Orgle pojejo z nami
Ne morem si predstavljati nedeljske in praznične maše brez orgel, ki ob vstopu duhovnika pred oltar mogočno zadonijo. Potem pa spremljajo petje zbora ali tudi ljudsko petje. Zanima me, od kdaj imamo po naših cerkvah orgle in kakšni so cerkveni predpisi glede njih. (Cirila)
Orgle so na zahodu sprejeli v cerkev že v 7. stoletju in jih rabili za intonacijo in preprosto spremljavo petja. Današnjo obliko so dobivale postopoma od 15. stoletja dalje. Odlok drugega vatikanskega koncila o bogoslužju pravi: »Orgle je treba imeti v latinski Cerkvi v veliki časti kot tradicionalno glasbilo, ki more s svojim zvokom čudovito povečati sijaj cerkvenih obredov ter duha silno dvigati k Bogu in vzvišenim stvarem« (B 120). Cerkveni dokument Splošna ureditev Rimskega misala (2000) določa, naj bodo orgle “na primernem kraju, da bodo zares v pomoč pevskemu zboru in ljudstvu pri petju in jih bodo zlahka vsi slišali, kadar nanje samo igrajo”. Običajno so orgle na pevskem koru nad vhodom v cerkev, ponekod pa tudi blizu oltarja. Omenjeni dokument dalje naroča, naj “v adventnem času orgle uporabljamo s tako zmernostjo, kakor pristoji značaju tistega časa, da ne bi vnaprej označevali polnega veselja Gospodovega rojstva. V postnem času se smejo orgle in druga glasbila oglašati samo za podporo petju. Izjema pa so 4. postna nedelja, slovesni prazniki in prazniki”. (sč)
Radio Veritas (Resnica) Asia je ime mednarodne radijske postaje, ki ima svoj sedež na Filipinih in oddaja v več jezikih. Zanimivo je, da je najbolj poslušana njena izpostava v Bangladešu, ki oddaja program v bengalskem jeziku in kjer je kar 99 odstotkov njenih poslušalcev muslimanov.
Vaš zapis je večplasten in zato bo takšen tudi moj odgovor. Na svoje osrednje vprašanje ste že sami odgovorili. Ko ‘potrebujemo spoved’, lahko gremo primerno k obhajilu le po obhajanju zakramenta sprave. Seveda v primeru, da to pomeni, da smo v velikih ali smrtnih grehih. Torej takšnih, ki povsem prekinejo naš odnos z Bogom; ali kot smo navajeni katekizemsko reči, kadar izgubimo posvečujočo milost. V takšnem stanju, če bi še povsem neskesano prejeli sveto obhajilo, bi bil to tudi božji rop; torej še novo veliko grešno dejanje, ponižanja Boga. Učenje Cerkve pa je bilo vedno tudi jasno, da nam tudi smrtne grehe odpusti popolno kesanje, če v doglednem času ne moremo do zakramenta sprave. Popolno kesanje pa je tisto, ko nam ni žal za storjeni greh zaradi kazni zanj, ali ker smo spoznali, da je greh dejansko zlo sam v sebi, ampak zaradi tega, ker smo prizadeli Božjo ljubezen. V takem primeru bi torej smeli tudi brez zakramenta sprave prejeti sveto obhajilo. Je se pa seveda potrebno tega greha potem čim prej spovedati pri prvi možni spovedi.
Nato sva se sestajala. Počasi sem prebijal led, počasi se mi je odpirala. Spoznal sem, da jo imam rad, da jo ljubim, da bi zanjo naredil vse. Nato so prišli meseci, ko sem čakal na njeno ljubezen. Bil sem že malo nesrečen. Ampak govorila mi je, počakaj, počakaj še malo, da se bo vzbudilo v meni. Bodi moj, ampak pogovoriva se o ljubezni. Vendar jaz nisem mogel čakati. Čakanje je bilo neprijetno in nisem mogel več vzdržati. Vendar je bila moja ljubezen tako močna in tako slepa, da je vse to premagala. Prišel je mesec maj, mesec ljubezni, mesec pomladi. Bilo je zelo lepo. Bil sem srečen, da sem ob njej, da uživam te trenutke ob njej. in tako mi je na poti domov, na tistem vlaku podelila svoj prvi poljub. Ta poljub je bil nekaj, česar nisem še nikoli okusil, kot nektar, kot predajanje, kot sprejem mene. Toda te občutke vidim sedaj, sedaj jih razumem. Takrat sem videl to kot nekaj telesnega. Takrat sem jo začel želeti telesno. In sedaj vem, da je bila to napaka, kajti v naslednjih mesecih se je v meni razraščala želja po spolni, telesni ljubezni, za katero pa zdaj vem, da je bila zanjo prepovedana. Vem, da si je želela, ampak samo takrat in pod pogojem, da bova najprej duševno na isti ravni, da jo bom tako ljubil, kot je ona mene. Na žalost v tem ni uspela. To moje nerazumevanje je pripeljalo tako daleč, da sva si postajala vse bolj tuja. Jaz sem se začel do nje obnašati, kot da je moja last, ji jemati energijo, zavestno ali nezavestno jo zatirati, ji jemati njen ponos. Ona pa je bila tako dobra, da je to pustila. Sedaj vem, da je bilo to grdo, greh, zakaj hotel sem v njej ubiti nekaj, kar je bilo ona sama, to v kar sem se zaljubil. Vem, da tega ni mogoče popraviti, saj jo je to zelo potrlo. Povzročil sem ji bolečino, a to spoznavam šele sedaj, ko spoznavam to bolečino na sebi, ko mi je dejala: »Ne ljubim te več, ne želim te več videti, pusti me pri miru.«
Janko Moder je pravil o sebi, da je otrok prve svetovne vojne: rodil se je namreč 8. maja 1914 v Dolu pri Ljubljani. Ob izbruhu prve svetovne vojne je moral oče na fronto. Mati se je preživljala s slamnikarstvom. Ko se je oče po vojni vrnil domov, je bil za štiriletnega Janka tujec. V naslednjih letih je dobil štiri brate in dve sestri. Oče, po poklicu mizar, je po vojni želel ustvariti strojno mizarstvo in v ta namen je z bratom postavil hidroelektrarno. Šolsko modrost, ki mu je bila nekam tuja, je Janko začel nabirati v ljudski šoli v Dolu, potem so ga poslali v Ljubljano, kjer je kot gojenec Marijanišča v enem šolskem letu naredil tri razrede.
Šolanje je nadaljeval na škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu, kjer ga je profesor slovenščine dr. Anton Breznik, priznan jezikoslovec, za vse življenje zaznamoval z ljubeznijo do lepe slovenščine. Cenil ga je bolj kot svoje predavatelje kasneje na univerzi. Na klasični gimnaziji se je prvič srečal s tujimi jeziki, ki so ga pritegnili. Knjige v tujih jezikih je bral počasi in jih sproti ‘zase’ prevajal. Po maturi se je pod vplivom Milana Vidmarja, čigar knjige (Oslovski most, Moj pogled na svet, Spomini) je požiral, vpisal na elektrotehniko, vendar je končal samo prvi letnik, študij bi morala nadaljevati ali v Gradcu ali v Zagrebu, za kar pa ni imel sredstev, zato je presedlala na ‘cenejšo’ slavistiko. Tik pred drugo svetovno vojno je diplomiral. Ko je odslužil vojaški rok, se je poročil in dobil službo suplenta na drugi realni gimnaziji v Ljubljani. Med vojno je bil nekaj mesecev dramaturg v ljubljanski Drami. Po ‘osvoboditvi’ leta 1945 je bil devet mesecev zaprt, ločen od družine – žene in dveh majhnih otrok, ki so ostali brez vsega.
Ko je prišel iz zapora, ker mu niso mogli dokazati nobenega ‘greha’, je bil kot kužni bolnik. »Nihče od prijateljev me ni več poznal. Nihče si ni upal pogovarjati z menoj, da ne bi s tem tudi sebe umazal.« Nikjer ni mogel dobiti službe, zato se je v stiski zatekel k Finžgarju, uredniku Mohorjeve družbe, pri kateri je Moder sodeloval že od leta 1934, ko je kot sourednik prevzel v tedanji družinski reviji Mladika zadnji dve strani: zanimivosti, šale, uganke. Urednika, najprej Finžgar, potem dr. Jože Pogačnik, sta ga porabila še za marsikaj drugega. Leta 1941 je postal (z Antonom Vodnikom) urednik Mladike. Med vojno je bil eden najbolj dejavnih delavcev v uredništvu in upravi Mohorjeve, ki se je pred Nemci preselila iz Celja v Ljubljano in se je borila s številnimi težavami. »Z vsako knjigo, ki je izšla, smo zbujali v ljudeh zavest, da še živimo in da se ne damo.« S Finžgarjem sta si bila zelo blizu, ko je po zaporu prišel k njemu, ga je z veseljem sprejel in mu začel nalagati delo. Moder je dejansko prevzemal uredništvo in tajništvo Mohorjeve. Za novo oblast, ki je Mohorjevo sicer pustila pri življenju, vendar pa jo je kar naprej dušila, Moder ni bil primeren za to vlogo. Pri Mohorjevi je ostal kot uredniški pomočnik do srede leta 1955.
»Že v gimnaziji sem se navadil vsa tuja besedila, ki so mi prišla pod roke, prevesti v slovenščino, ker sem se tako seznanjal z jeziki.« Po drugi svetovni vojni, ko nikjer ni mogel najti primerne službe, se je posvetil prevajanju, o katerem je dejal: »Prevajanje se mi zdi povsem primerljivo s samostojnim ustvarjanjem. Če se ti posreči pri prevodu ujeti sproščeno dikcijo, si pravzaprav celo večji junak kakor izvirni pesnik.« Kajetan Gantar je o Janku Modru kot mojstru prevajalske umetnosti zapisal: »Tu je tako po orjaški razsežnosti prevedenega opusa kakor tudi po raznovrstnosti jezikov, kultur, literarnih oblik, žanrov in stilov, ki nam jih je posredoval, v resnici enkraten fenomen.« V njegovih prevodih srečamo največja imena iz književnosti domala vseh evropskih narodov – razen madžarskega. Neverjeten podvig je zbirka Nobelovci, za katero je sam dal zamisel in je poleg uredniškega dela (pisanja tehtnih spremnih besed in opomb) večino del tudi sam prevedel. Za svoje prevodne stvaritve je prejel več nagrad, pri nas dvakrat Sovretovo (1969 in 1989). Preseneča dejstvo, da ni nikoli prejel najbolj cenjenega slovenskega priznanja – Prešernove nagrade. Morda to pojasni njegov izrek: »Ne silim v ospredje, ker ne znam plavati, ne proti toku ne z njim, komaj se držim na površju.« V slovenski jezik je prelil Valvasorjevo Čast vojvodine Kranjske (Slava v naslovu mu ni bila všeč). Pri delu je bil vztrajen, njegov delovni dan je trajal osemnajst ur, privoščil si je le nekaj ur počitka. Gospodar življenja ga je k večnemu počitku poklical 20. oktobra 2006. Vsem, ki so ga poznali, je ostal v spominu kot osebnost, iz katere je sijala tiha skromnost in srčnost.
Kronološki zapis njegovega življenja
1904 Po končanem študiju bogoslovja je 10. avgusta posvečen v duhovnika. Postane tajnik svetniškega bergamskega škofa Radini-Tedeschija.
1934 Imenovan za apostolskega delegata v Turčiji in Grčiji ter za apostolskega upravitelja vikariata v Carigradu.
1958 9. oktobra umre papež Pij XII., za njegovega naslednika je 28. oktobra izvoljen kardinal Angelo Roncalli, ki si privzame ime Janez XXIII. Star je 77 let in mnogi ga razglašajo za ‘prehodnega’ papeža.
1962 Okrožnica ‘Delajmo pokoro’ o duhovni pripravi na koncil. 4. oktobra roma z vlakom v Loreto in Assisi. 11. oktobra odpre drugi vatikanski koncil in 8. decembra sklene njegovo prvo zasedanje.
Kardinal Loris Capovilla (rojen leta 1915, umrl 26. maja 2016) je bil osebni tajnik beneškega patriarha Angela Roncallija in v tej službi ostal, ko je njegov predstojnik postal papež Janez XXIII. Njegovi spomini nanj so lepa pričevanja. Ko je bil 28. oktobra 1958 izvoljen za papeža, je z veseljem stopil v ložo bazilike sv. Petra, da pozdravi množico in jo blagoslovi, ker se je rad srečeval z ljudmi in se z njimi pogovarjal. Toda ko se odgrnili zavese, ni videl nič, ker so ga oslepili močni žarometi. Tedaj se je njegov pogled ustavil na osvetljenem križu in zdelo se mu je, da mu Kristus govori: »Angelo, spremenil si ime in obleko, toda dobro si zapomni: če ne boš krotek in iz srca ponižen kot jaz, ne boš videl nič, boš slep!« Mislim, da sta bili ponižnost in krotkost srca temeljni potezi njegove osebnosti,« pripominja tajnik.
Ob napovedi koncila 25. januarja 1959 je izrekel tri ključne besede: vera, ljubezen, svetost. Prevzelo ga je predvsem to spoznanje za koncil, ki je povzeto v dveh besedah: zvestoba in prenova. Začetek koncila 11. oktobra 1962 je papež Janez XXIII. doživljal z velikim zaupanjem v Boga. »Napočila je zarja, pred seboj imamo še tisočletja,« je dejal v govoru ob odprtju. Zvečer je svojemu tajniku dejal: »Zdaj začenjamo nekoliko bolje razumevati evangelij.« Tisti večer se je zaključil z veličastno baklado na Trgu svetega Petra. »Poznal sem njegovo radovednost,« se spominja Capovilla, »in rekel sem mu: “Svetost, ne kažite se, glejte skozi režo zaves, da boste videli, kako veličasten je pogled na trg, poln bakel, zdi se, da je požar.” Res je šel k oknu in kmalu potem mi je rekel: “Daj mi štolo!” Odprl je okno in začel tisti znameniti pogovor z množico o luni. “Opazujte jo, kako si z višine ogleduje to dogajanje.” Rimljanom se je za vedno zapisal v srce z besedami: “Ko se boste vrnili domov, pobožajte svoje otroke in jim recite: papež te boža.”«
Enrica Roncalli (rojena leta 1920), nečakinja papeža Janeza XXIII., se spominja, da je kot škof prihajal na počitnice v svojo rojstni kraj Sotto il Monte. »Nikoli mu nisem rekla stric, ampak monsinjor, ko je postal papež, pa svetost. Imela sem veliko spoštovanje do njega; ko je postal škof, sem bila stara pet let in vedno sem ga gledala ožarjenega z neko skrivnostno svetlobo. Ko je postal papež, sem jokala, nisem bila zadovoljna, ker sem vedela, kakšno breme odgovornosti je bilo naloženo. Po moje je bil svetnik. Vendar svetnik ni postal zato, ker je postal papež. Svetnik je bil že prej. Včasih sem ga opazovala pri molitvi in zdel se mi kakor zamaknjen.«
V osrčju Zgornje Savinjske doline leži kraj Ljubno, ki zadnja leta slovi po čisto posebnem običaju, ki spremlja cvetno nedeljo. Tamkajšnji ljudje nosijo k blagoslovu butare, ki jim rečejo potice. Te so prav posebnih figuralnih oblik, ‘navadnih’ skoraj ni več. Vsaka je posebna, unikatna, v obliki simbolov iz verskega, vsakdanjega in kmečkega življenja (monštranca, klobuk, ovčka … vse to iz sedmih vrst zelenja).
