Grobarjev sin
Mirko je bil za tiste čase povsem običajen šolar, le nekoliko prevelik za četrti razred osnovne šole, kolikor jih je uspel narediti v osmih letih. Pa to ni nikogar motilo, vsaj toliko ne, da bi se ga zaradi tega izogibali. Mnoge pa je motilo, da je bil grobarjev sin. Tako je imela učiteljica kar nekaj težav, da mu je našla par v šolski klopi v tistem četrtem razredu, kjer sem ga dohitel. Rezika, ki je bila skoraj njegovih let, je celo trdila, da je na njegovih zavihanih nekoliko blatnih hlačnicah videla košček človeške kosti s pokopališča in po glavnem odmoru kričaje zbežala iz njune skupne šolske klopi in se potem spredaj pri tabli hlipajoč oklenila roke učiteljice Eme. Učiteljica jo je poskušala pomiriti in jo je predčasno poslala domov. Potem se je posvetila še Mirku, a na njegovih hlačnicah ni našla ničesar razen sledov ilovice, po kateri je hodil na poti v šolo. Učiteljica je, vsa nejevoljna, tudi nas poslala predčasno domov in tako sta nam odpadli dve uri risanja. Naročila pa nam je, naj doma narišemo nekaj o tem, kar smo doživeli danes ali še bomo, in se nam bo najbolj vtisnilo v spomin.
Tisti dan je po šolskem pouku bil na urniku še verouk. Bili smo v zadregi, kaj početi s to debelo uro do predvidenega začetka verouka – ali kar odfrleti po svoje in domov. Na srečo se od nekod s kolesom pripeljal kaplan Friderik in nas povprašal, zakaj smo tokrat tako zgodnji. Povedali smo, zakaj. Povabil nas je v zakristijo, da kar začnemo z veroukom, in še vabeče pomahal onim, ki so se že oddaljevali.
Zamišljen in malo drugače kot običajno, je kaplan začel tisto uro verouka in nam skušal približati resnico, da smo tudi v drugačnosti ustvarjeni po božji podobi in kako je vsako delo spoštovanja vredno. Vprašal nas je tudi, kaj bi želeli postati, ko odrastemo. Bogata mavrica želja je zažarela nad nami in gospod kaplan je spodbudno prikimaval in nas na koncu presenetil še z vprašanjem: »Kaj pa grobar – bi želel kdo biti?«
Vsi smo poniknili v tišino, kaplan pa: »Mrtve spoštljivo pokopati je častno in veliko delo in se nam ga ni treba sramovati …« Spet tišina in potem so se kaplanove oči ustavile na Mirku in ga pobožale z vprašanjem: »Kaj pa ti, Mirko, bi morda ti?«
Nekaj hipov grobne tišine, potem pa je Mirko s tresočim glasom le odgovoril: »Ne, ne vem … morda pa bi …«
Verouk smo končali s kaplanovim branjem starozaveznega pisatelja modrega Siraha: »Na veke ostane njih spomin / in njih slava ne ugasne. / Njihova trupla so bila v miru pokopana, / a njih ime živi od roda do roda.«
Naslednje jutro je Rozika prišla v šolo skupaj z mamo in izraz na njunih obrazih ni bil prav nič usklajen z jesenskimi barvami, obsijanimi s soncem. Odšli smo v razred in prav kmalu sta prišli še Rozika in učiteljica Ema, kot v pozdrav pa nam je med vrati pokimal upravitelj šole.
Učiteljica nam je takoj po pozdravu razložila, kako je razmišljala in se odločila, da nas bo nekoliko premestila, da bomo drug drugemu lažje pomagali in drug drugega lažje prenašali. Slišalo se je premikanje in v zraku je bilo neizgovorjeno vprašanje: »Koga bo presedla k Mirku v zadnjo klop?«
»Jožek, ti pa k Mirku!« Vse sedem Jožekov v razredu se nas je spogledalo, a učiteljičine oči so se ustavile prav na meni. Še nikoli prej nisem sedel v zadnji klopi in tako sem se prej spoprijateljil z Mirkom kot s tem novim zornim kotom.
Mirko me je včasih, ko je njegov oče kopal jame tistem trdem snežniškem bregu in pokopališču, povabil poleg in ob tem sem spoznaval, kakšen nič ostane od človeka, ki je morda nekoč bil ugleden in vpliven ter so se ga mnogi nekoč celo bali. Najbolj srhljiv trenutek pa sem doživel, ko sva njegovega očeta našla globoko v jami in je v roki držal in obračal lobanjo s kovaškim žebljem v tilniku.
»Poznal sem ga, nesrečnika, bil je vaški posebnež in veseljak, ki nikomur ni storil nič žalega, a je vseeno bil nekaterim v napoto … ja, ja, tudi smrt in grob vedno in za vedno vsega ne skrijeta,« je prizadeto modroval.
Oče je Mirka poslal na milico, jaz sem jo ucvrl s pokopališča, kolikor so me noge nesle. Kriminalisti pa so odkrili, kdo je nesrečnika podrl na tla in mu s hrbtne strani zabil v glavo smrtonosni žebelj, ter kdo je pomagal prikrivati zločin. Nobenega ni bilo več na tej strani življenja in tudi kamen na njunih grobovih je v nekaj letih prerasla trava.
Ne spomnim se, koliko sošolk in sošolcev je takrat za domačo nalogo narisala tisto risbo: kaj se mi je danes vtisnilo v spomin. Jaz je nisem. Svoj, več kot pol stoletja star dolg, izrisujem in izpisujem zdaj.
RADUHA, Jože. Ognjišče (2015) 11, str. 72
Fotografija malega Davida v materinem naročju in z dudo v ustih je obšla svet in postala nekakšen simbol sinode o družini (4. do 25. oktobra 2015), ki oktobra poteka v Vatikanu. Pred začetkom zasedanj se je družina sešla s papežem Frančiškom, ki je blagoslovil malega Davida. »Komaj ga je zagledal, je papežev obraz zasijal od veselja,« je dejala Davidova mama, Patrizia, ki z možem Massimom že enajst let misijonari. Oba sta člana neokatehumenske skupnosti, povabilo na sinodo pa sta prejela na nizozemski naslov, kjer delujeta kot družinska misijonarja. Mali David je dvanajsti otrok zakoncev, ki sta doma iz Rima. Po maminih besedah je David prvi dan na sinodi odlično prestal, saj je samo enkrat zajokal, med popoldanskim zasedanjem pa je mirno spal.
Album, na katerem so posnete pridige papeža Frančiška ob spremljavi rock glasbe, ki so jo skomponirali italijanski rock glasbeniki, bo kmalu objavljen na iTunesu. Album nastaja s podporo in s spremljanjem Svetega sedeža. Glavni producent in umetniški vodja je Gulio Neroni, ki je že bil angažiran v podobnih projektih. Gre za posnetke pridig sv. Janeza Pavla II. in Benedikta XVI. V tem primeru je glasba predstavljala dela znanih avtorjev klasične glasbe. Tokrat pa se je Neroni odločil za sodobno obliko in povabil k sodelovanju italijanskega glasbenika Toniya Pagliuca, vodja glasbene skupine Le Orme, ki je bila v sedemdesetih letih v Italiji zelo popularna kot predhodnica progresivnega rocka. Pagluca je še dejal, kako je to povabilo sprejel z navdušenjem in da je zanj predstavljalo umetniški izziv. Objavljen je že singl, ki nam lahko pokaže, kaj lahko pričakujemo. Gre za pesem Wake Up! Go! Go! Forward! (Zbudi se! Pojdi! Pojdi! Naprej!), ki vsebuje tudi papeževo pridigo v angleščini, izrečeno med njegovim obiskom Južne Koreje.
15. 10. 2015 je v športni dvorani Zavoda sv. Stanislava potekala vsakoletna prireditev Ritem srca. Znova se je pokazalo, da so Slovenci, ki jim je blizu duhovna ritmična glasba, lačni takšnih dogodkov. O tem sta pričala polna dvorana in vzdušje skozi celi dve uri prireditvenega programa.
Litanija je grška beseda in pomeni prošnja. Od vseh litanij, ki jih molimo pri javnih in zasebnih ljudskih pobožnostih, so najstarejše prav litanije vseh svetnikov. Razvile so se iz starih molitev na začetku maše: mašnik je molil prošnje, verniki pa so odgovarjali “usmili se nas” ali “prosimo te, usliši nas”. Prvi del litanij z imeni svetnikov se je razvil kasneje. Sedanje litanije niso bistveno drugačne od tistih, ki so ti ostale spominu. Število svetnikov je ostalo skoraj enako, nekatere, ki so bili manj znani, so izločili, dodali pa so nekaj novejših. Razporejeni so po ‘kategorijah’: očaki in preroki, apostoli in učenci, mučenci, škofje in učitelji, duhovniki in redovniki, laiki; na koncu sta dve skupini ‘klicev’. Litanije vseh svetnikov se molijo tudi pri krstnem bogoslužju na velikonočno vigilijo in pri nekaterih obrednih mašah. (sč)
Mož je trpel neznosne bolečine. Priklenjen je bil na posteljo in se komaj premikal. Vedel je, da ima raka, a misel na smrt je odganjal. Bal se je umreti, rešitve pa ni bilo. Tisto, česar se je najbolj bal, je bilo vedno bliže. Od bolečin in iz strahu je že tri dni in tri noči neprestano vpil. Bilo je grozljivo za ženo in sina, ki sta ga morala poslušati, a mu nista mogla pomagati. Po treh dneh se je možu zdelo, da je padel v brezno. Utihnil je in se vprašal, kaj se je pravzaprav zgodilo. V obupu je tolkel z rokami okrog sebe in njegova roka je zadela ob sinovo glavo. Ta je zagrabil očetovo roko in jo stisnil k sebi. V tem trenutku je umirajoči pogledal sina in objokano ženo. Postalo mu je žal, da jima povzroča tolikšno bolečino. Rad bi jima povedal, da mu je žal, toda ni mogel spraviti glasu iz grla. Naenkrat se je umiril. Preplavilo ga je spoznanje: ko bom umrl, jima bo nekoliko laže, ker nista mirna! Ob tem spoznanju mu je odleglo. V svojem trpljenju je odkril vsaj nekoliko smisla. Bolečina se mu je zazdela znosna, strah pred smrtjo pa je popustil. Smrt ni imela več moči nad njim. Čez dve uri je mirno izdihnil.
Sredi novembra so pogani našega podnebnega pasu obhajali nekak praznik v zahvalo za letino. Ko so sprejeli krščanstvo, razlaga narodopisec dr. Niko Kuret, se je to praznovanje ohranilo, le da so mu dali novo vsebino in ga povezali sv. Martinom († 397), ki je bil nadvse priljubljen in češčen svetnik. Njegov god je bil v zgodnjem srednjem veku začetek adventnega postnega časa, spokorna priprava na božič, kakor je štiridesetdanski post priprava na veliko noč. Adventnega posta vesoljna Cerkev nikoli ni ukazovala, zato se je pozneje umaknil novemu pojmovanju adventa. Kot Cerkev o pustu, na pragu strogega postnega časa, dovoli tudi obilne pojedine, tako je bilo tudi z godom sv. Martina na pragu adventnega posta. Tega posta ni več, gostije pa so ostale, torej je Martinovo res nekak jesenski pust. (sč)
Nekega zdravnika je obiskal prijatelj – tudi zdravnik, ki mu je pred kratkim umrla žena. Njena smrt ga je tako prizadela, da sploh ni zmogel več živeti. Prišel je k svojemu kolegu, da bi ga vprašal za svet. Ta mu je rekel:
Velikokrat se v mislih mudim pri njem in se sprašujem: »Kje si, stric? Ali si vedel, da je eden tvojih bratov umrl v taborišču, ker ga je izdalo zdravje; da je najstarejši, ki se je že vračal s Koroške, k sreči slišal besede, da jih peljejo na morišče, in jim verjel ter še pravi čas pobegnil z vlaka in si tako rešil življenje. V tujini je preživljal preostala leta in dočakal več kot osemdeset let? Tudi tvoj oče si ni upal domov in se je šele več let po vojni vrnil k svoji družini. In vse bi se lahko umirilo, če ne bi ves čas viselo v zraku vprašanje, kje si ti.
Krščanstvo, in tudi druga razodeta verstva, pa zelo poudarja neuničljivost človeka kot posameznika in človeške osebnosti in zato kristjani v svoji veroizpovedi, ki je skupna vsem trem velikim in zgodovinskim krščanskim skupnostim (katoliški, pravoslavni in protestantski), izpovedujemo vero v ‘občestvo svetih’.