Avtobus se je počasi polnil. Vsak, ki je vstopil, je prinesel s seboj košček veselja. Sami žareči obrazi. Nekdo je začel peti. Vsi so pritegnili. Komaj so odpeli prvo pesem, že je kdo začel drugo. Narodne, cerkvene, popevke so se vrstile. Voznik, ki je bil navajen na hrup in nered, je bil presenečen: v tej množici so bili sami nasmejani in razigrani obrazi in njihova dobra volja ni imela nič opraviti z alkoholom.
Ko je pesem utihnila, je nekdo na ves glas začel: »Sti … čna! Sti … čna!« Kot da so komaj čakali, da se nekdo prvi oglasi, so se glasovi vseh zlili v ponavljajočem ritmu, roke pa so zaplavale po zraku in glasno ploskale. Bučno veselje je napolnilo avtobus.
»Smo vsi?« je končno uspelo vodju s pomočjo mikrofona preglasiti hrup. »Poglejte, če je kakšen sedež prazen!«
»Vsi smo! Ne! En sedež je prazen!«
Zadihano je prihitel še zadnji potnik in avtobus je speljal. Premaknil se je le za kakšen meter, kajti avtobusi so le s težavo zapuščali parkirišče, ki je bilo povsem napolnjeno. Tudi po cesti so se prva pomikali meter za metrom, vendar to nikogar ni motilo. Med petjem so se veselo pogovarjali in mahali mimoidočim, ki so jih zdaj prehiteli, potem so oni prehiteli nje, čeprav so bili peš. V ušesih so imeli še polno melodij s srečanja in pesem je kar vrela iz njih. Neko otroško veselje je prevzemalo vse.
Nika se je prepustila razpoloženju. Tako prijetno ji je bilo, pa je že mislila, da bo letos ostala doma, a se je zadnji hip premislila, tako da ji je kaplan le s težavo našel prostor na enem od avtobusov. Sopotnikov zato skoraj ni poznala, vendar se je med njimi brž počutila domače. Poleg nje je sedela mlada redovnica. Morda je bila pet, kvečjemu deset let starejša od nje. Povsem se je vključila v družbo mladih. Eno samo veselje je žarelo z njenega obraza. Ko se je avtobus končno prebil na avtocesto, so se mladi nekoliko umirili. Petje je zamenjal medsebojni klepet: vsak je hotel svojemu sosedu posredovati svoje vtise.
Tudi Nika se je obrnila k svoji sosedi: »Stična me vsako leto znova prevzame. Tako močno, tako božansko se počutim med to množico!« Sestra ji je sproščeno prikimala, Nika pa je rekla: »Mislila sem, da letos ne bom šla, pa nisem vzdržala. Morala sem priti! Pridete tudi vi vsako leto?«
»Po nekaj letih sem zopet bila.«
»Ali ni to fantastično: množica, morje veselja, delavnice, maša, glasba ….«
»Seveda,« je bila sestra bolj kratka.
»Ali vam ni bilo všeč?« se je Niki zdelo, da je v njenem glasu premalo navdušenja.
»Zelo se me je dotaknilo,« je priznala sestra.
»Jaz tako uživam, ko je okoli mene veliko enako mislečih.«
»In prav je tako,« ji je pritrdila sestra, »da te zajame množica, ampak z Bogom se mora vsakdo srečati tudi na samem.«
Nika jo je nekoliko začudeno pogledala.
»Hotela sem reči, da mora, da bo moral vsakdo iz te navdušene množice najti pot do Boga sam, se osebno odločiti zanj in vztrajati, sicer ga kmalu ne bo več v Stično.«
Nika je še kar molčala.
»Bog kliče in nagovarja posameznika, nikoli množice,« je dopolnila svojo misel sestra.
»Takrat v puščavi, pod goro Sinaj, pa je bila množica, ki jo je Bog nagovoril,« se je domislila Nika.
»Ja, toda ta množica je molila zlato tele! Vodil pa jih je Mojzes, ki ga je Bog poklical iz gorečega grma.«
Nika je še vedno nejeverno gledala.
»Pojdiva lepo vrsti,« se je razgovorila sestra. »Najprej je Bog govoril Adamu in Evi …«
»… saj drugega tudi ni bilo!« je ugovarjala Nika.
»Nato se je srečal s Kajnom in Abelom, kasneje z Noetom ter z očaki Abrahamom, Izakom in Jakobom, ki so bili nosilci njegovih obljub.«
»Ampak v novi zavezi je bilo drugače: Jezus je imel dvanajst apostolov.«
»Prehitevaš! Na začetku je Bog nagovoril eno samo osebo – Marijo. V tihoti njenega nazareškega doma ji je govoril po angelu. Si lahko prestavljaš, kaj bi bilo, če Marija ne bi sprejela božjega povabila?«
»Kako naj bi ga ne sprejela, saj jo je nagovoril sam Bog! Ni imela druge izbire!«
»Seveda jo je imela, saj je bila svobodno bitje, kot vsakdo od nas. Na našo srečo se je odločila tako, kot se je.«
»Ampak apostolov je vendar bilo dvanajst!« je vztrajala Nika.
»Pod križem pa je stal samo eden,« jo je spomnila sestra.
“Zopet nimam prav,” je sama pri dejala Nika in pomislila, da bi morala vendar biti vsaj malo užaljena. Kadar se je doma sporekla z bratom sli s sestro, ni popustila, tudi če je čutila, da nima prav. Zdaj pa ji kaj podobnega še na misel ni prišlo, ampak je vneto brskala po svojem spominu ter iskala, kako bi odgovorila sestri.
»Sestra, na nekaj pa ste pozabili!« se je naenkrat obrnila k redovnici.
»Le na kaj?« se je ta začudila.
»Na binkošti! Takrat se je Sveti Duh razlil na množico.«
»Prav imaš,« je bila zadovoljna sestra, »in dobro da si se spomnila! Zagotovo je prišel nad tako veliko množico, kot nas je bilo danes v Stični!« jo je dopolnila sestra. »Toda vsak ga je prejel v tolikšni meri, kolikor se je zanj odprl.«
»Strinjam se z vami, da se mora za Boga vsakdo odločati osebno, vendar mu je potrebna tudi pomoč drugih. Zase lahko rečem, da bi brez teh srečanj v Stični težje vztrajala v veri,« je bila Nika odkrita.
»Vse se med seboj prepleta. Zakaj pa, misliš, da sem jaz danes zopet tukaj z vami?« ji je z vprašanjem odgovorila sestra.
Janko Jarc-Smiljan (zgodbe), Ognjišče (2014) 9, str. 24

V jedilnici naše proizvodne hale smo se zbrale vse delavke, ki smo danes delale za istim tekočim trakom. Pol ure časa smo imele za malico, potem pa smo morale nazaj na delovno mesto. Nobena ni smela manjkati, ko se je delo začelo, zato smo bile tudi sedaj vse za mizo. Čas hitro teče in pol ure je brž mimo …
Sodelavka, najmlajša med nami, je na mizo položila svojo vrečko z malico. Zadišalo je po suhi prekajeni klobasi in domačem kruhu.
»Stara mama mi je dala malico, ko sem jo včeraj obiskala,« se je nelagodno opravičevala, ko je videla, kako smo uživale v vonjavah, »pa nimam drugega s seboj. Ne bi vam rada vzbujala želja, saj vem, da je premalo za vse.«
»Pa saj imamo vsaka svojo malico. Naj ti ne bo nerodno. Čeprav je pa treba priznati, da diši res lepo – tako domače.«
Zagrizle smo vsaka v svoj sendvič, ko je ena od starejših sodelavk začela tiho pripovedovati: »Bila sem na prvem obisku pri svoji bodoči tašči. Zelo lepo me je sprejela pa tudi postregla. Iz shrambe je prinesla prav tako dišečo klobaso in postregla še s toplim domačim kruhom. Morala sem se zadrževati, da nisem lakomno planila na hrano, saj sem bila noseča in sem imela zelo velik apetit. Skrivala sem svoj napeti trebuh za ohlapno jopico in resno zanikala in odkimavala, ko je tašča namigovala na vnučka. Ampak tašča se je s svojim sinom kar odločno pogovorila, da če misliva, da sva za skupaj, pač nimava kaj čakati. Dogovorili smo se, da premislimo o ohceti, kdaj in kje bo, in se dobimo čez dober teden, da vse uredimo. Prav oddahnila sem se, ko sva odhajala, in upala sem, da le ni videla moje nosečnosti.
Kmalu sva bila spet pri njih. Tašča je svojega sina odpeljala na neko nujno delo izven hiše, meni pa je rekla, naj počakam v sobi na peči. Kar nekaj časa je ni bilo nazaj in skušnjava je bila prehuda. Smuknila sem v shrambo in ukradla klobaso (še zdaj ne vem, kaj mi je takrat bilo) ter z njo pohitela nazaj na peč. Jedla sem jo hitro in nisem je imela niti časa dobro prežvečiti. Globoko sem se oddahnila, ko sem jo pojedla prej, preden sta se vrnila.
Bilo me je sram storjenega dejanja in želela sem si samo domov. Tudi klobasa, ki jo je tašča prinesla na mizo, ko sta se vrnila v hišo, me ni pritegnila.
Kmalu je bila poroka. Preden smo se razšli, me je tašča povabila stran od drugih ter mi čisto mirno rekla: »No, od sedaj naprej pa ne skrivaj več nosečnosti. Zaljubljenost, ljubezen in nosečnost se zrcalijo na obrazu vsake ženske in jih ni mogoče skriti. Veselim se vnuka, ki prihaja, in vsakič, ko boš prišla, boš lahko iz shrambe vzela klobaso, če si boš zaželela.«
Zajokala sem in se ji opravičila za ukradeno. »Ja, tudi klobasa preveč diši, da bi jo lahko utajila. Nič ti nisem zamerila, čeprav bi bilo prav. da bi vprašala ali pa počakala, da jo jaz postrežem. Ne bi imela slabe vesti in ne bi si očitala. Tudi z otrokom bi bilo prav, da bi počakala, pa če se je zgodilo drugače, je pač treba to sprejeti z vsemi posledicami. Danes pa si vzemi čas in blagoslovi svojega moža, ko prideta domov, četudi bo vajina poročna noč drugačna kot bi lahko bila. Saj si verjetno že slišala za rek: Z Bogom začni vsako delo, da bo dober tek imelo.«
»Hvala vam za dobrosrčnost in oprostite. Slabo sem začela, upam, da se bom naprej bolje izkazala,« sem rekla skozi solze.
Objela me je in me dolgo držala objeto. Moje iskreno kesanje je počasi iz telesa pregnalo sram in žalost in občutila sem tako hvaležnost, da sem ji tudi sama lahko iskreno vrnila objem. Sklenila sem, da bom upoštevala njen nasvet.
Ko sva z možem prišla v najino podnajemniško sobico in se utrujena, vesela odpravljala k počitku, sem se zazrla v njegove oči in mu rekla: »Rada bi te blagoslovila.«
»Kaj? Blagoslovila? Kaj pa je zdaj to?« mu ni bilo čisto nič jasno.
Postavili sem se tik predenj, ga gledala v oči in se dotikala delov, ki sem jih blagoslavljala, in jih pokrižala.
»Blagoslavljam tvoje oči, ki me bodo gledale, da bi me vedno zmogle gledati z ljubeznijo in naklonjenostjo; blagoslavljam tvoja ušesa, ki me bodo poslušala, da bodo tudi takrat, ko moj glas ne bo prijeten, zmogla razumeti da te imam rada; blagoslavljam tvoja usta, ki mi bodo govorila, da bi govorila vedno iskreno; blagoslavljam tvoje roke, ki me bodo držale v objemu in nama pomagale služiti vsakdanji kruh; blagoslavljam tvoj um, da bi znal pošteno presoditi, ko se bodo kresala najina mnenja; blagoslavljam tvoje telo, ki me bo varovalo in mi nudilo zavetje in oporo in me objelo, ko si bom želela tvoje bližine.«
Objela sem ga močno kot še nikoli do tedaj. Njegovo telo je vzdrhtelo in ganjen je zajokal.
Objeta sva obležala in uživala v blagoslovu, ki se je pretakal po najinih telesih. Najina telesna ljubezen je bila do takrat kljub zaljubljenosti drugačna – strastno vihrava in s prisotnim strahom, da naju kdo zasači, saj sva vedela, da kradeva. Skrivala sva se in se sramovala svojih dejanj, sedaj pa je bilo drugače, čisto drugače.
Ko sva medse povabila Boga in prejela njegov blagoslov, je bil to pravi temelj in pravi začetek najine zveze. Bilo je veliko lepše kot prej, ko mi je tašča dovolila v svojo shrambo, kjer si bom lahko vzela klobaso vedno, ko bom lačna ali si jo bom zaželela.«
Katarina

Ognjišče (2015) 9, str. 36