Sem redna bralka Ognjišča in sem zelo vesela, ko ga dobim in ga lahko začnem spet prebirati.

Imam problem in upam, da mi boste lahko pomagali. Imam fanta (22 let, skupaj sva tri leta in pol), ki ne prihaja iz verne družine. Ko je bil otrok, je hodil vsako nedeljo k maši in še več, zato je dobil odpor do cerkve. Jaz in moja družina pa smo verni in gremo vsako nedeljo k maši. Prve mesece, ko sva bila skupaj, sem mu še rekla, naj gre z mano k maši, potem pa sem si rekla, da ne smeš nekoga siliti, če mu ni do tega. To je tudi sprejel, jaz pa z zelo težkim srcem. Ko sem prebirala Ognjišče (Kako sva se spoznala – letnik 2015), kjer ste opisovali pare – zlasti me je nagovorila zgodba Dragice in Luka –, kako so se spoznali itd., sem mu rekla, naj prebere članek in mi pove, kaj se mu zdi. Odgovoril mi je, da ne smeš vsemu verjeti, kaj piše tam, da novinarji še kaj dodajo. Jaz pa sem pričakovala, da bo rekel, lepo piše, tudi jaz se bom tako spremenil in te podpiral v veri, tudi midva bova delala vse skupaj …To me zelo prizadene, ker jaz rada delam skupaj, karkoli je. Ne vem, kako mu naj mu približam vero? Rekla sem mu, ko bo imel otroke, bo pa moral iti v cerkev, pa je samo pokimal. Res je, da se nekateri fantje, ko dobijo družino spremenijo, samo najbolj hudo je, ker jaz že zdaj trpim zaradi tega.
Že vnaprej hvala za odgovor!
Irma

Menim, da ste se zelo pravilno odločili, da ga ne boste več silili, da gre k maši. Odločitev je popolnoma pravilna, ker krščanska vera temelji na svobodni odločitvi in menim, da s ‘siljenjem’ pri odraslem dosežemo ravno nasproten učinek oz. še slabše, človek lahko dobi odpor … Zanimiv je stavek, ko ste zapisali, da je on to sprejel, vi pa z zelo težkim srcem; kar pomeni, da pravzaprav niste. Menim, da ste lahko pomirjeni, ker je vera nekaj najbolj intimnega in osebnega v življenju posameznika, kar pomeni da ga ni treba prepričevati z razumskimi in drugimi argumenti. Še nihče se ni spreobrnil na podlagi lepih zgodb in razumskih utemeljitev. Lahko sicer vodijo do tega, toda ključna je izkušnja. Podobno, kot bi koga želeli prepričati, da se naj zaljubi (po možnosti v točno določeno osebo) in bi mu dopovedovali, kako je to lepo, prisrčno, nekaj posebnega… Da bi utrdili svoja prepričanja, bi mu pa dali v branje še kakšno romantično zgodbo ali ljubezenski roman. Močno dvomim, da bi se kdo na podlagi tega zaljubil. Podobno je na področju vere, v veri se, podobno kot v ljubezni ali zaljubljenosti, znajdeš oz. ona najde tebe. Dokler nekdo ne doživi zaljubljenosti, mu ne bodo veliko pomagali še tako dodelani traktati in spisi o ljubezni. Ključna je izkušnja, doživetje. Zelo podobno je pri veri.

Seveda pa je prav, če se sproščeno pogovarjata oz. če vi začnete pogovor o veri, o Bogu, o tem kakšni so njegovi pogledi… Vendar morate biti zelo previdni in spoštljivi do njegovih prepričanj. Pri tem ne gre za to, kdo ima bolj prav, ampak da se zrelo pogovarjata o različnih pogledih, ki jih imata o veri. Kakor hitro v dialogu zavzamemo držo, da imamo mi prav, ne gre več za pristen dialog, ampak za prepričevanje drugega v svoj prav. Vera se ne kaže predvsem v razumskih prepričanjih, etičnih načelih in udeleževanju maše, ampak se kaže v vsakodnevnem življenju, v vsakodnevnih odločitvah in delovanju. V največji meri v medosebnih odnosih, ki so največji pokazatelj pristnosti duhovnega življenja posameznika. Razumska prepričanja in etična načela oz. moralno življenje so šele posledica verskega življenja in izkustva. Krščansko vero bi lahko poimenovali tudi vero ljubezni (1 Jn 4,7-21), kar pomeni da je za pristno krščansko vero potrebna izkušnja Božje ljubezni. Brez te izkušnje vera lahko postane zgolj neki formalizem, rutinsko obiskovanje svete maše in moralni nauk. Mogoče mu ob primerni priložnosti predlagate kakšno romanje za mlade, ki se ga lahko skupaj udeležita.

Vaša vloga je predvsem pasivno-aktivne narave, kar pomeni da mu lahko na posreden način vero približate – s svojim življenjem, delovanjem in odnosom do njega. Gotovo bo koristilo, če v svojo osebno molitev vključite tudi njega in celoten vajin odnos ter vajino prihodnost. Vendar se je treba zavedati, da je vera ‘stvar’ njegovega življenja in njegove odločitve. Priporočam, da se v tem obdobju predvsem osredotočita na vajin odnos in ga poglabljata z iskrenim pogovorom in, kot ste že sami omenili, s stvarmi, ki jih delata in doživljata skupaj. V skupno branje vama priporočam knjigo Resnica se začenja v dvoje (Michael L. Moeller).

Zapisali ste, da ste pričakovali da bo rekel, “lepo piše, tudi jaz se bom tako spremenil in te podpiral v veri …”. Pričakovanja so vedno nevarna, ker se nikoli ne izpolnijo v polnosti in potem smo razočarani in žalostni. Vprašanje je, če sploh imamo pravico pričakovati od drugih, da se morajo zaradi nas spremeniti… Predlagam, da daste svoja pričakovanja malo na stran in se osredotočite na vajine skupne točke, tam, kjer sta si najbolj edina in povezana. Na tem gradita vajin odnos in ga poglabljata. Tako kot vse na tem svetu, tudi vera in odnos potrebujeta svoj čas za zorenje. Včasih smo malo preveč neučakani in želimo rezultate takoj. Včasih moramo v življenju nekatere stvari odložiti, da dozorijo.

Iz srca Vama želim veliko veselja in globoke povezanosti!

KRISTOVIČ, Sebastjan (Pisma) Ognjišče 2015, 7, 74-76.

Dovolite mi, prosim, da vam zastavim nekaj vprašanj, na katera ne znam odgovoriti. Katoličani govorimo (verujemo), da je Bog ljubezen in da je vsakemu človeku dal svobodo (svobodno voljo). V vaši reviji sem si v okviru prebral o Kalvinu, ki je govoril, da je Bog že vnaprej določil ali se bo določena oseba zveličala ali ne.

Kar se tiče svobode (in s tem možnosti zveličanja) me zanima, zakaj je Bog začasno oslepil apostola Pavla (takrat še Savla), ko je padel s konja? Ali pa, zakaj je Jezus ‘določil’ Juda Iškariota, da ga bo izdal. Po prebranem v Svetem pismu (Mt, 26, 21-25) razumem to, kot da je Kristus vedel, da ga bo izdal ravno on, Juda. Torej se je moral Juda roditi, da se je vse to zgodilo, ali kako? Kje je tukaj svoboda, če je Jezus sam vedel, da se bo tako zgodilo, da ga bo Juda izdal. Bi bilo sploh mogoče, da Juda ne bi storil tega? Ali je morda takrat hudobni duh imel večjo moč nad Judom kot Bog? Ne razumem.

Če skočimo skoraj 2000 let naprej v zgodovino, pridemo do Adolfa Hitlerja, ki je skorajda uresničil v celoti svoj kruti načrt. Torej se je moral tudi on roditi, da se je to zgodilo. Je bil že pri samem spočetju pri Gospodu zapisan kot človek, ki bo kriv za smrt več milijonov ljudi? Že v Svetem pismu je pisano (ne vem v katerih knjigah), da bo “brat moril brata, oče sina itd.” in to se je zgodilo in ne samo enkrat. Mar Bog res že vnaprej določi, da bo nekdo delal dobro in nekdo zlo na tem svetu? Mar se je Juda sam odločil, da bo izdal Jezusa in prav tako sv. Peter, da ga bo zatajil, ali je bilo že vse naprej napisano pri Bogu, da se bo to zgodilo?

Najlepša vam hvala za vaš čas, trud in odgovore. Vsem pri vaši reviji želim mir in vse dobro.

Ben

Vaše osnovno vprašanje se vrti okoli dileme o svobodnosti človeka v odnosu do Boga in posledično v odnosu do dobrega in slabega. Prav imate, ko trdite, da katoliško pojmovanje in razumevanje razodetja Boga dojema Boga kot ljubeče Bitje, ki ustvarja iz ljubezni in za ljubezen. K ljubezni sami pa spada svoboda. Brez svobode bi bila ljubezen ‘nujnost’ ali ‘programiranost’, kar bi pa težko imenovali ljubezen, ki je v osnovi zastonjska podaritev samega sebe drugemu. Takšna podaritev pa ne more biti prisiljena, izsiljena, kupljena, ali kar je še temu podobnega, ampak zavestna in prostovoljna, svobodna. Samo takšna ima neprecenljivo vrednost in drugega, ki je cilj podaritve, potrdi v njegovi vrednosti in smiselnosti obstoja. Vsekakor nas Bog ni ustvaril kot ‘stroje’, niti kot ‘programirane računalnike’, za dobro in za ljubezenski odnos. Pravzaprav nas je ustvaril po svoji ‘podobi in podobnosti’, kar nujno vključuje tolikšno svobodo, kot je je ustvarjeno bitje sposobno in tudi preko nje je udeleženo na življenju svojega Stvarnika. Kalvin in nekatere druge smeri krščanstva pa zagovarjajo tudi različne oblike vnaprejšnje določenosti (predestinacije) za odrešenje, vendar katoliška Cerkev tega ni nikoli sprejela za svoj nauk.

Pavlovo oslepitev v času od doživetja vstalega Kristusa do krsta je težko konkretno opredeliti, saj imamo premalo zgodovinskih podatkov o tem dogajanju. Lahko pa predpostavljamo, da telo in psiha marsikdaj odreagirata nenavadno, še posebej od nenavadnih dogodkih. Na telesno dimenzijo slepote je lahko vplivala svetloba, ki jo poročilo o dogodku opisuje. Psihološko pa je bil za Savla sam dogodek precejšen šok, stres, saj je kot preganjalec kristjanov doživel resničnost njihovega prepričanja, da je Jezus vstal in da živi, v kar prej seveda nikakor ni veroval. Tudi takšen psihološki šok ima lahko za posledico odpoved različnih fizioloških procesov, med katerimi sta tudi vid ali sluh. Bog pa končno lahko takšna stanja tudi uporabi, da preko njih sporoča duhovna sporočila. Zato to Pavlovo slepoto razlagajo tudi v duhovnem pomenu, da mu je krst pravzaprav ‘odprl’ oči. S krstom je bil namreč potopljen v Kristusovo smrt in je z njim vstal v življenje ter postal del živega organizma Cerkve. Vse to je pomenilo zanj novo Luč, v kateri je vse na novo zagledal in drugače videl ter presojal kot prej. Da pa se je Pavlu vse to zgodilo, je moral na svoj način sodelovati. Z gotovostjo lahko rečemo, da je v svojem ravnanju bil iskren in pošten tudi pred spreobrnjenjem, le da je imel napačno predstavo o Bogu, zato je sledil pravzaprav nekemu idolu. Ko pa mu ga je Jezus pomagal razbiti, se je z isto vnemo in iskreno poštenostjo predal pravemu in živemu Bogu, ki ga je srečal v Jezusu Kristusu.

Zagonetna Judova situacija ima isto ozadje. Juda Iškarjot se ni rodil že z ‘usojeno’ vlogo, ki bi se ji ne mogel izogniti. Vsaj na začetku je bil enako svoboden kot vsi drugi. Zlo, ki mu sprva svobodno dopustimo, da se v nas ugnezdi, se nato razbohoti in počasi človeka tako zasvoji, da postopno izgubi svobodo – pojavi se zasvojenost z zlom, ki je podobna oni na telesni ravni zaradi mamil ali alkohola ali česa podobnega. Torej, Bog ni ustvaril Juda, da bi izdal Jezusa, ampak prav tako kot druge za zveličanje, za bivanje s seboj v ljubezni. Končno ga je Jezus poklical enako in z enakim namenom kot druge apostole. Po vrsti lastnih odločitev, ki jim je lahko botrovalo tudi veliko zunanjih vplivov, pa je postal pravzaprav nesvoboden, a ne zaradi Boga, marveč zaradi zla. Hudobni duh je imel takrat gotovo večjo moč nad njim, a zato, ker mu jo je sam s svojim ravnanjem omogočil. Bog pa mu je nedvomno še naprej želel pomagati, da bi mogel to skušnjavo premagati. Jezusovo človeško vnaprejšnje vedenje pa je bilo mogoče le v okviru zmožnosti človeškega vedenja, saj je bil ‘pravi človek’, zato se njegovo ‘božje vedenje’ ni mešalo z njegovim ‘človeškim vedenjem’. Kot človek, ki je bil neločljivo povezan z Božjo naravo, pa je gotovo bil povsem ‘čist’ človek in torej najbolj dojemljiv za vse možnosti vedenja, kot je za človeka mogoče.

Podoben odgovor, kot velja za Juda Iškarjota, velja tudi za Adolfa Hitlerja. Gotovo se ni rodil tako naravnan, pa tudi če bi se, to ne bi bilo zaradi Boga, ampak zaradi vpliva greha drugih ljudi nanj. Tudi Hitler je imel dovolj svobodne volje in dovolj Božje milosti na razpolago, da bi mogel svoje življenje uravnati drugače in tudi delati drugače, če bi z njo sodeloval.

To, da je v Svetem pismu zapisano, da bo “brat moril brata”, je bolj razlaga posledic smeri, ki jo je človek pričel že z Adamom in Evo, ko sta stopila na pot, ki je vodila “stran od Boga”, in sta se odločila, da bosta sama sebi bog. Kar pa seveda ne more biti in zato tudi ne deluje pozitivno, ampak vsaj dolgoročno uničujoče za človeka in okolico. Greh, ki je svobodna odločitev za slabo, ima v trpljenju in širjenju zla svoje naravne posledice; zato le-te niso posebna ‘Božja kazen’ za greh.

Po katoliškem pojmovanju ni Bog nikogar določil, da bi moral delati zlo, ampak je vsakemu podaril svobodo in v njej možnost, da se sam odloči za posamezna dejanja, korake in smeri v svojem življenju. S tem mu je omogočil, da zaživi tudi ljubezen. Ker pa Bog ne vara, tudi ko podarja svobodo ne, je moral dopustiti tudi realno možnost nasprotne odločitve, saj bi sicer bilo odločanje samo navidezno in bi nas Bog glede svobode prevaral. To pa seveda ne bi bilo vredno Boga, v kakršnega verujemo kristjani.

V upanju, da sem mogel vsaj malo odstraniti tančico nerazumevanja z vašega razmišljanja, spoštovani Ben, in morda pomagal še komu k ponovnemu razmisleku o pomembni temi daru svobode in svobodnega odločanja, vas vse lepo pozdravljam.

Marjan Turnšek