Imam vprašanje v zvezi z avtoritativnim načinom vzgoje. Vzgojena sem namreč v krščanski družini s precej strogimi omejitvami. Vse svoje otroštvo sem mirno prenašala ta avtoritativni način vzgoje in starše ubogala brez pritoževanja in slabe volje. Na neki način sem jih tudi skušala razumeti, da oni že vejo, zakaj postavljajo take omejitve in da je verjetno že tako prav. Sedaj, ko pa sem polnoletna, se mi nikakor ne zdi prav, da me starši še vedno tako močno nadzorujejo in omejujejo, saj vsak potrebuje tudi nekaj svobode. Tako sem končno hotela izraziti nekoliko svoje lastne volje, vendar takoj končala s prepirom in ostro prekinitvijo, da je tako prav in konec, čeprav sem kar nekaj časa vztrajala z različnimi argumenti. Pri tem prepiru pa je šlo konkretno za to, da bi šla z mojo prijateljico, ki jo dobro poznata in jima je pri srcu, v soboto zvečer ven, vendar sta me zavrnila, da zvečer (od osmih naprej) nimam zunaj kaj početi in da imam za to cel dan časa, zvečer pa bom doma. Zanima me, kaj vi mislite, ali moji starši ravnajo prav? Se vam ne zdi, da so omejitve prestroge? Kdaj pa bom lahko odšla malo ven, če ne zdaj? Ne zdi se mi prav tudi to, da sta mojemu starejšemu bratu dovolila veliko več kot meni, da se je lahko normalno srečal s prijatelji tudi v poznih večernih urah. Zdi se mi, kakor da me hočeta dobro zavarovati pred vsem in obdržati doma, glede na to, da sem ostala doma še edina od odraslih otrok. Vnaprej se vam zahvaljujem za morebitni odgovor.
Elka

Povsem se strinjam z vami, da vsak potrebuje določeno mero svobode za radostno in vsestransko zadovoljno, odraščajoče življenje. Z določeno mero svobode starši otroku izražajo tudi to, da mu zaupajo (seveda glede na starost). Sam dojemam vzgojo kot pripravo otroka na življenje. Kar pomeni vzgojiti otroka za samostojnost in odgovornost. Pri tem igrata pomembno vlogo prav zaupanje in svoboda, ki ju starši dajejo otroku. Zaupanje in svoboda bi morala rasti v tesni zvezi s starostjo. Kot pravite sami, ste bili deležni precej stroge vzgoje, tj. avtoritativne – “ker sem jaz tako rekel/la”. Pohvalno je, da ste tovrstno vzgojo prenašali in sprejemali brez slabe volje in pritoževanja. Gotovo so vam starši in vam še želijo vse najboljše. Verjetno pa ste tako hitro odrastli, da starši niso niti ‘opazili’, da niste več majhna punčka, ki jo je potrebno vsega in pred vsem obvarovati z omejitvami in brezkompromisno prepovedjo.

Težko bi odgovoril, če Vaši starši ravnajo prav ali narobe, ker ne vem, koliko ste dejansko stari in kakšne so okoliščine. Predvidevam, da imate osemnajst let, glede na to, da ste zapisali da ste sedaj polnoletni. Mislim pa, da to ni niti tako pomembno, ali imajo prav ali ne, ker z odgovorom na to vprašanje ne bi rešili prav nič. Kolikor razumem vaši starši nimajo nobenih trdnih argumentov, da vam ne bi zaupali. V primeru težav v šoli, vedenjskih težav…, je povsem razumljivo, če starši svojemu otroku ne zaupajo povsem in so v dvomih glede njegovega zavedanja osebne odgovornosti. Glede na vaše pismo sklepam, da ste bili neproblematičen in vzoren otrok, ki je spoštoval svoje starše in jih še vedno. In prav je tako. Vendar bi med starši in hčerko vaše starosti nujno moral potekati določen konstruktiven dialog in skupno iskanje rešitev. Brez pogovora in bližine starši zelo težko ohranjajo pristen notranji stik z otrokom, zato je ta dialog izredno pomemben. Otrok se seveda odgovornosti ne more naučiti, če mu je starši v primerni meri na dajo v njegove roke. Nevarnost avtoritativne ali permisivne vzgoje bi lahko ponazorili z mokrim milom v roki: če je dlan preveč razprta milo spolzi iz dlani, če pa ga poskušamo preveč stisniti, pa prav tako pade na tla.

Ključno vprašanje, ki se tukaj pojavlja, je: kaj lahko naredite, da se stvari spremenijo in da vam starši začnejo zaupati? Predlagam, da najdete neki primeren trenutek (ali med prazniki ali morda v nedeljo po kosilu …), ko ocenite, da bodo vaši starši najbolj odprti za tovrsten osebni pogovor. Na kratko jima pojasnite, da si želite resnega pogovora z njima. Glede na zapisano predvidevam, da načeloma nista pretirano dialoško razpoložena. Pomeni, da morate biti še posebej pozorni na dve stvari: nikakor ju ne smete obsojati in drugič, govorite le o tem, kaj čutite in doživljajte ob tem, ko vam ne zaupata. Preprosto in sproščeno povejte, da imate občutek da vas želita preveč zavarovati in zaščititi, da bi si želeli več svobode in zaupanja… Da menite, da ste vredni zaupanja in čutite odgovornost, ki s tem prihaja. Povejte morda tudi to, da pogrešate odkrit in dialoški pogovor z njima. Mogoče ju lahko spomnite (ampak ne očitujoče) na svojo starost in da niste več majhna punčka, ki bi potrebovala 100 % nadzor. Če boste imeli občutek, da je pametno in primerno, ju lahko vprašate tudi, zakaj vam ne zaupata, kje je vzrok nezaupanja. Povejte jima tudi to, da čutite spoštovanje do njiju in da se zavedate vsega dobrega, kar sta storila za vas in kar še želita storiti. Na koncu se poskusite dogovoriti za neki kompromis, da npr. greste s prijateljico v soboto v kino in da boste do desete ali enajste ure že doma … Podobno, kot je lisica malega princa učila udomačitve: »Zelo potrpežljiv je treba biti,« je odgovorila lisica. »Skraja boš sedel v travi bolj stran od mene – takole. Zdaj pa zdaj te bom od strani pogledala, ti pa se ne smeš oglasiti. Besede so izvir nesporazumov. Toda vsak dan boš lahko prisedel bliže …«

Glede na vaše zrelo razmišljanje sem prepričan, da vam bo v starših uspelo vzbuditi zaupanje in zavedanje, da niste več majhna punčka ampak dekle, ki je že skorajda odraslo in se zaveda svoje odgovornosti.
Pogumno in veselo naprej!

doc. dr. Sebastjan Kristovič

Kar nekako sem slutila, da me bo nečak prosil za birmansko botro. Bila sem zelo vesela, ker ga imam resnično rada. Počasi pa moje navdušenje nad tem poslanstvom bledi. Živiva v isti župniji in se srečujeva pri nedeljski maši. Fant je vseh birmanskih priprav naveličan in samo še odšteva dneve do birme. Tudi na duhovne vaje je šel z odporom, čeprav mu je starejša sestra razložila, da je to zelo prijeten vikend, ki ga oblikujejo mladi animatorji. Vse, kar je povezano z birmo, mu je odveč. Pravi, da če mu mami ne bi toliko težila, bi že davno prenehal hoditi v cerkev in k verouku. Maša je največji dolgčas. Če bi sedel doma in gledal v zid, ne bi bilo tako dolgočasno. Naš župnik vztraja, da so birmanci ministranti. Nečak sicer gre ministrirat, vendar se vedno postavi zadnji v vrsto, tako da strežejo drugi. Vedno, ko se pogovarjava o birmi, veri, cerkvi in zakramentih, mu razložim, kaj vera pomeni meni. Večkrat mu po maši razložim, kaj je bilo meni zanimivo v berilu, evangeliju ali pridigi. Povem mu, kaj sem jaz odnesla od bogoslužja, kako se da konkretno uporabiti božjo besedo v življenju. Vendar se vedno samo nasmehne in reče, da je meni pač lahko, ker verjamem v te stvari. Bojim se, da bo na dan birme zadnjič v cerkvi. Vem da je fant v letih, ko ga zanima vse drugo, samo duhovno življenje ne. Ne vem, kako naj ga prepričam, da se z birmo vse šele začne, ne pa konča, tako kot on misli. Tudi njegova družina obišče cerkev samo za božič in veliko noč, tako da fant nekega dobrega zgleda doma nima. Ne vem več, kako naj mu približam verske vrednote, da ne bom preveč vsiljiva in bo dobil še večji odpor.
Ivica

V dneh, ko boste dobili v roke to Ognjišče, bodo v številnih župnijah birme – marsikje so tudi že bile – in marsikateri birmanec bi izrekel podobne besede kot vaš nečak, da je maša dolgočasna, da mu je vera brez veze, da njegovi starši ne gredo v cerkev, razen za veliko noč in božič … Ne bi jih pa veliko moglo reči, da imajo tako botro, kot jo ima vaš nečak. Botro, ki ji je mar vera njenega birmanca. To zelo cenim pri vas in občudujem vaš trud, da bi fantu približali vero.

Kot izhaja iz vašega pisma, se pogovarjate z nečakom. Tudi poslušati vas je pripravljen. Seveda bi bilo preveč pričakovati, da bi vam bo po nekaj pogovorih pritrdil in dal vam prav, uspeh je že, da vam prisluhne. Lepo je, da mu posvečate čas in pozornost. Najbrž se osebno z njim nima časa pogovarjati duhovnik. Najbrž bi mu fant tudi ne prisluhnil. Če mu duhovnik reče, da Bog je in da vera nekaj pomeni, bi to sprejel kot nekaj običajnega: Duhovnik pač mora tako govoriti. Če mu rečete vi, ki niste duhovnik, mu da gotovo misliti. Morda vam tega ne prizna, a besede, ki mu jih prijazno namenite, sedejo v njegovo notranjost. Bog ve, kdaj se jih bo spomnil! Najbrž ne takoj. Morda bo po birmi tudi prenehal hoditi k maši – pri tem bo žal posnemal samo zgled svojih staršev – , a bodite prepričani, da vseh vaših besed, vaše prijaznosti in sprejemanja ne bo pozabil. Nesel jih bo v življenje. Morda se bo vaših besed in še bolj vašega zgleda spomnil, ko ga bo življenje pritisnilo k tlom, ko bo razočaran, ko ga bo zadela bolezen, ko bo doživel krivico … Povejte mu, kaj pomeni vera v takih trenutkih! Obenem ga povabite, da se v takih trenutkih lahko zateče k vam. Če vam zaupa, je zelo verjetno, da se bo zatekel.

Kristjani imamo namreč še eno orožje, ki ga drugi nimajo – molitev. Kolikokrat se čutimo pred nalogami v življenju nemočni, zdi se nam, da ne moremo nič storiti, lahko pa molimo in se mirno trudimo po svojih močeh. Molitev dela čudeže. Velikokrat ne takoj, ampak je treba počakati leta ali desetletja. Veliko ljudi bi vam znalo povedati svojo izkušnjo, kako je bila vztrajna molitev uslišana. V nekaterih župnijah imajo birmanci poleg ‘običajnega’ botra še duhovnega botra. Ta moli zanj. Vi ste lahko dvojni boter v eni osebi. Tudi vi molite za svojega birmanca. Darujte zanj svoje trpljenje in žrtve Bogu.

Junijski številki Ognjišča je bila priložena posebna ponudba za obdarovanje ob preje mu zakramentov, v kateri predstavljamo tudi knjige in druga darila, zlasti pakete, za zakramente, med drugim tudi birme. Morda boste med temi knjigami našli tudi kakšno, primerno za vašega nečaka. Knjiga duhovne vsebine pa je lepo in koristno darilo. Nekateri odgovorijo, da poznajo mladega človeka in vedo, da knjig ne bere. Gotovo jih ne bo bral, če mu jih ne bomo poklonili. Če mu jih bomo, obstaja že več možnosti, da jih bo bral. Lahko pa bo knjigo vzel v roke, ko bo potreboval določen nasvet, odgovor na življenjsko vprašanje. Bog ima svoje načrte in zna tudi s krivimi črtami pisati ravno. Tudi v primeru vašega nečaka. Prepričan sem, da imate v tem načrtu vi pomembno mesto.

RUSTJA, Božo. (Pisma), Ognjišče, 2015, leto 51, št. 6, str. 72-74.