Revija - Revija Ognjišče

Ali je Cerkev nekatere knjige načrtno izločila iz Svetega pisma?

Napisal Marko na 14. julija 2015. Objavljeno v Pisma.

Na vašo revijo smo naročeni že lep čas. Najraje preberem članke v rubriki Pisma. Dovolite mi, prosim, da vas o nečem vprašam. Oseba, ki je ne bom imenoval, mi je pred kratkim omenila, da je cerkveni vrh nekoč iz Svetega pisma izločil nekatere knjige (še v starem ali srednjem veku).
Ta oseba, ki mi pomaga pri različnih problemih v mojem življenju, je povedala, da sicer veruje v Boga, a ne želi slediti pogledom rimskokatoliške Cerkve. Omenila je tudi, da naj bi bili svoj ‘evangelij’ napisali tudi drugi Jezusovi učenci. Te teme pogovora sva se dotaknila, ko sem to osebo vprašal, ali veruje v Boga.
Kristjani poznamo štiri evangelije: Matejevega, Markovega, Lukovega in Janezovega. Rad bi vedel, ali me ta oseba zavaja, ali je morda napačno poučena (torej je nekdo drug zavedel njo) ali je res, da je nekdaj Sveto pismo vsebovalo več knjig, kot jih danes, ali jih je cerkveni vrh izločil? Če je to res, me zanima, zakaj so se odločili za to.
Zelo bom vesel, če mi boste odgovorili na zastavljena vprašanja. Najlepša vam hvala za čas, ki ste si ga vzeli, da ste si prebrali to pismo.
Želim vse dobro vsem, ki sodelujete pri reviji Ognjišče.

Peter

O pristnosti svetopisemskih knjig imamo kristjani celo znanost, ki so ji v slovenskem standardnem prevodu Svetega pisma Stare in Nove zaveze, študijska izdaja (Svetopisemska družba Slovenije, Ljubljana 2006), posvetili razmeroma veliko strani (str. 23-40). Tam si lahko tudi preberete poglobljeno razpravo o tematiki, ki vas zanima. Iz vašega vprašanja ni jasno, ali vaš sogovornik pripada kateri od krščanskih Cerkva ali cerkvenih skupnosti ali ne. Priznal je le, da ne želi “slediti pogledom rimskokatoliške Cerkve”. Seznamu navdihnjenih in resničnih knjig Svetega pisma Stare in Nove zaveze navadno rečemo svetopisemski kanon.

Beseda kanon je grška in izvirno pomeni odmerjeno, določeno stvar, pravilo, v našem primeru gre za seznam svetih navdihnjenih knjig. V prvih treh stoletjih krščanstva je beseda kanon pomenila vsebino vere, verske resnice. Apostol Pavel piše Galačanom: »Nad vsemi pa, ki bodo živeli po tem pravilu (kanonu), bodita mir in usmiljenje, kakor tudi nad Božjim Izraelom« (Gal 6,16).

Pišite na:
Ognjišče, Rubrika Pisma,
Trg Brolo 11, 6000 Koper
ali po e-pošti:
pisma@ognjisce.si

Kanon katoliških svetopisemskih spisov je zbirka svetopisemskih knjig, ki jih je katoliška Cerkev sprejela in razglasila na cerkvenih zborih in jih priznava, da so od Boga navdihnjene. Sveti Avguštin je rekel: »Ne bi verjel evangeliju, če me ne bi silila avtoriteta Cerkve.« Prav tako imajo svoj seznam svetih knjig (svoj kanon) Judje, pravoslavni in protestantski kristjani. V tem smislu obstaja judovski, katoliški, pravoslavni in protestantski kanon svetopisemskih knjig.

Judovski kanon deli svete knjige stare zaveze na tri dele: Postava (Tora), Preroki (Nebi’im) in Spisi (Ketubim ali Hagiografi). Judovski kanon po njihovem šteje 24 knjig, po katoliškem štetju pa je isto besedilo razdeljeno na 39 knjig, gre samo za različno delitev starozaveznih spisov.

Katoliški kanon obsega ves judovski kanon, poleg tega pa še 7 knjig Stare zaveze (Judita, Tobit, Prva in Druga knjiga Makabejcev, Knjiga modrosti, Sirah in Baruh) in 27 knjig Nove zaveze. Katoličani delimo starozavezne knjige na zgodovinske, preroške in modrostne, novozavezne pa na Evangelije, Apostolska dela, Pisma in Razodetje. Katoliški svetopisemski kanon Stare (39 + 7 = 46) in Nove zaveze (27) šteje 73 knjig.

Protokanonične (protos – prvi) svetopisemske knjige so tiste, ki jih vse Cerkve (pravoslavne in protestantske) soglasno sprejemajo v svoj kanon, devterokanonične (devteros – drugi) pa tiste, ki jih katoliška Cerkev sprejema v svoj kanon, protestantske skupnosti in Judje pa jih ne priznavajo za navdihnjene in jih dosledno imajo za apokrifne (apokripto – skrivam) knjige. Pri pravoslavnih teologih pa še ni poenotenja glede devterokanoničnih (drugokanoničnih) in apokrifnih knjig.

V katoliškem izrazju pa so apokrifni spisi tisti, ki so nastali ob koncu Stare zaveze in v 1., 2. in 3. stoletju po Kristusu, in niso bili sprejeti niti v judovski niti v krščanski kanon, ter jih je Cerkev zaradi romansiranega sloga in številnih gnostičnih vplivov prepovedala, čeprav so ostali priljubljeno branje vernikov. Danes poznamo številne apokrife Stare in Nove zaveze. Starozavezne apokrife navadno delimo na tri skupine apokrifov: palestinsko, aleksandrijsko in kumransko; novozavezne apokrife pa na apokrifne evangelije, apokrifna apostolska dela, apokrifna pisma in apokrifna razodetja (apokalipse). Iz novozaveznih apokrifov pogosto jemljejo motive, ki jih v kanoničnih spisih ni: Jezusovo otroštvo, Marijina smrt in vnebovzetje, Življenje apostolov itd. Med najbolj znanimi apokrifi so Tomažev evangelij, Filipov evangelij, Evangelij po Mariji Magdaleni in nedavno odkriti Judov evangelij. Najbrž je vaš sogovornik mislil na katerega izmed teh apokrifnih evangelijev, ki pa ne spada v kanon krščanskih Cerkva in cerkvenih skupnosti, kar pomeni, da ga ne priznava ne katoliška ne pravoslavna in tudi ne protestantske Cerkve ali cerkvene skupnosti.

Zdi se mi, da ste iz tega kratkega odgovora za tako obširno problematiko lahko spoznali koliko znanstvenega dela, vere in molitve je bilo potrebno, da so Judje in pozneje kristjani lahko uvideli, kaj je navdihnjeno in resnično Sveto pismo in kaj so apokrifi, ki so sicer pogosto zelo zanimivi in so lahko sad judovskega ali zgodnjekrščanskega vernika, njegovega zasebnega razmišljanja, lahko pa tudi sad pripadnika judovske ali krščanske gnostične ločine, ali pa so zgolj plod njegove zanimive pisateljske vneme. Ne katoliška, ne pravoslavne in ne protestantske Cerkve ne spadajo med tiste Cerkve in cerkvene skupnosti, ki bi samovoljno in samovšečno izločevale posamezne knjige iz kanona svetopisemskih knjig. Zato tudi vse pogosteje izdajajo skupno Sveto pismo, ki ga uporabljajo navedene Cerkve in cerkvene skupnosti, saj je Sveto pismo knjiga, ki pomaga vernikom različnih Cerkva in cerkvenih skupnosti živeti v luči razodete Božje besede. Iz povedanega sledi, da je vaš sogovornik v popolni zmoti glede trditve, da je ‘cerkveni vrh’ nekatere knjige načrtno izločil iz Svetega pisma.

Želim vam, da bi Sveto pismo radi prebirali in v njem odkrivali ljubezenski odnos, ki ga ima Bog do posameznega človeka in do vsega človeštva. Sveto pismo je ljubezensko pismo, ki nam ga je Bog napisal po ljudeh, ki jih je navdihoval Sveti Duh.

Vinko Škafar

Praznik žetve

Napisal Marko na 12. julija 2015. Objavljeno v Kratki odgovori.

Naš ugledni narodopisec je v svoji knjigi Praznično leto Slovencev zapisal, da je bila nekdaj žetev “slovesno opravilo, ki so ga obhajali bolj kot praznik kakor pa kot delo. Žanjice so bile skoraj praznično oblečene.” Ob branju Svetega pisma sem dobila občutek, da je bila žetev nekaj veselega tudi pri Judih. (Marjeta)

Žetev je bila praznik veselja in zahvale. Psalmist pravi: »Tisti, ki sejejo s solzami, žanjejo z vriskanjem« (Ps 126,5). Judje so sejali žito oktobra ali novembra, ko je po dolgi poletni suši prišel dragoceni ‘zgodnji dež’. Marca in aprila, ko je prišlo pozno deževje, je žito zraslo toliko, da se je lahko začela žetev. Žetev ječmena in pšenice je prišla aprila, maja in junija. Stebla so poželi s srpi in šope so povezali v snope. Snope so odpeljali na mlatišče. Navadno je bila to površina na vetrovni točki zunaj vasi. Mlatili so tako, da so tolkli s palico ali gonili živali po žitu ali pa uporabljali mlatilne sani. Sledilo je vejanje. Zrnje so spravljali v lončene vrče ali v suhe cisterne. Ob koncu žetve je bil praznik tednov: duhovnik je daroval dva hleba kruha nove moke. Praznik je kasneje postal znan kot binkošti. To je bil čas velikega veselja in zahvaljevanja. (sč)

Zorko Jelinčič

Napisal Marko na 11. julija 2015. Objavljeno v Obletnica meseca.

* 5. marec 1900, Log pod Mangartom, † 13. julij 1965, Trst

DOBER KOT KRUH IN DELAVEN KOT MRAVLJA

O Zorku Jelinčiču, ki je svojo trnovo življenjsko pot končal pred petdesetimi leti, je pisatelj Boris Pahor zapisal, da je bil “dober kot kruh in delaven kot mravlja”. Rodil se je 5. marca 1900 v Logu pod Mangartom, kjer je bil njegov oče Ferdinand učitelj. Kmalu po Zorkovem rojstvu se je družina (bilo 12 otrok, trije so umrli v nežni dobi) preselila v Podmelec, kjer je oče dobil službo vaškega učitelja in tam je Zorko končal osnovno šolo, v letih 1911–1918 pa je obiskoval realko v Idriji. Po maturi je moral za eno leto k vojakom, jeseni 1919 pa se je vpisal na filozofsko fakulteto novoustanovljene univerze v Ljubljani, kjer je spoznal Klementa Juga. Postala sta prijatelja in gorniška tovariša. Primorski študenti so spoznali, da z diplomo ljubljanske univerze po vrnitvi domov nimajo nobene možnosti zaposlitve, zato so se prepisali na univerze v Italiji, Jelinčič na univerzo v Padovi, vendar študija filozofije ni končal. Zaradi očetove smrti se je moral zaposliti, da se je preživljal in skrbel za svoje mlajše brate in sestre. Sprejel je službo tajnika Zveze prosvetnih društev v Gorici, nato pa še tajništvo dijaškega društva Adrija. Julija 1927 je fašistični režim razpustil vsa še delujoča slovenska društva in zatrl ves slovenski tisk. Sredi septembra je bil na Nanosu ustanovni sestanek ilegalne protifašistične organizacije TIGR (Trst, Istra, Gorica, Reka). Med ustanovnimi člani je bil tudi Jelinčič. Temu je sledil val aretacij, Jelinčiča je pred njo rešila nesreča v gorah. Julija 1929 se je poročil učiteljico Fanico Obid z Bukovega nad Cerknem. 13. marca 1930 ga aretirali, po dvajsetih mesecih stroge osamitve je bil pred Posebnim sodiščem v Rimu obsojen na 20 let ječe. Žena Fanica in hčerkica Rada sta bili poslani v enoletno konfinacijo.

“IZ TVOJIH SPOMINOV DIHA ODPUŠČANJE”

Po različnih amnestijah se mu je kazen zmanjšala na devet let ječe. Marca 1939 se je vrnil na dom svoje žene. Srečo skupnega življenja je zatemnila smrt Fanice na porodu hčerke Jasne 4. aprila 1940. Med drugo svetovno vojno je bil do kapitulacije Italije septembra 1943 jetnik v internacijskem taborišču na jugu Italije, od tam se je prebil v Bari. Leta 1945 je prišel v Trst, kjer se je takoj vrgel na delo. Na njegovo pobudo je bilo obnovljeno Slovensko planinsko društvo, sodeloval je pri številnih drugih organizacijah in ustanovah. Leta 1948 se je poročil s prof. Danico Žunovo in v zakonu sta se jima rodila sinova Zlatko (1952) in Dušan (1953). Zorko se je posvečal raziskovalnemu delu in pisanju; v letih 1947–1954 je objavil okoli 200 člankov in razprav, vsaj dvakrat toliko pa še v naslednjih letih. Izstopajo predvsem razprave s področja raziskovanja slovenskih ledinskih imen na Tržaškem, etnografije in arheologije. V začetku šestdesetih let se je začela ponovno oglašati bolezen, posledica dolgih let fašističnih ječ. Za njenimi posledicami je umrl 13. julija 1965 v Trstu. Dragocena pričevanja svoje dobe je zapustil v spominih, ki sta jih po njegovi smrti uredila hči Rada in sin Dušan in so izšli leta 1994 pri Goriški Mohorjevi družbi z naslovom Pod svinčenim nebom. Dušan, ki je ob očetovi smrti imel komaj dvanajst let, je ob urejanju očetovih zapiskov odkril: »Iz tvojih spominov ne dihata jeza ali maščevanje, temveč le usmiljenje in odpuščanje … Počasi sem prišel do prepričanja, da je moralno pokončen človek, ki ve, da odhaja na drugi svet s čisto vestjo, lahko veder … Krivice si pozabil, zagrenjenost pustil nekje za vogalom, svojim mučiteljem pa odpustil. To je največji življenjski nauk, ki si mi ga poklonil.«

“NANJ SE LAHKO ZANESEŠ KOT NA SKALO”

Pisatelj Vladimir Bartol je povedal, kako mu je Klement Jug, študent filozofije na ljubljanski univerzi in drzen alpinist, predstavil Zorka Jelinčiča: »Ga ne poznaš? To je Zorko Jelinčič, Goričan, eden mojih najboljših soplezalcev. Fejst fant in odličen tovariš. Ne govori veliko, toda nanj se lahko zaneseš kot na skalo.« To se ne nanaša le na njune skupne zmage v gorah, ampak tudi v vsakdanjem življenju. Jug in Jelinčič sta alpinizem razumela kot pot rasti, ki za cilj nima premagane težave v steni, ampak gre veliko bolj za samovzgojo in oblikovanje svoje osebnosti, ki naj bo poštena, klena in zdrava. Gore so Jelinčiču kovale trd in neupogljiv značaj. Krepile pa so tudi njegove telesne moči, zato je lahko tudi po devetih letih ječe, ko je bil obsojen na mirovanje in vsakršno pomanjkanje, preživel. Veselje do planinstva je ohranil do konca svojega življenja.

Njegova trdnost se je izkazala posebno v njegovi borbi za pravice slovenskega naroda na Primorskem. Bil je eden vodilnih pri ustanovitvi organizacije TIGR. Ko so ga v zaporih zasliševali, ni izdal niti enega imena sodelavcev in je vedno prevzel vso odgovornost nase. V sveti zavesti, da se bojuje za pravično stvar, nikoli ni hotel prositi za pomilostitev. Presenetljivo je tudi, da je v svojih pismih iz zapora tolažil svoje domače. Sin Dušan se iz svojega otroštva spominja, kako je njega in brata Zlatka poučeval, da morata vedno dobro premisliti, ali ljudje

(obletnica meseca – Ognjišče 07_2015)

KATSTIK.SI – prvi katoliški portal za samske v Sloveniji

Napisal Marko na 8. julija 2015. Objavljeno v Zanimivosti.

Samski katoličani v Sloveniji bodo odslej lahko svoje bodoče može ali žene spoznali tudi preko interneta. Nova slovenska spletna stran katStik.si omogoča povezovanje oseb, ki se ne bojijo velikih ciljev in ki jih vleče želja po zakonu in družini.

Ideja o internetni skupnosti, ki omogoča spoznavanje vernega življenjskega partnerja, se je rodila pred desetimi leti v Avstriji. Tovrstna katoliška internetna skupnost je leta 2005 zajemala zgolj nemško govoreče države (Avstrijo, Švico in Nemčijo), lani pa se je začela bliskovito širiti tudi v druge države: na Hrvaško, v Litvo, Latvijo, Češko, Slovaško in Madžarsko. Kot deseta država znotraj te mednarodne katoliške skupnosti se bo odslej lahko pohvalila še Slovenija – in to spričo vse večjega števila katoličanov, ki z resnim namenom iščejo partnerja, s katerim bi delili vero in vrednote.

Slovenci dajemo velik pomen družini in zakonu, ne glede na to, da se je v zadnjih dvajsetih letih število porok pri nas zmanjšalo, število samskih pa povečalo za več kot 40 odstotkov.

Mag. Mojca Magdič, zastopnica katStika v Sloveniji, na situacijo v Sloveniji gleda z realnimi očmi, hkrati pa je optimistična glede novega portala: “Poznam veliko samskih katoličanov in katoličank, ki bi se želeli poročiti, vendar zelo težko spoznajo koga s podobnimi vrednotami. Stanje jim otežuje bodisi ustaljenost v določenem okolju, bodisi preselitev v večje mesto. Prepričana sem, da bo portal katStik zanje ravno pravšnje mesto, saj jim bo omogočil srečanje z osebami, ki imajo resne namene in želijo izreči svoj ‘da’ nekomu z enakimi hrepenenji. KatStik bo samskim dal naenkrat možnost poznanstva katoličanov iz celotne Slovenije, hkrati pa tudi iz držav, s katerimi se bodo želeli spoznati (Hrvaška, Avstrija, Nemčija, Madžarska, Švica, itd.). Nemško govoreče države imajo preko 3.000 uporabnikov, sosednja Hrvaška pa kar 2.000. Izbira je torej velika!”, dodaja Magdičeva.

Ustanoviteljica kathTreffa, dr. Gudrun Kugler, pravi, da se v Nemčiji vsak šesti par, ki se poroči, najde preko interneta. Danes, ko okrog 30 odstotkov prostega časa preživimo na internetu, lahko del tega časa namenimo tudi iskanju partnerja, s katerim bi si polepšali svoje dni. O uspešnosti kathTreffa priča na stotine srečnih parov, ki so se spoznali prav preko katoliške platforme. Na Madžarskem sta se prva dva para poročila, še preden je portal zabeležil svoj prvi rojstni dan.

Datum otvoritve portala za sabo skriva tudi velik pomen: 13. junij je godovni dan sv. Antona Padovanskega, ki je med drugim tudi zavetnik zaljubljencev, zaročencev in poročenih. Na isti datum, pred natanko desetimi leti, pa je luč sveta zagledal tudi prvi portal v Avstriji.

KatStik.si bo v veliki meri olajšal povezovanje in spoznavanje Slovencev ter jim že v začetku zagotovil veliko skupnega: vero in vrednote – kar pa je odlična podlaga za vsak odnos.

Za vprašanja in podrobnosti o www.katstik.si sta vam na voljo Mojca Magdič, info@katstik.si in Kristjan Belcl, office@katstik.si.

100 % Jezus

Napisal Marko na 8. julija 2015. Objavljeno v Zanimivosti.

Mlada nogometna zvezda in član Barcelone Neymar da Silva Santos Júnior je 6. junija v finalu lige prvakov med Barcelono in Juventusom pred 74.000 gledalci na berlinskem olimpijskem stadionu in pred milijoni, ki so spremljali prenos na malih ekranih, na glavi ponosno nosil trak z napisom 100 % Jezus in s tem navdušil številne verne.

Marsikomu se to dejanje lahko zdi površno, ‘folklorno’, lahko celo praznoverno, a je kljub vsemu izraz javnega pričevanja vere. V času, ko marsikje izrivajo vero in verska znamenje iz javnosti, pa ima še večjo težo.

Goran Granić, nekdanji hrvaški nogometaš, danes pa nogometni trener in voditelj duhovnih seminarjev za športnike, je o omenjenem dogodku med drugim dejal: »Dejstvo, da ima v takem dogodku, ki je pritegnil pozornost milijonov gledalcev po vsem svetu, neka svetovno znana oseba priložnost poslati v svet kakršnokoli sporočilo, a se odloči za versko sporočilo kot je 100 % Jezus, lahko postane lepo pričevanje. Lahko pa tudi ne, saj je pričevanje več kot napis na majici ali tetovaža.« Tudi omenjanje Jezusa v izjavah za novinarje ni pričevanje, če so to samo besede, srce pa je daleč od Boga, kakor pravi Sveto pismo, je dodal Granić. (br)

Dobro delo se ti bo gotovo povrnilo

Napisal Marko na 6. julija 2015. Objavljeno v Povejmo z zgodbo.

V srednji šoli me je sošolec udaril v trebuh. Udarec ni bil samo boleč, ampak me je bilo tudi sram in čutil sem se ponižanega. Želel sem ‘izenačiti rezultat’. Ta načrt sem zaupal babici Meti, pa mi je bilo žal. Posebej zame je imela dolgo predavanje. Nerad sem poslušal njeno nakladanje, vendar sem si zapomnil, da mi je rekla, naj ne mislim na to. »Dobro rodi dobro, zlo pa zlo. Vsako dobro delo se ti bo nekega dne povrnilo, prav tako tudi vsaka slaba stvar, ki jo narediš.«

Potreboval sem trideset let, da sem razumel te njene besede. Babica je takrat živela v domu ostarelih. Vsak torek sem šel z njo ven na kosilo. Zelo dobro se spominjam najinega zadnjega kosila, preden je odšla v bolnišnico. Šla sva v bližnjo restavracijo. Babici sem naročil pečenko, sebi pa hamburger. Ko so nama naročeno prinesli, sem opazil, da babica hrano pred seboj samo gleda. Odmaknil sem svoj krožnik in potegnil k sebi njenega, ji razrezal meso in ji vrnil krožnik. Ko je zelo počasi s težavo nosila hrano v usta, sem se spomnil nečesa in šlo mi je na jok. Pred štiridesetimi leti je ona razrezala meso meni, majhnemu dečku. Babica je imela prav: »Vsako dobro delo se ti bo nekega dne povrnilo.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 7 (2015), 26-27.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot. Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 81.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Od skupine do skupine za dobro družine

Napisal Marko na 4. julija 2015. Objavljeno v Zanimivosti.

Peš romanje od 8. do 30. junija

Naslov je hkrati zanimivo geslo, ki sta si ga izbrala zakonca Vilma in Dani Siter že na lanskem peš romanju po vzhodni Sloveniji; letos to romanje nadaljujeta na poti od Dolenjske (Leskovec pri Krškem), preko Gorenjske na Primorsko (do Kopra). Že drugič sta se tako podala na pot, na kateri obiskujeta zakonske skupine. Vsak večer je njun cilj eden od krajev, kjer deluje zakonska skupina Družina in Življenje in kjer se ob maši, kratkem nagovoru in kasneje na skupnem srečanju pogovarjata z zakonci o njihovih potrebah, o pasteh in vplivih današnjega sveta, predvsem pa z njimi iščeta skupne poti, ki res krepijo in bogatijo.

Vilmi in Daniju sem se pridružil na poti iz Medna preko Save v Vikrče in naprej proti Smledniku. Pred njima je bilo še skoraj dve tretjini poti, ampak ju to ni nič kaj skrbelo. Je že res, da sta v prvih šestih dneh hoje nabrala nekaj žuljev, vendar sta polna navdušenja in v pričakovanju novih srečanj. »To je nekaj najlepšega, da se lahko srečujeva z ljudmi, ki naju spodbujajo, hkrati pa vidiva, da so v svojih župnijah zdravo jedro okolja. Lepo se je srečevati z ljudmi, ki delijo to željo po krepitvi vrednote družine. Delimo si izkušnje, kako se splača vlagati v družino, kljub naporom, odrekanjem, žrtvam,« je njuno pot opisal Dani. Z njuno potjo želita krepiti zavest, da se ozaveščamo ne samo o pomenu družine, ampak tudi zakona in odnosa med zakoncema, ki sta osnova za dobro družinsko življenje.
Ob tem je Dani dejal, da »je delovanje Cerkve [N2] tudi v smeri krepitve pojma družine, navsezadnje smo že bili in še bomo letos priča sinodi o družini in tudi s strani papeža je kar nekaj spodbud za krepitev dela z zakonci. Samo želimo si lahko, da bo tudi v Cerkvi na Slovenskem to prineslo krepitev pastoralnega dela z družinami in da smo vsi pripravljeni, da stopimo skupaj na to pot.

Matej Erjavec

Duhovniki …

Napisal Marko na 2. julija 2015. Objavljeno v Za začetek.

Zmeraj manj jih je.
Vsako leto je nekaj pogrebov …
Kakšno leto več, kakšno leto manj …
A vsako leto tudi nekaj novih maš. Vsaj zaenkrat.
Nekatere jokajo: “A jih ni škoda?!”, drugi pravijo: “Bo pa za nas več ostalo!”
Za nekatere bodo vedno ‘gospodi’, za druge so vsi po vrsti ‘pedofili’.
In godemo: “Po duhovnikih vera gor, po duhovnikih vera dol!” in: “Gospod, pošlji delavcev na svojo žetev!”
Vsi – se nam zdi – vemo, kako jim je, in vse – se nam zdi – poznamo …
Poznamo nekaj dobrih … in nekaj še boljših. Nekaj svetih … in nekaj svetniških. (O tistih, ki niso tako zelo dobri niti tako zelo sveti, pa ne bomo tu in zdaj.)

Bog se nas usmili!
Povejte, župniki, vas je morda zajel val malodušja? Ste v svojem prizadevanju obupali? So vas prijatelji zapustili in farani razočarali? Vas škof ne razume, na sobrate pa se ne morete zanesti? Ste ostali brez moči? Sami? Se vam zdi, da vas še Bog ne sliši?
In vi, novomašniki? Trepetate? Se vam zdi, da vas čaka ogromno polje, vi pa v dlani držite le eno samo samcato zrno – svoje srce?
Toda ali veste, koliko žitnih klasov lahko zraste iz enega zrna? Deset! In veste, koliko zrn je v klasu? Povprečno osemdeset. Če torej zrno posejemo, bomo ob prvi žetvi dobili blizu osemsto zrn, teh osemsto zrn bo dalo ob drugi žetvi šeststoštirideset tisoč zrn, ob tretji jih bomo dobili petstodvanajst milijonov, ob četrti pa čez štiristo milijard. Tako se množi žitno zrno! Neverjetno, kaj?! A vse to se zgodi le, če zrno “pade v zemljo in umre”.
Veste, Bog je kmet, ne neki zblojen filozof. In kmet ve, da lepe besede, še tako učene in sladke, ne bodo zorale njive, ampak je treba poprijeti za plug. In kmet ve, da je treba vsejati zrnje in vsaditi seme, ne obljube. In kmet ve, da pridelek ni odvisen le od njega, čeprav je storil vse, kar je lahko. In da je ob času žetve dobro imeti pomoč.
Božja logika, v nasprotju z našo, stavi na kvaliteto, ne na kvantiteto; na moč, ne na število. In potem res ni važno, koliko nas je (kristjanov namreč: duhovnikov in laikov, posvečenih in neposvečenih, nedeljnikov in občasnikov), temveč, kakšni smo. Saj smo “sol zemlje. Če pa se sol pokvari, s čim naj se osoli?” (Mt 5,13)
Zato nam ne pritiče obup: ne duhovnikom ne laikom, ne posvečenim ne neposvečenim, ne nedeljnikom ne občasnikom! Bodi prilično ali neprilično!
V to božjo njivo, ki nas obdaja, in na katero smo bili postavljeni, vsadimo srce, ne le namena; in želi bomo dejanja, ne praznih besed. Iz dneva v dan umirati sebi, pomeni iz dneva v dan rojevati se v Kristusu. Tako si božič in veliki petek podajata roke.
In kmet ve: prazniki so prazniki. Pa če padejo na petek ali na svetek!

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2015, leto 51, št. 7, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Urednikova beležnica julij 2015

Napisal Marko na 30. junija 2015. Objavljeno v Beležnica.

Julij je prvi počitniški mesec, ki vam bo, vsaj upam, ponudil več priložnosti za branje. Tudi zato smo vam, kakor že prejšnja leta, pripravili posebno počitniško ponudbo knjig, ki jih boste lahko vzeli s seboj na počitnice in se ob njih bogatili. Na str. 97 si lahko ogledate ponudbo knjig, ki je v jubilejnem, 50. letu, še obsežnejša kot sicer. Naj še dodam, da je ob ‘zlatem jubileju’ tudi cena knjig zelo ugodna. Naročnike knjig čakajo tudi lepe nagrade.

Ob zlatem jubileju bi se radi srečali z vami še na poseben način. Tako vas v počitnicah vabimo na dve srečanji na dveh različnih koncih Slovenije. Več o teh počitniških srečanjih si lahko preberete na str. 16.

Počitnic pa ne poznajo življenjski problemi. Že zadnjič smo vas opozorili na izid knjige Konec zakonske zveze, ki bo pomagala ljudem spopasti se s perečo življenjsko težavo ločitve in konca zakonske zveze. Papež Frančišek nas je večkrat povabil, naj imamo sočutje z ljudmi, ki jim je propadel zakon. Obenem vam priporočam tudi druge knjige iz zbirke Življenjske smernice, zbirke ki želi pomagati v težavah, v katerih se znajde sodobni človek: Žalovanje; Kaj se zgodi po smrti?; Poti skozi depresijo; Motnje hranjenja; Zasvojenost z igrami na srečo; Izgubiti otroka; Zakon, ki osrečuje. Vse knjige so še na voljo in jih lahko priporočite tudi znancem, ki bi se znašli v težavah, opisanih v teh knjigah.

Sedanji papež je vernike povabil, naj v času pred sinodo o družini molimo in premišljujemo o pomenu zakonske zveze. Pri tem nam bosta lahko zelo pomagali dve knjigi avtorjev, znanih po svojem globokem razmišljanju. Prvi je zaslužni papež Benedikt XVI., ki si je v času svojega papeževanja (2005 – 2013) močno prizadeval, da bi zakonska zveza, utemeljena na zamisli Stvarnika, ohranila svojo vrednost. V knjigi Resnica o zakonu je osem papeževih govorov o lepoti zakonske zveze. Papeževi govori so namenjeni vsej Cerkvi, posebej zakoncem in tistim, ki se nameravajo poročiti.

Drugi avtor je Gerhard Ludwig Müller, prefekt Kongregacije za nauk vere. V knjigi Upanje družine je pogovor s kardinalom. V njem nam jasno predstavi težave, s katerimi se dandanes spopadajo krščanske družine in ponuja veliko odličnih zamisli in nasvetov, kako na umirjen in poglobljen način premisliti o obravnavanih vprašanjih o družini znotraj izročila in občestva Cerkve. Več o knjigi si lahko preberete na str. 95.

Naj sklenem s sklopom knjig, ki so na takšen ali drugačen način povezani z zakonskim življenjem, in napovem tudi knjigo, namenjeno samskim ljudem. Gre za knjigo p. Vitala Vidra So nekateri samski. O njej pa več v prihodnji številki.

Konec meseca junija Slovenci praznujemo svoj državni praznik. Premalo smo pozorni nanj in premalo ponosni na samostojno in demokratično državo. V letu, ko praznujemo 70-letnico konca druge svetovne vojne, je Radio Ognjišče po Sloveniji organiziral več okroglih miz. Sedaj so prispevki na okroglih mizah izšli v zborniku Resnica in sočutje, ki sta ga uredila Alen Salihović in Janez Juhant. O jubileju konca druge svetovne vojne govori tudi tokratna gostja meseca, ki nam odstira manj poznana dejstva iz zgodovine, zlasti pa pomembno vlogo duhovnikov v naši narodni zgodovini. V mesecu novih maš naj bo to tudi lep poklon slovenskim duhovnikom.

Božo Rustja, odgovorni urednik

Jasen cilj

Napisal Marko na 28. junija 2015. Objavljeno v Povejmo z zgodbo.

Angleški znanstvenik Huxely je bil v zamudi, ko se je odpravljal na predavanje. Skočil je v kočijo in zaklical kočijažu: »Kar se da hitro!«

Kočijaž je udaril po konju in oddrveli so, kolikor je žival pač mogla. Tedaj se je Huxleyu posvetilo. Pomolil je glavo skozi okno in zaklical kočijažu: »Hej, ali veste, kam me morate peljati?«

»Ne vem, gospod,« je odvrnil kočijaž, »a vozim, kar se da hitro.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 6 (2017), 33.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot. Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 44.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing