PAPEŽ JANEZ XXIII. OD KMEČKEGA DOMA DO NEBEŠKE SLAVE

Kronološki zapis njegovega življenja

1881 Angelo Roncalli, sin Giovannija Battista in Marianne Mazzola, se rodi 23. novembra v Sotto il Monte (Bergamo), isti dan je krščen.

1889 Prejme zakrament svete birme in prvo sveto obhajilo.

1892 Vstopi v malo semenišče v Bergamu, nato v bogoslovno semenišče; po dveh letih bogoslovja nadaljuje študij v Rimu.

1904 Po končanem študiju bogoslovja je 10. avgusta posvečen v duhovnika. Postane tajnik svetniškega bergamskega škofa Radini-Tedeschija.

1914 Izbruh prve svetovne vojne. Smrt papeža Pija X., nasledi ga Benedikt XV. Med vojno vojaški kaplan Roncalli streže ranjenim vojakom.

1925 Papež Pij XI. ga imenuje za apostolskega vizitatorja v Bolgariji. Posvečen je za škofa, njegovo geslo je ‘Pokorščina in mir’.

1934 Imenovan za apostolskega delegata v Turčiji in Grčiji ter za apostolskega upravitelja vikariata v Carigradu.

1939 Umrje papež Pij XI., nasledi ga Eugenio Pacelli – papež Pij XII.

1. septembra Nemčija zasede Poljsko, kar pomeni začetek druge svetovne vojne. Roncalli med vojno organizira razne akcije za pomoč grškemu narodu in za rešitev tisočev Judov v Turčiji.

1944 Imenovan za apostolskega nuncija v Franciji: 31 decembra preda poverilna pisma De Gaullu, 1. januarja 1945 kot dekan diplomatskega zbora vošči francoskemu predsedniku.

1953 Imenovan za beneškega patriarha in kardinala, 15. januarja prejme znamenja kardinalske časti v Elizejski palači. 15. marca začne svojo službo patriarha v Benetkah; Benečane brž osvoji s svojim preprostim in prisrčnim nastopom.

1958 9. oktobra umre papež Pij XII., za njegovega naslednika je 28. oktobra izvoljen kardinal Angelo Roncalli, ki si privzame ime Janez XXIII. Star je 77 let in mnogi ga razglašajo za ‘prehodnega’ papeža.

1959 25. januarja v baziliki sv. Pavla koncil, rimsko sinodo in preureditev cerkvenega prava. Napiše okrožnico ‘Ad Petri Cathedram’, v kateri predstavi program svoje papeške službe.

1960 Od 24. do 31. januarja rimska sinoda. Ustanovitev pripravljalnih teles za koncil.

1961 Okrožnica ‘Mater et magistra’ (Mati in učiteljica) o socialnih vprašanjih. Uradna napoved koncila z apostolskim pismom ‘Humanae salutis’.

1962 Okrožnica ‘Delajmo pokoro’ o duhovni pripravi na koncil. 4. oktobra roma z vlakom v Loreto in Assisi. 11. oktobra odpre drugi vatikanski koncil in 8. decembra sklene njegovo prvo zasedanje.

1963 11. aprila (ne veliki petek) podpiše svojo okrožnico-oporoko ‘Pacem in terris’ (Mir na zemlji). 3. junija konča svojo življenjsko pot. Ves svet z molitvijo spremlja njegovo umiranje.

2000 Končan je postopek za razglasitev Janeza XXIII. za blaženega, ki se je začel junija 1966. Papež Janez Pavel II. uradno prizna čudež na priprošnjo Janeza XXIII. 3. septembra papež Janez Pavel II. razglasi Janeza XXIII. za blaženega. Njegov god se obhaja 11. oktobra, na obletnico začetka drugega vatikanskega koncila.

2014 27. aprila papež Frančišek razglasi blaženega Janeza XXIII. za svetnika, glasnika evangeljske preprostosti in dobrote.

PONIŽNOST IN KROTKOST SRCA

Kardinal Loris Capovilla (rojen leta 1915) je bil osebni tajnik beneškega patriarha Angela Roncallija in v tej službi ostal, ko je njegov predstojnik postal papež Janez XXIII. Njegovi spomini nanj so lepa pričevanja. Ko je bil 28. oktobra 1958 izvoljen za papeža, je z veseljem stopil v ložo bazilike sv. Petra, da pozdravi množico in jo blagoslovi, ker se je rad srečeval z ljudmi in se z njimi pogovarjal. Toda ko se odgrnili zavese, ni videl nič, ker so ga oslepili močni žarometi. Tedaj se je njegov pogled ustavil na osvetljenem križu in zdelo se mu je, da mu Kristus govori: »Angelo, spremenil si ime in obleko, toda dobro si zapomni: če ne boš krotek in iz srca ponižen kot jaz, ne boš videl nič, boš slep!« Mislim, da sta bili ponižnost in krotkost srca temeljni potezi njegove osebnosti,« pripominja tajnik.

Ko so tisti večer prišli v papeške prostore, je bil tajnik zaskrbljen in nekoliko zmeden.glavi mu je rojilo tisoč stvari, ki bi jih bilo treba narediti, urediti. »Svetost, ali naj koga pokličem? Treba je pripraviti radijsko poslanico, poklicati latiniste, da jo uredijo, potem pa še…« Novi Kristusov namestnik ga je ustavil in mu mirno dejal: »Dragi sin, zdaj me pusti, da v miru odmolim večernice, sklepnice in rožni venec, potem pa se bomo pogovorili.«

Ob napovedi koncila 25. januarja 1959 je izrekel tri ključne besede: vera, ljubezen, svetost. Prevzelo ga je predvsem to spoznanje za koncil, ki je povzeto v dveh besedah: zvestoba in prenova. Začetek koncila 11. oktobra 1962 je papež Janez XXIII. doživljal z velikim zaupanjem v Boga. »Napočila je zarja, pred seboj imamo še tisočletja,« je dejal v govoru ob odprtju. Zvečer je svojemu tajniku dejal: »Zdaj začenjamo nekoliko bolje razumevati evangelij.« Tisti večer se je zaključil z veličastno bakljado na Trgu svetega Petra. »Poznal sem njegovo radovednost,« se spominja Capovilla, »in rekel sem mu: “Svetost, ne kažite se, glejte skozi režo zaves, da boste videli, kako veličasten je pogled na trg, poln bakelj, zdi se, da je požar.” Res je šel k oknu in kmalu potem mi je rekel: “Daj mi štolo!” Odprl je okno in začel tisti znameniti pogovor z množico o luni. “Opazujte jo, kako si z višine ogleduje to dogajanje.” Rimljanom se je za vedno zapisal v srce z besedami: “Ko se boste vrnili domov, pobožajte svoje otroke in jim recite: papež te boža.”«

»Spominjam se smrtnega boja papeža Janeza in njegove vedre predanosti sestri smrti. Bil je prepričan, da bo koncil šel naprej. Zelo je cenil kardinala Montinija, milanskega nadškofa. Na smrtni postelji je izrekel željo: Moj naslednik bi lahko bil Montini… Ko je bil kardinal Montini 21. junija 1963 izvoljen za papeža, mi je zaupal, da je papeško službo sprejel zato, da bi nadaljeval koncil, to veliko delo, ki ga je začel papež Janez XXIII.«

SVETNIK NI POSTAL ZATO, KER JE BIL PAPEŽ

Enrica Roncalli (rojena leta 1920), nečakinja papeža Janeza XXIII., se spominja, da je kot škof prihajal na počitnice v svojo rojstni kraj Sotto il Monte. »Nikoli mu nisem rekla stric, ampak monsinjor, ko je postal papež, pa svetost. Imela sem veliko spoštovanje do njega; ko je postal škof, sem bila stara pet let in vedno sem ga gledala ožarjenega z neko skrivnostno svetlobo. Ko je postal papež, sem jokala, nisem bila zadovoljna, ker sem vedela, kakšno breme odgovornosti je bilo naloženo. Po moje je bil svetnik. Vendar svetnik ni postal zato, ker je postal papež. Svetnik je bil že prej. Včasih sem ga opazovala pri molitvi in zdel se mi kakor zamaknjen.«

PAPEŽ JANEZ PAVEL II. IZ RODNE POLJSKE V VEČNO DOMOVINO

Življenjske postaje od rojstva do odhoda k Očetu

1920 20 maja: Karol Wojtyla se rodi očetu Karolu in materi Emiliji Kaczorowski v Wadowicah, 30 kilometrov od Krakova na Poljskem.

1938 Po maturi na gimnaziji v rojstnem mestu se vpiše na fakulteto za književnost in filozofijo Jagelonske univerze v Krakovu, kamor sta se preselila z očetom.

1940 Da se izogne deportaciji na prisilno delo v Nemčiji, se zaposli v kemični tovarni.

1942 Oktobra vstopi v tajno semenišče v Krakovu, kjer se pripravlja na duhovniški poklic.

1946 1. novembra prejme skupaj s sedmimi sošolci mašniško posvečenje v krakovski stolnici po rokah kardinala Adama Sapieha.

1948 Krakovski nadškof ga pošlje na študij v Rim; vpiše se na papeško univerzo Angelicum, kjer po dveh letih doseže doktorat z disertacijo o sv. Janezu od Križa.

 1954 Postane profesor etike na filozofski fakulteti katoliške univerze v Lublinu.

1958 Imenovan je za pomožnega škofa v Krakovu.

1962 4. oktobra skupaj z drugimi poljskimi škofi odpotuje v Rimu, da sodeluje na zasedanjih drugega vatikanskega koncila (od 11. oktobra 1962 do 8. decembra 1965).

1964 13. januarja imenovan za nadškofa v Krakovu in s 43 leti je najmlajši škof katoliške Cerkve.

1967 28. junija mu papež Pavel VI. podeli kardinalski biret; ima 47 let in je najmlajši član kardinalskega zbora.

1978 Leto treh papežev. 6. avgusta umre papež Pavel VI., za njegovega naslednika je bil 26. avgusta izvoljen beneški patriarh Albino Luciani, ki je kot papež vodil Cerkev le 33 dni. Po njegovi smrti 29. septembra je bil nov konklave, iz katerega je 16. oktobra kot rimski škof in papež izšel krakovski nadškof Karol Wojtyla, ki si je privzel ime Janez Pavel II. Službo pastirja Kristusove Cerkve je nastopil 22. oktobra.

1979 Štiri apostolska potovanja po svetu (Mehika, Poljska, ZDA, Turčija). Smernice svoje papeške službe je zarisal v svoji prvi okrožnici Človekov Odrešenik (4. marca).

1981 Atentat med splošno avdienco na Trgu sv. Petra 13. maja. Potrebno je bilo dolgo zdravljenje v kliniki Gemelli. 13. maja 1982 se je kot romar v Fatimi zahvalil Mariji, da mu je rešila življenje.

1985 Prvi svetovni dan mladih v Rimu (1. aprila).

1986 Molitev za mir v Assisiju 27. oktobra pri kateri so se zbrali predstavniki vseh velikih svetovnih verstev.

1991 Na mednarodni praznik dela in praznik sv. Jožefa Delavca izšla okrožnica ‘Ob stoletnici’ (okrožnice ‘Rerum novarum’ Leona XIII., prve papeške okrožnice o delavskem vprašanju).

1996 Prvi papežev obisk v Sloveniji – od 17. do 19. maja (njegovo 71. potovanje po svetu). Ob zlati maši je izšla njegova knjiga Dar in skrivnost o njegovi poti do duhovništva.

1998 Drugič na Hrvaškem, razglasitev kardinala Alojzija Stepinca za blaženega. Okrožnica ‘Vera in razum’ (o odnosu med vero in znanostjo).

1999 Drugič v Sloveniji: 19. septembra v Mariboru razglasitev škofa Antona Martina Slomška za blaženega. 24. decembra odprtje svetih vrat bazilike sv. Petra v Rimu in začetek velikega jubileja 2000.

2002 Apostolsko pismo Rožni venec Device Marije, v katerem objavlja pet novih – svetlih – skrivnosti rožnega venca in razglaša leto rožnega venca.

2004 Zadnje (130.) apostolsko potovanje 15. avgusta v Lurd, kjer se pridruži bolnikom. Apostolsko pismo ‘Ostani z nami’, Gospod in razglasitev leta evharistije.

2005 Za veliko noč (27. marca) brez besed zadnjič podeli apostolski blagoslov ‘mestu in svetu’; 2. aprila, v soboto pred belo nedeljo, ki jo je leta 2000 razglasil na nedeljo Božjega usmiljenja, ob 21.37 odide na svoje zadnje potovanje – v Očetovo hišo.

2011 1. maja: ob navzočnosti 1,5 milijona vernikov z vsega sveta ga papež Benedikt XVI. razglasi za blaženega. Njegov god se obhaja 22. oktobra, na obletnico njegovega nastopa papeške službe.

2014 Uresniči se ‘referendum Svetnik takoj’ (Santo subito) ob njegovem pogrebu: papež Frančišek ga 27. aprila skupaj z Janezom XXIII. prišteje med svetnike katoliške Cerkve – kot apostola našega časa, zavetnika nove evangelizacije in mladih, ki so ‘upanje Cerkve’.

ČUTIL SEM, DA JE BIL JANEZ PAVEL II. SVETNIK

Poljski vatikanist Wlodzimierz Redzioch v svoji knjigi Ob Janezu Pavlu II., posvečeni kanonizaciji papeža bl. Janeza Pavla II., na prvem mestu navaja pričevanje zaslužnega papeža Benedikta XVI., ki je bil kot prefekt Kongregacije za verski nauk triindvajset let njegov najtesnejši sodelavec. »Prvo zavestno srečanje s kardinalom Wojtylom je bilo v konklavu, v katerem je bil izvoljen papež Janez Pavel I. Skupaj sva sicer delala na koncilu, vendar na različnih področjih. Ko sem ga osebno spoznal, sem takoj dojel z vso močjo njegovo človeško toplino, ki jo je izžareval … Ko me je leta 1981 poklical v Rim za prefekta Kongregacije za verski nauk, sem spoznal njegovo temeljito teološko izobrazbo, občudoval njegovo odprtost za učenje. Prevzela me je njegova duhovnost, za katero je bila značilna predvsem intenzivnost njegove molitve, globoka ukoreninjenost v obhajanju svete evharistije. Vsi smo poznali njegovo veliko ljubezen do Božje Matere. Da je bil Janez Pavel II. svetnik, mi je v letih sodelovanja z njim postajalo vse bolj jasno. Posebej moramo seveda imeti pred očmi njegov močan odnos z Bogom, njegovo zatopljenost v občestvo z Gospodom. Od tod je izvirala njegova vedrina sredi velikih naporov in njegov pogum, s katerim je izpolnjeval svoje naloge v res težavnem času … Moj spomin na Janeza Pavla II. je pol hvaležnosti. Nisem ga mogel in ga tudi nisem hotel posnemati, sem pa skušal peljati naprej njegovo delo.« V svoji homiliji ob beatifikaciji Janeza Pavla II. 1. maja 2011 je dejal: »Zgled njegove molitve me je vedno prevzel in mi bil v spodbudo: potopil se je v srečanje z Bogom. In potem njegovo pričevanje v trpljenju: Gospod ga je počasi oropal vsega, toda on je vedno ostal ‘skala’, kakor je hotel Kristus.«

“MOJ ŠKOF JE POSTAL PAPEŽ”

Kardinal Stanislaw Dziwisz, kot krakovski nadškof naslednik Karola Wojtyla, je bil njegov tajnik skoraj štirideset let – od oktobra 1966 do smrti papeža Janeza Pavla II. 2. aprila 2005. Svojega škofa je spremljal na številnih potovanjih. V Rimu je bil z njim prvič avgusta 1978, po smrti papeža Pavla VI., za konklave, v katerem je bil izvoljen Janez Pavel I. Ko je krakovski nadškof Wojtyla zvedel za njegovo nenadno smrt, je bil pretresen. »Ne vemo, kaj je hotel Kristus povedati Cerkvi in svetu s to smrtjo,« je dejal v homiliji pri maši za umrlega papeža. Ko sta potovala v Rim za naslednji konklave, se spominja Dziwisz, je bil njegov nadškof bolj zamišljen … Ko je 16. oktobra 1978 zaslišal ime kardinala, ki je bil izvoljen, ga je prešinilo: »To je moj škof!« Obšlo ga je neizmerno veselje, hkrati pa je kar otrpnil. Še isti večer mu je papež Janez Pavel II. rekel, naj ostane njegov tajnik. Ko se ozira nazaj, je prepričan: »Vse njegovo dotedanje življenje je bila priprava na to edinstveno in nadvse težko poslanstvo. V Vatikanu se je takoj počutil kot doma… Molitev je bila središče njegovega življenja. V kapeli je imel tudi mizo in papir in pred Najsvetejšim so nastajale njegove okrožnice in drugi dokumenti.«

Dziwisz je bil izvršitelj oporoke papeža Janeza Pavla II. »Razdeli vse!« mu je naročil pred smrtjo. Materialnih dobrin ni zapustil, ogromna pa je njegova duhovna dediščina.

‘DOPOLNJENO JE’ PAPEŽA JANEZA PAVLA II.

Renato Buzzonetti, papežev osebni zdravnik, je bil ob njem, ko je njegovo življenje ugašalo. Zapisoval si je vse dogajanje. V četrtek, 31. marca 2005, je papež med mašo ob njegovi postelji prejel zakrament bolniškega maziljenja. Med posvetitvijo je papež rahlo dvignil desnico za kruh in vino, pri Jagnje Božje je trikrat nakazal trkanje na prsi. V petek je z duhovniki spremljal molitev križevega pota: pri vsaki postaji se je pokrižal. V soboto, 2. aprila, je zjutraj sodeloval pri sveti maši. Okoli 15.30 je sestri Tobiani v poljščini zašepetal: »Pustite me oditi h Gospodu!« Te besede so bile njegov DOPOLNJENO JE.

Okoli 19. ure je padel v globoko nezavest. Ob 21.37 je njegovo srce prenehalo biti. Vsi so nekaj minut ostali zatopljeni v molk, potem pa so v materinem jeziku umrlega papeža zapeli zahvalno pesem. Ko se je v papeževi sobi prižgala luč, je množica, ki je napolnila Trg svetega Petra, vedela: ljubljeni papež je odšel v Očetovo hišo.

ČUK, Silvester. Papeža Janez XXIII. in Janez Pavel II. svetnika). (Priloga). Ognjišče, 2014, leto 50, št. 5, str. 58-65.

Točno dvainpetdeset let življenja

(ob obletnici) William Shakespeare je živel v dobi, ki je dobila ime po sposobni kraljici Elizabeti I. Vladala je petinštirideset let in v njenem času je Anglija doživljala gospodarski in kulturni razcvet. O njegovem življenju vemo razmeroma malo. Rodil se je najbrž 23. aprila 1564 v mestecu Stratford-upon-Avon (približno 35 km južno od Birminghama), zanesljiv pa je datum njegovega krsta: 26. aprila 1564 v župnijski cerkvi Svete Trojice. Oče John Shakespeare je bil strojar in usnjar, ugleden meščan, kasneje tudi župan. Mati Mary Arden je izhajala iz bogate kmečke katoliške družine. William je bil tretji od devetih otrok in najstarejši sin, otroštvo pa je preživelo le pet otrok. Prvo znanje je dobil v domači šoli, potem pa je obiskoval neke vrste klasično gimnazijo v domačem mestu, kjer je pridobil temeljno znanje v latinščini, seznanil se je tudi z nekaterimi evropskimi jeziki. Pri osemnajstih letih se je novembra 1582 poročil z osem let starejšo Anne Hathaway, 25. maja 1583 se je rodila hčerka Suzana, 2. februarja 1585 pa dvojčka Hamnet in Judith. Čas od rojstva dvojčkov do leta 1592 raziskovalci Shakespearovega življenja imenujejo ‘izgubljena leta’, ker ni znano, kje je bil in kaj je delal.

Domnevajo, da je začel svojo igralsko kariero in se je pridružil kakšni potujoči igralski skupini. Zanesljiv pa je datum 3. marca 1592, ko iz zapisa sodobnika Roberta Greena zvemo, da je Shakespeare v Londonu, da je igralec in da ukvarja s pisanjem dram. Tega leta so postavili na oder prvi del njegove zgodovinske igre Henrik VI. V letih 1593-1594 je v Angliji razsajala kuga in vsa gledališča so bila zaprta. Ta čas je Shakespeare napisal pesnitev Venera in Adonis, ki jo je posvetil svojemu zaščitniku grofu Southamptonu, zatem pa še pesnitev Lukrecija. Leta 1594 se je pridružil gledališki skupini Lord Chamberlain’s Men (Možje lorda komornika) in za božič je skupina odigrala dve predstavi na dvoru. Leta 1596 ga je močno prizadela smrt enajstletnega sina Hamneta, ki jo nekateri povezujejo z nastankom tragedije Hamlet. Istega leta je oče John pridobil pravico do grba ter plemiško čast zase in za potomce. Leta 1597 je William kupil veliko hišo na Novem trgu (New Place) v Stratfordu.

Leta 1603je po smrti kraljice Elizabete I. zasedel prestol kralj Jakob I. Leta 1607 se je Williamova hči Suzana poročila z zdravnikom Johnom Hallom. William se je proti koncu leta 1611 umaknil v svoj rojstni kraj, kjer je v začetku leta 1616 dočakal poroko svoje hčerke Judith. 25. marca 1616 je napisal oporoko. Največji del svojega imetja je zapisal hčerki Suzani in njenemu možu, hčerki Judith je volil večjo vsoto denarja, ženi Anne pa “uporabo druge spalnice” v hiši na Novem trgu. Umrl je 23. aprila 1616, star natanko dvainpetdeset let. Pokopan je v župnijski cerkvi Svete Trojice. Pod reliefom, ki ga prikazuje z gosjim peresom v roki, so v nagrobno ploščo vklesani štirje stihi, ki jih je napisal on sam, in se v prostem prevodu glasijo: »Dobri prijatelj, Jezusu na ljubo ne grabi po prahu, ki je tu zaprt. Blagoslovljen mož, ki prizanaša tem kamnom, in preklet bodi vsak, ki bi vznemirjal moje kosti.«

Rojstvo in razvoj angleškega gledališča

Shakespearovo dramsko ustvarjanje bomo lažje razumeli, če spoznamo zgodovinski okvir nastanka in razvoja gledališča na Angleškem. To je lepo orisal literarni zgodovinar in gledališki kritik dr. Mirko Jurak v spremni besedi knjige, ki vsebuje tri Shakespearove drame: Romeo in Julija, Julij Cezar in Hamlet (Mladinska knjiga, Knjižnica Kondor, Ljubljana 1984). Navajam in deloma povzemam njegovo besedilo.

Nastanek dramskih del je povezan s cerkvenim bogoslužjem, iz katerega so se v srednjem veku razvile tri gledališke zvrsti: mirakli, misteriji in moralitete. Mirakli so obravnavali (čudežne) legende iz življenja svetnikov; misteriji svetopisemske zgodbe od stvarjenja sveta do poslednje sodbe, moralitete pa so upodabljale poosebljene kreposti in pregrehe.

Razvoj gledališča na Angleškem je povezan s kraljico Elizabeto I. (1658–1603), ki je bila izobražena in vneta za kulturo. V njenem času so v Angliji uprizarjali gledališka dela na raznih mestih in v različnih okoljih: v plemiških sobanah, v dvoranah mestnih hiš, na univerzah, na privatnih vrtovih, v cerkvenih preddverjih in zelo pogosto na dvoriščih gostiln. Šele leta 1576 je James Burbage, vodja tedaj vodilne gledališke skupine, v predmestju Londona postavil leseno stavbo, ki jo je imenoval preprosto Gledališče (The Theatre). Drugi so ga posnemali in kmalu je zraslo več podobnih gledaliških stavb (The Blackfriars, The New Bear Garden, The Swan The Globe).

Zanimiva je bila njihova notranja ureditev. Povečini so bile okrogle ali osmerokotne oblike s tremi vrstami balkonskih sedežev, ki so obkrožale ‘jamo’ (današnji parter). Tam so gledalci stali in ta del ni bil pokrit s streho. Oder se je v obliki ‘predpasnika’ raztezal v parter, tako da so ga gledalci obkrožali od treh strani. Vhodi na oder so bili skozi več vrat v zadnji steni odra, ki so jo občasno še oddelili z zastori. Gledališki rekviziti so bili zelo skromni (stol, meč, viteški oklep). Elizabetinsko gledališče je bilo bistveno drugačno od tistega, ki je nastalo kasneje: to je bilo zaprtega tipa in zgledovalo se je po francoskem gledališču. V Angliji so jih začeli graditi v drugi polovici 17. stoletja.

Zelo pomembno je bilo, da je vsaka gledališka skupina imela svojega pokrovitelja med plemiči ali celo v vladarjih. Pokrovitelj skupine, v kateri je od leta 1594 deloval William Shakespeare, je bil lord komornik in po njem se je skupina imenovala Lord Chamberlain’s Men (Možje lorda komornika). Prvak te skupine je bil Richard Burbage, komične vloge je najpogosteje igral William Kempe, Shakespeare je igral le manjše vloge, bil pa je najpomembnejši dramski pisec skupine. Ko je po smrti kraljice Elizabete I. leta 1603 zavladal kralj Jakob I., je on postal njihov pokrovitelj in skupina se je preimenovala v King’s Men (Kraljevi možje). Gledališče je bilo v renesančni Angliji najbolj priljubljena in tudi umetniško najbolj popolna oblika razvedrila. Privabljalo je gledalce vseh družbenih slojev. Ko so leta 1642 zavladali republikanci z Oliverom Cromwellom na čelu, so še isto leto zaprli vsa gledališča. Ko se je leta 1660 iz pregnanstva vrnil kralj Charles II., so spet oživela, vendar v spremenjeni zunanji obliki po vsebini dram, ki so zajemale snov predvsem iz življenja višjih slojev, zato za preproste gledalce predstave niso bile zanimive.

Njegova zbrana dela so izšla po smrti

Dramska in pesniška dela Williama Shakespeara predstavljajo temeljni del zahodne in tudi svetovne književnosti ter so predmet nenehnega študija. Ni jasno, za katero igralsko skupino je pisal svoja prva dela. Pisal jih je za uprizoritve in ne za knjižne izdaje, za kar tedaj ni bilo nobene potrebe. Besedila so bila namreč last gledaliških skupin, če bi jih natisnili, bi jih dali v roke tekmecem. Ko so se po kugi v letih 1592–1293 spet odprla gledališča, je svoja dela namenjal skupini Lord Chamberlain’s Men, katere član je bil. Nastopali so v gledališču The Theatre. Ko so nastopile težave z lastnikom tega gledališča in se je zmanjšalo število gledalcev, je Richard Burbage, vodja skupine sklenil staro stavo podreti in postaviti novo gledališče Glove Theatre, ki so ga odprli jeseni 1599. Med prvimi predstavami je bila Shakespearova tragedija Julij Cezar, v naslednjih letih pa so v njem uprizarjali znana Shakespearova dela: Hamlet, Othelo, Kralj Lear. Globe Theatre je uničil požar 29. junija med predstavo Shakespearove drame Henrik VIII.

William Shakespeare je ustvarjal nekaj več kot dvajset let (1590–1613). Skupni opus obsega 37 gledaliških iger, dve pesnitvi in 154 sonetov. Pred njegovo smrtjo je bilo natisnjenih vsega 18 njegovih del, nekatera med njimi tudi v več izdajah. Po smrti pa sta njegova soigralca in prijatelja John Hemminge in Henrvy Condell leta 1623 pripravila prvo izdajo iger Williama Shakespeara, ki je bila tiskana v ‘folio’ formatu (na enkrat preganjenih tiskovnih polah) in je znana pod imenom First Folio. To je bila zelo velika, luksuzna izdaja. Igre v njej niso razvrščene po času nastanka, temveč po zvrsteh: komedije, zgodovinske igre, tragedije. V tej izdaji manjkajo Shakespearovi soneti, izpuščeni sta tudi njegovi igri Periklej in Plemenita sorodnika. Po sodbi nekaterih je prvo Shakespearovo delo Henrik VI. (v treh delih, 1590–92), zadnje pa Henrik VIII. (1612–13).

Tri obdobja Shakespearovega ustvarjanja

Poznavalci Shakespearovega življenja in dela pišejo o treh obdobjih njegovega dramskega ustvarjanja: zgodnjem, srednjem in poznem. Prvo obdobje je trajalo nekako od leta 1590 do 1601. V njem so nastale komedije, skoraj vse zgodovinske igre in tri zgodnje tragedije (Tit Andronik, Romeo in Julija, Julij Cezar). Pri prvih komedijah se je naslanjal na antične pisce (Plavt) in na sorodna dela svojih sodobnikov. »Od leta 1595 dalje pa je Shakespeare ustvarjal lasten domišljijski svet, v katerem se prepletata realnost in domišljija, poetičnost in komika (Sen kresne noči, Beneški trgovec), za prve zgodovinske drame pa je posegel po domači zgodovini. Sprva je le povezoval posamezne pomembne epizode iz kraljevega življenja (Henrik VI.), nato je odlično razvil tudi značaj (Rihard III.), zatem pa je v Henriku IV. podal široko panoramo družbenega življenja v Angliji« (Mirko Jurak). Drugo, osrednje obdobje Shakespearovega ustvarjanja (1601–1608) je čas nastanka velikih tragedij. To so: Hamlet, Othelo, Macbeth, Kralj Lear. Te velike tragedije, razlaga Mirko Jurak, so sad dramatikove zrelosti in jih odlikujejo poetičnost, globina misli, prodornost dramatikove vizije o življenju ter odlično upodobljeni značaji. Dogajanje je rezultat značajskih potez oseb, še posebej glavnega junaka, ki ni žrtev zunanjih okoliščin ali naključnosti, temveč lastnih odločitev in napak, ki ga pripeljejo do tragičnega konca. Tak je, denimo, Hamlet. Znamenit je njegov monolog v prvem prizoru tretjega dejanja: »Biti, ne biti: to je tu vprašanje: / je li bolj plemenito, da trpiš / v duhu strelice vse nasprotne usode / ali z orožjem greš nad morje zla / in ga končaš z odporom. Umreti: spati; /nič več…« Iz tega obdobja so tudi njegove drame, ki jih imenujejo ‘problemske’: v njih je postavljena kot vprašljiva vrsta vrednot, ki jih sicer dramatik ceni (pravičnost, ljubezen, junaštvo, duhovno življenje) in človekov značaj se kaže v temni luči. V zadnjem obdobju svojega ustvarjanja je Shakespeare pisal predvsem tragikomedije – resne igre s srečnim koncem . Med temi sta najbolj znani Zimske pravljica in Vihar. Tematika teh iger pogosto zaobsega skrajnosti: mladostno nedolžnost in zrelo izkušnjo, pregreho in krepost, krivico in odpuščanje. Končno se izbistri v veder pogled na človeško življenje.

William Shakespeare je s svojimi deli navdihoval številne pesnike in pisatelje vse do današnjih dni. Njegove mojstrovine so zamikale tudi skladatelje. Otto Nicolai je besedilo Shakespearove komedije Vesele žene windsorske uporabil kot libreto za opero; Giuseppe Verdi je na operni oder postavil njegovega Falstaffa in Othela, Charles Gounod pa Romea in Julijo. Zelo veliko Shakespearovih del je bilo posnetih na filmski trak. najprej (1936) in potem največkrat Romeo in Julija; zelo pogosto tudi Hamlet.

Rojstno mesto proslavlja svojega sina

Veliki ‘bard’ iz Stratforda je bil cenjen in slavljen že za časa svojega življenja, po smrti pa je njegov ugled nenehno naraščal. To je veselilo njegove rojake, ki so leta 1769 pripravili prvi Shakespearov festival. Privabil je številne obiskovalce, kar je pripomoglo tudi k razcvetu mesteca. Komaj lahko verjamemo, da so leta 1847 Shakespearovo rojstno hišo dali na dražbo. Javno mnenje se je zgražalo in častilci dramatika so hitro zbrali ‘izklicno vsoto’ in hiša je bila priznana za narodni spomenik, ki ga ima v oskrbi Ustanova Shakespearovega rojstnega mesta. Takrat se je rodila zamisel o vsakoletni proslavi obletnice dramatikovega rojstva, ko so uprizarjali njegova dela v nalašč za ta namen postavljenem gledališču-šotoru. Zelo slovesno so proslavili tristoletnico njegovega rojstva leta 1864, ko se je porodila zamisel o festivalu v Stratfordu. Slavje se je pričelo na Shakespearov rojstni dan in je trajalo dvanajst dni. Na sporedu so bile predstave Shakespearovih iger, koncerti, sprevodi po mestu, ljudsko rajanje. Leta 1874 je Družba Shakespearovega spomina ustanovila Shakespearovo spominsko gledališče, ki so ga odprli 23. aprila 1879. Od takrat do danes je v Stratfordu vsako leto festival Shakespearovih iger. Sprva je trajal nekaj tednov, zdaj pa traja deset mesecev. Sedanje gledališče je iz leta 1932, prizidek (Swan Theatre) je bil zgrajen leta 1986. Stratford-upon-Avon je še vedno majhno mesto, ki pa je zaradi Shakespeara znano po vsem svetu. Zdaj ga vsako leto obišče okoli pol milijona njegovih ljubiteljev z vsega sveta.

Shakespeare je tudi slovenski

Med prvimi, ki so nas dobro poznali velikega Angleža Shakespeara, je bil po sodbi Dušana Moravca, dobrega poznavalca gledališča, Anton Tomaž Linhart, ki je pod njegovim vplivom napisal tragedijo Miss Jenny Love (1780). V 18. in 19 stoletju so s Shakespearovimi deli gostovale v Ljubljani tuje gledališke skupine. V knjižnici Matije Čopa je bilo kar 15 knjig Shakespeara in njegov prijatelj France Prešeren je gotovo posegel po njih; v svoji Novi pisarji omenja Romea in Julijo. Nedvomno so Shakespeara poznali Levstik, Jurčič in Stritar. Okrog leta 1851 je menda nastal prvi slovenski prevod odlomkov iz iger Romeo in Julija in Komedija zmešnjav. V začetku 20. stoletja so Shakespeara prevajali Anton Funtek (Kralj Lear), Ivan Cankar in Oton Župančič. Slednji se je za Shakespeara tako ogrel, da so izpod njegovega peresa izšli zares mojstrski prevodi številnih Shakespearovih dram. Njegovi umetniški prevodi so nadomestili vse druge in tudi najbolj znani Shakespearovi citati, ki se pogosto uporabljajo, še vedno izhajajo iz njegovih prevodov. Drugo polovico Shakespearovih del je v slovenščino prelil pesnik Matej Bor. Prevajanje je zelo zahtevno, saj je Shakespearov jezik arhaična angleščina, svoje drame pa je pisal večinoma v jambskem petercu in prevajalec težko posname ne le metrično shemo, ampak tudi njegov ritem, zvočne učinke … Vse Shakespearove sonete je ob štiristoletnici pesnikovega rojstva prepesnil Janez Menart. V novejšem času Shakespeara prevajata Milan Jesih in Srečko Fišer in sicer nekatera že prevedena dela: Hamleta imamo Slovenci v kar petih različni prevodih. Dobili smo tudi številne strokovne razprave o Shakespearu. Njegovo priljubljenost pa najbolje dokazuje podatek, da ne mine sezona na Slovenskem, da ne bi bilo na naših odrih več njegovih del.

ČUK, Silvester. William Shakespeare večno živi. (Priloga). Ognjišče, 2014, leto 50, št. 4, str 50.