Miklavž bi bil rad Miklavž
Ljudje v okolici so si ga težko predstavljali brez kolesa. Kamor koli se namenil, je sedel na kolo, pa naj bila pot še tako kratka. Med vožnjo je Damjan opazoval vse, kar se je dogajalo okoli njega. Tako je vedel, da ima vsaka hiša svoje navade: eni so vedno nekaj brkljali okoli hiš, drugi so pred njimi posedali, eni so mu odzdravljali, drugi pa so se delali kakor da ga ne vidijo. Vedno pa so mu pozdrave vračali otroci, katerim je že od daleč mahal v pozdrav. Tudi v šolo se je vozil s kolesom, izogibal se je glavnih cest in poiskal stranske. In tam je pogosto srečeval starejši par. Bila sta nekaj posebnega: on je bil visok in močan, na glavi je vedno imel klobuk, ki ga je naredil še večjega, ona pa je bila nekoliko manjše postave. Hodila sta počasi in le redkokdaj sta se pogovarjala. Vedno pa sta se držala za roke in prav to ga je presenečalo. Vedel je, da se oče in mama imata rada, ampak da bi se kdaj prijela za roke, tega ni doživel. Vedno, kadar ju je opazil, je najprej pogledal, če se tudi tokrat držita za roke.
Ko je šel v srednjo šolo, se je vozil z avtobusom. V drugem letniku jih je profesor pri sociologiji vprašal, kdo so njihovi vzorniki. Nekateri so rekli da starši, drugi so naštevali bolj ali manj znane osebnosti. Damjan pa je imel pred očmi tisti starejši par in dejal, da sta mu ta dva ljubeča človeka na neki način vzor.
Sošolci so ga malo čudno pogledali, profesor pa je vprašal: »In kako jim je ime?«
»Tega pa ne vem,« je presenetil profesorja in sošolce.
»In kako da sta ti vzornika?« se je čudil profesor.
»Pomembno je, kaj sem čutil, kadar sem ju srečal,« je povedal.
»Zanimivo, zelo zanimivo,« je menil profesor.
Po uri je stopil k njemu Erik: »Si mislil na Miklavža?«
»Katerega Miklavža?« se je začudil Damjan.
»Tistega, ki ti je na neki način vzor.«
»Kaj ga poznaš?«
»Ja, blizu nas stanuje. Pa mu ni ime Miklavž, le tako mu vsi pravimo. Menda je Gašper.«
»Zakaj mu potem pravite Miklavž?«
»To biti znal bolje povedati moj oče. Ko je bil mlad, je bil menda velikokrat Miklavž. Oče mi je tudi povedal, da mu je nekoč dejal, da bi bil rad še kdaj Miklavž.«
»Čudna želja,« je pripomnil Damjan.
Na ta pogovor bi Damjan gotovo pozabil, če ne bi nekaj let kasneje v njihovi župniji pripravljali miklavževanje. Fantje so se hitro domenili, da bodo oni peklenščki, dekleta pa angeli, zataknilo pa se je pri izbiri Miklavža.
»Kaj če bi bil ti?« se je Tomaž, ki so mu rekli režiser, obrnil k Damjanu.
»Jaz?« se je začudil in zardel. »Jaz sem za to premlad. Miklavž mora biti odrasla oseba. Poznam pa nekoga, ki bi bil rad Miklavž.«
»Kaj nam tega nisi takoj povedal!« je bil vesel Tomaž.
Damjan jim je potem povedal, kako je kot šolar srečeval starejši par, ki se je vedno držal za rok, in ta gospod si menda želi, da bi bil še kdaj Miklavž.
»Ta bi bil ravno pravi za naše miklavževanje,« so menili vsi.
Damjan je poklical Erika: »Čuj, povej Miklavžu, da bo lahko letos v naši župniji Miklavž!«
»Tega bo gotovo zelo vesel,« je bil prepričan Erik. Naslednji dan pa mu je Erik vrnil klic: »Ne vem, če bo kaj. Oče ga je vprašal, pa je rekel, da je za to že prestar.« Damjan je na vajah povedal, da z njegovim Miklavžem verjetno ne bo nič.
»Pa poiščimo drugega,« so predlagali nekateri.
»Po ovinkih se ne moremo pogovarjati,« je menil Tomaž, »nagovoriti ga moramo osebno!«
Ko je Tomažu uspelo dobiti Miklavževo telefonsko številko, ga je poklical. »Na obisk sicer lahko pridete, dogovorila pa se bova bolj težko,« mu ni dajal veliko upanja. Ob dogovorjeni uri sta bila Damjan in Tomaž pred Miklavževimi vhodnimi vrati. Ko so se odprla, je pred njima stal Miklavž. Damjanove oči so premerile njegovo postavo. Prvič ga je videl tako od blizu. Nič več se mu ni zdel tako velik kot pred leti. »Gašper,« jima je ponudil roko. Damjanova se je kar zgubila v njegovi, stisk pa je bil močan in topel. Za njim je prišla žena. Ko mu je podala roko, ga je prevzel njen nasmeh. Toliko topline je bilo v njem!
Povabila sta ju v dnevno sobo. »Torej vidva bi me rada naredila za Miklavža,« je dejal Gašper z glasom, ki je bil bolj živahen kot njegove kretnje. Tomaž je na kratko predstavil delo v župniji in izrekel prošnjo za sodelovanje.
»Priznam, da mi vaše povabilo dobro dene. Kako pa ste zvedeli, da sem včasih želel, da bi bil še kdaj Miklavž?«
»Erik mi je povedal, da mu je povedal oče,« je pohitel Damjan.
»Kaj res?« se je čudil Gašper. »Že dolgo je tega, kar sem imel takšne želje,« je bilo čutiti zadrego v njegovem glasu. »Predolgo je že tega in medtem se je marsikaj spremenilo. Zdaj hodi Miklavž že po vseh mestih z vsem mogočim spremstvom, v naših mladih letih pa smo lahko miklavževanje pripravili samo v cerkvi ali po domovih. V naši veroučni skupini smo sklenili, da ga pripravimo za naše mlajše brate in sestre in sorodnike. Nekdo je napisal primerno besedilo, mene, ki sem bil največji, so določili za Miklavža, fantje so bili peklenščki, dekleta angelčki. Najmanjša med njimi je bila Mojca,« mu je pogled obstal na ženi. »Saj smo se že dolgo družili, toda nikoli je še nisem v resnici opazil. Ko pa mi je takrat podajala pakete, sem zagledal njene oči in kmalu ne bi več vedel, komu naj paket izročim.«
Žena se je samo rahlo nasmehnila in odhitela v kuhinjo »Čaj bom skuhala.«
Gašper je malo počakal, kot da zbira spomine. »Saj vem, da je to morda malo smešno, ampak tako je bilo: tisti angel mi je v hipu segel v srce in glavo!«
»Res ni običajno, da angel nekomu zmeša glavo,« se je zasmejal Tomaž.
»Tisti ogenjček se je počasi vnemal in na koncu vzplamenel … V mladinski skupini smo nato še nekajkrat pripravili miklavževanje. Jaz Miklavž, Mojca angel. Zelo rada je nastopala kot angel. No, pozneje sem včasih v kakšni prijateljski družbi rekel, da bi bil rad še kdaj Miklavž … Predvsem zaradi nje!«
»Zaradi žene?« sta se začudila.
»Ampak njej sploh ni treba nastopati kot angel,« je začel s premislekom. »Vesta, ona je res angel. Angel brez peruti.« Damjana in Tomaža je presenetila toplina njegovega glasu. »Toda vrnimo se k vašemu miklavževanju. Tako bom rekel: sveti Miklavž je poznal razmere, v katerih živeli ljudje, posebno otroci. In imel jih je zelo rad. Takšni morajo biti tudi njegovi nasledniki. Miklavž mora otroke poznati, da lahko ob darilu izreče besede, ki jih otrok potrebuje. Ali kateri od vaju zmore to?«
Tomaž je pogledal Damjana in zaklical: »Prijatelj, nihče med nami ni bolj primeren kot ti!!
Damjanu je postalo neprijetno. Ni pričakoval takega razpleta.
Gašper se je prisrčno zasmejal. »No, glejta! Že vidim, da se bo znal ta mladi mož vživeti v svetega Miklavža. Njega se ne sme igrati, njega je treba doživeti. Potem res pride Miklavž.«
Gospodinja Mojca je prinesla čaj in vprašala: »Ste se dogovorili?«
»Ja in ne,« je odvrnil Tomaž, Mojca pa ni vprašala, kaj to pomeni.
Popili so čaj. Gosta sta se zahvalila za lep večer in se poslovila.
»Škoda, da ga nisva prepričala,« je začel Damjan, ko sta stopala proti avtu.
»Morda pa niti ni. Zdaj, ko sva srečala skoraj pravega Miklavža, boš ti veliko lažje Miklavž,« ga je spodbujal Tomaž.
»Ampak on je imel ob sebi skoraj pravega angela,« je pripomnil.
»Na svetu je veliko ljudi, ki ne vedo, da so angeli,« je modroval Tomaž. Damjan pa je molčal in že zbiral misli in besede, s katerimi bo kot Miklavž obdaril otroke.
JARC,Janko, Smiljan. Ognjišče (2016) 12, str. 24
Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.


Podarite mu svoje zaupanje. Mogoče bi vaš otrok naredil, česar domnevno ni sposoben,




Skupnost sv. Egidija pripravlja vsako leto mednarodno srečanje za mir (letošnje 30. je bilo v Assisiju – Duh Assisija – molitev za mir s papežem Frančiškom, prihodnje leto bo srečanje v Nemčiji). Ta skupnost, ki veliko dela za mir, uporablja na srečanju simbol, ki ima za podlago mavrico (prim. 1 Mz 9,13.14) in na njej golobico z oljčno vejico (prim. 1 Mz 8,11), torej starozavezno simboliko, ki jo uporabljajo tudi drugi . Motiv bele golobice z oljčno vejico predstavlja upanje za mir in je hkrati simbol ponujanja premirja. Papeža Janeza Pavla II. smo lahko večkrat videli, kako spušča belo golobico, simbol miru, da bi poletela, na podobni fotografiji z belo golobico, ki jo spušča, lahko vidimo tudi sedanjega papeža Frančiška.
Ta simbol miru je nastal pred 55 leti, leta 1958, v glavi grafičnega oblikovalca Geralda Holtoma (1914–1985) ob protestu proti jedrski bombi v Londonu. Simbol je kombinacija mornariških znakov za črki ‘N’ in ‘D’, torej N kot jedrska (nuclear) in D kot razorožitev (disarmament).
Gospod, ko sem lačen, mi pošlji nekoga,
Mati mora skrbeti za svojega sina, tudi če ima več kot trideset let, posebno za njegovo versko življenje. Toliko bolj, če živita skupaj. Ne sme pa biti to neki pritisk, ki deluje prav nasprotno od tega, kar želimo doseči. Prav je pa, da se pogovarjata tudi o verskih stvareh. Pustite pa mu svobodo, ne ga siliti, sam se mora odločati o svoji veri, dovolj je star.
Vida je bila njuna znanka. V študentskih letih so se pogosto srečevali, ko pa se je kot mlada zdravnica zaposlila v manjšem kraju, nekaj desetin kilometrov oddaljenem od glavnega mesta, so se le poredko videvali. Vsakdanja vožnja v službo ji je vzela preveč časa, zato sta z možem začela zidati hišo. Povabila je Stojana in ženo kot prekaljena graditelja, naj prideta pogledat njuno gradnjo. Da bi dala kakšen pameten nasvet, je dejala. Hiša, še vsa polna vonja po apnu in cementu, je bila vkopana v breg in se z zadnje strani v treh nadstropjih vzpenjala skupaj z bregom. Očaral ju je razgled z gornje terase. Vsa dolina pod njimi je bila kot na dlani. Med njivami in travniki so rasla posamezna drevesa, sem pa tja so se združila v gozdičke, ki so poživljali pokrajino. Po sredi doline se je vila cesta, ki je povezovala hiše med seboj in z vasjo, ki je stala kot stražar na koncu doline.
Posebno je važno, kaj nam Sveto pismu pove o človeku. Da mu je Bog vdihnil dušo, ki ni iz materije. Po tej duši smo postali ljudje, razumna bitja. To duhovno, ki je v nas, ni deljivo in zato tudi ne more razpasti, umreti. Duša se nam razodeva preko razuma, ki je tudi nekaj duhovnega. Z razumom spoznamo tudi, da ob vsem tem čudovitem svetu mora biti tudi vrhovni Inženir, ki je vse to zamislil, tu lahko rečemo, ustvaril.
Dano nam je življenje in počasi se ga zavedamo. Spoznanje raste od otroških let, ko ne vemo, kaj je to, do zrelih let, ko se srečamo s tujo smrtjo, s spoznanjem, da naše življenje na tem svetu ni večno. Vedno bolj se sprašujemo: kaj je življenje, kaj je smrt. Nihče te ni vprašal, ali hočeš biti rojen. To je dar, božji dar, dan po naših starših. Največji dar, saj brez tega daru ne bi mogel sprejeti nobenega drugega. In vendar: kaj je življenje? Veš, da se to življenje enkrat neha, da je na koncu smrt. Nujno se nam postavi vprašanje: čemu živim? Kakšen je smisel mojega življenja? Danes ljudje o tem nočejo razmišljati. Ko si mlad misliš, da je še vse življenje pred teboj: študij, poklic, služba, poroka, otroci, hiša … »Ko bi z družino lahko zaživeli sečno življenje, se pojavi ta zahrbtna bolezen.« Res je, toliko lepega, prijetnega, dobrega, bi še lahko doživela v družini. Ločiti se od otrok, ki šele odraščajo, te potrebujejo. »Ali bom sploh doživela sinovo birmo?« se sprašuješ. Na to vprašanje ti ne morem odgovoriti, ne jaz ne nihče drug.