Od doma se odpravim zjutraj, ko je še hladno. Sonce se je šele prikazalo, počasi je prilezlo izza Storžiča in s prvimi žarki obliznilo Jelovico.
Gora pred menoj se kar naenkrat zasveti, s temno zelenih smrek je zlezla tančica poletne megle in nebo je postalo jasno, obarvano nežno škrlatno. Pogledam v tisto bleščavo in stopim na pot. Ta me pelje najprej po ozki stezi, med pohojenimi travami in nizkim grmičevjem do zadnjih vaških hiš in naprej, čez polje. Tam se ustavim, malo se oddahnem, pogledam nazaj.
Cesta spodaj je še zmerom v megli, nad mano pa sonce! Sonce in modro nebo! Obrnem se in nadaljujem pot.
Ob koncu polja zavijem levo, proti gori. Mimo velikega ribnika grem in ograde, v kateri se pasejo konji.
Ko me konji začutijo, drug za drugim dvignejo glave, zahrzajo, nemirno zakopljejo s kopiti in me zvedavo gledajo.
Lepi so, tako kot je lepo sámo poletno jutro. Spočiti, gladkih hrbtov in svetlečih nozdrvi me pozdravljajo, ko grem mimo.
Navzgor se zagrizem z vso močjo. Pot na Jelovico je ozka, koritasta, kamenje je ostro in bode skozi superge. Smreke na levi in desni šume in smola, ki se cedi po deblih, opojno diši.
V podrasti vidim malinovje, borovničevje in veliko trav. Tudi grmičevje volčje češnje je vmes, a ta še ni dozorela. Sredi praproti in visokih, suhih trav dviguje glavo z drobnimi cvetkami rumeni dimjak. Vse okoli mene kar naenkrat postane rumeno, sončno in toplo …
Na prvi poseki se ustavim in sedem na hrapavo deblo podrte smreke. Smola še vedno diši iz njenih ran, ne bo se še tako kmalu posušila.
Dam dlan nad oči in pogledam navzgor. Zdaj se bo začelo zares! Še bolj strmo bo postalo, neba med vrhovi smrek skoraj ni več videti, duh, ki veje iz gozda, pa je prijeten, močan in me opogumlja. Ko vstanem, pomežiknem v tanek sončni žarek: skozi goste smrekove veje je pribodel na pot, zaščegetal me je po licu in po očeh, stegnem roko za njim in mu za hip nastavim obraz.
Le za hip! Počivati zdaj ni več časa!
Spet grem naprej, z neko ihto, gledam v tla, pod noge, vsak korak posebej premislim, pot je vedno bolj strma in nevarna tudi. Glasovi vasi in ceste so že daleč za menoj. V smrekah in redkih macesnih me pozdravljata krivokljun in gozdni brglez.
Visoko v vrhovih se kmalu zaslišijo glasovi kanje. Veter, ki od tam zapiha, je strašljivo glasen, kakor da bi zaplahutala krila skobca ali kragulja nad mojo glavo, se mi zdi.
Moralo bi me preplašiti, pa me ne! Vse te glasove poznam in grem dalje. Ko se gozd končno le razredči, pridem spet na čistino. Na pravi gorski travnik! Gorski travnik sije pred mano v vsej svoji lepoti. Cveti primožek in kozja brada, živo rumena šentjanževka diši ob kraju in drobni kukavičniki, vijoličnim nageljnom podobni cvetki, se zibljejo na tankih stebelcih.
Niže spodaj je kotanja. Posejana s sviščem. Njegove temno modre čaše se dvigajo iz trav, iz trdih gorskih trav, žimnatega šaša, pahljačnice in ovsike. Na travnik stopim kot na preprogo. Pogledam naprej, vidim Kredarico in del Triglava, a le za malo, kmalu ju spet zakrije vejevje. Spustim se skozi tisto vejevje, tu in tam katero vejo ujamem v dlan, pa spet spustim. Steza je ozka, zarasla z visoko praprotjo. Do pasu mi seže!
Ko stopim spet na koritasto pot, se oddahnem. Niti koraka nisem zgrešila! K lovski koči stopim malo pred poldnevom. Sedem k ograji, zasopla in premočena, vendar svet, ki se odpre pred mano, me pri priči osveži.
Gledam sotočje Save Bohinjke in Save Dolinke in ju primerjam. Dve lepi gorenjski reki leno tečeta globoko pod mano in ne vem, katera je lepša. Ne morem se odločiti.
Nad njima je zvonik cerkve v Radovljici, zadaj za njim pa mogočna gorska gmota Karavank. Stol na sredini je ogrnjen z meglicami, najvišji vrh med njimi je. Pod vrhom, pri cerkvi svetega Petra, zvoni. Zvonjenje je milo, komaj slišno. Pokrižam se in se s solzami v očeh zahvalim Bogu, da sem tu. Da lahko stojim sredi te razkošne poletne širine in mrmram molitev zahvalo, da sem srečno prišla sem gor. Tako daleč sama!
Spet pogledam okrog, pa na drugo stran. Pred mano leži svet pod Karavankami, kjer so, kakor svetleče kocke sredi zelenja, posejane gručaste vasi in mesta, vse od kranjske ravnine pa do Žirovnice. Čisto v kotu, ko se Karavanke že stikajo z alpskim svetom, se vidi nekaj svedrastih oblakov sivkastega dima z Jesenic.
Na moji levi leži Blejsko jezero. Vidim ga le del, drugo je skrito med vejami, vidim grad na skali in obrise gora nad njim. V jezerski gladini odseva sonce. Na sredi jezera pa otoček s cerkvico. Sije v poletju kakor luč, večna luč veselja.
Zvon tam milo zazvoni, zamolklo, kakor večerni ave se sliši. Potem pa kar naenkrat vse utihne. V neki posebni milini …
Pogled mi uide na reko spodaj. Na Savo. Beli savski prod se spet zasveti v soncu, ko pogledam navzdol, in cesta proti Radovljici blešči kakor od poletne plohe oprana njiva.
Ribno, Koritno, Selo pri Bledu … Prelepe vasi in njive in kozolci, gorenjski stogovi med njimi, stojijo kakor varuhi med klasjem in travami.
V zvoniku nekje spodaj udari četrt, verjetno na Lancovem, pogledam v tisto smer, v smeri moje vasi in Pustega gradu, ki stoji in bedi nad njo.
»Rabite daljnogled?« zaslišim prijazen glas na moji desni.
»Ne,« rečem, »moram kar takole popiti to lepoto. Prav mi bo prišla za neke druge, temnejše čase, ko ne bom več zmogla sem gor.«
Človek me začudeno pogleda in odide s svojim daljnogledom.
Odprem oči in – gora je spet pred mano. Jelovica je pred mano in poletje je tu. Še vedno je lepa, obsijana s soncem, temno zeleno listje med vejami smrek se sveti z enakim žarom. Vse tako kot včasih …
Verjetno prav zdaj cvetijo šentjanževke, primožek in kozja brada na robu tiste jase. In v visoki praproti se dviga proti svetlobi redki, bledo rumeni dimjak. Z vej visijo zrele črne jagode volčje češnje, vse, kar so pustili požrešni drozgi. Kanje take kraje samo preletijo …
Prav od tam nekje se prikrade čuden duh samote in minljivosti.
Potegnem ga vase, sedim in čakam. Nič se ne zgodi …
Hoje na goro ne bom nikoli več ponovila, to vem, spomin nanjo pa prav tako nikoli ne bo zbledel.
To je pa tudi nekaj!
In vedno bom, posebej zdaj, v svoji žalosti in trpljenju, iskala moč in voljo do življenja v teh malih, a zame tako velikih rečeh.
V spominih na moje zadnje romanje na goro …
Polona Škrinjar

Blag veter je zapihal v veje mlade lipe in odnašal s seboj dišeči vonj njenega cvetja. V krošnji je šumelo in slišalo se je brenčanje čebel.

Bila je nedelja, ko sta si Ana in Peter v njeni senci razgrnila odejo in srkala doma pripravljeno limonado z ledom. Senca ni bila še prav velika,saj sta lipo zasadila tisti dan, ko so postavljali temelje za novo hišo, sedaj pa živita v njej dobra dva meseca.

To je bila prva nedelja, ko nista imela obiskov – sorodniki in prijatelji so radi prihajali v njun novi dom. Prav je tako, saj pregovor pravi, da je vrednost hiše v tem, koliko prijateljev jo obišče, in ne v tem, koliko bogastva je v njej.

Mir, ki je zavel tisti dan, bi ju lahko zelo osrečil. Pogovarjala bi se ali pa samo brez besed zrla v sinje nebo. Ana je bila sicer bolj tihe narave, zato pa je bil Peter vedno pripravljen za pogovor. A tokrat kar ni našel prave besede, da bi spregovoril.

Zbiral je pogum, da izpove resnico, ki ga gloda od tistega dne, ko je Ano prvič videl na vlaku in kjer se je začela plesti njuna vez. Začutil je, da je Ana prav takšna ženska, kakršno si je želel: prijazna, previdna z besedami in polna vere vase. V prsih je čutil, kako ga tišči, in v grlu je imel tako velik cmok, da se besede ostale neizgovorjene.

Pogledal je Ano, ki je naslonila glavo na njegovo ramo, kako mirna je in vsa predana opazovanju čudovite, od sonca obsijane narave. Bilo ga je strah, da ne bi začutila, kako mu razbija srce. Pogledal je proti nebu in iz srca mu je privrela tiha prošnja: »Gospod, reši me moje tesnobe! Daj mi moč, da ji odkrijem svojo bolečino.«

In zdelo se mu je, da je njegova prošnja uslišana. Srce se je odprlo in ust so mu prišle besede, ki jih že neštetokrat oblikoval v mislih, a so ostale v njem. Vsako besedo je tehtal in tehtal, ali bo taka, da je ne bi preveč prizadel. Čutil je, da mora biti do nje iskren in ji povedati resnico, ki bo osvobodila oba.

»Draga Ana, dobro vem, kako zelo si želiš imeti otroka. Tolikokrat si me že vprašala, kdaj bo pravi čas, da se odločiva zanj, pa sem ti vedno odgovarjal, da še ni prišel pravi čas. Priznati ti moram, da pri tem nisem mislil na čas, temveč me je bilo sram in strah povedati resnico … Nikoli ne bom mogel postati oče. V otroštvu sem prebolel bolezen, ki je pustila te posledice …«

Ob njegovi izpovedi je Ani krvavelo srce, vendar se je trudila ostati mirna. »Marija, pomagaj mi sprejeti božjo voljo po tvojem zgledu,« je molče prosila.

»Ana, oprosti, da ti tega nisem povedal že prej. Priznam, bil sem sebičen, mislil sem le nase,« je iskreno priznal Peter. »Toda tako zelo te ljubim in pomeniš mi vse, zato se ti nisem upal povedati resnice, da me ne bi zapustila …«

Ana ni mogla spregovoriti, govorile so njene solze. Oklepala se je Petra in mu ihtela na rami. Peter je pri vsej bolečini čutil olajšanje, da se je končno rešil bremena, ki ga je tako dolgo tlačilo in pritiskalo k tlom.

Dolgo časa sta molčala. Potem pa je Ana dvignila glavo, ga pogledala v oči in dejala: »Imava drug drugega, Peter. Zaupajva v Boga. Pustiva, da čas naredi svoje – tudi čudeži se godijo, le verjeti je treba. Morda je čudež že to, da sva se spoznala in da sva danes eno. Ostaniva povezana v božji ljubezni in bova močna.«

Tako močno sta se objela, da sta komaj dihala. Peter je s poljubi posušil Anina solzna lica. Pri srcu mu je bilo lažje: Ana ve resnico in v moči ljubezni jo bosta lahko nosila … Ljubezen dela čudeže. Morda se res lahko zgodi.

Irma