Revija - Revija Ognjišče

Krašenje oltarjev

Napisal Marko na 26. junija 2015. Objavljeno v Kratki odgovori.

Že veliko let skupaj z drugimi ženami z veseljem skrbim za lepoto naše župnijske cerkve kot čistilka in krasilka. Za velike praznike jo rade čimbolj bogato okitimo s cvetjem. Naš novi župnik pravi, da s tem ne smemo pretiravati. Kakšne so cerkvene določbe glede tega? (Rozalija)

Vaš župnik ima prav, ker se drži cerkvenih navodil, zapisanih v listini Splošna ureditev Rimskega misala, ki jo je izdala rimska Kongregacija za bogoslužje in disciplino zakramentov leta 2000. Tam je zapisano: »Okrasitev oltarja naj bo zmerna. V adventnem času naj bo oltar okrašen s cvetjem tako zmerno, kakor je primerno značaju tega časa, da bo pripravljal polnost veselja ob Gospodovem rojstvu – božiču. V postnem času je krašenje oltarja s cvetjem prepovedano, izjema je le 4. postna nedelja, slovesni prazniki in prazniki. Cvetlični okras naj bo vedno umerjen, raje razpostavljen ob oltarju kot na njem« (205). Dalje je tam rečeno, da se na oltarno mizo lahko postavi samo tisto, kar je potrebno za mašno opravilo. (sč)

ODMEV na pismo Tudi ljudje z istospolnimi nagnjenji so poklicani k svetosti

Napisal Marko na 24. junija 2015. Objavljeno v Pisma.

V prejšnji številki Ognjišča (Ognjišče maj, str 74–77) sem zasledila pismo Maje glede homoseksualnosti. Tudi sama bi rada povedala nekaj besed na to temo, sicer z drugačnega stališča kot Maja.
Draga Maja, najprej nekaj besed tebi. Stara sem ravno toliko kot ti, tudi sama sem dejavna v cerkvi. Imam pa, za razliko od tebe, precej drugačen pogled na samo koalicijo ‘Za otroke gre’ in na sam zakonik kot ti.
Naj takoj na začetku povem, da nisem nestrpna in nisem homofob. Skušam spoštovati vse ljudi. Veliko molim tudi za ljudi z istospolnimi nagnjenji.

V tvojem pismu me je najbolj ‘zbodel’ stavek: “Ali ne bi bilo mnogim otrokom lažje, če bi živeli z istospolnima staršema, ki bi skrbela zanje, namesto tega pa živijo v razdrtih družinah, polnih nasilja.”. Moj odgovor je žal ne. Sama sem odraščala ob očetu, ki je bil kar hud alkoholik, velikokrat smo bili vsi doma deležni nasilja (največ psihičnega), a si nisem niti takrat, niti sedaj, ko sem zrelejša in ne živim več z očetom, želela, da bi namesto njega živela z dvema istospolno usmerjenima staršema. Nikoli! Oče je oče, ne glede na to, kakšen je, in tudi sedaj, po vsem kar sem doživela, lahko rečem, da sem kljub temu vesela, da sem imela mamo in očeta.

Pišite na:
Ognjišče, Rubrika Pisma,
Trg Brolo 11, 6000 Koper
ali po e-pošti:
pisma@ognjisce.si

Druga stvar, ki bi jo rada povedala, se tiče otrok istospolnih partnerjev. Žal sem proti. Proti sem zato, ker to ni naravno in ker nas Bog ni ustvaril tako. Bog je ustvaril moža in ženo, da se množita in napolnita zemljo. To, da ima istospolni par otroka, pa ni niti naravno niti ni od Boga.

In še tretja, zadnja stvar. Izredno me moti uporaba besede nestrpnost. Sem nestrpna, ker ne sprejemam in ne podpiram tega zakonika? Mislim, da nisem. Mislim, da je to samo moje mnenje, do katerega ima vsak pravico. V današnjem svetu je tako, da jaz dobesedno moram sprejeti istospolno usmerjenega človeka, sicer sem homofob oziroma nestrpna. Kako pa je nasprotno? Istospolno usmerjeni ljudje ne sprejemajo takšnih kot sem jaz – takšnih, ki jih ne podpirajo. Zakaj pa tukaj ne gre za nestrpnost? Tudi on je potemtakem nestrpen do mene, ker ne spoštuje mojega mnenja. Isti primer je bil pri zbiranju podpisov za referendum. Slišala sem ogromno komentarjev, da “kaj sedaj Cerkev vsiljuje svoje mnenje in poziva ljudi naj oddajo podpis za referendum”. Res? Cerkev vsiljuje svoje mnenje? Mislim, da tako, kot danes svoja mnenja vsiljujejo istospolni ljudje po celem svetu, jih nihče.

In končno, če se res gre tako za “enakost, enakopravnost, enake pravice itd.”, kot to trdijo predstavniki LGTB skupnosti, pa naj se to uredi med ljudmi raje na ta način, da bodo imeli vsi ljudje službo, kaj za pod zob, urejeno bivališče…

Tako bomo dosegli enakost med ljudmi, ne pa s sprejemanjem zakonikov o istospolno usmerjenih ljudeh.

Rebeka

Maksimilijan Jezernik

Napisal Marko na 23. junija 2015. Objavljeno v Pričevanje.

“Svojim domačim sem novomašni blagoslov podelil po vatikanskem radiu.”

»V mojem življenju je imela pomembno vlogo podobica Srca Jezusovega. Pri begu od doma, kjer me je okupator že iskal, sem naletel pri Litiji na obmejno nemško stražo. Preiskava je bila neizogibna. Ker na vprašanja nisem znal odgovarjati ne po slovensko ne po nemško, sta stražarja napravila osebno preiskavo. V nahrbtniku sta našla suho sadje, kruh in nekaj obleke. Nenadoma pa se je vojak nasmehnil, ko je našel v mojem žepu košček papirja. Prepričan je bil, da bodo osebni podatki o tem mutcu. A kaj je našel? Podobico Srca Jezusovega, ki mi jo je pri slovesu stisnila v žep mama. Smeh se je spremenil v pomilovalni prezir, ki ga je izrazil z besedami: “Pojdi, slovenski osel, naprej!”« To prigodo je pisateljici Zori Tavčar v pogovoru za tržaško Mladiko povedal Maksimilijan Jezernik, ki je med drugo svetovno vojno ob nemški okupaciji Štajerske študiral v Rimu. Študij je končal s trojnim doktoratom: iz filozofije, teologije in civilnega prava. Ostal je v Rimu in opravljal številne odgovorne službe. Nazadnje je bil ‘oče’ in rektor slovenskega papeškega zavoda v Rimu. Predstavljamo ga ob njegovem odhodu v večno domovino.

Zibelka mu je tekla na Gornji Ponikvi pri Žalcu v trdni kmečki družini Kresnikovih. Rodil se je 22. februarja 1922. Družino, v kateri je bilo devet otrok iz dveh očetovih zakonov, je povezovala globoka vera. Maksimilijan je bil bister učenec in tudi kmečko delo ga je veselilo. Oče ga je izbral za svojega naslednika na kmetiji, zato je nerad sprejel predlog domačega župnika na pobudo bogoslovca Ivana Zupanca, ki je pri njem odkril duhovniški poklic, naj ga pošlje na gimnazijo v Maribor. V štajerski prestolnici je ostal sedem let, zaradi vojne pa je moral zadnji, osmi letnik in maturo opraviti v Ljubljani. Brez oklevanja se je odločil za bogoslovje. Skupaj z nekaj drugimi mariborskimi bogoslovci je bil sprejet v zavod Propaganda Fide v Rimu in se vpisal na teološko fakulteto papeške univerze Urbaniana, kjer je zaključil študij z dvojnim doktoratom. Mašniško posvečenje je prejel na veliko noč, 17. aprila 1949. »Naslednji dan sem pel novo mašo v zavodu in podelil novomašni blagoslov domačim po vatikanskem radiu.«
Takoj po končanem študiju je postal profesor na univerzi Propaganda Fide ter podravnatelj zavoda, leta 1966 pa je postal njegov rektor, leta 1974 pa še tajnik papeške univerze Urbaniana. Ta univerza ima v misijonskih deželah veliko pridruženih visokošolskih ustanov. Jezernik je v petdesetih in na začetku šestdesetih let kot študijski delegat obiskal veliko misijonskih dežel (svoja doživetja je zbral v knjigi Rim, Atene, Nairobi). Zelo močno je bil povezan z rimskimi Slovenci. Ko so leta 1963 ustanovili društvo ‘Slomšek’, je bil od vsega začetka njihov duhovni asistent in urednik glasila društva Med nami. Bil je duša društvenega dogajanja, vabil je slovenske škofe na društvene shode ali kot mašnike k mesečni nedeljski sveti maši. Za rimske Slovence so bili nepozabni letni izleti v okoliške rimske hribe.

Ko je kot mlad bogoslovec med vojno prišel v Rim, je videl, da imajo številni narodi v večnem mestu svoje študijske zavode. Vedno bolj je čutil potrebo, da tak zavod dobimo tudi Slovenci. Zamisel se je začela uresničevati po prvem obisku škofa Antona Vovka leta 1960. O ustanovitvi zavoda za mlade slovenske duhovnike, kjer bi lahko bivali in študirali na rimskih univerzah, se je pogovarjal s p. Antonom Prešernom, ki je bil ugledna in vplivna osebnost. Dosegel je, da je bil 22. novembra 1960 uradno ustanovljen zavod Slovenik (z uradnim imenom Collegium slovenum in Urbe). Prvi rektor je bil p. Prešeren, po njegovi smrti (7. marca 1965) pa ga je nasledil Maksimilijan Jezernik. Med rojaki po svetu je dobil donatorje in z njihovo pomočjo je kupil hišo na Apijski cesti, ki so jo obnavljali in dograjevali, da so lahko leta 1973 Slovenik slovesno blagoslovili. Dosegel je, da je postal papeški zavod z vsemi pravicami, ki sledijo iz tega naslova. Prijazno hišo so s svojimi deli obogatili mnogi slovenski umetniki. Slovenik je postal prijetna oaza domovine v večnem mestu, kjer so poleg stanovalcev-študentov našli zavetje tudi slovenski romarji. Največji dan za Slovenik in njegovega rektorja je bil 22. november 1990, ko ga je ob njegovi 30-letnici obiskal papež Janez Pavel II., ki je maševal v kapeli Marije Pomagaj, Kraljice Slovencev, zavetnice zavoda.

Maksimilijan Jezernik je opravil pomembno nalogo kot postulator v postopku za razglasitev božjega služabnika škofa Antona Martina Slomška za blaženega. Zavzel se je za prevajanje vsega gradiva v italijanščino. Vesel je bil, ko je videl, da njegovo prizadevanje rodi sadove. 19. septembra 1999 je bil med množico 200.000 ljudi na Betnavski poljani eden najsrečnejših, ko je zaslišal papeža Janeza Pavla II.: »S svojo apostolsko oblastjo dovoljujemo, da se častitljivi božji služabnik Anton Martin Slomšek odslej imenuje blaženi …« Tako se je uresničilo voščilo njegove mlade sorodnice ob zlati maši na Pónikvi nekaj mesecev prej: »Nam Pónikva s Slomom rodila je svetnika, / a Pónikva pri Žalcu njegovega glasnika. / Ob jubileju zlatem Vam Bog je dal radost, / da smeli doživeti ste Slomškovo svetóst.« Zdaj je izpolnjena tudi njena želja, s katero se pesmica konča: »A ko življenjska knjiga nekoč se Vam zapre, / naj v družbi s svetim Slomškom se večnost Vam odpre.« Rektor Slovenika je Maksimilijan Jezernik ostal do leta 2001, v naslednjih letih je vedno bolj oglašala bolezen, ki ga je leta 2012 pripeljala v Dom sv. Jožefa v Celju, kjer je svetilka njegovega življenja 21. aprila 2015 ugasnila v 94. letu zemeljskega popotovanja.

S. Čuk, Maksimlijan Jezernik. “Svojim domačim sem novomašni blagoslov podelil po vatikanskem radiu”: Pričevanje, v: Ognjišče 6 (2015), 38-39.

Trojna Kristusova služba

Napisal Marko na 22. junija 2015. Objavljeno v Kratki odgovori.

Trikratnemu oblivanju glave z vodo ob izgovarjanju imen Svete Trojice, ki je bistveni del krstnega obreda, sledi maziljenje novokrščenca na temenu s sveto krizmo. Pred tem krstitelj moli: »Vsemogočni Bog… vas mazili z oljem odrešenja, da ostanete udje Kristusa, duhovnika, preroka in kralja za večno življenje.« Kaj to pomeni? (Emilija)

Temeljna listina drugega vatikanskega koncila je Dogmatična konstitucija o Cerkvi. Potem ko razgrne nauk o hierarhični ureditvi Cerkve in o službenem duhovništvu (papež, škofje, duhovniki, diakoni), posveča četrto poglavje vernikom-laikom in razlaga njihovo duhovniško službo, podeljeno pri krstu, ki ji pravimo »splošno duhovništvo«. Nauk koncila na kratko povzema Kompendij Katekizma katoliške Cerkve, ko razlaga, v kakšnem smislu je božje ljudstvo deležno Kristusove trojne službe. »Božje je deležno Kristusove duhovniške službe, kolikor so krščeni posvečeni s Svetim Duhom, da darujejo duhovne daritve; deležno je njegove preroške službe, kolikor se z nadnaravnim verskim čutom neomahljivo oklepa vere, se vanjo poglablja in jo izpričuje; deležno je njegove kraljevske službe, ko posnema Jezusa Kristusa, ki je kot kralj vesoljstva postal služabnik vsem, zlasti ubogim in trpečim« (155). To veliko dostojanstvo kristjanov zelo poudarja papež Frančišek

Ko sem hotela izraziti svojo voljo, se je začel prepir s starši

Napisal Marko na 20. junija 2015. Objavljeno v Pisma.

Imam vprašanje v zvezi z avtoritativnim načinom vzgoje. Vzgojena sem namreč v krščanski družini s precej strogimi omejitvami. Vse svoje otroštvo sem mirno prenašala ta avtoritativni način vzgoje in starše ubogala brez pritoževanja in slabe volje. Na neki način sem jih tudi skušala razumeti, da oni že vejo, zakaj postavljajo take omejitve in da je verjetno že tako prav. Sedaj, ko pa sem polnoletna, se mi nikakor ne zdi prav, da me starši še vedno tako močno nadzorujejo in omejujejo, saj vsak potrebuje tudi nekaj svobode. Tako sem končno hotela izraziti nekoliko svoje lastne volje, vendar takoj končala s prepirom in ostro prekinitvijo, da je tako prav in konec, čeprav sem kar nekaj časa vztrajala z različnimi argumenti. Pri tem prepiru pa je šlo konkretno za to, da bi šla z mojo prijateljico, ki jo dobro poznata in jima je pri srcu, v soboto zvečer ven, vendar sta me zavrnila, da zvečer (od osmih naprej) nimam zunaj kaj početi in da imam za to cel dan časa, zvečer pa bom doma. Zanima me, kaj vi mislite, ali moji starši ravnajo prav? Se vam ne zdi, da so omejitve prestroge? Kdaj pa bom lahko odšla malo ven, če ne zdaj? Ne zdi se mi prav tudi to, da sta mojemu starejšemu bratu dovolila veliko več kot meni, da se je lahko normalno srečal s prijatelji tudi v poznih večernih urah. Zdi se mi, kakor da me hočeta dobro zavarovati pred vsem in obdržati doma, glede na to, da sem ostala doma še edina od odraslih otrok. Vnaprej se vam zahvaljujem za morebitni odgovor.
Elka

Povsem se strinjam z vami, da vsak potrebuje določeno mero svobode za radostno in vsestransko zadovoljno, odraščajoče življenje. Z določeno mero svobode starši otroku izražajo tudi to, da mu zaupajo (seveda glede na starost). Sam dojemam vzgojo kot pripravo otroka na življenje. Kar pomeni vzgojiti otroka za samostojnost in odgovornost. Pri tem igrata pomembno vlogo prav zaupanje in svoboda, ki ju starši dajejo otroku. Zaupanje in svoboda bi morala rasti v tesni zvezi s starostjo. Kot pravite sami, ste bili deležni precej stroge vzgoje, tj. avtoritativne – “ker sem jaz tako rekel/la”. Pohvalno je, da ste tovrstno vzgojo prenašali in sprejemali brez slabe volje in pritoževanja. Gotovo so vam starši in vam še želijo vse najboljše. Verjetno pa ste tako hitro odrastli, da starši niso niti ‘opazili’, da niste več majhna punčka, ki jo je potrebno vsega in pred vsem obvarovati z omejitvami in brezkompromisno prepovedjo.

Težko bi odgovoril, če Vaši starši ravnajo prav ali narobe, ker ne vem, koliko ste dejansko stari in kakšne so okoliščine. Predvidevam, da imate osemnajst let, glede na to, da ste zapisali da ste sedaj polnoletni. Mislim pa, da to ni niti tako pomembno, ali imajo prav ali ne, ker z odgovorom na to vprašanje ne bi rešili prav nič. Kolikor razumem vaši starši nimajo nobenih trdnih argumentov, da vam ne bi zaupali. V primeru težav v šoli, vedenjskih težav…, je povsem razumljivo, če starši svojemu otroku ne zaupajo povsem in so v dvomih glede njegovega zavedanja osebne odgovornosti. Glede na vaše pismo sklepam, da ste bili neproblematičen in vzoren otrok, ki je spoštoval svoje starše in jih še vedno. In prav je tako. Vendar bi med starši in hčerko vaše starosti nujno moral potekati določen konstruktiven dialog in skupno iskanje rešitev. Brez pogovora in bližine starši zelo težko ohranjajo pristen notranji stik z otrokom, zato je ta dialog izredno pomemben. Otrok se seveda odgovornosti ne more naučiti, če mu je starši v primerni meri na dajo v njegove roke. Nevarnost avtoritativne ali permisivne vzgoje bi lahko ponazorili z mokrim milom v roki: če je dlan preveč razprta milo spolzi iz dlani, če pa ga poskušamo preveč stisniti, pa prav tako pade na tla.

Pišite na:
Ognjišče, Rubrika Pisma,
Trg Brolo 11, 6000 Koper
ali po e-pošti:
pisma@ognjisce.si

Ključno vprašanje, ki se tukaj pojavlja, je: kaj lahko naredite, da se stvari spremenijo in da vam starši začnejo zaupati? Predlagam, da najdete neki primeren trenutek (ali med prazniki ali morda v nedeljo po kosilu …), ko ocenite, da bodo vaši starši najbolj odprti za tovrsten osebni pogovor. Na kratko jima pojasnite, da si želite resnega pogovora z njima. Glede na zapisano predvidevam, da načeloma nista pretirano dialoško razpoložena. Pomeni, da morate biti še posebej pozorni na dve stvari: nikakor ju ne smete obsojati in drugič, govorite le o tem, kaj čutite in doživljajte ob tem, ko vam ne zaupata. Preprosto in sproščeno povejte, da imate občutek da vas želita preveč zavarovati in zaščititi, da bi si želeli več svobode in zaupanja… Da menite, da ste vredni zaupanja in čutite odgovornost, ki s tem prihaja. Povejte morda tudi to, da pogrešate odkrit in dialoški pogovor z njima. Mogoče ju lahko spomnite (ampak ne očitujoče) na svojo starost in da niste več majhna punčka, ki bi potrebovala 100 % nadzor. Če boste imeli občutek, da je pametno in primerno, ju lahko vprašate tudi, zakaj vam ne zaupata, kje je vzrok nezaupanja. Povejte jima tudi to, da čutite spoštovanje do njiju in da se zavedate vsega dobrega, kar sta storila za vas in kar še želita storiti. Na koncu se poskusite dogovoriti za neki kompromis, da npr. greste s prijateljico v soboto v kino in da boste do desete ali enajste ure že doma … Podobno, kot je lisica malega princa učila udomačitve: »Zelo potrpežljiv je treba biti,« je odgovorila lisica. »Skraja boš sedel v travi bolj stran od mene – takole. Zdaj pa zdaj te bom od strani pogledala, ti pa se ne smeš oglasiti. Besede so izvir nesporazumov. Toda vsak dan boš lahko prisedel bliže …«

Glede na vaše zrelo razmišljanje sem prepričan, da vam bo v starših uspelo vzbuditi zaupanje in zavedanje, da niste več majhna punčka ampak dekle, ki je že skorajda odraslo in se zaveda svoje odgovornosti.
Pogumno in veselo naprej!

doc. dr. Sebastjan Kristovič

Otroci iz istospolnih zvez za družino z očetom in materjo

Napisal Marko na 18. junija 2015. Objavljeno v Zanimivosti.

Šest ljudi, ki so odrasli v istospolnih zvezah je na ameriško vrhovno sodišče vložilo predlog, ki naj sodnike odvrne od uzakonitve istospolnih porok. V njem so navedli svoje izkušnje iz otroštva. Dawn Stefanowicz, ki je odraščal z dvema bratoma in istospolnim očetom ter njegovimi številnimi ljubimci, je dejal: »Nisem imel otroštva.« Denise Shick pa je dodala: »V mojem domu ni bilo varnih meja.« Povedala je, da je njen transspolni oče za njo vohunil, ji kradel obleke ter skušal postajati kakor ona. Ko se je iz dekleta razvila v žensko, je hotel biti prav takšen kot je ona.

Ameriško združenje psihologov in sociologov sta ostro napadla sociologa Paula Sullinsa, katerega raziskave so pokazale, da imajo otroci, ki so odraščali v istospolnih zvezah dvakrat več čustvenih problemov kot otroci staršev različnega spola, tudi če sta starša ločena.

Robert Oscar Lopez, ustanovitelj in predsednik Mednarodnega inštituta za pravice otrok, je dejal, da sodniki pogosto sprašujejo odvetnike, ali istospolna poroka ‘škoduje’ komurkoli. Odgovor na to vprašanje je v kratkih razlagah omenjene tožbe in drugih zapisih, je izjavil Lopez, ki sta ga vzgajali njegova mati lezbijka in njena partnerka. Kratko razlago tožbene zadeve je vložil skupaj s kolegom B. N. Kleinom, ki je odraščal z materjo lezbijko in njenimi partnerkami. Ta razkriva, kako so se otroci borili z zmedo glede spola, pritiski, naj se prilagodijo gejevskim vrednotam in držam, ter občutji osamitve in žalosti, ne da bi se mogli o tem s komerkoli pogovoriti. (br)

Prijetno se počutim kot del vašega uspeha

Napisal Marko na 16. junija 2015. Objavljeno v Pismo meseca.

Spoštovani ustvarjalci revije Ognjišče. Z veseljem spremljam vaše in naše praznovanje 50 – letnice priljubljene revije, s katero sem tudi jaz na več načinov kar najtesneje povezana. Želela sem se kdaj oglasiti v kakšno pogovorno oddajo v zadnjem času na Radio Ognjišče, povezano z jubilejem, pa mi kar ne ‘rata’ priti zraven. Sklenila sem, da vam kar v pisani besedi povem kaj lepega.

Revija je stara ravno toliko, da sem takrat, ko se je pojavila, nujno rabila nekaj takega za mlade, saj sem zelo rada brala, pa skoraj ni bilo kaj primernega. Spomnim se, da sem skrivaj kupovala kdaj pa kdaj Anteno, pa mi jo je mama takoj vrgla v peč, če jo je le našla. Bila je globoko verna in vse tisto, kar je bilo v Anteni, se ji je zdelo grozno pregrešno branje za mlado deklico, pa tudi meni ni bilo najbolj pri srcu, le iskala sem nekaj zase.

Bila pa sem v tistem času že raznašalka Družine v naši vasi in v njej, mislim, da sem brala o Farnem Ognjišču, ki da na Primorskem izhaja za mlade in da zbirajo naročnike, da je prostor vseslovenski. Prosila sem župnika, da mi ga je od nekod prinesel in mi je bilo zelo všeč. Navdušena sem bila in v želji, da bi list čim prej prišel tudi k nam, sem kar na svojo roko šla v akcijo. Nesla sem ga s seboj, bilo je olivno zelene barve, nosi datum marec 1966, štev. 3, letnik II. Do tega sem se težko dokopala, kazala sem ga naročnikom Družine in ga hvalila. Nekateri so že vedeli zanj, v glavne pa ne in mnogi so se naročili nanj. In predno so uradno začeli zbiranje naročnikov, sem jaz imela že dolg spisek in sem ga samo predložila. Tako je ostalo do danes, petdeset let po tem. Imam še vse izvode lepo vpete v vaše ovitke in zložene po letnikih. In tudi kar lepo število naročnikov, ki jim ga vsak mesec prinesem na dom. Res pa je, da sem se skupaj z Ognjiščem postarala, kot tudi mnogi takratni ustvarjalci in ne vem, kako deleč bom to zmogla. Res pa je, da je tudi s to dostavo danes drugače, povsod se vse dobi. Ko ga ponudim, se nekateri izgovarjajo, da ga kupujejo po trgovinah, kioskih, da dobivajo po pošti itd. Nekaj je res, nekaj pa so samo izgovori, ker se jim zdi preveč dati vso naročnino naenkrat.

Kakorkoli že, vesela sem svoje zgodbe in se prijetno počutim kot del vašega uspeha in hotela sem to deliti z vami. Čeprav mi sedaj manjka prostora v omarah. Ko smo našo hišo ‘razdelili na pol’ s hčerkino družino in sem morala kar nekaj stvari, ki sem jih ‘zbrala’ in spravljala, odstraniti, Ognjišče ohranjam, v upanju, da je to ‘seme’ za bodoče rodove še tudi takrat, ko ne bom imela več vpliva. Bog daj!

Upam, da vas nisem preveč dolgočasila z pisanjem in zgodbo vaše zveste raznašalke, kako naj rečem, kratkih ali dolgih petdeset let.

Marinka

Največje zadoščenje za nas duhovnike in za zavedne kristjane je to, da lahko naredimo čim več dobrega, zlasti na duhovnem področju. Vse drugo bo prej ali slej minilo, ostane le ljubezen do Boga in do bližnjega. Taka zgodba, kot je tvoja nam je potrditev, da naše delo ni bilo neuspešno. Odkrila si nam, kako pisana beseda lahko postane trdna opora za naša dobra dela. Takih ‘raznašalk’ božje besede, božje ljubezni, potrebujemo tudi danes in veseli smo, da smo jih imeli vseh teh petdeset let naše ‘zgodovine’ in da jih imamo tudi danes. Brez vas, ‘raznašalk’ Ognjišča, bi naše delo bilo mnogo manj uspešno. Ne mislim samo na tiste ‘raznašalke’, ki po naših župnijah dobesedno prinesejo Ognjišče na domove, ampak tudi tiste ‘raznašalke’, ki prispevate, da je Ognjišče prisotno v vaši družini, vašem domu, vašem okolju. Končno tudi vse ‘raznašalke’, ki vzamete Ognjišče za svoje priljubljeno branje, duhovno hrano, ki vam daje moč, da koristno uporabite svoje življenje, svoje sposobnosti, svoje molitve in žrtve.

Res je, danes je mnogo manj volje, potrpežljivosti, časa, da bi koristno uporabili sredstva, ki so nam na razpolago za bogatitev svoje duše, svoje notranjosti, svojega stika z Bogom, ki ga predstavlja pisana beseda. Lažje je gledati televizijo, izmišljene zgodbe filmov in nadaljevank. Ali to lahko napolni našo dušo? Tudi na televiziji bi lahko izbirali duhovno hrano, pa je mnogi ne. Na razpolago imamo toliko sredstev, pa jih premalo uporabljamo. To velja tudi za pisano besedo, knjige, radio … Vzrok, da naklade verskih časopisov, knjig, padajo je, da si ne vzamemo časa za versko poglabljanje. Tega seveda niso krivi starejši, ki so še navezani na to, česar so bili navajeni v mladosti, ampak predvsem mladi, ki jim je vsak duhovni napor odveč.

Tako pričevanje, kot je tvoje, je lahko tudi spodbuda mladim, da spoznajo, kaj vse se da narediti. Omenjaš revijo Anteno, mama je imela prav, da jo je vrgla v peč. Veliko opisov in nasvetov je bilo v njej, ki so samo vzbujali spolnost, ki je bila škodljiva za tako deklico, kot si bila ti. Tudi danes je veliko ‘slabega’ čtiva, toliko, da ga niti več ne opazimo. Ampak za vsak strup je potreben protistrup. Tudi zato je pomemben ‘dober’ tisk. Mnogi starši tega ne razumejo in jim je škoda dati denar za naročnino dobrega tiska. Potem pa se čudijo, da njihovi mladi zaidejo na kriva pota, v praznino.

Napisala si, da imaš vsa Ognjišča ‘vpeta’ v ovitkih, da ti zmanjkuje prostora v omarah. V tvoji okolici so gotovo mladi, ki bi s koristjo brali ‘stare’ letnike. Ponudi kakšnemu mlademu, ki rad bere, en letnik ali dva. Ne preveč, da se ne ustraši. Karkoli boš dosegla s tako ponudbo, bo koristno. Tudi sama prelistaj kakšen letnik ‘tvoje mladosti’, boš oživila svoje spomine.

Ob našem jubileju bi radi, da bi Ognjišče še naprej pomagalo reševati probleme mladih in ne samo mladih. Bogu, vam bralcem in ‘raznašalcem’, smo hvaležni, da smo lahko v teh petdesetih letih ‘nasitili’ duše mnogih. Želimo si, da bi naše Ognjišče bilo ‘iskano’, kot je bilo nekoč. Pri tem nam samo vi lahko pomagate. Hvala!

oče urednik Franc Bole

Sedem darov Svetega Duha (2)

Napisal Marko na 15. junija 2015. Objavljeno v Sveti Duh kot ogenj in veter.

Sveti Duh nagovarja mlade tudi danes (6)

DAR SVÉTA (svetovanja)

V Svetem pismu se beseda ‘svèt’ največkrat uporablja v pomenu ‘misel’, ‘zamisel’, ‘sklep’, ‘načrt’. Bog ima z vsakim od nas določen načrt, ki ga želi uresničiti; kdor hoče svoje življenje v polnosti uresničiti, si mora prizadevati, da bi ta načrt odkrival. V življenju je na poti dozorevanja in rasti k samostojnosti (tudi v veri) veliko prelomnih trenutkov, ko se mora človek odločati: po končani osnovni šoli, maturi, končanem študiju, za odhod iz domačega gnezda … Prav dar svéta je tisti, ki nam hoče pomagati, da bi odkrili pravo pot, da bi spoznali, kakšen je načrt, ki ga ima Bog z nami, da bi prišli do trenutka odločitve, da bi načrtovali prihodnost, razmišljali o jutrišnjem dnevu, da bi premagali zagledanost v sedanjost: kar je ena najhujših bolezni današnjega časa … Potem ko se je človek vzravnal, se ozrl okrog sebe, poiskal bližnjega, mu podal roko v pomoč ali ga prosil zanjo… se oziral v nebo, iskal presežno, duhovno … ga skušnjava današnjega časa spet obrača navzdol, vase … Rešitev išče v čudesih tehnike v svojih rokah, v telefonu, tablici, bralniku, brskalniku — prijateljih na družbenih omrežjih, ne vidi več sočloveka, zdi se mu, da ne potrebuje nikogar, da si lahko sam pričara, kar hoče … v resnici pa je izgubljen in nezadovoljen … še kako potrebuje (na)svèt …

Gospod, kakšne načrte imaš z menoj?
Potrebujem tvoj (na)svèt!
Poklical si me, naj grem na pot,
toda poti je veliko…
Potrebujem tvoj (na)svèt
da izberem pravo.
Poklical si me, da bi ustvarjal,
in s svojim zgledom druge spodbujal.
Vodi me, dobrotna Luč!
Ozdravi moje oči, da bi jasno videl
in ne bi stopil na krivo pot.
Sveti Duh, vodi me z darom svéta,
da bi mogel kot Jezus,
izpolnjevati voljo Očeta.
Tako bo zavladal mir,
ki ga moreš dati samo ti.

Ne moremo samo čakati, da se bo nekaj zgodilo, nikakor ne … Narediti moramo prostor v sebi, da nam Sveti Duh lahko svetuje. To lahko naredimo z molitvijo … molitev, boste rekli, to je pa težka in ne preveč privlačna naloga. Ne obupajte prehitro, ni tako hudo, nekatere molitve verjetno poznate že iz otroških let, še bolje pa je moliti s svojimi besedami. Boga preprosto prosimo: »Gospod, pomagaj mi, svetuj mi, kaj moram zdaj storiti?« Ne pozabimo na tak zaupen pogovor, ki ga lahko opravimo neopazno, na poti, ko čakamo v vrsti, doma: prosimo v tihoti srca, da bi nam Sveti Duh dal dar svéta. V tem prijateljskem pogovoru z Bogom in v poslušanju njegove Besede, pozabimo na ‘svoj prav’, svojo logiko, ki jo vodijo in usmerjajo naše omejenosti, naši predsodki in naše želje in pričakovanja. Namesto tega prijateljsko sprašujmo Gospoda: »Kaj je tvoja želja? Kakšna je tvoja volja? Kaj je všeč tebi?« Šele ko stopimo korak nazaj, ko ne gledamo več samo vase … takrat lahko zaznamo svet Svetega Duha …
To razsvetljenje je dar neskončne Božje ljubezni in po njem odkrijemo način, kako govoriti in se obnašati …, najdemo pot, po kateri moramo hoditi. Sveti Duh nam svetuje; nas naredi občutljive za svoj glas, usmerja naše misli, naša čutenja in naše namene. To nas spreminja, Jezus nam vedno bolj postaja vzor za naše ravnanje v odnosu z Bogom in brati – tedaj notranje rastemo. Nismo več na milost in nemilost prepuščeni lastni sebičnosti, zagledanosti vase …
In še nekaj je: tako kot vsi drugi darovi Duha tudi dar sveta predstavlja zaklad za vso krščansko skupnost. Gospod nam ne govori le v intimnosti srca, govori nam tudi po bratih in sestrah. Kako velik dar je srečati nekoga, ki nam zna v zapletenih in pomembnih trenutkih življenja razsvetliti srce in pomagati prepoznati Gospodovo voljo, da lahko prav vidimo … Kako pomembno je, da lahko v najbolj odločilnih trenutkih računamo na nasvete ljudi, ki so modri in nas imajo radi.

DAR MOČI

To je dar poguma, vztrajnosti, stanovitnosti (odločnosti) … Učinke in moč delovanja tega daru lahko najbolje vidimo v ravnanju apostolov na binkoštni dan: s kakšno srčnostjo so oznanjali Božjo besedo. (Apd 4,31). Dar moči je nekaj silno dragocenega. Kaj ostane človeku, če mu vzamemo pogum, vztrajnost, stanovitnost … ? Le s težavo se ‘vali’ skozi življenje, vedno je zdolgočasen, mlačen, nesposoben odločne besede, še manj ravnanja, brez notranje moči … Za takega človeka lahko upravičeno rečemo, da je bolnik … je prilagodljiv (posamezniku, nazoru …) … pilatovsko si umiva roke in se z ničemer noče obvezati … vedno se zna izmuzniti, boji se odkrito pokazati, kdo je in kaj se skriva v njem, …spretno krmari med različnimi interesi in ravna tako, da sprejemljivo za obe strani … Dar moči je najbolj učinkovito zdravilo zoper tako bolezensko stanje. Tertulijan, krščanski pisatelj iz prvih stoletij, je Svetega Duha primerjal trenerju (‘vaš trener’), ki igralce pripravlja na napore: »Zlata medalja nima pravega leska, če ni prepojena z znojem. Nič ni mogoče narediti brez žrtve: niti palačinke ni moč narediti, ne da bi žrtvovali jajce …« Drži: najpomembnejše (netivo) gradivo življenja je volja. Kdor ima voljo, prinaša žar tja, kjer je sivina, nekaj novega in domiselnega v okolje, kjer se iz dneva v dan ne zgodi nič novega in je eno samo ponavljanje. Kdor ima voljo, ne hodi po uhojeni stezi, ampak dela novo (svojo); kdor ima voljo, stopa skozi ozka vrata, ker ve, da so prava … Zato je dar moči nekaj silno dragocenega.

Gospod, da bi imeli in drugim delili,
kar je zares dobro, najboljše,
potrebujemo dar moči tvojega Duha.
Naj nas njegovo delovanje krepi.
Danes bi radi vse olepševali …,
starši otroke razvajajo s tem,
da ustrežejo vsem njihovim željam …
Slikajo jim življenje brez vsake sence.
Sveti Duh, daj nam dar moči,
da se bomo odločno in p
ogumno spoprijeli z življenjem.
Svet rešuje, kdor se ne boji napora.
Naj ne bomo podobni preroku Jonu,
da bi bežali pred odgovornostjo …
osvobodi nas lagodnosti in lenobe,
ki poraja pritlikave ljudi, ponaredke ….
Sveti Duh,
daj da odločno sledimo Kristusu,
ki je pot, resnica in življenje.
Tvoj dar moči naj nas
dan za dnem krepi,
da potrpežljivo vztrajamo do konca.

Da bi razumeli pomen tega daru, si preberimo Jezusovo priliko o sejalcu. (Mt 13,1-8.18-23). Seme pogosto naleti na suho, s trnjem zaraščeno srce, …. Z darom moči Sveti Duh rahlja zemljo našega srca, osvobaja ga mlačnosti, negotovosti in strahov, ki mu onemogočajo, da bi se Gospodova beseda lahko v resničnem življenju pokazala na pristen in radosten način …
Ljudje se lahko v življenju znajdejo v težkih preizkušnjah, ki pretresajo svoje in življenje bližnjih in takrat se dar moči pokaže na izjemen način. Tak je primer številnih preganjanih kristjanov v krščanskih skupnosti v Iraku in Siriji, ki se soočajo z nasiljem Islamske države. To so mučenci našega časa, ki kljub grožnjam ne zapuščajo Jezusa, in žalitve in napade prenašajo dostojanstveno, mnogi tudi s svojim življenjem kot mučenci. Dar moči pa ni potreben samo v posebnih razmerah, moramo ga uresničevati tudi v vsakdanjem življenju. Večkrat slišimo: Če ne bi imel vere, bi to težko prenesel … Vsak dan moramo biti močni, še posebej tisti, ki se težko prebijajo skozi življenje in se borijo, da bi ohranili družino, vzgajali otroke; a vse to zmorejo zato, ker jim pomaga moč Svetega Duha. To so ‘svetniki našega časa’, ki živijo iz tega daru, premagujejo skušnjave zla in tako zmorejo izpolnjevati svoje dolžnosti kot očetje, matere, bratje in sestre, državljani …
Kdor je močan v Duhu, se ravna po zapisanem na steni sirotišnice v Kalkuti: »Človek je nerazumen, nedosleden, sebičen. Ni pomembno, ljubi ga! Če boš delal dobro, te bodo obtožili, da imaš sebične cilje. Ni pomembno, delaj dobro! Če boš uresničil svoje cilje, boš našel lažne prijatelje in prave sovražnike. Ni pomembno, uresničuj svoje sanje! Tvoja dobra dela bodo jutri pozabljena. Ni pomembno, delaj dobro! Zaradi poštenja in iskrenosti boš ranljiv. Ni pomembno, bodi pošten in iskren! Kar si ustvarjal leta, lahko v trenutku izgubiš. Ni pomembno, ustvarjaj še naprej! Če boš pomagal ljudem, se ti bo morda slabo godilo. Ni pomembno, pomagaj jim! Svetu boš dal najboljše, kar imaš, a vračal ti bo z udarci. Ni pomembno, daj iz sebe najboljše! (bl. Mati Terezija)

Kdor bere Sveto pismo, se posvetuje s Kristusom. (sv. Frančišek Asiški)

Ne skrbite, kako in kaj bi govorili, kajti tisto uro vam bo dano, kaj naj bi govorili. Ne boste namreč govorili vi, temveč Duh vašega Očeta bo govoril v vas. (Mt 10,19-20)

Vsakdo od nas ima svoje poslanstvo, svojo nalogo, ki je namesto nas nihče ne bo opravil. Vprašanje je, če smo dostopni za božji glas. Vprašanje je, če imamo zaupanje v moč Svetega Duha. (Franc Sodja)

pripravlja Marko Čuk

Če ni Boga, je vse dovoljeno

Napisal Marko na 14. junija 2015. Objavljeno v Povejmo z zgodbo.

Senator iz severne Francije, je prišel v Pariz. V uglednem hotelu je najel sobo ter plačal stroške za mesec naprej. Lastnik ga je vprašal, če rabi potrdilo.
»Ne, ne rabim ga,« je odgovoril senator. »Bog je priča, da sem vam plačal.«
»Ali vi verujete v Boga v naši dobi napredka?« ga je zbodel hotelir.
»Zakaj pa ne? Ali vi ne verujete, dragi prijatelj?« ga je vprašal gost.
»Pravzaprav ne, gospod.«
»Potem pa bodite tako prijazni in mi napišite potrdilo.«

Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 6 (2016), 98.
knjiga: Zgodbe za skladen zakon in družino, (Zgodbe za dušo 12), Ognjišče, Koper, 2021, 136.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Nečaku je vse, kar je povezano z birmo, odveč

Napisal Marko na 12. junija 2015. Objavljeno v Pisma.

Kar nekako sem slutila, da me bo nečak prosil za birmansko botro. Bila sem zelo vesela, ker ga imam resnično rada. Počasi pa moje navdušenje nad tem poslanstvom bledi. Živiva v isti župniji in se srečujeva pri nedeljski maši. Fant je vseh birmanskih priprav naveličan in samo še odšteva dneve do birme. Tudi na duhovne vaje je šel z odporom, čeprav mu je starejša sestra razložila, da je to zelo prijeten vikend, ki ga oblikujejo mladi animatorji. Vse, kar je povezano z birmo, mu je odveč. Pravi, da če mu mami ne bi toliko težila, bi že davno prenehal hoditi v cerkev in k verouku. Maša je največji dolgčas. Če bi sedel doma in gledal v zid, ne bi bilo tako dolgočasno. Naš župnik vztraja, da so birmanci ministranti. Nečak sicer gre ministrirat, vendar se vedno postavi zadnji v vrsto, tako da strežejo drugi. Vedno, ko se pogovarjava o birmi, veri, cerkvi in zakramentih, mu razložim, kaj vera pomeni meni. Večkrat mu po maši razložim, kaj je bilo meni zanimivo v berilu, evangeliju ali pridigi. Povem mu, kaj sem jaz odnesla od bogoslužja, kako se da konkretno uporabiti božjo besedo v življenju. Vendar se vedno samo nasmehne in reče, da je meni pač lahko, ker verjamem v te stvari. Bojim se, da bo na dan birme zadnjič v cerkvi. Vem da je fant v letih, ko ga zanima vse drugo, samo duhovno življenje ne. Ne vem, kako naj ga prepričam, da se z birmo vse šele začne, ne pa konča, tako kot on misli. Tudi njegova družina obišče cerkev samo za božič in veliko noč, tako da fant nekega dobrega zgleda doma nima. Ne vem več, kako naj mu približam verske vrednote, da ne bom preveč vsiljiva in bo dobil še večji odpor.
Ivica

V dneh, ko boste dobili v roke to Ognjišče, bodo v številnih župnijah birme – marsikje so tudi že bile – in marsikateri birmanec bi izrekel podobne besede kot vaš nečak, da je maša dolgočasna, da mu je vera brez veze, da njegovi starši ne gredo v cerkev, razen za veliko noč in božič … Ne bi jih pa veliko moglo reči, da imajo tako botro, kot jo ima vaš nečak. Botro, ki ji je mar vera njenega birmanca. To zelo cenim pri vas in občudujem vaš trud, da bi fantu približali vero.

Kot izhaja iz vašega pisma, se pogovarjate z nečakom. Tudi poslušati vas je pripravljen. Seveda bi bilo preveč pričakovati, da bi vam bo po nekaj pogovorih pritrdil in dal vam prav, uspeh je že, da vam prisluhne. Lepo je, da mu posvečate čas in pozornost. Najbrž se osebno z njim nima časa pogovarjati duhovnik. Najbrž bi mu fant tudi ne prisluhnil. Če mu duhovnik reče, da Bog je in da vera nekaj pomeni, bi to sprejel kot nekaj običajnega: Duhovnik pač mora tako govoriti. Če mu rečete vi, ki niste duhovnik, mu da gotovo misliti. Morda vam tega ne prizna, a besede, ki mu jih prijazno namenite, sedejo v njegovo notranjost. Bog ve, kdaj se jih bo spomnil! Najbrž ne takoj. Morda bo po birmi tudi prenehal hoditi k maši – pri tem bo žal posnemal samo zgled svojih staršev – , a bodite prepričani, da vseh vaših besed, vaše prijaznosti in sprejemanja ne bo pozabil. Nesel jih bo v življenje. Morda se bo vaših besed in še bolj vašega zgleda spomnil, ko ga bo življenje pritisnilo k tlom, ko bo razočaran, ko ga bo zadela bolezen, ko bo doživel krivico … Povejte mu, kaj pomeni vera v takih trenutkih! Obenem ga povabite, da se v takih trenutkih lahko zateče k vam. Če vam zaupa, je zelo verjetno, da se bo zatekel.

Pišite na:
Ognjišče, Rubrika Pisma,
Trg Brolo 11, 6000 Koper
ali po e-pošti:
pisma@ognjisce.si

Kristjani imamo namreč še eno orožje, ki ga drugi nimajo – molitev. Kolikokrat se čutimo pred nalogami v življenju nemočni, zdi se nam, da ne moremo nič storiti, lahko pa molimo in se mirno trudimo po svojih močeh. Molitev dela čudeže. Velikokrat ne takoj, ampak je treba počakati leta ali desetletja. Veliko ljudi bi vam znalo povedati svojo izkušnjo, kako je bila vztrajna molitev uslišana. V nekaterih župnijah imajo birmanci poleg ‘običajnega’ botra še duhovnega botra. Ta moli zanj. Vi ste lahko dvojni boter v eni osebi. Tudi vi molite za svojega birmanca. Darujte zanj svoje trpljenje in žrtve Bogu.

Junijski številki Ognjišča je bila priložena posebna ponudba za obdarovanje ob preje mu zakramentov, v kateri predstavljamo tudi knjige in druga darila, zlasti pakete, za zakramente, med drugim tudi birme. Morda boste med temi knjigami našli tudi kakšno, primerno za vašega nečaka. Knjiga duhovne vsebine pa je lepo in koristno darilo. Nekateri odgovorijo, da poznajo mladega človeka in vedo, da knjig ne bere. Gotovo jih ne bo bral, če mu jih ne bomo poklonili. Če mu jih bomo, obstaja že več možnosti, da jih bo bral. Lahko pa bo knjigo vzel v roke, ko bo potreboval določen nasvet, odgovor na življenjsko vprašanje. Bog ima svoje načrte in zna tudi s krivimi črtami pisati ravno. Tudi v primeru vašega nečaka. Prepričan sem, da imate v tem načrtu vi pomembno mesto.

RUSTJA, Božo. (Pisma), Ognjišče, 2015, leto 51, št. 6, str. 72-74.

DAR SVÉTA (svetovanja)

DAR MOČI

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing