Za praznik vseh svetih lahko, če izpolnimo določene pogoje, dobimo popoln odpustek za en greh. Zanima me za koga, za pokojnega za katerega smo naročili molitve, ali za sebe? Zanima me tudi, če vsak dan veliko molim za svoje drage pokojne ali imajo korist od molitve samo oni ali tudi jaz?
Terezija

Spoštovana gospa Terezija, naj najprej odpraviva morebiten nesporazum. Odpustki se ne nanašajo na odpuščanje greha; temu služi zakrament sprave ali spoved pa tudi popolno kesanje. Odpustek pa se nanaša na odpravljanje posledic greha (kazni za greh), ki ostanejo še po obhajanju zakramenta sprave, zato pridobitev odpustkov predpostavlja stanje brez greha oziroma nenavezanosti na greh. Ob prazniku vseh svetih oziroma ob dnevu vernih rajnih lahko pridobimo odpustek le za rajne; ob drugih primerih, npr. v svetem letu, ob praznovanju župnijskega zavetnika …, pa ga lahko pridobimo tudi zase. Nikoli pa ga ne moremo za druge še žive; njim moremo le pomagati, da sami izpolnijo pogoje za pridobitev popolnega ali delnega odpustka.
In še odgovor na vaše zadnje vprašanje o tem, ali imate od molitve za rajne tudi vi kakšno korist. Vsaka resnična molitev je osebni pogovor z Bogom, ne glede, kaj je vsebina molitve. In vsak živi in osebni stik z Bogom, pogovor z njim – če je seveda resničen, je ‘koristen’ za molivca samega. Kot je koristen pogovor s človekom, če tudi se pogovarjata o drugih. Čeprav lahko ima od pogovora korist tudi tretji, je vendar koristen tudi zanju, predvsem za njun medsebojni odnos (če seveda s pogovorom ne grešita – npr. opravljata ali obrekujeta druge). Zato kar pogumno molite še naprej za vaše rajne in boste imeli duhovno korist tudi sami.
Zdi se mi primerno, da ob vašem vprašanju o odpustkih zapišem še nekaj misli, ki bodo lahko koristile v prvih dneh letošnjega novembra. Pa tudi v svetem letu usmiljenja, ki se bo pričelo 8. decembra, in v katerem bo dostop do odpustkov po papeževem naročilu še posebej olajšan.

Kaj so odpustki?
Ob svetih letih, za vse svete, ob praznovanjih župnijskih zavetnikov in drugih izrednih priložnostih ali določenih molitvah Cerkev odpre (to je privilegij papeža) svoj posebni ‘zaklad’ milosti, kar imenujemo odpustke, da bi posamezniku pomagala pri težkem boju s časnimi posledicami greha (kaznimi za greh). Sv. papež Janez Pavel II. je čudovito opisal ta zaklad Cerkve v svoji buli ob odprtju jubilejnega svetega leta 2000: »Sicer pa razodetje uči, da kristjan na poti spreobrnjenja ni sam. Njegovo življenje je v Kristusu in po Kristusu s skrivnostno vezjo pridruženo življenju vseh kristjanov v nadnaravni edinosti s skrivnostnim telesom. Tako se med verniki obnavlja čudovita izmenjava duhovnih dobrin, v moči te izmenjave pa svetost enega podpira svetost drugih, celo prek škode, ki jo je greh enega povzročil drugim. Nekatere osebe pustijo za seboj nekak presežek ljubezni, prestanega trpljenja, čistosti in resnice, ki zadolžuje in podpira druge. Gre za resničnost ‘namestništva’, na katerem je utemeljena celotna Kristusova skrivnost« (Skrivnost učlovečenja, točka 10). Ta zaklad torej ‘polnijo’ molitve in žrtve svetih, ki zase ne potrebujejo več svojih dobrih del. Ta ‘presežek’ se potem razdeljuje tistim, ki si z izpolnitvijo določenih pogojev pridobijo popolni ali delni odpustek časnih posledic grehov zase ali ob določenih primerih za rajne; za žive jih ni mogoče pridobiti, ker imajo to možnost še sami. Seveda ta pomoč ne odvezuje od osebnega prizadevanja pri konkretnem odpravljanju posledic grehov, a je v veliko pomoč. Cerkev nam tako zagotavlja “občestvo v pokori”, osvobaja osamljenosti pri odgovoru usmiljenemu Bogu, ki nam pri zakramentu sprave odpusti krivdo in večne posledice naših grehov. »Molitev za dosego odpustka je v tem, da vstopimo v to duhovno občestvo in se popolnoma odpremo drugim. Tudi v duhovnem območju nihče ne živi samemu sebi. Zdravilna skrb za zveličanje lastne duše je osvobojena strahu in sebičnosti le tedaj, ko postane tudi skrb za zveličanje drugih« (Skrivnost učlovečenja, točka 10). Pri tem še posebej velja poudariti, da smo pri trajnem spreobračanju lahko pomočniki tudi našim rajnim, ki se še nahajajo v stanju vic, kar pomeni, da se v svojem zemeljskem življenju s svojo pokoro niso zadostno očistili časnih posledic svojih grehov in se jih morajo očiščevati po smrti. V stanju vic si človek more želeti samo eno: čim hitrejše popolno zedinjenje z Bogom v Božjem kraljestvu, ki še zaradi obstoja časnih ‘kazni’ za grehe ni možno. S popolnim odpustkom zanje, jim lahko priskočimo na pomoč, da se jim ta edina želja uresniči in s tem dosežejo polnost sreče v blaženosti. Verjetno nam bodo ob srečanju v nebesih za to posebej hvaležni. Ker smo v novembru, naj dodam, da popolni odpustek samo za rajne lahko pridobimo:
a) na vernih duš dan (lahko že na praznik vseh svetih), če v župnijski cerkvi poleg rednih pogojev zmolimo zdravamarijo, očenaš in vero;
b) ob molitvi za rajne na pokopališču, od 1. do 8. novembra (ob splošnih pogojih); če ob drugih časih molimo na pokopališču za rajne, dobimo za rajne delni odpustek;
c) vselej lahko vse odpustke, delne in popolne, naklonimo rajnim po načinu priprošnje.

Za lažje razumevanje odpustkov, obnovimo, kaj se dogaja pri odpuščanju. Greh združuje v sebi krivdo in večno ali časno posledico. Krivda je osebna odgovornost za zlo, ki jo lahko odpusti le Bog. Tudi večno kazen, ki je vezana na veliki ali smrtni greh in praktično pomeni pogubljenje, lahko odpusti le Bog. Časna posledica za greh pa je vse, kar grešno dogajanje pusti v človekovi telesni, psihični ter duhovni strukturi in tudi po spovedi ostane, kot posledica greha, s katero se moramo sami in skupaj z drugimi še boriti. Primeri: če se nekdo spove greha jemanja mamil, od katerih je že postal telesno zasvojen, mu Bog odpusti krivdo in tudi kazen pogubljenja, če v njegovem primeru obstaja, a njegovo telo ostaja zasvojeno z mamilom in bo treba še veliko truda, da se posameznik reši; ali če se kdo spove sovraštva, mu Bog odpusti krivdo, a njegova čustva, ki so ranjena v odnosu do te osebe, so še naprej negativna do nje in bo potrebno še dolgotrajno prizadevanje, da se bodo spremenila v bolj pozitivna; podobno je s kakšno grešno navado, ki je zasužnjila tudi človekovega duha – po spovedi bo nagnjenost k istemu grehu še zelo močna. In prav pri borbi proti tem ‘ostankom’ greha tudi po kesanju in zakramentu sprave, lahko milost odpustkov kot pomoč celotnega občestva Cerkve v veliki meri pomaga.
In kaj so osnovni ali navadni pogoji?
Za dosego odpustka je treba izpolniti določene pogoje. Poleg posebnega pogoja, ki je ob posameznih priložnostih različen (npr. ob dnevu vseh svetih je to obisk pokopališča ali župnijske cerkve z molitvijo za rajne; v svetem letu je to npr. obisk cerkve s svetimi vrati; na god zavetnika župnije obisk te župnijske cerkve, udeležba na vsaj tridnevnih duhovnih vajah …), je treba izpolniti tudi redne pogoje, ki so: najprej popolna nenavezanost na greh, ki se izraža v dobro obhajanem zakramentu sprave ter v resnični notranji drži svobode pred vsem grešnim, vsaj v tistem trenutku, ko opravljamo druge pogoje, za popolni odpustek (če te popolne nenavezanosti na greh ni, potem smo deležni le delnega odpustka); drugi redni pogoj je obhajilo ali druga določena molitev ali pobožno dejanje; in tretji molitev po namenu svetega očeta (vera, očenaš, zdravamarija in slava Očetu).
Iz te kratke predstavitve je razvidno, da so odpustki tesno povezani z resničnostjo zadoščevanja ali pokore pri zakramentu sprave (spoved), ki je namenjena našemu osebnemu prizadevanju za odpravljanje časnih posledic grehov, katerih krivda je bila izbrisana. K novi evangelizaciji lahko spada tudi to, da druge poučimo o pomenu in vrednosti odpustkov ter jim tako pomagamo, da jih postanejo deležni in se morda tudi z njihovo pomočjo rešijo kakšnih zasvojenosti, s katerimi se borijo že daljše obdobje.

TURNŠEK, Marjan. (Pisma) Ognjišče (2015) 11, str. 77

Brala sem kratka razmišljanja iz zbirke Jutranjice 2008 (izdalo društvo prijateljev Svetega pisma). V enem od razmišljanj pisatelj – zdi se, da je duhovnik – poudari, da umrli iz nebes ne gledajo na nas in ne spremljajo naših življenj, kot je splošno prepričanje, temveč spijo, so popolnoma odsotni in se bodo zbudili ob ponovnem stvarjenju sveta.
Zame je to precej pomembna razlika. Če v Svetem pismu res tako piše, ali je tako vsaj prepričanje Cerkve, me zanima, zakaj in na kakšnih temeljih se potem obračamo na svetnike, prosimo za čudeže in darujemo za duše v vicah … Če se ne zavedajo nas, niti sebe, so vsa ta dejanja brez smisla in bi se v molitvi morali obračati le na Boga, Jezusa in Marijo (ki je že vstala, ne?), vsi svetniki pa to ne bi bili več, ker speči pač ne morejo delati čudežev niti zanje posredovati pri Bogu. Vesela bom odgovora.
Marjana

S pomočjo internetnih brskalnikov ni bilo težko priti do osnovnih podatkov, za kakšno literaturo gre in iz katerih krščanskih krogov izhaja. Iz spletne strani Krščanske adventistične cerkve sledi, da so ustanovili Društvo prijateljev Svetega pisma njeni člani. Iz tega je mogoče sklepati, da je tudi avtor Jutranjic 2008 njihov član in da ta premišljevanja za vsak dan izražajo prepričanje in razlago Svetega pisma adventistične cerkve. V marsičem se njihovo verovanje ujema s katoliškim, a se v mnogih posameznostih tudi razlikuje. Še posebej dajejo najvažnejši poudarek Jezusovemu drugemu prihodu kot novemu stvarjenju – adventu. Od tod tudi njihovo poimenovanje ‘adventisti’. Tako ste tudi vi pri prebiranju naleteli na takšne razlike, ki ste jih takoj opazili, saj ste bili očitno vzgojeni v katoliškem razumevanju in razlagi.

Poglejmo po bliže vaša vprašanja ter dileme in poskušajmo najti nanje odgovor. Prebrali ste: “umrli iz nebes ne gledajo na nas in ne spremljajo naših življenj, kot je splošno prepričanje, temveč spijo, so popolnoma odsotni in se bodo zbudili ob ponovnem stvarjenju sveta”. Takšno razumevanje življenja po smrti lahko uvrstimo v določeno začetno stopnjo Božjega razodevanja judovskemu ljudstvu o življenju po smrti. V stari zavezi najdemo postopen razvoj nauka o življenju po smrti. Zgoraj omenjeno prepričanje, lahko prepoznamo kot zelo zgodnje starozavezno pojmovanje, ki je vezano s starozaveznim pojmovanjem ‘šeola’. To je judovsko podzemlje, ki so si ga predstavljali kot kraj ‘smrtnih senc’, kjer umrli zgolj pasivno bivajo in čakajo na Odrešenika. Živijo torej kot ‘sence’, brez sposobnosti komunikacije med seboj, z drugimi in tudi z Bogom. A že v starozaveznih spisih, zlasti modrostnih, najdemo zapise, ki to predstavo močno presegajo. Samo za primer naj navedem Jobovo knjigo (Job 19,26) in Knjigo Makabejcev ter nekatere zapise v psalmih. V obeh je vera v življenje po smrti že precej drugačna in že predstavlja sposobnost osebnega odnosa z Bogom tudi po smrti.

V novi zavezi pa je Kristusovo razodevanje življenja po smrti še posebej dopolnjeno. Katoliška Cerkev ta pogled sintetizira v Katekizmu Katoliške cerkve t. 1022 takole: »Vsak človek prejme v svoji neumrljivi duši večno plačilo takoj ob smrti v posebni sodbi – ki postavi njegovo življenje v odnos do Kristusa – bodisi prek očiščevanja bodisi s takojšnjim vstopom v nebeško blaženost bodisi s takojšnjim pogubljenjem za vekomaj.« Čeprav je v novi zavezi močno naglašen Jezusov drugi prihod kot konec sveta in s tem vesoljna sodba, je z gotovostjo izpričano tudi osebno dogajanje ob smrti posameznika, ki bo z vesoljno sodbo dopolnjeno v občestvenem smislu. Kot neposreden ‘dokaz’ za takojšnje poplačilo po smrti lahko navedem pripoved o bogatinu in ubogem Lazarju (Lk 16,22) in pa Jezusove besede desnemu razbojniku na križu, da bo še tisti dan z njim v raju (Lk 23,43).
V tem verovanju pa je prisoten tudi odgovor na vašo dilemo glede smiselnosti priprošnje k svetnikom. Pa tudi o načinu povezanosti nas še živečih v zemeljskem življenju in že umrlih. Iz razodetih dejstev sledi, da ta vez ni neposredna, v smislu kot ste prebrali, “da umrli iz nebes ne gledajo na nas in ne spremljajo naših življenj, kot je splošno prepričanje”. Torej je tudi katoliški nauk, da umrli ne spremljajo našega življenja kot nekakšen ‘film’ in da bi mogli ‘videti’ vse, kar mi počnemo. Ker še nimamo nobene osebne izkušnje o načinu ‘onstranskega’ dojemanja in doživljanja, te povezave tudi ne moremo povsem opredeliti. Vemo pa dovolj, da sklepamo, da lahko z molitvijo z njimi vzpostavimo poseben duhovni stik in da smo si lahko v duhovno pomoč. Bog pa ob določenih primerih lahko nakloni tudi milost, da se s kakšnim izmed rajnih bratov ali sester lahko srečamo tudi na kakšne druge izredne načine, ki jih imenujemo ‘znamenja’, lahko tudi v obliki prikazovanj ali videnj. To povezanost in tudi medsebojno pomoč imenujemo v apostolski veroizpovedi ‘občestvo svetnikov’, ki je sicer širši pojem, a vključuje tudi ta vidik.
V upanju, da sem lahko vsaj nekoliko osvetlil skrivnost bivanja po smrti zlasti z novozaveznega vidika, saj je Jezusovo vstajenje od mrtvih in življenje v poveličanem telesu najpopolnejši vir spoznanja o stanju človeška kot celote po smrti.

TURNŠEK, Marjan. (Pisma). Ognjišče, 2015, leto 51, št. 11, str. 28-29.

Oglašam se na pismo Po več nedelj jih ni k maši, ko pridejo, pa gredo k obhajilu. Pismo gospe Stanke je bilo objavljeno v avgustovski številki.
Takšni in podobni članki me žalostijo in vznemirjajo, saj se v mnogih stvareh ne morem strinjati z vašim odgovorom in vem, da nisem edina.
Z možem nimava sedemdeset let kot gospa, ampak precej manj. Soglašava z gospo in ne toliko z vami. Pa zakaj se sprenevedate in opravičujete greh, ko pa dobro vemo, kakšne kristjane ima gospa v mislih. Ali menite, da danes ne veljata več tretja in šesta Božja zapoved, da ste tako odgovorili. Res je, da nimamo nobene pravice nobenega soditi in razmišljati slabo o njem. To pa ne pomeni, da kar je bil pred leti greh, danes ni več, ker so drugi časi. Časi so drugačni, Božje zapovedi so pa vedno iste. Zakaj primerjate nas z Afričani? Pri nas je možnost za sv. mašo vsak dan, če pa kdo ne gre k sv. maši v nedeljo iz razloga, noben niti opazil ne bo. Opazi pa se tistega, ki mašo in obhajilo zlorablja. O takšnih kristjanih piše gospa.
To je dolžnost duhovnika, da pridiga tudi o tem, kdo sme iti k svetemu obhajilu in kdo ne. Koga se bojite, da ne znate več potegniti črte in reči, to je prav in to ne. Ali se bojite, da bo nas kristjanov še manj, če se ne bo dovolilo hoditi k obhajilu tistim, ki živijo v smrtnem grehu. Pa saj oni so že mrtvi, če se ne bodo spreobrnili. Vse preveč se poudarja božje usmiljenje, malo pa je tistih duhovnikov, ki govorijo o Božji pravičnosti. Kot da pekel ne obstaja, ali je tam nekje, kar pa tako in tako ni za tistega, ki le kdaj pa kdaj prestopi cerkveni prag.
In na koncu ne bo vsak sam v celoti odgovarjal zase pred Bogom kot ste zapisali. Starši bomo za svoje otroke odgovarjali do določene mere in seveda še za koga drugega. Duhovniki pa boste za nas vernike, če niste naredili tega, kar bi morali, v tem primeru nas prav poučevali.
Gotovo da misli gospe Stanke, da se počuti največja grešnica, ne prihajajo od hudobnega duha, temveč so sad njene pretanjene vesti, ki še loči, kaj je prav in kaj narobe, ker pa vidi, da se danes živi, kot da greh ni več greh in se ga celo odobrava kot dobro, ni čudno, da je povsem zbegana, še posebno ker niti v cerkvi ne dobi odločne potrditve, da z njeno vestjo ni nič narobe. Torej največja grešnica ni gospa Stanka, ampak so tisti, ki Jezusa zlorabljajo v svetem obhajilu, in duhovniki, ki to dovolijo.
Danes je globalno gledano največ govora o tem, kako moramo biti humani in Bog ne daj komu preveč reči, da ga ne bomo slučajno užalili. Kam je tako razmišljanje pripeljalo, pa vidi, kdor hoče videti.
V naši cerkvi, hvala Bogu, ni takih bogoskrunskih obhajil, o katerih piše gospa, pa imamo po letih mladega župnika, ker nas tudi o tem pravilno poučuje, da vemo, kdo sme pristopiti k obhajilu in kdo ne.
Na žalost že v teoloških šolah mladi ne dobijo pravega znanja, a to je že druga zgodba.
Realnost je taka, da v nebesa ne vodi široka in ohlapna pot, temveč ozka in strma. Vse, kar so v Sv. pismu preroki napovedovali in kar piše v knjigi Razodetja, se bo izpolnilo. Zato nisem pesimist, ampak vem, da se vse to mora zgoditi po Božjem načrtu za prihod Kristusovega kraljestva.
Boga prosim, da vam duhovnikom da veliko modrosti in poguma pri vašem odgovornem delu.
Julijana

PRIPIS UREDNIŠTVA
Zaradi resnice moram napisati, da upokojeni nadškof dr. Marjan Turnšek, ki je odgovarjal na pismo gospe Stanke v avgustovski številki Ognjišča, nikakor ni “opravičeval greha”, kakor je zapisala gospa Julijana. Tudi ni napisal, da ne veljata več tretja in šesta Božja zapoved. Prav tako veljajo vse druge. Opozoril nas je na nekatere vidike zapletenega problema, o katerem je govorila bralka Stanka, na katere ona ni opozorila. Skupaj s papežem Frančiškom nas je povabil, naj o teh težavah razmišljamo in molimo, saj bodo o tem jeseni tudi razpravljali na redni škofovski sinodi v Rimu. Ko poskušamo razumeti človeka, še ne pomeni, da opravičujemo njegove napake ali opravičujemo greh.
V nasprotju z vami menim, da še premalo poudarjamo božje usmiljenje. Papež Frančišek, najvišji učitelj in razlagalec vere v Cerkvi, je napovedal sveto leto usmiljenja, da bi verniki pa tudi drugi ljudje bolje spoznali usmiljenega Boga. Kajti če se bomo res srečali z neskončno usmiljenim Bogom in spoznali njegovo neizmerno ljubezen, potem se bomo zelo varovali greha in vsake grešne priložnosti. Težava je v tem, da ljudje ne verujemo dovolj globoko v neizmerno Božje usmiljenje. Če bi zares verovali, potem bi se z veseljem bližali Bogu in bi bile naše cerkve v nedeljah nabito polne, obhajilo bi prejemali z izrednim spoštovanjem in se v primeru, da smo grešili, želeli spovedati in se tako srečati z usmiljenim Bogom.
Tudi v preteklosti je Cerkev vedno oznanjala neizmerno Božjo ljubezen in usmiljenje. Koliko velikih svetnikov je ure in ure presedelo v spovednici, da bi ljudem delili božje usmiljenje v zakramentu sprave. Pomislimo na svetega arškega župnika, svetega patra Pija, Leopolda Mandiča in številne druge. Na poseben način je bila glasnica božjega usmiljenja blažena Mati Terezija iz Kalkute. Seveda ne moremo mimo sv. Favstine Kovalske. Kako je tesno povezana z Božjim usmiljenjem govori že naslov knjige o njej Favstina Kowalska – Glasnica Božjega usmiljenja. Tudi o vseh naštetih svetnikih imamo pri Ognjišču knjige njihovih življenjepisov. Dejstvo, da jih je Cerkev razglasila za svetnike, pomeni, da so ravnali prav in so nam njihova dejanja zgled in navdih tudi za naše življenje.
Božo Rustja