30. november

Apostol Andrej je bil brat Simona Petra, prvega papeža. Evangelist Janez poroča, daje bil Andrej poklican za Jezusovega učenca prej kot Peter. Jezusa je spoznal, ko je bil z Zebedejevim sinom Janezom med učenci Janeza Krstnika. Nekega dne je prišel mimo Jezus in Krstnik je dejal: »Poglejte božje Jagnje!« Andrej in Janez sta šla za Jezusom, ki ju je vprašal, kaj hočeta. Dejala sta mu: »Učitelj, kje stanuješ?« Odgovoril jima je, naj gresta z njim, pa bosta videla. Šla sta in pri njem ostala do večera. Jezus ju je s svojo osebnostjo osvojil in zvečer, ko je prišel domov, je Andrej dejal svojemu bratu Petru: »Našli smo Mesija!« Najbrž je že naslednji dan Petra privedel k Jezusu.

Apostol Andrej je bil doma iz Betsajde ob Genezareškem jezeru in skupaj z bratom Simonom Petrom se je preživljal z ribištvom. Ne vemo, ali je bil Andrej starejši kot Peter, ali je bil poročen ali samski, ker to niti ni pomembno za njegov apostolski poklic. Odločilnega pomena je bilo dejstvo, da je bil pripravljen pustiti vse in iti za Jezusom. V času Jezusovega javnega delovanja evangeliji omenjajo Andreja ob treh priložnostih: ko so bili Peter, Andrej in Jakob z Jezusom na Oljski gori, so ga spraševali, kdaj se bo izpolnila njegova napoved o razdejanju Jeruzalema; preden je Jezus nasitil pet tisoč mož, je Andrej pokazal na dečka, ki je imel pet ječmenovih hlebov in dve ribi; ko so pogani (Grki) želeli videti Jezusa, je Andrej to njihovo željo sporočil Jezusu.

Ko so Jezusa prijeli in krivično obsodili na smrt, Andrej ni delal časti svojemu imenu, ki pomeni ‘možat, pogumen, hraber’, saj je, kot vsi apostoli, razen Janeza, zbežal.

Starokrščansko izročilo ve povedati, da je po Gospodovem vnebohodu in prihodu Svetega Duha nekaj časa deloval v Palestini, nato pa šel oznanjat evangelij med divje Skite ob Črnem morju, v Malo Azijo in Grčijo. Na stara leta je bil škof v grškem mestu Patras, kjer je med preganjanjem rimskega cesarja Nerona prišel pred sodišče (okoli leta 60). Po bičanju je bil obsojen na smrt na križu, postavljenem v obliki črke X, ki se zato imenuje ‘Andrejev križ’. Iz Patrasa so njegove posmrtne ostanke leta 357 prenesli v Carigrad, prestolno mesto vzhodnorimskega cesarstva, ki se je oklicalo za ‘drugi Rim’, češ da je v tem mestu Cerkev ustanovil ‘prvopoklicani’ apostol Andrej. Sveti Andrej je postal zavetnik Rusije, ki je sprejela krščanstvo iz Carigrada. Relikvije sv. Andreja so med četrto križarsko vojno (1204) prepeljali v Amalfi na jugu Italije, kasneje pa v Rim. Med tretjim zasedanjem drugega vatikanskega koncila (1964) je papež Pavel VI. to dragoceno relikvijo vrnil grški Cerkvi.

Apostola Andreja upodabljajo s križem v obliki črke X. Za svojega zavetnika so si ga izbrali ribiči, mesarji, vrvarji; priporočajo se mu v raznih boleznih, posebej pri rdečkah. Na Slovenskem je njegovo češčenje zelo razširjeno. Posvečenih mu je 45 cerkva. Apostol Andrej je prvi zavetnik mariborske škofije, kajti njemu je posvečena stolna cerkev pri Sv. Andražu v Labotski dolini, sedežu škofije do leta 1859, ko ga je Slomšek prenesel v Maribor.

Z njegovim godom so po raznih slovenskih pokrajinah povezani zanimivi ljudski običaji in navade.

Ime Andrej je pri nas močno priljubljeno. Razširjene so razne oblike: Andrej, Andraž, Andrejc, Dreja, Drejc, ženske oblike Andreja, Andrejka, Andra.

29. november

Dionizij se je rodil v Honfleurju v Franciji kot Peter Berthelot 12. decembra 1600. Bil je kozmograf in kapitan ladje francoskih in portugalskih kraljev. Leta 1635 je vstopil v red bosonogih karmeličanov v samostanu Goa v Italiji, kjer je leta 1615 izrekel zaobljube kot konverz tudi Portugalec Tomaž Rodriguez de Cuhna, rojen leta 1598, ki si je privzel ime Redempt od Križa. Dne 25. septembra 1638 sta bila poslana na Sumatro, kjer sta v bližini mesta Achen okronala svojo vero v Kristusa z mučeništvom, saj sta neustrašeno pričevala zanjo vse do mučeniške smrti 29. novembra 1638. Za blažena ju je razglasil Leon XIII. 10. junija 1900. Njun god obhajajo v karmeličanskih samostanih na dan njunega rojstva za nebesa. (vir: Karmel-Sora)

29. november

Na današnji dan se Cerkev spominja dveh krščanskih mučencev z istim imenom. Njun praznik se obhaja že od leta 354 na dan 29. novembra.

Prvi od Saturninov je bil rimski duhovnik, doma iz Kartagine. Skupaj z diakonom Sosinom je bil zaradi krščanske vere obsojen na hudo tlako. Čeprav je bil že zelo v letih, je moral Saturnin voziti pesek za graditev Dioklecijanovih toplic. Kljub napornemu delu je še našel časa in moči, da je med delom tolažil sotrpine in jih spreobračal h krščanski veri. Ko so čuvaji to opazili, so dali njega in Sosina mučiti in obglaviti. Pokopali so ju v Rimu okoli leta 304.

Mučenca Saturnina pogosto zamenjujejo z drugim Saturninom, ki ga Francozi imenujejo sv. Sernin in je bil prvi škof v Toulousu. Kot rimski misijonar je bil poslan v Galijo (sedanjo Francijo), a je opravljal misijonsko delo najprej v španskem mestu Novara in okolici in v Carcassonnu. Ko tam ni uspel, se je odpravil v okolico Toulousa, kjer je naletel na ljudi, ki so bili voljni sprejeti evangelij Nekaj časa je z velikim uspehom deloval med tamkajšnjimi prebivalci, jim zgradil prvo cerkev, potem pa so se Tulužani, naščuvani od poganskih duhovnikov, nenadoma obrnili proti njemu in ga na surov način usmrtili: privezali so ga podivjanemu biku za rep, da ga je vlačil po mestnih ulicah. To se je zgodilo v času Valerijanovega preganjanja kristjanov okoli leta 257. Dve pobožni kristjani sta rešili njegove posmrtne ostanke in jih pokopali na kraju, kjer danes stoji cerkev Notre Dame du Taur. Toulouški škof sv. Hilarij je našel mučenčev grob in dal nad njim zgraditi leseno kapelo. Eden izmed poznejših škofov je prenesel mučenčeve posmrtne ostanke v romansko baziliko, ki je bila zgrajena v čast sv. Saturninu. V baziliki je na svetnikovi krsti v reliefu upodobljeno njegovo mučeništvo.

28. november

V srcu Pariza je glavna ali materna hiša redovnic usmiljenih sester sv. Vincencija Pavelskega, ki so pri nas znane pod imenom usmiljenke. Srce te hiše je kapela čudodelne svetinje, prostorna kot srednje velika cerkev. V njej se vsako leto zvrsti skoraj toliko romarjev kot v Lurdu. V tem svetem prostoru je današnja godovnjakinja sv. Katarina Laboure doživela več skrivnostnih srečanj z božjo Materjo Marijo. Pri drugem prikazanju, 27. novembra leta 1830, se je okoli nebeške Gospe prikazal napis: »O Marija, brez madeža spočeta, prosi za nas, ki se k tebi zatekamo!« Redovnici je Marija naročila, naj da izdelati svetinjice s podobo in z napisom, ki ju je bila videla.

Ta datum pomeni rojstni dan ‘čudodelne svetinje’. Na eni strani je lik Marije z zgoraj navedenim napisom, na drugi pa je črka M, nad njo križ, pod njo pa dve srci: eno obdano s trnjevo krono (Jezusovo), drugo prebodeno z mečem (Marijino). Čudodelna se ta svetinja imenuje po uresničitvi Marijine obljube: »Vsi, ki jo bodo nosili (z vero in zaupanjem), bodo deležni velikih milosti.«

Preprosta redovnica Katarina Laboure, ki jo je Brezmadežna izbrala za svojo glasnico, se je rodila 2. maja 1806 kot deveta od enajstih otrok pobožnih kmečkih staršev v francoski pokrajini Burgundiji. Ko ji je bilo devet let, ji je umrla mama in Katarina je nekaj časa zelo uspešno gospodinjila veliki družini. Njeno življenje je bilo delo in molitev, prosti čas pa je prebila v cerkvi. Oče jo je odločno zavračal, da bi šla v samostan usmiljenk za svojo najstarejšo sestro. Pri 24 letih ji je le uspelo priti v samostan v Parizu. Kot novinka je imela pogosta videnja Odrešenika v najsvetejšem zakramentu. Ob teh videnjih si je zaželela, da bi videla tudi božjo Mater Marijo. To se je zgodilo 19. julija 1830. »To je bil najsrečnejši trenutek mojega življenja.« Marija ji je dejala, da ji bo Bog zaupal neko poslanstvo. 27. novembra 1830 je med premišljevanjem redovne družine Katarina videla božjo Mater, stoječo na polkrogli, pod nogami se ji je zvijala pohojena kača, njene povešene roke, izžarevajoče valove svetlobe, so se polne usmiljenja sklonile k zemlji. Zaslišala je Marijin ukaz, naj da izdelati svetinjice s to podobo in z napisom »O Marija, brez madeža spočeta, prosi za nas, ki se k tebi zatekamo.« Ko se je njen spovednik o tem naročilu pogovarjal s pariškim nadškofom, ta ni imel nobenih pomislekov. Prvih 2000 svetinjic je bilo poslanih 30. junija 1832. Eno je vzel pariški nadškof s sabo, ko je šel na obisk k nekemu umirajočemu odpadlemu duhovniku. Ta ga je najprej zavrnil, potem pa poklical nazaj, ves spremenjen. Ta čudež spreobrnjenja je bil pariškemu nadškofu potrditev za pristnost Marijinih prikazanj Katarini Laboure. Čudodelna svetinjica je v srcih katoličanov utrdila vero v skrivnost Marijinega brezmadežnega spočetja in z veseljem so pozdravili versko resnico o tem, ki jo je leta 1854 razglasil papež Pij IX. Nov razmah so dobile Marijine družbe, občestva kristjanov, ki hočejo živeti po zgledu Jezusove matere Marije.

Katarina Laboure je od svojega noviciata do smrti 46 let živela in delala kot usmiljenka v nekem pariškem domu za stare. Z vso ljubeznijo je opravljala dela usmiljenja. Umrla je 31. decembra leta 1876. Njeno nestrohnjeno telo počiva v kapeli materne hiše v Parizu. Za blaženo je bila razglašena leta 1933, za svetnico pa leta 1947.