Pogosto sem se spraševal, kaj bom postal, ko bom velik. Bratu je bilo vseskozi jasno, da bo električar, sam pa se nisem mogel odločiti, kaj bi pravzaprav rad počel. Oče je bil kamnosek. Do kamna je čutil veliko spoštovanje, skoraj ljubezen, težko delo pa ga je počasi izčrpavalo. To sem dobro čutil. Nekoč sem mu omenil, da bi se šel tudi jaz učit za kamnoseka, pa me je resno pogledal in vzel moji roki v svojo veliko dlan. »Nekam drobni sta,« je dejal, »še veliko žgancev boš moral pojesti, potem pa …«
V tretjem in četrtem razredu smo imeli učiteljico, pri kateri sem čutil, da nas ima rada, čeprav je vselej dajala prednost deklicam. »Ko bom jaz učitelj, ne bom delal razlik!« sem si mislil, in še sam ne vem, kdaj se je vame priplazila misel, da bi bil lahko učitelj. Ko sem svojo namero povedal mami in očetu, sta me začudeno pogledala. »Potem ne boš smel hoditi v cerkev,« je dejala mama. Na to še pomislil nisem. Tako je pač bilo v tistih časih. Pogledal sem očeta. Na njegovem obrazu sem zaznal neki ponos. »Se bo že nekako uredilo,« je dejal.
+++
Po malo ovinkastih poteh sem res pristal med pedagogi – kot vzgojitelj v dijaškem domu. Dodelili so mi skupino fantov prvega letnika tehniških šol, ki so pred dnevi še uživali počitnice in varnost domačega okolja, zdaj pa so izgubljeno hodili po neznanem mestu ter se privajali na nove sošolce in profesorje. Nekateri so zaradi domotožja hoteli kar oditi domov in blažil sem njihovo stisko kot sem vedel in znal. Drugi pa so se po prvih negotovih dneh hitro znašli in se kar preveč razživeli. Prevzel jih je občutek svobode. Z njih so kar naenkrat odpadle vse omejitve, ki so jim jih predstavljali starši, in pozabili so na vse njihove dobre nasvete. Stopil sem na mesto staršev in jih omejeval ter spodbujal, pohvalil in grajal, Vsem pa sem dopovedoval, da si moramo zaupati in biti med seboj odkriti.
»Fantje,« sem jim pogosto govoril, »vem, da imate veliko domišljije, ampak veste, veliko lažje bomo živeli drug z drugim, če si bomo zaupali, da bomo vedeli, pri čem smo. Lažje bom poiskal pomoč, ko vam bo kje zaškripalo, in vam svetoval, če boste želeli.« Pogosto so se strinjali z menoj, včasih tudi ne. Kaj pa so zares mislili, mi je ponavadi ostalo skrito za njihovimi pogledi.
Tako je minilo leto. V naslednjem šolskem letu, ko so bili v drugi vzgojni skupini in so imeli drugega vzgojitelja, mi je eden od fantov oponesel: »Narobe ste nas učili!«
»Narobe da sem vas učil?« sem bil presenečen.
»Ja, vi ste nam rekli, da moramo biti odkriti in povedati vse po pravici.«
»Ali je to narobe?«
»Seveda je. Ko našemu vzgojitelju na primer po pravici povemo, kam bi radi šli, nam ne dovoli, če pa se mu primerno zlažemo, ni nobenih ovir!«
»Prej ali slej se laž obrne proti nam,« sem spravil iz sebe. Videl je, da me je prizadelo. »Se bomo že naučili presojati ljudi,« je dejal in me pustil s svojimi mislimi. Na ta pogovor sem se v naslednjih letih še velikokrat spomnil.
+++
Veliko fantov in deklet je po odhodu iz našega doma čez leta prihajalo nazaj na obisk. Vesel sem jih bil. Obujali smo spomine na skupna leta, pripovedovali so mi o drobnih dogodkih, ki so s pogledom nazaj dobivali čisto nov pomen, in pogosto priznali, da so bila to njihova najlepša leta. Sedaj gledajo na vse tedanje težave in probleme kot na pihanje blagega vetriča.
Od vseh obiskovalcev sem se morda še najbolj zapomnil Davida, ki je bil v srednješolskih letih pravzaprav neopazen. Zapomnil bi se ga verjetno samo po nekem dogodku, ko je bil v tretjem letniku. Bil je vesten in delaven, zato je naredil program, ki jim ga je pred odhodom na zimske počitnice dal profesor tehniškega risanja, večina sošolcev pa ne. Dogovorili so se, da bodo profesorju rekli, da jim ni ničesar naročil. Že nekajkrat so se tako izognili delu ali ga vsaj prestavili za nekaj dni. Vedeli so namreč, da je profesor silno pozabljiv. Tokrat pa je profesor vztrajal in jim povedal, da si je zapisal, kaj jim je naročil, in da bodo vsi dobili negativno oceno. Domski fantje so vedeli, da je David program naredil, zato so ga obdolžili, da jih je on zatožil.
Ko sem nekega večera stopil v njihovo sobo, so vsevprek vpili na Davida.
»Kaj se dogaja?« sem resno vprašal.
»David je izdajalec!« so zakričali, David pa je ponavljal: »Ni res!«
S težavo sem ugotovil, kaj se je zgodilo.
»David, si res povedal profesorju?« sem ga ostro vprašal.
»Prisežem, da nisem!«
»Ste slišali?« sem dejal, oni pa so še kar naprej vpili, da je izdajalec. »Jutri bo vse jasno,« sem rekel. »Telefoniral bom na šolo.«
Moja odločitev jih je presenetila. Še sam sem se nekoliko bal, da jim ne bi zakuhal kakšnih neprijetnosti. Ampak kolikor sem poznal profesorja, sem upal, da me bo razumel. »Mularija!« je dejal, ko sem mu razložil, zakaj ga kličem. »Res sem postal pozabljiv. Saj veste – leta. Še malo, pa bom šel v penzijo. Slutil sem, da me izigravajo, zato sem si vse zapisal. Tokrat so se ušteli! Ampak da so nekoga obtožili? Prav lepo naj se mu opravičijo!«
Poklapano so poslušali, ko sem jim povedal, kaj sem zvedel. Nekaj so momljali, ko so se mu opravičili, na Davidovem obrazu pa sem opazil droban nasmeh. Vzdušje v sobi je bilo odslej bolj prijetno.
Po morda šestih ali sedmih letih se je David spet oglasil v domu. Vesel sem ga bil, tako kot vsakega. Vedno je bil redkobeseden, tokrat pa je bil zelo zgovoren.
»Veste,« je začel, »prišel sem vam povedat, da ne bi šel na faks, če me ne bi vi spodbudili.«
»Kaj res?« sem se začudil, ker se tega resnično nisem spominjal. »Pa si ga tudi končal?« sem hotel vedeti.
»Sem, in tudi magisterij sem naredil,« je nadaljeval.
»Tega sem pa res vesel.«
»In poročil sem se in lani se nama je rodila hčerka.«
»Ja, čestitam!«
»No, ampak nisem vam prišel povedat tega.«
»Ne? Kaj pa si potem mislil povedati?«
»Veste, moram vam povedati, da smo marsikatero ušpičili, ko smo bili v domu, in da za veliko stvari niti ne veste.«
»To se mi kar zdi, da je tako.«
»Veste, prav vse smo prinašali naokoli in izigravali. Tudi vas.«
»Si predstavljam.«
»Veste, to sem vam hotel povedati: kadar smo prinesli naokoli druge, se nam je dobro zdelo, kadar pa vas, nas je pekla vest. To sem vam moral povedati.«
»Dobro, da si mi prišel to povedat. Včasih imam občutek, da stojim na mestu.« Še sam ne vem, kaj sva se pogovarjala potem. Morda so bile besede sploh nepomembne.

JARC, Janko. Smiljan. (zgodbe). Ognjišče, 2015, leto 51, št. 9, str. 18-19.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Saj veste, kako je, če se voziš sam. Imaš veliko časa za razmišljanje. V sončnem jutru se je pater Niko vračal z dopusta na morju proti Zagrebu. Ni se mu mudilo. Ko je avtomobil zadovoljno brnel po gladkem asfaltu avtoceste in nabiral kilometre, mu je nenadoma prišlo na misel, da bi lahko zavil z avtoceste in obiskal svoja draga prijatelja na počitnicah v bližnjem mestecu. Tehtal je razloge za in proti. Na konce je prevladala želja, da ju preseneti, saj sta bila najbližja prijatelja. On ju je poročil in krstil njuna otroka. Rečeno – storjeno. Naj se jima oglasi po mobitelu? Ne, boljše bo, če ju preseneti. Prišel bo ob uri dopoldanske kave. V domišljiji je videl presenečenje in radost na njunih obrazih in lesk v njunih očeh. Prisrčen objem in tisto: »Kdo bi to pričakoval? Niti v sanjah. Dobrodošli! Prav prijetno ste nas presenetili!«
Dočakal pa ga je kisel nasmeh. Brez prisrčnosti. Vendar nasmeh. Očitno prisiljen. Presenečenje? Da, toda s senco na obrazu in zadrego v očeh. V zraku je bilo čutiti nekaj takega kot led, čeprav je sijalo poletno sonce. Bil je vidno razočaran. Pričakoval je navdušenje, zdaj pa to? V hipu je začutil, da ni dobrodošel. Stisnilo ga je pri srcu. Kaj zdaj? Naj se obrne in gre? Misli so se mu podile po glavi s hitrostjo svetlobe. Očitno se je po neki svoji nespametni presoji in naivni prostodušnosti nepravilno odločil. Boljše bi bilo, če bi nadaljeval pot proti Zagrebu. Toda zdaj je, kar je. Začel je razmišljati, kako bi se izvlekel iz zadrege. Rekel bo, da je slučajno vozil tod mimo, pa je mislil, da ne bi bilo prav, da ne skoči za hip do njiju in ju pozdravi. Imel je tolikšne izkušnje v življenju, zdaj pa kot da je nasedel. Ljubil je sproščenost in iskrenost. Včasih mu je to prineslo razočaranje. Kot zdaj. Vendarle pa mu je prinašalo veliko več veselja. Sicer pa je zavil s poti, da prinese veselje. Pa glej, kaj je zdaj. Ljubi Bog, kako kisel sprejem!
»Sedite, pater,« je rekla Vesna brez topline v glasu in mu pokazala na bambusovo garnituro na terasi s pogledom na morje, katerega modrina se je bleščala v dopoldanskem soncu.
»Pa Bruno? Kje je Bruno?« je vprašal pater. »Bruno? Tam v spalnici je.« »Ali še spi?« »Ne spi. Pospravlja svoje reči. Vrača se v Zagreb.« »Poslovne zadeve?« »Ne. Sprla sva se. Sklenil je, da odide.«
Pater Niko je onemel. Po molku, ki trajal celo večnost, je s presenečenjem v glasu vprašal: »Da odide? Kaj to pomeni – oditi?« »To, kar beseda pove. Najbolje bo, da vam on razloži. Ali ste za kavo?« »Prosim.« »Kakšno? Neskafe ali navadno?« vpraša Vesna. »Glej ga no!« vzklikne pater v želji, da vzbudi malo sproščenosti v tem napetem ozračju. »Dokler ni bilo tega obilja, smo imeli samo navadno kavo, zdaj pa moraš izbirati … Vseeno mi je. Naredi, kakor ti je lažje. Brez sladkorja, prosim.«
Ko je Vesna odšla proti kuhinji, se je prikazal Bruno. V rokah je imel potovalko. Bilo mu je nerodno, ko je na terasi na stolu iz bambusa zagledal patra Nika. Ni vedel, kaj naj naredi. Potem je spustil težko potovalko ter pristopil, da ga pozdravi. »Ja, odkod pa ste se vi znašli tukaj, pater?« »Vozil sem tod mimo, pa mi je prišlo na misel: Ajd, grem ju obiskat. Spreletelo me je bliskovito. Kot navdih. Kaj pa ti, kam se odpravljaš?« »Res odhajam,« je zadregi rekel Bruno. »Domov grem. V Zagreb.« »Kako, ali ti je že iztekel dopust?« je vprašal pater in se delal začudenega.
Tedaj je prišla Vesna s srebrnim pladnjem in porcelanastim servisom, iz katerega se je širil prijeten vonj kave. In dve skodelici.
»Vesna,« je rekel pater, »prosim, prinesi še eno skodelico. Za Bruna.« »Ne, ne bi,« je mečkal Bruno, »ampak, ker ste že tukaj…«
Sedla sta oba – Vesna in Bruno – na pletene bambusove stole. Z ulice sta pritekla vesela otroka, Sara in Danijel, da pozdravita patra Nika. Pater je segel v aktovko in izvlekel iz nje dve liziki. Nikoli ni prišel brez daril za otroke. Ko sta se vrnila na ulico k igri, se je pater Niko resno zazrl v Vesno in Bruna.
»Kaj se je zgodilo med vama? Skrbi me, ker sta mi zelo pri srcu.«
»Jaz sem vzrok,« je rekla Vesna. »Vidite to čudovito vrtno garnituro pletenega bambusa? Kupila sem jo na neki razprodaji. Bila mi je všeč na prvi pogled. Kdor koli pride k nam, jo občuduje. Kaj ni lepa?« »Lepa je. Zares je lepa,« je rekel pater Niko. »No, vidite, ta bambusova garnitura naju je privedla do tega zdaj. Do prepira in razkola. Ko sem jo kupovala, na to nisem pomislila. Brž ko sem jo zagledala, sem jo videla na tej terasi.«
»Kje je problem?« je vprašal pater. »Garnitura je zares lepa.« »Naj vam razložim. Moj Bruno si je zaželel kupiti nov televizor za svetovno prvenstvo v nogometu. Glejte, za ta denar pa sem jaz kupila bambusovo garnituro. Kar tako, ne da bi ne vem kako razmišljala. Tukaj smo imeli mizo in stole iz plastike. Naš stari televizor je še vedno zelo dober. Tukaj je nastal problem. V najinem odnosu sva polagoma, od besede do besede, prišla do tega. Zastrupila sva se s svojimi stalnimi prepiri in očitki. Postalo je nevzdržno. Najraje bi to bambusovo garnituro skurila na dvorišču.« Bruno je molčal in od časa do časa izpod obrvi pogledoval na Vesno.
»Draga prijatelja, najraje bi zajokal. Človek potrebuje osemnajst let, da pride do zrelosti, drevo vsaj pet let, da zraste, hiša se gradi kakšno leto. Vse to je mogoče porušiti v trenutku, Vidva sta gradila svoj odnos in sta rasla v ljubezni toliko let. Okoli vaju je veliko sadov vajinega zakonskega odnosa. Temu sem priča sam. Mar se bosta ločevala zaradi bambusove garniture? Mar je predmet važnejši kot odnos? Lepo vaju prosim,« je rekel pater Niko in srknil požirek kave. »Vidva se ljubita in zato poiščita moč, da si odpustita. Odpuščanje je bistvena lastnost Boga in tistih, ki so božji.«
Nastala je tišina. Vesni so stopile solze v oči, Bruno pa je še kar naprej molčal. Na njegovem obrazu pa je bilo videti negotovost. Pater Niko je oba prosil, naj vstaneta in se primeta za roke. Ko je držal njune roke v svojih rokah, je začel moliti očenaš. Na koncu ju je z obema rokama močno objel.
»Otroka moja,« je dejal, »ko sem bil majhen deček, ljudje stvari niso metali proč, ampak so jih popravljali. Zdaj pa je prišel čas, da zlahka mečemo proč ne le stvari, ampak tudi ljudi. In kaj naj vama na koncu povem? Rekel bom to, kar je dejal Jezus v Jerihi cestninarju Zaheju: Bruno, danes moram v tvoji hiši ostati.«
Ko je tistega dne proti večeru po prijetnem druženju z Vesno in Brunom njegov avtomobil veselo požiral kilometre proti Zagrebu, je pater Niko pomislil: »To, da sem zavil z avtoceste, je bilo božje delo. Če ne bi poslušal tega navdiha, bi se zgodilo nekaj hudega. Zaradi bambusove garniture.«
P. Tonči Trstenjak
iz hrvaščine prevedel S. Čuk

Ognjišče (2015) 9, str. 50

Starejša teta Francka in mlada deklica Nevenka sta se na poti od maše velikokrat dobili skupaj. Francka je po maši navadno ostala še malo v cerkvi. Vsi iz njene vasi so se ta čas že odpeljali domov, zato se je proti svojemu domeku počasi odpravila peš. Večkrat se ji je pridružila Nevenka, kajti njena mama je bila pogosto v službi tudi ob nedeljah, oče pa sploh ni hodil k maši.
Po poti sta se lepo pogovarjali: deklica je bila zelo zgovorna, teta jo je rada poslušala in jo iz svoje bogate življenjske izkušnje tudi kaj poučila. Tako sta se prav dobro poznali, vendar pa se je Francka nemalo začudila, ko jo je Nevenka neke nedelje zaprosila: »Teta, bi bili vi moja birmanska botra?«
Francka ni bila nič v sorodu z Nevenko, čeprav ji je pravila ‘teta’, kakor so v tistem kraju mlajši ljudje nagovarjali starejše ženske. »Nikar se ne šali,« je odvrnila Francka, »saj veš, da to ne more biti. Nič ti nisem v sorodu, stara sem, pa še bogata nisem, da bi ti mogla dati kakšno lepo darilo.«
»Ne, teta, nič se ne šalim. Nimam koga dobiti za botro, brez botre pa ne morem k birmi. Katehistinja mi je razložila, da moja prava teta ne more biti moja birmanska botra, ker je samo civilno poročena, drugih primernih sorodnikov tudi nimam. Vi, ki niste poročeni in ste tako pobožni, ste lahko moja botra, mi je povedala katehistinja. Za darilo mi sploh ni nič mar, saj ničesar ne potrebujem, le k birmi bi šla rada. Oče in mama dovolj zaslužita, da vam za kakšno darilo sploh ni treba skrbeti,« je odločno odgovorila Nevenka.
Po tem pogovoru je Francka spoznala, da Nevenka misli resno, zato njeni prošnji ni mogla ugovarjati. Začela je razmišljati, kaj naj bi svoji birmanki pripravila za darilo. Nekaj ji na vsak način mora dati, čeprav je vedela, da bo ob njeni skromni pokojnini težko najti kaj primernega za deklico, ki ji, kot je sama povedala, nič ne manjka. »Še dobro, da mi je zgodaj povedala. Upam, da jo bom, ker nič ne pričakuje, razveselila tudi s kakšnim skromnim darilom,« je razmišljala Francka, ki je svojo mlado prijateljico vključila v svoje molitve.
Potekale so zadnje priprave na birmansko slavje. Župnik in katehistinja sta se trudila, da se birmanci z dodatnimi srečanji čim bolje pripravijo na prejem tega zakramenta, ki jih bo usposobil za pričevalce vere. Nevenka je pri vseh teh pripravah zvesto sodelovala. Katehistinja jo je zato izbrala, da bo v imenu birmancev pozdravila škofa. To je bil dodatni izziv za Francko in Nevenki je pomagala sestaviti nagovor. Ves čas priprave na birmo pa je za svojo birmanko molila in goreče prosila Boga, da bi mu ostala vedno zvesta.
»Joj, kako težko čakam, da bi bila birma za menoj, da mi potem vsaj ne bo treba več hoditi k maši!« je ob nekem srečanju zavzdihnila Nevenka.
»Za božjo voljo, kaj pa govoriš? Nevenka, tega niti v šali ne smeš pomisliti,« je bila vsa iz sebe Francka. »Saj z zakramentom svete birme postaneš odrasla v veri in povsem odgovorna za svoje krščansko življenje.«
Nevenka je ta opomin svoje botre molče poslušala in si mislila svoje.
Praznik svete birme je bil zelo slovesen. Nevenka je pogumno pozdravila škofa in mu v imenu vseh birmancev obljubila, da bodo ostali zvesti nalogam, za katere so bili z birmo okrepljeni. Ob Franckinem lepem darilcu ni bila niti vesela niti razočarana.
Pač pa je bila prav kmalu bridko razočarana njena botra Francka, saj se Nevenka ni šalila, ko je rekla, da težko čaka birmo le zato, da ji potem ne bo treba več hoditi k maši. Ko se je ob nedeljah vračala peš domov sama, je z grenkobo v srcu molila za svojo birmanko.
Angelca Škufca

Vožnja proti domu je bila enolična. Avto se je pozibaval na neravni cesti, pokrpan asfalt je dal jasno vedeti, da izboljšanja lep čas ne bo videti.
Jure je pritisnil na sklopko in zamahnil z roko, kot da bi odganjal sitno muho. Ne, ne bo se prepuščal turobnim mislim. Velikokrat se je moral pošteno potruditi, da jih je pregnal in si je priklical v spomin kaj lepega. Danes mu to ne bo posebej težko. Dan v službi je prijazen. Nenavadno lahek. Izpolnjen, prežet z dobrim občutkom. Pa tako malo je bilo potrebno za to!
Začetek dneva je bil pravzaprav dokaj navaden. Rutinski kot vsi drugi dnevi. Zvonjenje budilke, hlastanje po gumbu za utišanje nadležnega brnenja v napol budnem stanju in tista nadležna pomisel, da bo treba vstati. Zelo se je moral potruditi, da si je pričaral drugačno razpoloženje.
Glej, vesel bodi, da lahko vstaneš. Da si zdrav. Najprej to. Potem, da imaš službo. Koliko jih je, ki jo zaman iščejo, pošiljajo prošnje od podjetja do podjetja … Koliko je takih, ki so že davno obupali, pa množica mladih, ki si brez službe ne morejo ustvariti družine in samostojno zaživeti
»Službo imam, kaj ni to super!« je zrecitiral sam sebi še z glavo pod odejo, vstal in začel z jutranjo telovadbo. Upal si je biti glasen, saj je vedel, da žena ne spi. Zjutraj se je vedno zbujala pred njim. On je včasih z veseljem poležal še kakšno minuto, kadar mu ni bilo treba iti v službo, njej se ni dalo. Pa bi lahko, saj njej ni bilo treba v službo. Narobe svet. Razumi, kdor more.
»Tebi se možgani kisajo tudi ponoči,« je zaslišal glas boljše polovice. »Vsako jutro si čuden.«
»Kisanje pomeni zorenje, plemenitenje. To je tako kot z zeljem ali repo. Možgani se mi plemenitijo, vsako jutro sem vedno bolj dobre volje,« se je zasmejal in se odpravil v kopalnico. Ni ji zameril. Takšna zbadanja sta držala njun zakon pokonci že dolgo časa. Brez tega bi bilo bolj dolgočasno.
»No, tako…« je pozdravil, ko je bil pripravljen za na pot.
»Srečno, zeljnata glava, pa pazi, kako voziš!«
Zaklenil je garažna vrata in sedel v avto. Z mislimi je bil že v službi. V spomin si je priklical včerajšnje opravke in se pripravljal na izzive današnjega dne.
Ko je s stranske ceste zavijal na glavno, je na avtobusni postaji s kotičkom očesa ujel zgrbljeno postavo. Prepoznal jo je.
»Matejčeva mati je,« mu je poblisnilo v možganih. »Najbrž gre v mesto po nakupih.«
»Ustavi ji!« se je oglasilo nekje globoko v njem. »Vzemi jo v avto!«
»Nimam časa. Mudi se mi.« Obrnil je glavo, da se ne bi srečal z očmi ženice na postaji, in odpeljal mimo. Tudi če ga je prepoznala, bo mislila, da je pač ni opazil.
A glej ga, zlomka, prejšnje sproščeno počutje je v hipu izginilo neznano kam. Kot da bi skopnelo kot jutranje meglice. Jure se je nemirno presedal za volanom. Vanj se je naselil nelagoden občutek. Širil se je od srca čez prsi in se mu zajedal nekam v želodec in drobovje. »Vzel bi jo bil s sabo. Kaj se izgovarjaš na čas! Nikoli se ti ne sme muditi toliko, da ne bi mogel izgubiti tiste minute,« mu je očitala vest,
»Pa se mi mudi, res se mi mudi!« je Jure poskušal biti sam sebi dober advokat. »Ona pa ima čas in avtobus jo bo kmalu pobral ter jo zapeljal v mesto …«
»Kaj pa, če ga še ne bo tako hitro? Dandanes vozijo medkrajevni avtobusi zelo poredko. Posebno zdaj, v času šolskih počitnic. Čakala bo morda še dolgo. Niti sesti nima kam.«
»Ah, bo že. Saj je v utici klopca. In streho ima nad glavo.«
»Prepih, ne pa streho! In tista klopca je vsa umazana, otroci skačejo po njej, ko čakajo na avtobus.«
Jure je bil že kakšen kilometer oddaljen, a notranji glas mu ni dal miru. Zatežil mu je s takšno silo, da ni več pomišljal. Na prvem odcepu je vklopil smerokaz in na stranski cesti obrnil. Vrnil se je se do avtobusne postaje in odprl vrata.
»Kam pa ste namenjeni, mati Matejčeva? Vas lahko zapeljem?«
»Prosim,« je bila presenečena ženica. »O, vas pa poznam. Saj ste …«
»Seveda sem,« se je zasmejal Jure. »Prav ste uganili. Kakšne opravke imate?«
»K zdravniku moram, napotnico imam za laboratorij. Kri mi bodo vzeli. Zdaj na stara leta, a ne? Zdaj nam jemljejo kri, ko jo imamo samo še za vzorec.«
Jure se je zasmejal. Matejčkova pa se je razgovorila in je žuborela kot potoček. Poznalo se je, da živi sama in je lačna pogovora z ljudmi.
»Kako ste prijazni, da ste ustavili. A veste, mladi danes ponavadi peljejo kar mimo in pogledajo proč. Saj niti ne vem, če vozi kak avtobus. Pa noge me tako bolijo, da vam ne morem povedati …«
»Vem, zato sem vam ustavil,« je Jure pral svojo grešno dušo.
»Vi ste pa res dobri … Potem moram še na občino, na upravno enoto. Veste, izgubila sem osebno, pa si moram naročiti novo. Saj ne vem, kam sem jo založila. Vedno sem jo imela v torbici. Prebrskala sem torbico, ni je. Tudi posteljo sem premetala in nočno omarico, res ne vem. Ukradel pa mi je vendar ni nihče. Sicer pa dandanes človek res ne ve …«
»Ko si boste dali napraviti drugo, boste gotovo našli staro,« se je pošalil Jure.
»Kajneda? Ja, tudi to je mogoče, čisto mogoče.«
Med tem pogovorom, bolje rečeno samogovorom matere Matejčeve, sta prispela v mesto. Stara ženica ni vedela, kako bi se zahvalila. Končno se je z Juretovo pomočjo izpletla iz varnostnega pasu in izstopila iz avta. »No, pa sem tukaj. O, kako sem vam hvaležna. Koliko sem dolžna? Res, povejte …«
»Nič, nič … Bilo mi je spotoma.« Komaj se je ubranil.
»No, potem pa srečno vožnjo in še enkrat hvala.«
Jure je prikimal in odpeljal naprej. Podoba stare ženice je ostajala za njim in v njegovem srcu. Vedel je, da bo dan, ki ga je tako začel, sončen in srečen.

TACER, Aleš. Ognjišče (2015) 7, str. 50

Ded je ves sključen sedel na pručki pred hišo.
Rada sem ga imela in še ga imam rada, kako tudi ne, saj je on vedno imel še stokrat bolj! Vem, da me je imel od vseh vnukinj in vnukov najrajši. To pa vem zato, ker brez mene ni šel nikamor. Čakal me je, da sem pojedla kosilo, in sva šla. Čakal me je, da sem prišla iz šole, in sva šla. Čakal me je, da sem pritekla iz trgovine, in sva šla.
Šla sva v vinograd: on je nesel šapo, jaz pa v cajnici malico za oba. Zanj tudi pol litra belega, domačega. Vode pa nisva nesla od doma, saj sva se ustavila ob Katenčku, izviru hladne studenčnice. Tam sva sedla, nalila vode v steklenico, naredila požirek in klepetala. Prisluhnila sva ptičjemu petju, šelestenju dreves in vsem glasovom narave. Spet naredila požirek – vodo sva zajemala v dlani in opazovala sem mehurčke, ki so nastajali na gladini, ko je voda curljala skozi prste. Ded je odganjal muhe in z očmi božal čebele, ki so se pasla po cvetovih rastlin ob potoku. Potem si je zadal motiko na ramo in sva šla naprej. Bil je že malo zadihan, ko sva se za hip ustavila pri svetem znamenju ob robu sosedovega vinograda. Glasno sva se pokrižala, ded je vedno dodal kakšen vzklik v čast Materi Božji. Nikoli mi ni bilo dolgčas na tej poti.
Ded je znal pripovedovati tako zanimivo, da bi ga poslušala noč in dan. Spominjam se, da sem bila večkrat kregana, ker sem pozabila narediti, kar sta mi naročila mama in tata, ker sem ga tako zamaknjeno poslušala. Včasih jih je slišal tudi ded! Pa si tega ni gnal k srcu. Nasmehnil se mi je in me vzel v varstvo kot koklja piščeta. Vedno je bil moj ščit, jaz pa sem bila leta in leta njegova senca.
Opazovala sem ga, ko je delal. Vedno je imel priprta usta in ob najmanjšem naporu je rahlo potisnil jezik iz ust, kot da bi si tudi z njim pomagal pri delu. Vedno je kaj počel in vsega se je lotil. Treba je bilo narediti lestev. Zakaj pa ne? Zakrpati streho nad hramom, nasaditi motiko, vile. Treba je bilo iz vrbovih šib splesti nahrbtni koš, oplesti flaškon in še marsikaj drugega. Tudi na vrtu je bil pravi mojster. Več let je delal ‘na mandriji’, kot je pravil, na Sardiniji. Tam so sejali cele njive radiča, solate, korenja, peteršilja. “Od vidga do vidga,” je pravil, je bil na njivi. Na svežem zraku. Zvečer pa utrujen za umret. To svoje znanje, izkušnje je prenesel na svoj domači vrt ter na svoja sinova in hčerko. Tako je ljubezen do zemlje prehajala iz roda v rod.
Najbolj pa je moj ded užival pri delu s čebelami. Naravnost oboževal jih je. O njih mi je pripovedoval s takšnim spoštovanjem kot o ničemer drugem. “Čebelice umrejo, ne poginejo,” je govoril. “Kapo dol pred njimi, neutrudno delajo cele dneve, dan za dnem.” Ko je rekel ‘kapo dol’, je res snel z glave baretko, od katere se je ločil samo med spanjem. Za svoj prvi panj je sam ulovil čebelji roj v škatlo od čevljev, ko je bil star dvanajst let. Od takrat je bil stalno povezan s čebelami. Številni čebelarji so poznali mojega deda, spraševali so ga nasvete. Vabili so ga na svoja srečanja. Svoje izkušnje jim je z veseljem posredoval.
Najraje pa se je ukvarjal s svojimi ljubljenkami. Na glavo si je poveznil čebelarski klobuk s tančico, si nataknil rokavice in stopil v čebelnjak. Tam je pregledoval satovje in se pri tem pogovarjal s čebelami, ki so mirno letale okoli njega.
Hvaležno so mu vračale njegovo ljubezen in skrb. S svojim medom so skrbele tudi za naše zdravje. Ded je bil vesel, da sem rada imela med. Jedla sem ga z maslom namazanega na kruhu, raztopljenega v čaju ali mleku.
Pred čebelnjakom na vrtu je naredil lesno klopco. Na njej sva z dedom presedela veliko ur. Ob takih prilikah je včasih pokadil pipo tobaka. Počasi je vzel iz žepa pipo, iz drugega zavitek tobaka in počasi, počasi, s posebnim užitkom pipo natlačil, jo prižgal in molče vlekel. Kadil je samo na tisti klopci pred čebelnjakom, v moji družbi in v družbi svojih čebel. Bila sem srečna, saj sem čutila, da so ti lepi trenutki posvečeni tistim, ki jih ima najraje. Tudi ded je bil srečen. Zgodilo se je, da smo morali čebelnjak preseliti na bolj oddaljeno njivo in sicer zato, ker je bil sosedov fantiček alergičen na čebelji pik. Nekega dne ga je pri igri z drugimi otroki pičila čebela, ga je tako prizadelo, da so morali takoj poiskati zdravniško pomoč. Ded je fantiča še tisto popoldne obiskal, ga potolažil in se mu opravičeval. Malo za šalo, malo zares je zatrjeval, da tista čebela, ki ga je pičila, gotovo ni bila njegova, kajti njegove so lepo vzgojene. Ko so čebele zvečer zaspale, mu je sin pomagal seliti čebelnjak malo proč od hiš.
Tudi v novem okolju so se čebele dobro počutile, ded je bil zadovoljen. Tisto leto so nanosile veliko medu, tako da je ded z njim razveselil tudi bolj oddaljene sorodnike. Tako mu je narekovalo srce. Ponosna sem bila na svojega deda.
Zdaj je ded opešal. Sedi na pručki pred hišo in tiho razmišlja. Njegov čebelnjak je osamel, panji so prazni. Na bližnji cvetoči lipi brenčijo čebele, a nobena ni od njegovih. Ded je dvignil glavo in s pogledom božal svoje drobne prijateljice. V njegovem srcu nikoli ni zamrla ljubezen do njih, kakor ne bo nikoli zamrla moja ljubezen do njega, mojega zlatega deda.
BIZJAK, Pavlina (zgodbe) Ognjišče 2015, 8, str 50-51