Janzenistična miselnost
V podlistku v Ognjišču o našem svetniškem kandidatu, misijonarju in škofu Frideriku Baragu (Le eno je potrebno – lani je izšel v dveh knjigah) sem brala, kako je kot kaplan v Šmartinu pri Kranju pridigal in spovedoval. »Z milino je združeval resnobo. Njegove strogost pa je bila vse nekaj drugega kakor suženjski strah pred Bogom, ki ga je širila janzenistična miselnost.« Kaj je to? (Albina)
Odgovor je že deloma nakazan v navedku iz knjige Franc Jaklič-Jakob Šolar, Baraga (Mohorjeva družba, Celje 1968). Janzenizem je versko gibanje, ki je dobilo ime po svojem začetniku, nizozemskem teologu in škofu Korneliju Jansenu (1585–1638). Pod vplivom kalvinizma, ki je učil, da je Bog strog sodnik, ki se ga je treba bati, je trdil, da je človekova narava po izvirnem grehu povsem pokvarjena. Zato je človek nesvoboden in ga more rešiti le milost, ki pa jo Bog daje samo izbrancem, drugi pa so prepuščeni sami sebi. Deloma je janzenizem segel tudi v slovenske kraje in je v versko življenje vnašal hlad in pretirano strogost. Janzenistovska miselnost pretirano poudarja božjo pravičnost, popolnoma pa prezre božje usmiljenje. Cerkev je ta nauk večkrat obsodila. (sč)
Končno, hoditi v Svetem Duhu pomeni, obleči Svetega Duha. Tu smo zdaj na najbolj pomembni točki vsega našega dela in prizadevanja. Obleči Svetega Duha, v resnici ni prazna beseda, ampak nekaj povsem stvarnega in konkretnega: povabljeni smo, da oblečemo devet velikih kreposti, o katerih piše sv. Pavel v Pismu Galačanom.
V družini Žejn (Podkraj 38, 5273 Col) so poleg mame Mirjam in očeta Branka še štirje otroci: prvorojenca dvojčka Urška in Tadej, rojena leta 1997, ki sta težka invalida, zdravi mlajši deklici pa hodita v osnovno šolo. Dvojčka hodita v vipavski zavod in novembra bosta imela osemnajst let. Urška, še težje prizadeta od brata, ostaja v zavodu in jo pripeljejo domov ob koncu tedna, Tadeja pa pripeljejo vsak dan. Tako je sedaj, a še pred dvema letoma so ga morali starši sami voziti v vipavski zavod. Tako Urška kot Tadej sta popolnoma slepa in imata hudo obliko cerebralne paralize. Tadej ima hude epileptične napade in ne govori, medtem ko Urška vse ve in kljub temu, da je slepa, prepozna ljudi in sicer po načinu hoje! »Tudi če Tadeju glasba, ki jo poslušamo, ni po godu, se začne jeziti. Kakšna Golica mu zelo prija in takrat se gotovo ne jezi,« opišejo starši svoja otroka.
‘Slava’ (lat. Gloria) se imenuje tudi ‘angelska himna’, ker se začenja s hvalnico, ki so jo ob Jezusovem rojstvu peli angeli na betlehemskih poljanah (Lk 2,14). Skoraj dobesedno vso hvalnico, kakor jo poznamo danes, navajajo Apostolske konstitucije, zbirka listin iz druge polovice 4. stoletja. V vzhodni (grški) Cerkvi molijo Slavo pri jutranjicah molitvenega bogoslužja, pri maši pa ne. V zahodni (rimski) Cerkvi pa so jo vključili v mašo najverjetneje v 6. stoletju. Prvotno so smeli samo škofje moliti Slavo vse nedelje in praznike, navadni duhovniki pa le na veliko noč. Tako je bilo do 10. ali 11. stoletja. V novi Splošni ureditvi Rimskega misala glede Slave piše, da “besedila te hvalnice ne smemo nadomestiti z drugim. Začne jo mašnik, pevec ali zbor. Poje jo celoten zbor vernikov ali pa ljudstvo menjaje se s pevskim zborom. Če je ne pojemo, jo molimo, skupaj ali izmenjaje v dveh skupinah.” (sč)
Morda je bila malo večja kot je sedaj Kaja. S starejšim bratom sta se vračala od nedeljske maše. Pritekla je v kuhinjo. Mama, ki je bila z očetom pri jutranji maši, je stala pred štedilnikom in nekaj rezala.
Učila je slovenščino na gimnaziji ter vodila pevski zbor, malo za hobi je tudi učila klavir, zastonj seveda, in uživala, če je lahko komu kaj dobrega naredila. Sprva se je mogoče komu zdela čudaška, a je takoj, ko jo je bolje spoznal, spremenil mnenje o njej.
Z vsemi drugimi je težko čakala dan, ko je oznanil: »V soboto bomo trgali, še športnega dneva nam ni treba nameniti za to, gremo raje kam drugam,« je bil preračunljiv Matevž.
V nedeljo, 6. septembra 2015 je 1200 bralcev Ognjišča in prijateljev Radia Ognjišče poromalo v največjo prekmursko božjo pot k Mariji pod Logom v Turnišče, da bi se Bogu zahvalilo za 50 let revije Ognjišče. Slovesno somaševanje je vodil murskosoboški škof Peter Štumpf, ki je v pridigi lepo spregovoril o pomenu romanja in vere v evharistijo ter o pomembnosti oznanjevanju evangelija s pomočjo sodobnih medijev.
V dneh kralja Salomona je v Jeruzalemu živel bogataš z imenom Simeon. S svojimi služabniki je ravnal zelo slabo. Zahteval je, da so trdo delali, ni jim pa dajal dovolj hrane, zato so bili oni in njihovi otroci pogosto lačni.
Na binkoštni praznik, 24. maja 2015, je papež Frančišek podpisal svojo novo okrožnico o skrbi za zemljo, “našo skupno hišo”. Za njen naslov LAUDATO SI’ je izbral vzklik sv. Frančiška Asiškega: “Laudato si’, mi’ Signore” (Bodi hvaljen, moj Gospod), ki v svoji Hvalnici stvarstva ali Sončni pesmi spominja na zemljo, našo skupno hišo, ki je tudi “kakor sestra, s katero si delimo bivanje, in kot lepa mati, ki nas sprejema v svoj objem”. V njej zaznamo tri značilne poudarke njegove papeške službe, ki jih je nakazal, ko je po izvolitvi izbral ime Frančišek: človekova naloga je skrb za vse ustvarjeno; posebej so mu pri srcu ubogi in iz družbe izrinjeni; ne neha oznanjati božje usmiljenje, da bi bili tudi mi drug do drugega usmiljeni. Papež Frančišek v tej svoji okrožnici nadaljuje in dopolnjuje nauk svojih predhodnikov na Petrovem sedežu. Okrožnico sestavlja šest poglavij (vsako ima več enot) in obravnava sedanje ekološko stanje tako z znanstvenega vidika kot tudi v luči Svetega pisma in cerkvenega izročila. Osrednje vprašanje, ki ga zastavlja, je: »Kakšen svet želimo zapustiti tistim, ki bodo prišli za nami, otrokom, ki odraščajo?«
Prvo poglavje povzema najsodobnejša znanstvena spoznanja o okolju z namenom, da bi prisluhnili “ječanju sestre zemlje” zaradi nasilja nad njo. To poglavje je najdaljše in snov je podana v sedmih enotah: Onesnaževaje in podnebne spremembe, Vprašanje vode, Izguba biotske raznovrstnosti, Razkrajanje kakovosti človeškega življenja in družbeni propad, Planetarna neenakost, Počasnost dejanj, Različnost mnenj. »Poklicani smo, da postanemo orodje Boga Očeta, da bi bil naš planet tak, kot si ga je On zamislil, ko ga je ustvarjal.« Obstajajo razne oblike onesnaževanja: industrijski dim, odpadki, umetna gnojila, insekticidi. »Zdi se, da se zemlja, naša hiša, vedno bolj spreminja v odlagališče smeti.« Zemljo resno ogroža segrevanje ozračja in s tem povezane podnebne spremembe, zaradi katerih izumirajo živalske in rastlinske vrste. Temeljnega pomena je vprašanje pitne in čiste vode, ker je nepogrešljiva za življenje ljudi in za pridelovanje hrane. Okužena voda povzroča mnoge bolezni. Ta svet ima velik socialni dolg do revnih, ki nimajo dostopa do pitne vode, v gospodarsko razvitih deželah pa smo priča čezmerni potrati te dragocene tekočine. Zaradi neenakomerne razdelitve dobrin našega planeta so mnogi prisiljeni zapustiti svojo domovino in iskati boljše življenjske pogoje drugje, o čemer pričajo žalostne množice migrantov. Papež opozarja na nekatere zgrešene poglede na ekološke probleme. »Namesto da bi reševali probleme revnih in mislili na drugačen, pravičnejši svet, se nekateri omejujejo na to, da predlagajo omejevanje rojstev. Kriviti demografsko rast, ne pa skrajnega potrošništva, ni način, kako se soočamo s temi problemi … Vemo, da se meče proč tretjina živil, ki se proizvedejo, in hrana, ki jo mečemo proč, je kot da bi jo kradli z mize revnih.« Papež v uvodu pravi, da želi s svojo okrožnico “stopiti v dialog” z vsemi, ki jim ni vseeno, kaj se dogaja v “naši skupni hiši”. Vzrok za neuspeh svetovnih ‘vrhov’ o okolju vidi papež v dejstvu, da se je politika uklonila tehnologiji in financam.
»Če že sámo dejstvo, da smo človeška bitja, nagiba ljudi, da prevzamejo skrb za okolje, katerega del so, se kristjani še prav posebej zavedajo, da so njihove naloge znotraj stvarstva, njihove dolžnosti do narave in do Boga Stvarnika, del njihove vere,« piše papež Frančišek na začetku drugega poglavja svoje okrožnice, v katerem približa svetopisemski pogled na ustvarjeni svet in je od vsega besedila najbolj ‘pobožno’. Poglavje obsega sedem enot: Luč, ki jo ponuja vera; Modrost svetopisemskih pripovedi; Skrivnost vesoljstva; Sporočilo vsakega ustvarjenega bitja v soglasju celotnega stvarstva; Vesoljno občestvo; Skupna namembnost dobrin; Jezusov pogled. V luči Svetega pisma papež Frančišek opozarja na odgovornost človeka v odnosu do stvarstva. »Danes se tako verni kot neverni strinjajo, da je zemlja dejansko skupna dediščina in da morajo njene sadove uživati vsi. Za verujoče je to vprašanje zvestobe Stvarniku, kajti Bog je ustvaril svet za vse.« Ob branju in premišljevanju Svetega pisma odkrivamo, da je bil svet ustvarjen po načrtu ljubezni Boga, ki ga modro vodi. Pripovedi o stvarjenju v Prvi Mojzesovi knjigi nam dajo vedeti, da človekovo bivanje temelji na treh med seboj najtesneje povezanih odnosih: odnosom do Boga, do bližnjega in do zemlje. Iz svetopisemskega poročila o stvarjenju vemo, da je bil njegov višek stvarjenje človeka “po božji podobi in sličnosti”. Vsako človeško bitje je božja podoba, vendar ne smemo pozabiti, da imajo tudi vsa druga ustvarjena bitja svojo vlogo in nobeno ni odveč. »Vse materialno vesoljstvo je govorica božje ljubezni, neizmerne božje naklonjenosti do nas. Zemlja, voda, gore – vse je božja nežnost.« Na tem mestu je papež v svojo okrožnico vpisal Hvalnico stvarstva sv. Frančiška Asiškega, v kateri prepevajo Bogu hvalo vse stvari, od brata sonca do sestre noči. Vedno pa je na prvem mestu človek, ustvarjen po božji podobi. »Čustvo tesne povezanosti z drugimi bitji narave ne more biti pristno, če hkrati v srcu ni nežnosti, sočutja in skrbi za človeška bitja. Po drugi strani pa velja: kadar je srce zares odprto za vesoljno občestvo, nobena stvar in noben človek nista izključena iz takšnega bratstva. V svoje misli papež na več mestih vpleta tudi poglede škofov z vseh delov sveta na vprašanja, ki jih obravnava. To poglavje zaključuje z razmišljanjem o Jezusovem pogledu na ustvarjeni svet, v katerem je kot učlovečeni Božji Sin živel. Ko je hodil po svoji deželi, vemo iz evangelijev, se je ustavljal, da je občudoval lepoto, posejano od svojega Očeta, in je vabil svoje učence, da iz stvari razberejo božje sporočilo.« 
Zadnje poglavje okrožnice ponuja veliko pobud, kako lahko ‘v malem’ pokažemo skrb za “naš skupni dom”. Obsega kar devet ‘enot’: Nov življenjski slog, Vzgajati za zavezo med človekom in okoljem, Ekološko spreobrnjenje, Veselje in mir, Civilna in politična ljubezen, Zakramentalna znamenja in praznovanje počitka, Sveta Trojica in odnosi med ustvarjenim, Kraljica vsega stvarstva, Onstran sonca. V današnjem svetu je marsikaj potrebno spremembe, predvsem pa je spremembe potrebno človeštvo. »Mnogi se zavedajo, da sedanji napredek in samo kopičenje predmetov ali užitkov ne zadošča, da bi človeškemu srcu dali smisel in veselje, vendar nimajo dovolj moči, da bi se odrekli temu, kar jim ponuja tržišče … Bolj ko je človekovo srce prazno, bolj potrebuje predmete, ki jih kupuje, poseduje in uživa.« Tudi na področju vzgoje za zdrav odnos do okolja velja pravilo, da “iz malega raste veliko”: za stvarstvo skrbimo z majhnimi vsakdanjimi dejanji, kot so: skrb za odpadke, varčevanje z vodo, z električno energijo, z gorivom … Področja vzgoje za so različna: šola, družina, sredstva obveščanja, kateheza. Papež poudarja nenadomestljivo vlogo družine. »Proti tako imenovani kulturi smrti družina predstavlja sedež kulture življenja.« Ekološka kriza je klic k globokemu notranjemu spreobrnjenju: zavedali naj bi se, da smo varuhi božjega dela, da nismo ločeni od drugih stvari, temveč da z vsemi sestavljamo čudovito občestvo. Veliki vzornik za tak odnos do vsega ustvarjenega je sv. Frančišek Asiški. Krščanska duhovnost predlaga drugačen način pojmovanja kakovosti življenja: ponuja globoko veselje in mir brez obsedenosti od potrošništva. »To je vrnitev k preprostosti, ki nam omogoča, da se ustavimo in okušamo lepoto malih stvari, da se zahvalimo za možnosti, ki nam jih nudi življenje, ne da se navezovali na to, kar imamo, ali bi se žalostili zaradi tistega, česar nimamo … Ena od oblik takšnega zadržanja molitev pred jedjo in po jedi. »Takšen trenutek blagoslova, tudi če je zelo kratek, nam prikliče v spomin, da smo za življenje dolžni hvalo Bogu, krepi naš čut hvaležnosti za darove stvarstva in zahvale tistim, ki nam s svojim delom te darove priskrbijo, in utrjuje mašo solidarnost z najbolj potrebnimi.« Ob zavesti, da je zemlja naš skupni dom, naj bi začutili, da smo drugemu potrebni in drug za drugega odgovorni. Naš planet, na katerem je živel učlovečeni Božji Sin, je ‘vesoljni zakrament’. Zakramenti, ki jih je postavil Jezus in jih zaupal svoji Cerkvi, so izreden način, s katerim je narava sprejeta od Boga in povišana v posredovanje nadnaravnega življenja. To posebej doživljamo v nedeljo, ki je dan evharistije in dan počitka. »Ta dan, tako kot judovska sobota, se nam ponuja kot dan ozdravljenja človeškega bitja v odnosu z Bogom, s samim seboj, z drugimi in s svetom.« Naš svet je bivanjsko povezan s Sveto Trojico: Oče je zadnji vir vsega, Sin, ki ga odseva in po katerem je bilo vse ustvarjeno, se je združil s to zemljo, ko je postal človek v Marijinem telesu, Sveti Duh, neskončna vez ljubezni, je navzoč v srcu vesoljstva, ga poživlja in vodi. V duhu svojega predhodnika sv. Janeza Pavla II. papež Frančišek zaključuje okrožnico z mislijo na Marijo: »Marija, mati, ki je skrbela za Jezusa, zdaj z materinsko ljubeznijo in bolečino skrbi za ta ranjeni svet.« Besedilo okrožnice se na koncu prelije v dve lepi molitvi.