Dovolite mi, prosim, da vam zastavim nekaj vprašanj, na katera ne znam odgovoriti. Katoličani govorimo (verujemo), da je Bog ljubezen in da je vsakemu človeku dal svobodo (svobodno voljo). V vaši reviji sem si v okviru prebral o Kalvinu, ki je govoril, da je Bog že vnaprej določil ali se bo določena oseba zveličala ali ne.

Kar se tiče svobode (in s tem možnosti zveličanja) me zanima, zakaj je Bog začasno oslepil apostola Pavla (takrat še Savla), ko je padel s konja? Ali pa, zakaj je Jezus ‘določil’ Juda Iškariota, da ga bo izdal. Po prebranem v Svetem pismu (Mt, 26, 21-25) razumem to, kot da je Kristus vedel, da ga bo izdal ravno on, Juda. Torej se je moral Juda roditi, da se je vse to zgodilo, ali kako? Kje je tukaj svoboda, če je Jezus sam vedel, da se bo tako zgodilo, da ga bo Juda izdal. Bi bilo sploh mogoče, da Juda ne bi storil tega? Ali je morda takrat hudobni duh imel večjo moč nad Judom kot Bog? Ne razumem.

Če skočimo skoraj 2000 let naprej v zgodovino, pridemo do Adolfa Hitlerja, ki je skorajda uresničil v celoti svoj kruti načrt. Torej se je moral tudi on roditi, da se je to zgodilo. Je bil že pri samem spočetju pri Gospodu zapisan kot človek, ki bo kriv za smrt več milijonov ljudi? Že v Svetem pismu je pisano (ne vem v katerih knjigah), da bo “brat moril brata, oče sina itd.” in to se je zgodilo in ne samo enkrat. Mar Bog res že vnaprej določi, da bo nekdo delal dobro in nekdo zlo na tem svetu? Mar se je Juda sam odločil, da bo izdal Jezusa in prav tako sv. Peter, da ga bo zatajil, ali je bilo že vse naprej napisano pri Bogu, da se bo to zgodilo?

Najlepša vam hvala za vaš čas, trud in odgovore. Vsem pri vaši reviji želim mir in vse dobro.

Ben

Vaše osnovno vprašanje se vrti okoli dileme o svobodnosti človeka v odnosu do Boga in posledično v odnosu do dobrega in slabega. Prav imate, ko trdite, da katoliško pojmovanje in razumevanje razodetja Boga dojema Boga kot ljubeče Bitje, ki ustvarja iz ljubezni in za ljubezen. K ljubezni sami pa spada svoboda. Brez svobode bi bila ljubezen ‘nujnost’ ali ‘programiranost’, kar bi pa težko imenovali ljubezen, ki je v osnovi zastonjska podaritev samega sebe drugemu. Takšna podaritev pa ne more biti prisiljena, izsiljena, kupljena, ali kar je še temu podobnega, ampak zavestna in prostovoljna, svobodna. Samo takšna ima neprecenljivo vrednost in drugega, ki je cilj podaritve, potrdi v njegovi vrednosti in smiselnosti obstoja. Vsekakor nas Bog ni ustvaril kot ‘stroje’, niti kot ‘programirane računalnike’, za dobro in za ljubezenski odnos. Pravzaprav nas je ustvaril po svoji ‘podobi in podobnosti’, kar nujno vključuje tolikšno svobodo, kot je je ustvarjeno bitje sposobno in tudi preko nje je udeleženo na življenju svojega Stvarnika. Kalvin in nekatere druge smeri krščanstva pa zagovarjajo tudi različne oblike vnaprejšnje določenosti (predestinacije) za odrešenje, vendar katoliška Cerkev tega ni nikoli sprejela za svoj nauk.

Pavlovo oslepitev v času od doživetja vstalega Kristusa do krsta je težko konkretno opredeliti, saj imamo premalo zgodovinskih podatkov o tem dogajanju. Lahko pa predpostavljamo, da telo in psiha marsikdaj odreagirata nenavadno, še posebej od nenavadnih dogodkih. Na telesno dimenzijo slepote je lahko vplivala svetloba, ki jo poročilo o dogodku opisuje. Psihološko pa je bil za Savla sam dogodek precejšen šok, stres, saj je kot preganjalec kristjanov doživel resničnost njihovega prepričanja, da je Jezus vstal in da živi, v kar prej seveda nikakor ni veroval. Tudi takšen psihološki šok ima lahko za posledico odpoved različnih fizioloških procesov, med katerimi sta tudi vid ali sluh. Bog pa končno lahko takšna stanja tudi uporabi, da preko njih sporoča duhovna sporočila. Zato to Pavlovo slepoto razlagajo tudi v duhovnem pomenu, da mu je krst pravzaprav ‘odprl’ oči. S krstom je bil namreč potopljen v Kristusovo smrt in je z njim vstal v življenje ter postal del živega organizma Cerkve. Vse to je pomenilo zanj novo Luč, v kateri je vse na novo zagledal in drugače videl ter presojal kot prej. Da pa se je Pavlu vse to zgodilo, je moral na svoj način sodelovati. Z gotovostjo lahko rečemo, da je v svojem ravnanju bil iskren in pošten tudi pred spreobrnjenjem, le da je imel napačno predstavo o Bogu, zato je sledil pravzaprav nekemu idolu. Ko pa mu ga je Jezus pomagal razbiti, se je z isto vnemo in iskreno poštenostjo predal pravemu in živemu Bogu, ki ga je srečal v Jezusu Kristusu.

Zagonetna Judova situacija ima isto ozadje. Juda Iškarjot se ni rodil že z ‘usojeno’ vlogo, ki bi se ji ne mogel izogniti. Vsaj na začetku je bil enako svoboden kot vsi drugi. Zlo, ki mu sprva svobodno dopustimo, da se v nas ugnezdi, se nato razbohoti in počasi človeka tako zasvoji, da postopno izgubi svobodo – pojavi se zasvojenost z zlom, ki je podobna oni na telesni ravni zaradi mamil ali alkohola ali česa podobnega. Torej, Bog ni ustvaril Juda, da bi izdal Jezusa, ampak prav tako kot druge za zveličanje, za bivanje s seboj v ljubezni. Končno ga je Jezus poklical enako in z enakim namenom kot druge apostole. Po vrsti lastnih odločitev, ki jim je lahko botrovalo tudi veliko zunanjih vplivov, pa je postal pravzaprav nesvoboden, a ne zaradi Boga, marveč zaradi zla. Hudobni duh je imel takrat gotovo večjo moč nad njim, a zato, ker mu jo je sam s svojim ravnanjem omogočil. Bog pa mu je nedvomno še naprej želel pomagati, da bi mogel to skušnjavo premagati. Jezusovo človeško vnaprejšnje vedenje pa je bilo mogoče le v okviru zmožnosti človeškega vedenja, saj je bil ‘pravi človek’, zato se njegovo ‘božje vedenje’ ni mešalo z njegovim ‘človeškim vedenjem’. Kot človek, ki je bil neločljivo povezan z Božjo naravo, pa je gotovo bil povsem ‘čist’ človek in torej najbolj dojemljiv za vse možnosti vedenja, kot je za človeka mogoče.

Podoben odgovor, kot velja za Juda Iškarjota, velja tudi za Adolfa Hitlerja. Gotovo se ni rodil tako naravnan, pa tudi če bi se, to ne bi bilo zaradi Boga, ampak zaradi vpliva greha drugih ljudi nanj. Tudi Hitler je imel dovolj svobodne volje in dovolj Božje milosti na razpolago, da bi mogel svoje življenje uravnati drugače in tudi delati drugače, če bi z njo sodeloval.

To, da je v Svetem pismu zapisano, da bo “brat moril brata”, je bolj razlaga posledic smeri, ki jo je človek pričel že z Adamom in Evo, ko sta stopila na pot, ki je vodila “stran od Boga”, in sta se odločila, da bosta sama sebi bog. Kar pa seveda ne more biti in zato tudi ne deluje pozitivno, ampak vsaj dolgoročno uničujoče za človeka in okolico. Greh, ki je svobodna odločitev za slabo, ima v trpljenju in širjenju zla svoje naravne posledice; zato le-te niso posebna ‘Božja kazen’ za greh.

Po katoliškem pojmovanju ni Bog nikogar določil, da bi moral delati zlo, ampak je vsakemu podaril svobodo in v njej možnost, da se sam odloči za posamezna dejanja, korake in smeri v svojem življenju. S tem mu je omogočil, da zaživi tudi ljubezen. Ker pa Bog ne vara, tudi ko podarja svobodo ne, je moral dopustiti tudi realno možnost nasprotne odločitve, saj bi sicer bilo odločanje samo navidezno in bi nas Bog glede svobode prevaral. To pa seveda ne bi bilo vredno Boga, v kakršnega verujemo kristjani.

V upanju, da sem mogel vsaj malo odstraniti tančico nerazumevanja z vašega razmišljanja, spoštovani Ben, in morda pomagal še komu k ponovnemu razmisleku o pomembni temi daru svobode in svobodnega odločanja, vas vse lepo pozdravljam.

Marjan Turnšek

Na vašo revijo smo naročeni že lep čas. Najraje preberem članke v rubriki Pisma. Dovolite mi, prosim, da vas o nečem vprašam. Oseba, ki je ne bom imenoval, mi je pred kratkim omenila, da je cerkveni vrh nekoč iz Svetega pisma izločil nekatere knjige (še v starem ali srednjem veku).
Ta oseba, ki mi pomaga pri različnih problemih v mojem življenju, je povedala, da sicer veruje v Boga, a ne želi slediti pogledom rimskokatoliške Cerkve. Omenila je tudi, da naj bi bili svoj ‘evangelij’ napisali tudi drugi Jezusovi učenci. Te teme pogovora sva se dotaknila, ko sem to osebo vprašal, ali veruje v Boga.
Kristjani poznamo štiri evangelije: Matejevega, Markovega, Lukovega in Janezovega. Rad bi vedel, ali me ta oseba zavaja, ali je morda napačno poučena (torej je nekdo drug zavedel njo) ali je res, da je nekdaj Sveto pismo vsebovalo več knjig, kot jih danes, ali jih je cerkveni vrh izločil? Če je to res, me zanima, zakaj so se odločili za to.
Zelo bom vesel, če mi boste odgovorili na zastavljena vprašanja. Najlepša vam hvala za čas, ki ste si ga vzeli, da ste si prebrali to pismo.
Želim vse dobro vsem, ki sodelujete pri reviji Ognjišče.

Peter

O pristnosti svetopisemskih knjig imamo kristjani celo znanost, ki so ji v slovenskem standardnem prevodu Svetega pisma Stare in Nove zaveze, študijska izdaja (Svetopisemska družba Slovenije, Ljubljana 2006), posvetili razmeroma veliko strani (str. 23-40). Tam si lahko tudi preberete poglobljeno razpravo o tematiki, ki vas zanima. Iz vašega vprašanja ni jasno, ali vaš sogovornik pripada kateri od krščanskih Cerkva ali cerkvenih skupnosti ali ne. Priznal je le, da ne želi “slediti pogledom rimskokatoliške Cerkve”. Seznamu navdihnjenih in resničnih knjig Svetega pisma Stare in Nove zaveze navadno rečemo svetopisemski kanon.

Beseda kanon je grška in izvirno pomeni odmerjeno, določeno stvar, pravilo, v našem primeru gre za seznam svetih navdihnjenih knjig. V prvih treh stoletjih krščanstva je beseda kanon pomenila vsebino vere, verske resnice. Apostol Pavel piše Galačanom: »Nad vsemi pa, ki bodo živeli po tem pravilu (kanonu), bodita mir in usmiljenje, kakor tudi nad Božjim Izraelom« (Gal 6,16).

Kanon katoliških svetopisemskih spisov je zbirka svetopisemskih knjig, ki jih je katoliška Cerkev sprejela in razglasila na cerkvenih zborih in jih priznava, da so od Boga navdihnjene. Sveti Avguštin je rekel: »Ne bi verjel evangeliju, če me ne bi silila avtoriteta Cerkve.« Prav tako imajo svoj seznam svetih knjig (svoj kanon) Judje, pravoslavni in protestantski kristjani. V tem smislu obstaja judovski, katoliški, pravoslavni in protestantski kanon svetopisemskih knjig.

Judovski kanon deli svete knjige stare zaveze na tri dele: Postava (Tora), Preroki (Nebi’im) in Spisi (Ketubim ali Hagiografi). Judovski kanon po njihovem šteje 24 knjig, po katoliškem štetju pa je isto besedilo razdeljeno na 39 knjig, gre samo za različno delitev starozaveznih spisov.

Katoliški kanon obsega ves judovski kanon, poleg tega pa še 7 knjig Stare zaveze (Judita, Tobit, Prva in Druga knjiga Makabejcev, Knjiga modrosti, Sirah in Baruh) in 27 knjig Nove zaveze. Katoličani delimo starozavezne knjige na zgodovinske, preroške in modrostne, novozavezne pa na Evangelije, Apostolska dela, Pisma in Razodetje. Katoliški svetopisemski kanon Stare (39 + 7 = 46) in Nove zaveze (27) šteje 73 knjig.

Protokanonične (protos – prvi) svetopisemske knjige so tiste, ki jih vse Cerkve (pravoslavne in protestantske) soglasno sprejemajo v svoj kanon, devterokanonične (devteros – drugi) pa tiste, ki jih katoliška Cerkev sprejema v svoj kanon, protestantske skupnosti in Judje pa jih ne priznavajo za navdihnjene in jih dosledno imajo za apokrifne (apokripto – skrivam) knjige. Pri pravoslavnih teologih pa še ni poenotenja glede devterokanoničnih (drugokanoničnih) in apokrifnih knjig.

V katoliškem izrazju pa so apokrifni spisi tisti, ki so nastali ob koncu Stare zaveze in v 1., 2. in 3. stoletju po Kristusu, in niso bili sprejeti niti v judovski niti v krščanski kanon, ter jih je Cerkev zaradi romansiranega sloga in številnih gnostičnih vplivov prepovedala, čeprav so ostali priljubljeno branje vernikov. Danes poznamo številne apokrife Stare in Nove zaveze. Starozavezne apokrife navadno delimo na tri skupine apokrifov: palestinsko, aleksandrijsko in kumransko; novozavezne apokrife pa na apokrifne evangelije, apokrifna apostolska dela, apokrifna pisma in apokrifna razodetja (apokalipse). Iz novozaveznih apokrifov pogosto jemljejo motive, ki jih v kanoničnih spisih ni: Jezusovo otroštvo, Marijina smrt in vnebovzetje, Življenje apostolov itd. Med najbolj znanimi apokrifi so Tomažev evangelij, Filipov evangelij, Evangelij po Mariji Magdaleni in nedavno odkriti Judov evangelij. Najbrž je vaš sogovornik mislil na katerega izmed teh apokrifnih evangelijev, ki pa ne spada v kanon krščanskih Cerkva in cerkvenih skupnosti, kar pomeni, da ga ne priznava ne katoliška ne pravoslavna in tudi ne protestantske Cerkve ali cerkvene skupnosti.

Zdi se mi, da ste iz tega kratkega odgovora za tako obširno problematiko lahko spoznali koliko znanstvenega dela, vere in molitve je bilo potrebno, da so Judje in pozneje kristjani lahko uvideli, kaj je navdihnjeno in resnično Sveto pismo in kaj so apokrifi, ki so sicer pogosto zelo zanimivi in so lahko sad judovskega ali zgodnjekrščanskega vernika, njegovega zasebnega razmišljanja, lahko pa tudi sad pripadnika judovske ali krščanske gnostične ločine, ali pa so zgolj plod njegove zanimive pisateljske vneme. Ne katoliška, ne pravoslavne in ne protestantske Cerkve ne spadajo med tiste Cerkve in cerkvene skupnosti, ki bi samovoljno in samovšečno izločevale posamezne knjige iz kanona svetopisemskih knjig. Zato tudi vse pogosteje izdajajo skupno Sveto pismo, ki ga uporabljajo navedene Cerkve in cerkvene skupnosti, saj je Sveto pismo knjiga, ki pomaga vernikom različnih Cerkva in cerkvenih skupnosti živeti v luči razodete Božje besede. Iz povedanega sledi, da je vaš sogovornik v popolni zmoti glede trditve, da je ‘cerkveni vrh’ nekatere knjige načrtno izločil iz Svetega pisma.

Želim vam, da bi Sveto pismo radi prebirali in v njem odkrivali ljubezenski odnos, ki ga ima Bog do posameznega človeka in do vsega človeštva. Sveto pismo je ljubezensko pismo, ki nam ga je Bog napisal po ljudeh, ki jih je navdihoval Sveti Duh.

Vinko Škafar