Anton Vodnik
* 28. maj 1901, Podutik, † 2. oktober 1965, Ljubljana
»Ljubezen je najnežnejša in najbolj magična govorica Tvoje pesmi, z njo vedno silneje koprniš po skrivnostni združitvi s središčem sveta. Kdor pozna kronologijo Tvojih pesmi, ve, kako se v njih ljubezen in smrt družno bližata druga drugi, kako Ti je še za zdravega življenja postala smrt dobra prijateljica in kako ti je narekovala najelementarnejšo poetičnost, ki je nihče med nami ne premore … Eden največjih sodobnih katoliških teologov, Karl Rahner, pravi v svoji knjigi o smrti, da človekova duša tisti hip, ko zapusti telo, stopi v novo razmerje do vse snovi, kajti razširi se na vse vesolje in postane vsenavzoča v snovni resničnosti, da se tako pripravi na vstajenje in poveličanje. Ti, ljubi Tone, si bil kristjan, ki je znal umirati s telesom in pesmijo, na smrt in poveličanje snovi si se pripravljal s sublimiranimi procesi svojega duha in telesa.« Tako je ob odprtem grobu v ljubljanskih Dravljah Edvard Kocbek nagovoril 2. oktobra 1965 umrlega pesnika Antona Vodnika, v čigar poeziji se prepletata ljubezen in smrt.
SIN KAMNOSEŠKEGA DELAVCA – UMETNOSTNI ZGODOVINAR
Družina Antona Vodnika, kamnoseškega delavca, po rodu iz Poljanske doline, in Marije Tršan iz mizarske družine iz Podutika, je imela pet otrok: štiri sinove in eno hčer. Anton se je rodil 28. maja 1901, mlajši brat France (1903–1986) je bil pesnik, esejist in prevajalec. Po materini strani sta bila brata Vodnik bratranca slikarja Staneta Kregarja. Anton je končal pet razredov ljudske šole v Šentvidu, leta 1912 se je vpisal na klasično gimnazijo v Škofovih zavodih v tem kraju in kmalu se je začel oglašati s svojimi pesmimi, najprej v rokopisnem listu za nižješolce, ki ga je tudi urejal, potem pa v Domačih vajah, glasilu višješolcev. Sodeloval je v literarnem krožku, ki ga je vodil profesor slovenščine dr. Anton Breznik, pomemben slavist. Po maturi je študiral umetnostno zgodovino na filozofski fakulteti nove ljubljanske univerze. Ves čas študija je bil njegov glavni profesor Izidor Cankar. Pod njegovim mentorstvom je leta 1927 doktoriral z disertacijo o baročnem kiparju Francescu Robbu. 
Istega leta se je v frančiškanski cerkvi pri Tromostovju poročil z Doro Pegam iz Škofje Loke, ki je končala študij pedagogike in germanistike. Rodila se jima je hčerka Marija (Marjanca). Anton je pogosto menjal zaposlitve, dalj časa je bil urednik, lektor in korektor pri Katoliškem tiskovnem društvu. Leta 1938 ga je Finžgar zaposlil kot urednika pri Mohorjevi družbi. Med vojno je predaval umetnostno zgodovino na Akademiji za glasbo. Po vojni je dobil službo pri Državni založbi Slovenije. Leta 1964 je bil predlagan za Prešernovo nagrado, toda zaradi njegove religioznosti in druženja s Kocbekom je bil predlog zavrnjen, kar je bolnega Vodnika zalo prizadelo. Zaradi srčne embolije je 2. oktobra 1965 umrl. Sveto popotnico mu je podelil p. Roman Tominec, pogreb na draveljski božji njivi pa je vodil stolni dekan Jakob Šolar.
PRVI DVE PESNIŠKI ZBIRKI JE SAM PRODAJAL
Anton Vodnik je najpomembnejši pesnik religioznega ekspresionizma v slovenski književnosti. Predajal se je vzneseni izpovedi sveta, ki je poduhovljen, v pesmi je prelil svoje doživljanje narave in odnosov med ljudmi. Te značilne poteze njegovega pesniškega ustvarjanja razodevajo tudi naslovi njegovih pesniških zbirk. Kot študent je leta 1922 v samozaložbi izdal svojo prvo zbirko Žalostne roke, in sicer tako, da je vzel posojilo pri radovljiškem lesnem trgovcu Antonu Resmanu. Ta mu je dolg mecensko odpisal, zato je Vodnik z denarjem, namenjenim vračilu, leta 1923 izdal drugo pesniško zbirko Vigilije. Obe zbirki je sam prodajal tako, da je hodil od vrat do vrat. Tik pred vojno (1941) je izšla njegova tretja pesniška zbirka Skozi vrtove. Vanjo je vključil pesmi iz prvih dveh zbirk ter jim dodal nov ciklus ‘Pogovor s smrtjo’. Za njim je postavil skupino pesmi, ki je dala zbirki naslov. V njih je odkrival ljubezen, ki ga je zdaj vezala z zakonsko ženo. 
V zbirki Srebrni rog (1948) je pesmi iz prejšnjih zbirk temeljito predelal. V odi ‘Srebrni rog’ je zbral verske izpovedi. Na koncu so elegije, posvečene junakom in žrtvam vojne. V antologijsko knjigo Zlati krogi (1952) je Anton Vodnik vnesel pesmi iz vseh dotedanjih zbirk. Zbirki Glas tišine (1959) je dala ime sklepna meditacija, v kateri poezijo poimenuje ‘glas tišine’. Bil je prepričan, da se mu je šele med pripravljanjem te knjige odkrila skrivnost pesniškega ustvarjanja. Svoje edinstveno in skladno pesniško ustvarjanje je Anton Vodnik leto dni pred smrtjo zbirko ‘izbranih pesmi’ Sončni mlini (1964), ki jo je uredil po istih načelih kot prejšnje svoje antologije.
PESNIK NADNARAVNEGA SVETA IN ANGELOV
Pesnik Anton Vodnik je odraščal v krščanski družini. Iz otroških let je ponesel v življenje spomin blaženih verskih doživetij v verni družini. To se je utrjevalo v šentviškem zavodu, kjer je imela njegova duša (in domišljija) obilo hrane v bogoslužnih obredih in besedilih. V njegovi poeziji se čuti hrepenenje po onostranstvu, svetu, ki je s svojim čistim, blaženim življenjem duš med brati, svati, angelskimi zbori, pri Mariji, v zaupnem božjem naročju, edino pravi, ta, ki smo sedaj vanj postavljeni, pa je le prehoden.
Pri pesniku Antonu Vodniku se je treba poglobiti v njegov jezik, v ritem in predvsem bogastvo njegovih podob. Vseh svojih doživljanj ne opisuje v vsakdanji govorici, ampak v svojem pesniškem jeziku, v metaforah, v podobah. Svoje prispodobe išče v Svetem pismu, v bogoslužnih besedilih. V svojih pesmih se pogosto pogovarja s smrtjo, a zanj smrt ni samo pesniška podoba, ampak zavest njene trajne navzočnosti, zavest o skriti nasprotni strani človekovega življenja.
Pozornost patra Vladimira Truhlarja, uglednega profesorja duhovnosti na papeški univerzi Gregoriana v Rimu, so pritegnili angeli v poeziji Antona Vodnika. V svoji knjigi Doživljanje Absolutnega v slovenskem leposlovju (Ljubljana-Dravlje 1977) temu posveča poglavje ‘Angeli v liriki Antona Vodnika’. Angel je veter, druga značilnost angelov je svetlobno sijanje, njihov bivanjski prostor so ‘ure blestenja’. V Vodnikovi religiozni pesmi angeli ne ostajajo na robu … saj so po svojem poklicu poslani v ta svet, da mu svetijo, ga rešujejo. S tem samim pa ga že hkrati vsega prevejajo s svojo duhovnostjo in prozornostjo, vse v njem presvetljujejo, milijo, iztanjšujejo.
Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2015) 10, str. 48.
Star sem petinštirideset let (objava leta 2015 – op. ur.). Krščen sem bil kmalu po rojstvu, prejel sem tudi vse preostale zakramente, ki mi pripadajo glede na leta, stan in zdravstveno stanje… tako da lahko katerikoli cerkveni ali državni birokrat pride do zaključka, da sem vernik vse svoje življenje.
Mlade v Stični je letos pričakalo geslo »Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali« (Mt 5,8). S tem blagrom je papež Frančišek v poslanici mladim sporočil: “Dragi mladi, ta blagor od blizu zadeva vaše bivanje in je zagotovilo vaše sreče. Zato še enkrat ponavljam: bodite pogumni biti srečni!”
Mladi, katerih se je zbralo skoraj 8000 tisoč, so skozi ves dan preko pripravljenega programa, ki je vključeval delavnice, adoracijo, različne animacijske programe, nogometni turnir, spoved, prepevanje ali likovno ustvarjanje, mašo in zaključno praznovanje spoznavali, na kako različne načine lahko sledijo poti k sreči. Tudi nadškof Stanislav Zore je v pridigi med mašo mladim dejal, da “Če je naše srce čisto, je ta pogled jasnejši in Bogu smo tako bližje. Bolj smo mirni in lažje plujemo po morju našega življenja.” Tudi na naši delavnici smo ugotavljali skupaj z mladimi, kako hitro postanemo zagrenjeni in spregledamo božje usmiljenje, preslišimo njegov klic.
Zato je bilo še toliko lepše slišati nadškofovo pojasnilo, ki naj bo naše vodilo tudi za naprej: “Kje si, sprašuje Bog mene samega, a ne zato, da bi me obsodil, ne zato, da bi mi očital to, kar sem naredil. Kje si, me sprašuje zaradi tega, da bi jaz spoznal, da sem še vedno ljubljen, da sem še vedno njegov.”
Med opravili domačega gospodinjstva je kuhanje gotovo najbolj važno v vsakdanjem življenju. Naj ima gospodinja še teko lepe lastnosti, naj bo še tako prijazna, ustrežljiva in potrpežljiva, je družine vendarle ne bo vzljubila in tudi ne bo našla pri hiši zadovoljstva, če ne bo znala dobro kuhati, če bo postavljala na mizo skoraj venomer eno in isto jed, v petek in svetek, in še to neokusno pripravljeno, nesoljeno, preslano, zasmojeno, na pol kuhano, preredko ali pregosto itd. Posebno slabo pa je pri hiši, kjer se gospodinji skoraj nikoli ne posreči peka. – Kuhanje je nadvse važno opravilo za vsako družino, zato se mu morajo priučiti ne le kuharice, ki si s tem služijo kruh, marveč tudi gospodinje na deželi. Prav bi bilo, da bi si vsaka nevesta med drugimi potrebščinami oskrbela tudi knjigo Kuharica. Po njej se bo z dobro voljo temeljito priučila kuhanju.« Tako nas nagovarja Felicita Kalinšek, redovnica, šolska sestra, v kratkem predgovoru Slovenske kuharice, najbolj znane najbolj razširjene slovenske kuharske knjige. ‘Pozabljeno’ sestro Felicito predstavljamo ob 150-letnici rojstva.
Tudi Nika se je obrnila k svoji sosedi: »Stična me vsako leto znova prevzame. Tako močno, tako božansko se počutim med to množico!« Sestra ji je sproščeno prikimala, Nika pa je rekla: »Mislila sem, da letos ne bom šla, pa nisem vzdržala. Morala sem priti! Pridete tudi vi vsako leto?«
Papež Frančišek je v nedeljo, 26. julija po molitvi Angelovega češčenja dejal: »Danes se začenja zbiranje prijav za 31. Svetovni dan mladih, ki bo prihodnje leto na Poljskem. Jaz sam sem hotel odpreti zbiranje prijav in zato sem povabil fanta in dekle, da se preko elektronske naprave prijavim kot romar.« Papež se je zatem dotaknil elektronske naprave in se s tem kot prvi prijavil za SDM v Krakovu. S tem se je začelo zbiranje prijav za ta svetovni dogodek mladih. »Ker bomo SDM obhajali med letom Usmiljenja, bo to v nekem smislu jubilej mladih, ki so poklicani razmišljati o temi ‘Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli’ (Mt 5,7). Vabim mlade z vsega sveta, da bi živeli to romanje bodisi tako, da pridete v Krakov, bodisi da se tega trenutka milosti udeležite po vaših skupnostih.« (br)
»Sedite, pater,« je rekla Vesna brez topline v glasu in mu pokazala na bambusovo garnituro na terasi s pogledom na morje, katerega modrina se je bleščala v dopoldanskem soncu.
V drugi polovici avgusta Slovenska karitas v sodelovanju z revijo Ognjišče začenja vsakoletno dobrodelno akcijo Za srce Afrike. Zbrana sredstva so namenjena predvsem pomoči najrevnejšim otrokom v Afriki. Slovenska karitas podpira razvojne in humanitarne projekte s področja oskrbe z vodo in hrano, zdravstva in šolstva. Dosedanja pomoč iz Slovenije lajša življenje že prek 250.000 ljudem v srcu Afrike. V zadnjih devetih letih je bilo s pomočjo darovalcev Za srce Afrike pa tudi drugih ustanov zgrajenih ali obnovljenih in opremljenih 5 šol in vrtec, 3 zdravstveni centri in 2 porodnišnici, gradnja 8 večjih vodnjakov, podprto je bilo tudi delovanje centrov za podhranjene z nakupi hrane ter dodatno usposabljanje zdravstvenega kadra in zdravstveno vzgojo prebivalstva. V vsa dela pri projektih so vedno vključeni domačini, ki na ta način dobijo tudi priložnost za delo in preživetje svojih družin.
S pomočjo zbranih sredstev smo lani pomagali: Kasungu v Malaviju je bil v sodelovanju z misijonarjem p. Lojzetom Podgrajškom v okviru novozgrajenega srednješolskega centra za izobraževanje revne mladine podprt nakup 110 pogradov za opremo internata za dekleta iz oddaljenih krajev. V Kigaliju v Ruandi je bilo za potrebe nove osnovne šole (250 otrok) kupljeno še manjkajoče šolsko pohištvo za 3 razrede ter podprta ureditev šolskega igrišča. V Mukungu v Ruandi, kjer deluje misijonarka s. Vesna Hiti, je bil podprt nakup nujno potrebnega 300 litrskega kotla za prekuhavanje perila ter sončnih celic za primerno oskrbo hospitaliziranih bolnikov. Sestra Vesna dodaja, da jim sedaj ponoči ni več potrebno zdraviti bolnike ob baterijah in petrolejkah. V Ruzu v Burundiju pa je Karitas v sodelovanju s sestro Anko Burger za potrebe v zdravstvenem centru podprla nakup potrebnega osnovnega materiala ter celoletno plačilo za delo 6-ih lokalnih zdravstvenih delavcev. V Ampitafa na Madagaskarju smo v okviru zdravstvenega centra podprli obnovo porodnišničnih prostorov. Omogočen je bil tudi nakup preko 8 ton riža za dnevni obrok 238 osnovnošolcev, med katerimi jih veliko prihaja iz več kot uro hoda oddaljenih krajev. »Za mnoge otroke je bil to edini dnevni obrok,« je povedal misijonar Janez Krmelj, ki tam deluje.
Posebno pozornost pa je Karitas, glede na velike potrebe, tudi letos namenila pomoči podhranjenim otrokom. V Safi v Centralnoafriški republiki smo nadaljevali s podporo pri nakupu mleka, riža in druge hrane, bogate z beljakovinam. V sodelovanju s sestro Bogdano Kavčič smo podprli tudi nakup hrane za podhranjene otroke, ki jim pomagajo v okviru zdravstvenega centra Rwisabiju v Burundiju, kjer je zaradi velike revščine več kot 50 % vseh otrok podhranjenih. Sestra Bogdana Kavčič je dejala: »Ko bi vi vedeli, kolikokrat so bila s pomočjo iz Slovenije rešena življenja, vaša pomoč vedno pride v pravem času … Vedno sem ganjena, ko samo potrkam, pa se že odprejo vrata src ljudi v Sloveniji. Neizmerno sem vsem hvaležna.« Več informacij v položnici, priloženi k reviji Ognjišče ali na 
»Dragi mladi, ne bojte se poroke: Kristus s svojo milostjo spremlja zakonce, ki ostanejo združeni z Njim.« Tako se je glasil tvit papeža Frančiška 29. julija 2015. Njegovemu računu na twitterju (@pontifex) danes sledi že preko 22 milijonov ljudi po celem svetu.