrhunec sporočila o veselju, ki ga nič ne more zaustaviti, niti trpljenje, pa Jezus postavi v deveti blagor, ki je povzetek vseh osmih: »Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse hudo zoper vas lažnivo govorili. Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko« (Mt 5,11–12). Janez pa še doda, da jim je Jezus vse povedal, da bi bilo njegovo veselje v njih in bi bilo njihovo veselje dopolnjeno (15,11). In končno, poročila o vstajenju so polna pričevanj o velikonočnem veselju: »Hitro sta zapustili grob ter s strahom in velikim veseljem stekli sporočit njegovim učencem« (Mt 28,8).
Podobno poročilo o veselju prvih krščanskih skupnosti najdemo tudi v Pavlovih spisih. On pripisuje pravo veselje delovanju Svetega Duha v kristjanih, ko v njih pušča med drugimi sadovi tudi veselje (Gal 5,22–23). Tudi Pavel pričuje celo o veselju v trpljenju: »Zdaj se veselim, ko trpim za vas …« (Kol 1,24). In povzame novozavezno misel o veselju Filipljanom: »Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se« (4,4). Da pa so nebesa predstavljena kot veselo bivanje, pa tudi ni skrivnost: »Zato se veselite, nebesa, in vi, ki prebivate v njih!« (Raz 12,12).
Mislim, da vsega tega sporočila o veselju v Novi zavezi ne bi moglo biti, če učenci Jezusa nikoli ne bi videli veselega ali nasmejanega. Zatorej velja verjetno bolj nasprotno, da so doživeli, da njegovega veselja nič ni moglo ogroziti ali izničiti.

Odpirati Jezusu svoja čustva
Ker je Jezus živ, se mi zdi pomembneje od poznavanja kakšnih smešnih drobcev iz njegovega življenja, da se naučimo vabiti Jezusa Kristusa, naj vstopi v naša čustva. To se mi zdi pomembno predvsem tam, kjer so naša čustva velikokrat blokirana, kjer so razbolela, preprosto ranjena in nam otežujejo življenje, predvsem odnose s soljudmi, ker je v nas premalo pristnega veselja. Ni mogoče, da bi prišli skozi katerokoli dobo našega življenja in bi nam ne ostajala iz njega kakšna boleča izkušnja, kakšna rana, ki lahko usodno zaznamuje nadaljnje življenje. Še posebej čustva zamere, neodpuščanja, prizadetosti, užaljenosti … je treba znova in znova v molitvi odpirati pred Kristusom, ki razume vsa naša čustva; ga povabiti, naj On sam vstopi v bolečino, ki jo čutimo. In njegovo vstopanje je zdravilno, tolažilno, odrešilno; kjer se pojavlja on, se uresničuje odrešenje, se širi novo življenje, se dogaja prerojenje in se naseli celo veselje. Seveda je prav tako normalno, da ga vabimo tudi v pozitivna čustva, ki jih tudi prečiščuje, potrjuje, krepi ter blagoslavlja.

TURNŠEK, Marjan (Pisma) Ognjišče (2013) 11, str. 52

Rad bi vedel, ali mora oseba z istospolnimi nagnjenji pri spovedi povedati, da je bil nečisti greh, ki se ga spoveduje, homoseksualne narave. Moram namreč povedati, da je homoseksualnost edina spolnost, ki jo v sebi prepoznam in tudi grešim. To vprašanje postavljam, ker sem od mnogih spovednikov dobil različne odgovore. Še to me zanima, zakaj spovedniki nočejo o tem grehu (nečistovanju) veliko govoriti in pri spovedi svetovati: navadno gredo kar mimo tega greha in se ustavijo pri kakšnem drugem, ki jim očitno bolj leži. Tako človek dobi občutek, da nečisti greh ni nekaj, kar bi se bilo sploh vredno spovedati.
Jaka

Kljub temu, da spolnost po spolni ‘revoluciji’ v 20. stoletju ni več tabu tema, vendarle spolnost ostaja nekaj intimnega.
Zaradi tistih, ki jih zanima cerkvena presoja homoseksualnosti in morda vašo problematiko premalo poznajo, in ne zaradi vas, ki se s to stvarnostjo srečujete osebno in jo izkušate, naj na začetku svojega odgovora navedem Katekizem katoliške Cerkve za mlade (Youcat), ki na kratko in jasno razloži nauk katoliške Cerkve o homoseksualnosti: »Nekateri moški in ženske imajo v sebi prirojena homoseksualna nagnjenja. Tega si niso sami izbrali. Bog je ustvaril človeka kot moškega in žensko in ju tudi telesno namenil drug za drugega. Cerkev s sočutjem in brez pridržka sprejema osebe, ki se čutijo kot homoseksualne, in zavrača vsako obliko diskriminiranja. Hkrati pa pravi, da nobena oblika homoseksualnih spolnih stikov ni v skladu z redom stvarjenja. Homoseksualne osebe so prav tako poklicane k čistosti. S samoobvladovanjem, z nesebično oporo prijateljstva, z molitvijo in zakramentalno milostjo se morejo in morajo postopoma bližati krščanski popolnosti« (Youcat 415).
Zdi se, da je katekizemsko besedilo dobro izhodišče za odgovor na vaš zelo osebni in intimni problem. Vaše vprašanje vključuje spoznanje in zavest, da je človek nedokončano bitje in pogosto greši. Tudi s spolnostjo se srečuje vsak človek in prav je, da se pozna, da bi to izjemno božjo danost živel tako, da bi ga plemenitila, mu pomagala k človeški zrelosti in krščanski svetosti. Skozi zgodovino človeštva je spolnost številnim ljudem pripomogla v zakonski skupnosti ali v posvečeni čistosti k pristnemu počlovečenju (humanizaciji), nekateri pa so doživljali ob njej večkrat osebne in morda tudi drugim povzročali hude travme. Zdi se, da je prišel čas, ko bo zaradi ovrednotene teologije telesa lahko postopno prihajalo tudi na področju telesnosti in tudi spolnosti do novih pozitivnih odkritij, čeprav vsak posameznik, kot z drugimi danostmi, začenja tudi s spolnostjo kot nepopisan list. Sicer pa tudi na spolnem področju otroka in mladostnika pozitivno in negativno zaznamujejo vzdušje in odnosi v lastni družini, šolarja in odraščajočega pa še vrstniki in odrasli ljudje, s katerimi se srečuje. Tudi tukaj velja pregovor: Povej mi, s kom se družiš, in povedal ti bom, kakšen si. Vse večjo vlogo pa ima tudi šola in mediji, ki večkrat propagirajo stvari, kot teorijo spola itd., ki so bodisi nedorečene, morda muhe enodnevnice ali celo nenaravne, ki pa lahko konkretnega otroka ali mladostnika zaznamujejo za vse življenje, predvsem če ločujejo spolnost od ljubezni. Vsak je navsezadnje sam s svojo spolnostjo, tako samski kot poročeni, večina s heteroseksualnimi kot oni s homoseksualnimi nagnjenji. Predzakonska, zakonska, vdovska in tudi samska spolnost spadajo med tiste danosti, ki jim ne moremo ubežati, lahko pa jih živimo ‘polnokrvno’ in s hvaležnostjo, ter z njo in zaradi urejene spolnosti lahko postajamo vedno bolj zrele osebnosti. To velja tudi za tiste, ki imajo v sebi prirojena homoseksualna nagnjenja, saj so tudi ti božji ljubljenci in podobno kot heteroseksualni lahko odkrivajo, kaj lahko dobrega naredijo za konkretnega bližnjega in za človeštvo.
Načelno je dobro in lahko zelo koristno, če katoliškemu kristjanu, tudi tistemu z homoseksualnimi nagnjenji uspe, da ima rednega spovednika in duhovnega spremljevalca, ki pozna njegova nagnjenja, ranjenost, uspehe in neuspehe, padce in dviganja, pa tudi njegovo dobro voljo po rasti v popolnosti. Prav redni spovednik, ki je tudi duhovni spremljevalec in zato lahko brez vsakokratnih dolgih razlag in razprav strokovno pomaga.
Nadalje tudi sprašujete, ali naj pri vsaki spovedi imenujete greh s ‘pravim imenom’. V vašem primeru je prav, da ga imenujete s pravim imenom, tudi zaradi nemira in občutka krivde, čeprav je še bolj nujno, da npr. prešuštnik imenuje greh s pravim imenom, saj gre pri njem za ‘dvojni’, včasih so temu rekli ‘kvalificirani’ greh, ker vključuje zraven nečistosti tudi nezvestobo.

Iz vaše spovedne izkušnje izhaja, da se nekateri spovedniki, pri katerih ste opravili spoved, niso prav znašli ali pa so se držali starega pravila, da je glede grehov pri spolnosti bolje manj kot preveč spraševati in govoriti. Zdi se mi, da je prav, če spovedanec moli za svojega spovednika in ga Bogu priporoča, da ga ne bi spraševal ne preveč in ne premalo, da bi se na najboljši možen način pogovarjal s svojimi spovedanci tudi, ko je treba ali je primerno o grehih pri spolnosti. Človek pogosto, kot vi v vašem vprašanju, potrebuje in išče nasvet, toliko bolj v našem zmedenem času, ki je pomešal lestvico vrednot ali nekaterih več sploh ne priznava. Na splošno je še vedno veljaven star latinski pregovor, ki trdi, da samega sebe ne moremo objektivno presojati (Nemo iudex idoneus in propria causa – Nihče ni primeren sodnik v lastni zadevi, pravdi) in zato vsi, vsaj občasno, potrebujemo duhovnega svetovalca, kot bolniki potrebujejo zdravnika in grešniki spovednika, ki bi pa naj bili v duhovnih rečeh tudi spremljevalci, svetovalci, ki bi pomagali pri razločevanju. Kvalitetni spovedniki so vsekakor velika milost za spovedance, tudi za spovedance grehov, ki jih vi omenjate. Tudi pri nas na Slovenskem lahko najdete zavzete ter dobre spovednike in zavzete duhovne spremljevalce.
Vaše pismo naj bo spodbuda spovedancem, da bi Gospoda prosili in molili za dobre spovednike, duhovnikom pa, da bi spovedancem prisluhnili, jih slišali in jim sporočali, da je Bog do vsakega človeka, ki greh prizna in se kesa, usmiljen, sočuten in ‘srečen’, kot oče v priliki o izgubljenem sinu. Vam, spoštovani Jaka, želim spovednika, ki bo tudi duhovni spremljevalec in vam bo s prijateljsko oporo pomagal, da se boste z zakramentalno milostjo postopno bližali krščanski popolnosti in svetosti. Prav tako vam želim, da bi v svojem življenju naredili veliko dobrega, saj smo vsi poklicani k temu, da bi delali dobro.

ŠKAFAR, Vinko (Pisma) Ognjišče (2016) 11, str. 48