Revija - Revija Ognjišče

Nikoli več ne bom molila

Napisal Marko na 11. novembra 2016. Objavljeno v zgodbe.

Stopala je med grobovi in zamišljeno opazovala goro cvetja in množico sveč, ki so jih prinašali in prižigali svojci. »Zakaj toliko cvetja in sveč samo v teh dneh okoli vseh svetih?« se je kot vsako leto spraševala tudi danes. »Kako to, da se mnogi svojih pokojnih spomnijo samo na ta dan, medtem kot številni grobovi celo leto zapuščeni samevajo brez ene same svečke …«
Tedaj jo je zagledala – Tadejo, nesrečno mlado mamico, ki je pred dobrega pol leta izgubila svoje komaj osemmesečno dete. Vsa drobna, kot da se bo vsak čas pogreznila v tla, je stala ob grobu, niti jokala ni več, le s praznim pogledom je zrla v belo cvetje in sveče pred seboj.
»Tadeja, dobro, da vas spet vidim,« ji je segla v roko. Bila je hladna, kot je bil hladen njen pogled, očitajoč, skoraj sovražen, kot bi tudi njo, operacijsko sestro, krivila, kot je krivila zdravnike, skratka vse v belih haljah, da niso znali rešiti njene male.
Kar zazeblo jo je ob njenem pogledu in spomin ji je ušel nazaj na tisti pomladni dan, ko je prišla v čakalnico po otroka, ki ga je mlada mati pestovala. Prišla je, da operirajo deklico, ki se je rodila s hudo srčno napako. Čeprav so obema, njej in možu, povedali, da je zelo malo možnosti, da bo mala operacijo prestala, sta oba vztrajala, da jo operirajo.
Nikdar ne bo pozabila, kako je mamica deklico poljubljala, jo stiskala k sebi in šepetaje molila: “Ljuba, usmiljena mati Marija, reši mi dete, ljuba Marija, reši mi ga!”
»Prosim, sestra,« se je zazrla vanjo, »samo enkrat naj jo še podojim, preden jo odnesete,« je rekla.
»Sicer ne bi smeli, na operacijo gre,« je odvrnila blago, »pa vendar naj bo.« Ni in ni mogla odreči tej mili prošnji, sicer pa ima dete tako malo moči, da verjetno niti piti ne bo moglo, je pomislila. Pomagala je mamici, da je privila dete k sebi ter mu skušala dati piti mleko, mala pa je komaj odprla usta ter se dotaknila dojke ne da bi povlekla. Z drobnimi premrlimi ročicami je grabila po njenih grudih in jo tako milo in žalostno zrla v oči, da se ji trgalo srce. Kot da bi ubogo dete slutilo, da poslednjič zre materi v obraz. Čeprav je bila sestra vajena vsega hudega, saj že dolgo delala v bolnišnici, jo je ta prizor zlomil. Še huje pa ji je bilo, ko je čez nekaj časa prav ona prišla staršem povedat, da male ni več …
Objela jo je okrog ramen in rekla: »Bog jo je poklical k sebi, med angele. Pomoliva zanjo.«
Molče jo je nekaj časa gledala, potem pa rekla trdo: »Jaz ne bom nikoli več molila, ker moja zaupna molitev ni bila uslišana!« Potem je bruhnila v jok in planila iz čakalnice.
Po vseh teh mesecih sta se spet srečali. Nekaj moram storiti, da se potolaži in pomiri z Bogom, je v tem času večkrat pomislila.
»Tadeja, pojdite z mano, rada vas bi odpeljala nekam, kjer moram prižgati svečo,« jo je povabila. Brez ugovora, kot v snu, ji je sledila, sedla v avto in kot otopela strmela v cesto pred sabo, kot da ji je vseeno, kaj se dogaja z njo. Po nekaj kilometrih vožnje mimo samotnih domačij sta zavili v gozd in se kmalu ustavili. Na jasi, obkroženi s stoletnimi smrekami, je stala lična kapelica, ob njej pa je na klopci sedel prileten mož, jima pokimal v pozdrav in med prsti prebiral jagode rožnega venca.
Pred kapelo je bil šopek rož v vazi, ob njej je gorela sveča. Prižgala je še svojo. Šele zdaj je Tadeja, kot da se prebuja iz globokega sna, spregovorila: »Kaj se je zgodilo tukaj, sestra Kristina?« in jo pričakujoče pogledala. »Tukaj sem jaz izgubila dve svoji najdražji bitji – svojo mamo in petletno sestrico. Šli sta nabirat gobe in ju je zalotila nevihta. Zatekli sta se pod košato smreko, v katero je udarila strela. Objeti ju je našel oče, ta mož, ki tam moli, ko ju je šel pod večer iskat, ker ju ni bilo domov. Tako sva z očetom naenkrat ostala sama: on je izgubil ženo in hčerko, ki je komaj dobro začela živeti, jaz pa mamo in sestrico. Trinajst let mi je bilo takrat, ko sem ju izgubila. Bila sem v tistih letih, ko sem začela odraščati in bi najbolj potrebovala modre mamine nasvete … Ko sem se vrnila iz šole, ni bilo več mame, ki bi me čakala s kosilom, me zvečer pokrižala za lahko noč in mi naslednje jutro stoječ na pragu pomahala v slovo za srečen dan. Ni je bilo, da bi mi pomagala pri prvih odločilnih korakih v življenje. Ni ji bilo dano pestovati svoje vnuke, toda čutim in vem, da nas gleda iz nebes in nas čuva na naših poteh … Tudi ni bilo več moje ljube sestrice, ki mi je vsak dan prihitela naproti, ko sem se vračala iz šole, in mi pripovedovala, kaj se je dogajalo doma, ko me ni bilo. Ni je bilo več, da bi mi nagajala pri domačih nalogah, potem pa se prisrčno stisnila k meni in mi pokazala, kako zelo me ima rada. Nič več ni bilo njenih večnih zakajev, njenega čebljanja in svetlega smeha. Oče je bil seveda strt in zlomljen od žalosti, vendar ni obupoval. Šele čez leta, ko sem bila že odrasla, sem razumela, da ga je pokonci držala vera. Dal je sezidati to kapelo in ko mu je bilo hudo, je prihajal sem. Starejši ko je, pogosteje poseda na klopci in moli. Saj greva pogosto tudi na pokopališče, a najraje je tukaj. Na tej jasi, kjer je izgubil svoji najdražji osebi, najde neki mir srca in duše. Tudi jaz se rada tukaj ustavim in se pomudim v molitvi. Zdi se mi, da je v tišini gozda moja molitev bolj globoka in pomirjujoča.« Za hip je utihnila, potem pa je svojo spremljevalko nagovorila: »Tako, draga Tadeja, zdaj veste vse; to sem vam hotela zaupati tistega hudega dne, a me takrat v svoji brezmejni žalosti niste pustili blizu, da bi vam povedala, da taki udarci ne zadevajo samo vas, da imamo bridke izkušnje tudi drugi. Izgubili smo svoje najdražje, nismo pa izgubili vere. Po božji dobroti smo jo še bolj utrdili. On, ki je nad nami, je gospodar življenja in On ve, zakaj jih je poklical k sebi. Mi bomo to odkrili v večnosti.«
Tadeja, ki jo je ves čas pozorno poslušala, se je zazrla vanjo. Kristina je brala mir in vdanost v njenih očeh. In to ji je povedalo vse.

KUMER, Anica. Ognjišče (2016) 11, str. 44

Roke

Napisal Marko na 11. novembra 2016. Objavljeno v zgodbe.

Kot najstnica sem se vedno jezila čez svoje roke; preveč so kmečke, nobene elegance ni na njih. Prsti so kratki in debeli. Nohtov ne morem nikoli tako oblikovati, da bi mi ugajali. Dlani so kot lopate. Mezinec se uvija navznoter in je prav neugleden. Vse na mojih rokah je neugledno. Skrivaj sem opazovala sošolke in jim zavidala dolge, aristokratske prste, nežne dlani in umetelno oblikovane nohte vseh mogočih vzorčkov, prste, ki znajo nositi raznovrstne prstane. Primerjala sem svoje hrapave dlani s tistimi kot puhek mehkimi, nežnimi, galantnimi. Prsti, ki poleg mehkobe nosijo s seboj še izbrano fineso, pridih visokega sloga, prefinjeno eleganco … Sanje. Moje pa so take kot njegove: moške, nespretne in tako zelo zemeljske.
Kolikokrat sem ga opazovala: sklonjen nad brazdo z rokami v zemlji. Premetaval je grude in preobračal zemljo s tako ljubeznijo. Vneto je tolkel po grudah z motiko, da je razrahljana zemlja objela mlado rastlinico. In potem je potrpežljivo čakal rastí. Veselil se je dežja, ki je močil njegov pridelek in ga množil. Kot otrok navdušeno je pobiral plodove. Skrbno jih je polagal v zaboje: da se bučke ne obtolčejo, da čebula ne bi zgnila, da se zel ne pomečka… O sortah je govoril s prodajalcem v semenarni, o letini s sosedo, skrbi je zaupal prijatelju, najgloblje pa ženi. Z njo je zadnja leta tako mirno živel: v dobrem in slabem, v zdravju in bolezni. Ni imel velikih želja. Drobne je vpletal v svoje molitve. Spokojno je živel svojo sedanjost, ves čas zazrt nekam naprej, navzgor …
Svežina nekega poletnega jutra je zamrznila. Za trenutek je svet stopil s tečajev. Zarezalo je, dvakrat je pokašljal, nato se je sesedel. Za zmeraj. Paniko smo hitro odgnali. Pomoči ni več. Začelo se je odhajanje. Poslavljanje. Trenutki, ki bolijo in za katere želiš, da bi jih bilo čimprej konec in istočasno hrepeniš po tem, da bi trajali dolgo, dolgo, ker predobro veš, da nosijo v sebi skrit nikoli. Nikoli več. Nikoli več nasmeha, nikoli objema … Odhajajo zgodbe, odhaja mož, o katerem nisi slišal slabe besede, odhaja zgodovina… V to odhajanje vstopa jok, čudni klici nemoči, preoblačenje mrliča, nežne kretnje ljubezni in spoštovanja, nerodne geste v nevsakdanji situaciji in … podoba njegovih sklenjenih rok, ovitih z rožnim vencem.
Še dolgo potem jih iščem. Njegove roke. Iščem … Poskušam si prislikati podobo teh zlatih rok, poskušam nasanjati, kakšen je bil njih objem, poskušam ugledati njegove kretnje, spet videti okorne prste, vse zamazane s prstjo, ki samozavestno primejo za knjigo in slišim glasno branje z zanosom in vdanostjo. Še dolgo mi solze meglijo pogled, ko brskam po spominu in iščem roke, ki jih tako pogrešam. Ne oči, ne obraz, ne smeh… Roke. Kot obsedena se spravim na stare fotografije. Malo jih je. Na njih je on, cela njegova postava: majhen, dobrodušen. A roke? Na nobeni fotografiji jih ni, nikjer tako izrazito, da bi lahko, osvobojena svoje stiske, rekla: To so njegove roke, take, kot se jih spomnim. Nikjer jih ni. Nikoli več postaja vedno bolj zaresen. Nikoli več.
Dvignem pero, da bi zapisala še poslednji nikoli več. In jih zagledam: njegove roke. Moje.
Sonja, Ognjišče (2016) 11, str. 72

Sveti Martin in gos

Napisal Marko na 10. novembra 2016. Objavljeno v Kratki odgovori.

Sveti Martin je tudi pri nas zelo češčen svetnik, kateremu je posvečenih 94 cerkva, od tega 43 župnijskih. Znan je po svoji dobrodelnosti: pogosto ga upodabljajo, kako daje polovico svojega vojaškega plašča golemu beraču. Na nekaterih upodobitvah pa je ob njem gos. Zakaj? (Rafael)
Sveti Martin je živel v 4. stoletju (316-397). Kot rimski častnik je postal kristjan in odšel je v sedanjo Francijo, kjer je bil posvečen v duhovnika in je bil goreč misijonar, zato so ga izvolili za škofa v mestu Tours. Legenda, ki je nastala kasneje, pripoveduje, da se je, ko je zvedel za to imenovanje skril med gosi, ki pa so ga izdale. Naš ugledni narodopisec dr. Niko Kuret v svoji knjigo Praznično leto Slovencev navaja pravi razlog, zakaj ima sveti Martin ob svojih nogah gos. »Gos se je že zgodaj pridružila sv. Martinu. Bila je po vsej verjetnosti daritvena žival pri poganskih jesenskih obredjih. To po svoje dokazuje vedeževanje s pomočjo gosje prsne kosti.« Če je rjava, bo menda zelo huda zima, če je bela, pa bo veliko snega. Zato je pečena gos na Martinovo, tudi marsikje pri nas, obvezna jed. (sč)
Silvester Čuk, Ognjišče (2010) 11, str. 47

Sveti Martin na Slovenskem

Napisal Marko na 10. novembra 2016. Objavljeno v Priloga.

Leta 2016 smo praznovali leto sv. Martina ob 1700-letnici njegovega rojstva. Tega priljubljenega svetnika, ki goduje 11. novembra, največkrat upodabljajo kot rimskega častnika na konju, ki z mečem preseka svoj plašč, da se s polovico ogrne prezebli berač. To naj bi se zgodilo pred vrati mesta Amiens. Legenda pravi, da se mu je potem ponoči prikazal Jezus, ogrnjen prav s tistim plaščem in s tem potrdil, da v trpečih in ubogih strežemo njemu samemu. Martin se je rodil leta 316 v mestu Savaria, sedanjem Sombotelu na Madžarskem. Pri petnajstih letih je postal vojak in kmalu konjeniški častnik. Po šestih letih priprave je bil krščen. Ko je čez nekaj let dal vojaški službi slovo, je odšel v Galijo (Francijo) in živel kot samotar, dokler ga niso izbrali za škofa v mestu Tours. Bil je skrben pastir svoje črede, ljudje so ga ljubili kot svojega očeta. Ko je leta 397 umrl, so ga brž začeli častiti kot svetnika. Njegov grob v Toursu je bila ena najbolj obiskanih božjih poti v srednjem veku. Na tisoče cerkva po vsej krščanski Evropi, ki so bile zgrajene v tem času, je posvečenih sv. Martinu. Na tleh države Slovenije jih je 94, od tega 43 župnijskih in te v sliki in kratkem opisu predstavljamo v prilogi.

ŠKOFIJA CELJE

LAŠKO
Nadžupnijska cekev sv. Martina je od prvotne romanske zasnove ohranila masivni zvonik, glavno ladjo in križno obokan stolp. Sezidana je bila proti koncu 12. stoletja in spada med najpomembnejše romanske spomenike pri nas. Notranjost je preplet romanike, gotike, baroka in moderne. Z glavnega oltarja poleg zavetnika sv. Martina, zrejo še štirje evangelisti, apostola Peter in Pavel, nad njimi še vstali Kristusa. Župnija se prvič omenja 1257.

PONIKVA
Cerkev sv. Martina se omenja prvič 1236, ko je bila že župnijska, a je gotovo starejša. Sedanja stavba je bila zgrajena v letih 1732–1737. Njena zunanja podoba je mogočna, njeno notranjščino krasijo freske Jakoba in Antona Brola (1890) in bogata baročna oprema, zlasti prižnica in glavni oltar z rezbarskimi umetninami družine Mersijev iz Rogatca.

SROMLJE
Mogočna župnijska cerkev sv. Martina z zvonikom je bila 1750 prenovljena. Starejšemu jedru triladijskega dvoranskega prostora je bil prizidan prezbiterij. Iz tega časa sta tudi glavni oltar in prižnica. Cerkev je bila prvotno podružnica prafare Videm ob Savi. Od leta 1753 je župnijska.

ŠMARTNO OB DRETI
Župnijska cerkev sv. Martina stoji sredi vas. Omenja se 1426, leta 1632 so podaljšali cerkveno ladjo in pozneje še večkrat. Zvonik je bil 1798 povišan, 1863 je dobil novogotsko streho. Notranjščino je 1926 poslikal Josef Eigert. Veliki oltar je bil izdelan okoli leta 1900. Na oltarni steni nad njim visi slika sv. Martin deli plašč. Od 1891 je cerkev župnijska.

ŠMARTNO OB PAKI
Cerkev sv. Martina, stoječa sredi vas, se prvič omenja 1256, župnija pa leta 1528. Cerkev je v jedru gotska iz 14. stol., sredi 18. stol. so jo predelali v poznobaročnem slogu. Zvonik je dobil sedanjo podobo 1821. V tronu glavnega oltarja stoji kip sv. Martina. Slikani okni Staneta Kregarja upodabljata prizora Sv. Martin krsti svojo mater in Sv. Martin deli plašč, okno Janeza Kovačiča pa Sv. Martin med sobrati.

ŠMARTNO V ROŽNI DOLINI
Cerkev, ki stoji na vzpetini sredi vasi, se prvič omenja 1335: bila je gotska, imela je obokan prezbiterij in ravno krito ladjo, 1608 so ji prizidali zvonik. Leta 1760 je bil pri njej ustanovljen vikariat, 1766 pa župnija. Sedanja stavba je bila zgrajena 1855, zvonik pa 1884. Prezbiterij sta poslikala Tomaž Fantoni in Jakob Brollo (1866). Na steni za velikim oltarjem visi slika sv. Martina (Hans Klein, 1875).

TEHARJE
Teharje so bile kot podružnica žalske pražupnije z njo dodeljene leta 1256 stiškemu samostanu. Kot župnija se prvič omenja 1545. Staro cerkev, ki se omenja 1526, so na začetku 20. stol. podrli, ker je bila premajhna, in njenem mestu v letih 1906–1908 zgradili sedanjo, ki je bila leta 2007 v celoti obnovljena. Oprema cerkve je izdelana po načrtih graškega arhitekta A. Wagnerja.

TRBOVLJE – SV. MARTIN
Zgodovina župnijske cerkve sv. Martina naj bi se začela že v 13. stol. Prvi verodostojni podatek pa je iz leta 1330, da je bil tedaj tu prvi stalni duhovnik. V teku stoletij so jo večkrat prenavljali. Današnjo arhitekturno podobo je dobila s prezidavo 1855. Glavni oltar je lepo baročno delo neznanega mojstra. Umetniški biser cerkve je izredno lepa poslikava stropa slikarja Janeza Wolfa (1863).

VELENJE – SV. MARTIN
Cerkev stoji na nizki vzpetini ob robu mesta. Stavbo sestavljajo: dvojna ladja, prezbiterij, zvonik in prizidana veža. Cerkev se omenja 1243, župnija pa 1264. Njeno današnje jedro je še srednjeveško ali vsaj renesančno, novi del cerkve je iz leta 1874. Veliki oltar krasi slika župnijskega zavetnika sv. Martina mojstra Janeza Andreja Strausa.

ŠKOFIJA KOPER

AVČE
Cerkev sv. Martina v Avčah pri Kanalu ob Soči je poznogotska stavba s pravokotno, ravno ladjo in z zvezdasto-rebrasto obokanim prezbiterijem, ki hrani pomemben ciklus fresk iz 15. stol. Prvič se omenja okoli leta 1400. Srečno je prestala vihro prve svetovne vojne. Pri obnovitvenih delih so naleteli na kulturne ostanke iz rimske dobe.

GABERJE NA VIPAVSKEM
Cerkev sv. Martina, ki stoji sredi vasi, je omenjena 1650. Kuracija (pomožna duhovnija) je bila ustanovljena 1670. Današnja stavba je bila zgrajena sredi 17. stol., kasneje so jo povišali in prizidali zakristijo. Pred fasado je zvonik oglejskega tipa. Freske v prezbiteriju so delo Simona Ogrina (1902). Baročni veliki oltar krasi slika sv. Martina, delo Antonia Parolija.

GRGAR
Gotska cerkvica sv. Martina iz leta 1443 je bila večkrat povečana. Leta 1877 je bila dograjena cerkev v sedanjem tlorisu. Med prvo svetovno vojno je bila skoraj uničena, po vojni popravljena. V letih 1935–1937 jo je poslikal Clemente del Neri. Leta 1945 je bila ob bombardiranju spet porušena in leta 1962 za silo obnovljena. V letih 2004–2007 je bila prenovljena in razglašena za kulturni spomenik.

HRENOVICE
Cerkev stoji v zaselku Fara. Kraj je bil že v 10. stol. sedež pražupnije, čeprav se cerkev prvič omenja posredno z župnikom šele 1272. Prezbiterij je bil na novo sezidan v pozni gotiki, v baroku so razširili ladjo. Stolp je bil zgrajen 1639. V letih 1942–1943 je cerkev poslikal in preoblikoval Tone Kralj. Na velikem oltarju je kiparska skupina Sv. Martin deli miloščino, tirolsko delo (1935).

KOSTANJEVICA NA KRASU
Prvotna cerkev je bila posvečena 1518; pri njej se 1725 omenja duhovnija, 1758 pa kuracija v okviru župnije Štivan pri Devinu, pozneje je bil ustanovljen vikariat. Baročna cerkev, posvečena 1762, je bila porušena v prvi svetovni vojni. Na njenem mestu so 1927 postavili sedanjo cerkev v neoromanskem slogu. Veliki oltar ima obliko ciborija, v njegovem središču je slika Sv. Martin deli plašč, delo Mare Kraljeve.

OSEK
Župnijska cerkev sv. Martina stoji v samem središču vasi in kraju že od daleč daje značilno podobo. Današnjo baročno arhitekturno obliko je cerkev dobila ob prezidavi 1774 in takrat je bila prejšnja, manjša gotska cerkev v celoti porušena. Pri obnovi po drugi svetovni vojni je arhitekt Jože Plečnik zasnoval veliko rozeto na pročelju. Župnija je bila ustanovljena 1935.

SEČOVLJE
Sečovlje so najbolj znane po svojih solinah. Nekdanje solinarsko naselje je strnjeno okoli cerkve svetega Martina v zahodnem delu vasi, ki stoji na obzidanem pomolu. Cerkev je bila obnovljena leta 1822. V tem kraju, kjer so bili pomešani italijanski in slovenski verniki, je bila 1895 ustanovljena kaplanija, 1940 pa župnija.

SEŽANA
Cerkev stoji v severnem delu mesta, kjer je stala že prva, ki je bila sezidana 1509. Prvič je omenjena 1665; kaplanija je bila 1782, župnija pa je bila ustanovljena 1862. Prvotna srednjeveška stavba je bila prezidana 1673. Ob ustanovitvi župnije so povišali srednjo ladjo in prizidali stranski ladji. Zvonik je oglejskega tipa iz leta 1794. Veliki oltar sv. Martina krasi slika Poveličanje sv. Martina (Miroslav Tomec, 1889).

SLIVJE
Cerkev je prvič omenjena 1542 ob ustanovitvi kaplanije, župnija je bila ustanovljena 1937. Sedanja cerkev je bila zgrajena konec 17. stol. Zvonik oglejskega tipa s čebulasto streho iz kamnitih reber je bil sezidan 1858. Notranjščino cerkve je v letih 1943–1944 poslikal in predelal Tone Kralj. Na oltarni steni je podoba sv. Martina, ostenje prezbiterija krasijo prizori iz njegovega življenja. Tone Kralj je oblikoval tudi veliki oltar.

ŠMARTNO V BRDIH
Veličastna cerkev po višini močno prekaša hiše, stisnjene znotraj nekdanjega taborskega naselja. Zgrajena je bila leta 1895, posvečena 1899 (kardinal Jakob Missia). Zvonik iz krajevnega peščenjaka, visok 26 metrov, daje vtis trdnjavskega stolpa. Cerkev so v letih 1958–1960 prepleskali in preuredili po načrtih Toneta Kralja. Na stenah prezbiterija je naslikal prizore iz svetnikovega življenja.

NADŠKOFIJA LJUBLJANA

BLED
Bled se v pisnih virih (darilni listini nemškega cesarja Henrika II.) prvič omenja leta 1004. Vikariat sv. Martina rodinske pražupnije je bil ustanovljen v drugi polovici 10. stol., že 1247 je cerkev imela župnijske pravice. Po ustanovitvi župnije (ok. 1460) so cerkev prezidali. Leta 1903 so jo podrli in na njenem mestu postavili sedanjo. Freske v prezbiteriju, med njimi tudi slike iz življenja sv. Martina, so delo kiparja Slavka Pengova /1937).

DOB PRI DOMŽALAH
Kraj se je okoli leta 1232 odcepil od pražupnije Mengeš in 1246 zaživel kot samostojna župnija. Iz tega časa je tudi prvotna cerkev, ki so jo 1721 in 1748 prezidali. Sedanjo cerkev so zidali od 1760–62; od prvotne cerkve sta ostala le spodnji del zvonika in del gotskega prezbiterija. Na fasadi je freska sv. Martina, v velikem oltarju pa njegov kip.

IG
Kraj je spadal po pražupnijo Sv. Peter v Ljubljani; ime Ig se prvič omenja 1249, vikariat 1291, župnija 1363. Cerkev prvič omenjajo 1342. Sedanjo enoladijsko cerkev z dvema kapelama so pozidali med letoma 1717–1718. Veliki oltar ima v niši kip sv. Martina v nebeški slavi, na stranskih oltarjih je nekaj umetnin raznih slikarjev, med drugim Staneta Kregarja.

KRANJ – ŠMARTIN
Šmartinska župnija je nastala v drugi polovici 10. stol., prej je bila pod župnijo Kranj. Načrte za sedanjo cerkev, grajeno v letih 1728–1734, je napravil mojster Gregor Maček. Sedanje oltarje je cerkev dobila 1860 in so delo Štefana Šubica. V niši glavnega oltarja je kip sv. Martina, občasno zakrit s sliko sv. Martina Valentina Metzingerja (1740).

LJUBLJANA – ŠMARTNO OB SAVI
Naselje na severovzhodu Ljubljane je spadalo v pražupnijo Sv. Peter v Ljubljani. Župnija je bila ustanovljena 1986. Cerkev se omenja leta 1430. Bila je večkrat predelana in povečana. Leta 1668 je dobila nov prezbiterij in zvonik. Sedanja cerkev je osmerokotna centralna baročna stavba. Veliki ‘zlati oltar’ ima letnico 1699, v tronu je kip sv. Martina na konju.

MORAVČE
Naselje sredi Moravške doline je nekdaj spadalo v pražupnijo Mengeš. Kraj in župnija se omenjata med letoma 1232–1264. Sedanjo poznogotsko cerkev so 1740 barokizirali; po potresu 1895 pa je arhitekt R. Jeblinger zasnoval novo pročelje z dvema zvonikoma in vanj vključil baročni portal (1708). V tronu velikega oltarja je kip sv. Martina. V prezbiteriju so med freskami tudi podobe iz svetnikovega življenja.

NOTRANJE GORICE
Kraj se prvič omenja leta 1197, nato leta 1414 Zu dem Piihell bey sand Marten. Poimenovanje kraja in cerkve po sv. Martinu pomeni, da je bila njemu posvečena tedanja cerkev prednica sedanje, ki je dobila današnjo podobo 1752. V letih 1976–1977 so notranjost preuredili po načrtih arh. Toneta Bitenca. Leta 1977 je bila brezoviška podružnična cerkev sv. Martina povzdignjena v farno cerkev novoustanovljene župnije.

POLJANE NAD ŠKOFJO LOKO
Cerkev se v pisnih virih prvič omenja 1291 kot starološka podružnica, vikariat 1296, samostojna župnija 1417. Župnijska cerkev, zidana med letoma 1705–1710 je imela potegnjeno osmerokotno ladjo in kvadraten prezbiterij. Novembra 1944 so partizani minirali zvonik in poškodovali cerkev, dokončno so jo porušili 1956. V letih 1965–1969 je bila po načrtih arh. Toneta Bitenca zgrajena nova cerkev, ki je dobila barvna okna Staneta Kregarja.

SREDNJA VAS V BOHINJU
Kraj se prvič omenja 1065, župnija in cerkev 1296. Sedanjo podobo je cerkev dobila do leta 1755, ko je bila posvečena. V prezbiteriju je nad oltarno menzo iluzionistični nastavek oltarja s prizorom Poveličanja sv. Martina. V cerkvi je več slik priznanih slovenskih umetnikov, med njimi Božji grob Matije Koželja.

ŠMARTNO POD ŠMARNO GORO
Naselje je prvotno pripadalo pražupniji Mengeš, od leta 1118 župniji Vodice, kmalu zatem je bilo povzdignjeno v župnijo. V času jožefinskih reform konec 18. stol. je nastala župnija današnjega obsega. Sedanja cerkev je pozno klasicistična stavba, zidana v letih 1838–1841. Dve veliki stenski sliki v prezbiteriju prikazujeta prizore iz življenja sv. Martina Matija Bradaška. Oltarna slika Čudež sv. Martina je delo Janeza Šubica (1867).

ŠMARTNO PRI LITIJI
Kraj je dobil ime po cerkvi sv. Martina, ki se prvič omenja 1363 in je spadal v pražupnijo Šentvid pri Stični. Staro cerkev, zidano pred letom 1522, so 1899 podrli in do leta 1901 sezidali sedanjo gotsko s tlorisom v obliki latinskega križa z dvostolpnim pročeljem. Slikovit videz ji daje opečna zidava. V niši glavnega oltarja je sv. Martin.

ŠMARTNO V TUHINJU
Cerkev je bila najprej podružnica kamniške pražupnije, leta 1404 vikariat, leta 1650 župnija. Prvotno cerkev so podrli in v letih 1733–1735 je stavbni mojster Gregor Maček gradil novo cerkev z opremo slikarja Valentina Metzingerja. Oktobra 1944 so jo partizani minirali. Med letoma 1958–1960 so na drugi lokaciji zgradili sedanjo moderno cerkev po načrtih arh. Suhadolca.

TRSTENIK
Območje župnije je spadalo pod župnijo Preddvor, lokalija je bila ustanovljena 1787, župnija 1876. Cerkev se v pisnih virih omenja 1451 in 1507. Sedanjo cerkev so pozidali v letih 1869–1871 po načrtih arh. Souvana. Veliki oltar je izdelal Jurij Tavčar in ima v niši kip sv. Martina.

UNEC
Kraj, ki se prvič omenja 1307, je spadal v pražupnijo Cerknica, lokalijo je dobil leta 1784, župnijo 1876. Cerkev, omenjeno leta 1526, so požgali Turki. Sedanja ima na portalu letnico 1615. V njej so dela slikarja Staneta Kregarja. Ima tri oltarje, v velikem je v tronu kip sv. Martina.

ŽIRI
Območje je spadalo pod pražupnijo Stara Loka; vikariat so ustanovili leta 1384, po letu 1500 pa se duhovniki v Žireh že imenujejo župniki. Stara župnijska cerkev je stala v Starih Žireh. Zaradi dotrajanosti in poplavnih tal v letih 1906–1912 sezidali na drugem mestu monumentalno cerkev s fasado v tradiciji historičnih slogov in dvema 58 metrov visokima zvonikoma z opremo domačih in avstrijskih mojstrov.

NADŠKOFIJA MARIBOR

HAJDINA
Na mestu prve cerkve iz okoli leta 1000 je bila leta 1390 pozidana nova gotska cerkev, katere znameniti gotski prezbiterij je najstarejši v Sloveniji. Ta je zdaj stranska kapela, od prvotne cerkve je ohranjen tudi zvonik. V letih 1873–1874 je bila zgrajena sedanja cerkev predvsem z darovi nekdanjega župnika Simona Kvara. Leta 2000 je cerkev dobila barvna okna – eno je posvečeno sv. Martinu.

KAMNICA
Župnijska cerkev sv. Martina v Kamnici sodi med najpomembnejše kulturne spomenike v okolici Maribora. Cerkev danes sestavljajo zgodnjegotska ladja, poznogotski prezbiterij, spodnji del zvonika, leta 1751 povišan. V drugi polovici 18. stol. je cerkev dobila sedanji videz. Okrašena je s freskami Georga Rafa in Antona Lechingerja ter z dragocenimi baročnimi oltarji.

LIBELIČE
Cerkev stoji na razglednem bregu nad vasjo. Na zahodu se dviga mogočen zvonik, celotna zidava in oltarji so v baročnem slogu. Cerkev se prvič omenja 1154. Sedanja cerkev je bila sezidana v drugi polovici 18. stol. V glavnem oltarju je kip sv. Martina ob njegovem srečanju s premrzlim beračem. Leta 2002 je bila notranjščina cerkve obnovljena.

ŠMARTNO NA POHORJU
Sredi pohorske vasi stoji romanska cerkev sv. Martina, ki se omenja v listinah leta 1252. Sodi med redke primerke cerkva s pravokotnim prezbiterijem, nad katerim se dviga korni zvonik. V cerkvi so odkrili dragocene romanske freske. Od leta 2007 je tukaj ena od Martinovih stopinj. Kraj je namreč vključen v evropsko kulturno pot sv. Martina Tourskega, ki povezuje dežele od Madžarske do Francije.

SV. MARTIN PRI VURBERKU
Prvotna cerkvica je bila podružnica župnije Sv. Peter pri Mariboru. Zaradi oddaljenosti od župnijske cerkve so duhovniki semkaj prihajali maševat ob nedeljah in praznikih. Leta 1791 so kraje okrog cerkve sv. Martina združili v župnijo Sv. Martin pri Vurberku in postala je župnijska cerkev. Zvonik je masiven, visok do jabolka 33 metrov.

ŠMARTNO PRI SLOVENJ GRADCU
Pražupnijo Šmartno so v sredini 10. stol. ustanovili oglejski patriarhi, njen prvi znani župnik pa se omenja šele leta 1265. Prvotna cerkev naj bi bila zidana že leta 850. Sedanji stavbni sestav izvira iz prve polovice 13. stol. in je v 18. stol. cerkev doživela več prezidav. Glavni oltar je leta 1767 izdelal slovenjegraški kipar Janez Jurij Mersi, naslednje leto pa ga je poslikal njegov someščan Janez Andrej Straus.

ŠKOFIJA MUSKA SOBOTA

KOBILJE
Naselje ob Kobiljanskem potoku, ki se prvič omenja leta 1208, in cerkev sv. Martina (1271) so leta 1627 uničili Turki, v 18. stol. je bilo obnovljeno. Današnja cerkev v senci mogočne breke (najstarejšega drevesa te vrste v Sloveniji) je iz leta 1925; sestavljajo jo stolp, z dvokapnico krita ladja, prezbiterij in lopa. Največji okras cerkve so barvna okna po načrtih Staneta Kregarja.

MARTJANCI
Cerkev stoji na rahlo dvignjenem mestu sredi vasi Martjanci v Prekmurju. Gotsko cerkev iz 14. stol. je leta 1392 s freskami poslikal Janez Akvila iz Radgone. Leta 1925 so odstranili baročni veliki oltar in ga nadomestili z marmornatim po načrtu arh. Jožeta Plečnika; nad tabernakelj so postavili marmornat kip sv. Martina. Zunanjost cerkve je podobna srednjeveškim podeželskim cerkvam: na zahodu je zvonik, sledi pravokotna ladja, na vzhodni strani je prezbiterij.

ŠKOFIJA MOVO MESTO

PODZEMELJ
Podzemelj, gručasto naselje pod razglednim gričem Kučar, najbolj pomembnim arheološkim najdiščem v Beli krajini, se v pisnih virih omenja leta 1279. Kučar je bil naseljen že v 1. tisočletju pred Kr., iz rimske dobe so našli temelje dveh zgodnjekrščanskih cerkva. Župnijska cerkev sv. Martina, ki stoji na pokopališču na razgledni terasi, se omenja leta 1279 obenem s krajem. V 18. stol. je bila temeljito barokizirana. Cerkvena oprema je iz leta 1889, delo Ignacija Pintariča.

____________

Čuk S., Priloga, v: Ognjišče (2016) 11, str. 56.

1 + 1 = 3 Mož + žena = zakon

Napisal Marko na 7. novembra 2016. Objavljeno v O zakonu.

Pisali smo že, da nas narava združi, kar je najbolj očitno v času zaljubljenosti. V tem času kot posamezniki skoraj ne obstajamo, saj smo dobesedno zliti z drugo osebo. Narava naju je samodejno združila z namenom, da nama bo lepo in da skupaj ozdráviva, kar ni dobro v meni in v tebi. Pri tem bova potrebovala medsebojno pomoč, saj je to edina pot, da bova z leti vse bolj povezana, srečna, umirjena, da se bova skupaj veselila življenjskih dosežkov ter bova drug drugemu v oporo. Nekateri pari pa se osredotočijo samo na midva: midva imava otroke, midva greva v hribe, midva sva kupila nov avto, midva urejava vse skupaj. Okolica je zelo presenečena, ko takšen zakon po npr. 20 letih razpade – na videz brez pravega zunanjega vzroka. Ti ločeni pogosto pripovedujejo, da so se kot posamezniki v zakonu popolnoma izgubili. Kot bi prenehali obstajati. Pozabili so, da zakon sestavljata dve samostojni osebi – mož in žena.
Zato se moramo za dober in trajno zadovoljen zakonski odnos najprej postaviti na dve nogi kot posamezniki. Dve osebi, ki znata poskrbeti najprej zase, bosta lahko tvorili, gradili in vzdrževali zrel zakonski odnos. Mož naj postane bolj moški, žena naj postane bolj ženska. Vsak zase odkrivajva svoje poslanstvo ne samo v zakonu, pač pa tudi v družini, v Cerkvi, v družbi, v službi. Zakaj sem tu in kaj želim doseči? Kaj želim ustvariti v svojem življenju? Kaj kot posameznik in kaj skupaj v zakonu? Kako bom delil sebe v zakonu in v družini? To so vprašanja, na katera si mora odgovoriti vsak sam. Na ta način bomo ostajali zvesti samim sebi in v zakonski odnos investirali in dajali tisti del sebe, ki ve, kaj hoče. Seveda bo mnogo lažje, če bom svoje misli, dvome, načrte in ugotovitve lahko delil s svojim zakoncem. Še bolj ključno pa je, da si ob tem upamo izmenjavati naša čustvena stanja.

V najinem odnosu si izmenjajva, kar je v nama dobrega in nama je dala narava. Pomagajva si spoznavati in si odkrito priznati najine slabosti.

Obljubila sva si, da bova skupaj do konca življenja. Lahko pa si še obljubiva, da bova drug ob drugem poskrbela, da bova v najin odnos investirala najboljši del sebe. Mož svojo moškost, žena svojo ženskost. Mož svoje moškosti ne bo kazal z nasiljem, alkoholom in grobostjo, temveč z odločnostjo in s tem, da bo ponosen nase, na ženo in otroke in jim bo to tudi povedal. Svojo moškost bo pokazal s tem, da se bo ob jezni ženi najprej sam umiril, jo stisnil k sebi in ji povedal, da bosta že uredila te težave. Ne glede na spremenjene družbene razmere bo mož svojo moškost kazal tudi s finančnim preživljanjem družine. Na drugi strani bo več ženske ženstvenosti v zakon in v družino prineslo spokojnost. Žena je po naravni poti bolj sočutna in hitreje najde tople besede za moža in otroke. S poslušanjem moža, ki tarna o finančnih težavah, mu bo z zaupanjem vanj pomagala, da se bo pravilno odločil. Moški v svoji moškosti včasih težko priznamo, da si želimo več ženske nežnosti. Ženske je imate v izobilju. Namenite je nekaj več svojim moškim. To so malenkosti, ki nam bodo pomagale, da bomo lažje odkrivali svojo moškost in odločnost. V najinem odnosu si izmenjajva, kar je v nama dobrega in nama je dala narava. Pomagajva si spoznavati in si odkrito priznati najine slabosti. Na ta način si bova v zrelih letih pričarala ponovno (zrelo in zavestno) zaljubljenost.

Janez Logar, zakonski in družinski terapevt

Ognjišče (2016) 11, str. 19

Včasih smo se veliko lepše poslavljali od umrlih

Napisal Marko na 5. novembra 2016. Objavljeno v Pismo meseca.

Sem redna naročnica na revijo Ognjišče. Veliko dobrih nasvetov za dušo in telo se najdem v njej.
K pisanju tega pisma me je spodbudilo vprašanje glede ‘klasičnih’ pogrebov, na katere že večina gleda kot na zastarele.
Naj omenim žalosten primer: ko se je letos mojim sosedom ponesrečilo dvajsetletno dekle, se svojci v svoji veliki bolečini niso mogli odločiti za upepelitev. Grobar pa jim je na vso moč težil rekoč, da ne bo kopal jame, češ da so zdaj takšni pogrebi staromodni in nehigienski. Oni pa imajo tu na podeželju velik družinski grob. V mestih in večjih naseljih je seveda upepelitev skoraj nuja. Na podeželju pa imamo velike družinske grobove, za katere tudi plačujemo večjo grobnino. Če si je umrli izgovoril klasični pogreb, se morajo svojci še pogajati z izvajalci pogrebnih storitev za ta tako ‘izvenmodni’ pogreb. Kar pa zadeva higieno – mislim, da mi živi onesnažujemo okolje veliko bolj kot pokojni.

Mrtvih teles naj bi se ne sežigalo, češ da takrat duša in telo zelo trpita.

Včasih smo se veliko lepše poslavljali od umrlih: hodili smo jih kropit na domove in smo ‘čuli’ pri njih. Zdaj pa skoraj še tople odvlečejo v krematorij. Potem pa pokopljejo tisti pepel, ki ostane od kosti, saj drugo tako in tako zgori – pa še vprašanje je, če je sploh pravi, saj se pomote dogajajo povsod.
Pa še nekaj me vznemirja in prosim za vaše mnenje. Pred kakšnimi štirimi leti sem pred prvim novembrom na radiu Ognjišče poslušala katehezo o tem, kaj se dogaja po smrti z dušo in telesom, in je ‘katehist’ neki poslušalki odgovoril, naj bi se mrtvih teles ne sežigalo, češ da takrat duša in telo zelo trpita.
Zasledila sem tudi, da duhovnikov in redovnikov ne upepeljujejo, razen redkih izjem. Prebrala sem tudi, da smo Slovenci kar med prvimi od vseh evropskih katoliških držav po upepeljevanju umrlih.
Gabrijela

Strinjam se s teboj, da smo se včasih dosti lepše poslavljali od umrlih. Na podeželju in manjših krajih so ponekod še ohranili te lepe navade in želim si, da bi jih ne opuščali. Moramo pa se zavedati, da povsod, zlasti v mestih, tega ni mogoče ne zahtevati, še manj pa izvajati. Včasih smo živeli v majhnih in prijaznih hišicah z vrtom, gospodarskim poslopjem, polnih živine, ter kokoši in zajcev, danes se pa stiskamo v stolpnicah, kot v nekakšnih panjih in še sosedov na istem stopnišču prav ne poznamo. Naj se vrnemo na stari način življenja? To je nemogoče, preveč nas je na tem božjem svetu in še več nas bo. Marsikaj se je spremenilo tudi na boljše. Če pomislimo samo na higienske razmere, prehrano, prevoze, zdravstvo, prosti čas … Kdo bi se bil pripravljen vsemu temu odreči? Verjetno malokdo.
Razmere so se spremenile in naša zahtevnost tudi. Srečni smo lahko, da živimo v kulturnem delu Evrope, na tem lepem koščku zemlje, ki ji pravimo Slovenija, in to v drugem tisočletju po Kristusu. S tem ni rečeno, da je vse lepo in prav, kar delamo in kar se nam dogaja. Nasprotno, veliko je slabega in neumestnega, kar bi morali spremeniti, kar moramo spremeniti. Veliko ljudi je v stiski, tudi pri nas, zlasti tisti, ki so brez dela. Koliko pa je še duhovne stiske, osamelih, ostarelih, pomoči potrebnih. Imeti moramo odprte oči tudi zanje, pa večkrat jih zatiskamo, da bi ne videli potreb drugih.

Božja pravičnost zahteva, da se vsi računi poravnajo, na tem ali onem svetu. Zato katoliška Cerkev uči, da gredo duše, če nimajo vseh računov poravnanih, po smrti v vice, kjer se s trpljenjem očiščujejo.

Če se vrnemo na osnovno vprašanje, ki si ga postavila glede upepeljevanja mrtvih. Delno si že sama odgovorila, da je upepeljevanje v mestih skoraj neizogibno. Cerkev je ravnala modro, da se ni opredelila ne za upepeljevanje ne proti. To kar je govoril katehist na Radio Ognjišče, ki ga navajaš, ne drži. Nikjer v Svetem pismu ne piše, da bi ob sežiganju telo in duša zelo trpela. Bog je ustvaril dušo in telo. Res je nauk Cerkve, da sta eden od drugega ločena samo za krajši čas, do vesoljne sodbe. Duša spada k telesu in telo k duši. Skupaj sta služila Bogu ali tudi grešila, skupaj morata biti nagrajena ali kaznovana. Táko je logično sklepanje. Božja pravičnost zahteva, da se vsi računi poravnajo, na tem ali onem svetu. Zato katoliška Cerkev uči, da gredo duše, če nimajo vseh računov poravnanih, po smrti v vice, kjer se s trpljenjem očiščujejo. Očiščujemo se sicer že na tem svetu in to je tudi najlažji način očiščevanja duše, še kaj pa bo verjetno ostalo tudi za vice, zato se molitev za rajne tako priporoča.
Če Cerkev ne prepoveduje upepeljevanja, to ne pomeni, da ga zagovarja. Nekaj bolj naravnega se nam zdi, kar je Cerkev delala skozi stoletja, da se telesa rajnih pokopljejo v zemljo, ker so tudi iz zemlje vzeta. To je tudi najbrž razlog, da duhovnikov ne upepelijo in pa seveda prastar običaj Cerkve. To, da se lahko pepel nekega pokojnega zamenja z drugim, se mi ne zdi toliko pomembno, saj nič ne bo uničeno. Na sodni dan bo vsako telo dobilo svojo dušo in vsaka duša svoje telo.
Za nas je v življenju pomembno, da naša duša in telo služita uresničevanju božjih načrtov, da služita opravljanju dobrih del. Kakšna so ta dobra dela, vemo iz evangelija, ker nam je Jezus že vnaprej povedal, kakšen bo naš zadnji izpit, in tudi za vprašanja vemo: »Lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni …« (Mt 25,35-36)

Našim dragim pokojnim pa ne pomagamo s tem, da prinesemo na grobove množico sveč in rož. Veliko bolj pametno in krščansko bi bilo, če bi dali več za maše ali zmolili kakšen rožni venec več za naše pokojne.

V mesecu novembru se še posebej spominjamo mrtvih. V začetku meseca bodo vsa pokopališča polna ljudi, ki pridejo na grobove svojih rajnih. To je lep običaj in morda ga premalo cenimo. Našim dragim pokojnim pa ne pomagamo s tem, da prinesemo na grobove množico sveč in rož. Veliko bolj pametno in krščansko bi bilo, če bi dali več za maše ali zmolili kakšen rožni venec več za naše pokojne. Darovanje za maše za rajne se na žalost vedno bolj izgublja. Ni večje pomoči, ki jo lahko namenimo našim rajnim kot je mašna daritev. Včasih so v naših župnijah naročali toliko maš za rajne, da jih duhovniki niso mogli sproti opraviti in so pošiljali namene maš (intencije) duhovnikom, ki jih niso imeli. Danes nekateri duhovniki nimajo mašnih namenov niti ‘za sproti’. Daritev svete maše za rajne bi morala zopet dobiti pravo ‘ceno’. Maša ima teološko neskončno vrednost in je ne moremo primerjati nobeni drugi molitvi ali dobremu delu. Duhovniki pri nas ne dobijo nobene redne plače in je za mnoge to najbolj reden dohodek. Včasih so bile na podeželju v navadi za duhovnike dajatve v naravi, ki jim pravimo ‘bira’. Danes tega skoraj ni več. Tudi zavest, da z darovanjem (naročanjem) za maše podpiramo svoje duhovnike in omogočamo njihovo delo, naj bi nas vodila pri tem.
Naši rajni, pokopani tako ali drugače, naj nam pri Bogu izprosijo milosti, ki so nam in njim potrebne za dosego cilja – večne sreče.

urednik oče Franc Bole – Ognjišče (2016) 11, str. 6

Sploh ne veste, kako plemenita dela delate. Hvala vsem!

Napisal Marko na 5. novembra 2016. Objavljeno v Pismo meseca.

Pravkar sem prebrala Pismo meseca v enem od starejših Ognjišč (Že dvajset let iščem poguma, da bi spregovorila – februar 2011), v katerem zvesta bralka spregovori o izkušnji splava in svojem duševnem trpljenju. Po dvajsetih letih se je pred božičem odpravila v eno od naših romarskih svetišč in opravila življenjsko spoved in se rešila smrtnega greha – vsaj toliko, da lahko sedaj gre k obhajilu. Še vedno jo vsak dan vest opozarja na tisto, kar je storila pred dvajsetimi leti. (…) Zgodba tega pisma je res težka, a zelo poučna. Tudi vaš odgovor bralki je zelo poglobljen in koristen.
Večkrat prebiram podobne zgodbe iz preteklih let, ki so še kako aktualne. Tudi jaz imam otroke in življenje je zame sveto. Bogu hvala za tako spoznanje in vero, ki jo ob vaši reviji in na radiu še iz dneva v dam poglabljam. Sploh ne veste, kako plemenita dela delate. Hvala vsem!
Sem vaša zvesta bralka že trideset let. Hvala vam za vsa ‘darila’ ob Ognjišču, ki ste mi jih poslali. Vse to me je oblikovalo in izklesalo. Sem zelo hvaležna in srečna, da sem v vaši družbi.
Bojana

Hvala ti za tvojo izpoved, ki si jo zaupala Ognjišču. Težko si predstavljaš, koliko nam, ki delamo pri Ognjišču, to pomeni. Predvsem nam pomeni, da naše delo ni bilo nekoristno. Tistim duhovnikom, ki smo se posvetili verskemu tisku v tistih časih, ko je bilo to zelo težko in polno ovir, tako političnih kot materialnih, je to pomenilo naše glavno dušnopastirsko delo. Hvaležni smo vsem, ki ste nas takrat in na še danes podpirate, berete in priporočate tudi drugim. S tem podpirate naše delo.

V tisti težkih časih, ko smo imeli toliko nasprotnikov, smo se veselili velikega števila bralcev, ki je doseglo za našo majhno Slovenijo nepojmljivih 103.000 izvodov. Drugi slovenski časopisi so nam to zavidali. Po osamosvojitvi Slovenije so mnoge ovire odpadle, nastalo pa je veliko novih časopisov različne usmerjenosti. Če sedaj tiskamo 40.000 izvodov mesečno, je za nas to še vedno velik uspeh, na katerega smo ponosni. Saj je to obenem verski časopis z največjo naklado, kot tudi med vsemi mesečniki v Sloveniji.
Mi starejši, ki smo bili ob nastanku in pri razvoju Ognjišča in Radia Ognjišče zraven, imamo na svojih ramenih kar precej desetletij. Hvala Bogu, da nam je dal sodelavce, ki prevzemajo težo dneva, zato odlagamo delo na mlajša ramena. Odgovore na Pismo meseca in pisma sem pisal celih 52 let. Čas je, da to delo prevzame mlajši kolega urednik. Zato se s tem pismom meseca od vas poslavljam in največja moja želja je, da bi Ognjišče objavilo še veliko vaših pisem in naših odgovorov.
oče urednik Franc Bole

Odgovore na Pismo meseca in pisma sem pisal celih 52 let. Čas je, da to delo prevzame mlajši kolega urednik. Zato se s tem pismom meseca od vas poslavljam in največja moja želja je, da bi Ognjišče objavilo še veliko vaših pisem in naših odgovorov.

urednik oče Franc Bole – Ognjišče (2016) 12, str. 6

Mamina izpoved

Napisal Marko na 3. novembra 2016. Objavljeno v zgodbe.

Hvala ti, mama, za življenje, ki si mi ga dala …
Iz radia se sliši refren lepe slovenske popevke, meni pa se znova prebudi spomin na mamino izpoved in to, da sem na svetu, da sem se rodila … Bilo je pred več kot petdesetimi leti, ko je moja mama začutila pod svojim srcem mene, svojega petega otroka. Novico je seveda povedala svojemu možu, mojemu očetu, ki pa je ni sprejel z zadovoljstvom, kaj šele z veseljem. Le strah in skrb sta se mu zarisala na obraz. Ni si želel še enih lačnih ust pri hiši. Težko delo doma na kmetiji in v rudniku, kamor je hodil že od svojega šestnajstega leta, mu je počasi izčrpavalo moč in skrb za preživljanje velike družine ga je še dodatno obremenjevala. Vedno bolj se je oddaljevala njegova želja, da bi družini postavil novo hišo. Stara je bila že dotrajana in veliko premajhna, vsi pa so si tudi želeli imeti kopalnico in stranišče, kot se spodobi.
Neke nedelje zvečer, ko sta legla k počitku, je počasi in tiho spregovoril besede, ki so se mami zarezale globoko v srce. Dejal je: »Tega otroka, ki ga nosiš pod srcem, boš odpravila. Jutri zarana se z avtobusom odpelji v mesto, poskušaj najti kakšno žensko, ki ti bo pri tem pomagala, in uredi stvari, kot je treba. Dal ti bom denar, pa tudi da boš nekaj malega nakupila, kot da greš po opravkih. Ni treba, da kdorkoli kaj zasumi, saj veš, ljudje imajo grde jezike.«
Obrnil se je in kmalu zaspal. Mama pa ni mogla zatisniti trudnih oči. Groza jo je obhajala ob sami misli na to, kar ji je mož predlagal. Šele proti jutru je malo zadremala, pa je že bilo treba vstati in pričeti z jutranjimi opravili. Zakurila je peč in štedilnik, pristavila za kavo in skuhala mleko. Narezala je kruh ga pokrila s prtom in pustila na mizi. Hitro in naskrivaj se je pražnje oblekla, vzela s težko roko z mize denar in s tihimi koraki zapustila hišo. Otroci so še spali, tudi stara mama še ni prišla iz svoje sobice, vse je bilo tiho in strašljivo pusto – kot njeno srce.
Avtobus je že čakal na postaji in delavci, ki so odhajali v službo, so počasi vstopali in posedli na sedeže. Največkrat je bil to edini počitek čez dan, ki so si ga lahko privoščili. Z radovednimi pogledi so spremljali njeno postavo in ugibali, kam neki gre tako zgodaj in lepo oblečena, saj je bil le navaden delovni dan. Mama jih je samo tiho pozdravila, saj je vse poznala, kaj več ni želela z nikomer govoriti. Sedla je na sedež čisto zadaj, sama zase. Vse do mesta je bila tiho, le skozi okno je bežno spremljala pokrajino. Dobro ji je delo, da so jo pustili pri miru.
Na končni postaji je s težkimi koraki izstopila. vendar teža ni bila v njenih nogah, temveč v njenem srcu. “Kaj naj stori? Koga naj vpraša za nasvet? Kaj če bo vprašala napačno osebo, saj nikogar ne pozna.” Strah ji je glodal kosti in sram jo je bilo, da bi kogar koli ustavila, kaj šele vprašala za nasvet. Upočasnila je korak, opazovala ljudi okrog sebe in vsi so se ji zdeli tako tuji in nedostopni. Zdelo se ji je, da jo vsi gledajo, da ji z obraza berejo njeno stisko, in najraje bi se skrila. Postalo jo je sram, da je sploh upoštevala moževe besede. Dvignila je obraz proti nebu, kot da tam išče rešitev za svojo neznosno muko.
In takrat je zaslišala glas zvona, ki je vabil ljudi k jutranji maši. Napotila se je za njegovim glasom in kmalu prišla do cerkvenih vrat, kot da bi jo neznana sila vabila in klicala k sebi. Težka cerkvena vrata so bila odklenjena, vstopila je in objel jo je prijeten hlad, ki ji jih osvežil potno čelo in razjasnil težke misli. Lažje je zadihala. Ljudi v cerkvi ni bilo veliko, tistih nekaj pa je bilo zatopljenih v svoje misli in s pogledi daleč vstran. Nikogar ni poznala. Pokleknila je v klopi in sklenila roke k molitvi. Sama vase je izpovedovala težke besede svoje stiske, gledala v Marijino podobo in grenke solze so ji stekle po licih. Molče in z gorečim srcem je prosila pomoči.
Nato je še malo sedla, naslonila utrujeno čelo na klop in od utrujenosti celo malo zadremala. Ko je odprla oči, je ob sebi zagledala župnika, ki jo je s prijaznimi očmi in začudeno opazoval. »Vroče bo danes, že zjutraj je sonce močno grelo, lep dan je zunaj,« je dejal bolj sebi kot njej. »Ste od daleč?« je nato prijazno vprašal in z vprašujočimi očmi zrl v njen obraz. Mama mu je tiho odgovorila, od kod prihaja, kaj več pa ni spravila iz sebe, besede so ji zastale v suhem grlu. Župnik je bil moder človek, poznal je človeško dušo in vedel je, da ni prišla v cerkev brez razloga. Njen prazni pogled je izdajal stisko in skrivnost, ki je klicala k rešitvi in pomoči. »Bi mi morda radi kaj povedali? Vam lahko kako pomagam?« je prijazno ponujal svoje besede. Mama je bila nekaj časa tiho, nato pa se je vdala. Besede so ji kar same vrele iz ust, ni jih mogla ustaviti. Vse mu je povedala, razkrila vso žalost, bolečino in sram. Ko je končala, ji je odleglo, teža bremena se je zmanjšala, žalost v njenem srcu pa je ostala.
S solznimi očmi je pogledala župnika, ta pa ji je dejal: »Pojdite v božjem imenu domov k svoji družini. Dobra mati ste, toplino imate v očeh, ko govorite o svojih otrocih. Zato boste tudi tega otroka, ki ga nosite pod srcem, obdržali. Možu recite, da niste našli nobene ženske. In ne bodite jezni nanj, moški imajo svoje strahove, zato pa ste ženske tiste, ki zmorejo v življenju narediti stvari tako, kot je prav. Kajti Bog je poslal na svet mame zato, ker sam ni mogel biti povsod. To je božji dar!« S prijaznim zbogom je tiho odšel skozi zadnja vrata. Mamo so župnikove besede opogumile. Ni je bilo več strah in iz cerkve je odšla potolažena, z dvignjeno glavo in jasnim pogledom. Oči niso več strmele v tla, ampak zrle v jasni, sončni dan, ki je vabil in klical k življenju. Ozrla se je po izložbah, ki so vabeče ponujale lepoto v živih in dišečih barvah.
»Saj vendar imam denar, lahko kaj kupim za svojo družino in otroke, da jim naredim veselje,« se je odločila in vstopila v veliko trgovino. Nakupila je nekaj perila, posteljnine in brisač, kar so že dolgo potrebovali. Pa še nekaj priboljškov za otroke in pisano ruto za mamo, ki bo kmalu imela god, in denarja ni bilo več. Ostalo ji le nekaj drobiža za avtobus in manjši bankovec za ‘spomin’ na današnji dan. S polno torbo nakupljenih stvari se je odpravila na avtobus. Tokrat se je usedla bolj spredaj, da je med vožnjo dobro videla skozi okno, saj se ji je po čudežu vrnilo veselje in radovednost do vsega, kar jo še čaka. Tudi potnikom, ki so vstopali na postajah, se je prijazno smehljala in jih pozdravljala.
Doma je nakupljene stvari spravila v omaro, le priboljške je pustila na mizi za veselje, ko pridejo otroci iz šole. Najmlajši je bil s staro mamo na njivi, zato ju je šla pozdravit in povedat, da je že doma. Nato je skuhala dobro kosilo, pa še štrudelj je spekla, saj današnji dan nekaj posebnega.
Ko je prišel oče z dela, je s pogledom poiskal mamo, ki pa je skrivnostno molčala in resnega obraza odšla na polje. Šel je za njo in jo vprašal, kako je opravila. Povedala mu je, da je dolgo iskala in spraševala ljudi za nasvet, vendar ni našla nikogar, ki bi ji lahko pomagal ali jo kam napotil. Oče na mamino pojasnilo ni rekel nič, jezno je metal seno na voz in ga brez besed sam odpeljal domov.
Mame ni nikoli vprašal, kje je denar, ki ga ji je dal, kaj je z njim ‘naredila’, mama pa mu tudi ni ničesar povedala o dogodku v cerkvi in odločitvi, ki jo je sprejela.
Porod je bil lahek, kot da sem se mami želela oddolžiti in se ji zahvaliti za to, kar je naredila in da me je obdržala pri življenju. Oče pa me je sprejel z odprtim srcem, kot da bi ga bilo sram in da bi imel slabo vest. Postala sem njegova ljubljenka, imel me je najraje od vseh, na svoj način, se ve.
Nikoli ni zvedel, da vem, kako se me je želel znebiti. Ko je bil že težko bolan in so njegove žalostne oči iskale moje, je bila v njih tiha prošnja, naj mu oprostim. Jaz sem ga samo toplo pogledala, pobožala njegove zgarane roke in tiho dejala: »Hvala ti, oče, za življenje, ki si mi ga dal!«

Monja. (zgodbe) Ognjišče (2016) 11, str. 24

Svetost življenja

Napisal Marko na 2. novembra 2016. Objavljeno v Kratki odgovori.

Pred nami je mesec november, ki ga začenjamo s praznikom vseh svetih in spominom vseh vernih rajnih, mislečega človeka spodbuja k razmišljanju o življenju in smrti. Papež sv. Janez Pavel II. je pogosto govoril o ‘kulturi življenja’, ki je nasprotje ‘kulturi smrti’, in o spoštovanju življenja. Zakaj moramo življenje spoštovati? (Lazar)
Na to vprašanje Katekizem katoliške Cerkve ob razlagi pete božje zapovedi ‘ne ubijaj’, jasno odgovarja, da »zato, ker je sveto. Od vsega začetka vključuje stvariteljsko božje dejanje in ostane za zmeraj v posebne odnosu do svojega Stvarnika, svojega edinega cilja. Nikomur ni dovoljeno neposredno uničiti nedolžnega človeškega bitja, saj to hudo nasprotuje dostojanstvu osebe in Stvarnikovi svetosti. “Nedolžnega in pravičnega ne ubijaj” (2 Mz 23,7).« Na podlagi Svetega pisma katoliška Cerkev uči, da je človeško življenje nedotakljivo ob trenutka spočetja do naravnega konca. Stara zaveza uči, da Jahve/Bog ‘ima’ življenje in vse prikliče v življenje, človeškemu življenju je postavil mero (Ps 39,6). Nova zaveza, zlasti Janezov evangelij, govori o telesnem (zemeljskem) in večnem življenju. (sč)
Silvester Čuk, Ognjišče (2016) 11, str. 50

November

Napisal Marko na 1. novembra 2016. Objavljeno v Za začetek.

November je najin mesec, draga moja …
Trideset let (2016), kar sva začela skupaj šteti dneve. Trideset let, kar sva, smrkavca, na večernem sprehodu zatipala skozi temo, v želji, da bi se prijela za roke …
In z leti spoznaš, da moraš biti hvaležen za vsako jutro, v katero se zbudiš in zatiplješ nekoga ob sebi …

O čem sva razmišljala takrat? O čem sva sanjala? Kaj vse sva načrtovala?

Primi me spet za roko, draga moja …
Tu sva. Lahko bi ne bila. Ozri se naokrog. Mnogi so sami. Mnogi so se sprli. Mnogi razšli. Mnogi so zapuščeni. Mnogi razpuščeni. Mnogih ni več. Midva pa sva še. In se drživa za roke.

Poglej me!
Priznam: nisem več lep kot sem bil na nekoč: zgoraj premalo, spodaj preveč … Zamenjal sem lase za kilograme … A roko na srce: tudi tebi čas ni prizanesel, kar poglej se! A lepota, zaradi katere si mi bila všeč … lepota zaradi katere te še zmeraj ljubim … se ne meri v gubah in povešenih delih telesa, ki se jih, pa čeprav so nam še tako všeč, ne spodobi na glas izreči, kaj šele zapisati in so žrtve neusmiljene gravitacije. In se z leti lepota kaže prav v gubah in povešenih … delih telesa. In v pogledu … ki je še zmeraj tak kot na tisti fotografiji, na kateri, praviš, da te spominjam na Toma Cruisa.

Stisni mojo roko, ljuba.
Priznam: z leti sem postal redkobeseden … ti pa si se razčvekala.
Ne povem ti več vsega, kot včasih … zapiram se vase … Ti pa hočeš vedeti vse … in preveč sprašuješ …
Najini pogovori verjetno res niso snov za telenovelo … a najino življenje je bolj razburljivo in usodno, kot vsaka telenovela … Že samo zato, ker je resnično!

Drži mojo roko in je ne izpusti!
Ne šepetam ti več zaljubljenih bedarij na ušesa. Redko te objamem in še redkeje rečem, da te imam rad. A vem, da me ljubiš. In vem, da veš, da te ljubim tudi jaz. In vem, da bi rada tudi slišala, to, kar se ti zdi, da veš … A upam vsaj, da občutiš … da te ljubim.

Tu sva. Drživa se za roke.
O čem razmišljava? Še sanjava? Še kaj načrtujeva?
Življenje naju ni šparalo.
Bog je kmet. Bog je kmet, ki ima veliko njivo in premalo delavcev … in zato z bičem udari po vprežni živini večkrat kot se to zdi človeku prav. Prevečkrat. In premočno.
Bog večkrat ravna nerazumljivo. Nerazumljivo. A vendar: ne nerazumno. To je najina vera.
Zato sva z Njim že barantala … kot Abraham.
In se borila … kot Jakob.
Ga prosila … kot Ana.
Jokala pred Njim … kot David. Pa tudi plesala.
In bova vstala … kot Kristus.
In ostajava vprežena v jarem … za katerega Kristus pravi, da je sladak …
In vlečeva breme, za katerega Kristus trdi, da je láhko …
In vlečeva voz po ozki in strmi poti … skozi šivankino uho …

Draga moja …
Še sva tu. Še.
Ne izpusti moje roke … slišiš …
Drži me!

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2016, leto 52, št. 11, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

ŠKOFIJA CELJE

ŠKOFIJA KOPER

NADŠKOFIJA LJUBLJANA

NADŠKOFIJA MARIBOR

ŠKOFIJA MUSKA SOBOTA

ŠKOFIJA MOVO MESTO

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing