Adventni čas bi moral biti čas upanja ter pričakovanja božiča. Vendar za našo veliko družino in zame to za minuli advent žal ne bo veljalo. Zaznamovala nas je namreč huda tragedija, v kateri smo izgubili našo drago majhno petletno princesko Neli. Naj poudarim, da je bila njena smrt popolnoma nepričakovana, prišla je hitro in deklica ni bila prej niti slučajno nič bolna. Zato nas je to še toliko močneje pretreslo in pustilo za seboj veliko bolečino, ki jo bomo zacelili počasi, najverjetneje nikoli. Po nenadni, hitri izgubi se nam poraja tisoče vprašanj, na katera preprosto ne najdemo odgovorov. Na misel mi prihaja vprašanje, kako lahko Bog, ki tako skrbi za nas, lahko dopusti, da umre zdrav otrok, ki živi v urejeni, zakonski, verni družini, prežeti z veliko ljubezni. V Svetem pismu lahko beremo Jezusove besede: »Jaz sem luč sveta. Kdor hodi za menoj, ne bo hodil v temi, temveč bo imel luč življenja«. Kako naj torej prebolimo težko izgubo, kako naj (mogoče lažje) razumemo njeno smrt in najdemo zopet luč življenja?
Tatjana

Pred seboj imam vaše pismo, v katerem pišete o boleči izgubi vaše petletne punčke Neli. Skušala vam bom odgovoriti po svojih najboljših močeh, pa se bojim, da vam moje besede ne bodo veliko pomagale. Dobro se zavedam, da se nihče, razen vas, ne more popolnoma vživeti v vašo bolečino. Še toliko manj nekdo, ki ni nikoli sam doživel smrti otroka. Osebno tega nisem nikoli doživela, sem se pa pogovarjala z mnogimi materami, ki jih je doletela podobna usoda.
Kot razumem iz pisma, Neli ni bila edinka in je v družini več otrok. Iz pisma se da tudi razbrati, da živite v urejeni, verni družini, prežeti z veliko ljubezni. Vse to vam lahko veliko pomaga v procesu žalovanja. Vsak od vas pa bo verjetno žaloval na svoj način in si morate to drugačnost tudi dopustiti.
Svetujem vam, da se veliko pogovarjate, da si dopustite biti žalostni, pa obenem tudi veseli, ko tako nanese. Pomislite, kako bi ob kakšni stvari reagirala Neli, kaj bi rekla, česa bi se veselila in podobno. Kadar je več otrok, je zelo pomembno, da drugi otroci nimajo občutka, da starši žalujejo samo za tem otrokom in bi bilo zanje laže, če bi umrl kateri drug od otrok.

Pokažite si, da se imate radi in da vas bolečina ob Nelini smrti še bolj poveže.
Pravite, da se vam ob tej smrti poraja tisoč vprašanj, na katera ne najdete odgovora. Nikoli ga ne boste našli, ker tega ni mogoče razumeti. Lahko samo bolj ali manj sprejmete, tako kot moramo sprejeti veliko stvari v življenju. Verjetno boste do konca življenja občutili to bolečino, ki pa bo s časom vendarle postajala nekoliko lažja. Spomin na Neli pa ne bo nikoli zamrl.
Ob koncu vam želim, da znate biti hvaležni tudi za teh pet let življenja, ki jih je Neli preživela z vami. Bilo je lepo in radi ste jo imeli. Tudi sedaj, ko je umrla, ostaja na svojevrsten način z vami in vas čaka, da se ji čez mnogo let pridružite. Tako ostajate z njo povezani.
Vse dobro želim vam in vaši družini in vas lepo pozdravljam

KLEVIŠAR, Metka. Ognjišče (2017) 1, str. 49

Pišem vam, ker me je sram osebno na pogovor k duhovniku, da bi mu zaupala moj problem. Sem ženska srednjih let, verujem in tudi hodim redno k maši, sprejemam vse, kar Cerkev uči. V mojem vsakdanjem življenju sem vedno delovala tako, da sem se trudila za dobro drugih, čeprav sem v zameno prejela tudi veliko slabega. Ko sem bila mlajša, sem spoznala fanta, ki sem ga kmalu vzljubila iz vsega srca in ta čista in iskrena ljubezen je trajala dolgo časa. Pričakovala sem, da se bo vse skupaj srečno končalo in se bova poročila. Pa se je zgodilo drugače, on se je poročil z drugo, in to samo zato, da je ustregel svoji materi, ki je svojega sina imela popolnoma pod komando. Ta ženska je vedno delovala proti meni, ni me marala in zdaj vidim, da je naredila vse, da bi razdrla najino zvezo. On pa ji ni smel in tudi mogel nikoli ugovarjati, vedno je bilo vse po njeno, in ni zmogel tistega koraka, da bi se ji uprl in odšel samostojno v življenje. Ona mu je dobila celo službo, se potrudila, da sta si z ženo sezidala hišo in si ustvarila dom.
Jaz sem tako izpadla iz te zgodbe in bila prepuščena svoji žalostni usodi. Sprašujem se, zakaj je Bog to dopustil, če pa je že dopustil, zakaj je ta ljubezen še naprej gorela, zakaj Bog ni usmeril mojega življenja kam drugam. Leta so tekla, meni pa ni uspelo, da bi si našla sopotnika, ob katerem bi pozabila te dogodke. Saj so prišli fantje in moški, ki bi bili lahko tudi moji, toda nisem jih ljubila, nisem čutila tistega, kot pri njem, zato se nisem spuščala v take zveze. Še naprej sem sanjarila o njem, živela iz dneva v dan in se z vsemi močmi vrgla »na delo«, da bi pozabila to žalostno zgodbo.
Potem pa se je zgodilo. Ko je že bil poročen in imel otroka, sva se, čisto po naključju, spet srečala in takrat mi je v kratkem pogovoru priznal, da me tudi on ni nikdar pozabil in še vedno hrepeni le po meni. Tako se je pokazalo, da tista iskrena in čista ljubezen izpred let še vedno živi in ni nikoli umrla. Tako sva se začela dobivati na skrivaj pri meni. Seveda se zdaj zaradi tega stanja nikakor ne počutim najbolje, saj imam vendar vest, ki me opozarja, da ne delam prav, nikakor nisem tako srečna, kot bi lahko bila … Nočem razbijati njegove družine, toda njemu se ne morem odpovedati, po vsem tistem, kar sem pretrpela, in ko se je življenje tako kruto poigralo z menoj in mi vzelo vse. On mi sicer pravi, da je dovolj, da tega nihče ne izve in če bo ta najina zveza ostala skrivnost, zaradi tega ne bo nihče trpel. In jaz sem pristala in sprejela teh nekaj trenutkov sreče, ki mi jo lahko nudi. Vem, da je to malo, zelo malo, toda druge možnosti nimam. Vedno sem prosila Boga, da bi lahko tudi jaz imela kakšno prihodnost, vedno sem sanjala o možu, ki ga bom iskreno ljubila, o družini, ki jo bova krščansko vzgajala. Zdaj pa to. Vem, zavedam se tega, da živim v grehu, to me močno teži in prav nič nisem vesela. Morda bi šla zlahka mimo tega, če ne bi bila verna – toda moja vest … Ne morem pa se odpovedati tej ljubezni, usoda me je potisnila v situacijo, ki bi si jo najmanj želela. Prosim vas, če mi lahko napišete kakšno besedo, ne obsojajte me preveč, potrebujem kakšno čisto človeško besedo razumevanja, za rešitev je verjetno malo možnosti – vem, da boste rekli, da moram to storiti jaz …
Anamarija

Sredi današnjega sveta vaše pismo ni osamljeno, saj je področje ljubezni, zvestobe in želje po skupnem življenje, eno najbolj naravnih obenem pa lahko tudi eno težavnejših življenjskih izzivov. Besede, s katerimi ste opisali hrepenenje in svoj življenjski položaj, so polne čustev in vašega čutenja. Zato bi bile mogoče bolj primerne besede čustev in tolažbe, ki pa vašega položaja, po mojem mnenju, ne bi v polnosti osvetlile in objektivno olajšale. Zato dovolite, da na vašo življenjsko izkustvo zapišem samo nekaj preprostih in iskrenih misli.
Vprašanje zakonske zveze in družinskega življenja je v naši družbo eno izmed najbolj kritičnih in včasih celo tabuiziranih tem. Tu še posebej mislim na dejstvo, da je med mladimi vrednota družinskega življenja ena izmed najbolj pomembnih in zaželenih. Čeprav jo številni mladi želijo uresničiti v svojem življenju, pa v programih osnovnih in srednjih šol o družini skoraj ni govora. O temeljnih življenjskih vprašanjih kot npr. kaj je ljubezen, kako si izbrati bodočega zakonca in kako naj v zakonskem življenju nenasilno rešujeta probleme in vzgajata morebitne otroke, šolski programi bolj ali manj močijo. Zdi se, da bi bil pogovor o tem nekaj nezaželenega in celo politično nekorektnega. Rezultat takšnega »izobraževanja«, ki bolj ali manj spregleda družinske vsebine je očiten: po sedemdesetih letih takšnega izobraževalnega sistema smo se znašli v položaju, ko je Slovenija država z najnižjim številom zakonskih zvez na tisoč prebivalcev v celotni Evropski uniji, izredno nizko rodnostjo ter sorazmerno visokim število ločitev.
Ob tem je zanimivo, da si redko kdo zastavlja vprašanje, kaj se je v zadnjih desetletjih v naši družbi zgodilo, da smo postali država, kjer številni mladi v praksi težko uresničijo svoj ideal družinskega življenja? Eden od možnih odgovorov je prej omenjena odsotnost primerne družinske vzgoje v naših šolah, prav tako pa tudi spremenjen način življenja, vedno večja zaposlenost staršev, kot tudi vedno več otrok iz ločenih družin, ki se zaradi mladostne izkušnje težje odločajo za zakonsko zvezo.
Mnogi so danes še vedno prepričani, da otroci prejmejo vsebine, povezane z družinskim življenjem od svojih staršev, pa temu ni vedno tako. Številni starši so namreč prezaposleni, preutrujeni in, kar je mogoče najpomembnejše, niso usposobljeni govoriti o tej vrednoti. Zato so mnogi mnenja, naj bi šola mladega človeka izobrazila o pomenu ljubezni, pripravi na zakon in drugih življenjskih vprašanjih, povezanih z družino. Ob tem pa je znano, da naj bi šola učence predvsem izobraževala in ne vzgajala. Zato tovrstne vzgojne izobraževalne vsebine še vedno nimajo ustreznega mesta in so pogostokrat spregledane.
Zato ni nenavadno, da je med nami vedno več mladih, ki se odločijo bolj ali manj za začasno skupno bivanje zunaj zakonske zveze oz. živijo sami. Prav tako je vedno več ljudi, ki so iskreno vstopili v zakonsko in družinsko življenje v upanju, da bodo to uresničili, kasneje pa so jih razmere pripeljale v življenjske položaj, ko so oni ali pa njihovi sozakonci izgubili upanje ter po ločitvi ostali sami. Vzrok takšnih zakonskih neuspehov niso samo značajski in drugi problemi, temveč tudi to, ker ljudje v svojih šolskih letih, niso pridobili znanja o tem, kako izbrati primernega sozakonca, se z njim pogovarjati, na kakšen način reševati zakonske probleme, kako vzgajati otroke idr. Dejansko imamo danes pravo »epidemijo« nesrečnih ljudi, ki v svojem življenju iz različnih razlogov niso uspeli ustanoviti družine oz. uresničiti svojega družinskega ideala. V nekem smislu bi lahko rekli, da so to nekakšni »novodobni mučenci«, ko so zaradi pomanjkljivega izobraževanja, družbene in medijske klime prezgodaj »nasedli« temu svetu in se prezgodaj podali v svet spolnosti, nekritičnega vzpostavljanja odnosov in na koncu nepripravljeni vstopili v zakonsko in družinsko življenje, ki ga potem niso uresničili. Zato vaša življenjska zgodba, ki ste jo v uvodu zapisali, ni edina. Vedno več ljudi ima podobno izkustvo, ki ga doživljajo kot svoj zelo velik življenjski problem.
V vašem konkretnem primeru gre za neuresničeno ljubezen iz mladosti, ki je po spletu okoliščin stopila v ozadje, potem pa se je po dolgih letih ponovno prebudila. Danes je vaš prijatelj že poročen in ima otroke, prav tako pa ste v položaju, ko se z njim redno srečujete. Takšna situacija za vas in zanj ni najlažja, saj je potrebno ta odnos skrivati in ga v javnosti zanikati. Poleg tega se dobro zavedate, da vse to lahko na koncu vodi v razpad njegove družine, česar pa si nobeden od vaju ne želi. V takšnem položaju si lahko človek zastavi zelo različna vprašanja od tega, ali res ni mogoče obvladati samega sebe ter se iz spoštovanja do njega in njegove družine ustaviti? Ali bodo takšna dejanja dolgoročno pozitivno vplivala tako na vaše in njegovo telesno kot tudi duševno zdravje? Znano je, da takšne skrite zveze predstavljajo stalen stres in čustveno stisko, ki lahko negativno vpliva na oba. Prav tako pa je pomembno vprašanje, kako vpliva takšen odnos na vajino vero? Vsako človekovo dejanje ima namreč tudi svojo duhovno razsežnost, ki lahko duhovno življenje bogati in krepi, ali pa ga ogroža.
Zapisali ste, da ne želite obsojanja, temveč »čisto človeško besedo razumevanja«. To je delikatno pričakovanje, saj ste mnenja, da vas moram na neki način razumeti in podpirati v vaši odločitvi. To pa je seveda zelo težko, saj v tem odnosu niste samo vi in vaš prijatelj. S svojo odločitvijo, da boste ponovno vstopili v njegovo življenje, ste vstopili tudi v njegovo družino, do česar pa človek nima pravice. Staro življenjsko pravilo govori, da nikoli ne stori tistega, kar ne bi želel, da drugi stori tebi. Vprašanje je, kako bi vi doživljali takšen položaj, če bi bili v vlogi njegove žene in matere njegovih otrok. Ali bi takšen odnos odobravali, ali pa bi ga preprosto tolerirali? V svetu, ko zakonsko in družinsko življenje nima vedno podpore ne pri delodajalcih, ne v medijih in družbi ter se pogostokrat konča z ločitvijo, je vrednota zakonske zveze in družine, po mojem mnenju, odgovornost vseh ljudi. Vsak je odgovoren za zakonsko zvezo in zvestobo bližnjega ter temu primerno mora sprejemati svoje odločitve in se temu primerno tudi omejiti. Vem da boste rekli, da je potrebno ljubezen spoštovati. Res pa je tudi, da ljubezen ni merilo vsega. V vašem primeru zunanji človek težko vidi samo ljubezen. Njegove misli gredo najprej k vam, ki nimate lahkega življenja; nato gredo k njemu, ki je razpet med dve ženski, ter nenazadnje k ženi in otrokom, ki danes mogoče še ničesar ne slutijo. Nikjer tudi ni zapisano, da vajin odnos ne bo postal nekega dne (v primeru ločitve) vir bolečine, trpljenja in žalosti, česar si pa nobeden od vaju najbrž ne želi.
Ljudje, ki živimo vero, smo povabljeni, da svoje življenjske odločitve sprejemamo odgovorno. Pri tem naši interesi in občutja ne morejo biti edini kriterij odločitve. Premislek o morebitnih posledicah naših dejanj, iskren medosebni pogovor ter obvladovanje samega sebe, je vedno ključnega pomena. Kristjani smo prav tako povabljeni, da življenje vedno sprejmemo v vseh razsežnostih – tudi z omejitvami in križi. Vsega namreč ni mogoče uresničiti, prav tako pa nam naš pogled na ljubezen ne more dati »licence«, da se odločamo kot nam trenutno ustreza.
Številni ljudje, v vašem življenjskem položaju, pogumno sprejmejo tudi takšen križ in iz spoštovanja in ljubezni do prijateljev, ne vstopajo v njihove družine. Na ta način pogumno skrbijo za tisto, kar je njihovim ljubljenim osebam najdragocenejše: to je za njihovo zakonsko in družinsko življenje. K takšnemu spoštovanju je povabljen vsak človek, tudi midva.
STREHOVEC, Tadej (Pisma) Ognjišče (2011) 1, str. 104

Ker se srečujem se s pravoslavnimi verniki, me zanima, kakšna je razlika med našo katoliško in pravoslavno veroizpovedjo (vsebino vere). Ali drži, da je vsebina vere popolnoma enaka in da le za teologe obstajajo razlike? Ali je možno, da je spor teologov, ki bi radi razložili Sveto Trojico, katere pa tako in tako ne morejo razložiti, vzrok za razkol in to dvojnost (ali še kaj več) v Cerkvi?
Poleg tega imajo pravoslavni dvojno evharistijo, redno in potem po maši dobijo blagoslovljen kruh tisti, kateri ne smejo sprejeti evharistije. Ali ne bi bilo tudi v naši Cerkvi potrebno urediti kaj takega za tiste, ki zaradi različnih zadržkov ne smejo prejemati obhajila? Zakaj oseba pravoslavne vere ne sme k obhajilu pri maši v katoliški Cerkvi?
Jaro
Prav imate, da gre samo za problem razlage Svete Trojice. Vprašanje izhajanja Svetega Duha iz Očeta ‘in Sina’ (Filioque) je bilo eno izmed nenehnih kontroverz med Grki in Latinci, med vzhodno in zahodno Cerkvijo, dolga stoletja. Tako imenovana nicejsko-carigrajska veroizpoved, ki so jo prvič razglasili leta 381 na carigrajskem koncilu, je vsebovala besede “(verujem) v Svetega Duha, Gospoda, ki oživlja, ki izhaja iz Očeta”. V tej obliki so veroizpoved tako v Rimu kot Carigradu uporabljali več kot petsto let. Vendar so v Španiji vsaj od srede 6. stoletja zaradi krivoverskega arijanstva, ki je zanikalo enakost Očeta in Sina (prve in druge Božje osebe), dodajali ‘in Sina’. Ta izraz je z drugimi navadami prišel tudi v Galijo. Vendar je vzhodna Cerkev imela obrazec veroizpovedi iz leta 381 za nedotakljiv in jo je motilo spreminjanje ponekod na Zahodu, kar je sicer papež dovolil, čeprav v samem Rimu tega niso dodajali. Do večjega spora pa je prišlo, ker je Karel Velik (+ 814), ki se je prepiral z vzhodno cesarico Ireno, naročil svojim teologom, naj Grkom očitajo zmote, kjerkoli le morejo. Karel Veliki je prosil papeža Leona III. naj ukaže, da izraz ‘in Sina’ sprejmejo v ‘rimsko’ veroizpoved, kar je pa papež odklonil. V Rimu so izraz ‘in Sina’ prevzeli šele v 11. stoletju. Vzhodni kristjani pa tega dodatka nikoli niso sprejeli in so ga imeli za krivoverskega.

Seveda pa tega zapletenega in strokovno teološkega spora ni mogoče tukaj podrobno razlagati, saj gre za teološke razlike, ki vključujejo tudi določeno filozofijo.
V pismu sprašujete: »Zakaj oseba pravoslavne vere ne sme k obhajilu pri maši v katoliški Cerkvi?« Z veseljem vam lahko povem, da je katoliška Cerkev že na 2. vatikanskem cerkvenem zboru v Odloku o ekumenizmu poudarila, da imajo pravoslavne Cerkve resnične zakramente, in sicer zaradi apostolskega nasledstva zlasti duhovništvo in evharistijo, po katerih so najtesneje povezani z nami. »Zato je neka skupnost pri svetih obredih v primernih okoliščinah in z odobritvijo cerkvene oblasti ne le možna, ampak celo priporočljiva« (E 15). V luči koncilskega odloka o ekumenizmu je Papeški svet za pospeševanje edinosti kristjanov leta 1993 izdal Ekumenski pravilnik (EP), potrdil ga je takratni papež Janez Pavel II., ki konkretno osvetljuje in tudi odgovarja na vaše vprašanje za katoliške kristjane glede prejemanja obhajila v pravoslavni Cerkvi. »Kadar terja potreba ali svetuje resnična duhovna korist in če je odstranjena nevarnost zmote ali ravnodušnost, sme katoličan, ki mu je fizično ali moralno nemogoče priti do katoliškega nositelja cerkvene službe, prejeti zakramente sprave, evharistije in bolniškega maziljenja od nositelja cerkvene službe vzhodne Cerkve« (EP 123). Ekumenski pravilnik tudi dovoljuje, da sme katoličan “prositi za te zakramente samo nositelja cerkvene službe Cerkve, ki ima veljavne zakramente, ali pa nositelja cerkvene službe, ki se mu po katoliškem nauku o duhovniškem posvečenju priznava veljavno posvečenje” (EP 132).
Gornje sem navedel, da bo odgovor celovitejši, čeprav se vaše vprašanje nanaša na odnos katoliške Cerkve glede prejemanja obhajila pravoslavnega kristjana pri katoliškem evharističnem bogoslužju. Normalno je, da pristopajo k obhajilu pri katoliški maši katoliški kristjani in pri pravoslavni evharistiji pravoslavni kristjani, čeprav izjemoma in pod določenimi pogoji in v določenih okoliščinah more zastopnik katoliške Cerkve tudi “kristjanom drugih Cerkva in cerkvenih skupnosti dovoliti ali celo priporočiti pristop k tem zakramentom” (sprava, evharistija in bolniško maziljenje) (EP 129), kar velja posebno v smrtni nevarnosti. »Pogoji, pod katerimi more katoliški nositelj cerkvene službe podeliti zakramente evharistije, pokore in bolniškega maziljenja (nekatoliški) krščeni osebi … so naslednji: da ta oseba ne more priti do nositelja cerkvene službe Cerkve ali cerkvene skupnosti, ki bi ji podelil želeni zakrament: da za zakrament sama od sebe prosi, da glede tega zakramenta izpoveduje katoliško vero in je pravilno pripravljena« (EP 131).
Povedati moram, da imajo predvsem nekatere vzhodne (pravoslavne) Cerkve glede prejemanja obhajila v katoliški in drugih Cerkvah in cerkvenih skupnostih zaradi svojega lastnega pojmovanja Cerkve strožjo disciplino, kot katoliška Cerkev, kar moramo seveda katoličani upoštevati in spoštovati.
Blagoslovljeni kruh, o katerem govorite, lahko po pravoslavnem evharističnem bogoslužju prejmejo vsi navzoči kristjani; tudi sam sem bil pred leti navzoč, ko je patriarh srbske pravoslavne Cerkve na praznik sv. Sava blagoslovil ‘svetosavski kolač’, ki so ga ponudili vsem navzočim. Vaš predlog je zanimiv za razmislek.
Spoštovani Jaro, kakor vidite, smo si s pravoslavnimi kristjani zelo blizu in upamo, da bomo prej ali slej ne samo lahko drug pri drugem evharističnem bogoslužju prejemali obhajilo, ampak da bodo lahko tudi pravoslavni in katoliški duhovniki, vsaj izjemno, skupaj obhajali evharistijo. To si je zelo želel že pravoslavni carigrajski ekumenski patriarh Atenagora († 1972), ki se je prvič sestal s papežem Pavlom VI. († 1978) leta 1964 v Jeruzalemu in s katerim sta leto pozneje, leta 1965, preklicala medsebojno izobčenje obeh Cerkva iz leta 1054. V zadnjih petdesetih letih je bilo narejenih veliko ekumenskih korakov med katoliško in pravoslavnimi Cerkvami in tudi sedanji papež Frančišek in carigrajski patriarh Bartolomej pogumno nadaljujeta ekumensko hojo.
ŠKAFAR, Vinko. (Pisma), Ognjišče (2017) 1, str. 47