Janez Pucelj
★ 28. avgust 1890; Ribnica – Gorenja vas; † 12. oktober 1964, Ljubljana – Ježica
“Dajte plug mi, dajte brano, / dajte mi sejalnico”
Tako je Janez Pucelj zapisal v eni svojih pesmi, ko je bil že duhovnik – “sejalec na božji njivi”. Rodil se je 28. avgusta 1890 v Gorenji vas pri Ribnici. Po končani osnovi šoli v Ribnici je opravil šest gimnazijskih razredov v Ljubljani, zadnja dva pa v Novem mestu, kjer je leta 1911 maturiral. Potem je v Ljubljani študiral bogoslovje ter bil 1915, v drugem letu prve svetovne vojne, posvečen v duhovnika. Po novi maši je bil najprej pet let kaplan v Šmarjeti na Dolenjskem, nato eno leto v Cerknici ter štiri leta na Blokah. Leta 1928 je postal župnik pri Sv. Vidu nad Cerknico.
»Dobro se spominjam, kako sem bil vesel skupaj z mnogimi mladimi in starejšimi in starimi, ko je pristopil k oltarju novi, sveži, očitno zelo pobožni župnik; pridigar z bogato in živahno vsebino, prežeto s toplino, vendar pa ne mehkobnim čustvom; s precej ribniško pobarvano in včasih tudi šegavo govorico,« je zapisal dr. Anton Strle, takrat trinajstletni deček. Pri Sv. Vidu je ostal pet let. Za sabo je pustil lepo urejeno župnijsko cerkev, ki jo je bil našel zanemarjeno. Leta 1933 je odšel za župnika na Ježico; za ježensko župnijo ga je škofu Rožmanu priporočil pisatelj Finžgar, ki ga je želel imeti blizu zaradi njegovega sodelovanja v vseh takratnih verskih listih. Na Ježici je oral globoke brazde in sejal seme božje besede vse do svoje smrti – do leta 1960 kot župnik, zadnja štiri leta kot pomočnik.
Bil je goreč dušni pastir. Svoje vernike je hranil s kruhom božje besede z odličnimi pridigami, na katere se je vestno pripravljal in jih v celoti pisal. V predvidevanju, da bo župnija rasla, se je lotil povečave nove župnijske cerkve, ki je bila posvečena 1. maja 1960. Dobra štiri leta zatem, 12. oktobra 1964, ga je Gospodar življenja sprejel v nebeško svetišče.
“Kot školjka ob morju je moje srce …”
Pesniti je začel zelo zgodaj; kot sedemnajstletni gimnazijec je objavil svoje prve pesmi v Domačem prijatelju pod psevdonimom Bogumil Gorenjko; z istim pesniškim imenom ga srečujemo pozneje tudi med sodelavci Mohorjevega koledarja. Skupina novomeških gimnazijcev je v šolskem letu 1910/11 izdajala list Izpod Gorjancev (živel je samo eno leto), ki mu je bil pesnik Jože Cvelbar pisar in risar, Janez Pucelj pa je glavni pesnik.
Kot bogoslovec je svoje pesmi objavljal v Dom in svetu in v Mentorju. »Njegova pesem se naslanja na slovensko moderno, posebno na Murnovo romantično domačijstvo, ki se je v Pucljevem novomeškem krogu zavestno razvila v posebno vaško idiliko, v pesem kmečkih domov in polja, dobrovoljnosti in preproste lepote,« je sodil literarni zgodovinar France Koblar. S tem romantičnim domačijstvom so prežete tudi njegove črtice, ki jih je objavljal v Mentorju. Pucljevo poznejšo pesem in prozo označuje versko vzgojna misel. Vendar se tudi v teh letih ni čisto izneveril pesmi kmečkih domov in poljá. Poleg pesmi in črtic je objavil več podlistkov (povesti v nadaljevanjih) v Slovencu in Bogoljubu.
S področja versko vzgojnega pisanja so znani njegovi prispevki v Angelčku (Otroci se pogovarjajo s koledarjem, Otroški brevir). Duhovnikom je zapustil knjigo Kateheze za prvence (1943), za otroke je pripravil molitvenik Jezus, moj prijatelj (1944). Obsežno je njegovo prevajalsko delo (prevajal je predvsem iz nemščine). Zadnja leta svojega življenja je sodeloval z verskimi članki pri Oznanilu in Družini. Zadnja knjiga, ki jo je prevedel, je bila Hema Krška pisateljice Dolores Vieser, ki je izšla pri Mohorjevi v Celovcu (1957), ponovno pri Družini v Ljubljani (1988).
Ne da bi hotel govoriti o sebi, je govoril o sebi
Pridigo ob novi maši Antona Strleta, uglednega profesorja na Teološki fakulteti v Ljubljani in slovenskega svetniškega kandidata, je Janez Pucelj začel z besedami evangelista Janeza: »Bil je človek, od Boga poslan – ime mu je bilo Janez! –Ni bil on luč, ampak je prišel, da bi pričeval o luči« (Jn 1,8).
»Ne da bi hotel govoriti o sebi, je govoril o sebi, ko je nakazal toliko stvari, ki so vzburkale srca in duhove njegovih nekdanjih poslušalcev in spovedancev in učencev, ki so od Janeza Puclja prejeli toliko luči …« Pastirček Anton Strle si je zapomnil njegov recept proti grehu kletvine: »Ko zavračate krave in junce na paši, ko morate zakričati nad njimi, recite: “Tavžent mačkov!” pa vam ne bo treba nikoli imenovati hudobnega duha.« Otroke je po verouku vodil v cerkev pred Najsvetejše in jih učil tudi od daleč pozdravljati Jezusa v tabernaklju. Pri pobožnosti križevega pota v postu, je na prižnici molil naprej in se mu je “od ganjenosti za dalj časa ustavilo in je dobesedno kar pretresljivo jokal; podobno kdaj tudi pri molitvah na pokopališču popoldan na Vse svete”.
Svetniški Anton Strle mu je bil posebej hvaležen za to, da mu je omogočil priti do duhovniškega poklica. Ko je bil prestar za redno šolanje, ga je eno leto učil latinščine, nemščine in drugih predmetov, da je uspešno opravil izpit in bil sprejet na škofijsko gimnazijo v Šentvidu. Na dan izpita je župnik Pucelj prišel v njihovo hišo in prosil, da so skupaj molili za njegov uspeh. Ko je stvar uspela, je Antonu veselo rekel: »Sčasom boš še za ministra …« »Seveda nisem nikoli niti mislil niti res postal minister. Pač pa se ne morem in se ne bom mogel nikoli dovolj zahvaliti Bogu za tako rekoč nezaslišano velikodušnost Janeza Puclja.«
(obletnica mesca 10_2014
Dovolite, da vam najprej izrazim priznanje, ker želite rešiti svoj položaj, se trudite iskreno krščansko živeti ter želite vedeti, kakšno je stališče Cerkve v vašem primeru. Nekako skušam razumeti vaš položaj. Ste daleč od dekleta in tudi v zvezi niste najbolj zadovoljni. Vendar iščete rešitev v napačni smeri. Gotovo vaše ne preveč posrečene zveze z dekletom ne bo rešilo obiskovanje nočnega kluba in stik s ‘prodajalkami ljubezni’. To bo vaše stanje samo poslabšalo in vašo zvezo z dekletom še zapletlo. Dekle ne bo več dekle, edina, ki bi ji želeli posvetiti svoje življenje, ampak le ena od številnih drugih žensk. Morda boste ugotovili, da je kakšna druga ženska telesno privlačnejša kot ona. In boste, tudi v primeru, da bi se z dekletom poročili, želeli k drugim. Nevarno je, da tak način življenja lahko sčasoma postane vaša navada. Tako boste razdvojeni, trpeli boste vi in vaša družina, zlasti otroci. Odnos z ženo bi stalno škripal in to bi se odražalo tudi v odnosu z otroki.
Letošnje poletje so se mladi, ki se z vsega sveta zbirajo v francoski vasici Taize, poglabljali v razmišljanje brata Aloisa, priorja skupnosti: kako najti nove oblike solidarnosti v današnjem svetu. To iskanje je priprava na obhajanje obletnic, ki jih bo skupnost praznovala leta 2015: 75. obletnico ustanovitve in 100. obletnico rojstva svojega ustanovitelja, brata Rogerja, deset let po njegovi smrti. Vrhunec praznovanj bo v tednu od 9. do 16. avgusta 2015, ko se bodo na mednarodnem srečanju skupaj z mladimi zbrali posamezniki, ki so dejavni v civilni družbi, predstavniki različnih Cerkva in ljudje v negotovih situacijah.
Njegovo življenjsko potovanje se je začelo 25. septembra 1922 v kmečki družini v kraju Espelette pod Pireneji, katerega prebivalci so Baski. Dom, na katerega je bilo močno navezan, je zapustil, ko je pri dvanajstih letih odšel v semenišče v Ustaritz. “Vsako leto sem se vračal domov za kak teden na počitnice.” Teologijo je študiral na visoki bogoslovni šoli v mestu Bayonne, sedežu svoje rojstne škofije, in na Gregorijanski univerzi v Rimu, kjer je dosegel akademski naslov doktorja cerkvenega prava s tezo o krstu otrok katoliških staršev, ki niso praktični verniki. Po mašniškem posvečenju 13. julija 1947 je opravljal razne službe v domači škofiji. “Edini vzorec duhovnika, ki sem ga imel pred očmi, je bil župnik moje mladosti, ki me je jemal s seboj na obiske bolnikov.” Leta 1961 je prišel v Tajništvo francoske škofovske konference, kjer je ustanovil in vodil posebno tajništvo za pastoralo. Od leta 1966 do 1970 je bil glavni tajnik francoske škofovske konference, zadnji dve leti že kot pomožni škof v Parizu, kjer se je izkazal kot odličen pomočnik nadškofa kardinala Martyja. Pred Božičem leta 1970 ga je papež Pavel VI. imenoval za nadškofa v Marseillu, kjer je ostal do leta 1984. Lepo se je vživel v ljudi tega pristaniškega mesta. “Upam si reči, da je bilo tistih štirinajst let najlepših in najbolj delavnih. Kar zadeva moje apostolsko delovanje, ločim obdobje pred Marseillom in po Marseillu.” V tem obdobju je bil dvakrat izvoljen za predsednika francoske škofovske konference; leta 1971 je postal prvi predsednik novoustanovljenega Sveta evropskih škofovskih konferenc, pokojni ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar pa je bil izbran za prvega tajnika. Papež Janez Pavel II. ga je leta 1979 povzdignil v kardinala. “Sem edini kardinal brez svojega škofovskega grba, to je bila moja osebna odločitev… Občudujem in častim ena največjih svetnikov v zgodovini Cerkve: sv. Frančiška, asiškega Ubožca. Evangeljsko uboštvo je po moje prvi blagor, ki jih je oznanil Kristus. Frančišek je to uboštvo in je skušal posnemati Kristusa… Frančišek je vesoljni svetnik, zgled ne samo na kristjane, temveč za vse ljudi.”
Novo življenjsko obdobje se je za kardinala Rogerja Etchegaraya začelo leta 1984, ko ga je papež Janez Pavel II. poklical v Rim in mu zaupal vodstvo dveh pomembnih ustanov: Sveta pravičnost in mir ter Sveta Cor Unum. Kot svojega osebnega odposlanca ga je pošiljal, kot že omenjeno, v tiste dežele in predele sveta, kjer so ljudje krvaveli v vojnih spopadih. Eno najtežjih poslanstev je bilo posredovanje med bratomorno vojno med hutuji in tutsi, ko je bilo v treh mesecih pomorjenih okoli 800.000 ljudi! (O tem strašnem genocidu je naš misijonar Danilo Lisjak, ki je tam deloval, napisal knjigo Ruanda – črna vest človeštva.) V začetku junija 1994 so bili umorjeni trije ruandski škofje skupaj z desetimi duhovniki in dva laikoma. Kardinal Etchegaray je v to mučeniško deželo priletel 21. junija. Ena prvih nalog, ki jo je tam opravil, je bila pogrebna maša za umorjene škofe v mestu Kabgayi. V okolici so divjali spopadi, zato je bilo v stolnici navzočih samo sedemnajst ljudi. “Pokazali so mi tudi kraj, kjer so bili škofje in njihovi spremljevalci umorjeni: to je bilo v noviciatu redovnikov sv. Jožefa v kraju Guku. Vse je bilo še tako, kot na dan umora, stene so bila oškropljene s krvjo… To doživetje je bilo eden najtežjih križevih potov v življenju.” Pretresen je bil tudi ob obisku Sarajeva med bratomorno vojno v Bosni, ko je bilo mesto dejansko eno samo pokopališče.
Lepe spomina pa ima na papeža Janeza Pavla II. “Nad dvajset let sem bil z njim in ob njem kot zvest sodelavec. Vendar se med nama niso spletle prijateljske vezi, nedvomno sva bila preveč različna po značajih: on Poljak, jaz Bask… Vendar mi je popolnoma zaupal, ker je brezmejno zaupal v Boga. Bil je predvsem mož molitve. Časnikar André Frossard ga je lepo označil, ko je o njem zapisal, da je ‘skala molitve’. Tisti, ki so ga spremljali na potovanjih, so bili prevzeti, ko so videli, da se je sredi hrupa lahko mirno poglobil v molitev… Vsak petek je redno, naj je bil doma ali na potovanjih, molil križev pot. Iz molitve je črpal moč za tako živ stik v ljudmi, zlasti z mladimi, ki so čutili globino in moč njegove vere.”
»Ko sem bil v zaporu, sem vsak dan molil rožni venec in ta molitev mi je dajala notranjo svobodo,« je dejal ameriški novinar James Foley, ki so ga iraški islamisti okrutno obglavili sredi letošnjega avgusta, posnetek tega strašnega dejanja so objavili na spletu. Omenjene besede je Foley že leta 2011 napisal v pismu katoliški univerzi v Marquettu, na kateri je študiral. Takrat so ga libijske oblasti zaprle za 45 dni. V istem pismu je še zapisal, da mu je bilo v zaporu najhujše zaradi matere, ki jo je skrbelo zanj. Zato je začel moliti tako, kakor ga je ona naučila: na glas je molil rožni venec, skupaj z novinarko, ki so jo ujeli z njim. »Ta molitev me je opogumila in namesto da bi bil tiho, sem priznal svojo slabost … pogovarjal sem se z Bogom. In prav molitvi se moram zahvaliti, da sem občutil, kako sem notranje svoboden.«
Biti mlad, kot si ti, pomeni, da imaš še vse življenje pred sabo. Delati načrte je obvezno, zaljubiti se v teh letih pa je naravno. Pomembno pa se je zavedati, da so odločitve, ki jih sprejemaš v mladosti zelo daljnosežne, zato jih sprejemaj z zavestjo odgovornosti. Tega je morda pri sodobni generaciji malo premalo, vendar pa to ne velja zate.
Živko Kustić se je rodil 12. decembra 1930 v Splitu kot nezakonski otrok, ki ga oče nikoli ni javno priznal za svojega sina. Pri krstu je dobil imeni Živko in Ante, po sv. Antonu Padovanskem, družinskem zavetniku, s katerim se je pogovarjal v molitvi kot s prijateljem. Otroštvo je preživljal na Pagu ob materi samohranilki Bepini, ki mu je “vlivala ponos in dostojanstvo”, kot je sam dejal, in ob globoko pobožni baki (stari materi) Ani, ki je “bogatila mojo dušo”. Bistrega dečka je pomagal vzgajati tudi učeni paški župnik Joso Felicinović, pri katerem se je Živko naučil brati že pri petih letih. Že kot otrok je sanjal, da bo duhovnik in novinar. In res je po končani srednji šoli odšel v Zagreb in se vpisal na teološko fakulteto. Po štirih letih študija je leta 1954 odšel na odsluženje vojaškega roka v Niš. Na začetku leta 1955 je opustil misel na duhovništvo in se je poročil s tri leta starejšo bolničarko Marico Radenković. Ko je vojaščino odslužil, sta se vrnila v Zagreb in Živko se je odločil za študij matematike in fizike. Načrtoval je, da bo svojo družino preživljal kot prosvetni delavec. Misel na duhovništvo je opustil, pa mu je spovednik, jezuit pater Scheibel, svetoval, naj dokonča študij teologije in postane duhovnik grškokatoliškega obreda, ki se lahko pred posvečenjem poroči. Sporazumno z ženo Marico, ki mu je rodila pet otrok: Josipa, Minjo, Ano, Ivico in Branka, in cerkvenimi predstojniki je ta nasvet sprejel in 5. maja 1958 ga je vladika Gabrijel Bukatko v Križevcih posvetil v duhovnika. Pet let je bil župnik grškokatoliških župnij Mrzlo Polje Sošice na Žumberku ob slovensko-hrvaški meji, kjer je družina živela v pomanjkanju, duhovnik Živko pa je hranil svojega duha z modrostjo svojih hribovskih vernikov.
Leta 1963 je odšel v Zagreb in v sodelovanju s prijateljem duhovnikom Vladimirom Pavlinićem in nekaterimi drugimi se je rodil moderen katoliški časopis Glas koncila (s podnaslovom novi obraz Cerkve). Živko Kustić je bil novinar, reporter in kolumnist, najplodovitejši pisec besedil. Kot ‘don Jure’ je vse do leta 2000 podpisoval duhovita razmišljanja pod naslovom Pismo vaškega župnika, ki so jih z veseljem brali vsi, verni in neverni. Pod njegovim vodstvom je Glas koncila postal močen in iskan glas Cerkve, glas ponižanih in potisnjenih na rob družbe, glas svobode, glas upanja v boljšo bodočnost. Njegovi komentarji od začetka Glasa koncila do demokratskih sprememb leta 1990 so izšli v štirih knjigah z naslovom Uklenjena Cerkev v Hrvatski. Zelo pomembno delo je opravil na področju kateheze: napisal je vrsto katehetskih pripomočkov za prvoobhajance, birmance in odrasle.
Bil je pobudnik ‘veroučne olimpiade’, iz katere se je rodil Mali koncil, katoliški mesečnik za otroke. V njem je sodeloval tudi z otroškimi pismi, ki so izšla v knjigi Tomica i njegova pisma (v slovenskem prevodu Draga Klemenčiča Tonček in njegova pisma, Družina 1982). Bil je med pobudniki in prvimi sodelavci Krščanske sadašnjosti in njene družinske revije Kana. Kot urednik Glasa koncila se je močno zavzel pri proslavi “Trinajst stoletij krščanstva med Hrvati”, katere višek je bil Narodni evharistični kongres pri Mariji Bistrici septembra 1984, po katerem je Glas koncila začel izhajati kot tednik. Leta 1993 je priklical v življenje informativno katoliško agencijo (IKA) in bil njen prvi urednik. Vsa le z ognjevitostjo svojega dalmatinskega značaja deloval kot voditelj duhovnih vaj, pridigar z govorjeno in pisano besedo. Za svoje dušnopastirsko delo je od papeža sv. Janeza Pavla II. prejel častni naziv protojereja in stavrofora (podobno kot monsinjor pri katoličanih).
Ko je čutil, da mu začenjajo pojemati telesne moči, sta se z ženo Marico leta 1999 preselila v dom za starejše. Živko je sprejel povabilo ustanovitelja dnevnika Jutarnji list Nina Pavića, da prevzame rubriko Jutranja pridiga, v kateri je običajno dnevno homilijo ob evangeljskem odlomku povezoval s trenutnim dogajanjem v družbi – prav to, kar je pri svojih jutranjih mašah v Domu sv. Marte uvedel papež Frančišek. Modra in zvesta žena Marica je odšla v večnost leta 2010. On pa se je od tega sveta poslovil 18. julija 2014 po molitvi skupaj z navzočimi člani družine – otroki, vnuki in pravnuki. Na vstajenje čaka na zagrebškem pokopališču Mirogoj.
Zgodaj zjutraj se odpravljam od doma, nebo je jasno, sinjemodro in brez oblačka. Hodim počasi in gledam v nebo, občudujem božje stvarstvo, čudovito se počutim, zdi se mi, da diham s polnimi pljuči … tedaj pa … pohodim pasji iztrebek … Kaj naj storim? Naj se zaradi ene ‘pasje fige’ odpovem tako čudovitemu pogledu? … Ne, prav gotovo mi ta nezgoda ne bo pokvarila dne. Naj razmišljam o tem, kako se to lahko zgodi samo meni, kako nimam sreče in mi vedno kakšna stvar pokvari čudovito razpoloženje Ali to pomeni, da je bolje, če se v tem življenju mučim, si želim čim več težav, napora … Prav gotovo ne. Mislim, da si je treba vprašanje zastaviti drugače: ali je mogoče živeti, ne da bi se srečali s težavami. Mislim, da nas tisti, ki obljublja življenje brez napora, kar pošteno ‘vleče za nos’. Dovolj je že en sončni žarek, ki razblini številne sence in prežene oblake (to lahko osvojimo za življenje, če premišljujemo Sončno pesem sv. Frančiška). Ko se znajdem pred silami, ki mi na različne načine preprečujejo, da bi uspel uresničiti svoje želje in pričakovanja, takrat pomislim na ta sončni žarek. Sicer pa ima tudi sonce pege in druge omejitve, saj se mora kljub vsej svoji veličini podrediti zakonitostim vesolja: prebivalcem Zemlje se ne more pokazati, kadar bi hotelo, včasih pa je njegova frustracija lahko že navaden oblak, kajne? (Franci ’97)
