Zanima me, zakaj so v različnih koledarjih za isti dan navedeni tako različni svetniki. Ne samo svetni, tudi cerkveni koledarji niso enotni. Nekateri redovniki (frančiškani, salezijanci …) imajo čisto svoje svetnike. Kakšno je uradno stališče Cerkve? Ali je izbor svetnikov prepuščen vsakemu posameznemu narodu (škofovski konferenci)? Znano je namreč, da imajo posamezni narodi v svojih izborih svetnikov tudi določene posebnosti. Strinjam se s tem, da imajo prednost domači svetniki. Mi jih nimamo, zato imamo druge. Kdo pri nas v Sloveniji odloča, kateri svetniki so sprejeti v naš martirologij in kateri so bili iz njega izločeni? Ali sploh obstaja slovenski martirologij? Ali smemo bogoslužno častiti tudi blažene?
Robert

Na praznik vseh svetnikov, 1. novembra, se Cerkev v mašnem hvalospevu Bogu zahvaljuje: »Danes v duhu gledamo tvoje sveto mesto, nebeški Jeruzalem, ki je naša domovina. Tam te obdajajo množice naših bratov in sester, ki te na vse veke skupno slavijo.« Njim naj bi se ob koncu zemeljskega potovanja pridružili tudi mi. Papež sv. Janez Pavel II. je ob razglasitvi škofa Antona Martina Slomška za blaženega v Mariboru, 19. septembra 1999 dejal: »Na drugem vatikanskem koncilu je Cerkev jasno povedala, da so vsi kristjani, naj bodo katerega koli stanu ali položaja, poklicani k polnosti krščanskega življenja in popolni ljubezni. Kristjani so poklicani, da z lastnim življenjem postanejo luč za druge na poteh sveta.« Danes je v vsakdanji govorici vsebina pojma ‘svetnik’ omejen zgolj na tiste, ki jih v Cerkvi javno častimo. Toda svetniki so med nami tudi danes, so naši sodobniki. »Kakor v preteklosti, tako se mora tudi danes svetost živo in radostno uresničevati v življenju,« je dejal papež v Mariboru. »Mnoge slovenske matere in mnogi slovenski očetje so si zaslužili, da so posebej omenjeni v narodni zgodovini, saj so dali pomemben zgled krščanske doslednosti. Svetost je tista prava sila, ki je sposobna spremeniti svet.«

Od Cerkve uradno razglašeni svetniki in blaženi se ‘vpišejo’ v koledar, seznam dni v letu, na katere so v določeni cerkvi spomini (godovi, prazniki) Jezusa, Marije, angelov in svetnikov. Stari koledarji pričajo, da so posamezne pokrajine imele na iste dneve različne (krajevne) svetnike. Bolj enotni so bili koledarji raznih redovnih družin, v katerih je bil poudarek na ‘domačih’ blaženih in svetnikih. Tudi danes imajo moški in ženski redovi po svetu in pri nas v bogoslužnem koledarju svoje svetnike in svetnice. Bolj slovesno se spominjajo svojih redovnih ustanoviteljev in ustanoviteljic ter članov njihovih redov. Veliko jih je delovalo v misijonih in med njimi je veliko število mučencev.

Martirologij je seznam svetnikov in svetnic, ki jih častijo tudi drugod, ne samo v domači Cerkvi. V tem seznamu so razvrščena imena svetnikov in svetnic po dnevih v letu. Za vsakega je navedeno vsaj ime in kraj, kjer se je “rodil za nebesa” in kjer ga častijo ta dan. V prvih stoletjih, ko so bili kristjani preganjani, so se verniki zbirali ob grobovih mučencev, ki so jih častili kot svetnike zaradi njihovega junaškega pričevanja za Kristusa in se jim priporočali. Vse do 11. stoletja je bilo razglaševanje svetnikov v pristojnosti krajevnega škofa oziroma pokrajinske sinode. Tedaj pa se je uveljavilo načelo, da ima samo papež kot vrhovni pastir Cerkve pravico odrejati javno češčenje svetnikov, bodisi za krajevno kakor tudi za vesoljno Cerkev. Postopek se je končal v Rimu. Prvi, ki je čast oltarja dosegel po rednem postopku, je bil sv. Urh (+973), škof v Augsburgu, ki goduje 4. julija. Postopek v bistvu velja še danes. Poteka po treh ‘stopnicah’. Najprej steče (s pristankom Kongregacije za zadeve svetnikov) škofijski postopek, v katerem je treba dokazati, da je kandidat, ki mu gre naziv ‘božji služabnik’ , izvrševal herojske kreposti – živel evangelij na očitno popolnejši način kot ‘navadni’ ljudje; pri mučencih pa je treba dokazati samo njihovo resnično mučeništvo (da so pretrpeli smrt brez lastnega izzivanja in so bili mučeni iz sovraštva do vere, da so vztrajali do konca). Za razglasitev božjega služabnika za blaženega so potrebni čudeži, ki so se zgodili po njegovi smrti. Običajno gre za čudežne ozdravitve, ki so strogo preiskane. Ko pristojni rimski uradi vse zbrano gradivo natančno preiščejo, papež podpiše odlok o razglasitvi kandidata za blaženega (beatifikacijo). Če se potem zgodi na priprošnjo blaženega nov čudež, je mogoče preiti na razglasitev za svetnika ali kanonizacijo (ker je uvrščen v ‘kanon’, seznam svetnikov katoliške Cerkve). Papež sv. Janez Pavel II. je v petindvajsetih letih svojega pontifikata razglasil kar 1241 blaženih in 478 svetnikov.

Zakaj taka množica novih blaženih, sprašujete. Naj nam odgovori ta papež sam. V svojem apostolskem pismu V zarji tretjega tisočletja (1995) je zapisal: »Naloga apostolskega sedeža z vidika tretjega tisočletja je posodobiti martirologije za vesoljno Cerkev in posvetiti veliko pozornost svetosti ti tistih, ki so tudi v našem času živeli popolnoma v Kristusovi resnici.« Med ‘velikim jubilejem’ leta 2000 je 7. maja pred rimskim Kolosejem počastil spomin mučencev 20. stoletja. Število mučencev tudi v našem času iz dneva v dan narašča. Če imamo pred očmi dejstvo, da se je Kristusova Cerkev v zadnjih stoletjih razširila po vsem svetu, bomo razumeli, zakaj je toliko novih blaženih in svetnikov. Dolga stoletja smo imeli svetnike samo iz Evrope in nekaterih dežel ob Sredozemskem morju. Prva svetnica Južne Amerike je sv. Roza iz Lime (+1617), glavnega mesta Peruja; prva svetnica, državljanka ZDA, pa je bila italijanska redovnica Frančiška Cabrini (+1917). Med ‘starimi’ svetniki so poleg mučencev predvsem papeži, škofje, redovniki in redovnice, zdaj pa Cerkev svetniško čast priznava ‘navadnim’ ljudem, ki morda zdijo ‘čudni’, ker so bili v svojem vsakdanjem življenju ‘drugačni’. Med blaženimi, ki jih je 4. maja 1997 razglasil papež sv Janez Pavel II., je bil tudi španski cigan Ceferin Gimenez Malla, ki je bil zelo veren človek in tak poštenjak, da so se drugi cigani iz njega norčevali. Umrl je kot mučenec med špansko državljansko vojno (1936).

Slovenci imamo na svojem svetniškem koledarju samo štiri blažene: škofa Slomška, mučenca Lojzeta Grozdeta ter drinski mučenki s. Kristino Bojanc in s. Antonijo Fabjan. Te smo uvrstili v svoj martirologij in se jih spominjamo ob datumu njihovega “rojstva za nebesa”. Nekaj svetniških kandidatov je ‘na čakanju’. Cilj bodo dosegli, če se jim bomo zaupno priporočali kot posrednikom pri Bogu.

In zakaj se svetniki v koledarju tako ‘selijo’? Najprej zaradi prenove svetniškega koledarja katoliške Cerkve (1969) po smernicah drugega vatikanskega koncila, ki je poudarila pomen svetih časov (postnega, velikonočnega, adventnega) in je nekatere svetnike ‘preselila’ v čas ‘med letom’ (npr. sv. Gregor je bil z 12. marca prestavljen na 3. september). Deloma pa tudi zato, ker ima vsaka država (škofovska konfereca) svoj svetniški koledar (pri nas je god sv. Leopolda Mandića 12. maja, v Italiji pa 30. julija). Svetni koledarji kar naprej vztrajajo pri starih datumih svetnikov in svetnic (npr. 29. januarja je ime Franc – nekdaj je bil na ta dan god sv. Frančiška Saleškega, ki je zdaj 24. januarja). Prav je, da  svetnike čim bolje poznamo, še bolj pa je prav, da se po njihovem zgledu v življenju ravnamo!

Silvester Čuk

Že od otroških let vem, da v desetih božjih zapovedih piše: »Jaz sem tvoj Bog, ne imej drugih bogov poleg mene.« Zapovedi so torej zakon, po katerem bodo po smrti sojeni recimo muslimani in člani drugih ver. Če so živeli pošteno in se držali nauka, se lahko zgodi, da se srečamo z njimi v naših nebesih. Ali je to možno?Zanima me pa še ena stvar. Kaj pomeni, da bo Kristus prišel soditi žive in mrtve? Ali to pomeni, da bo najprej sodil žive in potem bodo prišli na vrsto še mrtvi? Vedno sem mislil, da mora človek najprej umreti, da bo dočakal poslednjo sodbo. Ali gornji stavek pomeni, da bo sodba prišla nenadoma in bodo nekateri še živi in bo najprej prišlo na vrsto tistih nekaj milijard ljudi, ki bodo takrat živi, potem šele tisti, ki so že umrli …

Marko

Na prvo in osnovno vprašanje ste odgovorili pravzaprav že sami. Da, gotovo se nam bo zgodilo, da se bomo v nebesih srečali tudi z muslimani in drugimi, ki so izpovedovali drugačna verska prepričanja. Seveda pa se v nebesih ne bomo več imenovali ne katoličani, pravoslavni, muslimani ali kako drugače, ampak bomo tam vsi sinovi in hčere istega Očeta in bratje in sestre istega Brata. Tradicionalni nauk Cerkve je, da bo končno vsak ‘sojen’ po svoji vesti in vsak je sam odgovoren, da jo posluša in si jo tudi oblikuje, oziroma ne dopusti, da bi mu zakrnela, otopela in mu zato ne ‘kazala’ pravilne smeri v življenju. Zato bo ob končnem srečanju z Bogom vsak prejel po tem, kar je v življenju po svoji prepričani vesti živel. To pa nas ne odvezuje od dolžnosti, da z vso močjo iščemo jasnost tudi v svojih religioznih in verskih prepričanjih in v kar največji globini prisluškujemo svojemu srcu, kajti tam po vesti govori Bog sam, če ga nismo preveč utišali.

Na dodano vprašanje pa moram odgovoriti, da je po svetopisemskem razodetju prav nasprotno, kot ste sklepali. Apostol Pavel nam posreduje prepričanje prvega rodu kristjanov, ki se je opiral na Kristusove razlage: »Oprti na Gospodovo besedo vam rečemo tole: Mi, ki še živimo in bomo ostali do Gospodovega prihoda, nikakor ne bomo prehiteli zaspalih. Kajti sam Gospod bo ob povelju, ob nadangelskem glasu in ob Božji trobenti stopil z neba. Najprej bodo vstali tisti, ki so umrli v Kristusu. Potem pa bomo mi, ki živimo in bomo ostali, skupaj z njimi odneseni na oblakih v zrak, naproti Gospodu: tako bomo zmeraj z Gospodom« (1 Tes 4,15–17). To vključuje tudi prepričanje, da se bodo podobno kot umrli morali spremeniti tudi tisti, ki bodo ob koncu sveta živeli; a to se ne bo zgodilo po telesni smrti, marveč na način, ki nam je neznan. A v večnostno obliko bivanja brez te spremembe nihče ne more, saj predstavlja del tega novega načina bivanja pri Bogu. Na kratko preletimo to, kar pa nam Cerkev o tem sporoča.

Drugi Jezusov prihod je zadrževan

Svetopisemsko oznanilo in Jezusova obljuba jasno napovedujeta drugi Jezusov prihod ob koncu sveta. Gre seveda za napoved velike skrivnosti, ki je ni mogoče natančno razložiti. Glede časa njegove uresničitve je bil tudi Jezus zelo nedoločen, saj je vednost o njem prepustil le Očetu. To pa tudi pomeni, da se lahko zgodi vsak trenutek, a je po razodetem sporočilu zadrževan (2 Tes 2,3–12; Rim 11,31). To pomeni, da Božja ljubezen vključuje tudi ‘čakanje’, da bi čim več ljudi, če ne vsi, sprejeli Kristusa za Odrešenika. Vera v to resničnost razodeva res neskončno Božjo ljubezen, ki stori vse, da bi prav vsak človek bil dejansko, osebno deležen Kristusovega odrešenjskega posega. Sklepamo lahko, da če še ni prišlo do uresničenja napovedi konca sveta, je to zato, ker Bog daje vedno nove možnosti grešnikom, da se spreobrnejo. Naloga vernikov pa je, da ves ta čas tudi pod podobami tega sveta, ki minevajo in propadajo, vidimo in slutimo Božjo moč, ki zmaguje, ki je pravzaprav že zmagala, le zmage še ni pokazal v vsej očitnosti.

Pred končnim Jezusovim prihodom bo stiska

Pred dokončnim Kristusovim prihodom se morajo dogajati za Cerkev razne preizkušnje. Katekizem katoliške Cerkve govori o ‘religiozni prevari’, ki prinaša ljudem navidezne rešitve in z njimi zatemnitev resnice (prim. KKC 675). Kar pa ni iz resnice, je zapisano propadu. Kot najhujša oblika religiozne prevare je prepričanje lažnega mesijanstva, da lahko človek sam sebe odreši in tako sam stopi na mesto Boga. Ali niso vsi totalitarizmi prejšnjega in drugih stoletij, pa tudi današnje vabljive ponudbe sveta, ponujali prav samoodrešenje človeka? In prav to Sveto pismo označuje kot najbolj antikristovsko početje.

Poslednja sodba

Tudi oznanilo sodbe v poslednjih dneh je zelo skrivnostno. Vsekakor si je ne moremo predstavljati kot nekakšen sodni tribunal. Nič ne bo imela skupnega z našimi sodišči. Mnogo bolj bo podobna skrivnostnemu razsvetljenju vseh ljudi in to do dna njihove notranjosti, v katerem bo vsakemu in vsem skupaj postalo povsem razvidno njegovo ravnanje. Nihče si ne bo mogel več zatiskati oči pred resnico o sebi in o svetu, a tudi o Bogu, ki je ostaja ljubezen tudi v tem dogajanju. Edino, kar bo ‘preživelo’, bo dobrota do bratov in sester kot udejanjena ljubezen. Vse drugo ne bo imelo nobene večnostne vrednosti in bo propadlo. Pravzaprav ne bo Bog ničesar obsojal, ampak je vsak sam že s svojim življenjem ‘sodil’ samega sebe. »Z odklonitvijo milosti v tem življenju se vsakdo že sam sodi, prejme po svojih delih in se more celo za večno pogubiti, če zavrača duha ljubezni« (KKC 679).

Osebna sodba ob smrti

Ker je pojmovanje časa v tem dogajanju in v življenju po smrti povsem drugačno od sedanjega doživljanja časovnosti, je težko razmišljati o tem, kako in kaj se dogaja med smrtjo posameznika in vesoljno sodbo ob koncu sveta. Vendar bi na neko notranjo povezanost med dogajanjem v posamezniku ob njegovi smrti, ko se na neki način sooči s Kristusom in se na nov način zave samega sebe in svojega življenja na zemlji, morali sklepati. Delno se resničnost poslednje sodbe za posameznika že zgodi ob smrtnem prehodu s tega sveta v večnostno bivanje.

Vsekakor so te razodete resničnosti naše vere zelo skrivnostne in težje razumljive in še težje si pod njimi kaj predstavljamo, a ker gre za razodetje, se jim z vero približujemo, jih s poslušnostjo vere sprejemamo in zaupamo, da bomo s pomočjo Božje dobrote v ljubezni že čas tega življenja tako preživeli, da bomo tudi zadnje časne preizkušnje in sodbo samo preživeli Bogu v slavo in v naše zveličanje.

Marjan Turnšek