Revija - Revija Ognjišče

Zaupanje vase

Napisal marko na 14. septembra 2026. Objavljeno v Povejmo z zgodbo, Novice.

Prvi dan pouka je ravnatelj stopil k enemu od prvošolcev in ga vprašal: »Kaj boš postal, ko boš zrastel?«

»V vojsko bom šel,« je odgovoril otrok.

»Torej hočeš postati vojak?« je nadaljeval ravnatelj.

»Ne, gospod,« je odkimal prvošolček, »hočem postati general!«.

Misel

Zaupanje vase imamo takrat, ko se počutimo gotovi in verujemo v svoje sposobnosti.

Včasih je zelo dobro, da se človek zaveda, kaj zmore, in bodimo prepričani, da z vztrajnim prizadevanjem lahko marsikaj še dosežemo.

Ko smo ustrezno pripravljeni in se znamo pravilno spopasti z nastalim položajem, je naše zaupanje vase pravilno.

Moramo se potruditi, da to zaupanje z dejanji še okrepimo. To nam pomaga, da radi delamo za druge, hkrati pa tudi v svoje zadovoljstvo in v večjo Božjo slavo.

Molitev

Gospod Bog,
pomagaj nam krepiti zaupanje vase.
Naj nas samozavest
ne vodi v ošabnost in v podcenjevanje drugih,
saj bi to bilo napačno zaupanje,
ki bi naredilo več škode kot koristi.
Zaupanje, ki ga navdihuje napuh, je bolestno.
Utrdi mi zaupanje vase, v moje sposobnosti in tvoje darove.
Naj se vedno zavedam,
da vse naše dobro prihaja od tebe.
Vse je tvoj dar.
Naj vse vedno sprejemamo s ponižnim srcem
in v nas ne bo nikdar zavladal napuh.
Zaupanje, ki ga polagamo vate
naj ozdravi naše napačno zaupanje vase,
da ohranimo zaupanje vase tudi sredi temin in nemoči,
da nas ne premaga obup.

Iskrica

Naredil sem najboljšo violino, kar jih je mogoče. Nemogoče je narediti boljšo.
(Besede, ki jih je Stradivari izrekel z zaupanjem v svoje izdelke, ne v svoje mojstrstvo)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 9 (2012), 32-33.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 65.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Zakaj molimo ‘Oče naš’, ne ‘Oče moj’?

Napisal marko na 13. septembra 2026. Objavljeno v Kratki odgovori, Novice.

Očenaš je najpopolnejša molitev, ker nas je sam Jezus v njej poučil, kako naj molimo, da bo Bogu v čast in nam v korist. Že od prvih krščanskih časov pa vse do današnjih dni so se vanjo poglabljali številni pisatelji. Kako razlagajo, zakaj molimo ‘Oče naš’ in ne ‘Oče moj’? (Simona)

Katekizem katoliške Cerkve – Kompendij na to vprašanje odgovarja: »Molitev k ‘našemu’ Očetu je skupna molitev vseh krščenih. Zato kristjani čutijo nujni klic, da skupaj z Jezusom molijo za edinost njegovih učencev. Moliti ‘Oče naš’ pomeni moliti z vsemi in za vse ljudi, da bi spoznali edinega, pravega Boga in postali eno.« Eno najbolj tehtnih razlag Gospodove molitve je napisal sv. Ciprijan, škof v Kartagini (+ 258). V začetku poudarja moč skupne molitve in pravi: »Naša molitev je javna in skupna. In kadar molimo, ne molimo za enega, marveč za vse ljudstvo, kajti vse ljudstvo je samo eno.« Posrečena je razlaga dr. Janeza Janžekoviča ( + 1988), duhovnika in profesorja filozofije, ki piše: »Nikar ne mislimo samo nase! Saj nismo rekli ‘Oče moj’, ampak ‘Oče naš’. Nebeški Oče ima mnogo otrok. Vsi ljudje smo njegovi … Bog nima nezaželenih otrok. Vse, kar nas je, je izrečno hotel imeti. Vse nas ima rad, vsem želi najboljše, vse je ustvarila za srečo, vsi so moji bratje in sestre.« (sč)

Nedelja se je zaradi otroškega obiska maše spremenila v dan, ki se ga bojim

Napisal marko na 13. septembra 2026. Objavljeno v Novice, Pisma.

Imam tri otroke. Imam jih rada in z možem sva jih z ljubeznijo pričakovala in sprejela. Sama sem bila vzgojena v krščanski veri in bi tudi otroke rada tako vzgojila. In prav tu se začnejo težave. Otroci niso veliki, še prav v najstniških letih ne, ampak že imajo težave pri obiskovanju maše. Eden še posebej. Kaj vse mu moram obljubiti in kaj vse se moram izmisliti, da gre k maši. V družini imamo neki način točkovanja. Otroci dobijo točke, če so pridni, in te se jim zbrišejo, če ne ubogajo. Ko gredo k maši, dobijo nekaj točk … Torej so na neki način nagrajeni. Potem pa njihovo jamranje: Zakaj tam biti pri miru? Zakaj je tako dolgo? In res! Ali ne bi mogli duhovniki krajše pridigati. Morda tako, da bi jih razumeli tudi otroci, da bi bilo zanimivo tudi zanje?
Nedelja se mi je namesto dneva veselja ob obisku maše spremenila v dan, natančneje jutro more, ko moram otroke pripraviti, da gredo k maši. Na neki način se je bojim. Mož me pri naporih podpira, čeprav je glavnina verske vzgoje na meni.
Vesela bom vaših spodbudnih besed.
Avgusta

Najprej vas moram pohvaliti, ker s tako zavzetostjo otroke vzgajate v veri in z njimi obiskujete mašo. Žal mnogi današnji starši otroke samo ‘pošljejo’ k maši, sami pa ne grejo z njimi. Odprli ste zanimivo vprašanje o obisku otrok pri maši. Posredujem nekaj priporočil, povzetih po spletnih straneh ameriške katoliške Cerkve, ki bodo v pomoč vam pa tudi drugim staršem, ki se odpravljajo z otroki k maši.

Pred mašo
Preden gremo k maši, poskrbimo, da otroci ne bodo lačni. Ker še ne hodijo k obhajilu, jim ni treba upoštevati evharističnega posta. Lakota jim zagotovo ne bo pomagala, da bodo pri maši bolj mirni. V cerkev pa ne nosimo prigrizkov, piškotov, bombonov in čokoladic. Izjema je le steklenička za majhnega otroka, ki kdaj pa kdaj pomaga, da v miru ujamemo kakšen del župnikove pridige.
Svetujemo, da začnete vzgajati že zelo majhne otroke. Oblecite jih v posebno ‘mašno’ obleko, ki naj jo otrok obleče samo za mašo in za posebne slovesnosti. Ni potrebno, da je to draga obleka, lahko je povsem preprosta, njena posebnost pa je v tem, da jo imamo samo za mašo. Obujte mu tudi mašne čeveljčke. Obleka otroku pomaga, da razlikuje med mašo in čisto vsakdanjimi opravili.
Preverite tudi svojo torbo. V njej morajo biti plenice, duda in vse potrebno za nepredvidene pripetljaje. Med ‘obvezno opremo’ spada tudi majhna igračka ali knjižica, s katero se otrok lahko igra samo ob nedeljah in samo pri maši. Med knjižicami lahko izberemo take z versko ali svetopisemsko vsebino. Pri Ognjišču takih knjig ne manjka. Igrača mora biti iz takega materiala, da ne bo ropotala in zato starši ne bodo ob vsakem padcu na tla deležni ostrih pogledov drugih vernikov. Preden geste od doma, naj gre otrok na stranišče, in če je potrebno, najmlajšemu menjajte plenico.
Čas, ko se vozite k maši – ali še bolje, če greste peš – izkoristite, da preberete božjo besedo ali otrokom obnovite evangelij, ki bo pri maši. V avtu lahko božjo besedo prebere najstarejši otrok. Tako jo boste zagotovo vsaj enkrat slišali, kajti čisto mogoče je, da boste morali z najmlajšim otrokom nujno zapustiti cerkev med branjem božje besede.
Preden greste v cerkev, otroke še enkrat spomnite, zakaj gremo k maši in kaj bomo tam delali. Povejte jim, kaj je njihova naloga pri maši: da so mirni in tiho in da pomagajo pri petju in skupnih molitvah. Njihova naloga je tudi, da ne motijo ljudi, ki so okoli njih in so prišli v cerkev, da bi zbrano molili.

V cerkvi
Ko pridete v cerkev, sedite v prve klopi. Da, prav ste prebrali, v prve klopi. Za malčke je namreč pomembno, da od blizu spremljajo dogajanje pri maši. Sčasoma se bodo otroci naučili razlikovati pomembnejše dele maše.
Mnogi starši otroke držijo v naročju, razen če so starejši od treh let. To pomaga na več načinov. Otroci imajo boljši razgled, laže jim kaj šepetaje povemo na uho in razložimo dogajanje pri maši. Imamo tudi večjo kontrolo nad njihovim obnašanjem. Če malček postane siten in se zvija, je pogosto dovolj, da zamenjamo tistega, ki ga drži in že s tem ga pomirimo. Lahko pa se gremo igrico, da mu s prstom kažemo in šepetamo: Glej, lučka; glej, oltar; glej, duhovnik; glej, križec; glej, Jezus na križu …
Pri dveh letih otroku že pustimo, da stoji na tleh, vsaj kakšen del maše, tako ga pripravimo, da tiho in mirno sedi poleg nas v klopi, namesto v naročju. Ko pa dopolni tri leta, je zanj preizkusno dejanje in velika čast, če lahko stoji, sedi in kleči, kakor ‘veliki’ med evharistično molitvijo.
Če otrok povzroča malo hrupa, se ne vznemirjajte preveč, saj vznemirja le ljudi v neposredni bližini, drugi tega ne bodo opazili. Če pa otrok joče ali postane (pre)glasen, potem je najbolje, da mirno zapustimo klop in ga peljemo iz cerkve, dokler se ne umiri in utihne. Pri tem je pomembno, da se vrnemo na svoje mesto takoj, ko se otrok umiri, sicer bo otrok začel izkoriščati jok in nemir, da bomo šli z njim iz cerkve.
Izkušnja staršev govori, da ni toliko moteče, če gremo nekajkrat iz cerkve in se vrnemo nazaj, kakor če bi otroka pustili jokati v cerkvi in bi s tem motili druge ljudi, ki so pri maši. Vašega odhoda in prihoda morda ne bodo vsi razumeli, gotovo ga bodo razumeli tisti, ki so imeli majhne otroke.

Po maši
Po maši pohvalite otroke, če so se pri maši lepo obnašali ali so se vsaj nekaj časa trudili. Če potrebujejo kakšen popravek, jim to na kratko povejte, da bo lahko prihodnjič še boljše. Povejte jim, da jim boste pri tem pomagali in da jih boste na to prihodnjič pred mašo tudi spomnili. Odgovorite tudi na njihova vprašanja o maši, pa tudi sami jih vprašajte, kaj so si zapomnili od maše in bodo prenesli v življenje.
S starejšimi otroki si vzemite čas, da spregovorite o božji besedi in o pridigi. Otroke je treba vzgajati in učiti, kako so pravilno pri maši, dokler s svojo navzočnostjo več ne motijo ljudi okrog sebe. Čeprav nam to včasih ne popolnoma uspe, je trud staršev na koncu poplačan.
Starši so ‘prvi duhovniki’ domače Cerkve, zato so odgovorni za vzgojo svojih otrok v veri. Kot katoličani nimajo pomembnejše naloge kot je posredovanje vere in izkušnjo molitve, obiska maše. Zato je pomembno, da pomagajo otrokom sodelovati pri bogoslužju kakor in kolikor zmorejo starosti primerno. »Včasih sva kot starša od maše odnesla le telovadbo s sitnim otrokom v naročju. Toda zavedava se, da otroci ne ostanejo dolgo majhni in da odraščajo,« sta dejala starša, ki se trudita otroke vzgajati v veri ter nadaljevala. »Dovolj bo priložnosti za poglobljeno in zbrano molitev in sodelovanje, ko bodo otroci postali najstniki in ko bodo zapustili družinsko gnezdo.«
Lepo je, če se potrudimo in gremo k nedeljski maši kot družina, toda včasih, ko so otroci majhni, je praktična rešitev, da gre eden od staršev k prvi, drugi pa k drugi maši. Otroka, ki je zelo majhen, pa varujemo doma, To je začasna rešitev. Bolje prej kot kasneje je potrebno otroka naučiti, kako se vedemo in kaj delamo pri maši.
Morda še misel glede duhovniških pridig. Kolikor vem, imajo nekatere župnije, zlasti večje, kjer je to lahko, posebne ‘družinske maše’, kjer je poudarek na sodelovanji otrok in tudi duhovnik pridiga predvsem otrokom. Spominjam se besed mame, ki je z možem pripeljala vse svoje otroke k maši: »Ko je otroška pridiga, jo slišim tudi jaz, saj jo otroci poslušajo in so takrat mirni. Pa še doma se lahko pogovarjamo o njej.« Tisti, ki imajo raje pridigo za odrasle, ne bodo šli k družinski, ampak k drugi maši. Morda se na župnijskem svetu pogovorite, kako bi tudi v vaši župniji vsaj enkrat mesečno pripravili družinsko mašo. Zanimiva je moja izkušnja iz Anglije, kjer v nekaterih župnija nimajo družinske maše, ampak starši peljejo otroke pred mašo v veroučne prostore in jim tam katehet na njim primeren način razlaga božjo besedo. Otroci narišejo kakšen prizor evangelija ali izdelajo kakšno drugo stvar, ki jo potem pri darovanju prinesejo v cerkev.
Zanimiv je začetek vašega pisma. Na vprašanje ste pravzaprav kar sami odgovorili z Jezusovimi besedami, da ne vemo ne ure ne dneva njegovega drugega prihoda. Kdo naj ve, kdo bo zadnji papež, če je čas Jezusovega drugega prihoda na svet neznan celo angelom v nebesih, kakor trdi Jezus (prim Mr 13,32)? Ljudem, ki širijo take novice in si morda celo mislijo, da so zato dobri kristjani, bi svetoval, naj bolj za to, kateri bo zadnji papež, skrbijo, kakšna bo njihova zadnja ura.
RUSTJA, Božo (Pisma). Ognjišče (2016) 09, str. 46

Prinašanje darov pri maši

Napisal marko na 13. septembra 2026. Objavljeno v Kratki odgovori, Novice.

Pogosto spremljam nedeljsko sveto mašo na italijanski televiziji. Navadno jo daruje škof, verniki dejavno sodelujejo ne le z molitvijo in petjem. Zelo lepo se mi zdi, da darove, ki bodo postali Kristusovo telo in kri, prinesejo iz cerkve in jih izročijo v roke mašniku. Ob kakšnih posebnih slavjih prinesejo še druge darove (hleb kruha, vino, cvetje). (Stanislav)
Tako prinašanje darov je obstajalo že v zgodnji krščanski dobi. Sv. Justin († ok. 165) poroča, da prinesejo kruh in vino po skupni molitvi. Razen kruha in vina so sprejemali tudi druge darove, ki jih je nato cerkvena skupnost razdelila potrebnim. V sedanjem mašnem obredu, preurejenem po koncilskih smernicah, je rečeno, da je “hvalevredno, če kruh in vino prinesejo verniki, mašnik ali diakon pa ju sprejme na primernem kraju, da bodo položeni na oltar. Čeprav verniki ne prinašajo več za bogoslužje namenjenega kruha in vina iz svojega, kakor nekoč, vendar ohranja obred prinašanja darov duhovno moč in pomen. Sprejemamo lahko tudi denar ali druge darove, ki jih verniki prinesejo ali po cerkvi zberejo, zato je te darove treba položiti na primeren prostor, vendar ne na evharistično mizo. Sprevod prinašanja spremlja petje, ki naj traja vsaj toliko časa, da so darovi položeni na oltar.“
Silvester Čuk, Ognjišče (2017) 09, str.48

Kje biva Bog?

Napisal marko na 13. septembra 2026. Objavljeno v Povejmo z zgodbo, Novice.

John Donne, angleški pesnik iz 17. stoletja, je napisal pripoved o človeku, ki je iskal Boga.

Bilo mu je rečeno, da Bog biva na vrhu visoke gore na koncu sveta. Po dolgem potovanju je človek dospel do vznožja tiste gore in se začel vzpenjati proti vrhu.

Prav tedaj je Bog razmišljal: »Kaj naj še storim, da bi ljudem pokazal, kako zelo jih ljubim?« Sklenil je, da se spusti z gore in zaživi med ljudmi kot eden izmed njih.

Ko se je človek po eni strani vzpenjal na goro, je Bog po drugi strani sestopal. Zato drug drugega nista mogla videti. Ko je človek prišel na goro, je bil obupan, ker tam ni našel Boga. Pomislil je, da Bog morda sploh ne živi tam. Podvomil je, da Bog morda sploh ne obstaja, in se spraševal: “Kje bi pa potem lahko bil Bog, če ga ni tukaj?”

Pesnik odgovarja: »Bog ne živi na vrhu gora ali sredi puščave ali pa na koncu sveta. Bog biva med ljudmi. Bog biva v naših mestih in vaseh.«

Neki drugi mislec je na vprašanje, kje biva Bog, odgovoril:

»Bog biva tam, kamor mu pustimo vstopiti.«

Mu pustimo vstopiti v svoje življenje? V naše družine? Skupnosti?

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 9 (2017), 51.
v knjigi: Dragoceno darilo zgodb, Ognjišče, Koper, 2014, 61.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

To sem vam moral povedati

Napisal marko na 12. septembra 2026. Objavljeno v Novice, zgodbe.

Pogosto sem se spraševal, kaj bom postal, ko bom velik. Bratu je bilo vseskozi jasno, da bo električar, sam pa se nisem mogel odločiti, kaj bi pravzaprav rad počel. Oče je bil kamnosek. Do kamna je čutil veliko spoštovanje, skoraj ljubezen, težko delo pa ga je počasi izčrpavalo. To sem dobro čutil. Nekoč sem mu omenil, da bi se šel tudi jaz učit za kamnoseka, pa me je resno pogledal in vzel moji roki v svojo veliko dlan. »Nekam drobni sta,« je dejal, »še veliko žgancev boš moral pojesti, potem pa …«
V tretjem in četrtem razredu smo imeli učiteljico, pri kateri sem čutil, da nas ima rada, čeprav je vselej dajala prednost deklicam. »Ko bom jaz učitelj, ne bom delal razlik!« sem si mislil, in še sam ne vem, kdaj se je vame priplazila misel, da bi bil lahko učitelj. Ko sem svojo namero povedal mami in očetu, sta me začudeno pogledala. »Potem ne boš smel hoditi v cerkev,« je dejala mama. Na to še pomislil nisem. Tako je pač bilo v tistih časih. Pogledal sem očeta. Na njegovem obrazu sem zaznal neki ponos. »Se bo že nekako uredilo,« je dejal.
+++
Po malo ovinkastih poteh sem res pristal med pedagogi – kot vzgojitelj v dijaškem domu. Dodelili so mi skupino fantov prvega letnika tehniških šol, ki so pred dnevi še uživali počitnice in varnost domačega okolja, zdaj pa so izgubljeno hodili po neznanem mestu ter se privajali na nove sošolce in profesorje. Nekateri so zaradi domotožja hoteli kar oditi domov in blažil sem njihovo stisko kot sem vedel in znal. Drugi pa so se po prvih negotovih dneh hitro znašli in se kar preveč razživeli. Prevzel jih je občutek svobode. Z njih so kar naenkrat odpadle vse omejitve, ki so jim jih predstavljali starši, in pozabili so na vse njihove dobre nasvete. Stopil sem na mesto staršev in jih omejeval ter spodbujal, pohvalil in grajal, Vsem pa sem dopovedoval, da si moramo zaupati in biti med seboj odkriti.
»Fantje,« sem jim pogosto govoril, »vem, da imate veliko domišljije, ampak veste, veliko lažje bomo živeli drug z drugim, če si bomo zaupali, da bomo vedeli, pri čem smo. Lažje bom poiskal pomoč, ko vam bo kje zaškripalo, in vam svetoval, če boste želeli.« Pogosto so se strinjali z menoj, včasih tudi ne. Kaj pa so zares mislili, mi je ponavadi ostalo skrito za njihovimi pogledi.
Tako je minilo leto. V naslednjem šolskem letu, ko so bili v drugi vzgojni skupini in so imeli drugega vzgojitelja, mi je eden od fantov oponesel: »Narobe ste nas učili!«
»Narobe da sem vas učil?« sem bil presenečen.
»Ja, vi ste nam rekli, da moramo biti odkriti in povedati vse po pravici.«
»Ali je to narobe?«
»Seveda je. Ko našemu vzgojitelju na primer po pravici povemo, kam bi radi šli, nam ne dovoli, če pa se mu primerno zlažemo, ni nobenih ovir!«
»Prej ali slej se laž obrne proti nam,« sem spravil iz sebe. Videl je, da me je prizadelo. »Se bomo že naučili presojati ljudi,« je dejal in me pustil s svojimi mislimi. Na ta pogovor sem se v naslednjih letih še velikokrat spomnil.
+++
Veliko fantov in deklet je po odhodu iz našega doma čez leta prihajalo nazaj na obisk. Vesel sem jih bil. Obujali smo spomine na skupna leta, pripovedovali so mi o drobnih dogodkih, ki so s pogledom nazaj dobivali čisto nov pomen, in pogosto priznali, da so bila to njihova najlepša leta. Sedaj gledajo na vse tedanje težave in probleme kot na pihanje blagega vetriča.
Od vseh obiskovalcev sem se morda še najbolj zapomnil Davida, ki je bil v srednješolskih letih pravzaprav neopazen. Zapomnil bi se ga verjetno samo po nekem dogodku, ko je bil v tretjem letniku. Bil je vesten in delaven, zato je naredil program, ki jim ga je pred odhodom na zimske počitnice dal profesor tehniškega risanja, večina sošolcev pa ne. Dogovorili so se, da bodo profesorju rekli, da jim ni ničesar naročil. Že nekajkrat so se tako izognili delu ali ga vsaj prestavili za nekaj dni. Vedeli so namreč, da je profesor silno pozabljiv. Tokrat pa je profesor vztrajal in jim povedal, da si je zapisal, kaj jim je naročil, in da bodo vsi dobili negativno oceno. Domski fantje so vedeli, da je David program naredil, zato so ga obdolžili, da jih je on zatožil.
Ko sem nekega večera stopil v njihovo sobo, so vsevprek vpili na Davida.
»Kaj se dogaja?« sem resno vprašal.
»David je izdajalec!« so zakričali, David pa je ponavljal: »Ni res!«
S težavo sem ugotovil, kaj se je zgodilo.
»David, si res povedal profesorju?« sem ga ostro vprašal.
»Prisežem, da nisem!«
»Ste slišali?« sem dejal, oni pa so še kar naprej vpili, da je izdajalec. »Jutri bo vse jasno,« sem rekel. »Telefoniral bom na šolo.«
Moja odločitev jih je presenetila. Še sam sem se nekoliko bal, da jim ne bi zakuhal kakšnih neprijetnosti. Ampak kolikor sem poznal profesorja, sem upal, da me bo razumel. »Mularija!« je dejal, ko sem mu razložil, zakaj ga kličem. »Res sem postal pozabljiv. Saj veste – leta. Še malo, pa bom šel v penzijo. Slutil sem, da me izigravajo, zato sem si vse zapisal. Tokrat so se ušteli! Ampak da so nekoga obtožili? Prav lepo naj se mu opravičijo!«
Poklapano so poslušali, ko sem jim povedal, kaj sem zvedel. Nekaj so momljali, ko so se mu opravičili, na Davidovem obrazu pa sem opazil droban nasmeh. Vzdušje v sobi je bilo odslej bolj prijetno.
Po morda šestih ali sedmih letih se je David spet oglasil v domu. Vesel sem ga bil, tako kot vsakega. Vedno je bil redkobeseden, tokrat pa je bil zelo zgovoren.
»Veste,« je začel, »prišel sem vam povedat, da ne bi šel na faks, če me ne bi vi spodbudili.«
»Kaj res?« sem se začudil, ker se tega resnično nisem spominjal. »Pa si ga tudi končal?« sem hotel vedeti.
»Sem, in tudi magisterij sem naredil,« je nadaljeval.
»Tega sem pa res vesel.«
»In poročil sem se in lani se nama je rodila hčerka.«
»Ja, čestitam!«
»No, ampak nisem vam prišel povedat tega.«
»Ne? Kaj pa si potem mislil povedati?«
»Veste, moram vam povedati, da smo marsikatero ušpičili, ko smo bili v domu, in da za veliko stvari niti ne veste.«
»To se mi kar zdi, da je tako.«
»Veste, prav vse smo prinašali naokoli in izigravali. Tudi vas.«
»Si predstavljam.«
»Veste, to sem vam hotel povedati: kadar smo prinesli naokoli druge, se nam je dobro zdelo, kadar pa vas, nas je pekla vest. To sem vam moral povedati.«
»Dobro, da si mi prišel to povedat. Včasih imam občutek, da stojim na mestu.« Še sam ne vem, kaj sva se pogovarjala potem. Morda so bile besede sploh nepomembne.

JARC, Janko. Smiljan. (zgodbe). Ognjišče, 2015, leto 51, št. 9, str. 18-19.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Mama je krivična do mene. Ali jo Bog vseeno ljubi?

Napisal marko na 12. septembra 2026. Objavljeno v Novice, Pismo meseca.

Že dolgo nazaj mi je mama grozila, da me bo udarila in me tudi je, ko je bila jezna name, vendar po nepotrebnem. Takrat sem se začela spraševati, ali ima Bog rad mojo mamo kljub takim njenim škodljivim dejanjem in poniževalnimi besedami, ki mi jih je prizadejala kot diktator. In ko sem bila majhna, me je že udarila in kdaj tudi natepla ter ozmerjala in poniževala z besedami. Tudi se mi ne zdi prav, da hodi k maši, v cerkev in k spovedi, potem pa še vedno greši. Mama nima takega odnosa do mene, kot bi ga morala imeti, ker me še vedno krega, kdaj mi še grozi, udari in tudi brcne. Zakaj se še nič ne spremeni v obnašanju na bolje, če hodi k maši in k spovedi? Zakaj ji Bog ne da kakšne lekcije v slogu: če bo še kdaj nesramna do mene, da bi jo kaznoval z takšno kaznijo, da ne bo nikoli več taka diktatorka brez srca do mene? Ali ima Bog rad take ljudi, ki so naredili samomor, ker niso marali več živeti? Zakaj Bog dopušča, da so vojne na svetu in sovraštvo in ljubosumje?
Emilija

Bog ljubi vse ljudi, tudi tebe, Emilija, ki si napisala to pismo. Ljubi tudi tvojo mamo, za katero ti zatrjuješ, da se ne obnaša pravilno do tebe. Ko sem napisal, da Bog ljubi tudi tvojo mamo, to ne pomeni, da Bog odobrava vse, kar dela tvoja mama, kar delaš ti in kar delajo drugi ljudje. Bog ljubi človeka tudi takrat, ko ta dela narobe in se ne drži njegovih zapovedi. Ne ljubi ga zato, ker bi odobraval njegovo nespoštovanje zapovedi, ampak da bi človeku omogočil, da se spreobrne in se vrne k njemu. Torej ljubi tudi tvojo mamo in vse, ki grešijo, a zato, da bi se spreobrnili. Na koncu sprašuješ, ali Bog ljubi tudi “ljudi, ki so naredili samomor”? Da, tudi te ljubi. O tem si lahko več prebereš v odgovoru na pismo Kje iskati tolažbo po samomoru najbližjih, ki je bilo objavljen v julijski številki Ognjišča na str. 38–39, in v odmevu na to vprašanje v tokratnem Ognjišču.
Nadalje sprašuješ, zakaj tvoja mama ne “spremeni svojega obnašanja, če hodi k maši in k spovedi”? Dejstvo je, da tudi tisti, ki hodimo k maši in k spovedi, vedno znova grešimo. Seveda nas obiskovanje maše in prejemanje zakramentov ne odvezuje, da lahko delamo, kar hočemo. Nasprotno! Obvezuje nas, da se vedno znova trudimo za krščansko življenje, za izpolnjevanje zapovedi, v tvojem primeru za lep odnos do bližnjih. K maši hodimo zato, da bi nam sodelovanje pri maši pomagalo, da ne bi grešili več. Isto velja za spoved. K temu zakramentu hodimo zato, da nam ta pomaga odpravljati napake in se truditi za bolj krščansko življenje. Kristjani verujemo, da v zakramentih prejemamo moč za spreobrnjenje in življenje po veri.
Človek je svobodno bitje in Bog spoštuje njegovo svobodo. Tudi v tem, da v svoji svobodi greši. O tem nam govorijo že prva poglavja Svetega pisma. Bog bi lahko preprečil prvima človekoma, da ne bi grešila, a bi s tem izničil njuno svobodo. Ne bi ustvaril človeka s svobodno voljo, ampak robota, ki bi slepo izpolnjeval njegove ukaze. Očitno pa Bog ni hotel ustvariti robota, ampak človeka z neizmernim dostojanstvom in s svobodno voljo.
Nekateri teologi zatrjujejo, da v tem tudi tiči skrivnost pekla: Bog tako spoštuje človekovo svobodo, da dopusti, da se človek tudi za večno oddalji od njega, če se je zato svobodno odločil. Torej ni Bog ‘krut’, da nekoga ‘pošlje’ za vso večnost v pekel, ampak Bog tako spoštuje človekovo svobodo, da dovoli, da se človek v svoji svobodi odloči, da se loči od Boga in gre v pekel.
S povedanim sem že nekoliko odgovoril na tvoje vprašanje “zakaj Bog dopušča, da so vojne na svetu in sovraštvo in ljubosumje?” Bog bi moral človeku odvzeti svobodno voljo, da bi človek ne več grešil in delal slabo. Seveda pa se zla, hudega na svetu ne da do konca razložiti, ker je to skrivnost, ki je ne bomo nikoli do konca razumeli. Ostaja pa dejstvo, da je človekova narava ranjena po izvirnem grehu in zato je človek tudi grešno bitje, a v zakramentih, ki jih je postavil Kristus, more najti moč za vračanje k Bogu.
To velja tudi za tvojo mamo. V vajinem odnosu gre narobe, ker je, kot praviš, mama preveč stroga in avtoritarna. Ti praviš diktatorska. Boli te, ker te je že udarila. Ne vem, za kakšne udarce gre, a fizičnega nasilja nad otroki ne more nihče odobravati. Sicer pa najbrž bolj kot udarec boli srce, ki je občutilo ponižanje, nesprejetost in krivico, če je bil določen vzgojni ukrep neupravičen. In zdi se, da je pri tvoji mami kakšen ukrep krivičen, saj praviš, da te je mamam udarila in je bila jezna nate “po nepotrebnem”. Ne zagovarjam tega, da se otroka ne sme kaznovati, vendar se tega nikoli ne sme storiti po nepotrebnem. Če si pismo sama napisala, si že toliko stara, da veš, da so starši dolžni vzgajati otroke, jih opozoriti, če ne delajo prav ali ne ubogajo, toda tega ne smejo delati s prisilo. Lahko rečemo, da tudi tu velja podoben vzorec kot pri Bogu. Bog tako ljubi človeka, da mu omogoči, da se spreobrne, podobno naj bi tudi starši ljubili svoje otroke, da bi se tudi ti zaradi starševske ljubezni vedno znova odločali za dobro. Zaradi krivičnih kazni, nasilja in poniževanja se pač ne bodo.
Seveda pa starševska ljubezen ni v tem, da otrokom vse dovolijo. Ker jim želijo dobro, jih opomnijo, ko delajo narobe, da jih vzgajajo k dobremu, tudi takrat, ko otrokom ni lahko. Saj poznamo nekoliko ‘izrabljen’ primer, da ne ljubijo otroka tisti starši, ki mu dovolijo, da se igra z orožjem, ampak tisti, ki mu to prepovejo. Pa je ta prepoved za otroka neprijetna, ampak ker ga starši ljubijo, mu prepovedo, kar je nevarno, čeprav otrok v tistem trenutku tega še ne razume.

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 9, str. 6-7.

Marijino ime (12. september)

Napisal marko na 12. septembra 2026. Objavljeno v Novice, Svetniški domovi.

Ime Marija je grška in latinska oblika za hebrejsko Mirjam. To ime je bilo v stari zavezi zelo priljubljeno zaradi Mojzesove sestre Mirjam. Ime Marija je najbolj razširjeno žensko ime po vseh delih sveta s krščanskim izročilom in sicer zaradi najlepše in najsvetejše med ženami – Marije, matere učlovečenega Božjega Sina. Obstaja zelo veliko razlag tega imena: po eni od teh Mirjam pomeni Gospa. Francozi pravijo Mariji Notre Dame (Naša Gospa). (sč) Na sliki: Milostni Marijin kip v glavnem oltarju romarske cerkve na Kalobju.

Pri nas stoji enajst cerkva, ki so posvečene Marijinemu imenu: šest je žup., pet podr. V LJ nadškofiji so tri: ž. c. na Sveti Planini, (1) p. c. pa v Brišah (6) (Kolovrat) in Goriči vasi (7) (Ribnica). Prav toliko (3) jih je tudi v KP škofiji: na Ligu (2) (Marijino Celje – skupaj s sv. Zenonom) in v Šmarjah na Vipavskem (3) sta župnijski, romarska stoji na Mengorah (8) (Volče). Marijinemu imenu je posvečena tudi ž. c. v Rušah (4) (MB) in žup. cerkvi v Dobovi (spodaj) in romarska na Kalobju (5) (CE). NM škofija ima p. c. Naše ljube Gospe (Ime Marijino) v Ševnici (9) (Mirna) in romarsko cerkev na Žežlju (10) (Vinica).(mč)

Dobova

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 9, str. 99.

Spomnim se na molitev

Napisal marko na 12. septembra 2026. Objavljeno v Povejmo z zgodbo, Novice.

Neki devetleten deček je vsak večer, preden je šel spat, običajno položil čevlje pod posteljo.

Seveda jih drugo jutro ni mogel preprosto doseči, ampak je moral poklekniti k postelji, da si jih je lahko obul.

Ta nenavadna vsakdanja »telovadba« je šla mami na živce. Ko nekega dne tega ni več mogla tega prenašati, je otroku dejala: »Misli z glavo in položi čevlje tako, da jih boš zjutraj lahko vzel v roke in se ti ne bo treba vsako jutro tako naprezati.«

Deček ji je odgovoril: »Ko se spustim na kolena, da dosežem čevlje, se spomnim, da moram opraviti jutranjo molitev.«

Misel

Ta deček si je izmislil nenavaden način, da bi se spomnil na molitev. Če želimo svoje srce usmeriti k Bogu, obstaja veliko načinov in možnosti, ki nas bodo spomnile na pogovor z Bogom.

Ko se zagledamo v cvetico, kar se nam namreč zelo pogosto zgodi, in jo občudujemo, nas njena lepota spomni na izvor lepote. Če nas bo roža usmerila na vir lepote, to je na Boga, je to že molitev. Ko bomo občudovali gore ali naravo sploh in bomo slavili Boga, je to že molitev. Ko bomo občudovali prelep sončni zahod ali stremeli v nebo, polno zvezd, ter občudovali tistega, ki ureja in vodi vse vesolje, bo to postalo molitev.

Lahko pa nas na molitev spomni križ ali nabožna podoba na steni sobe. Tudi zastoj pred semaforjem nas lahko spodbudi, da čas, ko pričakujemo zeleno luč, izkoristimo za molitev, stik z Bogom. Tako nam ne bo minil dan brez molitve. Tudi če si zato omislimo »pripomoček«.

Molitev

Gospod Bog, vsemogočni večni Oče,
dobro je, ko v molitvi mislimo nate.
Nauči nas moliti.
Pomagaj nam,
da bomo radi molili
in želeli moliti.
Nauči nas,
da bomo molili s predanostjo srca,
z vero in ljubeznijo.
Prosimo te,
naj nam molitev prinese novo upanje.
Hvala ti,
ker lahko s teboj prav sedaj govorimo
in nas poslušaš.
Pomagaj nam,
da bomo vsak dan povezani s teboj v molitvi.

Iskra

Kdor se je naučil moliti, se je naučil najgloblje skrivnosti svetega in srečnega življenja.
William Law

Ti si moje trdno zavetje,
pri tebi sem varen in srečen.
(Ps 62, 8)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 8 (2007), 64-65.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 26.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Znamenje križa pri maši

Napisal marko na 11. septembra 2026. Objavljeno v Kratki odgovori, Novice.

Pri sveti daritvi se večkrat pokrižamo: na začetku svete maše, pred evangelijem in ob blagoslovu na koncu. Zanima me, kdaj se je vpeljala ta navada pri bogoslužju? (Dominik)

Kristjani so se že najstarejših časih pokriževali v zasebnem življenju in tudi pri bogoslužju in s tem izpovedovali svojo vero v Jezusa, ki je s svojo smrtjo na križu svet odrešil. Maša pa je podoživljanje te njegove daritve. V prvih stoletjih so se verniki redno pokriževali samo na čelu. V 10. stoletju se je diakon, ki je pri maši pel evangelij, pokrižal na čelu in na prsih in ljudstvo ga je posnemalo. Liturgiki v 12. stoletju govorijo o trojnem križu: na čelu, na ustih in na prsih. Polagoma so se ljudje redno pokriževali na ta način, ki ga zdaj pri maši ‘uporabljamo’ na začetku evangelija. Ni pa dognano, kdaj so v bogoslužje sprejeli veliki ali latinski križ: od čela do prsi ter od levega do desnega ramena, ki ga napravimo na začetku maše in ob blagoslovu na koncu. Znamenje križa spremlja (tiho ali izgovorjeno) besedilo: »V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.« To je tudi najkrajša izpoved vere. (sč)

Silvester Čuk, Ognjišče (2016) 9, str. 48

Misel

Molitev

Iskrica

Misel

Molitev

Iskra

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing