Ne vem, kako brati Sveto pismo, saj so mi kakšni odlomki kar čudaški
Zanima me, kako se bere Sveto pismo, oziroma kako naj človek razume, kar prebere, kaj mi ima Sveto pismo povedati? Moram reči, da nisem nikoli ravno z veseljem brala Svetega pisma, doma smo ga sicer imeli, a je bilo le na polici. Šele ko sem začela hoditi k mladinski skupini, smo dobivali za ‘nalogo’ branje določenih odlomkov iz Svetega pisma. Potem sem večkrat slišala, ko je kdo pripovedoval, kako je našel odgovore na svoja življenjska vprašanja v Svetem pismu in potem sprejel odločitev, kako naprej.
Neka redovnica je pripovedovala, kako so jo nagovorile določene besede iz Svetega pisma in je to dojela kot jasen klic v redovno življenje. Spet druga je pripovedovala, da kadar v življenju naleti na težave, odpre Sveto pismo in toliko časa išče, da jo kakšen odlomek še posebej nagovori in to prepozna kot odgovor, kako naprej, kako reševati določen problem. Pred časom mi je tudi prijateljica pripovedovala, da se je za nadaljnji študij odločila potem, ko se ji je Sveto pismo odprlo na določeni strani in so ji v oči takoj padle določene spodbudne besede, ki jih je dojela kot potrditev njenega odločanja za študij.
Sploh ne vem, kaj naj si mislim o tem. Mene nič posebej ne nagovori, kakšni odlomki so mi prav čudaški. Glede na to, da sem tudi sama na prelomnici življenja, oziroma v obdobjih odločanja, kako naprej, sem po nasvetu drugih tudi jaz skušala zbrano prebrati kakšen odlomek in o njem razmišljati, kaj mi ima povedati. Seveda je veliko spodbudnih in modrih besed, ki jih lahko vzameš za ‘svoje’, se mi je pa večkrat Sveto pismo odprlo tudi na straneh Izaija, kjer pravi: »Raduj se, nerodovitna, ki nisi rodila; vzklikaj in vriskaj, ki nisi imela porodnih bolečin! Zakaj več otrok bo imela osamljena, kakor poročena, govori Gospod« (Iz, 54,1). Moram reči, da ko takšne stvari berem, sem kar preplašena in si mislim: no, upam, da to ni namenjeno meni. Pa spet za nekaj časa nesem Sveto pismo nazaj v omaro. Kakorkoli že, res ne vem, kako se to bere, še manj, kako se to razume. Niti mi ni jasno, kako drugi lahko v Svetem pismu najdejo odgovore na svoja vprašanja, oziroma kako nekaj dojamejo kot konkreten odgovor njim samim.
Dorka
Domnevam, da se v svoji prihodnosti vidite kot žena ob ljubečem možu in kot mati v družinskem krogu. Ko se vam pogled ustavi na Iz 54,1, morate takoj reči, da to ne sme biti vaša prihodnost: nerodovitnost, neporočenost, potem pa kup otročajev (od kod neki so se vzeli?), ki bi vas naredili za socialni problem. Ko na hitro pogledam poglavje, iz katerega navajate besede, vidim, da je v njem veliko zagotovilo, da se lahko zanesemo na svojega Boga, da nas ne bo zapustil in da nam pripravlja prečudovito prihodnost. Vmes se čuti, da se je zgodila velika nesreča in je ta bila kazen za grehe v preteklosti, a zdaj je nastopil čas nove ljubezenske zveze, ki prinaša pravo življenjsko srečo. O čem torej govori Izaija? O izraelskem ljudstvu, ki ga preroki od Ozeja dalje primerjajo z zakonsko ženo; zaveza je poroka med vsemogočnim Bogom in Izraelom. Prerok govori izgnancem v Babilonu v 6. stoletju pred Kristusom; obljublja jim bližnjo vrnitev v domovino, o čemer si že skoraj niso več upali sanjati. Začetno vrstico lahko razumemo le, če toliko poznamo Sveto pismo, da vemo, kaj je takrat za izraelske žene pomenila neporočenost, kaj nerodovitnost v zakonu, kakšna nesreča, sramota in zapostavljanje jih je zadelo v tedanji družbi. Ta narod je izgubil zemljo, svetišče svojega Boga, kralja, v oddaljeni tujini je vzdihoval zapuščen in osramočen. V preroški govorici je bil kakor zapuščena žena brez moža in brez otrok, kot nesrečna in zasmehovana jalovka, zdaj pa bo Bog, Izraelov soprog, obrnil Izraelovo usodo. Nesrečnica, ljudstvo, naj v preroški besedi najde moč za veselje, da bo zaupno pričakovala rešitev; nerodovitna in zapuščena bo kmalu srečno poročena in mati številnih otrok.
To je zgodovinski pomen Iz 54, krščanskega bralca pa lahko danes nagovarja v njegovem življenjskem položaju. Vsakdo se kdaj znajde v nezavidljivem položaju, je zaskrbljen, žalosten, si ne zna pomagati. Če se mu Sveto pismo odpre pri tem poglavju, lahko začuti, da ga sam Bog tolaži in mu kliče, naj ne obupa, da je rešitev prav blizu. Pravite, da so vas prijateljice in znanke prepričevale, kako vedno najdejo primeren odgovor, kadar odprejo Sveto pismo. Sam nisem navdušen nad takim iskanjem odgovora. Bolj prav se mi zdi, da Sveto pismo beremo redno po kakem sistemu, npr. vnaprej izbranih odlomkov ali po zaporedju branja v dnevnem bogoslužju. Lahko tudi začnemo tako, da preberemo eno od knjig od začetka do konca, npr. Sirahovo knjigo, Pridigarja, Pregovore. Tam si lahko s svinčnikom označimo, kar nam dobro dene, in tisto, česar ne razumemo ali proti čemu protestiramo.
Dobro se je pridružiti kaki svetopisemski skupini, kjer imamo priložnost, da si izmenjujemo vtise in misli o posameznih odlomkih in vrsticah. Skupaj tudi molimo za pomoč Svetega Duha pri branju in se Bogu zahvaljujemo za njegovo besedo.
- Imate kakšna vprašanja, povezana z verskim ali moralnim življenjem, ali pa lepo doživetje, ki bi ga radi delili z drugimi?
Pišite na:
Ognjišče, Rubrika Pisma,
Trg Brolo 11, 6000 Koper
ali po e-pošti:
pisma@ognjisce.si
In treba se je potruditi, da ne odnehamo, kadar česa ne razumemo, temveč skušamo poiskati kako razlago in se tako uvajati v svet podob in simbolov, zgodovine in kulture, v katerem je po navdihu Svetega Duha skozi stoletja nastajala sveta knjiga. So stavki in besede, pri katerih ni potrebna posebna razlaga, in so druga mesta, pri katerih brez vsaj osnovnega znanja obtičimo ali pa zaidemo od resnice, ki nam jo je hotel Bog dati za naše odrešenje. Ko smo že ‘razgledani’ po svetih spisih, potem bomo laže našli primeren stavek, ki nam bo dal svetlobo in moč za življenje.
Anton iz Egipta (4. st. po Kr.), znan kot sveti Anton Puščavnik, je nekoč stopil v cerkev in slišal, ko je duhovnik ravno bral: »Če hočeš biti popoln, pojdi, prodaj, kar imaš in daj ubogim in imel boš zaklad v nebesih« (Mt 19,21). Mladi mož iz evangelija je bil žalosten, ko je slišal te Jezusove besede, in je odšel, kristjan Anton pa je ves srečen planil iz cerkve prodajat in podarjat svoje nemajhno premoženje. Razumel je, da so Jezusove besede namenjene prav njemu. V zgodovino se je zapisal kot velik svetnik in moder učitelj krščanske duhovnosti. Toda ta Anton je moral biti že navajen poslušati Božjo besedo in moliti iz nje, da je bil tisti dan tako dovzeten za Božji klic.
Cyril Axelrod, redovnik redemptorist iz Južnoafriške republike (JAR), je bil rojen gluh, a ni prenehal z duhovniškim poslanstvom tudi takrat, ko je kot odrasel začel izgubljati še vid. Pravijo, da kot edini duhovnik na svetu svojo službo opravlja kljub temu, da ne vidi in ne sliši. Je pa tudi bojevnik proti nekdanji rasistični politiki v JAR. Organiziral je šole za gluhe in naglušne, ne glede na barvo njihove kože. Zaradi tega je imel težave z oblastmi. Danes pa je duhovnik za tiste, ki so gluhi in slepi kakor on.
Ko sem bila še majhna, sem si v svoji naivni otroški domišljiji predstavljala, da je moje srce podobno balončku, tistemu za napihniti. In vsakokrat, ko so mi starši, sorodniki, učitelji … z besedami ali dejanji povedali in pokazali, da me imajo radi, ali me pohvalili, da sem bila pridna … ali pa sem jim sama iskreno to čustvo ljubezni, skrbi … vračala: podarila objem, poljub … sem imela občutek, da se ta balonček polni. Prav nasprotno pa se je dogajalo, ko sem bila na koga jezna, ko sem do koga gojila zamero, ko sem bila osamljena … takrat pa sem imela občutek, da se je zaradi moje hudobije in vsakdanjih muh ta balonček praznil. Zdaj sem že najstnica, toda še vedno se včasih spomnim tistega občutka in takrat se vedno sprašujem, kaj se trenutno dogaja z menoj: ali se moje srce prazni ali pa ga polnim s pravo energijo, ki mi bo pomagala, da bom vsak dan živela polno in se počutila, kot da letim na oblakih … 
Odpri se, srce, v tej topli oktobrski noči,
V Kristusu si je Bog resnično privzel človeško srce. Bog ima ne le božje srce, polno usmiljenja in odpuščanja, ampak tudi človeško srce, sposobno vseh čustvenih vzgibov. (sv. Janez Pavel II.)
Orgle so na zahodu sprejeli v cerkev že v 7. stoletju in jih rabili za intonacijo in preprosto spremljavo petja. Današnjo obliko so dobivale postopoma od 15. stoletja dalje. Odlok drugega vatikanskega koncila o bogoslužju pravi: »Orgle je treba imeti v latinski Cerkvi v veliki časti kot tradicionalno glasbilo, ki more s svojim zvokom čudovito povečati sijaj cerkvenih obredov ter duha silno dvigati k Bogu in vzvišenim stvarem« (B 120). Cerkveni dokument Splošna ureditev Rimskega misala (2000) določa, naj bodo orgle “na primernem kraju, da bodo zares v pomoč pevskemu zboru in ljudstvu pri petju in jih bodo zlahka vsi slišali, kadar nanje samo igrajo”. Običajno so orgle na pevskem koru nad vhodom v cerkev, ponekod pa tudi blizu oltarja. Omenjeni dokument dalje naroča, naj “v adventnem času orgle uporabljamo s tako zmernostjo, kakor pristoji značaju tistega časa, da ne bi vnaprej označevali polnega veselja Gospodovega rojstva. V postnem času se smejo orgle in druga glasbila oglašati samo za podporo petju. Izjema pa so 4. postna nedelja, slovesni prazniki in prazniki”. (sč)
Radio Veritas (Resnica) Asia je ime mednarodne radijske postaje, ki ima svoj sedež na Filipinih in oddaja v več jezikih. Zanimivo je, da je najbolj poslušana njena izpostava v Bangladešu, ki oddaja program v bengalskem jeziku in kjer je kar 99 odstotkov njenih poslušalcev muslimanov.
Vaš zapis je večplasten in zato bo takšen tudi moj odgovor. Na svoje osrednje vprašanje ste že sami odgovorili. Ko ‘potrebujemo spoved’, lahko gremo primerno k obhajilu le po obhajanju zakramenta sprave. Seveda v primeru, da to pomeni, da smo v velikih ali smrtnih grehih. Torej takšnih, ki povsem prekinejo naš odnos z Bogom; ali kot smo navajeni katekizemsko reči, kadar izgubimo posvečujočo milost. V takšnem stanju, če bi še povsem neskesano prejeli sveto obhajilo, bi bil to tudi božji rop; torej še novo veliko grešno dejanje, ponižanja Boga. Učenje Cerkve pa je bilo vedno tudi jasno, da nam tudi smrtne grehe odpusti popolno kesanje, če v doglednem času ne moremo do zakramenta sprave. Popolno kesanje pa je tisto, ko nam ni žal za storjeni greh zaradi kazni zanj, ali ker smo spoznali, da je greh dejansko zlo sam v sebi, ampak zaradi tega, ker smo prizadeli Božjo ljubezen. V takem primeru bi torej smeli tudi brez zakramenta sprave prejeti sveto obhajilo. Je se pa seveda potrebno tega greha potem čim prej spovedati pri prvi možni spovedi.
Nato sva se sestajala. Počasi sem prebijal led, počasi se mi je odpirala. Spoznal sem, da jo imam rad, da jo ljubim, da bi zanjo naredil vse. Nato so prišli meseci, ko sem čakal na njeno ljubezen. Bil sem že malo nesrečen. Ampak govorila mi je, počakaj, počakaj še malo, da se bo vzbudilo v meni. Bodi moj, ampak pogovoriva se o ljubezni. Vendar jaz nisem mogel čakati. Čakanje je bilo neprijetno in nisem mogel več vzdržati. Vendar je bila moja ljubezen tako močna in tako slepa, da je vse to premagala. Prišel je mesec maj, mesec ljubezni, mesec pomladi. Bilo je zelo lepo. Bil sem srečen, da sem ob njej, da uživam te trenutke ob njej. in tako mi je na poti domov, na tistem vlaku podelila svoj prvi poljub. Ta poljub je bil nekaj, česar nisem še nikoli okusil, kot nektar, kot predajanje, kot sprejem mene. Toda te občutke vidim sedaj, sedaj jih razumem. Takrat sem videl to kot nekaj telesnega. Takrat sem jo začel želeti telesno. In sedaj vem, da je bila to napaka, kajti v naslednjih mesecih se je v meni razraščala želja po spolni, telesni ljubezni, za katero pa zdaj vem, da je bila zanjo prepovedana. Vem, da si je želela, ampak samo takrat in pod pogojem, da bova najprej duševno na isti ravni, da jo bom tako ljubil, kot je ona mene. Na žalost v tem ni uspela. To moje nerazumevanje je pripeljalo tako daleč, da sva si postajala vse bolj tuja. Jaz sem se začel do nje obnašati, kot da je moja last, ji jemati energijo, zavestno ali nezavestno jo zatirati, ji jemati njen ponos. Ona pa je bila tako dobra, da je to pustila. Sedaj vem, da je bilo to grdo, greh, zakaj hotel sem v njej ubiti nekaj, kar je bilo ona sama, to v kar sem se zaljubil. Vem, da tega ni mogoče popraviti, saj jo je to zelo potrlo. Povzročil sem ji bolečino, a to spoznavam šele sedaj, ko spoznavam to bolečino na sebi, ko mi je dejala: »Ne ljubim te več, ne želim te več videti, pusti me pri miru.«
Janko Moder je pravil o sebi, da je otrok prve svetovne vojne: rodil se je namreč 8. maja 1914 v Dolu pri Ljubljani. Ob izbruhu prve svetovne vojne je moral oče na fronto. Mati se je preživljala s slamnikarstvom. Ko se je oče po vojni vrnil domov, je bil za štiriletnega Janka tujec. V naslednjih letih je dobil štiri brate in dve sestri. Oče, po poklicu mizar, je po vojni želel ustvariti strojno mizarstvo in v ta namen je z bratom postavil hidroelektrarno. Šolsko modrost, ki mu je bila nekam tuja, je Janko začel nabirati v ljudski šoli v Dolu, potem so ga poslali v Ljubljano, kjer je kot gojenec Marijanišča v enem šolskem letu naredil tri razrede.
Šolanje je nadaljeval na škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu, kjer ga je profesor slovenščine dr. Anton Breznik, priznan jezikoslovec, za vse življenje zaznamoval z ljubeznijo do lepe slovenščine. Cenil ga je bolj kot svoje predavatelje kasneje na univerzi. Na klasični gimnaziji se je prvič srečal s tujimi jeziki, ki so ga pritegnili. Knjige v tujih jezikih je bral počasi in jih sproti ‘zase’ prevajal. Po maturi se je pod vplivom Milana Vidmarja, čigar knjige (Oslovski most, Moj pogled na svet, Spomini) je požiral, vpisal na elektrotehniko, vendar je končal samo prvi letnik, študij bi morala nadaljevati ali v Gradcu ali v Zagrebu, za kar pa ni imel sredstev, zato je presedlala na ‘cenejšo’ slavistiko. Tik pred drugo svetovno vojno je diplomiral. Ko je odslužil vojaški rok, se je poročil in dobil službo suplenta na drugi realni gimnaziji v Ljubljani. Med vojno je bil nekaj mesecev dramaturg v ljubljanski Drami. Po ‘osvoboditvi’ leta 1945 je bil devet mesecev zaprt, ločen od družine – žene in dveh majhnih otrok, ki so ostali brez vsega.
Ko je prišel iz zapora, ker mu niso mogli dokazati nobenega ‘greha’, je bil kot kužni bolnik. »Nihče od prijateljev me ni več poznal. Nihče si ni upal pogovarjati z menoj, da ne bi s tem tudi sebe umazal.« Nikjer ni mogel dobiti službe, zato se je v stiski zatekel k Finžgarju, uredniku Mohorjeve družbe, pri kateri je Moder sodeloval že od leta 1934, ko je kot sourednik prevzel v tedanji družinski reviji Mladika zadnji dve strani: zanimivosti, šale, uganke. Urednika, najprej Finžgar, potem dr. Jože Pogačnik, sta ga porabila še za marsikaj drugega. Leta 1941 je postal (z Antonom Vodnikom) urednik Mladike. Med vojno je bil eden najbolj dejavnih delavcev v uredništvu in upravi Mohorjeve, ki se je pred Nemci preselila iz Celja v Ljubljano in se je borila s številnimi težavami. »Z vsako knjigo, ki je izšla, smo zbujali v ljudeh zavest, da še živimo in da se ne damo.« S Finžgarjem sta si bila zelo blizu, ko je po zaporu prišel k njemu, ga je z veseljem sprejel in mu začel nalagati delo. Moder je dejansko prevzemal uredništvo in tajništvo Mohorjeve. Za novo oblast, ki je Mohorjevo sicer pustila pri življenju, vendar pa jo je kar naprej dušila, Moder ni bil primeren za to vlogo. Pri Mohorjevi je ostal kot uredniški pomočnik do srede leta 1955.
»Že v gimnaziji sem se navadil vsa tuja besedila, ki so mi prišla pod roke, prevesti v slovenščino, ker sem se tako seznanjal z jeziki.« Po drugi svetovni vojni, ko nikjer ni mogel najti primerne službe, se je posvetil prevajanju, o katerem je dejal: »Prevajanje se mi zdi povsem primerljivo s samostojnim ustvarjanjem. Če se ti posreči pri prevodu ujeti sproščeno dikcijo, si pravzaprav celo večji junak kakor izvirni pesnik.« Kajetan Gantar je o Janku Modru kot mojstru prevajalske umetnosti zapisal: »Tu je tako po orjaški razsežnosti prevedenega opusa kakor tudi po raznovrstnosti jezikov, kultur, literarnih oblik, žanrov in stilov, ki nam jih je posredoval, v resnici enkraten fenomen.« V njegovih prevodih srečamo največja imena iz književnosti domala vseh evropskih narodov – razen madžarskega. Neverjeten podvig je zbirka Nobelovci, za katero je sam dal zamisel in je poleg uredniškega dela (pisanja tehtnih spremnih besed in opomb) večino del tudi sam prevedel. Za svoje prevodne stvaritve je prejel več nagrad, pri nas dvakrat Sovretovo (1969 in 1989). Preseneča dejstvo, da ni nikoli prejel najbolj cenjenega slovenskega priznanja – Prešernove nagrade. Morda to pojasni njegov izrek: »Ne silim v ospredje, ker ne znam plavati, ne proti toku ne z njim, komaj se držim na površju.« V slovenski jezik je prelil Valvasorjevo Čast vojvodine Kranjske (Slava v naslovu mu ni bila všeč). Pri delu je bil vztrajen, njegov delovni dan je trajal osemnajst ur, privoščil si je le nekaj ur počitka. Gospodar življenja ga je k večnemu počitku poklical 20. oktobra 2006. Vsem, ki so ga poznali, je ostal v spominu kot osebnost, iz katere je sijala tiha skromnost in srčnost.
Kronološki zapis njegovega življenja
1904 Po končanem študiju bogoslovja je 10. avgusta posvečen v duhovnika. Postane tajnik svetniškega bergamskega škofa Radini-Tedeschija.
1934 Imenovan za apostolskega delegata v Turčiji in Grčiji ter za apostolskega upravitelja vikariata v Carigradu.
1958 9. oktobra umre papež Pij XII., za njegovega naslednika je 28. oktobra izvoljen kardinal Angelo Roncalli, ki si privzame ime Janez XXIII. Star je 77 let in mnogi ga razglašajo za ‘prehodnega’ papeža.
1962 Okrožnica ‘Delajmo pokoro’ o duhovni pripravi na koncil. 4. oktobra roma z vlakom v Loreto in Assisi. 11. oktobra odpre drugi vatikanski koncil in 8. decembra sklene njegovo prvo zasedanje.
Kardinal Loris Capovilla (rojen leta 1915, umrl 26. maja 2016) je bil osebni tajnik beneškega patriarha Angela Roncallija in v tej službi ostal, ko je njegov predstojnik postal papež Janez XXIII. Njegovi spomini nanj so lepa pričevanja. Ko je bil 28. oktobra 1958 izvoljen za papeža, je z veseljem stopil v ložo bazilike sv. Petra, da pozdravi množico in jo blagoslovi, ker se je rad srečeval z ljudmi in se z njimi pogovarjal. Toda ko se odgrnili zavese, ni videl nič, ker so ga oslepili močni žarometi. Tedaj se je njegov pogled ustavil na osvetljenem križu in zdelo se mu je, da mu Kristus govori: »Angelo, spremenil si ime in obleko, toda dobro si zapomni: če ne boš krotek in iz srca ponižen kot jaz, ne boš videl nič, boš slep!« Mislim, da sta bili ponižnost in krotkost srca temeljni potezi njegove osebnosti,« pripominja tajnik.
Ob napovedi koncila 25. januarja 1959 je izrekel tri ključne besede: vera, ljubezen, svetost. Prevzelo ga je predvsem to spoznanje za koncil, ki je povzeto v dveh besedah: zvestoba in prenova. Začetek koncila 11. oktobra 1962 je papež Janez XXIII. doživljal z velikim zaupanjem v Boga. »Napočila je zarja, pred seboj imamo še tisočletja,« je dejal v govoru ob odprtju. Zvečer je svojemu tajniku dejal: »Zdaj začenjamo nekoliko bolje razumevati evangelij.« Tisti večer se je zaključil z veličastno baklado na Trgu svetega Petra. »Poznal sem njegovo radovednost,« se spominja Capovilla, »in rekel sem mu: “Svetost, ne kažite se, glejte skozi režo zaves, da boste videli, kako veličasten je pogled na trg, poln bakel, zdi se, da je požar.” Res je šel k oknu in kmalu potem mi je rekel: “Daj mi štolo!” Odprl je okno in začel tisti znameniti pogovor z množico o luni. “Opazujte jo, kako si z višine ogleduje to dogajanje.” Rimljanom se je za vedno zapisal v srce z besedami: “Ko se boste vrnili domov, pobožajte svoje otroke in jim recite: papež te boža.”«
Enrica Roncalli (rojena leta 1920), nečakinja papeža Janeza XXIII., se spominja, da je kot škof prihajal na počitnice v svojo rojstni kraj Sotto il Monte. »Nikoli mu nisem rekla stric, ampak monsinjor, ko je postal papež, pa svetost. Imela sem veliko spoštovanje do njega; ko je postal škof, sem bila stara pet let in vedno sem ga gledala ožarjenega z neko skrivnostno svetlobo. Ko je postal papež, sem jokala, nisem bila zadovoljna, ker sem vedela, kakšno breme odgovornosti je bilo naloženo. Po moje je bil svetnik. Vendar svetnik ni postal zato, ker je postal papež. Svetnik je bil že prej. Včasih sem ga opazovala pri molitvi in zdel se mi kakor zamaknjen.«
V osrčju Zgornje Savinjske doline leži kraj Ljubno, ki zadnja leta slovi po čisto posebnem običaju, ki spremlja cvetno nedeljo. Tamkajšnji ljudje nosijo k blagoslovu butare, ki jim rečejo potice. Te so prav posebnih figuralnih oblik, ‘navadnih’ skoraj ni več. Vsaka je posebna, unikatna, v obliki simbolov iz verskega, vsakdanjega in kmečkega življenja (monštranca, klobuk, ovčka … vse to iz sedmih vrst zelenja).