Revija - Revija Ognjišče

Išias

Napisal Marko na 1. aprila 2014. Objavljeno v Razsuti tovor.

Sem relativno zdrav človek.
In se zavedam, da je ‘zdrav človek’ relativen pojem … A ker je tudi beseda ‘relativno’ relativno relativna, naj bo … a bom pustil, naj komplicirajo za to poklicani ljudje. Ki jih vsakodnevno srečam relativno veliko!
Torej: ko rečem, da sem relativno zdrav človek, mislim predvsem na to, da nimam pretiranih zdravstvenih težav. Če torej odštejem tistih nekaj prehladov letno, par glavobolov, kakšno gripozno obolenje sem ter tja, in kdaj pa kdaj kakšen urez, izvin ali izpah … se z zdravnikom oziroma zdravnico srečujem le na rednih službenih sistematskih pregledih, kjer pa mi zaenkrat razen viška kil in rahlega poslabšanja vida nimajo kaj očitati. In dokler mi te stvari očita zdravnica, ki je je skupaj dvakrat več kot mene, poleg tega pa potrebuje očala, da prebere izvide, se ne bom pretirano sekiral.
A ko useka, useka!
Kot vsak normalen odrasel moški, ki ne ve, kaj bi, sem se začel obnašati kot otrok in sem poklical mamo. Po telefonu, seveda. Čeprav sem od bolečine tulil tako, da bi me lahko slišala brez pomoči satelita.
»Mama, kaj je naredil ata, kadar ga je zagrabil išias?«
»Nič, smejal se je!«
»Smejal?!«
»Ja, smejal.«
No, meni ni bilo do smeha. Prav tako ne možinji, ki mi je seveda stala ob strani, me podpirala in ji je nepričakovano in popolnoma nepripravljeni v naročje, žal prav dobesedno, padlo dobrih devetdeset kil žive teže in začelo neumorno stokati. In ker devetdeset kil ni ravno mačji kašelj, odvisno pač od velikosti mačka in moči njegovega kašlja, in ker možinja, ki je po definiciji ‘boljša polovica’, premore tudi le polovico moje teže, ji nikakor ne gre zameriti, da me ni prav dolgo zadržala v naročju in je pač pustila, da je gravitacija opravila svoje.
Ugotovil sem, da so tla v naši hiši ravna, trda in presenetljivo blizu!
Tako sem obležal na tleh. In se nisem mogel več pobrati. Pravzaprav se nisem mogel niti ganiti. Možinja se je še nekaj trudila okrog mene, ampak kdo je še videl kdaj, da bi muha premaknila slona. Razen seveda če mu zleze v uho in najeda!
»No, kaj bo?« me je vprašala.
»Nič.« sem rekel.
»Kako nič?«
»Tako, lepo! Nič!«
In kar na lepem sem razumel, kaj mi je hotela povedati mama, ko je rekla, da se je oče le smejal. Še bolj pa sem razumel očeta. Kljub bolečini in prav nič uglednemu položaju mojega trupelca, sta se jamr in jok umaknila, ter dala prostor smehu. Saj kaj pa ti ostane, ko obležiš kot pozabljen dežnik na avtobusu.
Napad smeha, ki je trajal kar nekaj minut, pa je očitno tudi do te mere sprostil mišice, da sem se lahko nekako le prevalil v kolikor toliko normalen položaj. Pri čemer moram spet poudariti, da je v tem primeru pojem ‘normalen’ uporabljen zelo relativno.
In tako sem obležal na tleh naše dnevne sobe … in se počutil kot svetopisemski Job. Ne le zato, ker sva bila oba udarjena z boleznijo. In tudi ne zato, ker sva oba obležala. Predvsem zato, ker je Job, kot piše v Svetem Pismu, ležal ‘na smetišču’.
Presneta reč! A v tej hiši nobeden ne pospravlja?! Kdaj je nazadnje kdo s sesalcem za prah seznanil tole preprogo? A ta parket sploh ve, kaj je to krpa? In glej, tam v kotu pod stropom pajčevina! Upam, da ne bom predolgo takole ležal, ker me bodo podgane, ki prav gotovo gnezdijo pod kavčem, slej ko prej napadle! In kje so vsi?! A zdaj me bodo pa kar takole pustili!? Samega! Av! Av! Aua!!
Skupaj z jamranjem se je vrnila bolečina. Pa tudi možinja, ki je pripeljala deco, naj si pogledajo ubogega očeta. Vodeni ogled! Kot v živalskem vrtu. Smejali so se, otroci, kdo bi jim zameril. Tudi jaz sem se smejal mojemu očetu, ko si je na zadnjico privezoval desko, kadar ga je ‘štihnilo’! In ko sem ta spomin povedal otrokom so se režali. Živalski vrt, vam rečem. Le da se mene, hvala Bogu, sme krmiti!
ČUŠIN, Gregor. (Razsuti tovor), Ognjišče, 2014, leto 50, št. 4, str. 17.

Brat sovraži Cerkev in vse, kar je verskega

Napisal Marko na 1. aprila 2014. Objavljeno v Pismo meseca.

Pišem vam, ker mi je Ognjišče zelo všeč. Tudi v Nemčijo sem dobivala Ognjišče, Družino, Prijatelja in Našo luč. Sedaj dobivam še vse te revije, razen Naše luči. Bereva pa samo z mlajšim bratom. Vsi nečaki in ta starejši brat ne marajo takega branja. Berejo same posvetne, protiverske revije. Eden od nečakov se še na božič in veliko noč ne udeleži svete maše. Starejši brat sovraži Cerkev in Boga in pravi, naj ne omenjam vedno ‘tistega Boga’, ker mu je beseda Bog zoprna. Težko prenašam brezbožnost brata in nečakov, ker živijo tako, kot da ni nič po smrti. Čisto brez Boga. Župnika sem že prosila, naj se vseh spomni pri molitvi. Treba je prositi Boga in zaupati v božjo pomoč.
Meni pa je Bog tako dober. Velikokrat sem že v življenju izkusila božje delovanje. Pred kratkim sem bila v bolnišnici, da so mi vodo iz pljuč jemali. Povedali so mi, da sem imela pet reber zlomljenih, čudili so se, ker so mi bolečine kar na enkrat prenehale.
Pogosto izkusimo tudi delovanje hudega duha, kar je dano posebno meni. Tudi mlajši brat je že dvakrat ponoči slišal razbijanje. Prej je vedno govoril, da imam prisluhe in privide, da sem psihično bolna. Zdaj pa mi verjame. Ni čudno, da se kaj takega dogaja, ko pa živijo vsi čisto brez Boga. Samo mlajši brat skrbi za nedeljsko mašo. Starejši brat mi očita, da ni prav, da je človek čisto zatreskan v to vero, in pravi, da sem verski fanatik in versko blazna. Povedati moram, da je zelo bolan, leta so mu tudi podarjena. Lahko se vsak čas znajde pred božjo sodbo. Zakramentov pa ni prejel ne vem koliko let. Opominjam ga, da Bog še čaka, ker je zelo dober in potrpežljiv.
Vedno popolnoma zaupam v božjo pomoč. Bog me vedno usliši. Tudi smrti nas je že vse čudežno obvaroval. Razjočem se nad božjo dobroto in vsemogočnostjo. Oče urednik, vedno prosim Boga za vas. Da vas Bog ohrani pri zdravju in vas vedno in povsod varuje. Prav tako molim za vse duhovnike. Vse te nevšečnosti in bolezni darujem Bogu za svetost duhovnikov in spreobrnjenje grešnikov.
Lucija

Ne smemo se preveč bati hudobnega duha in njegovega vpliva. Brez Božje volje nam ne more ničesar storiti. Bog je neskončno močnejši od njega in ne bo dopustil, da se nam preveč približa.

Papež Frančišek je leto 2016 razglasil za leto božjega usmiljenja. Za to je imel veliko razlogov. Tudi tvoje pismo to potrjuje. Koliko krivic, trpljenja, preganjanja kristjanov je danes na svetu. Občudujemo prve kristjane, kako so pogumno šli v smrt in bili pripravljeni umreti za Jezusa, za svojo vero. Danes smo priča preganjanja kristjanov v veliko večjem obsegu, kot je bilo takrat. Papež nas na to večkrat opozarja. To se ne dogaja pri nas v Evropi, pač pa v Siriji, na Bližnjem vzhodu in v Afriki. Na žalost moram priznati, da se ne brigamo prav veliko za tiste nesrečnike, ki se jim to dogaja, kot da se to nas ne tiče. Vsaka čast misijonarjem, dobrodelnim organizacijam, prostovoljcem, ki gredo v te kraje. Velikokrat rečemo: “Kaj pa moremo mi storiti?” V postnem času, pri nabirkah za preganjane kristjane po svetu bi morda lahko naredili kaj več, kot naredimo.
Veliko pa je to, kar ti delaš, ko prenašaš zapostavljanje vere v lastnem sorodstvu. Res se čudno sliši, da kristjani zaničujejo svojo vero. Krščanska dediščina, ki smo jo prejeli od naših staršev, je ogromen zaklad. Brez nje ne bi bili ‘kulturni’ ljudje, ne bi imeli tistih vrednot, ki jih iščejo pri nas tudi pripadniki drugih ver. Že hvaležnost, da smo podedovali kulturo in načela medsebojne pomoči, bi nas morala navdajati, da to spoštujemo in cenimo. Ravno narobe kot se dogaja v vaši družini.
Potrebno pa je tudi potrpeti z ljudmi, ki ne znajo razmišljati s svojo glavo. Nič ne pomaga, da se z njimi prepiramo. Mlajše morda lahko še prepričamo, tistih, ki so polni predsodkov, pa ne moremo spreobrniti drugače kot z dobroto. Pogovor je veliko vreden, vendar mora biti pripravljenost zanj na obeh straneh.
Bližamo se veliki noči, največjemu krščanskemu prazniku. Te dni bomo imeli priliko veliko razmišljati o resnicah naše vere in o božji dobroti, ki se razodeva prav v njegovem usmiljenju. Tudi tvoje domače, ki odklanjajo vero, rešuje božje usmiljenje. Tvoja molitev je velika spodbuda, ki jih lahko pripelje do tega neskončnega usmiljenja. Pišeš, da se bojiš, da bi prišli pred obličje Boga neskesani. To je velika nevarnost, ker človek se privadi na odsotnost misli na svojo smrt in na svoje zveličanje. Verujemo pa, da je Božje srce, po njegovih razodetjih sv. Marjeti Mariji Alacoque in v zadnjem času po razodetjih sv. Favstini Kowalski, polno usmiljenja in zagotavlja posebne milosti zlasti ob smrtni uri. Zato smo v zadnjem času med nabožne predmete, ki jih nudimo našim bralcem v naših knjigarnah, vključili tudi kipe usmiljenega Jezusa (različnih velikosti), kot se je prikazal tej poljski redovnici.
Hvaležen sem za to, kar si zapisala, da moliš zame (in za duhovnike). Papež Frančišek pri nedeljski molitvi Angel Gospodov skoraj redno prosi vernike, “naj ne pozabijo moliti zanj”. Zaveda se, kako je potreben molitve vernikov in kako mu pomaga pri opravljanju njegove težke naloge vrhovnega pastirja Cerkve. Mislim, da se moramo tudi tej njegovi prošnji in odzivov vernikov zahvaliti, da imamo tako izrednega papeža. Preprost je in govori jezik, ki ga vsi razumemo. Bogu hvala zanj! Cerkvi je vrnil privlačnost. Imajo ga radi tudi tisti, ki niso katoličani in tudi neverni. Njegovi preprostosti in odprtosti se lahko zahvalimo za bratsko srečanje z moskovskim patriarhom Kirilom na Kubi. Velik korak k medsebojni spravi in sodelovanju med kristjani.

Ne smemo se preveč bati hudobnega duha in njegovega vpliva. Brez božje volje nam ne more ničesar storiti. Bog je neskončno močnejši od njega in ne bo dopustil, da se nam preveč približa. Bati se hudobnega duha pomeni, da ne zaupamo dovolj Bogu, kar pa bi bilo zanj žaljivo.
Napisala si, da ti je Bog izkazal veliko posebnih milosti. Me veseli, da kljub težavam čutiš Boga blizu. To je veliko vredno. To je tudi posebna milost. Bog tudi tvoje družine ne bo zapustil, ker jo ti varuješ. Občuti to odgovornost. Če nam Bog veliko daje, bo od nas tudi veliko zahteval. V evangeliju je zapisano: “Po njihovih sadovih jih boste spoznali” (Mt 7, 16). Tudi od nas Bog zahteva sadove.

BOLE F., Pismo meseca, v: Ognjišče (2016) 4, str. 6.

Če me ti ne bi pobrala

Napisal Marko na 28. marca 2014. Objavljeno v zgodbe.

Sedele so za mizo v kavarni in srebale čaj. Zunaj je pritiskal strupen mraz, zato se je v lokalu kar trlo gostov, tudi najbolj zagrizeni kadilci so se danes raje odpovedali cigareti in so kavo pili na toplem. Še Stanka, ki res ni vzdržala brez čika, ni odhajala ven, pač pa se je le živčno poigravala z vžigalnikom.
Tako so se tu dobivale vsaj enkrat na mesec vse tri nekdanje sošolke iz gimnazije, danes pa že žene z družinami in službami. Stanka je bila učiteljica, Vida je plula v komercialnih vodah, Vera pa se je posvetila raziskovalnemu delu.
Prijetno so kramljale, ko so se ozrle proti točilnemu pultu, kjer je s stola padla mlada ženska. Med ljudmi je završalo – “poglejte, kako je pijana in to še dopoldan, pa še ženska, da je ni sram”, so komentirali in gledali, kako se ni in ni mogla postaviti na noge in za nameček je še bruhala.
»Kdor koli je že, moramo ji pomagati, kaj veš, kaj jo je gnalo, da se je napila,« je rekla Vera in vse tri so stopile bliže ter onemele: na tleh je ležala njihova nekdanja sošolka Marjana. Štiri leta so skupaj grele gimnazijske klopi, vsem trem je vedno pomagala pri učenju. Bila je genij, ki je obvladala skoraj vse predmete, po maturi pa kot da se udrla v zemljo.
Obstale so kot okamenele. »Jo poznate?« je vprašala natakarica, »nekam jo moramo spraviti, tu res ne more ležati.« »Jaz je ne poznam,« je rekla Stanka ter pogledala proč. »Tudi jaz ne,« je zviška pribila Vida. »Jaz jo pa,« se jima je v obraz zazrla Vera, »bila je moja in tudi vajina sošolka in zelo dobra prijateljica.« Sklonila se je nad njo, ji obrisala obraz ter ji pomagala vstati, ne meneč se za Stanko in Vido, ki sta osramočeni zapustili lokal.
»Ja, kaj je s teboj, Marjana? Pridi, greva,« ji je šlo skoraj na jok ob pogledu na nemočno prijateljico. »Bom jaz počistila,« je rekla natakarica, vesela, da je predstave konec. Gostje, ki so bili prej glasni in so jo obsojali, so jima naredili prostor in starejši gospod, ji jo je prijazno pomagal spraviti do avta.
Oster mraz jo je na poti iz lokala malce streznil, da je spregovorila. »Pusti me, nimam kam iti, mama me je vrgla na cesto,« je povezovala besede. »K meni greva, če nimaš kam, tako ja ne boš ostala na ulici.« »Pusti me, naj umrem,« je jadikovala dalje. »Saj boš umrla, a ne še danes,« ji je šlo skoraj na smeh.
Potrobila je, ko sta se pripeljali pred domačo hišo, da je mož prihitel po stopnicah. Bila je sobota in tako kot ona ni bil v službi. Začudeno jo je gledal, ko je odprla vrata na sovoznikovi strani. »Pomagaj mi jo, prosim, spraviti ven,« je rekla. Nič ni vpraševal, molče ji je pomagal do kopalnice ter se obzirno umaknil, da jo je slekla, stuširala in oblekla v svojo haljo. »Kako zlatega moža imam,« je hvaležno pomislila. Bil je tih, delaven in pošten ter zelo veren človek. Zelo lepo sta se razumela, da je včasih kar s strahom pomislila, kaj če bi se to nenadoma končalo.
»Je teta bolna?« sta vprašala otroka, petletna Ema in sedemletni Peter, ko jo je, še opotekajočo, kot otroka položila v posteljo v sobi za goste. »Ja, zelo je bolna,« ju je pobožala po laseh. »Pa bo ozdravela?« je vrtala dalje Ema. »Ja, bo, mi ji bomo pomagali, zdaj se pa pojdita igrat, rada bi bila malo z očkom.«
Umaknila sta se, ona pa je prisedla k možu, ki je že skuhal čaj. Molče jo je poslušal, ko mu je povedala vso zgodbo. »Vse drugo razumem, da pa sta jo zatajili Stanka in Vida, ko pa vam je toliko pomagala v šoli, tega ne morem sprejeti.« Trdno ji je stisnil roko in šepnil: »Vera, ti si najbolj plemenit človek, kar jih poznam.«
Ko se je Marjana zbudila in ko ji je povedala svojo žalostno zgodbo, se je odločila, da ji bo pomagala.
Takoj po gimnaziji so se z očetom in materjo preselili, da je bila bliže fakulteti, ker za bivanje v študentskem domu ni bilo denarja. Očetova pokojnina je bila majhna. Bil je invalid in ko je na hitro umrl, si je mati našla drugega, ne vedoč, da je alkoholik. Pa se je začela kalvarija: bil je nasilnež, včasih je udaril tudi njo, ne samo mamo, ki je tudi začela piti. Ona je sicer diplomirala, a službe ni dobila. Da bi šla od doma, ni bilo mogoče, saj ni imela od česa živeti. Doma pa je bil pekel, da je začela zahajati po lokalih in še tisto malo, kar je dobila za kako uro inštrukcij, ki jih je opravila na črno, dala za pijačo. V omami je pozabila na vse gorje. Vedela je, da je slabič – ko je umrl oče, na katerega je bila močno navezana, se je vedno bolj sesipala in tonila na dno. Najhuje pa jo je peklo, ker je zatajila še vero. »Če bi bil Bog, ne bi pustil, da oče umre,« je hlipala. »Trapa, saj si vendar odrasla, otroci razmišljajo bolj pametno kot ti – vsak izgubi starše, ti si izgubila očeta, ko si bila že skoraj pri kruhu,« se je kar ujezila. »Zdaj te bom pa jaz vzela v roke, da se spet postaviš na trdna tla, tudi če bo pot dolga in trnova.«
In je bila res. Mesece dolgo je po koncu zdravljenja hodila z njo na predavanja, jo spremljala na vsakem koraku, jo nekajkrat med zdravljenjem, ko je prišla za vikend ven, našla v lokalu opito, a obupala ni. Borila se je – v začetku sploh ni vedela, kako globoko je že bila na dnu, in ko je uvidela, se je še bolj zagrizla in ji vlivala moč. Vesela je bila moževe podpore, brez njega ne bi zmogla. On je ob njeni odsotnosti poskrbel za otroka in dom. »V najbolj čudnem položaju je nisem zatajila in nočem je pustiti na sredi poti iz hvaležnosti za njeno pomoč, da sem končala šolo in imam danes poklic,« si je dopovedovala takrat, ko so obema klecala kolena pod težkim križem.
Nekaj let kasneje.
Sedita za mizo v isti kavarni in pijeta čaj. Tudi danes je zunaj mraz in lokal je poln. Na kolenih Marjane sedi punčka treh let in se poigrava z njenimi kodri in se spet spusti k ‘teti’ Veri, kot jo ljubeče kliče.
Po letih trpljenja, po letih križevega pota, sta obraza prijateljic nasmejana in kar žarita. »Le kaj bi bila jaz danes, če me ne bi ti takrat pobrala.« pokaže Marjana proti točilnemu pultu. »Pustiva zdaj to,« reče Vera in spet stisne k sebi prijateljičino razigrano hčerko. »Ne obujajva spominov, danes je nama obema lepo, obe imava službo, družino, glejva naprej. Vsaka stvar se zgodi z namenom, ti si v skupini ozdravljenih alkoholikov našla moža, ki te razume, ker je prehodil precej pred tabo isto pot. Danes stopata skupaj po novi, drugačni poti, pravi.«
»Ti me nisi zatajila, oni dve pa sta me, izgubili pa sta tebe. Pa še nekaj sem našla – našla sem pot nazaj k Bogu. Redno hodimo v cerkev in mala že moli Sveti angel.« S solzami v očeh sta zrli druga v drugo, hvaležni Bogu, da se je vse izteklo tako.
KUMER, Anica. (zgodbe) Ognjišče (2014) 03, str. 38

Pavlina Pajkova

Napisal Marko na 27. marca 2014. Objavljeno v Obletnica meseca.

* 9. april 1854, Pavia, Italija, † 1. junij 1901, Ljubljana

Slovenščine se je začela učiti pri šestnajstih letih

Njena življenjska zgodba se je začela pred sto šestdesetimi leti in sicer na tujem: rodila se je 9. aprila 1854 v italijanskem mestu Pavia, kjer je njen oče Josip Doljak, doma iz Solkana, služboval kot sodni svetnik. Mati Pavlina roj. Milharčič je bila “po krvi Slovenka, a po odgoji Lahinja”, je o svoji babici zapisal njen vnuk Milan. Starši so ji umrli zgodaj: mati pri porodu v tretjem, oče pa v šestem letu njene starosti. S sestrama se je preselila k stricu Matiju Doljaku v Solkan. Tudi pri njem vzgoja ni bila slovenska, prav tako ne v uršulinskem internatu, ki ga je obiskovala štiri leta. Od tam se je vrnila v stričevo hišo, da se nauči gospodinjstva. Tja so zahajali zavedni slovenski izobraženci, ki so jo spodbudili, da se je pri šestnajstih letih začela učiti slovenščine in deklamacije, da je nastopala v goriški in solkanski čitalnici. Veliko je brala, posebno sta ji bila pri srcu Prešeren in Stritar; prebirala pa je tudi nemške in druge klasike. Njeno zakasnelo slovensko izobrazbo so zavrle nove družinske razmere. Ko je brat Teodor doštudiral na Dunaju in je nastopil službo na goriškem sodišču, se je Pavlina s sestrama preselila k njemu za gospodinjo. Brat je bil Slovencem zelo nasproten, zato se je odslej učila slovenščine naskrivaj. V tem času je začela pisati. Fran Levec je v listu Soča leta 1873 objavil njeni lirični črtici Prva ljubezen in Žena v družini. Njene prve pesmi pa je tiskal leta 1874 Janko Pajk, urednik Zore, profesor slovenščine, s katerim se je dvaindvajsetletna poročila in se preselila v Maribor. Sprva je morala pretrpeti veliko nasprotovanj od užaljenih sorodnikov Pajkove prve žene, bila pa je svojemu sedemnajst let starejšemu možu trdna opora v vseh njegovih težavah in najbolj marljiva sotrudnica Zore.

Slovenska pisateljica – “zelo nenavadna prikazen”

V prvih letih svojega slovstvenega ustvarjanja je bila pesnica, pozneje je pesnila le takrat, kadar je prilika nanesla. Njene pesmi so izraz njenega mladostnega čustvovanja, osirotelosti, prve ljubezni, zlasti pa ljubezni in družinske sreče. Izhajale so v Zori, v knjigi pa jih je izdala leta 1878. Od njenih pesmi je najboljši venec enajstih pesmi z naslovom Materni glasovi. Pesmi so po obliki in jeziku precej trde. »Vidi se, da slovenščina ni bila njen materni jezik,« je zapisal v opravičilo njen sin Milan. Vse njene pesmi so bile vnovič natisnjene v prvi knjigi Zbranih spisov (Celje 1893).

Njeno močnejše področje ustvarjanja je bila proza, ki se ji pozna, da je nastajala v tujini, kjer je preživela dvajset let ob možu na njegovih službenih mestih: v Gradcu, Brnu in na Dunaju. To je težko prenašala in je na počitnice prihajala s svojo družino v razne slovenske kraje. »Resničnega slovenskega življenja skoraj ni poznala … Življenje v velikih mestih je njeni živi domišljiji dajalo mnogo snovi, toda vpliv tuje, zlasti nemške družinske povesti, jo je obrnil v sentimentalno romantičnost in njen idealizem je postajal vedno bolj in bolj vzgojno poučen« (France Koblar). Po rodovitnosti je presegla vse moške pisatelje. Morda je tudi zavist nekoliko botrovala odklonilnim kritikam. Slovenska pisateljica je bila zanje “zelo nenavadna prikazen”. Njeno pisanje pa je bilo zelo všeč Josipu Stritarju, ki jo je v pismih tolažil, da bo njena literatura ostala, pa naj jo tako kritizirajo! Njena dela so bila med ljudmi zelo priljubljena, o čemer priča tudi to, da so v letih 1893–1895 izšli njeni Zbrani spisi v dveh knjigah.

»Bila je vzorna žena zlatega srca«

»Ženska je rojena umetnica in tako tudi sposobna k pisateljevanju,« je v uvodu prve knjige zapisal njen mož Janko Pajk. »Ona ima bister vid in tanek čut za vsakoršno lepoto in dostojnost, najbrž vsled nežnejšega telesnega sestava, in pogodi v trenotku pravo sodbo o tem, kar opazuje.« Ko je sin Milan leta dobil službo v Ljubljani, sta se z Dunaja leta 1899 preselila k njemu. Janko je že po nekaj mesecih umrl, Pavlina pa je odšla za njim v večnost 1. junija 1901 v 47. letu življenja. V Ljubljani je osebno spoznala dr. Frančiška Lampeta, urednika Doma in sveta, ki je pohvalno spremljal njeno delo in je marsikaj njenega objavil. V zasebnem dopisovanju pa je bil Lampe do nje vseskozi dobrohoten, vendar pa odkritosrčen sodnik njenega pisanja. Grajal je njen jezik, neizrazitost njenih oseb, veliko je popravljal in črtal njene spise. Pavlina mu je bila za to hvaležna. Zelo jo je prizadela njegova nenadna smrt 24. septembra 1900. Za Dom in svet je napisala Spomine na dr. Frančiška Lampeta. To je bilo njeno zadnje objavljeno delo.

Milan Pajk je po materini smrti napisal spomine nanjo. Tam med drugim beremo: »Pavlina Pajkova je bila strogo moralnega in verskega naziranja. Namen njenim spisom je bil nuditi svojemu narodu prijetnega berila, ki bi v čitateljih “vzgojevalo duhove in srca” za vse lepo in blago. Nasprotovala je nauku, da je umetnost sama sebi namen… A bila je ne samo sloveča pisateljica, ampak vseskoz vzor-žena zlatega srca in kristalno čistega značaja. Kaj pa je bila meni kot ljubeča mati, tega ne morem z besedami izraziti. Bridka žalost mi pretresa srce, če pomislim, da je ni več med živim i… A tolažba mi je ostala, da ni živela zastonj in da še živi v svojih delih.«

(obletnica meseca 04_2014)

Vsa pisma, naslovljena na papeža, dobijo odgovor

Napisal Benjamin na 25. marca 2014. Objavljeno v Zanimivosti.

V Vatikan vsak dan prispe na tisoče pisem, risb in predmetov, naslovljenih na papeža Frančiška. Pošto, ki pride z vsega sveta, ureja Papeški urad za korespondenco. In kaj je v pismih? Ljudje sprašujejo papeža za nasvet, kako naj nadaljujejo življenje, ko so se znašli na razpotju. Opisujejo nesreče in življenjske drame, ki so jih doživeli. Papežu lahko napišejo tudi pesem, v kateri povedo, da ga imajo radi kot očeta. Sveti oče dobi šal, spleten prav zanj in poslan na naslov, ki ga vsi poznajo: Dom svete Marte, Mesto Vatikan.

Ljudje pri svetem očetu tudi iščejo utehe in prosijo za molitev. Številna pisma opisujejo težave, v katerih so se znašli. Prosijo molitev za svoje otroke in opisujejo svoje ekonomske stiske. Msgr. Gallorini, ki vodi Papeški urad za korespondenco, pravi, da ljudje papežu toliko pišejo, ker mu zaupajo in vidijo v njem človeka, ki razume njihovo stisko in trpljenje. Dodaja, da prošnje za materialno pomoč pošljejo krajevnim karitas, da preverijo, kakšne so resnične potrebe teh ljudi.

In kaj je prva naloga urada? Da številna pisma najprej razporedi po jezikih, kajti pošiljke prihajajo s celega sveta.

Božo Rustja

Krščanski materinski dan

Napisal wp.adm26 na 24. marca 2014. Objavljeno v Kratki odgovori.

Od kdaj se obhaja praznik Gospodovega oznanjenja kot krščanski materinski dan in zakaj? (Gabrijel)

Na praznik Gospodovega oznanjenja se spominjamo najpomembnejšega dogodka v zgodovini naše Zemlje: ko je Marija sprejela povabilo nadangela Gabrijela, je postala mati učlovečenega Božjega sina. Po njenem materinstvu je posvečeno materinstvo vseh mater sveta, zato na ta praznik obhajamo krščanski materinski dan. Lahko bi rekli, da je to praznovanje staro toliko kot krščanstvo. Zavestno pa se je utrdilo po drugem vatikanskem koncilu. V poslanici, ki so jo škofje vsega sveta ob njegovem zaključku naslovili na žene, so počastili vzvišeni poklic matere: »Žene, vaša poklicanost je, da varujete domače ognjišče, da ljubite vire življenja, da imate srce za novi rod! Priče ste skrivnosti začetkov življenja. Roteče vas prosimo, da predvsem skrbite, da se ohrani človeški rod.« Kako globoko ceni in spoštuje dostojanstvo žene matere, je v svojih nagovorih in pismih izpovedoval papež Janez Pavel II. Materinski dan je dan hvaležnosti našim staršem, ki so nam kot Božji sodelavci podarili življenje. (sč)

Katera pot je prava?

Napisal Benjamin na 18. marca 2014. Objavljeno v MP Tema meseca.

Družba individualistov, ki tekmuje za boljši rezultat na maturi, za prosta mesta na fakulteti, za delovna mesta in boljšo plačo, za boljši avto in več denarja, za boljši status v družbi … To je merilo uspeha današnjega časa. Koliko si dosegel, koliko imaš pod palcem, kolikokrat se pojaviš v medijih … Pa je to res merilo uspeha?

Zadnje razprave o primerjavi šol, njihovih uspehih in merjenjih so nama dale misliti – kaj se v današnjem času pravzaprav kaže kot uspeh?

Dvorec Trebnik

Napisal Benjamin na 18. marca 2014. Objavljeno v Na obisku.

Gotovo je kdo najprej pomislil, da bo govora o zgodovini dvorca, plemičih, sobanah, notranji opremi itd., vendar se je zmotil. Govorili bomo namreč o kozmetiki, kremah, mazilih, oljih in vsem, kar je povezano s kozmetično linijo Dvorec Trebnik, ki nastaja v istoimenskem dvorcu. Glede na okrepljeno zavest ljudi, da želijo čim bolj naravne proizvode na vseh ravneh, sem se odpravil pogledat, kako nastaja njihova naravna kozmetika.

Edita Malnar Cetinski

Napisal Benjamin na 18. marca 2014. Objavljeno v Moj pogled.

Voditeljica in urednica oddaje Prava ideja na RTV Sloveniji je leta 2008 začela tlakovati pot eni bolj priljubljenih oddaj pri nas. Ob tem je tudi sama morala imeti malce podjetniške žilice, da je takrat uspela s trdno vero, da tako oddajo rabimo, prepričati vodstvo RTV Slovenije, da je oddajo uvrstila na program.

Tako kot njeni gostje tudi sama izžareva energijo in zanos, kako širiti dobre novice, kako vzpodbujati in deliti prave vzglede.

Pavlina Pajkova (1854-1901)

Napisal Benjamin na 18. marca 2014. Objavljeno v Obletnica meseca.

»Ime Pavlina Pajk je blagovna znamka slovenskega ženskega romana,« je zapisal Miran Hladnik (v knjigi Pozabljena polovica – o ustvarjalnih ženskah na Slovenskem). »Ta žanr opredeljujejo naslednje zakonitosti: glavna oseba je mlada, lepa in sirotna gospodična, katere položaj spominja na Pepelko, zavezana je visokim moralnim standardom, nikoli ne prelomi dane besede, nerazrešljive čustvene zagate pa se praviloma razrešijo v bolezni. Ljubezenska razmerja se pogosto spletejo v trikotnik, ki se nazadnje srečno razdre v korist poroke.« Kot pisateljica je bila izredno plodovita in v tem pogledu se je z njo lahko kosalo le malo moških.

Njene povesti in romani so nastajali pod vplivom nemške družinske povesti in slovenski kritiki so do njih zavzeli odklonilno stališče. Literarni zgodovinar Anton Slodnjak je priznal njen pisateljski talent, ki bi se lahko lepo razvil ob razumnem mentorju. France Koblar je pravično presodil pomanjkljivosti in odlike njenega pisanja in priznava: »Kot zastopnica družinske in zlasti ženske povesti si je s svojo vztrajnostjo in precejšnjo oblikovalno močjo utrdila svojstveno mesto v našem slovstvu.«

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing