Pišem v zvezi s simbolom, ki v naši družbi in tudi med mnogimi mojimi vrstniki velja za simbol miru (glej sliko). Bil sem na predavanju eksorcista Marjana Veternika, kjer je omenjal tudi ta simbol, vendar je rekel, da se ne uporablja na pravilen način, ker gre v resnici za zlomljeni križ. Torej gre za nasprotovanje Jezusu Kristusu, Knezu miru, ki edini prinaša pravi mir. To se mi zdi velik problem, saj ga nosijo tudi ljudje, o katerih vem, da so zavedni kristjani. Pravzaprav sem ga opazil pred kratkim tudi na mladinskih straneh revije Ognjišče. Lahko kaj več napišete v zvezi s tem simbolom – od kod izvira, kaj v resnici pomeni, kar izražamo z nošenjem tega simbola? Ali lahko tudi nošenje simbolov pomembno vpliva na človeka in njegovo življenje ter na njegovo okolico?
Sploh me vznemirja vprašanje, koliko novodobskih (new age) simbolov danes nosijo ljudje. Zakaj jih nosijo ljudje, tudi kristjani? Ali nimamo krščanskih simbolov? Je pametno te ljudi opozoriti, da ne delajo prav? Hvala in lep pozdrav
Mitja

Skupnost sv. Egidija pripravlja vsako leto mednarodno srečanje za mir (letošnje 30. je bilo v Assisiju – Duh Assisija – molitev za mir s papežem Frančiškom, prihodnje leto bo srečanje v Nemčiji). Ta skupnost, ki veliko dela za mir, uporablja na srečanju simbol, ki ima za podlago mavrico (prim. 1 Mz 9,13.14) in na njej golobico z oljčno vejico (prim. 1 Mz 8,11), torej starozavezno simboliko, ki jo uporabljajo tudi drugi . Motiv bele golobice z oljčno vejico predstavlja upanje za mir in je hkrati simbol ponujanja premirja. Papeža Janeza Pavla II. smo lahko večkrat videli, kako spušča belo golobico, simbol miru, da bi poletela, na podobni fotografiji z belo golobico, ki jo spušča, lahko vidimo tudi sedanjega papeža Frančiška.

V grški in rimski mitologiji so boginje Irene, Pax in Tranquillitas poosebljale željo po miru, varnosti in spokojnosti in tudi predstavljale simbol miru. V začetku 20. stoletja se je kot simbol pozivanja in hrepenenja po miru pojavila prelomljena puška, ki jo človek drži v rokah. Za svojo jo je vzela mednarodna organizacija nasprotnikov vojne (WRI), ki je bila leta 1921 ustanovljena na Nizozemskem, a simbol je še starejšega izvora. Simbol se je širil in se, podobo kot drugi simboli začel pojavljati na broškah, značkah, verižicah in pasovih.

Zanimiv je tudi pisni simbol ‘šalom’ in ‘salam’, dve besedi, napisani z različnimi barvami in različno pisavo. Hebrejska beseda šalom (mir) je napisana z modro barvo in jo uporabljajo Izraelci, arabska beseda salam (mir) je napisana z zeleno barvo in jo uporabljajo Palestinci oziroma Arabci. Dve besedi, ki vključujeta isto hrepenenje po miru pri obeh sprtih narodih.
Mavrico brez golobice so Italijani od leta 1961 uporabljali v podporo miru, od vdora ameriške vojske v Irak leta 2003 pa je tudi vse pogosteje upodobljena v mavričnem zaporedju sedmih barv na protivojnih protestih, balkonih in oblačilih mirovniških aktivistov. Na mavričnih zastavah pa je napis pace, kar pomeni mir v italijanščini, romunščini in esperantu.
Simbol miru je tudi ‘znak–V’, kretnja roke, pri kateri sta kazalec in sredinec iztegnjena in sestavljata ‘V’ (victoria = zmaga), drugi prsti pa so skrčeni. Najprej je ta simbol predstavljal samo znak za zmago, kot simbol miru pa se je uveljavil na demonstracijah proti vojni v Vietnamu in nato na splošno na protivojnih protestih, čeprav o tem simbolu poznamo različne razlage. Mnoga domorodna ameriška plemena imajo za simbol miru tudi obredno kajenje pipe miru.
Ti pa sprašuješ o drugem simbolu miru, ki je za marsikoga lahko zelo problematičen, ker ima zanj več negativnih asociacij, hkrati pa je zelo razširjen. Ta simbol miru je nastal pred 55 leti, leta 1958, v glavi grafičnega oblikovalca Geralda Holtoma (1914–1985) ob protestu proti jedrski bombi v Londonu. Simbol je kombinacija mornariških znakov za črki ‘N’ in ‘D’, torej N kot jedrska (nuclear) in D kot razorožitev (disarmament).
Pred kratkim je stekel na spletu rkc.si pogovor o nekrščanskih okultnih simbolih, ki so jih izdali kot zloženko na Hrvaškem, med njimi pa je tudi simbol, o katerem ti sprašuješ. Ena od predstavitev nekrščanskih okultnih simbolov ga imenuje Neronov križ. Cesar Neron (37–68), ki je preganjal kristjane, bi naj bil po legendi dal križati apostola Petra na obrnjenem križu (lat. crux inverna) in bi naj zato bil nekaj absolutno negativnega. Krščanska simbolika in ikonografija pa iz spoštovanja do apostola Petra imenujeta isti obrnjen križ Petrov križ. Po legendi bi si naj bil Peter sam izbral obrnjen križ, ker se mu ni zdelo primerno in vredno, da bi umrl na pokončnem križu kot njegov učitelj in Gospod Jezus Kristus. Nekateri krogi pa Holtomov križ imenujejo ‘prelomljen križ’, ‘čarovničino stopalo’, ‘simbol antikrista’ itd. Trdijo tudi, da bi naj bila obrnjen križ uporabljala stara germanska plemena kot simbol v črni magiji. Najbolj vprašljiv pa bi naj bil Holtomov simbol za mir zato, ker ga je Anton LaVey (1930–1997), ki je leta 1966 ustanovil Satanistično cerkev, poleg drugih simbolov izbral kot ozadje za svoj obred. Tudi številni satanisti nosijo Holtomov simbol miru na verižici, lahko pa ga vidimo tudi na platnicah albumov rock glasbenikov. Omenimo pa, da je Holtomov simbol miru nastal že leta 1958, Satanistična cerkev pa šele 8 let pozneje, leta 1966. Tako je dejansko LaVey zlorabil Holtomov simbol miru za svojo propagando. Do zavračanja glede tega simbola je prišlo tudi zato, ker so podoben simbol uporabljale nekatere Hitlerjeve enote in ga lahko vidimo na nekaterih grobovih Hitlerjevih privržencev.
Lahko se vprašamo: Ali zaradi tega, ker je bil simbol nekoč uporabljan v negativnem kontekstu, za vedno izgublja svojo veljavo? Spomnimo se, da je Hitler prav tako uporabljal enakostranični trikotnik in rumeno barvo, ki je tudi barva papeške države. Ali bomo prav tako odstranili te simbole iz skupne uporabe? V razpravah o simbolih moramo biti sicer previdni, toda tudi razumni. Simboli funkcionirajo v določeni družbi. Jasno, da obstajajo neki simboli, ki nas povezujejo z negativnimi in bolečimi spomini (npr. kljukasti križ, kladivo in srp itd.). Toda simbol miru, o katerem govoriva, je mednarodno zelo znan kot simbol miru in sam po sebi ni nastal iz sovraštva do krščanstva. Kakor niso vsi trikotniki na cerkvah skrivni prostozidarski simboli, saj trikotnik tudi pomeni Sveto Trojico, tako v obrnjenem križu nekateri vidijo simbol satanizma, drugi pa križ sv. Petra, pravzaprav simbol njegovega mučeništva. Tudi Vatikan ni zaradi Hitlerjeve rumene barve spremenil barve svoje zastave.
Zdi se, da ni zgodovinsko dokumentiranih dejstev, ki bi dokazovala, da je cesar Neron res uporabljal enako znamenje kot simbol za uničenje krščanstva. Znano je sicer, da so podoben simbol nekateri uporabljali kot simbol proti krščanstvu. Toda na tem primeru lahko hitro opazimo, na kateri način simboli funkcionirajo, ko je pri nekaterih obrnjeni križ simbol uničenja krščanstva, pri drugih pa je isti simbol, čeprav delno spremenjen simbol apostola Petra, na katerega je Kristus postavil svojo Cerkev. Ali ni bilo podobno z Jezusovim križem: »Judje namreč zahtevajo znamenja, Grki iščejo modrost, mi pa oznanjamo križanega Kristusa, ki je Judom v spotiko, poganom norost. Tistim pa, ki so poklicani, Judom in Grkom, je Mesija, Božja moč in Božja modrost« (1 Kor 1,22–24). Številni znani simboli so skozi zgodovino spreminjali svoj pomen. Medtem, ko je za zgodnje kristjane prižiganje kadila pomenilo znamenje češčenja poganskih bogov, nam danes pomeni češčenje Boga in predstavlja molitev, ki se dviga k Bogu, podobno kot že prej pri Judih (prim. Ps 140, 2). Nobena skupina ne more imeti monopola nad simboli. Podobni so kot besede pri jeziku: nastajajo in prenehajo, spreminjajo pomen, se izgubljajo in spet vračajo. V vsakem času imajo glavni namen, da izrazijo miselnost ljudi, ki jih uporabljajo. Pomislimo samo, koliko različic ima danes beseda ljubezen.
Kljub zlorabi različnih simbolov pa ostane pomembno, da je dobro delati dobro in da je dobro delati za mir, kdorkoli to iskreno dela, je nekaj dobrega in dela po navdihu Svetega Duha, saj je vse dobro od Svetega Duha. To velja tako za kristjana kot za nekristjana, za vernika in nevernika, za Izraelca kot Palestinca, in zato lahko rečemo v luči Jezusovih besed: »Ne branite jim … Kdor ni proti nam, je za nas« (Mr 9,39.40; Lk 9,50). Zdi se mi, da je prav, da kristjani uporabljamo za simbol miru belo golobico z oljčno vejico, da nosijo Izraelci napis ‘šalom’ v hebrejščini, Palestinci napis ‘salam’ v arabščini, in da se veselimo tudi drugih današnjih in prihodnjih simbolov miru.
Seveda pa dandanes ljudje nosijo tudi številne čudne in večkrat za kristjana nesprejemljive simbole, od horoskopskih do novodobskih (new age), ki jih kupujejo za sebe in jih podarjajo drugim. Prav je, da smo pri izbiri simbolov kritični in izbirčni, ker je lahko v njih marsikaj praznovernega in tudi protikrščanskega. Toda o tem morda kdaj drugič.
ŠKAFAR, Vinko. (Pisma) Ognjišče (2013) 11, str. 54

Rada bi vam nekaj napisala, ker mi je zelo težko. Sem iz krščanske družine. Mož in sin sta hodila k maši. Pred leti mi je umrl mož, ker je bil bolan, sin pa že nekaj let ne hodi več k maši, ne k spovedi v domači župniji. Ima več kot trideset let in pravi, da so v naši vasi opravljivi ljudje, zato hodi k maši drugam. Jaz ne vem, ali res hodi ali ne. Res pa je, da ljudje pri nas radi opravljajo tiste, ki hodijo k maši in k spovedi. In sicer prav tisti, ki hodijo redno v cerkev. Postavijo se pred cerkvena vrata in nekako kontrolirajo. Vem, da jih ne bomo spremenili, so opravljali in bodo. Ne vem, zakaj hodijo k maši? Ali ne gredo molit in poslušat božjo besedo? Kaj pravite vi na to?
Tončka

Mati mora skrbeti za svojega sina, tudi če ima več kot trideset let, posebno za njegovo versko življenje. Toliko bolj, če živita skupaj. Ne sme pa biti to neki pritisk, ki deluje prav nasprotno od tega, kar želimo doseči. Prav je pa, da se pogovarjata tudi o verskih stvareh. Pustite pa mu svobodo, ne ga siliti, sam se mora odločati o svoji veri, dovolj je star.
Na vasi se vsi poznajo in tudi vsi vedo vse o vseh. Če ne, si pa vsaj domišljajo, da vedo. »Kontrola« pri cerkvenih vratih je pa nekaj grdega. Včasih je to delala »udba«, zdaj pa je menda ni več. Kot kaže, pa je »domača udba« še vedno aktivna. Prav imaš, ko se sprašuješ, zakaj neki hodijo v cerkev. Jezus nam prav gotovo ni dal te pravice, vsaj v Svetem pismu ni zapisana. Morda je to tisto, kar imenujemo »ustno izročilo«? Ne, tudi to ne bo držalo. Sveti Jakob nas lepo poučuje: »Bratje, ne govorite drug proti drugemu! Kdor govori proti bratu ali svojega brata obsoja, obrekuje postavo in obsoja postavo. Če pa obsojaš postavo, nisi uresničevalec postave, ampak sodnik. Zakonodajalec in sodnik je eden, tisti, ki lahko reši in pogubi. Kdo pa si ti, ki obsojaš bližnjega?« (Jak 4,11-12).
Na žalost teh ljudi res ne bomo spremenili, morda pa se bo ob tvojih besedah kdo le zamislil in šel raje v klop molit in biti pobožno pri sveti maši in bo opustil »udbovske« naloge. Včasih so bile vsej plačane, dane pa še to niso.

oče urednik Franc Bole

Ognjišče (2010) 11, str. 81

V Svetem pismu sem bral tudi o stvarjenju človeka, o Adamu in Evi, in zdaj me moti to, kako naj uskladim to poročilo in nauk o razvoju, saj tudi v verskih knjigah in časopisih berem, da razvoja ne zanikajo.
Sem kristjan, redno hodim v cerkev in bi rad o tem prišel na čisto, da me ne bi motilo! Nobenega slabega namena nimam, le rad bi se rešil teh misli, dvomov, ali kako naj temu rečem. Sem se že skušal, a nisem prišel do zadovoljivega odgovora, zdaj se obračam na vas!
Iskreno vas prosim, če je mogoče, da mi odgovorite v Ognjišču. Saj verjamem, da bi to zanimalo še marsikoga drugega.
Lepo vas in vse pri Ognjišču pozdravljam in vam želim še veliko uspehov.
Teodor

O evoluciji sveta in človeka se je v šolah, zlasti takoj po vojni, govorilo kot »smrtnem udarcu« veri, ker da je znanost vse razložila, kako je nastal svet in človek in »pravljice« iz Svetega pisma so proti znanosti. Mnogi so dejansko verjeli tem trditvam in vero zavrgli. V resnici pa je tako učenje v šolah pomenilo samo nepoznavanje vere in tudi nepoznavanje znanosti in evolucije same.
Sveto pismo nima namena razlagati prirodoslovnih znanosti, zoologijo, biologijo ali astronomijo, uči verske resnice o Bitju, ki je ustvarilo svet in vanj položilo vse zakonitosti, ki ga urejajo, naravne zakone. Govori o Bogu in sicer na preprost način, ki so ga preprosti ljudje v tistih časih lahko razumeli. Bog je ustvaril svet, vsa živa bitja in tudi človeka. To postavlja v okvir sedmih dni, vendar to niso dnevi, dolgi 24 ur, saj je bilo sonce ustvarjeno šele četrti dan. Ko govori o prvem človeku in pravi, da ga je naredil iz prsti zemlje, ne pomeni, da je Adama lastnoročno »mesil«, saj iz Svetega pisma je jasno, da je Bog duh in nima rok. Pomeni samo, da je človek narejen iz iste snovi kot je zemlja. Takratnim ljudem Bog ni mogel in ni hotel razlagati, kako sta narejena zemlja in vesolje. Če bi rekel, da je zemlja okrogla, bi mu ne verjeli, ker oni so doživljali zemljo kot ploskev, ki plava na vodi in voda je tudi nad oblaki, ker sicer bi ne moglo deževati. Za zveličanje ni potrebno védenje vsega tega, ampak spoznanje, da je Bog gospodar vsega, najvišje bitje, Inženir, ki je načrtoval svet. Kako je to storil, pa odkrivamo ljudje postopoma po svojem razumu, ki nam ga je dal. Danes vemo veliko o vesolju, zemlji, živih bitjih na njej in zlasti o človeku. Vemo pa tudi, da je še toliko stvari, ki jih ne razumemo, jih nismo odkrili in jih ne obvladamo. Več ko vemo, več je novih vprašanj, na katera ne znamo odgovoriti. Tega ne bomo našli v Svetem pismu, ker ni pisano za to, da nam daje odgovore na taka vprašanja, ampak na mnogo bolj važna: od kod smo, kam smo namenjeni, kdo je Gospodar vsega in zakaj nas je ustvaril, kako moramo živeti, da dosežemo svoj cilj: srečno življenje pri Njem.
Posebno je važno, kaj nam Sveto pismu pove o človeku. Da mu je Bog vdihnil dušo, ki ni iz materije. Po tej duši smo postali ljudje, razumna bitja. To duhovno, ki je v nas, ni deljivo in zato tudi ne more razpasti, umreti. Duša se nam razodeva preko razuma, ki je tudi nekaj duhovnega. Z razumom spoznamo tudi, da ob vsem tem čudovitem svetu mora biti tudi vrhovni Inženir, ki je vse to zamislil, tu lahko rečemo, ustvaril.
Oče evolucije Charles Darwin (1809-1882), je zapisal na koncu svoje najbolj znamenite knjigi: O izvoru vrst z naravnim izborom: »Veličastna je misel, da je Stvarnik življenje z njegovimi različnimi silami vdihnil prvotno le v nekaj oblik, nemara v eno samo, in da so se iz tako preprostega začetka razvile prelepe in prečudovite oblike, medtem, ko se je naš planet vrtel dalje po trdnem zakonu težnosti«. Evolucija je obstajala in njene sledove lahko vidimo v naravi in v nas samih. Darwin, ki je na svojem petletnem potovanju okoli sveta z ladjo (Južna Amerika, Galapadski otoki, Avstralija, Madagaskar in Afrika), zbral obilo fosilov in primerkov flore in favne, je to doma proučeval in ugotovil veliko podobnosti in izdelal teorijo o evoluciji. To je bila genialna zamisel, ki pa je ni znal utemeljiti. Kako in zakaj se je skozi tisočletja odvijala ta evolucija. Njegova razlaga, da je bil motor evolucije boj za obstanek, ne zdrži kritike. Po njegovem so se pojavljale majhne spremembe, ki so nekaterim posameznikom dale prednost in jim omogočile preživetje v »boju za obstanek«. Če bi rekel, da so bile to večje spremembe, bi moral razložiti, zakaj so nastale. Toda majhne spremembe ne omogočijo preživetja posameznika, ki ima te majhne prednosti. V boju za obstanek je veliko dejavnikov. Če vzamemo na primer zajca, ki ima oblikovane zadnje noge tako, da lahko dela velike skoke. Prvi, ki je imel za nekaj milimetrov večje zadnje noge ni mogel zaradi tega preživeti pred napadalci. Če ga je na primer volk iznenadil od blizu, mu ta prednost ni veliko pomagala in se je rešil tisti zajec, ki te prednosti ni imel, pa je pravočasno zagledal volka.
Francoski naravoslovec Lamarck je v začetku devetnajstega stoletja postavili teorijo, da se je življenje na zemlji razvilo iz enega prvotnega bitja. Ni pa znal tega kolikor toliko zanesljivo dokazati. Dokazoval je, da živa bitja tiste organe, ki jih več rabijo, bolj razvijejo, kar je res. Da to prednost zapustijo svojim potomcem, pa ni res. Na primer dvigalec uteži si z vajo razvije določene mišice, toda njegov sin bo imel čisto povprečne mišice. Učil je, da pri živih bitjih obstaja težnja po razvoju, česar pa ni mogel dokazati. Tako je njegova teorija propadla in šla skoraj v pozabo. Darwin pa je imel obilico fosilov, in primerkov flore in favne, ki so potrjevale neko evolucijo. Kako pa so se te razlike razvile, ni mogel dokazati.
Danes je evolucija na splošno priznana, ker so povezave med posameznimi vrstami očitne. Tudi danes te evolucije še nihče ni zadovoljivo razložil. Manjkajo vmesni členi. Če predpostavimo, da je vrhovni Inženir postavil, kot pravi Darwin, v začetke razvoja zakonitosti, ki so ob določenem času sprožile nenadne spremembe v razvoju posameznih bitij ali vrst, bi stvar bila enostavna. Toda za to je potrebno priznati Inženirja sveta, česar pa mnogi iz ideoloških razlogov nočejo priznati.
Cerkev je v začetku bila proti evoluciji, tudi zato, ker so evolucijo zlorabljali za zanikanje Boga, češ, sedaj Bog ni več potreben, ker poznamo razvoj sveta in človeka. Pozneje so tudi teologi spoznali, da je Bog – Inženir z evolucijo še bolj potreben. Glede Boga evolucija ne reši ničesar. Pred seboj imamo čudovit ustroj živih in neživih bitij, ki razodeva vrhunsko smotrnost, naravnanost k cilju. Te pa ne more biti brez vrhovnega razumnega Bitja. Mi zakonitosti v naravo nismo dali, jih samo odkrivamo in še to zelo počasi. Ko smo odkrili DNK, to je spiralo z zapisom razvoja in sprememb skozi ta razvoj, smo lahko še bolj prepričani, da ni nič slučajno. Če je vse zapisano v našem DNK, kdo je vse to zapisal? Prav gotovo ne do nekaj tisočletij nazaj nepismeni človek.
Morda te je ta moja razlaga že nekoliko utrudila, naj ti pa da spoznanje, da znanost samo še bolj utrjuje naše spoznanje, da nam je Bog potreben in brez njega ne moremo razložiti sveta in tudi evolucije ne.

BOLE, Franc.(oče urednik) Ognjišče (2010) 11, str. 79