Drugačna tekma Stefana Albanesija
Stefano Albanesi, doma iz mesta Folini blizu Assisija, se je z dvanajstimi leti začel ukvarjati z atletiko in nogometom. Kmalu se je odločil samo za slednjega. Njegovo dobro igranje so hitro opazili in tako je dokaj zgodaj dobil vabilo kluba Inter, a so se straši odločili, naj sin prej konča šolo. Zavedal se je svojih talentov in marljivo treniral, obenem pa je v sebi čutil klic, da “da svoje življenje za druge”. Ko mu je bilo štirinajst let, je odšel v nogometni klub v Ancono. Njegova občutljiva narava je težko prenašala oddaljenost od doma, zato je začel spreminjati svoj značaj, kar je pomenilo tudi spremembe v njegovem duhovnem življenju. »Oddaljil sem se od Boga in vere,« označi to obdobje življenja. Ko se je sprehajal po mestu, je opazil knjigo Hermana Hesseja Moja vera in jo začel brati. Ob njej je spoznal, da vse, kar išče, nosi v sebi. Z osemnajstimi leti je zaigral za mladinsko reprezentanco Italije in konec leta je bil razglašen za najboljšega igralca Italije.
Z dvajsetimi leti je bil popularen nogometaš in slava je s seboj prinesla denar, ki pa je Stefana pokvaril. »Greh je postal zame normalna stvar,« se spominja tistega časa. Med neko tekmo mu je igralec v obrambi zlomil nogo, čemur je sledilo bivanje v bolnišnici, kjer je doživel tudi svoje duhovno ozdravljenje. Ležeč nemočen na postelji se je vprašal: »Kje so sedaj tisti, ki so mi ploskali v dneh moje slave? Spoznal sem, da je vse minljivo in da je vredno samo tisto, kar damo drugim.« Po okrevanju se je vrnil na nogometna igrišča in odigral še osemnajst tekem. Toda slava in denar ga nista zadovoljila. V nekem trenutku je spoznal, da je smisel njegovega življenja ljubiti Gospoda in mu služiti. Začel se je proces spreobrnjenja in odpravljanja slabih navad. Na tej duhovni poti sta mu pomagali knjigi Pripoved ruskega romarja in življenjepis sv. Frančiška.
Kljub nerazumljivemu poniževanju prijateljev, ki niso mogli razumeti, da se nekdo odreče uspešni karieri in velikim skušnjavam je, stopil v frančiškanski red. Pravi, da je srečen in da mu izkušnja njegovega življenja pomaga razumeti današnje mlade. (br)
V tem mesecu novembru, v katerem je še posebej živ spomin na rajne, razmišljam: Če imaš na svetu rad vsaj nekoga, potem izkustveno veš, kako globoko je v nas vsajeno hotenje po neminljivosti. Že majhen otrok, vznemirjen, ko prepozna iztekanje vsega, kar se v zemeljskem bivanju meri v času, ne le sprašuje, pač pa terja, da smo v l/Ljubezni večni. In v sebi smo vsi otroci …
Ne dopustimo, da nas karkoli odvečnega moti v našem počivanju. Sam sem pred meseci odstranil iz hiše TV (ugotovil sem, da sem odvisnež od nenehnih odvečnih vsebin, ki me odtegujejo od bistvenega). Čeprav živim na videz sam, imam sedaj končno čas, da se ob večerih duhovno družim po navezi z Bogom s tolikimi, ki so mi notranje bližnji ali so mi samo priporočeni v molitev (vi, ki ne živite kot jaz na samem, dobro se celostno pocartajte v medsebojni bližini!). Kako to umirja, okrepi notranje moči! Kar naenkrat je ob večerih čas za toliko vsega, kar izpo(po)lnjuje. Tudi za branje Ognjišča (ki že po imenu in še bolj po vsebini!) svetli in krepi za dobro(to) misel in srce.
Oktober je misijonski mesec, obhajamo misijonsko nedeljo. Tvoje razmišljanje o misijonih nam je zato prav prišlo. Kar je napisano in doživeto s strani enega naših bralcev, je tudi bolj prepričljivo. V spremnem pismu praviš, da ga posvečuješ misijonarjem: »Ernestu Saksidi, Pedru Opeki, Danilu Lisjaku, ter mnogim drugim in misijonarjem po svetu«. Vem, da misliš tudi na slovenske misijonarke, ki jih je več kot slovenskih misijonarjev. Med misijonarji je svetovno znani Ernest Saksida, ki je zgradil celo mesto za otroke in mladino, in je lani umrl. Danila Lesjaka, si ti predstavil, Pedro Opeka pa ne potrebuje predstavitve. Slovenija ima okrog 100 misijonarjev in misijonark. Veliko za tako majhen narod. To nam je v ponos in posebno to, da po večini skrbimo za naše misijonarje sami, da lahko učinkovito opravljajo svoje delo. Tudi Ognjišče se trudi, da misijonarje podpira. Reviji vsako leto priložimo položnico za darove z naslovom: ‘Srce za Afriko’. Radio Ognjišče pa s svoje strani spodbuja poslušalce, da podprejo delo misijonarjev. Tudi to tvoje pismo je sad tega sodelovanja. In veseli smo, da je tako. Mnogo šol, bolnišnic, vodnjakov, cest … se je zgradilo z vašo pomočjo. Vi ne morete iti v Afriko ali kam drugam v misijone razen nekateri študentje medicinske stroke, ki gredo med počitnicami pomagat našim misijonarjem. Lahko pa pomagate s svojimi darovi. Nabirke misijonske nedelje po vsem sveto imajo ta namen: pomagati misijonom. Vendar ta nabirka za misijonsko nedeljo gre v Rim, da papeške ustanove pomagajo misijonarjem vsega sveta, Zlasti tistim, ki nimajo ‘zaledja’, kot ga imajo naši misijonarji.
To so stvari, ki lahko dnevno mučijo šolarja. Za mnoge od njih ne zna in ne zmore najti rešitve. Prav zato si tokrat poglejmo, kako se pripraviti na vstop v novo šolsko leto, ter se opremimo z nekaj veščinami, kako obvladati strah in tremo ter izboljšati sposobnosti komuniciranja v šoli.
Če bi te vprašala, ali je trema zate nekaj lepega, dobrega, si upam trditi, da bi mi vse prej kot pritrdil. Vse spremembe, ki se pojavljajo v našem telesu takrat, ko nas je strah, niso ravno najboljši del dneva.
Veščine retorike
Običajna mama
Hvala za vaše vprašanje. Razmišljam o tem, kar ste napisali in se poskušam vživeti v vas in vaše vprašanje. Na eni strani skupno načrtovanje prihodnosti, na drugi dvomi in strah. Kaj prevlada? V tem materialnem svetu bi veliko ljudi najprej pomislilo na hišo, na to, da bosta kmalu ustvarila skupno prebivališče in na zadovoljstvo ob tem, da si bosta ustvarila materialno podlago za skupno življenje. Tisti senzibilni, ki razumejo skupnost dveh zrelih ljudi ne samo v materialnih dobrinah, pa se bodo vprašali, ali bo to prebivališče tudi dom? Za to, da hiša postane dom, je potrebno še kaj več kot ploščice. V vašem vprašanju se bolečina skriva v nerazumevanju fanta za vaše občutke, dileme in dvome ter na nezmožnosti, da zgladita razlike. Prebral sem, da vas fant ne razume, da je zanj ljubezen nekaj samoumevnega, da ste za marsikaj krivi in podobno. Morda je od vsega, kar ste napisali, najbolj zaskrbljujoče to, da vaši poskusi, da bi se pogovorili z njim, ne obrodijo sadov. Nič ni narobe, če se v življenju zgodi, da s partnerjem nimamo skladnih pogledov na določeno stvar. Par, ki spoštuje drug drugega, neskladje vzame kot možnost, da se poenotita, da se preko ljubezni, zaupanja in pogovora prebijeta naprej. Občutek za drugega, za njegove dileme in strahove je enako del skupnosti, kot je skupno varčevanje in skupna gradnja materialnega sveta.
Ateizem je zanikanje Boga kot osebnega bitja ali, v širšem pomenu, zanikanje Boga sploh, zanikanje vsega, kar bi bilo absolutno veljavno in bi se moral človek po tem ravnati v svojem življenju. Taka oblika ateizma pomeni popoln ateizem. Sicer pa razlikujemo teoretičen ali praktičen ateizem V prvem primeru gre za nauk, ki trdi, da ni Boga, in skuša to tudi dokazovati. V drugem primeru pa gre za življenje, ki je takšno, da ga nikakor ni mogoče uskladiti z iskrenim prepričanjem, da Bog je. »Tako se lahko zgodi,« je zapisal Vekoslav Grmič, »da je nekdo teoretično sicer prepričan, da ni Boga, a vendar živi, kakor da bi veroval v Boga. In prav tako se more zgoditi, da nekdo trdi, da veruje v Boga, a živi, kakor bi ne imel nobene vere.« (sč)
Leto 2014 je ‘leto svetniških papežev’: 27. aprila je papež Frančišek razglasil za svetnika svoja predhodnika Janeza XXIII. (1958-1963) in Janeza Pavla II. (1978-2005), 19. oktobra pa je med blažene uvrstil Pavla VI. (1963-1978), ki je pogumno in modro izpeljal do konca drugi vatikanski koncil. Njegovo svetost je Bog potrdil s čudežem, ki se je zgodil na njegovo priprošnjo leta 2001 v ZDA. Neki ženi v petem mesecu nosečnosti so zdravniki povedali, da ima otrok, ki ga pričakuje, tako hude organske poškodbe, da mu grozi smrt, če pa ostane pri življenju, bo težek invalid. Svetovali so ji terapevtski splav, kar pa je nesrečna mati odbila. Po nasvetu neke italijanske redovnice, ki je osebno poznala papeža Pavla VI., se je v zaupni molitvi priporočila njemu in v osmem mesecu rodila zdravega otroka, ki je zdaj že mladostnik. Zdravniška komisija Kongregacije za zadeve svetnikov je potrdila, da tega ozdravljenja ni mogoče razložiti z medicinsko znanostjo. Razglasitev papeža Pavla VI. za blaženega je bila ob koncu škofovske sinode, ki je razpravljala o družini.
Oče Giorgio je bil odvetnik in ugleden politik, mati Giuditta pa tih in mirna žena. Giovanni Battista, poznejši papež, je imel dva brata, Lodovica in Francesca. Že v otroških letih je čutil veselje do duhovniškega poklica, ki ga je dosegel z mašniškim posvečenjem leta 1920. Kot duhovnik je želel delovati na župniji, med ljudmi, toda predstojniki so imeli z njim drugačne načrte. Po diplomi na papeški diplomatski akademiji je bil dolga leta v službi pri vatikanskem državnem tajništvu, ob tem pa glavni asistent Zveze italijanskih katoliških študentov, kjer si je pridobil veliko izkušenj. Leta 1940 je postal namestnik v vatikanskem državnem tajništvu in v vojnih letih je organiziral pomoč trpečim. Leta 1954 ga je papež Pij XII. imenoval za nadškofa v Milanu, največjem industrijskem mestu v Italiji. Svoje apostolsko delovanje je začel z misijonom pod geslom Bog je Oče. Ko je bil po smrti Pija XII. (9. oktobra 1958) za njegovega naslednika izvoljen sv. Janez XXIII., je Montinija med prvimi imenoval za kardinala.
Zavzeto je deloval na koncilu, prenovi Cerkve, ki se je po Božjem navdihu lotil ‘stari’ papež Janez XXIII. Malo pred svojo smrtjo je kardinalu Montiniju dejal: »Priporočam vam koncil!«, kakor da v njem vidi svojega naslednika, kar se je dejansko zgodilo: 21. junija 1963 je bil izvoljen za papeža. Izbral si je ime Pavel VI. po sv. Pavlu, apostolu narodov, ki ga je v petnajstih letih svoje papeške službe posnemal: v službi evangelija je veliko potoval, veliko pisal in govoril, predvsem pa svoje besede in svoja dejanja potrjeval s pričevanjem življenja.
Eden njegovih najožjih sodelavcev je življenje papeža Pavla VI. strnil v oceno: »Lahko rečem, da je bila njegova značilna poteza to, da je bil vedno služabnik. Služabnik Kristusa in človeka, služabnik koncila in prizadevanja za njegovo uresničitev, služabnik na apostolskih potovanjih, v prizadevanju za mir, pri obrambi vere z okrožnicami, govori in vsem svojim učenjem; ponižen služabnik, velikodušen v dejavni ljubezni.« Med njegovimi okrožnicami je največ prahu dvignila okrožnica o posredovanju človeškega življenja (Humanae vitae), ki je izšla leta 1968 in obravnava pereče vprašanje uravnavanja rojstev. Mnogi, ki so po izidu okrožnice papeža ostro napadali, so čez nekaj let priznali, da je imel prav, ko je zapisal, da zahtev evangelija ne smemo zmanjševati, ampak se moramo krepiti za napore, ki jih nalagajo, da pridemo do resnične sreče, ki je v spolnjevanju Božjega načrta za vsakogar od nas. Kmalu po izvolitvi za papeža je na duhovnih vajah zapisal: »Luč na svetilniku gori in sama sebe použiva. Toda ima nalogo, da sveti drugim, če mogoče, vsem.« V tej podobi je videl svojo poslanstvo. Poudarjal je, da moramo Jezusa čim bolje poznati, če ga hočemo v življenju posnemati, in da smo v njegovi šoli vedno učenci prve stopnje – začetniki.
Modro je vodil tri zasedanja drugega vatikanskega koncila in pod njegovim vodstvom je 2500 koncilskih očetov sprejelo šestnajst listin, smernic za Cerkev v sedanjem času. Kot pomoč za njihovo uresničevanje je ustanovil škofovsko sinodo. Ob zaključku tretjega koncilskega zasedanja je 21. novembra 1964 razglasil Marijo za Mater Cerkve, kar so koncilski očetje navdušeno pozdravili. Pavel VI. je vzbujal vtis trpečega moža, kar je dejansko bil, ker je bil deležen mnogih krivičnih sodb, zorel pa je v senci križa. On je vpeljal navado, da papež na veliki petek vodi molitev križevega pota v rimskem Koloseju. Njegov križev pot se je končal 6. avgusta 1978, na praznik Jezusove spremenitve na gori. V svoji oporoki je zapisal: »Gospod, zahvaljujem se ti, ker si me poklical v življenje, in še bolj, ker si me, ko si me naredil kristjana, prerodil in namenil za večno življenje.« Dodal je: »Želim, da bi bil moj grob res v zemlji s preprostim znamenjem, ki označuje kraj in vabi h krščanskemu spominu. Nobenega spomenika zame.« Zdaj je dobil svoj ‘spomenik’ v zboru blaženih in v našem hvaležnem in vernem spominu.