Angela Vode (1892–1985)
5. januar 1892, Ljubljana, † 5. maj 1985, Ljubljana
»Ivan Cankar je bil kot glasnik lepše bodočnosti svojega naroda in trpečega človeka usmerjevalec mojih pogledov na človeško družbo. Morda kot on sam, sem trdno verjela, “da bo napočila zarja tistega dne …” Cankarjeve ideje so našle v meni tako močan odmev prav zaradi lastnosti mojega značaja: imela sem izredno razvit čut za pravičnost ter brezkompromisen odpor proti krivicam. Vse, kar sem delala v svojem življenju, je bilo v znamenju teh mojih lastnosti, ki mi nikakor niso prinesle življenjskega uspeha. Moje prizadevanje, da bi ‘napočila zarja tistega dne’, se je končalo z zaporom in absolutno izključitvijo iz družbe, ki je zavladala pri nas v imenu idej, na katere sem prisegala. Le ta razlika je bila, da so bili moji cilji različni od njihovih … Nikoli nisem mislila na svojo osebno blaginjo, marveč na tiste, ki so bili kakorkoli prikrajšani in zapostavljeni …« Tako je v svoji avtobiografiji z naslovom Skriti spomin (Nova revija, Ljubljana 2005) zapisala Angela Vode. Slovencem jo je predstavila Alenka Puhar, ki je poskrbela za natis njenih zapiskov. Po njeni spremni besedi v knjigi in njenih drugih zapisih povzemam to predstavitev ob obletnici te plemenite in pogumne žene.
UČITELJICA PRIZADETIH OTROK, BORKA ZA PRAVICE ŽENSK
Spomini Angele Vode zajemajo tri vsebinske sklope/obdobja njenega življenja: Aktivistka, Kaznjenka, Izobčenka. V prvi polovici svojega življenja je opravila pionirsko delo kot učiteljica prizadetih otrok in kot organizatorka gibanja za pravice žensk. Rodila se je 5. januarja 1892 v Ljubljani kot najmlajša v železničarski družini, kjer je odraslost doseglo troje deklet in en fant. Bila je inteligentna, lepa in dobrega srca. Po osnovni šoli je na dekliški srednji šoli na Mladiki naredila učiteljsko maturo in nekaj let učila po vaseh v okolici Ljubljane. Leta 1917 je navdušeno hodila okoli in zbirala podpise za Majniško deklaracijo. Bila je vedoželjna, nadvse delavna in družbeno angažirana, zato se ni poročila. Tri desetletja, tja do druge svetovne vojne, se je trudila, da bi se ljudem v spodnjih slojih družbe bolje godilo, zlasti ji je šlo za to, da bi se bolje godilo ženskam. Ko se je usposobila za defektologinjo, je redno delala v šoli za manj nadarjene. Sprejemala je funkcije v raznih ženskih organizacijah. Veliko je tudi pisala o teh vprašanjih, njeno glavno delo je bila knjiga Ženska v današnji družbi (1934).
Ideale, ki so jo pri tem vnetem delovanju vodili, je razglašala (ilegalna) komunistična partija, zato se je vključila vanjo že leta 1922, vendar v njej ni imela nobene funkcije. Leta 1939 je odločno nasprotovala paktu med Hitlerjem in Stalinom in se s tem pregrešila proti partijski disciplini, zato so jo izključili. »Kako žalostno, da sme imeti vsaka kokoš več samostojnega mišljenja kot ga sme imeti komunist!« je zapisala. Kmalu je spoznala, da gre ob osvobodilnem boju slovenskim komunistom za sovjetizacijo. Med vojno se je pretežno ukvarjala z dobrodelnimi akcijami za internirance. Leta 1944 so jo Nemci poslali v taborišče Ravensbrück.
“OB NJEJ SI SE TUDI V ZAPORU POČUTIL KOT ČLOVEK”
Ko so komunisti leta 1945 prišli na oblast, so začeli poravnavati stare račune. Angela Vode je bila sicer sprejeta nazaj na posebno šolo, vendar ni dobila stalne zaposlitve. Napisala je več kritičnih spisov o tem, kar so počeli novi oblastniki, toda nič ni bilo objavljeno, ker ni bilo več publikacij, ki bi tiskala kritične misli. Maja 1947 je bila aretirana kot ‘špijonka’ in ‘agentka’: v vseh štirih točkah, ki so jo bremenile, je nastopala tujina – vsak stik z ljudmi na drugi strani meje je bil vohunski in kazniv. Na tako imenovanem Nagodetovem procesu, na katerem so sodili petnajstim obtožencem, so bile izrečene tri smrtne kazni. Angela Vode je bila obsojena na 20 let zapora s prisilnim delom in po njem na petletni odvzem državljanskih pravic. V svojih spominih pripoveduje o aretaciji, zaslišanjih in zaporu. Tu gre za prvi opis ženskih kaznilnic in prisilnega dela v povojni Sloveniji. Pred vojno je bilo število žensk med obsojenci neznatno, zadoščala je ena sama kaznilnica (v Begunjah), ki so jo vodile nune in v kateri je vladal režim strožjega internata. Po vojni pa je bila med obsojenimi dolgo časa približno četrtina žensk. »Svet, ki jih je čakal po aretaciji, je bil štala.« Zapornice so mučili telesno in duševno, “da bi čimprej crknile”. Zaporno kazen je prestajala večinoma na gradu Rajhenburg-Brestanica. Angela Vode je v zaporu močno izstopala. Tudi v najslabših razmerah je ohranila svoje dostojanstvo in s svojo moralno močjo je pomenila oporo mnogim. Ena od sotrpink je dejala: »Ob njej si se tudi v zaporu počutil kot človek.«
“PIŠITE, PIŠITE – PA ZA PREDAL”
Zaprta je bila od maja 1947 do januarja 1953. Izpustitev je bila pogojena s političnimi razmerami. Tito je prosil za sprejem v Veliki Britaniji, kamor je hotel po naklonjenost in finančno pomoč, prej pa se je moral ‘izkazati’. Bila je zelo bolna in shujšana do kosti. Naselila se je pri starejši sestri Ivanki Spindler. Kot politična obsojenka, ki so ji bile odvzete državljanske pravice, ni mogla dobiti pokojnine, zaposlitve, zdravstvenega zavarovanja, socialne pomoči. Ko je po mnogih zapletih dobila dovoljenje, da sme v dar sprejeti pisalni stroj, se je lotila pisanja in prevajanja. Leta 1958 je spet pridobila državljanske pravice in se zaposlila kot tajnica na šoli lesne in oblačilne stroke. Leta 1960 se je upokojila in začela s pisanjem spominov, ki jih je dokončala leta 1970. Bili so skrbno skriti, najdlje v nekem ljubljanskem župnišču. Z nečakom Janezom Spindlerjem se je dogovorila, da jih bo skušal objaviti po njeni smrti. Njenih avtorskih besedil nihče ni hotel objavljati. Slavistka Marja Boršnik, njena stara znanka, jo je potolažila: »Pišite, pišite – pa za predal! Bomo že po vaši smrti objavili!« – »Torej naj jaz pišem, da bodo oni izdajali moje stvari po moji smrti? In da bodo imeli proste roke pri potvarjanju resnice, mojih resničnih izjav!« Na zadnji strani njenih spominov beremo: »Teh vrst mi ni narekovala mržnja, temveč spoznanje. Spoznanje, da je to, kar smo čakali, daleč od socializma, in, kar je glavno: da našemu socializmu manjka človeški obraz.« Pri vseh trdih preizkušnjah je dopolnila 93 let. Umrla je 5. maja 1985. V zadnji želji je prosila za cerkven pogreb in prepovedala obvestiti javnost. Želela je samo krščansko slovo od sveta.
Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2015) 5, str. 48.
»Ko vidim svojo naravo … in ko vidim ‘material, iz katerega sem narejen,’ razumem, da Bog vsak dan z menoj dela čudeže. Bog je iz mene nikakršnega naredil nekoga, ki dela z ljudmi in je družaben. Spoznal sem ljudi, ki so bili veliko bolj … agresivni kot jaz, pa so se s pomočjo vere naučili trpljenja v potrpljenju. Vidiš, kako je Bog povsod navzoč in kako nas dela boljše ljudi … . Jaz ne potrebujem nobenega drugega čudeža, to mi je dovolj, da verujem,« je dejal glasbenik Zlatan Stipišić Gibonni, ko je odgovarjal na vprašanje, zakaj veruje v Boga.
Očitek je bil dokaj upravičen, kajti Cerkev je življenjske razmere delavstva, ki ga rodila industrijska revolucija v prvi polovici 19. stoletja, predolgo zanemarjala. Odgovor na ta očitek je bila okrožnica Rerum novarum (1891), v kateri je vprašanje dela in delavstva obravnaval v luči Božjega razodetja. Bog Stvarnik je človeku zaupal svet, da ga s svojim delom izpopolnjuje in tudi varuje. Z njo je postavil temelj katoliškega socialnega nauka, ki so ga s svojimi okrožnicami bogatili in utemeljevali papeži za njim, do sv. Janeza Pavla II. Zavzetost za probleme, s katerimi se soočajo delavci, kažejo tudi dokumenti drugega vatikanskega koncila. Uvod v spravo med Cerkvijo in delavstvom naj bi bil praznik sv. Jožefa Delavca, ki ga je uvedel papež Pij XII. in ga postavil na prvi maj: na praznik dela naj bi verni delavci imeli pred očmi svojega vzornika – tesarja Jožefa, varuha nazareške družine. Prvič so ga obhajali 1. maja 1955. (sč)
Marijina slika je vedno visela na tej steni … vedno na tem mestu …
Pričnimo razmislek z odgovorom na zadnje vprašanje o obstoju angelov, saj na njem sloni tudi odgovor na vprašanje o obstoju hudobnih duhov, ki so ‘padli angeli’. Vera v obstoj angelov kot ustvarjenih duhovnih bitij gotovo ni središče katoliške vere, a je vseeno njen sestavni del. Sloni na svetopisemskem razodetju in učenju Cerkve. Zaradi omejenosti prostora in še drugih zastavljenih vprašanj naj navedem Katekizem Katoliške Cerkve na to temo, v katerem je nakazano tudi svetopisemsko razodetje: »Obstoj duhovnih, netelesnih bitij, ki jih Sveto pismo navadno imenuje angeli, je verska resnica. Pričevanje Svetega pisma je tako jasno kakor enodušnost izročila. Sv. Avguštin pravi o njih: “Angel je ime službe, ne narave. Če vprašaš po imenu te narave, je duh; če vprašaš po njegovi službi, je angel: iz tega, kar je, je duh, iz tega, kar deluje, je angel.” Angeli so z vsem svojim bitjem Božji služabniki in sli. “Vedno gledajo obličje mojega nebeškega Očeta” (Mt 18,10), “izvršujejo njegova povelja, poslušni njegovi besedi’ (Ps 103,20).« (KKC 328–329; kaj več je mogoče najti v Priročniku dogmatične teologije.) Čeprav v Svetem pismu zasledimo tudi angele, ki pomenijo človeškega Božjega poslanca, je vendar nesporno izpričano, da najpogosteje pomeni ustvarjeno duhovno bitje s posebno nalogo v dobro človeka.
Koral (lat. cantus coralis iz gr. choros–zbor) je enoglasno liturgično petje katoliške Cerkve; nastalo je v času zgodnjega krščanstva ter se širilo in bogatilo vse do poznega srednjega veka. Najbolj je uveljavljen gregorijanski koral; imenuje se po papežu sv. Gregorju Velikem (590–604), ki je preuredil dotlej obstoječo liturgično glasbo. V milanski Cerkvi pa poznajo ambrozijanski koral, ki nosi ime po škofu sv. Ambroziju (+ 397). Koral je vokalna in enoglasna glasba, poudarek je na besedilu, ki je svetopisemsko ali liturgično (Slava, Vera, Jagnje Božje). Koral ima čisto notno pisavo: notno črtovje obsega le štiri črte, note pa so štirioglate (kvadratki in rombi). Zlata doba korala je bil srednji vek, ko so ga gojili posebno po samostanih. Gotske katedrale in koralno petje je dvigalo duha k Bogu. Tudi danes je veliko povpraševaje po ploščah s koralnimi napevi. (sč)
– Moje izhodišče za prvo vprašanje bi bila jubilejna številka Ognjišča ob njegovi 50-letnici. Se mogoče spomnite, kdaj ste sami prvič prišli v stik z revijo Ognjišče in kje?
Zdi se mi, da je imel g. Bole že v bogoslovju načrt, da bo izdajal revijo za mladino. Takratna oblast je bila ljubosumna in se je bala, da bi mladina prišla v druge roke, ne njihove. Kdor ima mladino, ima bodočnost. Boletu je uspelo izdajati revijo za mladino, ker je imel za seboj močno osebnost. Bil je to msgr. dr. Mihael Toroš, apostolski administrator jugoslovanskega dela goriške nadškofije, in sicer od leta 1948 do svoje smrti, 29. decembra 1963. Bil je dobro zapisan pri oblasti, saj je nosil (!), ne samo prejel, jugoslovansko odlikovanje v priznanje za svojo narodnostno strpnost. Čeprav je Mihael Toroš kot apostolski administrator imel več naslednikov, npr. Anton Vovk, Albin Kjuder, Andrej Simčič, Janez Jenko, je vendar Torošev učinkujoči duh vplival na oblastnike, da so Boletu dovolili izdajanje revije, kljub oviram, ki so mu jih nastavljali – denimo ta, da je bil Bole 15 dni zaprt v Kopru. Oba, tako Bole kakor tudi Poredoš, sta dobila papeško odlikovanje: prvi papeški kaplan, drugi papeški hišni prelat.
– Tokratna številka je izšla v Velikem tednu pred velikonočnimi prazniki. Kako vi doživljate velikonočne praznike? Kakšno bi bilo vaše velikonočno sporočilo?
S to število obhajamo 50- letnico izhajanja našega Ognjišča. Ko smo začeli med toliki težavami in nasprotovanji političnih krogov (nobena tiskarna ni hotele sprejeti tiskanja Ognjišča), si ne bi mogli predstavljati, da bomo doživeli petdesetletnico takrat tako skromnega in na ciklostil razmnoženega Ognjišča (1.300 izvodov). Zdaj ga tiskamo v 43.000 izvodih. Če bi si danes zaželeli kakšno čestitko, bi bila takšna, kot si nam jo poslala ti.
Tretja podoba za Svetega Duha je golob. Že leta 381 je Carigrajski koncil uradno priznal podobo goloba za Svetega Duha. V prvih vrsticah Svetega pisma beremo, da je »duh Božji vel nad vodami« (1 Mz 1,2). Po vesoljnem potopu, je Noe spustil golobico z ladje, zletela je nad zemljo in mu prinesla zeleno oljčno vejico, kar je bilo znamenje, da so se vode umaknile, strašne poplave je konec in spet se je mogoče naseliti na zemlji (1 Mz 8,8-12). Golob je znamenje Božje navzočnosti v Cerkvi in svetu. Na začetku Jezusovega javnega delovanja, ko ga je Janez krstil v reki Jordan, so se odprla nebesa in Sveti Duh se je razodel v podobi goloba in se ob skrivnostnem glasu Boga Očeta spuščal nad Božjega sina (Mt 3,16; Mr 3,16; Lk 3,22).
