Je duhoven človek samo tisti, ki je redovnik in ima neskončno veliko časa za molitev?
Sem mlad fant, ki je v času odraščanja doživel veliko preizkušenj. Zdaj ugotavljam, koliko posledic je pustilo na meni to naporno odraščanje (kompleksi, strahovi, prizadetosti …) Moral sem se zavestno odločiti, da grem v drugo smer, da popolnoma obrnem list v knjigi svojega življenja. Odrinil sem na globoko. Začel sem veliko moliti, da bi čim prej začel z normalnim življenjem. Nekje sem našel knjigo Pripoved ruskega romarja, primer romanja po poti duhovnega življenja, od krsta do vse večje popolnosti, do združitve z Bogom (molitev srca). Ta molitev se je v skladu s tradicijo pravoslavnih vernikov odvijala v samostanih, avtor je lahko celo menih, ki se je svoje poti do polnosti molitve lotil iz potrebe. Tudi jaz sem se je, ker sem hotel spremeniti svoje življenje. Ko pa zdaj poznam smer in bi se rad po tej izkušnji intenzivne molitve vrnil nazaj v normalno življenje, se sprašujem, kako naprej v verskem in duhovnem smislu… Kako naj nadaljujem tako, da bom lahko normalno živel in bil tudi duhoven človek? Občutek imam, da si lahko tako zelo duhoven človek samo tedaj, če si redovnik, če imaš neskončno veliko časa za molitev, medtem ko te vsakdanje življenje zelo raztresa in v njem ne moreš popolnoma uresničiti vsega tistega, kar molitev od mene zahteva. Ali je torej za take radikalne duhovne spremembe nujno potrebno, da se človek tudi v vsakdanjem življenju popolnoma spremeni (okolje …).
Andrej
Hvala za vaše pričevanje o molitvi, ki sije iz vprašanja! Kratek odgovor na vaše vprašanje je, da vas občutek, da lahko globoko duhovno živijo samo redovniki, vara. Samo pomislimo, da v Jezusovem času ni bilo redovnikov in da Jezus sam ni bil redovnik. Njegovo oznanilo in njegov klic k hoji za Njim je veljal prav vsakemu in velja tudi danes vsem. V zgodovini Cerkve so nato nastajale mnogovrstne oblike življenja, ki so ljudem v določenih okoliščinah bolj pomagale živeti po Jezusovem nauku in v živi povezanosti z njim. A je osnovna oblika ostala tista, ki jo vi imenujete »normalno življenje«. Krščanstvo je bilo poklicano biti »duša sveta« sredi sveta. Biti v svetu in hkrati ne biti od sveta. Krščanstvo je tako univerzalno, da ga lahko živi prav vsak, ki si to svobodno želi in se za to trudi. Poročen in neporočen, ubog in bogat, zaposlen in nezaposlen, moški in ženska, politično levi in desni, zdrav in bolan, … vsak seveda na svoj način.
Spregovorili ste o molitvi, o vzhodni obliki Jezusove molitve, ki ste jo srečali v knjigi Pripoved ruskega romarja, ki tudi mene vedno prevzame, in o svoji želji po trajni molitvi. Prav k temu nas je Jezus vabil prav vse: »Povedal jim je še priliko, kako morajo vedno moliti in se ne naveličati.« (Lk 18,1) Če smo k temu poklicani vsi, tudi mame, ki se morajo pretežno časa ukvarjati z dojenčkom, kakor direktor velikega podjetja, mora biti način, ki to omogoča. Ker molitev ni v ponavljanju besed (te so lahko samo pripomoček), ampak v osebnem in živem odnosu z Bogom, ki je vedno in povsod navzoč, je stik z njim vedno mogoč. Pri vsakem delu in pri počitku, ko imamo čas samo za odnos z Njim, in tudi ko moramo kaj drugega postoriti. Za lažje razumevanje si pomagajmo s primerom odnosa s sočlovekom. V odnosu sva lahko, ko se usedeva za mizo in se popolnoma posvetiva drug drugemu; a sva lahko v odnosu tudi, ko se na vrtu skupaj lotiva kakšnega dela; ali ko samo tiho sediva ali stojiva drug ob drugem … Ker je Bog vedno navzoč in se nam javlja na različne načine, smo lahko z njim v živem odnosu (kar je molitev) vedno in povsod. Le svojo pozornost moramo »strenirati«, da ga ne prezremo. Da ga ne prezremo v rožici, ki v trenutku, ko jo zagledamo in občudujemo, obstaja in cveti prav za nas – a v tistem trenutku jo ustvarja Stvarnik; torej lahko preko nje stopim v dialog hvaležnosti in občudovanja z Njim. In enako ali še bolj: ob sončnem vzhodu ali zahodu, ob pogledu na sočloveka, na ženo ali moža, na otroka, svojega ali drugih, ki priteče mimo ali se igra v peskovniku, ob znanstvenem delu ali za tekočim trakom … skratka na tak način lahko vedno in povsod molimo. Celo v trenutkih bolečine in trpljenja je Bog poleg in sem lahko z Njim v stiku, v odnosu in čutim njegovo delovanje tudi v takšnih trenutkih … Vsi čuti in vse sposobnosti mi morejo pri tem pomagati.
Pišite na:Imate kakšna vprašanja, povezana z verskim ali moralnim življenjem, ali pa lepo doživetje, ki bi ga radi delili z drugimi?
Ognjišče, Rubrika Pisma,
Trg Brolo 11, 6000 Koper
ali po e-pošti:
pisma@ognjisce.si
In na tak način življenje postaja vedno bogatejše, vedno lepše, celo vedno bolj čudenja vredno. Čas, ko si potem vzamemo za izrecno molitev, pa je še toliko bogatejši in še bolj poglobljen, saj pomeni tiste trenutke, ki se med ljudmi uresničijo takrat, ko se usedemo ter se posvetimo samo drug drugemu.
Tudi veliki učitelji duhovnega življenja prav ta vidik našega odnosa z Bogom postavljajo najvišje. Sv. Benedikt opisuje, da je najvišja naloga vsakega meniha, da, kjer koli se nahaja, v koru ali na polju, vedno živi tak dialog z Bogom in s tem odseva Božje delovanje v svet. Prav tako tisoč let kasneje sv. Ignacij Lojolski postavi v vrh svojih duhovnih vaj meditacijo za dosego ljubezni, ki jo takole opiše: »Opazoval bom, kako Bog prebiva v stvareh: prvinam daje bivanje, rastlinam življenje, živalim čutenje, ljudem umevanje. In tako prebiva v meni, ko mi daje, da sem, da živim, čutim in spoznavam; dela me tudi za svoje svetišče, saj sem ustvarjen po vzoru in podobi njegovega Božjega veličastva … Premislim, kako si Bog prizadeva in trudi zame v vseh ustvarjenih rečeh na zemlji, se pravi, da ravna kakor tisti, ki opravlja naporno delo, tako na nebu, v prvinah, v rastlinah, sadežih, čredah itd. … Gledal bom, kako vse dobrine in vsi darovi prihajajo od zgoraj: kakor moja omejena moč od najvišje in brezmejne moči od zgoraj. Podobno pravičnost, dobrota, vdanost, usmiljenje itd.: kakor žarki iz sonca in voda iz izvira … Nato pomislim nase in premislim, kaj moram jaz sam po vsej resnici in pravici ponuditi in dati njegovemu veličastvu; namreč vse, kar imam, in obenem še sebe, kakor tisti, ki daje z velikim žarom: Vzemi, Gospod, in sprejmi vso mojo svobodo, moj spomin, moj razum in vso mojo voljo, karkoli imam ali premorem. Ti si mi to dal, tebi, Gospod, to vračam. Vse je tvoje, razpolagaj z vsem popolnoma po svoji volji. Daj mi svojo ljubezen in milost, to mi zadošča.« (Duhovne vaje 235-237.234)
Vse to jasno kaže, da seveda ne zadošča zgolj naše prizadevanje, ampak da je takšna molitev, ki je možna povsod, predvsem Božji dar, ki ga pa Gospod gotovo želi podariti vsakemu, ki hoče in si zanj prizadeva. Zatorej, Andrej, kar korajžno naprej: prosite in boste prejeli, prizadevajte si in vam bo dano.
TURNŠEK, Marjan. (Pisma). Ognjišče, 2014 leto 50, št. 6, str 90-92.
Slovenski naziv za binkošti izvira iz staronemške ‘fimfhusti’, ki pa izhaja iz grškega izraza ‘pentekoste’, kar pomeni petdeseti dan. V latinščini je uradno ime tega praznika, ki ga obhajamo petdeseti dan po veliki nedelji, ‘dominica pentecostes’. V bogoslužju je to praznik Svetega Duha, ki ga je poveličani Jezus petdeseti dan po svojem vstajenju poslal svojim učencem in se je spustil nadnje v obliki ognjenih jezikov. (Apd 2,1-11). To je rojstni dan Cerkve, kajti Duh je napolnil apostole z modrostjo in pogumom, da so ljudem začeli oznanjati resnico o Jezusu in njegov nauk. Bogoslužna barva praznika je rdeča (ogenj, ljubezen). Kristjani so slavili binkošti vsaj v prvi polovici 3. stol. Do pokoncilske prenove bogoslužnega koledarja se je po binkoštih ravnalo cerkveno leto do adventa: nedelje so se imenovale ‘po binkoštih’. Po novem koledarju se takoj po binkoštih začenja čas ‘med letom’ z navadnimi delavniki. (sč)
1920 20 maja: Karol Wojtyla se rodi očetu Karolu in materi Emiliji Kaczorowski v Wadowicah, 30 kilometrov od Krakova na Poljskem.
1946 1. novembra prejme skupaj s sedmimi sošolci mašniško posvečenje v krakovski stolnici po rokah kardinala Adama Sapieha.
1964 13. januarja imenovan za nadškofa v Krakovu in s 43 leti je najmlajši škof katoliške Cerkve.
1985 Prvi svetovni dan mladih v Rimu (1. aprila).
1998 Drugič na Hrvaškem, razglasitev kardinala Alojzija Stepinca za blaženega. Okrožnica ‘Vera in razum’ (o odnosu med vero in znanostjo).
2005 Za veliko noč (27. marca) brez besed zadnjič podeli apostolski blagoslov ‘mestu in svetu’; 2. aprila, v soboto pred belo nedeljo, ki jo je leta 2000 razglasil na nedeljo Božjega usmiljenja, ob 21.37 odide na svoje zadnje potovanje – v Očetovo hišo.
Poljski vatikanist Wlodzimierz Redzioch v svoji knjigi Ob Janezu Pavlu II., posvečeni kanonizaciji papeža bl. Janeza Pavla II., na prvem mestu navaja pričevanje zaslužnega papeža Benedikta XVI., ki je bil kot prefekt Kongregacije za verski nauk triindvajset let njegov najtesnejši sodelavec. »Prvo zavestno srečanje s kardinalom Wojtylom je bilo v konklavu, v katerem je bil izvoljen papež Janez Pavel I. Skupaj sva sicer delala na koncilu, vendar na različnih področjih. Ko sem ga osebno spoznal, sem takoj dojel z vso močjo njegovo človeško toplino, ki jo je izžareval … Ko me je leta 1981 poklical v Rim za prefekta Kongregacije za verski nauk, sem spoznal njegovo temeljito teološko izobrazbo, občudoval njegovo odprtost za učenje. Prevzela me je njegova duhovnost, za katero je bila značilna predvsem intenzivnost njegove molitve, globoka ukoreninjenost v obhajanju svete evharistije. Vsi smo poznali njegovo veliko ljubezen do Božje Matere. Da je bil Janez Pavel II. svetnik, mi je v letih sodelovanja z njim postajalo vse bolj jasno. Posebej moramo seveda imeti pred očmi njegov močan odnos z Bogom, njegovo zatopljenost v občestvo z Gospodom. Od tod je izvirala njegova vedrina sredi velikih naporov in njegov pogum, s katerim je izpolnjeval svoje naloge v res težavnem času … Moj spomin na Janeza Pavla II. je pol hvaležnosti. Nisem ga mogel in ga tudi nisem hotel posnemati, sem pa skušal peljati naprej njegovo delo.« V svoji homiliji ob beatifikaciji Janeza Pavla II. 1. maja 2011 je dejal: »Zgled njegove molitve me je vedno prevzel in mi bil v spodbudo: potopil se je v srečanje z Bogom. In potem njegovo pričevanje v trpljenju: Gospod ga je počasi oropal vsega, toda on je vedno ostal ‘skala’, kakor je hotel Kristus.«
Kardinal Stanislaw Dziwisz, kot krakovski nadškof naslednik Karola Wojtyla, je bil njegov tajnik skoraj štirideset let – od oktobra 1966 do smrti papeža Janeza Pavla II. 2. aprila 2005. Svojega škofa je spremljal na številnih potovanjih. V Rimu je bil z njim prvič avgusta 1978, po smrti papeža Pavla VI., za konklave, v katerem je bil izvoljen Janez Pavel I. Ko je krakovski nadškof Wojtyla zvedel za njegovo nenadno smrt, je bil pretresen. »Ne vemo, kaj je hotel Kristus povedati Cerkvi in svetu s to smrtjo,« je dejal v homiliji pri maši za umrlega papeža. Ko sta potovala v Rim za naslednji konklave, se spominja Dziwisz, je bil njegov nadškof bolj zamišljen … Ko je 16. oktobra 1978 zaslišal ime kardinala, ki je bil izvoljen, ga je prešinilo: »To je moj škof!« Obšlo ga je neizmerno veselje, hkrati pa je kar otrpnil. Še isti večer mu je papež Janez Pavel II. rekel, naj ostane njegov tajnik. Ko se ozira nazaj, je prepričan: »Vse njegovo dotedanje življenje je bila priprava na to edinstveno in nadvse težko poslanstvo. V Vatikanu se je takoj počutil kot doma… Molitev je bila središče njegovega življenja. V kapeli je imel tudi mizo in papir in pred Najsvetejšim so nastajale njegove okrožnice in drugi dokumenti.« Dziwisz je bil izvršitelj oporoke papeža Janeza Pavla II. »Razdeli vse!« mu je naročil pred smrtjo. Materialnih dobrin ni zapustil, ogromna pa je njegova duhovna dediščina.
Renato Buzzonetti, papežev osebni zdravnik, je bil ob njem, ko je njegovo življenje ugašalo. Zapisoval si je vse dogajanje. V četrtek, 31. marca 2005, je papež med mašo ob njegovi postelji prejel zakrament bolniškega maziljenja. Med posvetitvijo je papež rahlo dvignil desnico za kruh in vino, pri Jagnje Božje je trikrat nakazal trkanje na prsi. V petek je z duhovniki spremljal molitev križevega pota: pri vsaki postaji se je pokrižal. V soboto, 2. aprila, je zjutraj sodeloval pri sveti maši. Okoli 15.30 je sestri Tobiani v poljščini zašepetal: »Pustite me oditi h Gospodu!« Te besede so bile njegov DOPOLNJENO JE.
Potem, ko si ves dan garal kot konj … in so te kure brez glave in nevzgojena goveda pripravile do tega, da si skoraj poživinil … ko te eni zmerjajo z ovco in na druge rjoveš ko lev … ko se ti zdi, da te ima ves svet za osla … in si zvečer utrujen kot pes … imaš živali pač čez glavo! Važno je samo, da je tistih nekaj zverinic, ki jih skušaš udomačiti, varno v svojih posteljah in to je to! Dajte mi mir, lepo vas prosim! In te zlepa ne bo nobena mačka spravila iz fotelja, pa če je še taka mačka. In imam v mislih pravo mačko, ne možinje!
Verjamem, da so tudi zate tile dnevi naporni – ne le zaradi preveč obveznosti ob zaključevanju ocen, opravljanju izpitov …; prav tako teži, če ne najdeš prave zaposlitve, če te morijo skrbi in negotovosti … Da zmoremo toliko vsega, kar bremeni, se je treba redno krepiti. Ob zunanji je potrebna tudi notranja kondicija. Zanjo pa tisti čas, ko se ob našemu srcu najbližjih ne dogaja nič posebnega, pa se vendarle v njihovi sočutni bližini med nami pretaka moč ljubeče naklonjenosti in smo zato v sebi krepkejši – za življenjske izzive močnejši.
Med znamenji časa je papež Frančišek prepoznal tudi krizo družine. Zato je za naslednje leto sklical škofovsko sinodo na to temo. Kriza družine temelji na krizi zakona. Tudi pri nas propade veliko zakonov in zaradi tega se številni kristjani znajdejo v novem položaju. Kako naj se v takih trenutkih obnaša kristjan in kako reševati krizo zakona, smo se pogovarjali s cerkvenim pravnikom dr. Stanislavom Slatinekom.
Zapletlo se je pri imenu in pri rojstnem dnevu
Tako je pesnik Niko Grafenauer naslovil svojo spremno besedo h knjigi Branke Jurca Rodiš se samo enkrat (1984). Tam poudarja značilno potezo njenega pisanja: “nenehno čudenje in začudenje, s katerima pisateljica spremlja pojave okrog sebe. Zdi se, kot da bi se v spisih na stežaj odprlo otroško oko in s strmenjem zrlo na vse, kar bi zašlo v njegovo vidno polje.” Pisati je začela že pred vojno in sicer kratko pripovedno prozo; njeno prvo objavljeno delo je bila novela Kristina, ki je izšla v reviji Sodobnost. Na pisanje za otroke jo je opozoril Josip Ribičič, prvi urednik živahne otroške revije Ciciban (nekaj let ga je urejala tudi ona). Nekaj časa je oklevala, “potem pa je prišlo samo od sebe: otroštvo mojih otrok me je s svojim pravljičnim svetom pritegnilo k pisanju”. Poleg izkušenj iz materinstva se v njenem pisanju za otroke in mladino oglašajo tudi spomini na lastno otroštvo in na doživetja iz mladosti. V svojim mladinskih delih Branka Jurca rada spregovori o otrokovem odnosu do živali, do narave. Kot glavne junakinje pogosto nastopajo bistroumne in dobrosrčne deklice. »Moti me, da kritiki mladinsko literaturo jemljejo kot manj vredno in pomembno,« je potožila v pogovoru z Berto Golob, pa je brž dodala: »bolj kot literarna kritika me je zanimal odziv pri bralcih, od teh pa sem prejela tri nagrade.« Kar nekaj njenih knjig je bilo prevedenih v tuje jezike, nekatere so bile prirejene za film, televizijo in radio. »Poglavje zase so slikanice. Imela sem res srečo z ilustratorji, ki so s svojo čarovnijo oživili mojo pripoved.« Njeni mali junaki so taki, kot je ona sama: iznajdljivi in veseli.
Snov za svoje pripovedi je Branka Jurca jemala iz resničnega sveta. V pripovedih s tematiko dozorevanja mladih in tudi mladinskega prestopništva je čutiti izkušnje njenega pedagoškega poklica. Sama je razložila, da je njena pripoved Uhač in njegova druščina zgodba šestega razreda; zgodba sedmega razreda so njeni Vohljači; v njeni povesti Ko zorijo jagode (1974), ki jo je Rajko Ranfl prenesel na filmski trak, nastopajo mladi, ki se poslavljajo od osnovne šole in zorijo v odrasle ljudi. Glavna junakinja povesti je Jagoda, odločna, živahna in čuteča deklica. Ta povest velja za eno njenih najboljših del. Pisateljica sama je povedala, da so jo dekleta velikokrat spraševala, kako ji je uspelo tako prepričljivo upodobiti njihovo vrstnico, ki bi lahko predstavljala vsa dozorevajoča dekleta sveta. Povedala je, da so v povesti tudi utripi in sledovi njene pubertete. Nekakšno spominsko vračanje v čas, ko mlad človek v vrtincu nasprotujočih si tokov – ves zmeden, vznemirjen, poln samozadostnosti in hkrati z ničemer potešen – išče svoj prostor pod soncem. Knjige bi zanesljivo ne mogla napisati kot sem jo, če bi sama ne imela pubertetniških težav.« Literarna zgodovinarka Helga Glušič je zapisala, da je povest Ko zorijo jagode “v celoti ena najveselejših zgodb, kar jih ima slovenska mladinska proza te vrste”. Pisateljica, ki je bila teh priznanj vesela, je priznala: »Samo žal mi je, da moje pero ni napisalo več knjig za odraščajočo mladino.« Večer življenja so ji pozlatili vnuki. Njen dolgi, petinosemdeset let trajajoči delovni dan se je iztekel 6. marca 1999 v Ljubljani.