Revija - Revija Ognjišče

Cerkvena hierarhija

Napisal marko na 25. junija 2014. Objavljeno v Kratki odgovori.

Pogosto slišimo ali beremo o cerkveni hierarhiji kot o ‘vladajočem’ sloju oziroma voditeljskem razredu v katoliški Cerkvi. Ali ni to preveč podobno ustroju civilnih oziroma državnih oblasti? (Helena)

Hierarhično ureditev Cerkve jasno opredeljuje Zakonik cerkvenega prava (1983), vendar pa najprej spregovori o vernikih, ki se s krstom včlenijo v Kristusa in postanejo božje ljudstvo ter so deležni Kristusove trojne službe. Cerkev ni le božja skrivnost, temveč tudi občestvo ljudi in vidna družba, zato nujno potrebuje tudi pravno ureditev. Kristus sam je ustanovil cerkveno hierarhijo s poslanstvom, da v njegovem imenu pase božje ljudstvo; za to ji je dal avtoriteto (oblast). Sestavljajo jo posvečeni nositelji služb: škofje, duhovniki, diakoni. Gre za služenje, ne za oblast. »Vsak škof kot član škofovskega zbora izvršuje svojo službo v občestvu s papežem, ker je z njim postal deležen skrbi za vesoljno Cerkev. Duhovniki izvršujejo svojo službo v duhovniškem zboru delne Cerkve v občestvu s svojim škofom in pod njegovim vodstvom« (KKC Kompendij 180). Uresničevati morajo zamisel papeža Frančiška: »O, kako si želim ubogo Cerkev za uboge!« (sč)

Papež udeležencem svetovnega nogometnega prvenstva

Napisal marko na 25. junija 2014. Objavljeno v Zanimivosti.

13. junija se je v Braziliji začelo svetovno nogometno prvenstvo. Brazilska televizija ‘Rete Globo’ je ob začetku prvenstva objavila video sporočilo papeža Frančiška. Namenil ga je organizatorjem, nogometašem, navijačem, gledalcem in vsem drugim sodelujočim pri tem dogodku. Papež je zaželel, da bi svetovno prvenstvo potekalo v “vedrini in mirnosti, medsebojnem spoštovanju, solidarnosti in bratstvu med ljudmi, ki se prepoznavajo za člane ene družine”. Naj se ta dogodek spremeni v “praznik solidarnosti med narodi”. To pa predpostavlja – tako želi papež –, da so tekme tisto, kar so v svojem bistvu: »Igra in istočasno priložnost za dialog, uvidevnost, medsebojno človeško obogatitev«. Šport je namreč sredstvo za posredovanje vrednot, ki spodbujajo dobro človeške osebe in pomagajo graditi miroljubnejšo ter bolj bratsko družbo. Med temi vrednotami so lojalnost, vztrajnost, prijateljstvo, delitev in solidarnost.

V nadaljevanju sporočila je papež poudaril troje sporočil, ki so povezana s športnim udejstvovanjem: nujnost treninga, ‘fair play’ (poštena igra) in spoštovanje med nasprotniki. To so tri bistvene drže, ki so pomembne ne le na igrišču, ampak tudi v vseh vidikih življenja in predvsem pri gradnji miru. Šport je “šola miru, uči nas, kako graditi mir”. Da bi v športu zmagali, je treba trenirati. V športni vadbi lahko prepoznamo prispodobo našega življenja: »V življenju se je nujno bojevati, trenirati, prizadevati si za dosego pomembnih rezultatov. Športni duh nam na ta način nudi podobo odpovedi, nujnih za rast v krepostih, ki gradijo značaj človeka.«

Kar zadeva ‘fair play’, je nogomet lahko in mora biti “šola oblikovanja kulture srečanja, ki naj bi prinesla sožitje in mir med narodi”. Da bi igrali v moštvu, je nujno najprej misliti na dobro skupine in ne nase. Da bi zmagali, pa je potrebno “preseči individualizem, sebičnost, vse oblike rasizma, nestrpnosti in instrumentaliziranja človeške osebe”.

Skrivnost zmage na igrišču, pa tudi v življenju, se, po papeževih besedah, skriva v sposobnosti spoštovanja soigralca iz moštva in prav tako nasprotnika: »Nihče ne zmaga sam, ne na igrišču, ne v življenju!« Zato naj se nihče ne osami in nihče ne počuti izključenega, je spodbudil papež Frančišek. Čeprav je res, da bo na koncu tega nogometnega prvenstva le eno zmagovalno moštvo lahko dvignilo pokal, bomo, če se bomo naučili lekcij, ki nas jih uči šport, vsi zmagovalci in bomo okrepili vezi, ki nas povezujejo.

Georges Hourdin

Napisal marko na 23. junija 2014. Objavljeno v Pričevanje.

* 3. januar 1899 Nantes (FRA); 25. junij 1999 Meudon (FRA)

Njegovo življenje se je pričelo 3. januarja 1899 v mestu Nantes v “katoliški” francoski pokrajini Bretanji. Njegova mati, pripoveduje, je častila Boga in oboževala kraljevino, zaničevala pa republiko, ki jo je imenovala “surovino”. Bila pa je tako odprtega duha, da je ljubila svojega moža, lesnega trgovca, ki je bil po prepričanju socialist in republikanec. Georges se je dvanajst let šolal v zavodih, ki so jih vodili duhovniki, in bil deležen stroge janzenistične vzgoje. Ko je prišel v zrela leta, se je te dediščine iz mladosti uspešno rešil. Pri tem so mu veliko pomagali stiki z dominikanci, ki so bili v Franciji že več desetletij pred koncilom znanilci “binkoštnega vetra”, s katerim je hotel vesoljno katoliško Cerkev “prezračiti” papež Janez XXIII., ki je pred štiridesetimi leti, januarja 1959, napovedal drugi vatikanski koncil.

Dominikanci so bili prepričani, da je v današnjem svetu evangelij mogoče uspešno oznanjati s sredstvi javnega obveščanja. Takrat je bilo najmogočnejše sredstvo tisk. Zavzeti Georges Hourdin, ki je v ta svet vstopil leta 1927 in mu je ostal zvest vse do danes, je leta 1938 prišel v uredništvo lista Temps present (Sedanji čas), pri katerem so sodelovala slavna imena, kot pisatelj Francois Mauriac, filozofa Jacques Maritain in Gabriel Marcel ter dominikanska teologa Congar in Chenu. Drugo svetovno vojno je preživel kot ujetnik v Nemčiji. Že tam je sanjal o krščanski ilustrirani družinski reviji, ki bi pisala o vsem, seveda predvsem o življenju Cerkve kot oznanjevalke evangelija. Sklenil je, da se bo boril za to, da Cerkev postane bolj evangeljska, bolj odprta, bolj privlačna. Tako se je 8. julija 1945 rodil tednik La Vie catholique illustre, današnji La Vie. Ustanovitelj in urednik Georges Hourdin je k sodelovanju pritegnil dominikance in laike z željo, da bi ta tednik Francozom oznanjal “odprto krščanstvo”. Iz zdravih korenin je tednik zrasel v mogočno drevo. Urednik Hourdin je bil ves srečen, ko je spremljal delo drugega vatikanskega koncila, ki je potrjeval njegovo gledanje na vero in Cerkev v sedanjem svetu. Papeža Janeza XXIII., ki je koncil sklical, je poznal iz časov, ko je bil ta papeški nuncij v Parizu. Tudi s Pavlom VI. ga je vezalo iskreno prijateljstvo.

Ob tedniku La Vie je zrasla trdna založniška hiša, ki danes izdaja več kot dvajset časopisov in revij ter številne knjige. Georges Hourdin jih je napisal okoli štirideset, eno za svojo stoletnico. Pred dvemi leti je nerodno padel in zdaj mora biti v naslanjaču na kolesih. Kljub temu je še vedno delaven. Njegovo sporočilo prihodnjim rodovom se glasi: “Če bi bilo treba za tretje tisočletje ohraniti eno samo zapoved evangelija, bi se ta glasila: ‘Ljubite se med seboj!'”

(pričevanje 02_1999)

Zakonca Žorž na njunih poteh …

Napisal marko na 22. junija 2014. Objavljeno v Pot do Boga.

Zadnje dni življenja je Bogdan Žorž, skrajno zdelan od bolezni, pisal svoj zadnji članek za Ognjišče: o Jakobovi poti – Camininu v Santiago v Kompostelo v Španiji. V njegovem računalniku pa ga ni bilo, zato smo se z njegovo ženo Zdenko pogovorili o tej poti, ki sta jo prehodila skupaj, in o nekaterih drugih njunih življenjskih poteh. Štiri desetletja sta v zakonu skupaj hodila po njih. Zapis o Jakobovi poti in poteh po gorah objavljamo v tem prispevku, medtem ko ostajata za drugič zapisa o njunih poteh vzgoje otrok in o zadnjem kosu zemeljske poti do praga večnosti, ki ga je Bogdan prestopil 6. marca 2014 po hudi in nagli bolezni, star nekaj dni več kot 66 let.

… PO JAKOBOVI POTI V KOMPOSTELO
Zdenka pripoveduje: »Za Jakobovo pot v Kompostelo sva se odločila na hitro, vleklo naju je pa že dolgo. Povedala sva nekaj prijateljem in pridružili so se nama trije: en par in en gospod, vsi planinci. Odšli smo 12. maja 2009. Začeli smo na francoski strani in šli čez Pireneje. Spremljalo nas je večinoma slabo vreme. Za vse smo se odločali vsak dan sproti. Nič nismo planirali, ne kje bomo jedli, kje spali, kako hodili. Rekli smo samo: pojdimo z božjo pomočjo! Hodila sva vedno skupaj. Vsak po svoje sva razmišljala, zvečer pa sva si povedala. Za naju je bila to prava življenjska pot, ki sva se ji popolnoma prepustila; vse sva prepustila božji previdnosti. In za vse je bilo poskrbljeno: za jesti in prenočišče. Če je bilo eno polno, smo šli še pet, šest kilometrov in dobili drugo. To je kot pot našega življenja: vzponi, padci, bili smo do kolena v blatu, tudi nekaj lepega vremena je bilo, da smo se potili, in tak dež, da nam je polomilo dežnike. Pot je bila tudi 17 km in več ravna, večinoma pa se je malo vzpenjala, malo padala. Srečala sva ljudi, ki so odmetavali svoje stvari, kar so nosili preveč. Midva sva imela samo najnujnejše. Ko smo se malo prehladili, smo vzeli septolete in je šlo naprej. Nobeden ni zbolel, vsi smo prišli zdravi domov. Hodili smo 28 dni, kak dan tudi 43 km, dnevno po 12 ur in več. Le zadnji dan smo imeli samo 5 km. Vsega smo prehodili skoraj 1100 km.«
Zdenka je pozorna in bistra opazovalka. Ob ljudeh, ki na tej dolgi poti omagajo in gredo naprej z avtobusom ter ob njunih izkušnjah s poti, je prišla do spoznanja, da omagajo tisti, ki se ne prepustijo poti. Ko kar naprej mislijo, kje bodo jedli, kje se umili, kje spali …, jim je pot le breme, od nje nimajo nič. Njena modrost je: prepustiti se stvarem takim, kot so v božji previdnosti, ter svojim močem, naravi in pomoči ljudi.
»Ko sva se vrnila z Jakobove poti, sva jo predstavila v naši cerkvi. Povedala sva svoje doživetje, da je naše življenje tako enostavno, samo prepustiti se mu je treba. Tako malo potrebujemo za življenje, da preživimo! Svoje življenje si zakompliciramo le sami. In si ga po nepotrebnem grenimo. Življenje pa je v resnici prav enostavno«, je prepričana Zdenka po izkušnjah dolgega peš romanja po Jakobovi poti in po vseh življenjskih poteh, ki sta jih prehodila z Bogdanom.

… PO GORAH
Zakonca Žorž sta bila vse življenje planinca. Iz teh izkušenj je Bogdan pisal v Ognjišču serijo člankov Pot do Boga preko gora. Zdenka je v pogovoru posegla po eni od njunih prvih gorskih izkušenj, ki lepo kaže na celotno poznejšo smer njune življenjske poti.
»Leta 1974 – to je bilo 3 leta po najini poroki – sva šla na Triglav. Dopusta nisem dobila, zato sva šla v petek po tretji uri popoldne. Šla sva na Dolič. Bilo je zelo lepo vreme, ponoči pa je prišla huda nevihta. Tako je treskalo, kot da bo kočo odneslo v zrak. Pa imam to v lepem spominu, kako to doživiš na drugačen način. Drugi dan sva šla na Triglav in nazaj čez Kredarico, Planiko in Dolič. Na Triglavu je bilo lepo vreme, nazaj pa taka megla, da nisva videla poti. Med Kredarico in Planiko sva izgubila stezo. Tudi to imam v lepem spominu, kako se reši. Obstala sva, poslušala in čakala. Zaslišala sva glas in ko so ljudje prišli bliže, sva našla stezo, šla naprej in prišla srečno v dolino do avta.«
V hribih in na življenjskih poteh se je treba orientirati tudi po drugih ljudeh. Zaupati sebi, drugim ljudem, naravi in Bogu. Zdenka poudarja, da ju je to vedno spremljalo skozi življenje. Med to potjo na Triglav in Jakobovo potjo v Kompostelo je preteklo 35 let njunih poti po hribih in skozi življenje – v zaupanju vase, v ljudi, v naravo in v Boga. In po romanju v Kompostelo še 5 let istega zaupanja do njegove smrti letošnjo zimo.
Od tedaj pa Bogdan gleda v njuni dnevni sobi iz fotografije – ves v modrem: modra majica, modrikasta kapa, za njim in nad njim pa veliko ozadje triglavskega neba nad Kredarico. To je slika, ko so leta 2011 prišli srečno z veliko skupino dornberških domačinov s Triglava. Bile so družine z otroki, mnogi so bili prvič na Triglavu. Sestopali so v navezi, da je bilo varno za vse. Zdenko je bolela noga, da je ostala na Kredarici. Običajno sta take skupine vodila skupaj v navezi, eden spredaj, drugi zadaj, takrat pa je bil sam. S Triglava so se vrnili z veliko zamudo in Bogdan ji je dejal: »Zdenka, danes sem te pa zelo pogrešal! Skupaj veva brez besed, kaj morava narediti.« Smeh na fotografiji je iz trenutkov te vrnitve s Triglava. Narejena je od spodaj, tako da Bogdan z nje gleda nekje od zgoraj. Videti je zelo vesel. Ta slika je pravcati simbol njegovega sedanjega stanja, ko upamo, da gleda srečen iz nebeške modrine.
Za malo mašo, 8. septembra, lani sta bila z Zdenko zadnjič v gorah – na Kredarici za praznik. V enem dnevu sta šla gor in dol. Malo pred tem pa za 15. avgusta. Na ta dan sta hodila k maši na Kredarico vsako leto od postavitve temeljnega kamna za novo kapelico. Lani si je Bogdan zaželel, da bi šli iz Kota, ker po tej poti še ni šel. Deževalo je, bilo je mrzlo, v njem je že nevidno delala bolezen. Ta pot je v dežju težka, ker je veliko korenin in drsi. Z njima je šel tudi njihov prijatelj Ivo. Odločili so se, da gredo po njej in srečno so prišli.
Lepa in nepozabna so Zdenkina doživetja z njunih poti v gore, o gorniških prijateljih iz Dornberka in vse Slovenije, o Urbaniji, Šlibarju. Nov lesk se prižge v njenih očeh, ko pove, kako je Bogdan pred leti pomagal pri obnovi kapelice na Kredarici.
Kako je spremljala Bogdanovo pisanje člankov za Ognjišče Pot do Boga preko gora? Ob vsakem bi lahko pripovedovala zgodbo. Ob tistem o veselju do življenja živo obuja spomine na zimsko pohod, ko so gazili sneg s Komne čez Bogatin. Doživetja o tem, kako so se na poti čez drn in strn orientirali samo po belih, zasneženih hribčkih, da so prišli varno čez hribe v dolino na sončni primorski strani. V visokem snegu ni ne poti in markacij ob njih, nebesno dalj in stran proti cilju, kamor je človek namenjen, pa je treba vedno meriti. Bogdan in Zdenka sta skupaj štiri desetletja usmerjala svoje poti predana v ljubečo božjo previdnost, z zaupanjem vase, v ljudi in v naravo.

RAMOVŠ, Jože. (Pot do Boga). Ognjišče, 2014, leto 50, št. 6, str. 40-41.

Pripis urednika
Bogdan Žorž je imel v načrtu, da napiše prispevek o caminu – peš romarski poti v Kompostelo. Tudi v zavesti, da gre njegov življenjski kamino proti koncu, kakor je zapisal v enem od zadnjih pisem v elektronski obliki. Žal se zapis ni ohranil, ali ga ni niti utegnil do konca zapisati, zato je toliko bolj dragoceno pričevanje njegove žene Zdenke, zveste življenjske sopotnice, o tej poti. Zanimivo je, da je to romarsko pot Bogdan imel dlje časa v mislih, uresničil pa jo je takoj, ko je stopil v pokoj. Zapis o caminu je pripravil dr. Jože Ramovš, ki bo v naslednji številki opisal še zadnji del Bogdanove življenjske poti do praga večnosti.

Bono: največ molitve za bolne ljudi

Napisal marko na 21. junija 2014. Objavljeno v Zanimivosti.

»Jaz in moja družina včasih molimo doma, včasih gremo v cerkev in tam molimo. Za ljudi, ki se borijo, za bolne ljudi. Zanje molimo najpogosteje,« tako je Bono Vox – s pravim imenom Paul Hewson – član znanega irskega rock ansambla U2 opisal svoje molitveno življenje v intervjuju za irsko televizijo. Ko ga je voditelj oddaje začel spraševati o veri in Bogu, je od znanega pevca zahteval jasne odgovore.

»Ali govorimo o Bogu?« ga je vprašal voditelj. Pevec mu je odgovoril: »Da. Oseba Jezusa Kristusa je zame način, na katerega prepoznavam Boga.« »H komu potem molite?« je nadaljeval voditelj. »Molim h Kristusu,« je odgovoril Bono in dodal, kako on in žena (imata štiri otroke) berejo Sveto pismo in molijo za “Božjo voljo v svojem življenju, ker je to najboljši način, da se te molitve izpolnijo”.

»Ali je Jezus za vas Bog?« je dalje vprašal voditelj. »Mislim, da vas ta odgovor opredeljuje, ali ste kristjan ali niste. Menim, da se tu ne morete izvleči z zgodbami v slogu – bil je veliki filozof ali podobno. Sam Jezus je rekel, da je Odrešenik. Zato so ga križali, ker je rekel, da je Božji Sin. Kot jaz razumem, to pomeni ali je bil Mesila ali – nor človek. Vendar ne morem verjeti, da se je dotaknil življenja milijonov in milijonov ljudi v več kot 2000 letih in jih spremenil neki človek, ki je bil ‘primer za psihologe’. Ne verujem tega,« je sklenil Bono. Na voditeljevo vprašanje, ali veruje, da je res Bog, je izrecno pritrdilno odgovoril.

Dalje ga je voditelj vprašal: »Ali verujete, da je vstal od mrtvih?« – »Da. Nimam nikakršnih težav s čudeži. Veliko sem jih doživel v življenju.«

»Molite k Vstalemu in verujete, da se bodo njegove obljube izpolnile?« – »Da, verujem,« je sklenil pevec v svoji najverjetneje najbolj očitni izpovedi vere, ki jo je doslej podal v javnosti.

Krst otrok in vprašanja evangeljskega kristjana

Napisal marko na 20. junija 2014. Objavljeno v Pisma.

Mene so krstili v katoliški Cerkvi in nisem imel nobene izbire. Sedaj, ko sem odrasel, pa lahko izbiram, kje bom srečnejši. Ko sem začel obiskovati bogoslužje v evangelijski skupnosti, sem prvič občutil neverjetno srečo, Sveti Duh me je napolnil z milostjo. Šele tedaj sem prvič začutil, kako se me je dotaknil Sveti Duh, ki naj bi ga prejel že pri birmi v katoliški Cerkvi. Takrat pa, kljub pripravam in vsemu učenju in dobrim nasvetom in željam staršev in botra, sploh nisem vedel, za kaj gre. Ali sem zaradi tega krivoverec?

Pa še nekaj bi vam rad povedal in lepo bi bilo, če bi objavili tudi uradno stališče Cerkve. Ni mi namreč všeč, da nekateri mislijo, da je samo njihova Cerkev prava, vse druge pa so zmotne in krivoverske. Ko je Jezus izročil apostolom nalogo in jih poslal, naj gredo po svetu in oznanjajo evangelij, jim ni rekel: Zgradite mogočne cerkve, zbirajte v njih ljudi in učite jih moliti v skupnostih po točno določenih obrazcih, spovedujejo naj se pri duhovnikih, uživajte nekvašen kruh … Rekel je, naj se ljubimo med seboj in obhajamo zadnjo večerjo v njegov spomin, kadar je to potrebno. V evangelijski skupnosti, katere član sem, se to dela enkrat na mesec, ko se lomi kruh in zaužije vino. Vsak dan pa se hranimo z Jezusovim telesom – to je Božja beseda, in pijemo njegovo kri – to je prejemanje Svetega Duha. Kajti človek ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki mu je dana (prim. Mt 4,3-4). Pisano je tudi, da mora biti škof brez graje, mož ene žene, trezen, razumen, urejen. Svoj dom mora dobro voditi, otroci mu morajo biti podrejeni in ga spoštovati (kako bo sicer skrbel za Božjo Cerkev, če še svojega doma ne zna voditi – prim. 1Tim 3,2-6), v katoliški Cerkvi pa delajo prav nasprotno kot piše v Svetem pismu, se vam ne zdi?

Jože

Vaša vprašanja so zanimiva in vredna razmisleka, žal pa jih je preveč, da bi na vsa lahko podrobno odgovoril. Najprej bi razložil izraz evangelijska Cerkev, ker jo mnogi pri nas enačijo z luteransko ali evangeličansko Cerkvijo augsburške veroizpovedi, ki je najštevilnejša v Prekmurju. V Sloveniji in tudi na Hrvaškem navadno uporabljajo izraz evangelijska (hrv. evanđeoska in ne evangelička) Cerkev za pojem, ki ga uporabljajo drugod, evangelikalna (nem. evangelikale in ne evangelische), kar se nanaša na tiste protestantske cerkvene skupnosti, ki so nastale ob koncu 19. oz. v 20. stoletju in so podobne nekdanjemu anabaptističnemu gibanju, tj. gibanju nekdanjih prekrščevalcev. Očitno ste tudi vi prestopili v eno izmed evangelijskih ali evangelikalnih krščanskih skupnosti, kjer ste bili verjetno ponovno krščeni.

V apostolski Cerkvi poznamo sprejemanje v cerkveno skupnost posameznikov, seveda odraslih, in tudi celih družin, kjer so najbrž tudi otroci prejeli krst v veri staršev (prim. Apd 16,15; 16, 33; 1 Kor 1,14). Pri Judih so prav starši prenašali vero na svoje otroke v družini in v družinski katehezi in so zato že otroke sprejemali v judovstvo, kar sta Marija in Jožef storila tudi za Jezusa (prim. Lk 2,21-24). Globoko vernim krščanskim staršem se je zelo hitro zdelo, da podobno, kot so podarili otroku življenje, ne da bi ga o tem vnaprej vpraševali, prav tako ga morajo dati krstiti v moči lastne starševske vere. Ohranjen je tudi starodavni zapis o obredu krsta katehumenov pri velikonočni vigiliji, kjer je rečeno, da najprej krstijo otroke, nato kandidate za življenje v devištvu (kot npr. v sirijski Cerkvi), nato ženske in nazadnje moške. Seveda pa je krst otrok najprej bil redkost in šele po milanskem ediktu leta 313 pogostejši, splošno se je razširil predvsem po cesarju Teodoziju, ki je leta 392 razglasil krščanstvo za edino verstvo rimskega cesarstva. Krst otrok poznajo vse tri velike zgodovinske krščanske Cerkve: katoliška, pravoslavna in evangeličanko-luteranska.

V vašem vprašanju so nekatere kritike sicer upravičene, druge pa ne zdržijo resnega premisleka, kot npr. ‘mogočne stavbe’. Zgodovinske Cerkve (katoliška, pravoslavna, evangeličansko-luteranska, kalvinska) pač imajo svojo zgodovino in tudi svoje stare stavbe, kar je menda normalno. Ko bodo novejše cerkvene skupnosti imele tako dolgo zgodovino, tudi vaša, bodo najbrž imele prav tako stare, pišete ‘mogočne’ stavbe.

Vse zgodovinske Cerkve imajo tudi molitvene obrazce, prav tako so judje, tudi Jezus, s psalmi (obrazci) častili svojega Gospoda. Ob starih obrazcih (psalmi, očenaš, Jezusova ustanovitev evharistije) pa je bila Cerkev v nekaterih obdobjih bolj, v drugih manj molitveno ustvarjalna.

Glede Božje besede in prejemanja Svetega Duha se v marsičem strinjamo. Pri vas evangelijskih kristjanih se vsak dan hranite z Božjo besedo in s prejemanjem Svetega Duha, pri katoličanih pa z Božjo besedo in prav tako s prejemanjem Svetega Duha predvsem pri vsaki maši (evharistiji). Katoliški kristjani pri vsaki maši beremo Božjo besedo in pri vsaki maši kličemo Svetega Duha na kruh in vino in na zbrano občestvo, na vse vernike (prim. Mt 4,3-4).

O vašem navajanju 1 Tim 3,2-6 moram povedati, da imamo v zgodovini Cerkve različne tradicije. Že 2. januarja se Cerkev spominja sv. Gregorja Nazianškega (starejšega), škofa, moža sv. None (5. avgust), ki sta imela troje otrok in jih vse častimo med svetniki: hčer sv. Gorgonijo (9. december) in sinova sv. Gregorja Nazianškega ml. (cerkveni učitelj) (2. januar) in sv. Cezarija. Katoliški škofje so na 2. vatikanskem cerkvenem zboru pohvalili poročene duhovnike v vzhodnih katoliških Cerkvah, kar pomeni, da vzhodne katoliške Cerkve imajo tudi, podobno kot pravoslavne, poročene duhovnike. Najbrž vam je znano, da tudi nekatere protestantske Cerkve in cerkvene skupnosti zelo cenijo neporočenost “zaradi božjega kraljestva” (Mt 19,12). Najbolj znani sta ekumenska meniška skupnost v Taizéju in protestantska skupnost Marijinih sester v Darmstadtu.

Zdi se mi, da vaši ugovori izražajo pomanjkljivo poznavanje katoliške Cerkve, ki kot pravoslavna Cerkev s sedmimi zakramenti časti Gospoda in veruje, da Gospod z zakramenti posvečuje vernike. Zdi se mi škoda, da je reformacija odpravila zakramente, razen krsta in svete večerje. Upam, da bo prišel čas, ko bodo Cerkve in cerkvene skupnosti, ki so izšle iz protestantizma, ovrednotile 1500-letno tradicijo starejših krščanskih Cerkva glede sedmih zakramentov.

Pišite na:
Ognjišče, Rubrika Pisma,
Trg Brolo 11, 6000 Koper
ali po e-pošti:
pisma@ognjisce.si

Kvašeni in nekvašeni kruh pa res ni noben problem, čeprav so o tem bile v zgodovini žal različne večkrat drobnjakarske ali celo nesmiselne polemike. Spoved (sprava, pokora) temelji na Kristusovi velikonočni postavitvi zakramenta odpuščanja grehov: »Katerim grehe odpustite … « (Jn 20,22-23). Žal tukaj ni prostora za razlago. Naj samo navedem misel Rogera Schutza, kalvinskega pastorja, celibaterja in ustanovitelja taizéjske skupnosti, ki glede spovedi pravi: »Izpovemo se Gospodu nebes in zemlje v navzočnosti človeka, ki je pooblaščen za to.« Sveti pisatelji Cerkve imenujejo zakrament spovedi oz. sprave »druga deska odrešenja, ponujena tistemu, ki je po krstu doživel brodolom«. Starodavni pisatelj sv. Ambrož pa pravi, da ima Cerkev “tako vodo kot tudi solze: krstno vodo in solze pokore”. Ali lahko trdite, da ne boste nikoli težko grešili, saj je grešil tudi apostol Peter in toliki drugi kristjani, in da zato ne boste nikoli potrebovali “druge deske odrešenja” in “solz pokore”, ko smo pa včasih tako nebogljeni?

Na 2. vatikanskim cerkvenem zboru in v pokoncilskih uradnih dokumentih je katoliška Cerkev tako na široko odprla vrata vetju Svetega Duha (papež sv. Janez XXIII.), da je ob uradnih poudarkih v njej dobil domovinsko pravico tudi cerkveni tok ali gibanje, ki ga pri nas imenujemo Prenova v Duhu.

Kot katoliški kristjan sem prav hvaležen Svetemu Duhu, kako močno je v zadnjih sto letih vel v katoliški Cerkvi, da je imela pogum sprejeti različne poudarke drugih Cerkva, na katere je bila v nekaterih zgodovinskih obdobjih premalo pozorna. Od protestantov, evangeličanov in drugih je s hvaležnostjo sprejela vrnitev k ovrednotenju Svetega pisma, katerega prevod so tudi Slovencem prvi oskrbeli protestanti. Danes ima katoliška Cerkev po svetu številna zelo kvalitetna izobraževalna središča, ki se ukvarjajo s proučevanjem Svetega pisma in z uvajanjem v branje in razumevanje Božje besede.

Papež Frančišek nenehno poudarja pomembno udejanjanje načela ‘Ecclesia semper reformanda’, Cerkev se mora stalno spreobračati. Prav v tem čutim posebno veselje nad mojo katoliško Cerkvijo, saj jo nenehno spreobračanje približuje Kristusu, ki je ustanovil eno samo Cerkev. Menim, da velja za vse Cerkve in za vse cerkvene skupnosti, da se moramo stalno spreobračati, saj bomo lahko samo tako pristno oznanjali Kristusovo veselo oznanilo. Nobena Cerkev in cerkvena skupnost ni tako duhovno bogata, da se ne bi imela kaj od druge naučiti, in nobena tako revna, da ne bi imela drugi kaj dati. To spoštljivo načelo nas lahko približuje drugega k drugemu in vse h Kristusu, kar pa zahteva od vseh kristjanov in vseh krščanskih Cerkva in cerkvenih skupnosti skromnost in pripravljenost za nenehno spreobračanje.

ŠKAFAR, Vinko. (pisma). Ognjišče, 2014, leto 50, št. 6, str 74.

Vznemirjenje in prijetna čustva

Napisal marko na 15. junija 2014. Objavljeno v Recept za srečo.

Bojim se samote …. da se bom zaljubila v napačno osebo … da me prijatelji v šoli ne bodo sprejeli … da se me bo moja najboljša prijateljica naveličala … Strah me je tišine, vedno mora biti okrog mene vsaj malo hrupa … Bojim se, da nisem dovolj lepa … da me imajo drugi za otročjo … Bojim se spraševanja v šoli in testov … biti v dvigalu z neznano osebo … miši in pajkov … bolečine … Strah me je smrti … Česa se pravzaprav ne bojim?! Na pooomoč!!! (Maša ’97)

Nič nas ne naredi bolj strahopetne in brezvestne, kot prizadevanje, da bi bili pri vseh ljudeh priljubljeni. (Marie von Ebner-Eschenbach)

Nikoli se nisem bal tistih, ki so bili drugačnega mnenja. Strah me je bilo tistih, ki so bili preveč bojazljivi, da bi svoje drugačno mnenje povedali na glas. (Pablo Picasso)

Biti, kar smo, brez mask, brez sprenevedanja. Nič v toliki meri ne izkrivlja občestva in ne uničuje človekove celovitosti kot maske, ki jih nosimo. (brat Roger iz Taizéja)

Ne more biti čista struga, / če val se v njej vali nečist, / ne more drug ljubiti druga, / če vlada v srcu mu zavist. (Anton Medved)

Ljudje, ki so brez zavisti, so hvaležni tudi za tiste zaklade, ki jih odkrijejo v drugih. (Mahatma Gandhi)

Sreča je kakor sonce; ko je najlepša, zatone. (slovenski pregovor)

Sreča je tam, kjer je vsak svojega poslanstva in mesta vesel in ne gleda z zavistjo na druge. (Jože Vesenjak)

Počutim se kot ladja, ki pluje skozi grozeče valove in nevihte. Nisem dovolj prepričan sam vase, da bi si upal pokazati svoj pravi obraz, moram braniti tisto, kar je v meni od rojstva, in zato kažem navzven obraz, ki je zakrit z masko. Včasih želim, da bi me hvalili, da bi mi izkazovali nežnosti, toda ne upam si tega pokazati, da me ne bodo imeli za otročjega: zato visoko dvignem glavo in se raje brezbrižno in ravnodušno družim z odraslimi. Drugič pa sem v zadregi in se počutim neugodno, ko v sebi čutim grozečo nevarnost, napada me tisoč zmajev … rad bi se približal nekomu, ki je starejši od mene, s katerim bi se lahko iskreno pogovoril, toda tega ne morem narediti, ker se bojim, da bodo potem govorili okrog, da imam probleme, da se ne znajdem v življenju, da sem problematičen in se name ni mogoče zanesti: zato se raje smejim in šalim, razlagam vsakdanje neumnosti in kažem samo svojo lupino (zunanjost). Večkrat želim razkriti svojo pesniško dušo, govoriti o svojih upih, načrtih za prihodnost: toda bojim se, da me bodo imeli za sanjača, čudaka in tistega, ki živi v oblakih, zato spet igram in govorim nekaj, kar je v popolnem nasprotju s tistim, kar čutim v sebi. Zavedam se, da nisem popoln, težko sprejmem mnenja in sodbe drugih, predvsem odraslih, nočem, da me razvrščajo, da o meni mislijo slabo, da me spravljajo v predalčke; zato sem zelo samozavesten, hočem iz sebe narediti mene samega in nočem nikogar prositi za pomoč. Razpet sem med dve skrajnosti: na eni strani bi se rad popolnoma odprl in razkril svojo notranjost, na drugi strani pa jo skrivam, ker bi rad ugajal, hočem, da se z vsemi dobro razumem in se bojim zavrnitve in kritike … To bi me preveč potrlo in se ne bi več pobral. Vse tisto, kar kažem navzven, je le en delček mene, za vso mojo zgovornostjo, prijetnostjo in navidezno urejenostjo pa se skriva stiska mojega srca … (Marko ’95)

Ne bodi čustveno ‘nepismen’!

Užaljeni smo, jočemo, pogosto se bojimo, občutimo bolečino, trpimo, imamo občutek, da smo srečni … vse to so občutja, ki spremljajo naše življenje. In iz vsega tega se vsak dan nekaj naučimo. Učimo se iz osamljenosti, strahu, iz občutkov gotovosti in negotovosti, na svojih napakah, kot znamo večkrat reči. Učimo se, ko smo v družbi, iz tega, kako pomagamo drugim in prejemamo pomoč, iz potrpežljivosti, iz srčnosti, iz odnosov z drugimi … Ni lahko pokazati navzven tisto, kar skrivamo v svoji notranjosti v tem ‘plastičnem’ svetu, ki je tako površinski in materialističen, da se zdi, da lahko že vse kupimo, tudi prijateljstvo in ljudi … Toda tudi iz tega stanja mora voditi pot rešitve. Najprej moramo prisluhniti svojim čustvom, tako se bomo naučili največ. Pustiti moramo, da ti naši občutki pronicajo v našo zavest. Prisluhnimo jim, pustimo jim, da rastejo, dajmo jim svobodo. Potem pa moramo o njih pripovedovati, govoriti o njih z drugimi, prisluhniti drugim, njihovim občutkom: tako, brez kakšne razlage in sodb. In končno jih moramo sprejeti vase: jih povezati z razumom in srcem (ki nam govorita, kaj narediti, da bo prav) in voljo (ki odloča, kako ravnati). Vidite, če hočemo, se lahko spreminjamo in se tako bližamo zrelosti.

PAPEŽI O NOTRANJIH VZGIBIH ČLOVEKOVEGA SRCA

Jezus v svojem življenju pokazal tudi svoja čustva: veselje, žalost, jezo, začudenje, ljubezen. Beremo, da se je “razveselil v Svetem Duhu” (prim. Lk 10,21-24); da je jokal nad Jeruzalemom, jokal je tudi v Betaniji ob smrti prijatelja Lazarja. Največjo žalost je občutil v vrtu Getsemani, ko “ga je obšel smrtni boj, še bolj goreče je molil in je njegov pot postal kakor kaplje krvi« (prim. Lk 22,44) … Tudi to psihično in fizično trpljenje potrjuje njegovo človeško resničnost. Jezus je pokazal tudi ogorčenje nad ozkim gledanjem farizejev, nad ravnanjem učencev … (Janez Pavel II. mladim 1980)

»Blagor vam, mladi, če se vaš pogled ne bo zaustavil zgolj na površju stvari in oseb, ampak bo znal prodreti dogodkom v srce; če boste znali prek vidnega in otipljivega razbirati bistveno, ki je vedno skrito in zastrto, da bi ga potem mogli svobodno podariti in sprejeti.« (sv. Janez Pavel II.)

V Kristusu si je Bog resnično privzel človeško srce. Bog ima ne le božje srce, polno usmiljenja in odpuščanja, ampak tudi človeško srce, sposobno vseh čustvenih vzgibov. (sv. Janez Pavel II.)

Dragi mladi, sreča, ki jo iščete, sreča, do katere imate pravico, ima ime, obraz: To je Jezus iz Nazareta, skrit v evharistiji. On sam podarja človeštvu življenje v polnosti! Recite skupaj z Marijo svoj ‘da’ Bogu, ki se vam želi darovati. (…) Če pustimo Kristusu, da vstopi v naše življenje, ne izgubimo ničesar, popolnoma ničesar – ničesar od tega, zaradi česar postane življenje svobodno, lepo in veliko. (…) Samo v tem prijateljstvu spoznamo, kar je lepo in kar osvobaja. (Benedikt XVI. Mladim v Kölnu na XX SDM, 18. avgusta 2005)

Če se resnično odprete najglobljim stremljenjem svojih src, boste spoznali, da je v vas nepotešljiva žeja po sreči, ki vam bo pomagala razkriti in zavrniti številne poceni ponudbe, ki jih najdete vse okoli sebe. Ko si prizadevamo samo za uspeh, udobje in imetje ter vse to spremenimo v malike, morda dosežemo trenutke omamljenosti in lažni občutek zadovoljstva, toda nazadnje postanemo sužnji; nikoli nismo zadovoljni in nenehno hočemo več. Tragično je videti mladega človeka, ki ‘ima vse’, a je naveličan in slaboten. (papež Frančišek)

Kako premagati svojo krhkost? Največji sovražnik je strah. Ne bojte se! Krhki smo, to vemo, vendar je On močan. Majhen otrok je krhek, vendar je varen, ker je ob starših. (papež Frančišek)

10 načel … ZA POLNO ŽIVLJENJE

1. Bodi tak, kot si v resnici. Ne nosi maske in ne igraj.

2. Ne boj se svojih čustev in brez zadrege izrazi tisto, kar čutiš.

3. Ne dovoli, da si vedno v strahu, da boš drugega užalil: reci ali stori vedno tisto, kar misliš, da je prav, in ničesar ne olepšuj.

4. Bodi samozavesten: drugi te morajo spoštovati, prav tako tvoje mnenje in odločitve, za katerimi moraš vedno stati sam.

5. Ne kaži dveh obrazov, da bi bil tako vsem všečen.

6. Ne delaj se lepega s tem, da druge obsojaš, jih napadaš in celo žališ.

7. Govori o drugih le to, kar je v njih dobrega: pokaži da si vesel uspehov drugega, pohvali njegove dobre lastnosti in njegove uspehe.

8. Razmišljaj o sebi pozitivno: zavedaj se tega, kar je v tebi dobrega.

9. Bodi prijazen in prizanesljiv do samega sebe, tako kot bi moral biti do drugih.

10. Odpuščaj vedno, če ohranjaš zamero … to uničuje tvoj notranji mir.

… in še nekaj nasvetov ZA POLNO ŽIVLJENJE

– Ne obremenjuj se s prihodnostjo.

– Ko boš čez dvajset let gledal stare fotografije, se ti bo zdelo, da je bilo veliko bolj vznemirljivo kot pa zdaj, ko se to dogaja.

– Naj te ne spravljajo ob živce vsakdanje malenkost.

– Vsak dan sprejmi brez strahu, odločno ‘zgrabi’ dan, ki je prišel.

– Ne izgubljaj časa s tekmovalnostjo. Enkrat si pred vsemi, drugič ostajaš zadaj. Tekma je dolga in na koncu boš moral sam odločati o sebi.

– Spomni se pohval, ki si jih bil deležen, pozabi na kritike. Če ti to uspe, mi povej, kako si to dosegel.

– Ne čuti se prizadetega, če nimaš izdelanega načrta, kaj boš počel v življenju.

– Nikar se preveč ne hvali, pa tudi ne bodi preveč malodušen glede svojih dejanj in odločitev.

– Skrbi za svoje telo, ne zmeni se za to, kaj bodo rekli ali si mislili ljudje. Telo je najboljše orodje, ki ti je bilo dano. Hodi, pleši, kolesari, plavaj … izkoristi vsako priložnost, da ga okrepiš.

– Ne beri revij, ki poveličujejo umetno lepoto, da ne boš imel občutka, da si grd.

– Ostani povezan s svojimi starši: ne veš, kdaj bodo za vedno odšli.

– Bodi dober s svojimi brati in sestrami: potreboval boš njihovo pomoč v težavah.

– Računaj s tem, da prijatelji prihajajo in odhajajo … Najbolj dragoceni pa ostajajo zvesti.

– Bodi previden v prejemanju nasvetov in strpen do tistih, ki jih delijo …

Meteorologija srca

Po divjem besnenju vetra stresa pokrajino silovito grmenje in jo razsvetljujejo grozljivi bliski zavisti. Nevihte nemira in viharji zaskrbljenosti povzročajo poplave žalosti, stanje malodušja in potrtosti in blatni močvirnat svet mlačnosti in ravnodušnosti. Potem pa zapiha z morja lahen vetrič nežnosti: bel oblak ljubeznivo dovoli, da ob strani skozenj prodre žarek sonca. Zdaj se vse razsvetli: mlakuža srca zadrgeta in v njej naenkrat odseva živa modrina neba.

Življenje je – vsak trenutek

V življenju navadnega smrtnika se navadno ne dogaja nič čudežnega. Če te ne razveseli in osrečuje jutranje vstajanje, učenje, študij ali vsakdanje delo, obedovanje s starši, posedanje s prijatelji, kakšen izlet v naravo, večerni tek … nimaš prav veliko možnosti, da bi bil pretirano srečen. Če človek povezuje srečo ali nesrečo samo s posebnimi dogodki: novo službo, velikim ugledom v družbi, dobro plačo, s popolnim zakonom, potovanji po svetu …, bo ta človek le poredko srečen … Če pa je nekomu za srečo dovolj že lep razgled, cvetje na vrtu ob hiši, kozarec hladne pijače v senci, nekaj minut popoldanskega počitka … ima že več možnosti, da bo živel občutno bolj zadovoljno … (Andy Rooney)

Modrost tega sveta je: s premetenostjo prikrivati čustva, z besedo skrivati misli, lažno prikazati kot resnično, resnico pa kot laž. V nasprotju s tem pa je modrost pravičnih: ne hlinijo se, misli so jim jasne kot besede, dobro delajo brez pridržka, raje zlo trpijo kot delajo, za krivice se ne maščujejo, prezir zaradi resnice imajo za čast (sv. Gregor Veliki)

Človek je skrivnostno bitje, razpet med nebom in zemljo. V njem so strnjeni čudoviti darovi, pa tudi nerazumljiva teženja, napetosti, strah in včasih celo obup, kot da ga nekaj potiska v prepade zla. (Stanko Janežič)

Nekateri iščejo klepet iz strahu pred samoto. Tišina samote razkriva pred njihovimi očmi njihov goli jaz, ki mu želijo ubežati. In spet nekateri govorijo ter nevede in nepremišljeno razodevajo resnico, ki je še sami ne razumejo. In so nekateri, ki imajo resnico v sebi, pa je ne povedo z besedami. V prsih takšnih ljudi prebiva duh v taktu tišine (Kahlil Gibran).

Pravo dobroto v srcu imamo le, če smo zmožni gojiti samo dobre misli in dobra čustva, brez sence zamerljivosti, užaljenosti, zagrenjenosti, opravljivosti, kaj šele maščevalnosti do drugih ljudi, do bližnjega in daljnega (Anton Trstenjak).

Značaja ni mogoče pretrgati na dvoje. Človek mora imeti pogum, da tisto, kar v notranjosti s prepričanjem trdi, tudi na zunaj brani (Karel Mauser).

Iskanje lastne slave prigovarja človeku, naj bo na zunaj pred drugimi dober, pravo ocenjevanje pa ga nagiba, da je v resnici v svoji notranjosti dober (Albert Goossens).

Nemogoče je človeka poznati brez gledanja v njegovo notranjost. Vanjo pa gledamo tako, da nam sočlovek razodeva svojo notranjost s pripovedovanjem o njej. (p. Vital Vider)

Samo krščanska vera je primerna za vse, ker je v njej oboje: zunanje in notranje. Preproste ljudi dviga k notranjemu, prevzetne pa krca z zunanjostmi. (Blaise Pascal)

PODPIŠI POGODBO S SAMIM SEBOJ …

Pripravljen sem odpustiti samemu sebi naslednje napake:

Odpuščam samemu sebi, ker sem večkrat zanemarjal svoje telo in nisem dovolil svojemu razumu, da bi razmišljal in ustavljal mojo voljo v odločanju. Odpuščam samemu sebi, ker sem pogosto puščal vnemar svoje dolžnosti, potrebe in najgloblje želje svojega srca. Odpuščam si tudi zaradi sodb in nerealnih pričakovanj, ki sem jih naredil v odnosu do samega sebe in do drugih. Pripravljen, sem, da bom odslej odkrival dobro, ki je v meni in v ljudeh, ki jih poznam. Obljubljam, da bom resnični jaz, da ne bom nosil maske, ki mi ne pripada, in ne bom igral, da bi v družbi veljal za frajerja. V polnosti želim živeti svoja občutje in svobodno izražati svoja čustva, tudi takrat, ko je to … manj prijetno. Trudil se bom, da ne bom pesimist, da ne bom deloval razdiralno, predvsem pa, da ne bom cinik.

V moje dobro in zaradi tistih, ki jih poznam, sem pripravljen odpustiti vse. Z odpuščanjem bodo moji strahovi izginili in takrat bom resnično svoboden.

molitev

Odpiranja

Gospod, pogosto sem gluh za prošnje drugih,
ne morem in tudi nočem spregovoriti o tistem,
kar se dogaja z mojim življenjem.
V meni so številni strahovi,
največji je ta, da me drugi ne bodo razumeli,
da ne bom sprejet, da mi nihče ne bo prisluhnil.
Zato si nadenem masko, ‘umeten’ obraz,
za njo pa skrivam svoj resničen jaz
in zadušim čustva, ki utripajo v meni.
Gospod Jezus,
ko jezno zaprem vrata svoje sobe,
da bi me nihče ne motil,
naj me doseže tvoj glas,
ki mi pravi: »Odpri se!«,
Zaradi slabe volje, ki jo pestujem v sebi,
sem med svojimi domačimi “tih kakor riba”,
ne potrudim se, da bi odkril,
kaj mi hoče povedati ta tišina
in nemi pogledi mojih najbližjih.
Gospod, prosim te,
nauči me tvojega blagega odnosa do ljudi
in daj, da bi slišal tvoj klic: »Odpri se!«
Tako bi moje življenje postalo darovanje.

SP ODLOMEK

Privedli so mu gluhega, ki je tudi težko govoril, in ga prosili, da bi položil roko nanj. Vzel ga je k sebi, stran od množice, mu položil prste v ušesa, pljunil in se dotaknil njegovega jezika. Ozrl se je proti nebu, zavzdihnil in mu rekel: »Efatá!« to je »Odpri se!« In takoj so se mu odprla ušesa, razvezala se je vez njegovega jezika in je pravilno govoril. Vsi ljudje so osupli govorili: »Vse prav dela: gluhim daje, da slišijo, nemim, da govorijo.« (Mr 7,32-35.37)

Čim zvesteje prisluhneš svoji notranjosti, tem bolje boš slišal glasove okoli sebe. Samo kdor posluša, zna govoriti (Dag Hammarsjköld).

Svetost predpostavlja predvsem zdravo in urejeno človeško čustvovanje. Milost gradi na naravo, ne tako, da bi nagonsko življenje zatrla, ampak tako, da ga zdravi in povzdigne na duhovno raven. (Thomas Merton)

Misli in besede moramo skrbneje nadzorovati kakor mleko na ognjišču … Mračna misel ne more roditi svetlobe, iz grenkega čustva ne moremo črpati miline. (Marcelle Auclair)

Rad imeti ljudi pomeni ne zadoščati le samemu sebi, marveč odpreti srce in v njem narediti prostor za druge. Ljudje trpimo zaradi ljudi. Zato glej s čistimi očmi in čistim srcem. (Phil Bosmans)

Ta dan, ki se odpira nad mano kot cvet, naj bo podoben daritvi. V lepoti sveta naj spoznavam tvoj sijaj. Moje srce naj bo odprto ljubezni, vnemi in veselju. (Henri Daniel-Rops)

Učimo se hoditi z odprtimi očmi: v šoli, v službi, na ulici, v našem mestu – najprej pa seveda v svoji družini, saj tudi tu pogosto kaj spregledamo, ker nam je tako blizu. (Metka Klevišar)

Kakšen pomen ima kres?

Napisal marko na 15. junija 2014. Objavljeno v Kratki odgovori.

Stara navada je, da zvečer pred praznikom rojstva Janeza Krstnika, ki ga obhajamo 24. junija, kurimo kresove. Po tem običaju se celo sam praznik imenuje ‘kresni dan’. Od kod izvira ta običaj? (Kristina)

Praznik rojstva Janeza Krstnika je po ljudski veri najdaljši dan v letu, po njem se začne počasi krajšati. Znan je rek: »O kresi se dan obesi.« Odlični narodopisec dr. Niko Kuret razlaga: »Spoznanje, da je sonce doseglo vrh svoje navidezne poti in da dan začenja spet pojemati, je prvotnega človeka vsako leto navdalo s tesnobo. V svojem preprostem mišljenju pa je menil, da more z magičnimi sredstvi Soncu ohraniti moč, mu jo pomnožiti. Takšno magično sredstvo je bil ogenj.« Veri v magično moč ognja se je pridružila vera v sončno božanstvo. Pri naših slovanskih prednikih se je to božanstvo imenovalo Kresnik, ki se je spreminjal v sončnega junaka, nazadnje v zemeljskega vladarja. Ko je bil običaj ‘pokristjanjen’, je vlogo Kresnika prevzel (Janez) Krstnik. Razlago besede ‘kres’ najdemo v stari šegi, da se mora ogenj za prižiganje kresa ‘ukresati’ iz kremena, sicer nima prave moči. (sč)

Oče evropske unije je bil globoko veren katoličan

Napisal marko na 11. junija 2014. Objavljeno v Zanimivosti.

… KI JE SVOJE POLITIČNO DELOVANJE POJMOVAL KOT DUHOVNI POKLIC

Robert Schuman je bil demokrščanski politik. Med drugim je bil predsednik francoske vlade in zunanji minister te države. Imamo ga za enega od očetov evropskega združevanja. Skupaj z nemškim politikom Konradom Adenauerjem in italijanskim Alcidejem De Gasperijem – oba sta bila krščanska demokrata – je bil zagovornik evropskega združevanja, ki bi v prihodnosti preprečilo spopade in vojne med evropskimi narodi. ‘Schumanova deklaracija’ iz maja 1950, v kateri je francoski šef diplomacije predložil Nemčiji sodelovanje na področju premoga in jekla, velja za dokument, ki pomeni začetek evropskega združevanja.

Schuman je bil praktičen vernik. Vsak dan je bil pri maši, živel je neporočen (celibat) in je svoje politično delovanje, kakor so napisali njegovi sodobniki, pojmoval kot svoj duhovni poklic laika. Pri svojem političnem delovanju se je navdihoval v spisih sv. Tomaža Akvinskega, francoskega katoliškega filozofa Jacquesa Maritaina in v družbenem nauku papeža Pija XII.

Iz povedanega lahko sklepamo, da ni čudno, da bo kmalu predstavljena pozicija, ki bo odprla prosto pot za beatifikacijo ‘očeta evropskega združevanja’. Po tem bo za beatifikacijo potreben še čudež na njegovo priprošnjo. Postopek za beatifikacijo je leta 1985 začel škof iz Metza Pierre Raffin, 22 let po Schumanovi smrti. Slabih dvajset let kasneje so končali z zbiranjem potrebnih dokumentov za škofijski postopek in proces nadaljevali v Vatikanu na Kongregaciji za zadeve svetnikov, kakor določajo pravila.

Ko pride Jezus na obisk

Napisal marko na 10. junija 2014. Objavljeno v zgodbe.

Gal je zelo živahen fantič. Pravzaprav je večina otrok njegovih let polna moči in domislic, razen kadar zbolijo. Takrat pa so starši v skrbeh in komaj čakajo, kdaj bodo razposajeno tekali naokoli. Gal je bil dejansko samo drugačen od svojega starejšega brata Bena, ki ni stikal povsod, kamor so segle njegove ročice, ki ni s škarjami načel najlepšega prta, ker je preveč visel čez rob mize, in ni uhajal od doma, kadar sta starša pozabila zapreti vrtna vrata. Ob pustu je vse zabavala s svojo sproščeno živahnostjo. Njega in Bena sta mamica in očka našemila v klovna. Gal je, čeprav še nikoli ni videl maškar, začel plesati in se zvijati. Od srca so se mu vsi nasmejali in ga celo dali bratu za vzor. To pa se ni zgodilo prav pogosto.
Gal pa ni bil samo navihan. Kmalu je ugotovila, bi lahko vsaj za nekaj časa pridobil mamino in očetovo pozornost. Kdo bi vedel, od kod mu je v glavo šinila misel, da je nekega dne, ko je bil zelo nemiren. hrupno odšel skozi vrata, malo počakal, potem pa se neopazno ves miren vrnil. Starša sta spremembo takoj opazila.
»Kaj je s tabo, Gal?« sta vprašala.
»Jaz nisem Gal! Jaz sem Val!« se je odrezal.
Začudeno sta ga pogledala. »In kje je Gal?«
»Poreden je bil, zato je odšel in sem prišel jaz.«
»A ja?« sta rekla, čeprav nista prav dobro razumela, kaj jima je hotel povedati. Gal, pravzaprav Val, pa se je vedel tako lepo, da je bil še Beno presenečen. Skupaj sta se igrala in se nista niti enkrat sprla.
Čez čas se je igre naveličal in tako mirno, kot je prišel, tudi odšel, kmalu pa se je ves razposajen vrnil, kot da se ni nič zgodilo.
Starša sta se smejala in rekla, da naj Val še kdaj pride. NI mu bilo treba dvakrat reči.
Ko je prišel na obisk družinski prijatelj Peter, ki je pogosto zahajal k njim, je fantiča začudeno pogledal. »Gal, si bolan?« ga je vprašal.
Ta je samo odkimal.
»Ne, ni bolan,« je rekla mama. »Kaj ne vidiš, da to ni Gal, ampak Val.«
»Val?« se je začudil Peter. Mama mu je razložila, v čem je stvar. »Zelo zanimivo. Zelo praktično!« je dejal in s težavo ostal resen.
Val pa je komaj čakal, da bi se kmalu vrnil Gal, saj Val ne more plezati po Petru in mu odvezati čevljev.
Val je potem od časa do časa še hodil na obiske, dokler Gal ni toliko zrasel, da se mu je zdela ta igra preotročja.
Malo pred prvim svetim obhajilom se je Gal nekega dne oglasil pri Petru. »Veš, kaj nam je povedal naš katehet?« je sredi pogovora dejal. »Da bo pri obhajilu prišel k nam otrokom na obisk sam Jezus.« Malo je počakal. »Veš, da si to zelo težko predstavljam.«
Peter je začutil, da Gal tega ni rekel kar tako, ampak da mu ta misel že dolgo časa ne da miru.
»Prav vam je povedal katehet, le razumeti ga je treba pravilno,« je počasi začel Peter. »Ti boš pa to sploh lahko razumel. Saj se spomniš, da je včasih prihajal na obisk fantek z imenom Val.«
»Pusti to. Tedaj sem bil še čisto majhen, zdaj pa sem že velik.«
»Saj vem, drugi razred ni kar tako. Ampak jaz sem tudi zaradi Vala rad prihajal k vam. Ko sem prišel, sem te pozorno opazoval, da sem ugotovil, ali si doma ti ali pa imam pred seboj Vala.«
»Kaj res?« je bil Gal presenečen.
»Čisto zares. Če si bil bolj miren, je bil to Val, sicer si bil pa kar ti.«
»Ampak zakaj mi to pripoveduješ?« je vprašal Gal.
»Dejansko sem ti hotel povedati nekaj drugega. Da boš lažje razumel, kaj vam je hotel povedati katehet, boš moral bolj spremljati dogajanje pri sveti maši. No, čigave besede ponovi duhovnik, ko se pri maši skloni nad hostijo in kelihom?«
»Mislim, da …« je Gal vrtal po spominu.
»Saj vem, da veš. Duhovnik ponovi besede, ki jih je izrekel Jezus pri zadnji večerji, ko je zmolil blagoslov nad kruhom, ga razlomil, ga dal učencem in rekel: “Vzemite in jejte, to je moje telo.” In naročil jim je, naj to delajo v njegov spomin. Takrat so bili apostoli pravzaprav pri prvi sveti maši in pri prvem obhajilu.«
Gal je zavzeto poslušal.
»Vedno, kadar duhovnik pri maši izgovori te posvetilne besede, pride Jezus med nas. Tisti Jezus,ki je hodil in učil po Palestini, tisti Jezus, o katerem sta ti govorila mamica in očka, tisti Jezus, o katerem vsako nedeljo poslušaš pri maši in o katerem se pogovarjate pri verouku. Po dolgem pričakovanju se bosta pri obhajilu resnično srečala. Nič več ne boš o njem samo poslušal.«
Gal je nekaj časa molčal, nato pa zakrilil z rokami: »Tako kot o stricu Tonetu?«
»Stricu Tonetu?« je začudeno ponovil Peter.
»Lani je prišel na obisk iz Kanade!«
»Seveda, stric Tone,« se je spomnil Peter.
»Ko se je oglasil hišni zvonec, sem stekel k vratom. Na pragu je stal moški, ki ga še nikoli nisem videl. Ampak ko sem ga dobro pogledal, sem zaklical: “Mamica, stric Tone je prišel!”«
»Kaj?« se je začudil Peter. »Spoznal si ga, čeprav ga še nikoli nisi videl?«
»Mamica mi je pogosto pripovedovala o njem. Strašno ga ima rada. ‘Moj bratec’ mu pravi. Včasih malo žalostno pristavi: “Le kaj mu je bilo treba tako daleč!” Toliko stvari mi je povedala o njem, da sem si ga čisto živo predstavljal.«
»Morda si ga prepoznal iz poslanih fotografij?«
»Njega na njih nikoli ni bilo, ker je fotografiral. Največkrat pa je bilo na slikah njegovo podjetje.«
Peter se je zamislil. »Sedaj razumem, kaj mi hočeš povedati.«
Zagledal se je v Galove živahne oči. »Veš, kaj premišljujem?« je nato vprašal.
Zvedavo ga je pogledal.
»Ali si Gal ali Val, ali oboje?«
»Saj sem ti že rekel, da sem zdaj že velik.«
Peter se je samo nasmejal. »Menda res,« je pomislil. »z njim se lahko pogovarjam tako, kot se z odraslimi ne morem.«

JARC, Janko, Smiljan. (zgodbe). Ognjišče, 2014, leto 50, št. 6, str. 24-25.

Ne bodi čustveno ‘nepismen’!

10 načel … ZA POLNO ŽIVLJENJE

Meteorologija srca

Odpiranja

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing