Revija - Revija Ognjišče

Škofov blagoslov

Napisal Marko na 16. aprila 2014. Objavljeno v Kratki odgovori.

Bil sem pri škofovi krizmeni maši na veliki četrtek dopoldne, pri kateri sodeluje večina duhovnikov iz škofije. Na koncu sprevoda mašnikov stopa škof, ki ima v levi roki pastirsko palico, z desnico pa blagoslavlja zbrane vernike. Kdaj je bilo to vpeljano in kakšen pomen ima? (Albin)

Škofova blagoslovna kretnja je izraz njegove pastirske povezanosti z verniki, njegovega služenja in človeške bližine. Klicanje božjega blagoslova je bistvena sestavina krščanskih obredov, oblika pa se je v teku časov spreminjala. Romarica Silvija (5. stol.) poroča, da so verniki v Jeruzalemu po koncu molitvenega bogoslužja pristopali k škofu, ki je vsakega od njih blagoslovil. Poročilo iz Rima v 7. stol., ko se je evharistično slavje končalo s prošnjo po obhajilu in molitvijo nad ljudstvom, ki je imela blagoslovitveni značaj, ve povedati, da je papež ob izhodi iz cerkve vernike blagoslavljal z besedami ‘Benedicat vos Deus’ (Bog vas blagoslovi). Sčasoma se je to uveljavilo povsod. Obred blagoslova, kot ga poznamo danes, se je izoblikoval v 12. stoletju. Škof podeljuje blagoslov s trikratnim znamenjem križa: po sredini, na levo in na desno, izgovarjajoč besedilo blagoslova. Duhovnik pa to stori z enim samim križem. (sč)

kratki odgovori 04_2014

Mladike cvetnih butar

Napisal Marko na 16. aprila 2014. Objavljeno v Kratki odgovori.

Za cvetno nedeljo zdaj Cerkev v spomin na Jezusov vstop v Jeruzalem blagoslavlja v glavnem oljčne veje. Ko je bila naša domovina pretežno kmečka dežela, so za cvetno nedeljo od vsake hiše nesli k blagoslovu butaro, spleteno iz mladega zelenja. Mladike katerih dreves (grmovja) so uporabljali? (Robert)

Ponekod se je to lepo izročilo ohranilo do danes. Povedati je treba, da ima vsaka slovenska pokrajina za cvetne butare svoja imena (presnec v Prekmurju, vejnik na Štajerskem, snop na Koroškem, močerad na Notranjskem). Na Gorenjskem je cvetna butara beganica. V njo so povijali mladike kolikor mogoče različnih dreves, »da je blagoslovljeno vse drevje in grmovje. Pisatelj F. S. Finžgar se spominja, da je moralo biti v njej sedmero lesov, kar da je pomenilo sedem zakramentov. Lesovi so bili: vrba, leska, cvetoč dren, čmež, hudales, bršljan, brinje; za okras so dajali rdeče resje. Beganice so svoje dni opasali z vencem jabolk, na trto nabranih – za vsakega pri hiši po eno jabolko. Vzdušje cvetne nedelje v rodinski cerkvi je lepo opisal Janez Jalen v svoji povesti Ovčar Marko. (sč)

kratki odgovori 04_2014

Tudi tata ne hodi k maši, zakaj bi moral jaz

Napisal Marko na 16. aprila 2014. Objavljeno v Pismo meseca.

Dovolite mi, da se vam predstavim: sem mama treh odraščajočih sinov. Pa ne mislim pisati o sebi. Skušam biti skromna in iskrena do sebe in drugih. Pa ni pomembna moja fasada. Življenje me je izučilo, da je najbolj pomembna duša. Če je duša ‘na mestu’, potem tudi drugje ni nepremagljivih težav.

Imam en velik problem: bojim se, da sem pri najstarejšem sinu pogorela kot starš. Vse preveč napak sem naredila pri njem. Namesto, da bi se mu posvetila, sem se ukvarjala z drugimi in s seboj. Z vseh strani sem čutila pritiske in poslušala graje moje vzgoje. Na primer: ne nosi ga toliko, ker bo razvajen, premalo dobrega ima, lahko bi imel več. Ko denarja še ni poznal, so mu ga stari starši dajali. Ko sem mu govorila, naj ne zmerja stare starše, so mu oni odpustili rekoč, da sem prestroga in da bo pač to prerastel in prenehal. Komaj dosežem kakšen uspeh pri sinu in stopim korak naprej, že naredim v vzgoji dva koraka nazaj. Velikokrat name vpije in me grdo zmerja, se upira in me odriva od sebe. Je pač najstnik in ima svoje notranje boje.

Toda ne oddaljuje se samo od mene, ampak tudi od Boga. Noče več k maši in k verouku. Vedno mi očita: »Tudi tata ne hodi k maši, zakaj bi moral jaz?« Pravim mu, da ga ima Bog rad in ga razume, zakaj tako čuti, in da želi, da bi mu bil bolj blizu. Rekel mi je, da samo ‘nakladam’ in da si domišljam, da mi Bog odgovarja, da sem zmešana in da je pri maši dolgčas za umret. Pa sem mu rekla: Če bi pri maši bolj zavzeto sodeloval, ne bi čutil dolgočasja. Pravi, da pri verouku samo nakladajo, da se tam ne počuti, da ne sodi zraven. Kako naj ga približam sebi in Bogu? Kaj naj storim, da bo v Bogu videl prijatelja in ne nekoga, ki mu jemlje čas za računalnik in televizijo?

Hudo mi je, ker sem tako sama v veri. Saj imam moža, vendar me jezi, ker ga moram prepričevati, da se še on uredi in gre k maši. Ali naj hodila sama, ko se pa tako varno, mirno in lepo počutim, da je on ob meni? To sem mu tudi večkrat povedala, pa sem dobila odgovor, da mu ni treba k maši, da bi bil blizu Bogu, ker se pač s tistim, kar tam župnik govori, ne strinja in ga Cerkev kot institucija odbija. Rekel pa je, da z vero samo ni nič narobe, a da on hinavcev tja v cerkev ne bo hodil poslušat. Zdaj me morda razumete, s čim se borim. Počutim se kot ovenela roža v veri do Boga, brez upanja, brez obrambe, v strahu, da jo bo prerastel plevel, in bo uničena. Povejte mi, kaj še lahko storim, da bi se nastali problemi obrnili na pot, po kateri si tako zelo želim iti.

Naj vam omenim še to, da srednji in mlajši sin še ne čutita tega odpora, in upam, da bosta ubrala drugačno pot. Tudi zato sem se odločila, da bom pri njiju ravnala drugače, bolj odločno, da jima ohranim vero v Boga našega Stvarnika.

Darja

Mnogo slovenskih mamic bi ti lahko pritrdilo: Pri nas je tudi tako! Le, da imajo morda moža, ki jih noče pospremiti v cerkev. Zdi se mi pa, da je tako obnašanje precej nedosledno. Če ima mož svojo ženo rad, ji bo naredil veselje, tudi, če sam misli drugače. Res pa je, da še danes se pri naših moških, očetih, čuti neka hladnost v izkazovanju solidarnosti do žene. Včasih je bilo to nekaj ‘normalnega’, da so zakonci držali skupaj, danes pa bi morali ob tolikem napredku psihologije, le biti malo bolj ‘moderni’. Vem, da moža, ki izkaže pozornost do svoje žene, njegovi prijatelji morda zbadajo, da “ga je žena ovila okrog prsta”. Kot, da bi bilo razumevanje med možem in ženo nekaj slabega. Morda pa je vmes precej nevoščljivosti, ki med Slovenci tako bujno uspeva.

Tvoj starejši sin je očitno v dobi pubertete, ko se upira temu, kar hočejo drugi, se osamosvojiti. To ni nič narobe, nasprotno, je znak zdravega razvoja in tudi tu so možne različne stopnje. Zmerjanje, ki ima, kot se zdi, v vaši hiši precej domovinske pravice, ni ravno najbolj primeren način ‘protestiranja’. Ko govoriš o svojih načrtih za vzgojo mlajših dveh sinov, boš morala to izkoreniniti. Sicer pa se mi ne zdi, da bi iskanje stika bilo proti ‘moderni vzgoji’. Vedno je nujno potreben ‘pogovor’. Če nekaj zahtevaš (mašo, verouk), se moraš o tem mirno pogovoriti s svojimi sinovi. Moraš jim povedati, da je tak odnos, ki ga imajo do vere pod vplivom okolja, tudi očeta, zgrešen. Izrazi, da si ‘neumna’, da je nekaj “dolgočasno za umret”, “da samo nakladajo”, niso zrastli na ‘njegovi njivi’. Tako govorjenje ni ‘kritično’, pač pa ponavljanje fraz, ki jih je slišal in osvojil. Mar se v cerkvi, pri verouku učijo kaj slabega? Tega ne bo mogel trditi. To, da ne preklinjaš, ne govoriš prostaško, se ne jeziš, je znamenje, da si kulturen. To pa si vsak normalen človek želi. Venddar to ne pride samo od sebe, kot mislijo tvoji stari starši, tudi ne odide kar tako.

Verjamem, da se čutiš v takem okolju osamljena. Zato bi bilo prav, če si najdeš kakšno vrstnico, prijateljico, s katero se boš lahko pogovorila tudi o vzgojnih in verskih vprašanjih. Take osebe gotovo obstajajo tudi v tvojem okolju, morda celo med tvojim sorodstvom. Še nekaj pa je zelo potrebno: da vzameš v roke dobre knjige (in revije), ki ti bodo poglobile vero in tudi razširile tvoje versko obzorje in ti pomagale pri vzgoji sinov. Danes je, hvala Bogu, izbira zelo pestra, za vse okuse. Ko sem bil mlad župnik ni bilo tako. Sodobnih verskih knjig enostavno ni bilo, tudi revij, časopisov ne. Ravno ta zavest, koliko dobre revije in časopisi, knjige, pomagajo vernikom pri njihovi verski in moralni rasti, je botrovalo nastanku Ognjišča, Žepne knjižnice in drugih knjig. Takrat so bile naše naklade (Žepne knjižnice) po 20–30.000 izvodov. Ognjišče, ki je najbolj razširjeni verski tisk pri nas, ima zdaj naklado 45.000. V njem so tudi strani za ‘računalnikarje’. Navduši svoje sinove tudi za branje. Mnoge naše knjige so zelo ‘napete’, primerne tudi za pubertetnike.

Pišite na:
Ognjišče, Rubrika Pisma,
Trg Brolo 11, 6000 Koper
ali po e-pošti:
pisma@ognjisce.si

Glede ‘strogosti’ vzgoje, ki jo nameravaš uvesti na mlajše fante, bi bil nekoliko v skrbeh. Res je, da morajo v tvojem domu veljati neka načela, zlasti glede govorjenja (in ‘zmerjanja’, ki mora izginiti), bi pa bil bolj za načelo: »Več čebel se ujame s kapljico medu, kot s sodom kisa.« Predvsem pa morajo vedeti vsi, tudi mož, da jih imaš rada.

V postnem času nas navajajo naši pridigarji, da se več postimo. To je v redu, ker tudi utrjuje našo voljo. Jaz pa bi dodal to, da v postu preberemo kakšno dobro knjigo. To pa ne sme biti kakšno površno branje, ampak s premislekom. Lahko je to tudi en roman ali življenjepis, sveže duhovne misli, ki nam jih nudi papež Frančišek in jih je zadnje čase veliko na naših prodajnih policah. Naj nas zdržek od telesne hrane pripelje k obilju duhovne hrane.

oče urednik Franc Bole

Otroka bova krstila, ko bo starejši

Napisal Marko na 16. aprila 2014. Objavljeno v Pisma.

Spoštovani, rad bi vas nekaj vprašal glede krsta. Z ženo sva se namreč odločila, da bova otroka krstila, ko bo malo starejši in bo znal sam izpovedati vero in priznati svoje grehe, zaenkrat pa še ne zna govoriti. Rada bi, da bi se spominjal dneva, ko je obljubil Jezusu, da ga sprejme v svoje srce. Ker je krst zaveza z Bogom, tako kot je to storil Jezus, njegov Sin, ko se je zavestno odločil, ko je bil že odrasel. Nekje sem prebral, da so krst dojenčkov uvedli v katoliški Cerkvi, ko je začelo primanjkovati članov Cerkve, z ustrahovanjem ljudi, češ da imajo dojenčki izvirni greh itd. To se mi ne zdi logično, saj je Jezus umrl za nas in opral s svojo krvjo vse naše grehe. Slišal pa sem, da obstaja v določenih verskih skupnostih nekoliko drugačen krst, ko majhnega otroka prinesejo pred Gospoda, starša pa obljubita, da se bosta trudila in ga vzgajala po Jezusovem nauku.
Mate

Spoštovani g. Mate, hvala za nadvse aktualno vprašanje! Najprej na kratko nekaj direktnih odgovorov na direktna vprašanja. Prav je, da poudarim, da imate glede odločitve o krstu svojih otrok starši vso svobodo in pravico. Seveda pa imate tudi dolžnost, da se kot katoličani poučite o duhovni resničnosti zakramenta svetega krsta. Glede Jezusovega krsta v Jordanu in našega krsta naj samo poudarim, da ne gre za isto stvar. Samo zunanja oblika je podobna, vsebina pa je povsem drugačna. Novozavezni zakrament krsta je namreč skrivnostna ‘potopitev’ v smrt in vstajenje Jezusa Kristusa, kar pomeni zakramentalno znamenje, da je otrok (ali odrasel) osebno deležen Jezusovega odrešenja, ki je sad njegove ljubezni do vsakega človeka. Ker smo ljudje telesno-duhovna bitja, potrebujemo tudi takšna telesno-duhovna znamenja. Napačna je tudi trditev, da je Cerkev uvedla krst otrok šele mnogo kasneje, saj najdemo že v Apostolskih delih izjave, da se je dal krstiti gospodar in vsa njegova hiša. V takratnih časih pa je to prav gotovo pomenilo tudi otroke. Nauk o izvirnem grehu, ki ga omenjate, pa ni izum Cerkve, saj o njegovi resničnosti beremo v Svetem pismu že od tretjega poglavja Prve Mojzesove knjige. Glede vloge staršev in obljube, da bodo otroka vzgajali v krščanski veri in ga uvajali v aktivno življenje cerkvene skupnosti, pa velja tudi pri našem krstu, da je to starševska pravica in dolžnost, ki jo mora upoštevati tudi vsaka družba. Dovolite, g. Mate, da skupaj z vami na kratko obnovim duhovno resničnost svetega krsta.

Duhovni prehod preko Rdečega morja in puščave

To sta dve starozavezni podobi, ki razodevata tudi skrivnost tega zakramenta. Zakrament krsta postavlja povsem nov temelj človekovega življenja. In zakaj sploh potrebujemo novi temelj? Ali ni že povsem dovolj naravno življenje samo, ki smo ga prejeli po starših? V krščanskem razodetju je jasno prikazano stanje človeka, ki se ob spočetju znajde v izvirnem grehu (v svetu greha) in ne v rajskem stanju, kot si je zamislil Bog. Vsa stara zaveza predstavlja eno samo potrebo po ‘izhodu’ iz suženjstva v svobodo obljubljene dežele. Vse to skupaj se imenuje pasha, Božji mimohod, ki rešuje pred ‘angelom smrti’. Vsa zgodovina človeštva z vsem zlom in trpljenjem pričuje, da je ujetost v izvirni greh tolikšna, da je človek sam ne more premagati. S tem je usojen na večno ločenost od Boga, kar pomeni večno pogubljenje. To pa je prava katastrofa za človeka, ki je ustvarjen, da bi bil vedno z Bogom. Iz tega stanja duhovne smrti more rešiti le Bog. In prav to je storil, ko je iz ljubezni do padlega človeka večni Božji Sin postal človek, se povsem približal človeku, zanj umrl in bil po Očetu kot človek obujen iz telesne smrti v večno življenje. To je resnična pasha, resnična velikonočna skrivnost ljubezni. S tem je postavljen novi temelj človekovega ponovnega duhovnega rojstva v Bogu. V obhajanju krsta pa se ta velikonočna skrivnost zgodi za vsakega posameznega vernika, kar pomeni novo stanje za njegov vsestranski razvoj.

Pustiti otroka ali bližnjega v duhovnem ‘blatu’ ali ne: to je tu vprašanje

Starši, ki omogočijo krst svojemu otroku, mu torej odprejo nove, neslutene perspektive telesnega, duševnega in duhovnega razvoja, ki bi se sicer dogajal pod direktnim vplivom zla; tako izvirnega kot osebnega pri odraslem. V prispodobi povedano, mu omogočijo rešitev iz duhovne ‘nesnage’ (pomislimo na telesno nehigieno, kaj vse povzroča; kaj šele duhovna), ki je izvor nenehnih duhovnih okužb in bolezni. Kako naj starši, ki se zavedajo te duhovne razsežnosti, pustijo svojega otroka brez krsta, češ da se bo sam odločil, ko bo odrasel? Na telesni ravni nam je takoj jasno, da starši tega ne smejo storiti; ne pa na področju duha.

Smrt in novo rojstvo

Osnovni element obreda krsta je oblivanje z vodo ali, še bolje, potapljanje v vodo. Oblivanje ima bolj pomen očiščenja, osvežitve in poživitve, potapljanje pa bolj jasno pomeni, da nas krst zakramentalno vključi v Kristusovo smrt in v njegovo vstajenje. Saj krst pomeni najprej smrt starega človeka (odpuščeni so vsi grehi: izvirni in osebni pri odraslem krščencu). S svojo smrtjo na križu je Kristus vzel nase vse naše grehe in jih izničil. Ko se krščeni z njim ‘potopi’ v njegovo smrt (ki je zadnja posledica greha), postane deležen tega odvzetja grehov in večnih kazni, zato pride iz krstne vode kot duhovno na novo rojen, nov človek, prerojen iz vode in Svetega Duha. Človek je pred krstom duhovno mrtev, med krstom postane udeležen pri Kristusovi odrešilni smrti in vstajenju, kar pomeni, da na nov način zaživi v neločljivi povezanosti s Kristusom, ki je Življenje.

Svoboda za dobro

V središču krstnega dogajanja je torej Jezusova smrt in vstajenje, v katerega je krščenec skrivnostno, a resnično vključen. Novi človek, ki izide iz krsta, je osvobojen za novo življenje, ki se je v njem začelo. Nikakor ni vanj prisiljen, ampak se lahko s svojo svobodo spet odloča za življenje ‘po mesu’, ki pomeni ‘ne’ Kristusovemu delu v njem. A hkrati je tudi sposoben odločati se za dobro, za ljubezen, za trajen odnos s Kristusom. Tako postane krst vse življenje trajajoč prehod od starega k novemu človeku in ni zgolj neki enkraten dogodek, ki bi se z obredom pri krstnem kamnu končal. Ne znam si predstavljati ne staršev, ne sorodnikov ali prijateljev, ki vsem, ki jih imajo radi, ne bi hoteli omogočiti te svobode.

Novo rojstvo iz vere je vključitev v Kristusovo skrivnostno telo

Čeprav je krst v jedru Božje dejanje, se vanj vključuje tudi človek. Predvsem z vero. Nova upodobljenost po Kristusu nas na nov način tudi poveže z Njim in nas celo včleni Vanj. To pa dobesedno pomeni novi odnos z Jezusom Kristusom, v katerem smo dobesedno deležni najmočnejše ‘energije’ na tem svetu, to je tiste moči, ki je Jezusa Kristusa obudila iz smrti v življenje. S tem nam krst odpre tudi dostop do Cerkve, ki je občestvo vseh, ki so življenjsko povezani s Kristusom; podobno kot so udje telesa povezani z glavo. Ta skupnost, ki jo pri krstnem obredu zastopajo krstitelj, starši, botri in drugi člani župnijskega občestva, je zato tudi soodgovorna za novokrščenca, za njegovo postopno zorenje in postopno vedno bolj zavezujoče vstopanje in delovanje v občestvu Cerkve. Verni starši zato poskrbijo, da tudi njihovi otroci postanejo udje istega Kristusovega telesa kot so sami, saj so sicer v bistveni stvari ločeni med seboj.

Potrebnost krsta nam razodeva, da je sprva samoljubje v človeku zakoreninjeno v samem središču njegovega bitja in da od tam obvladuje vse. Da bi ga izkoreninili, mu moramo zoperstaviti prav tako konkretno in resnično ljubezen, ki je sposobna še bolj globinsko prežeti človeka in iz njegovega osebnostnega jedra obvladovati vse njegove deje; saj je edina sila, ki preživi smrt in grob. In v krstu smo ‘prepojeni’ s takšno ljubeznijo Boga samega. Sveti Duh, Ljubezen med Očetom in Sinom, je izvir Luči in nesmrtna reka žive Vode, v katero smo s krstom potopljeni in z njo prepojeni, da zažarimo kot žarek Sonca. Zares si ne znam predstavljati staršev, ki bi za to vedeli, in vsega tega duhovnega bogastva ne omogočili svojim otrokom čim prej. V tem duhu razumem, da so včasih starši poskrbeli za krst otrok celo isti dan, kot so bili rojeni; npr. blaženi Anton Martin Slomšek.

Kljub povedanemu, dragi g. Mate, ostajata z ženo kot starša edina, ki se morata svobodno odločiti za krst svojega otroka ali pa ga preložiti na kasneje. Sicer pa obstajajo v življenju mnoge pomembne stvari, ki jih otrok ni mogel izbrati sam. Niti to ga niste mogli vprašati, ali sploh želi biti spočet, ali želi biti Slovenec in kot materni jezik govoriti slovensko … pa tudi v šolo bo moral, četudi morda kdaj ne bo hotel, ker bosta vidva presodila, da je to zanj boljše.

TURNŠEK, Marjan. (Pisma). Ognjišče, 2014, leto 50, št. 4, str. 74-76.

Pišite na:
Ognjišče, Rubrika Pisma,
Trg Brolo 11, 6000 Koper
ali po e-pošti:
pisma@ognjisce.si

Nogomet je šola odgovornosti, solidarnosti in medsebojne pomoči

Napisal Marko na 16. aprila 2014. Objavljeno v Zanimivosti.

170 duhovnikov iz 13. držav (Avstrije, Bosne in Hercegovine, Črne Gore, Hrvaške, Madžarske, Portugalske, Poljske, Romunije, Slovaške, Slovenije, Kazahstana, Ukrajine in Belorusije) se je med 24. in 28. februarjem 2014 zbralo v beloruskem mestu Lida na 8. evropskem prvenstvu duhovnikov v malem nogometu. Lani je tako prvenstvo gostila Slovenija.

Nadškof Minska Tadeush Kondrusevich je udeležencem dejal: »Nogomet navdušuje srca ljudi po vsem svetu. Je kolektivna igra, kjer vsak igralec razvija čut za odgovornost, solidarnost in medsebojno pomoč, goji obrambo, se uči pozabljati napad, veselja ob zmagah in se uči poraza. Nogomet ni samo šola dobre fizične pripravljenosti, ampak tudi moralne.« Kot zanimivost, naj povemo, da je nadškof igral v domači izbrani vrsti v napadu z številko 11. Na prvenstvu je kot vratar sodeloval še en madžarski škof.

Prvenstvo je potekalo v več krogih. V četrtek zvečer je bila po vseh odigranih tekmah in finalu med ekipama Hrvaške in Poljske sklepna slovesnost, na kateri so podelili pokale in nadškof Kondrusevich se je ekipam v njihovem jeziku zahvalil za udeležbo. Moštvo slovenskih duhovnikov je bilo deležno pohvale za lansko organizacijo prvenstva.

Božo Rustja

Tema v našem življenju

Napisal Marko na 16. aprila 2014. Objavljeno v Povejmo z zgodbo.

ZGODBA

PRIDI IN POGLEJ SONČNO SVETLOBO

Zgodba govori o podzemni jami. Vse svoje dolgo življenje je bila v popolni temi. Nekega dne je zaslišala glas, ki ji je klical: »Pridi, pridi na svetlo, pridi pogledat, kako sije sonce.«
Najprej je ponudbo zavrnila, kajti bila je prepričana, da ne obstaja nič drugega, kakor le tema. Po številnih klicih se je odzvala in bila presenečena, ko je vsepovsod videla svetlobo.
Ozrla se je proti soncu in mu dejala: »Pridi k meni in pokazala ti bom temo.« Sonce jo je vprašalo: »Kaj je to tema?«
Jama je odgovorila: »Pridi k meni in boš videlo!«
Sonce je povabilo sprejelo. Ko je vstopilo v jamo, je reklo: »Pokaži mi sedaj to temo!« Toda teme ni bilo nikjer.

MISEL

Tema ne pomeni samo pomanjkanja ali popolne odsotnosti svetlobe. Tema pomeni tudi to, ko nas doleti kaj neprijetnega, žalostnega, težkega, ko nas v življenju kaj potlači.

Greh pahne dušo v temo. Ko se grehi množijo, ko en greh rodi drugega, padamo v vedno globljo temo, v temno noč, brez zvezd.

Vendar ne obupajmo, če naša življenjska pot zaide v temo. Sonce Božje usmiljene ljubezni je močnejše od teme.

MOLITEV

Gospod Bog, nakloni nam milost,
da se bomo varovali del teme,
prižgi v naših srcih svetlo luč,
da bodo naši koraki varni
in se ne bomo nikoli izgubili.
Svetloba tvoje luči
naj razsvetli našega duha,
da spoznamo pot zveličanja in hodimo po njej.
Gospod, ti si luč, ki je nobena tema ne more premagati,
naj nikoli ne ugasne v naših srcih.
Če pademo kdaj v brezno teme,
ohrani v nas zavest,
da se bomo vedno zavedali,
da nad nami sije tvoja dobrotna luč.
Naj jo občutimo in prepoznamo
v tvoji očetovski ljubezni in skrbi za nas.
Razsvetljuj nas s svojo resnico,
da bomo zmagali v boju
z očetom laži in knezom teme.

ISKRA

Sprejeti temo, dopustiti, da bolečina zares boli, ni vedno lahko. Pogum, velika srčnost je najpomembnejša vrlina na poti duhovnega življenja.
Tudi če bi hodil po globeli smrtne sence,
se ne bojim hudega, ker si ti z menoj. (Ps 23,4)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 4 (2014), 32-33.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 122-224.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Kakor sonce, ki predre oblake

Napisal Marko na 15. aprila 2014. Objavljeno v Recept za srečo.

TV in drugi mediji nam v številnih reklamnih sporočilih dopovedujejo, da je optimizem (danes je bolj moderno govoriti o pozitivni energiji) nekaj, kar si človek lahko pridobi kar tako mimogrede … kot recimo, napolni baterijo mobilnika. Meni pa se zdi, da živim v nekem strašno resnem, da ne rečem, med seboj skreganem svetu, kjer smo v odnosih do drugih zelo nepotrpežljivi, celo nestrpni, vse to pa prikrivamo s prisiljenimi in ponarejenimi nasmehi. Da bi se človek danes od srca nasmejal? … K temu ga je treba spodbujati, slišati mora, da se smejejo drugi, tako kot v številnih humorističnih šovih, kjer so dodani posnetki smeha. Ljudje se večkrat skrivamo pod bleščečo masko, da drugi ne bi opazili, da smo žalostni: na zunaj veseli, navznoter pa potrti. Še nekaj opažam pri mojih prijateljih: večkrat s smejejo kar tako, brez razloga, kot se smejejo bedaki … Sprašujem se, ali morda v teh ‘modernih’ časih ne znamo več sprejeti naših omejenosti, morda se ne znamo več čuditi čisto navadnim, preprostim stvarem? To je tudi vprašanje za vas. Danijel ’95

Optimizem dela čudeže

Optimizem nam pomaga, da se znamo hrabro spoprijeti z vsem, kar nam prinaša vsakdanje življenje. Je koristno sporočilo sodelovanja, naklonjenosti, zaupanja v prihodnost. Je kot sončni žarek, ki nenadoma predre oblačno nebo in ti pokaže stvari v čisto drugačni luči. Naj ti pomagajo k temu blagri optimista:

Blagor tistemu, ki ni posebno lep in lahko reče: Vsakokrat ko se pogledam v ogledalo, se prepričam, da ima Bog velik smisel za humor.

Blagor tistemu, ki ima nekaj kilogramov preveč, a smeje pravi: Ne, ne, nisem pretežak, le kakšnih petnajst centimetrov sem premajhen!

Blagor tistemu, ki vedno izžareva vedrino in ni nikoli namrščen: svojemu bližnjemu neprestano prinaša mavrico.

Blagor tistemu, ki se obrača proti soncu: sence vedno ostajajo za njim.

Blagor tistemu, ki takrat, ko nima ničesar, kar bi lahko dal, podari nasmeh: drugi sprejmejo z zadovoljstvom ta njegov zastonjski dar.

Blagor tistemu, ki ima vedno pri sebi tri zdravila: veselega duha, spočitost in zmernost pri hrani: vedno bo zdrav …

Blagor tistemu, ki se brž, ko nekaj pove, temu že smeje: nikoli ne bo postal vseveden domišljavec.

Blagor tistemu ki jemlje težave resno, toda ne tragično; uspel se bo spoprijeti z njimi in jih uspešno premagati.

Blagor tistemu, ki je razumel, da lahko bližnjemu največ pomaga s tem, da ga razvedri.

Blagor tistemu, ki predrzneža in nasilneža zavrne na pravi način in ob pravem času: hitro ga bo razorožil.

Blagor tistemu, ki namesto da bi stalno gledal v temno noč, raje dvigne pogled v zvezdnato nebo: v njem bo vzklilo hrepenenje po neskončnem.

Blagor tistim, ki se tega držite, ker tako razsvetljujete moje dni, tudi tiste brez sonca.

PAPEŽI O OPTIMIZMU in VESELJU

Vi, mladi, ste nasmeh in upanje tega sveta; vi ga lahko naredite bolj človeškega. Imate dar, ker znate delati z navdušenjem in tako lahko odraslim dajete poguma s svojo sposobnostjo za nove pobude, z vašim prirojenim upanjem. Kamorkoli vas bo popeljala življenjska pot, morate posredovati to upanje; povsod in v vsaki situaciji … Vi ste odrešeni v veselju. To veselje vas mora prežemati in oblikovati, morate ga izžarevati na vse okrog vas, in tako širiti navdušenje, ki se ga bodo nalezli tudi drugi. S tem ne mislim samo na veselje, ki se kaže navzven in je hrupno, ampak na tisto globlje veselje, ki ostane tudi takrat, ko pridejo skrbi, žalost in bolečine. Pojdite po vaši poti kot veseli ljudje. (Janez Pavel II. maja 1988)

Lepo je biti kristjani. Ker nas na tej poti podpira in pomaga velika Ljubezen in Razodetje, to ni breme, ampak so to krila. To izkustvo nam daje širino, povezuje nas v skupnost, opozarja na dejstvo, da kot kristjani nismo nikoli sami: če se vse to zgodi, potem res živimo življenje, ki ga je vredno živeti. Veselja, da smo kristjani, ne smemo zadržati samo zase. Treba ga je posredovati tudi drugim. (Benedikt XVI.)

Veselje! To je prva beseda, ki bi vam jo rad povedal. Nikdar ne bodite žalostni možje in žene. Kristjan nikoli ne sme biti! Ne dopustite, da vas premaga malodušnost! Naše veselje ne izvira iz posesti mnogih reči, rojeva se iz srečanja z Osebo, z Jezusom, ki je med nami. Poraja se iz gotovosti, da nikoli nismo sami, tudi v težkih trenutkih, ko se na življenjski poti srečamo s težavami in ovirami, ki se zdijo nepremagljive in jih je toliko! V takšnem trenutku pride sovražnik, pride hudič, tolikokrat pod krinko angela, in nam zahrbtno prišepetava. Ne poslušajte ga! Hodimo za Jezusom! (papež Frančišek, homilija na cvetno nedeljo, 24. marca 2013)

Znanstveno je dokazano: smeh je pol zdravja

Zdravljenje z nasmehom danes ni več novost: ameriški zdravnik Patch Adams je začel uporabljati moč nasmeha za zdravljenje bolezni srca in ožilja … O tem, da smeh krepi dobro počutje in izboljšuje zdravljenje, je pisala tudi dr. Mihaela Jurdana v naši rubriki Narava in zdravje (1/2006). Zapisala je, da vedrina sproži najprej obrazne mišice, pa tudi »mišice rok in nog, trenira srce, ker pospeši srčni utrip ter sprosti zavrta čustva (jezo). Nekateri raziskovalci trdijo, da se v krvi vedrejših ljudi razmnožujejo obrambne snovi, prisotnih je več celic T in naravnih celic ubijalk – ene in druge pomagajo premagovati bolezen; da spodbuja v možganih sproščanje endorfinov – “spojin dobrega počutja”. Poleg tega so jim v krvi izmerili tudi manj stresnega hormona kortizola. (…) Smeh pospeši od 3 do 4 krat močnejše izločanje plinov iz pljuč, s čimer se hitreje čistijo dihalne poti in pljuča. Tako prečisti dihalne poti mikroorganizmov in bakterij in s tem zmanjša nevarnost okužb. …

Bodite veseli

Italijanski pregovor pravi: Veselje je univerzalno zdravilo za vse bolezni. Veseli obraz je zunanji izraz dobrega razpoloženja in zadovoljstva. Drugi to takoj opazijo in se lahko tega tudi nalezejo … Je spodbuda za delo in navdih za ustvarjalnost, ker pomaga premagati napor in ohranja začetno navdušenje.

Bodite veseli, da boste ovrgli predsodek, da služenje Bogu zmanjša veselje, da sta resnoba in otožnost znak nekoga, ki živi duhovno in se žrtvuje za druge.

Bodite veseli, da boste sprožili dobro razpoloženje tudi pri drugih. Veselje je sad optimizma, čiste vesti in močne volje.

Če vaše srce ni radostno, prosite Boga za dragoceni dar veselja, ki zdravi telo dušo.

Bodite veseli kot nedolžni otroci, kot pojoče ptice spomladi, kot pesem velikonočnih zvonov; kajti kdor veruje v vstalega Kristusa, nima razloga, da bi bil žalosten, ampak mora biti apostol veselja.

NASMEJTE SE

Z leti se ljudje zresnijo in se smejejo manj. Povprečen odrasel Evropejec se nasmeje do 15-krat na dan, otrok pa tudi do 400-krat. V skupini se nasmejemo 30-krat pogosteje, kot če smo sami. Pred petdesetimi leti so se ljudje brez zavor smejali po 18 minut na dan, dandanes tudi veseljaki ne dosežejo več kot 6 minut smeha na dan.

BISTVENO … Z NEKOLIKO HUMORJA

Aleksander Veliki je šel na obisk k filozofu Diogenesu. Našel ga je ležečega na soncu. Ko je ta opazil, da nekdo prihaja k njemu, se je nekoliko dvignil s tal in pogledal Aleksandra: ta ga je prijazno pozdravil in ga vprašal, če kaj potrebuje. »Umaknite se mi s sonca,« je odvrnil filozof.

Nekateri spremenijo sonce v rumeno piko, drugi pa spremenijo rumeno piko v sonce (Pablo Picasso)

Sonce, ki vzhaja, ima več občudovalcev kot sonce, ki zahaja. (pregovor)

Veselje je kot sonce: moč, ki naredi, da zraste žito ljudem (Charles Singer)

Pesimist vidi samo temno stran oblakov in se namršči; filozof vidi obe strani in skomigne z rameni; optimist jih niti ne vidi … on hodi pod njimi (Leonard Levinson)

Novost, ki jo Bog prinaša v naše življenje, je tisto, kar nas res uresniči, kar nam prinaša pravo veselje, pravo vedrino, ker nas Bog ljubi in hoče samo naše dobro. (papež Frančišek)

Svetost ni nekaj manj človeškega, ampak je nekaj še bolj človeškega. To pa vključuje tudi večjo sposobnost za trpljenje, razumevanje in simpatijo, prav tako pa tudi za humor, za veselje, za cenitev dobrega in lepega v življenju (Thomas Merton).

Najboljši pripomoček, da dobro začneš dan, je tale: ko se zbudiš, pomisli, ali ne bi mogel ta dan enemu človeku pripraviti veselje (Friedrich Nietzsche)

Kaj je sreča? Druge osrečevati. Kaj je veselje? Druge razveseljevati (Wilhelm Keppler).

Lepa duša, vedra duša, ki izžareva veselje in srečo – to bi morala biti duša vsakega kristjana. To bi morala biti vsak dan moja duša. (Franc Sodja)

Najboljši način, da Bogu in ljudem pokažete svojo hvaležnost, je, da vse sprejmete z veseljem. Veselo srce je normalno stanje srca, ki gori v ljubezni. (bl. mati Terezija)

Srečno življenje vendar ni drugega kot veselje do resnice; veselje ob tej pa je veselje nad teboj, ki si resnica, moj Bog. (sv. Avguštin)

Kaj je veselje? / Življenja željnost. / Veselje do življenja. / Kaj nam priznanje! / Za korak sem bliže življenju, / v katerega moram vtisniti / svoje znamenje. (Srečko Kosovel)

Kdor je iskreno veren, s svojo vero vpliva na javnost. Tako kot izžarevamo svoje veselje, navdušenje, optimizem… tako izžarevamo tudi svojo vero. (Metka Klevišar)

Najlepše veselje doživi človek vselej takrat, kadar to najmanj pričakuje. (Antoine de Saint-Exupery)

MOČVIRJE ŽALOSTI

“Artaks,” je rekel Atrej, kaj je s tabo?”

“Ne vem, gospodar,” je odgovorila žival, “mislim, da bi se morala obrniti. Saj je vse to brez koristi. Ženeva se za nečim, o čemer se je tebi samo sanjalo. Našla pa ne bova nič. Mogoče je tudi že tako in tako prepozno. (…) Obrniva se, gospodar.«

»Tako nisi še nikoli govoril, Artaks,« je začudeno menil Atrej, »kaj ti je? Si bolan?«

»Mogoče,« je odvrnil Artaks. »Z vsakim korakom, ki ga narediva, narašča žalost v mojem srcu. Nobenega upanja nimam več, gospodar. In čutim se tako težkega, tako težkega. (…) Mene je konec. Zdaj veva, zakaj imajo Močvirja žalosti tako me. Od žalosti sem postal tako težek, da se moram potopiti. Temu ne ubežim.« (Michael Ende, Neskončna zgodba, Mk, Ljubljana 2003, str. 62-63)

SODBA OB KONCU ČASOV

Neki človek je umrl in prišel pred božjo sodbo. Bil je zaskrbljen, saj je ob pregledu svojega življenja ugotovil, da je naredil bolj malo dobrega. Pred njim je bila dolga vrsta, zato je stopil naprej, da bi videl in slišal, kako poteka sodba.

Kristus Sodnik je pogledal v veliko knjigo in rekel prvemu: “Lačen sem bil in si mi dal jesti. Vstopi v božje kraljestvo!” Drugemu: »Žejen sem bil in si mi dal piti …« In tretjemu: »Bil sem v ječi in si me obiskal …«. In tako naprej. Vsa ta vprašanja je ta človek postavljal tudi sebi in ugotovil je, da ga je upravičeno strah. Nikomur ni dal ne jesti ne piti, ni obiskoval zapornikov, ne bolnikov… Ko je prišel na vrsto, je tresoč stopil pred Kristusa, ki je pregledoval spisek njegovih del. Kristus ga pogleda in mu pravi: “Ni veliko zapisanega. No, nekaj dobrega si pa vendar naredil. Ko sem bil žalosten in slabe volje, si mi pripovedoval šale. Moral sem se nasmejati in spet sem postal boljše volje: vstopi v moje kraljestvo!”

VESELA BESEDILA

Poliana je naslov znane in zelo brane mladinske povesti, ki jo je pred dobrimi sto leti napisala Eleanor Porter in je izšla tudi v slovenščini. To je zgodba o deklici Poliani,enajstletni siroti, za katero je skrbela teta. Kljub vsem življenjskim težavam je dekletce znalo na življenje gledati vedro: v vsakem dogodku je znalo najti tudi nekaj dobrega in biti za vse hvaležna. Tega optimizma se je navzela pri svojem očetu (pastorju), ki se ga je spominjala takole:

» … Vedno je rekel, da ne bi ostal duhovnik niti minuto dlje, če ne bi bilo veselih besedil … Tako jih je imenoval oče … Seveda jih Sveto pismo ne imenuje tako. To so vsa tista besedila, ki se začenjajo z ‘Veselite se v Gospodu’, ‘Radujte se’, ‘Vriskajte’ … in podobno. … Nekoč, ko se je oče počutil še posebej slabo, jih je preštel. Osemsto jih je. Osemsto besedil, ki govorijo o tem, da se veseli in bodi hvaležen, zato jih je oče poimenoval vesela besedila. … Če si je Bog vzel čas in nam osemstokrat povedal, naj bomo veseli in hvaležni, potem je že moral želeti, da bi bili taki – vsaj malo …

(Eleanor H. Porter, Poliana, Neverjetna zgodba o moči optimizma, Bird Publisher, Mengeš 2011, 159.)

ENERGIJA PREŠERNEGA SMEHA

V Strahovem pošasti pridobivajo energijo za svoje mesto iz krikov prestrašenih otrok. Prepričani so, da so otroci strupeni, in ko v njihovo mesto zaide človeška deklica, zavlada preplah. Najbolj izurjena strahca Miha Wazowski in kosmatinec Sulley jo morata vrniti domov, toda pri tem se zgodi veliko nepričakovanih zapletov in zabavnih prigod. Njuno življenje se obrne na glavo, odkrijeta pa nekaj zelo pomembnega: veliko več energije lahko dobijo iz prešernega smeha otrok, kot pa iz njihovih krikov strahu. (film Pošasti iz omare)

PODARI NAM SMEHLJAJ

Gospod, daj nam sposobnost, da se nasmehnemo življenju in temu, kar nam prinaša. Daj, da tvoja dobrohotnost vedno spremlja ljudi, tvoja prizanesljivost tistega, ki pade. Daj nam razumeti, da veselje, ki si nam ga obljubil ni narejeno ali prisiljeno, ampak veselje v polnosti, da se od srca nasmejimo in tudi zaplešemo.

Po cestah sveta bi moral smeh kristjanov teči kakor mleko in med, da bi odplavil vso mračnost in zamorjenost in z oljem premazal zarjavela srca, da bi odpihal vsako otožnost. Daj nam sposobnost, da se nasmehnemo življenju in temu, kar nam prinaša. Daj nam sposobnost, da se smejemo tudi tebi.

G. K. Chesterton

Naloge

Ponavljaj večkrat preprosto molitvico: Gospod, daj mi srce, polno radosti in veselja …

Tudi Jezus je imel smisel za humor. Poglejmo nekaj primerov iz Svetega pisma: čudežni ribolov in zajtrk na obali (Jn 21,1–14), nasiti množico s petimi hlebi in dvema ribama (Mt 14,13–21); farizeje zbega tako, da piše po tleh (Jn 8,1-9); prva katehistinja je Samarijanka (Jn 4,1–42); tistim, ki ga kritizirajo, odgovori s spreobrnitvijo Zaheja (Lk 19,1–10); Petrovo izdajstvo poveže s petelinovim petjem (Mt 26,69–75) … Preberi si kakšnega od navedenih odlomkov.

PESIMIST IN OPTIMIST

Prodajalec čevljev je obupan poklical iz Afrike v svoje podjetje in dejal: »Vrnil se bom domov! V tem delu Afrike nihče ne nosi čevljev!« Namesto njega so poslali drugega prodajalca, ki pa je dan za dnem naročal čevlje: »Hitro pošljite čim več čevljev, ker jih tu vsi potrebujejo.«

Poglej v Sveto pismo

Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se (Flp 4,4)

Sad Duha pa je: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba,krotkost, samoobvladanje.

Ne opijanjajte se z vinom, v čemer je razbrzdanost, temveč naj vas napolnjuje Duh: nagovarjajte se s psalmi, hvalnicami in z duhovnimi pesmimi, ko v svojem srcu prepevate in slavite Gospoda. V imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa se nenehoma zahvaljujte Bogu Očetu za vse (Ef 5,18-20).

Bratje, veselite se, izpopolnjujte se, spodbujajte se, bodite istih misli, živite v miru, pa bo Bog ljubezni in miru z vami (2 Kor 13,11)

Zmeraj se veselite. Neprenehoma molíte. V vsem se zahvaljujte (…) (1 Tes 5,16-18)

Kristusov mir naj kraljuje v vaših srcih, saj ste bili tudi poklicani vanj v enem telesu, in bodite hvaležni (Kol 3,15)

pripravlja Marko Čuk

Koristna pridobitev ob 200-letnici

Napisal Marko na 14. aprila 2014. Objavljeno v Zanimivosti.

Malteški red v Sloveniji in Malteška pomoč Slovenija že vrsto let sodelujeta z narodnim svetiščem na Brezjah, posebej ob tradicionalnem junijskem vseslovenskem romanju bolnikov in invalidov, ki ga organizira naša revija. 25. februarja pa so na Brezjah blagoslovili Sobo sv. Janeza Krstnika, namenjeno za laično prvo pomoč, ter avtomatskega defibrilatorja, ki ga je ob tej priložnosti donirala tovarna zdravil Krka. Vsem sponzorjem, predstavnikom brezjanskega svetišča, članom Malteškega reda ter Malteške pomoči v Sloveniji je predsednik Malteškega reda povedal: »Brez velikih besed smo vsi skupaj stopili na pot proti cilju, ki ga predstavlja laična prva pomoč na tako pomembnem kraju.«

Ob praznovanju 200-letnice Marijine podobe je ta soba koristna pridobitev za narodno Marijino svetišče, saj bo v njej številnim domačim in tujim romarjem zagotovljena laična zdravstvena pomoč, še posebej, ko se zbere večtisočglava množica.

Božo Rustja

Po poti križa v vstajenje

Napisal Marko na 7. aprila 2014. Objavljeno v Romanje.

Sveta dežela (spomin na romanje)

BAZILIKA BOŽJEGA GROBA
Iz našega betlehemskega zavetja v Casi novi se odpravljamo že zgodaj zjutraj, da bi lahko med prvimi obiskali baziliko Božjega groba, prvo cerkev sveta, ki stoji na kraju, kjer je Jezus opravil svojo krvavo daritev na križu. Skalna pečina nad mestom, kjer so izvrševali smrtne obsodbe, je bila v Jezusovem času zunaj mestnega obzidja, s širitvijo pa je postala del mesta, zato Kalvarije in Božjega groba iz Jezusovega časa ni mogoče več videti. Te svete kraje danes varuje ena sama velika zgradba, kljub očitnim znamenjem časa in razpokam, ki so jih povzročili požari in potresi. Na dvorišču pred baziliko najprej prisluhnemo precej razgibani zgodovini tega kraja, ki so mu kristjani v Jeruzalemu že od začetka izkazovali veliko spoštovanje. Ko je Konstantin leta 313 (Milanski edikt) dal krščanstvu svobodo, je prišla v Sveto deželo njegova mati, sv. Helena, in na njeno pobudo je nad Jezusovim grobom zrasla veličastna bazilika (Martyrium), rotunda nad kapelico Božjega groba pa se je imenovala Anastasis (Vstajenje). Perzijci so (614) uničili vse Konstantinove stavbe, in ko so leta 1099 sveto mesto osvobodili križarji, so baziliko pozidali in sedanja ohranja njene osnovne obrise. Ko so tu zagospodarili Turki (1187), so svetišče podržavili, leta 1335 pa so postali varuhi svetih krajev frančiškani, ki so baziliko dvakrat obnavljali, nazadnje so jo po požaru 1808 obnavljali pravoslavni Grki, toda notranja kapelica nad božjim grobom kaže precej klavrno podobo, zvezana je s kovinskimi vezmi in vedno bolj propada. Danes si ta najsvetejši kraj po uredbi iz leta 1852 (status quo – ki določa uporabo prostorov in urnike bogoslužnih opravil) delijo tri krščanske Cerkve (katoliška, grška pravoslavna in armenska) in tri manjše krščanske skupnosti (Kopti, sirski in etiopski kristjani). Kraj je vsem kristjanom tako svet, da vsak varuje svoj kotiček ali svojo kapelo, nihče pa ne more preseči zamer iz preteklosti … .[Pred dobrimi tremi leti (2015) pa se je vendarle zgodilo: katoliška, grško-pravoslavna in armenska Cerkev so se dogovorile za obnovo kapele (edikule) – devet mesecev je trajalo restavriranje in lansko leto (2017) pred veliko nočjo so tu obhajali ekumensko bogoslužje ob zaključku obnovitvenih del – več milijonov romarjev vsako leto lahko znova nemoteno obiskuje Jezusov grob.]

KALVARIJA
Ko stopimo v baziliko, se naprej usmerimo desno proti desetim stopnicam, ki vodijo na Kalvarijo. Stopamo na kraj, kjer so Jezusu odvzeli oblačila, mu dali vina z žolčem mešanega in ga pribili na križ. Ta sveti kraj je okrašen z mozaiki, posrebren oltar obdajajo prizori trpljenja … tu so ga križali … poleg je oltar Marije Matere bolečin, spodaj se skozi steklo vidi delček svete skale. Potrpežljivo se prepustim množici in njenemu valovanju, ki me nosi sem in tja, mimo stebrov v prostor, kjer je Jezus izdihnil na križu … Kapela na levi strani, za katero skrbijo pravoslavni Grki, sloni na častitljivi skali, ki je ob straneh oltarja vidna skozi steklene plošče. Srebrna plošča, ki je v sredini odprta, kaže odprtino, v katero je bil zasajen križ. Zelo se moram potruditi, da pridem do nje in jo počastim … Molimo te, Kristus, in te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil … Ko se na drugi strani po stopnicah spuščamo s Kalvarije, se na dnu ustavimo pri Adamovi kapeli, kjer je videti del skale z razpoko, ki je nastala v trenutku, ko je Odrešenik izročil svojo dušo Očetu. Po Jezusu, novem Adamu, prihaja na vse ljudi opravičenje, ki daje življenje … Ob izhodu je na tleh kamnita plošča, postavljena na kraju, kjer je bilo nekdaj maziljeno Jezusovo telo, preden so ga položili v grob … vzela sta (Jožef in Nikodem) Jezusovo telo in ga z dišavami vred povila s povoji … Ob skali ves čas poklekujejo romarji in Jezusu izkazujejo čast, se dotikajo skale, nekateri prinašajo dišave …

BOŽJI GROB
Postavimo se v vrsto, ki se od vhoda vije v levo okrog pravokotne kapele z majhno kupolo, ki so jo zgradili Grki in hrani ostanke v skalo vsekanega groba, kamor je Jožef iz Arimateje položil Jezusovo telo. Ko pridem na vrsto, me menih spusti najprej v preddverje (nekdaj vklesano v skalo), kjer je ob kamnu sedel angel in ženam naznanil, da je Jezus vstal. … poglejta kraj, kamor so ga položili … vstal je od mrtvih … Od tam potem skozi nizka vrata vstopim v božji grob, dva metra dolg in približno toliko širok prostor, v katerega lahko hkrati vstopijo le trije … na desni strani je kamnita klop, na kateri je ležalo telo mrtvega Jezusa Kristusa … v nekaj trenutkih, ki so mi podarjeni, razmišljam o častitljivem grobu, ki je najbolj zgovorno znamenje novega dne, ki ga je začel Kristus. Velik kamen je odvaljen, grob je odprt, v resnici je to ‘zibelka’ Vstalega, ki je s svojim vstajenjem obnovil življenje tudi meni. [V zgoraj omenjenih obnovitvenih delih je bila največja pozornost namenjena odprtju Jezusovega groba (oktobra 2016). Našli so tanko ploščo še iz časov križarjev, kar pomeni, da grobnice niso odprli že 700 let. Pod njo pa so našli še drugo še starejšo ploščo iz časa Konstantina Velikega, ki je bil prvi cesar, ki je sprejel krščanstvo.]

KRISTUSOV KRIŽ
Pater nas popelje še po drugih kapelah, najprej v najbolj skromno kapelo sirskih kristjanov, in iz nje do groba Jožefa iz Arimateje, o katerem vemo, da je bil na skrivaj Jezusov učenec in mu je odstopil svoj grob, zase pa je dal narediti novega, ki je še do danes ostal tak, kot nekoč, vsekan v skalo … Zraven je kapela, ki jo oskrbujejo Kopti in v njej imajo en del kamna, ki sega sem od božjega groba, in na njem gori svečka. Za Kalvarijo nas stopnice pripeljejo v kapelo sv. Helene, za katero skrbijo Armenci. Pod Kalvarijo je bil prostor (opuščen vodnjak), kamor so metali križe obsojencev, ki so bili križani. Ko je leta 340 prišla v Sveto deželo sv. Helena, je bila njena glavna skrb, da bi našla Kristusov križ. Iz množice križev je izbrala tistega, ob katerem so se zgodila čudežna ozdravljenja … Po stopnicah se spustimo še globlje, v kripto najdenja sv. križa, kjer na kamnitem oltarju stoji bronasti kip sv. Helene, ki drži v rokah križ, katerega je tu našla.

ZID ŽALOVANJA
Zgodaj popoldne se od Jafskih vrat mimo Davidovega stolpa (utrdbe, ki jo je zgradil Herod Veliki in kjer naj bi ga obiskali Modri) in Sionskih vrat … iz armenskega dela Jeruzalema odpravimo še v judovski del. Po stopnicah se spustimo v del mesta, ki se imenuje Cardo, srčna os mesta, ki je nastala po uporu Judov leta 130 po Kr., ko so Rimljani Jeruzalem porušili in je cesar Hadrijan novo mesto preimenoval v Aelia Capitolina. Od Sionskih do Damaščanskih vrat je tekla ta glavna ulica Jeruzalema, s stebrišči in pločnikom za pešce … s stranskimi ulicami. Napis nas spomni, da vstopamo v sveto mesto Jeruzalem. Tu smo si ogledali tudi del mozaičnega zemljevida, ki je nastal v Madabi (na jordanski strani), iz 5. stol. ko je bilo še vedno tako urejeno, kot so naredili Rimljani. Tu je tudi menora, kopija svečnika iz templja … Smo že blizu srca starega mesta, kamor se srca Judov še danes obračajo z velikim hrepenenjem in upanjem … le nekaj korakov odtod, kjer je nekoč stal tempelj sta danes muslimanski svetišči: Svetišče Skale in mošeja El Aqsa, kamor hodi ob petkih molit na tisoče muslimanov. Naš glavni cilj pa je seveda zid žalovanja, najbolj svet prostor na tej zemlji, ki je Judom še ostal, potem ko so jim dokončno porušili tempelj. Od njega je ostal samo zahodni zid, nekaj kamnov je bilo na vrhu dodanih, še vsaj toliko zidu pa je v zemlji zasutega. Žene gredo na desno stran (vmes je zid) moški pa na levo, do zidu, lahko pa tudi v notranji prostor, kjer je vidnega še več zidu.

KRIŽEV POT
Starodavna Via crucis (Križev pot) je obujanje spomina na pot, ki jo je Jezus prehodil iz Getsemanija do Kalvarije, danes pa se začenja s Pilatovo obsodbo. To pot sem si predstavljal nekoliko drugače, vendar nisem računal, da je bilo mesto večkrat porušeno, in bogve kako globoko pod nasutimi ruševinami so ostale poti, po katerih je hodil Jezus. Že kakšno uro pred začetkom križevega pota se s patrom odpravimo po poti, ki so ji opravili vojaki na veliki petek zjutraj, ko so Jezusa od Kajfa odpeljali pred Pilata. Tako si lahko v miru ogledamo določena mesta, ki jih med križevim potom ne bomo mogli obiskati. Zdaj stojimo pred trdnjavo Antonijo, kot tisto jutro Judje, ki niso stopili v sodno hišo, ker so se bali, da bodo nečisti. Pilat je zato prišel ven, da so mu ga izročili, na notranjem dvorišču ga je dal prebičati, s trnjem kronati, potem pa ga je pri drugem vhodu pripeljal pokazat. V tem delu nekdanje trdnjave je zdaj bazilika Ecce homo (Glejte, človek), za katero skrbijo sionske sestre, ki nenehno molijo za spreobrnjenje vsega človeštva. Zberemo se na dvorišču pred muslimansko šolo, kjer je stal eden od štirih stolpov trdnjave Antonije – tu se začne naše premišljevanje o Jezusovi obsodbi in poti proti Kalvariji … Sin človekov bo izdan … obsodili ga bodo na smrt … Križev pot se nadaljuje pod slavolokom Ecce homo, ulica se spušča in pri avstrijskem zavetišču zavija levo. Tu sta blizu skupaj tretja in četrta postaja, za kateri skrbi Armenski patriarhat, ki ima tu tudi svojo cerkev. Majhen relief zaznamuje kraj, kjer se za trenutek ujameta pogleda Matere in Sina. Na kraju, kjer ulica zavija desno, se ustavimo pri frančiškanski kapeli spomina na kraj, kjer so vojaki prisilili Simona, da mu je pomagal nositi križ … Skupina patrov (tudi pater Peter) vodi križev pot v različnih jezikih in posebno doživetje je, ko se na Jezusovi poti križa oglasi tudi slovenski očenaš in premišljevanje … Ulica je polna ljudi, gnetemo se med razstavljenim blagom trgovcev, vzkliki in glasnim govorjenjem nekaterih sredi množice … smo na Jezusovi poti na Kalvarijo, sredi vsakdana kot nekdaj … Kjer se je končalo jeruzalemsko obzidje (Sodna vrata), je kraj, kjer je Jezus padel drugič … Na steni grškega samostana je križ, ki spominja na srečanje med Jezusom in ženami … jokajte nad seboj in nad svojimi otroki … Zadnjih pet postaj je znotraj bazilike Božjega groba. V desni kapeli na Kalvariji, ki so jo zgradili frančiškani, obhajamo spomin na deseto in enajsto … križali so ga in si razdelili njegova oblačila … Pot križa se nazadnje vzpne na Kalvarijo, kjer se spominjamo Jezusovega nečloveškega trpljenja, ob strani stoji Mati bolečin … o, kaj žalosti prestati morala je sveta Mati … na drugi strani Kalvarije se pri majhnem oltarju, posvečenem žalostni Materi, spominjamo trinajste postaje … Jezusa snamejo s križa … Zadnje srečanje božje Matere z mrtvim Sinom je ob skali maziljenja. Vsa doživetja vere in molitev med postajami nam kličejo v spomin zadnje dni življenja Jezusa iz Nazareta in so za vsakega nekaj nepozabnega.

VSTAJENJE IN ODHOD
Prav tako posebno doživetje ob koncu romanja po Sveti deželi je tudi popoldanska procesija znotraj bazilike Božjega groba, ki jo vsak dan pripravljajo Frančiškovi bratje v čast skrivnostim, ki so jim posvečene posamezne kapele. Za konec romarji prejmemo evharistični blagoslov in obiščemo še tiste kraje, ki se navezujejo na dogodke po vstajenju. Tako gremo tudi v kapelo Marije Magdalene, katere jok se je tu nekje, na vrtu Jožefa iz Arimateje, spremenil v velikonočno radost, ko je prepoznala Vstalega … vzpnemo se v frančiškansko kapelo Kristusovega prikazanja njegovi Materi, za konec pa se pri slovesni vstajenjski daritvi v frančiškanski župnijski cerkvi Sv. Odrešenika Gospodu zahvaljujemo za vse milosti, ki smo jih na tem romanju prejeli.
Ko se še zadnjič peljemo skozi Jeruzalem, se oziram proti Oljski gori, na vrhu je kapela (rotunda), kjer je Jezus štirideseti dan po vstajenju zadnjič blagoslovil svoje učence … ločil se je od njih in se vzdignil v nebesa … učenci pa so se veseli vrnili v Jeruzalem, v upanju, da bodo kmalu videli Jezusa ponovno priti … Tako se tudi mi vračamo domov, obogateni z željo, da bi bolje spoznali in se poglobili v iskanje edine resnice, ki je Kristus. Za ‘domačo nalogo’ nam ostaja doživetje obeh učencev na poti v Emavs. Podobni smo jima: dvomimo, radi bi razumeli, tudi v naših srcih ugaša plamen ljubezni in upanja, potrebujemo pomoč, da bi nam nekdo podal roko, razvnel srce. Vidimo ga vsak dan na naši poti, toda, ali ga bomo spoznali in ga povabili, da postane naš sopotnik?

piše in fotografira: Marko ČUK
marko.cuk@ognjisce.si

Z Jezusom na zadnji poti v Jeruzalem

Napisal Marko na 7. aprila 2014. Objavljeno v Romanje.

Sveta dežela (spomin na romanje)

Po vzhodnih obronkih Oljske gore, kjer Izraelci na palestinskem ozemlju vztrajno gradijo nova naselja in jih ograjujejo, se iz Betanije bližamo Jeruzalemu. Moramo čez kontrolno točko in že smo na grebenu Oljske gore, kakor se imenuje celoten hrbet griča, ki ima več vrhov. Peljemo se mimo univerzitetnega centra in z vrha imamo čudovit razgled: na eni strani na sveto mesto z okolico, na drugi pa na dolino reke Jordan, na Mrtvo morje in puščavo. Spustimo se do Betfage (hiša fig), ki leži na nekakšnem sedlu, ki povezuje Oljsko goro z višino Betanije. Tu se bomo pridružili Jezusu na njegovi poti v Jeruzalem.

BETFAGA
Na tem kraju, ki označuje začetek velikega tedna je Kustodija konec 19. stol. na ostankih križarske cerkve postavila majhno kapelo, ob kateri je tudi samostan. Stopimo v svetišče in ob ograjeni skali, na katero naj bi po izročilu stopil Jezus in se povzpel na oslico, zbrano prisluhnemo besedam evangelista in preroka … glej, tvoj kralj prihaja k tebi, krotak, jezdi na oslici … Kot bi bili del množice, ki je upodobljena na freskah, pojemo … Slava ti, hvala in čast, o, Kralj naš, Kristus rešitelj … in mi gremo proti vrhu Oljske gore, po isti poti, po kateri gre procesija vsako leto na cvetno nedeljo popoldne. Pater pripoveduje, da se tu zbere velika množica, v praznovanju se združijo vse tri krščanske skupnosti, z glasbo, petjem, molitvijo in plesom se odpravijo proti Jeruzalemu … s palmami šlo je nekdaj hebrejsko ti ljudstvo naproti …

CERKEV OČENAŠA (Pater noster)
Vzpenjamo se po cesti na greben Oljske gore in na najvišji točki najprej obiščemo okroglo kapelo (rotundo) Jezusovega Vnebohoda, o kateri bom kaj več povedal prihodnjič, ko se bomo od Svete dežele poslovili. Na levi strani pa je cerkev očenaša – Pater noster. V bizantinski dobi je bilo tu na vrhu Oljske gore, od rotunde vnebohoda do cerkve očenaša, eno veliko svetišče, ki se je imenovalo Eleona, in sta ga dala postaviti cesar Konstantin in njegova mati sv. Helena. Na ruševinah so potem šele v 19. stol tu postavili cerkev, posvečeno očenašu, in karmeličanski samostan … Stopimo na njegovo dvorišče, polno cvetja in zelenja, ki opleta številne arkade, nekoliko naprej je tudi križni hodnik pred cerkvijo. Po izročilu je bila tu v bližini tudi votlina, kjer se je Jezus zadrževal z učenci. Ko so ga nekoč prosili, naj jih nauči moliti, se je to verjetno zgodilo prav v votlini, ki je postala kripta Eleone, in je danes slabo ohranjena. Jezus je z učenci govoril aramejsko, zato je to verjetno tudi prvi jezik očenaša. Med keramičnimi ploščami očenaša v različnih jezikih, ki so postavljene po zidovih na dvorišču, križnem hodniku in v samostanski kapeli (zdaj jih je že več kot 100) poiščemo tudi slovenskega, za katerega so našli prostor še v cerkvi. Bil je namreč postavljen med prvimi – leta 1910, ko je škof Jeglič v Sveto deželo pripeljal prve slovenske romarje. V Gospodovi molitvi se spomnimo naših staršev in vseh tistih, ki so nas kdaj v življenju učili moliti, hkrati pa obnovimo zavezo: da moramo tudi mi prenašati to molitev iz roda v rod … Spuščamo se po pobočju Oljske gore in naenkrat se pred nami odpre veličasten pogled na sveto mesto …

JERUZALEM
Jeruzalem (Jerušálajim, ‘ustanova Šalema’ – jebusejskega boga ali arabsko El Kuds, ‘Sveto’, v judovskem izročilu naj bi imel kar 70 imen). Težko je na kratko opisati, koliko Jeruzalemov nam pravzaprav skriva in razkriva podoba tega, ki ga danes z Oljske gore občudujemo pred seboj: od tistega prvega (16. stol. pred Kr.), ki ga je leta 1006 zavzel David, do Salomonovega, ko je zgrajen tempelj, do podobe večnega mesta iz časa izgnanstva, in naprej … vse do časa Rimljanov, Heroda, do Jeruzalema, po katerem je hodil Jezus in si ga romarji želimo čimbolj vtisniti v srce. Tudi po popolnem rimskem uničenju, ko so mu izbrisali tudi ime (Aelia Capitolina) se je mesto pobralo in z novimi zavojevalci doživljalo številne preobrazbe: bizantinski, muslimanski, Jeruzalem iz časa križarskih vojn, Saladinov, arabski, Jeruzalem, v katerega se vračajo Judje, Jeruzalem medverskih sporov in tisti v prihodnosti – kjer naj bi zavladal medverski dialog …. Mesto, zgrajeno na planoti, ki jo s treh strani omejujejo globoke doline in ščitijo naravne pregrade, je bolj ranljivo le s severne strani. Stari del mesta obdaja obzidje, zunaj njega sta le grič Ofel, kjer je stal prvotni Jeruzalem, in velik del krščanskega Siona. Zid ima sedem vrat: najbolj znana so Jafska, Sionska, Štefanova (Levja), Zlata.
Majhna judovska skupnost je skozi stoletja vztrajala pod različnimi zavojevalci in morala veliko pretrpeti, vendar je vzdržala. Leta 1844 je bilo v mestu 7.000 prebivalcev, danes jih je že blizu milijona. Za vse Izraelce je to obljubljeno mesto, ki ga ni mogoče pozabiti. Mesto je razdeljeno na četrti: armensko (Z), Judovsko (J), arabsko (S) in muslimansko (V).
Jeruzalem še vedno ostaja tudi kraj zbiranja vseh vernikov, ki častijo enega Boga: Judov, kristjanov in muslimanov. Kristjani so skrbno varovali spomin na Jezusovo trpljenje, smrt in vstajenje, vsega se ni dalo doseči s silo (križarji), največ je z vojno ljubezni storil sv. Frančišek in njegovi sinovi se še trudijo, da bi spomin na svete kraje ostal neokrnjen kljub velikim žrtvam in nasprotovanju. Jeruzalem je tudi muslimansko mesto, njihovo tretje sveto mesto. Kjer je stal tempelj, so zgradili Svetišče na skali (Omarjeva mošeja), v njeni bližini pa še mošejo El Aksa, vse to so tudi zanje kraji molitve in tudi med tem našim ogledom mesta z Oljske gore, se iz minaretov večkrat oglasijo presunljivi klici mujezinov v čast Alahu … Edinemu, Velikemu …

GOSPOD SE JE RAZJOKAL (Dominus flevit)
Lepo urejena kamnita pot nas s ceste pripelje na kraj, kamor izročilo postavlja evangeljski prizor Jezusovega objokovanja Jeruzalema … ker ne bo ostal kamen na kamnu v tebi … Tu je bilo že v bizantinski dobi svetišče, od 7. stol., pa so tu ostale le ruševine, na katerih je arhitekt Antonio Barluzzi leta 1954 postavil sodobno kapelo. Pri svojih zamislih in načrtovanju ta Plečnikov sodobnik vedno izhaja iz dogodka, ki naj ga svetišče predstavlja in tako je tu zraslo svetišče v obliki solze. Ob štirih reliefih in poslušanju svetopisemskega odlomka si prikličemo v spomin Jezusov pretresljivi klic mestu, na katerega je izjemen pogled skozi veliko stekleno okno za oltarjem. Velik del Z pobočja Oljske gore je judovsko pokopališče. Vsi Judje si namreč želijo biti pokopani čim bližje nekdanjemu templju, kjer bo ob svojem prihodu sodil Jahve in prvi bodo vstali tisti na njegovi desnici. Jezus se je z Oljske gore odpravil v mesto in vstopil v tempelj … in začel izganjati prodajalce … moja hiša naj bo hiša molitve … Mi pa se do Jafskih vrat na Z strani mesta peljemo z avtobusom in se za opoldanski odmor odpravimo na samostojno raziskovanje starega mesta …

DVORANA ZADNJE VEČERJE
Ko se spet zberemo okrog patra, se skozi Sionska vrata odpravimo proti vrhu Z jeruzalemskega griča (krščanski Sion), kjer je dvorana zadnje večerje in cerkev Marijinega zaspanja. Najprej se povzpnemo v dvorano zadnje večerje, ki je povezana s številnimi važnimi dogodki Jezusovega življenja in življenja prve Cerkve. Jezus pošlje učenca, naj večerjo pripravita v zgornji izbi … Pasho so Judje vedno obhajali v krogu družine, ker pa so učenci hodili z Jezusom, so tudi praznike praznovali z njim. V tem najetem prostoru je torej Jezus skupaj z apostoli obhajal velikonočno večerjo in ob praznovanju tega Judovskega največjega praznika (spomin na izhod iz Egipta), je postavil zakrament svoje navzočnosti – evharistijo in dopolnil staro zavezo … vzemite, jejte, to je moje telo …
V dvorano so se apostoli zatekli v dnevih trpljenja, tukaj se jim je Vstali večkrat razodel, tukaj je Tomaževo nevero premagala resnica Vstalega. Tukaj je Sveti Duh na binkoštni dan prišel nad apostole in jih naredil za neustrašne priče. Tu je zaživela prva Cerkev, majhna skupnost prvih kristjanov in mati vseh Cerkva, v kateri se je prva jeruzalemska skupnost redno srečevala v skupni molitvi… Zgodovina dvorane je silno razgibana, vendar pa se je v gotskem slogu zasnovani prostor s tremi stebri skozi vsa rušenja in pozidave ohranil v prvotni podobi. Križarji so v spodnjem prostoru ohranili tudi grobnico kralja Davida, ki je bila sem verjetno prenesena iz nekdanjega Davidovega mesta … Prav kralj David je bil razlog, da so Judje in muslimani zahtevali, da ti prostori pripadajo njim. Tako so se morali frančiškani v 16. stol. umakniti … Gornja dvorana je bila spremenjena v mošejo, posvečeno preroku Davidu, kristjanom pa je bil vstop prepovedan. Šele konec 19. stol. je bila spet delno ponovno odprta za obiske romarjev. Danes je v državni lasti in čaka, da se bo vrnila v roke zakonitih varuhov, frančiškanov. V tem prostoru se ne sme obhajati bogoslužja (izjema so bili le obiski papežev). Frančiškani imajo zato v bližnjem samostanu kapelo (Ad cenacolo – pri dvorani zadnje večerje), kjer imajo lahko romarji mašo v spomin na postavitev evharistije.

CERKEV SV. PETRA PRI PETELINJEM PETJU (Galicantus)
Mimo Njive krvi (Hakeldama), kupljene za Judeževih trideset srebrnikov, se spustimo proti kraju, kjer je nekdaj stala Kajfova palača in kamor so vojaki po Judovem izdajstvu v Getsemaniju pripeljali Jezusa. Tu naj bi Peter Jezusa zatajil, potem pa … je šel ven in se bridko zjokal … Na tej kraju stoji cerkev Galicantus (petelinjega petja), ki je nastala na ruševinah nekdanjega svetišča. Nikjer pa ni nobenega dokaza, da bi bili tu ostanki Kajfove palače. V zgornjem delu je to moderna cerkev s prizorom Petrovega kesanja, pod njo pa je kripta, ki jo podpirajo mogočni stebri. Spustimo v prostor, ki predstavlja Jezusovo ječo, saj je velika verjetnost, da so Jezusa do jutra zadržali v nekem prostoru. Tu se spomnimo vseh zapornikov in molimo zanje in za tiste, ki skrbijo za njihovo duhovno oskrbo. Na dvorišču pred cerkvijo je kip, ki prikazuje Petrovo pregovarjanje z deklo … tudi ta je bil z njim … ne poznam ga … petelin na stebru pa se že pripravlja, da bo zapel … Ob cerkvi so tudi kamnite stopnice, po katerih se je iz doline (od studenca Siloe) prišlo do dvorane zadnje večerje. Dva reliefa spominjata na to, da so verjetno po njih na veliki četrtek prignali tudi zvezanega Jezusa. Z dvorišča pred cerkvijo je lep razgled na vrh Ofel, kjer je bilo nekdaj Davidovo mesto, spodaj je dolina Gehena, ki se povezuje s Cedronsko dolino, pogled seže naprej proti Oljski gori.

CERKEV SV. ANE
Skozi staro mesto se odpravimo proti vrtu Getsemani, in malo pred Levjimi vrati obiščemo še samostan francoskih belih očetov. Na dvorišču stoji cerkev sv. Ane, ki je menda od vseh v Sveti deželi najbolje ohranjena. Zgrajena je v romanskem in zgodnje gotskem slogu s tremi ladjami, kupolo … v njej je kip sv. Ane z Marijo v naročju. Pod cerkvijo je kripta, v kateri naj bi se po zelo starem pričevanju iz časa križarjev rodila Devica Marija … bodi nam pozdravljena … pojemo pred kipom Brezmadežne, ki bedi nad Najsvetejšim. Blizu cerkve je še kopel Betesda, za katero SP poroča, da je v njej ozdravil vsak bolnik, ki je prvi stopil v vodo, potem ko je ta ‘čudežno’ vzvalovila. Tu je Jezus ozdravil mrtvoudnega, ki ni imel nikogar, da bi ga nesel k vodi … vzemi svojo posteljo in hodi …

GROB DEVICE MARIJE
Skozi Levja vrata pridemo do najnižje točko cedronske doline, kjer najprej obiščemo Marijin grob. Po stopnišču gremo na ploščad pred cerkvijo vnebovzetja, ki stoji nad grobom, in je skoraj nespremenjena od križarskih časov. 48 stopnic vodi v kripto, v kateri je na desni kapelica – grobnica, v kateri so nekoč ležalo telo umrle naše Gospe. Ko se je namreč Marija vrnila iz Male Azije (bivala je v Efezu, Janez, ki je skrbel zanjo … glej tvoja Mati, glej tvoj sin … pa na bližnjem Patmosu), je z Janezom živela na Sionu. Ko je zaspala (tako govorimo o njeni smrti), je bila položena na najnižjo točko v Getsemaniju (o tem poroča apokrifni spis Marijino zaspanje), v grob, ki je bil izklesan v skali. Ko so se učenci drugi dan vrnili, je bil grob prazen (po apokrifnem Tomaževem evangeliju so v njem našli rože). Marija je tako edina, ki je z dušo in telesom sledila Kristusu, Božjemu in svojemu sinu, v dokončno slavo v nebesih.

GETSEMANI
Blizu cerkve Marijinega vnebovzetja je ob vznožju Oljske gore vrt, ograjen z zidom, s stiskalnico za olje, ki mu je dala ime – Getsemani. Tam blizu je tudi votlina, ki so jo uporabljali za orodje, in tu se je Jezus večkrat ustavil ob svojem zadnjem bivanju v Jeruzalemu. Sem je prišel z učenci iz dvorane zadnje večerje … sédite tukaj, medtem ko stopim tja, da bom molil…. in šel je naprej s Petrom, Jakobom in Janezom … sem je prišel tudi izdajalec Juda z vojaki, s poljubom ga je izdal in vojaki so Jezusa odpeljali … zato je ta kraj dobil ime Votlina izdajstva.

BAZILIKA SMRTNEGA BOJA
Od votline gremo skozi oljčni vrt proti baziliki Jezusovega smrtnega boja. Vrt se je nekdaj imenoval cvetoči vrt in v njem je tudi več stoletnih oljk, zato se ohranja podobnost s tistim iz Jezusovega časa. Tri učence, ki jih je vzel s seboj je bodril … ostanite, bedite z menoj … šel je še malo naprej in molil strt od bolečine in žalosti. Dvakrat se vrne k učencem, toda vedno znova so zaspali … niste mogli eno uro čuti s menoj … Pred baziliko smo, ki stoji na kraju, kjer je bila nekdaj bizantinska cerkev. Mogočna cerkev narodov (šestnajst držav je sodelovalo pri njeni gradnji) je bila zgrajena v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. Notranjost me prevzame: šest vrst stebrov podpira dvanajst kupol, skozi okna iz alabastra prihaja modro–vijolična svetloba in nas navdaja s tesnobo trpljenja in smrtnega boja. Tu se ni težko zbrati in premišljevati. Pogled usmerim proti mozaiku, ki prikazuje Jezusa, kako Očetu daruje svoje trpljenje in trpljenje človeštva. V pravo središče bazilike pa pridem šele, ko se približam skali pred oltarjem, o kateri so pripovedovali romarji od prvih časov. Cerkev je namreč zgrajena na skali, na kateri je Jezus Očeta prosil naj gre ta kelih mimo njega … Del skale so vključili v baziliko, del pa je ostal zunaj in na zidovih … Kako velika milost, da se lahko dotikam skale, na kateri je Jezus podoživljal svoje trpljenje … Ob zatonu dneva se pri maši pod oljkami, ob pogledu na Jeruzalem, skušamo nekoliko poglobiti v skrivnost trpljenja, tako Gospodovega kot tudi vsega človeškega. V veliki petek Gospodovega vstajenja odhajamo s spoznanjem, da Getsemanski vrt ostaja spomenik goreče molitve in prošnje, ki je vedno uslišana ‘po Božje’ in ne ‘po človeško’.

piše in fotografira: Marko ČUK

PRIDI IN POGLEJ SONČNO SVETLOBO

Optimizem dela čudeže

Znanstveno je dokazano: smeh je pol zdravja

PODARI NAM SMEHLJAJ

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing