In ste me sprejeli
Mirno in tiho je bilo v izbi. Slišalo se je enakomerno tiktakanje velike stenske ure ter rahel šelest, kadar je ženica častitljivih let, edina prebivalka stare kmečke hiše, obrnila list v knjigi. Sedela je v svojem naslanjaču in bila zatopljena v Jalnovega Ovčarja Marka. Šele ko ji je desetletni vnuk že drugič voščil dober večer, je dvignila pogled proti njemu in se preselila iz Jalnovih časov v sedanjost.
»O, glej ga, si že prišel!« se ga je razveselila.
»Saj je že čas, babica! Šest je ura. Zgodaj rada večerjaš, potem pa v miru bereš dolgo v noč.«
»Kaj pa naj počnem drugega v teh dolgih zimskih večerih! Za nobeno delo nisem več sposobna. Pa se zato prav nič ne pritožujem. Dobro se mi godi, kot še nikoli v življenju. Še kuhati mi ni treba, vse mi prinesete. Lahko berem, kar sem si prej vedno želela, pa ni bilo časa.«
Nejc je odložil cekar na mizo, sedel na klop k peči in se zamišljeno zazrl v tla. »Kaj je novega, Nejc?« je vprašala babica in se trudila, da bi ujela njegov pogled. Čutila je, da na mladi duši njenega vnučka leži nekaj težkega. »Novega? Nič. Doma je vse po starem.« »Pa v šoli?« ni odnehala babica. »Pred časom smo dobili novega sošolca.« »Kakšen pa je?« je bila radovedna.«Zaenkrat o Eriku, tako mu je ime, ne vem mnogo. Saj skoraj nič ne govori. V zadnji klopi sedi, čisto sam, tam je bil namreč prost sedež. Tako plah je, drobcen in skromno oblečen. Z mamo sta prišla v naš kraje od nekod daleč. Očeta nima. Nekateri sošolci ga gledajo zviška in mu pravijo ‘reva’. On pa ne reče nikomur nič slabega. Vsako jutro, ko vstopi v razred, pozdravi in ko odhajamo domov, se lepo poslovi od nas. Eden od sošolcev, tisti Gaber, ki je od vseh v razredu najbolj divji, ga kar naprej izziva. Postavil sem se za Erika, pa se je začel Gaber norčevati še iz mene in mi celo groziti s pestmi. Prestrašil sem se in zbežal … Erik se mi zelo smili. Čutim, da je dobrega srca. Rad ga imam.«
»Prav, da si se postavil na Erikovo stran. Ne smeš odnehati. Nikoli, kadar imaš prav – če v srcu čutiš, da delaš za nekaj dobrega. Četudi bi bili vsi proti tebi, ne smeš bojazljivo skloniti glave, se potuhniti ali celo pobegniti. Vztrajaj in verjemi, prej ali slej te bodo začeli spoštovati. Mnogi bodo na tvoji strani, ko bodo videli, da ravnaš prav. Močni boste. Dobro bo zmagalo! Sprejeti bližnjega, torej vsakega človeka, je naša dolžnost. Govorim ti iz svoje življenjske izkušnje.« »Iz izkušnje?« »Da. Doživela sem, da so mi ljudje zaprli vrata. In doživela sem, da so me sprejeli. » »Babi, povej, kako je to bilo? Kdaj?«
»No, pa poslušaj. Bilo pred več kot petdesetimi leti. Zima je bila huda, da je drevje kar pokalo, s streh so visele dolge ledene sveče, snega je bilo da pasu. Začel se je čas močnih prehladov. Moja starejša otroka – sedem in pet let stari deklici – sta bila zdrava, hudo pa se je prehladil najmlajši, Jernej, tvoj oče, ki je imel takrat komaj deset mesecev. Morala sem ga čimprej spraviti do zdravnika. Zavila sem ga v toplo odejo in se z njim v naročju peš odpravila do avtobusne postaje, ki je bila precej oddaljena od naše domačije, kjer živim še zdaj. Bilo je že pozno popoldne, ko sem se pripeljala v mesto in hitela v zdravstveni dom. Ko sva po dolgem čakanju prišla na vrsto, naju je sprejel prijazen zdravnik, Jerneja je skrbno pregledal in napisal recept za zdravila. Pomiril me je, da bi predpisana zdravila morala pomagati, če pa bi bilo kaj narobe, naj otroka nemudoma prinesem nazaj. Šla sem v lekarno, dobila potrebna zdravila in tekla na avtobusno postajo, da bi ujela zadnji avtobus, ki pelje proti domu, a sem ga zamudila. Kaj zdaj? Najprej sem pomislila, da bi se domov odpravila kar peš, a s Ptuja do našega doma v Halozah je več kot deset kilometrov. Kako naj v tem mrzlem zimskem večeru pešačim z desetmesečnim otrokom v naročju, ki ni več lahak, poleg tega pa je še hudo bolan? Začutila sem, da se tudi mene loteva vročina. Vsa zaskrbljena sem se napotila iz mesta. Ko že skoraj nisem mogle več hoditi, sem sklenila, da bom prosila za prenočišče. Hodila sem od hiše do hiše in trkala na vrata. Le redka so se odprla, pa še takrat se je kdo prikazal med vrati le za trenutek: ko je zagledal pred seboj izmučeno žensko z jokajočim otrokom v naročju, je vrata naglo zaprl. Na smrt utrujena sem blodila dalje. Znašla sem se pred skromno hiško med visokimi drevesi. Čeprav je bilo znotraj že temno, sem močno potrkala na vrata. In glej, v notranjosti se je prižgala luč, vrata so se odprla in na pragu sta se prikazala mož in žena srednjih let. Na hitro sem izjecljala, v kako težki preizkušnji sem se znašla. Brez spraševanja, brez nepotrebnih besed in brez oklevanja sta me prijazno povabila noter, me posadila za mizo v topli kuhinji, pred mene pa postavila krožnik kislega zelja in kos kruha. Zelo mi je teknilo. ‘Glejte, skromno je pri nas … kar nerodno mi je, da vam ne morem ponuditi kaj bolj … če boste zadovoljni s tistim starim divanom tam v kotu,« je rekla prijazna gospodinja. ‘Hvala, zelo ste dobri … prav lepo bova spala z mojim otročičkom tam … večno vam bom hvaležna,’ sem odgovorila. Tako sem z bolnim otrokom prenočila pri preprostih in revnih, toda po srčni dobroti bogatih ljudeh … Vidiš, Nejc, ljudje v lepih hišah so me odklanjali, ko sem najbolj potrebovala njihovo pomoč, bila pa sem sprejeta v revni hišici. To je bil zame tudi nauk za življenje: vedno sprejmi vsakega človeka, nikoli nobenega ne odkloni! Spomnila sem tudi, kako so odklanjali Marijo in Jožefa v Betlehemu, ko sta iskala prenočišča … In tako je bil Jezus rojen v hlevu …«
»Babica, obljubim ti, da se bom zavzel za Erika. Postal bom njegov prijatelj in ga bom branil.« »Lepo od tebe, Nejc. Vem, da boš svojo obljubo držal. Še nekaj bi ti rada rekla: zelo bom vesela, če ob božičnih praznikih pripelješ Erika in njegovo mamo k meni. Rada bi ju spoznala. Naj čutita, da sta nekje toplo sprejeta.« »Bom, babi, bom. Gotovo bosta rada prišla. S sestro pa ti bova pomagala pripraviti kosilo. Vsem nam bo lepo!«
Babica je objela svojega vnuka. Dolgo je stiskala k sebi to ljubljeno dete, ki ji v teh poznih letih življenja prinaša toliko sreče. V njenem srcu se je prižgala iskrica upanja, da bo Nejc nekoč, ko odraste, znal s svojo srčno dobroto svetiti v temo sebičnosti, ki se zgrinja nad ta naš svet …
SITAR, Nives. (zgodbe) Ognjišče (2011) 1, str. 28
Stanko Janežič, goreč apostol dela za edinost kristjanov, v svoji knjigi Ekumenski leksikon (1986) piše: »Ikone (gr. eikon – podoba) ali svete podobe, navadno ‘napisane’ na desko, imajo (zlasti) vzhodni kristjani v velikih časteh. Zanje je ikona zakramental osebne navzočnosti Kristusa, Bogorodice, angelov in svetnikov. S posvetilno molitvijo duhovnika postane ikona teofanična – oznanjevalka Božje slave, in čudodelna. Njena moč je v duhovni podobnosti s sveto osebo, ki jo predstavlja. Ko vernik časti ikono, se duhovno poveže s Kristusom, z Marijo, angeli in svetniki, ki so v posvečeni ikoni skrivnostno navzoči, in od tam prejema milosti Svetega Duha. Zato je razumljivo, da vzhodni kristjan kar ne more živeti brez češčenja ikon.« Po svojih domovih imajo pred družinsko ikono prižgano lučko. (sč)
Zato je kot papež vernikom dejal: »Hrana in toplota sama nista dovolj. Ljudje potrebujejo nekaj več. Potrebujejo našo bližino, naš čas, našo ljubezen. Potrebujejo živi stik in zagotovilo, da niso pozabljeni.«
Dečku je bilo nerodno: »Saj nič nimam! Ko bi imel kaj, bi ti rad dal. No, poglej …« Deček začne iskati po žepih svojih starih hlač.
– Marko, zelo si si prizadeval, da bi ta knjiga izšla v novi podobi, vanjo si vložil veliko truda. Zakaj?
– Ob koncu druge knjige je tudi veliko koristnih kazal, ki nam pomagajo, da se v tako obsežnih knjigah lažje znajdemo.
– Vem, da so tudi tebe svetniki zanimali že v mladosti in si kot študent ‘raziskoval’ farne zavetnike in svetnike na stranskih oltarjih…
Skupaj so stopili pred njega šele potem, ko so vsi trije opravili posamični obisk. Skupaj so nesli darove in našli samo majhno dete.
– Že kot otrok si se srečeval s svetniki. Večkrat si povedal, da ste v družini vsak večer (razen v poletnih mesecih, ko ste bili od dela utrujeni) brali življenjepise svetnikov. Kako se tega spominjaš?
Evangelist Matej piše, da so modri darovali »zlata, kadila in mire« (Mt 2,11). Ljudska domišljija je dala vsakega od teh treh darov v roke enemu od njih in tako so nastali trije »kralji«, kakor so na Vzhodu imenovali ugledne in bogate može. Kmalu so določili tudi njihova imena: Gašper (nemško Caspar), Miha (Melhior), Boltežar. Naš ugledni narodopisec dr. Niko Kuret razlaga: »Srednji vek je okoli domnevnih svetih treh kraljev spletel še vrsto drugih domišljijskih podrobnosti. Miha naj bi bil najstarejši, sivolas, Gašper mladenič dvajsetih let, Boltežar pa mož; tako naj bi simbolično predstavljali tri človekove starostne dobe …« Lepa krščanska navada je, da na tretji sveti večer s kredo napišemo na podboje vrat: 20 + G + M + B + 11. Napis ostane tam do prihodnjega leta. Obrednik Blagoslovi pojasnjuje, da črke G/C+M+B niso samo začetnice imen treh modrih, ampak tudi začetnice latinskih besed: Christus Mansionem Benedicat, kar pomeni: Kristus naj blagoslovi ta dom.« (sč)
Na vaše zadnje vprašanje: »Ali se ne da uvesti enotnega obreda bogoslužja v naši lepo Sloveniji in se tega tudi držati?«, ki ste ga vi celo podčrtali, se da pritrdilno odgovoriti. Še več! Ne samo v naši lepi Sloveniji, ampak po vsem svetu je Cerkev določila, kakšne so drže pri maši. Te drže so določene že v mašni knjigi ali misalu. Imate pa prav, da se v nekaterih župnijah teh pravil ne držijo. Tudi zato so slovenski škofje že pred skoraj 14 leti (februarja 2003) napisali izredno pastirsko pismo, v katerem so duhovnike in vernike spomnili na pravilne drže pri bogoslužju. Najbrž so tudi zato nekateri dušni pastirji po klopeh razdelili listke, na katerih so napisali, “kdaj vstati, sedeti, poklekniti, češ, da bo enotno po vseh cerkvah”. Če se tega ne držijo v sosednjih župnijah, ni kriv župnik, ki je razdelil listke, ampak tisti, ki se pravil ne držijo.