21. oktober

Nobena svetniška zgodba ni tako skrivnostna kakor zgodba o devici in mučenki Uršuli z njenimi enajst tisoč tovarišicami. Legenda izvira iz desetega stoletja, ima pa nedvomno zgodovinsko jedro: gre za skupino devic, ki so umrle kot mučenke, najbrž v času Dioklecijanovega preganjanja kristjanov (na začetku 4. stoletja) in so bile v sedanjem Kölnu žrtve svojega krščanskega prepričanja ali devištva, morda tudi obojega.

Zgodovinarji so skušali že na mnoge načine posvetiti v zgodovinsko temo okrog svete Uršule. Nekateri domnevajo, da so bile te mučenke sestre, neveste in hčere vojakov tebajske legije, ki jih je dal na ozemlju sedanje Švice umoriti Dioklecijanov sovladar Maksimijan. Ali je morebiti bližja resnici kronika, ki poroča, da je bila Uršula prednica nekega samostana pri Kölnu in se je ob času preseljevanja narodov s svojimi redovnicami zatekla za obzidje Kölna in je ob padcu mesta šla raje v smrt kakor v sramoto. Po pripovedovanju v Zlati legendi Jakoba de Voragine je bila Uršula baje hči britanskega kralja. Zasnubil jo je neki anglosaški kraljevič. Dobil bi jo, ko bi se pokristjanil in počakal tri leta, da Uršula s tovarišicami poroma v Rim. Uršula se res odpravi z 11.000 tovarišicami na pot, ko pa se vračajo, jih pred Kölnom napadejo in pomore Huni. Hunski kralj hoče Uršulo za ženo; ker ga ne mara, jo sam z lokom ustreli. Odmeve te legende najdemo v ljudskih pesmih, ki so v visokem srednjem veku nastale na naših tleh.

Število enajst tisoč Uršulinih tovarišic je seveda pretirano. Vsekakor gre tu za nepravilno branje okrajšave XI. M. V. (11 Martyres Virgines – enajst mučenk devic), ki so jo nekateri razlagali 11 milia (tisoč – M je namreč rimsko število za tisoč). To bajno število je bilo ljudski domišljiji seveda takoj všeč. Veliko število je mogoče pripisati tudi srednjeveškemu pretiravanju.

Sveta Uršula je danes zavetnica ženskih vzgojnih zavodov, kajti sv. Angela Merici, ki je leta 1535 ustanovila redovno družbo, ki ji je bil namen vzgoja deklet, je za zaščitnico te svoje ustanove izbrala sveto Uršulo, zato se članice te družbe imenujejo uršulinke. Na Slovenskem so se uršulinke naselile najprej v Gorici (1672), od tam so prišle leta 1702 v Ljubljano. Njihov samostan je ob cerkvi Svete Trojice na Kongresnem trgu. Tam so predvojno imele odlično gimnazijo. Delovale so tudi v Škofji Loki in v Mekinjah pri Kamniku. Danes imajo uršulinke svoje postojanke v Ljubljani, v Mekinjah, pri Svetem Duhu pri Škofji Loki ter v Izoli.

Sveto Uršulo upodabljajo s puščico v roki, z mučeniško palmo, z zastavo s križem, s krono, s plaščem, razprostrtim nad svojimi tovarišicami, z ladjo poleg sebe. Na Slovenskem je sv. Uršuli posvečenih več podružničnih cerkva, od katerih je najbolj znamenita tista na koroški Uršlji gori.

Uršula, raje Urška ali Urša, je vedno bolj priljubljeno žensko ime na Slovenskem. Ime Uršula izhaja iz latinskega Uršula, ki ga razlagajo kot pomanjševalnico besede ursa, kar pomeni ‘medvedka’.

20. oktober

Italijanska redovnica je živela takorekoč v naših časih: rodila se je 6. oktobra 1888, umrla pa je 22. oktobra 1922. Ko jo je papež Janez XXIII. razglasil za svetnico, je poudaril njeno potrpežljivo mučeništvo, ki ga je prenašala iz požrtvovalne ljubezni do bližnjega, in je to ljubezen povzdignil za zgled. Njeno kratko življenje je bilo eno samo trpljenje: najprej v domači družini (doma je bila blizu mesta Vicenza na severu Italije), kjer je kot otrok morala skupaj z materjo prenašati pekel ob grobem očetu pijancu. Ko ji je bilo sedemnajst let, je odšla v samostan redovnic dorotejk, ki so oskrbovale bolnišnice, domove za ostarele, otroška zavetišča, domove za umobolne ženske in zavetišča za padla dekleta. Bertila je imela samo tri razrede osnovne šole in zaradi tega so jo predstojnice zapostavljale ter ji odmerjale najnižja dela. Prav ob teh se je Bertila z brezmejno ljubeznijo do Jezusa in do ljudi, ki jim je stregla, dvignila do svetniških višin.

Ko je umrla, so zdravniki, ki so jo poznali, rekli: »Sestre Bertile, ki ji ni enake, ni več! Popolnoma se je izmučila za trpeče, se izčrpala, da je blažila rane drugih.«

20. oktobra

Svetnik je živel v letih od 554 do 617. Po legendarnem izročilu naj bi bil irsko-škotski kraljevič, ki se je kot puščavnik naselil na jugu Nemčije. Menihi bližnjega benediktinskega samostana so ga izbrali za opata. Ko je umrl, so nad njegovim grobom sezidali kapelo, ki je kmalu privabila mnogo romarjev. K svetniku so se zatekali kot k priprošnjiku proti kugi in proti raznim boleznim pri živini. Sloves zavetnika proti raznim boleznim je Vendelin ohranil do današnjih dni, zato verni kmečki ljudje romajo k njemu posvečenim kapelam in cerkvam, ki jih je še vedno veliko, posebno v alpskih in živinorejskih pokrajinah. Upodabljajo ga kot pastirja s palico in malho, kot meniha, romarja, zavetnika proti kugi.

20. oktober

Glavni junakinji priljubljenega Finžgarjevega zgodovinskega romana Pod svobodnim soncem je ime Irena. Morda je tudi po njeni zaslugi to ime danes na Slovenskem zelo priljubljeno. Sicer pa je ime zelo lepo, saj izvira iz grške besede ‘eirene’, ki pomeni mir. Tako je bilo ime tudi grški boginji sreče. Irena je ime več svetnic (Bibliotheca Sanctorum jih navaja 15), ena od teh je današnja godovnjakinja sv. Irena Portugalska.

Njen življenjepis, v katerem se resnična dejstva prepletajo z legendarnimi okraski, je bil prvič objavljen leta 1494 v brevirju iz Brage, mesta na Portugalskem. Tam beremo, da je bila Irena redovnica v mestu Tomar v sredini Portugalske proti koncu 6. stoletja. Vanjo se je zaljubil bogat plemič po imenu Bertaud, ki pa je bil veren in si ni upal Bogu posvečeni devici izpovedati svoje ljubezni. Zaradi te ljubezni, ki ni mogla biti uslišana, je hudo zbolel. Zdravnik, ki so ga poklicali, ni mogel odkriti nobenega vzroka tej nenadni bolezni. Irena je za to bolezen zvedela po notranjem razodetju. Šla je obiskat Bertauda in ga prosila, naj neha misliti nanjo, pa bo ozdravel. To se je resnično zgodilo, vendar pa je Ireni zapretil s smrtjo, če zve, da se je povezala s kakšnim drugim moškim.

Pobožno mlado redovnico je začel nadlegovati njen učitelj, ki ga je Irena odločno zavrnila. Učitelj se je maščeval tako, da jo je javno oblatil, da pričakuje otroka. Ko je to zvedel njen prvi snubec Bertaud, je izpolnil svojo grožnjo. Poslal je svojega služabnika, ki je Ireni odsekal glavo, njeno telo pa je vrgel v reko Tajo. Naslednji dan ga je našel benediktinski opat Selij. Vzeli so ga iz reke in ga z vsemi častmi pokopali v kraju Skalabu.

Najstarejše pričevanje o češčenju sv. Irene najdemo v svetniškem koledarju stolne cerkve mesta Leon v Španiji iz 10. stoletja. Nad njenim grobom v Skalabu so zgradili baziliko, kjer so sv. Ireno častili kot mučenko, po njej so kraj preimenovali v Santarem (danes je to mestece južno od Fatime, kjer je svetovno znana božja pot). Njen spomin se obhaja 20. oktobra; po vsej verjetnosti je ta datum obletnica posvetitve njene bazilike.

Spričo njene nenavadne življenjske usode sv. Ireno častijo kot zavetnico nesrečnih zaradi ljubezni.

Ime Irena izhaja iz grške besede ‘eirene«, ki pomeni mir Po pomenu je Ireni ustrezno ime Miroslava, skrajšano Mira, Mirka.

19. oktober

Ko so pred približno 450 leti prvi Evropejci prišli v Severno Ameriko, je tam živelo kakšna dva milijona Indijancev. Na to celino so pred davnimi časi prišli iz Srednje Azije in so sorodni azijskim Mongolom. V Severni Ameriki sot bivali večinoma na vzhodu in na jugu, kjer je zemlja zelo rodovitna in podnebje ugodno. Tam so imeli dovolj divjačine in sadežev. Pred belokožci so se umikali proti mrzlim severnim krajem, na ozemlje velikih jezer in današnje Kanade. Prvi so Indijancem oznanjali Kristusov evangelij francoski jezuiti. Nekateri so pri tem pretrpeli mučeniško smrt. Znani so pod skupnim imenom »kanadski mučenci«: za Kristusa so prelili kri v letih 1642 do 1650, za blažene so bili razglašeni leta 1925, med svetnike pa prišteti leta 1931 in njihov spomin Cerkev obhaja 19. oktobra.

Od vseh kanadskih mučencev je največ pretrpel pater Izak Jogues. Rodil se je leta 1607 v Orleansu kot sin uglednega trgovca. Po srednji šoli v tamkajšnjem jezuitskem kolegiju se je odločil, da postane jezuit. Bil je vzoren redovnik, zato so predstojniki uslišali njegovo željo, da gre za misijonarja med Indijance v Kanado. Skupaj s sedmimi sobrati se je poleti 1636 izkrcal na kanadski obali in predstojniki so ga poslali misijonarit k indijanskemu plemenu Huronov. Že med potjo je videl krute prizore ob srečanju s pripadniki plemena Algonkinov (med temi je dvesto let pozneje blagodejno deloval naš veliki misijonar Friderik Baraga). Povedati velja, da so za podivjanost nekaterih indijanskih plemen bili krivi belopolti trgovci, ki so jih sleparili in jih zastrupljali z žganjem.

Francoski jezuiti so imeli med Huroni že dve misijonski postaji. S pogajanji so dosegli, da so Huroni sprejeli medse patra Izaka, ki so mu dali ime ‘Ondesonk’. Predstojnik huronskega misijona pater Janez de Brebeuf je novim misijonarjem dal navodila, kako je treba ravnati z Indijanci. Opozoril jih je tudi: »Vsak čas moramo biti pripravljeni na smrt. Na nas zvračajo krivdo za vse. Če odpove letina ali če je suša, smo krivi mi. Ali se moremo v deželi, kjer primanjkuje vsega in nam ljudje ne morejo pomagati, zaupati komu drugemu kakor samemu Bogu?«

Leta 1640 so patra Izaka določili za predstojnika nove postojanke sv. Marije. Ob napadu Irokezov, ki so bili na bojni nogi s Huroni in tudi s Francozi, so bili zajeti tudi trije francoski misijonarji, ki so jih Irokezi nečloveško mučili, dva so pobili, Izaka pa so to pot pustili pri življenju, ker je bil po njihovih pravilih član druge družine. Pater Izak je tudi v ujetništvu apostolsko deloval, kolikor se je pač dalo. Žena starega indijanskega poglavarja, ki je rekla, da je njegova »teta« ter ga je varovala pred podivjanimi rojaki, mu je pomagala, da je pobegnil k Holandcem. Skrit na majhni tovorni ladji se je vrnil v Evropo. Ko je francoska kraljica Ana videla patrove iznakažene prste (porezali in obgrizli so mu jih Indijanci), je zajokala.

Izak se doma ni dobro počutil in želel je čimprej oditi nazaj med svoje ‘divjake’. Predstojniki so njegovi želji ugodili in leta 1644 se je junaški misijonar vrnil v Kanado. Napotil se je med Irokeze in vzel s seboj črn kovček, v katerem je imel vse potrebno za maševanje. Med potjo so misijonarja zajeli Mohawki in sklenili, da ga umorijo, ker da je bil njegov črni kovček kriv, da so imeli slab lov in da se je žetev osušila. Pobili so ga s sekiro in mu potem glavo odsekali, prav tako so storili z njegovim tovarišem. To se je zgodilo jeseni 1646, tri leta pozneje je padlo še pet francoskih mučencev.

Kri teh mučencev je bilo seme novih kristjanov. Do leta 1650 so bili že skoraj vsi Huroni in Algonkini kristjani, leta 1662 je bil imenovan že prvi škof za Kanado.

18. oktober

Po soglasnem starokrščanskem izročilu je pisatelj tretjega evangelija sv. Luka, učenec in spremljevalec apostola Pavla. Pri pisanju je Luka, edini novozavezni pisatelj, ki ni bil Jud, ampak Grk, po izobrazbi zgodovinar in literat, imel pred očmi v prvi vrsti kristjane iz poganstva. Po zgledu svojega učitelja Pavla evangelist bralcem dokazuje vesoljnost Kristusovega odrešilnega dela: Jezus iz Nazareta ni samo Odrešenik Judov, marveč Odrešenik sveta – vseh ljudi. S posebno ljubeznijo in globokim občutjem Luka slika dogodke, ki iz njih odseva Jezusova ljudomilost in neskončno božje usmiljenje do grešnikov. Pripovedi o usmiljenem Samarijanu in izgubljenem sinu spadata med najlepše bisere svetovne književnosti. Luka je tudi edini med evangelisti, ki opisuje dogodke pred Jezusovim rojstvom in njegovo mladost. Čudovita je njegova božična zgodba s hlevom in pastirji na betlehemskih poljanah. Brez upodobitve božjega rojstva si krščanstva kar ne moremo predstavljati.

Podatke o življenju in delu evangelista Luka zajemamo predvsem iz Apostolskih del, zgodovine mlade Kristusove Cerkve, ki jo je napisal isti pisatelj kot tretji evangelij. Bogato je tudi legendarno izročilo o njem. Kakor na podlagi zanesljivega izročila izpričujeta cerkveni zgodovinar Evzebij in sv. Hieronim, je bil Luka doma iz Antiohije v Siriji, živahnem trgovskem mestu, po velikosti tretjem v rimski državi, v katerem so se Jezusovi privrženci prvikrat imenovali kristjani. Po poklicu je bil zdravnik; apostol Pavel ob koncu svojega pisma Kološanom pove: »Pozdravlja vas Luka, dragi zdravnik.« Ta poklic odseva v vsem njegovem evangeliju, v katerem slika Kristusa – zdravnika duš in teles. V rodnem mestu se je zgodaj seznanil s krščanstvom, prejel krst in se oklenil apostola Pavla, kateremu je bil zvest spremljevalec in več let pomočnik pri apostolskem delu med pogani.

Iz Apostolskih del zvemo, da se je Pavlu pridružil na drugem misijonskem potovanju v Troadi in ga potem spremljal v Makedonijo do Filipov. Ko se je Pavel po končanem tretjem potovanju vračal skozi Troado, se mu je Luka spet pridružil ter šel z njim do Jeruzalema in dve leti pozneje iz Cezareje v Rim. Od tedaj je ostal pri Pavlu morda s kratkimi presledki – do njegove smrti. O nadaljnjem življenju in delovanju evangelista Luka ni zanesljivih podatkov. Kot njegovo misijonsko polje se omenjajo Ahaja na grškem Peloponezu ter Beotija in Bitinija v Mali Aziji. Umrl je mučeniške smrti, ni pa znano, kdaj in kje.

Po izročilu in legendi je Luka v prostem času slikal, zato so ga krščanska slikarska združenja izbrala za svojega zavetnika. Po izročilu vzhodne Cerkve se je evangelist Luka srečal z Jezusovo materjo Marijo v Janezovi hiši in naslikal Marijino ikono.

Med štirimi evangelisti je Luka dobil simbol bika. Osnova temu simbolu je misel na daritev. Kristus se je na križu daroval za vse ljudi. Po volu kot simbolu se je Luka na Slovenskem uveljavil kot kmečki patron; sicer pa velja za zavetnika zdravnikov, slikarjev, umetnikov, zlatarjev, knjigovezov, živine, vremena …

Ime Luka zadnje čase spada pri nas med ‘modna imena’; nekoč je bila dokaj razširjena oblika Lukež – po latinskem imenu Lucas.

17. oktober

Okoli leta 100 se je začelo obdobje, ko noben apostol ni bil več živ. Cerkev je skrbno varovala njihovo izročilo in se sklicevala na njihovo avtoriteto. Delo božjega ustanovitelja se je nadaljevalo in je bilo poslej v rokah predstojnikov, ki Jezusa niso nikoli videli, bili pa so učenci apostolov. Med te spada tudi Ignacij Antiohijski, škof v mestu, kjer so Jezusove učence najprej imenovali kristjane, junaški pričevalec mlade Cerkve. Ime mu je bilo tudi Teoforos, to je Bogonosec. Prištevamo ga med apostolske očete. Ne samo zato, ker je morda osebno poznal katerega od apostolov, ampak predvsem zato, ker je eden najodličnejših mož, ki so stavbo Cerkve na apostolskem temelju dalje zidali in utrjevali. Vernike svojega časa je spodbujal in utrjeval s svojim zgledom in tudi s svojimi pismi, ki se jih je ohranilo samo sedem. Spadajo med bisere zgodnjega krščanskega slovstva in razodevajo duhovno veličino sv. Ignacija.

Odkod je bil in kakšna je bila njegova mladost, ni znano. Če je bil doma v Antiohiji, tedaj po številu prebivalcev tretjem mestu rimskega cesarstva, je v mladih letih utegnil videti apostola Petra in Pavla pa tudi Janeza. Bil je antiohijski škof ob prehodu v drugo stoletje, po dobrem izročilu tretji škof na tem sedežu, če se apostol Peter šteje za prvega. Za časa cesarja Domicijana (vladal je od leta 81 do 95) se je začelo preganjanje kristjanov. Preganjanje rimskih oblastnikov je bilo sicer naperjeno proti upornim Judom, vendar pri tem niso delali prave razlike med Judi in kristjani. Po Domicijanovi smrti je Cerkev nekaj časa živela v miru, pod cesarjem Trajanom, ki je zavladal leta 98, pa je prišlo do novega preganjanja kristjanov v maloazijskih pokrajinah. Sovražnosti proti kristjanom so izbruhnile tudi v Antiohiji; med drugimi so prijeli tudi škofa Ignacija in ga zaradi njegove vere v Kristusa klicali na odgovor. Prijeli so ga na osnovi obtožbe iz ljudstva, ki jo je podpisal kdo od poganov, Judov ali krivoverskih kristjanov. To se je zgodilo okoli leta 110. Škofa Ignacija je vojaško spremstvo desetih mož odvedlo v Rim v smrt. Daljši postanek na poti je bil v mestu Smirni, kjer je krščansko občino vodil svetniški škof Polikarp. Tja so Ignacija prišli pozdravit visoki poslanci številnih maloazijskih krščanskih občin in iz tega se vidi, kakšen ugled je užival antiohijski škof. Izročil jim je svoja pisma vernikom. Iz Smirne je pisal tudi Cerkvi v Rim. V njem je vernike prosil, naj ne storijo ničesar, da bi preprečili njegovo mučeniško smrt. »Pustite me, da bom hrana zverem, po katerih lahko pridem k Bogu! Zrno božje sem in zobje zveri me zmeljejo, da bom čist kruh Kristusov.«

V Rimu so ga v amfiteatru raztrgale zveri. Kristjani so zbrali njegove kosti in jih prenesli v Antiohijo, kjer so jih kasneje, za časa cesarja Teodozija (proti koncu 4. stoletja) pokopali v tamkajšnji baziliki, nekdanjem templju rimske boginje Fortune. Do preureditve svetniškega koledarja je bil spominski dan mučeniške smrti Sv. Ignacija 1. februarja, po novem pa se njegov god obhaja 17. oktobra.

Na današnji dan goduje kateri od tistih, ki mu je ime Ignacij ali Ignac, pa tudi Nace ali Igo; ženska oblika tega imena, ki pomeni ‘ogenj’ (po latinski besedi ignis), je Ignacija.

15. oktober

Ukazali so mi, naj ob vsej svobodi, ki so mi jo dali, opišem molitvene načine in milosti, ki mi jih je podelil Gospod; rajši bi bila, da so mi naročili, naj jasno in nadrobno opišem svoje hude grehe in svoje slabo življenje.« Tako se začenja znamenita avtobiografija sv. Terezije Velike ali Avilske, ena najbolj branih knjig duhovne vsebine, katero smo leta 1974 dobili v slovenskem prevodu. Poleg avtobiografije je Terezija Avilska napisala še vrsto drugih del, s katerimi je številnim kristjanom učiteljica notranjega življenja. Zato jo je papež Pavel VI. leta 1970 razglasil za cerkveno učiteljico. Bila je prva žena, ki je dosegla to čast.

V prvem delu svojega Življenja Terezija pripoveduje o svoji mladosti in o prvih letih svojega redovnega življenja. Rodila se je 28. marca 1515 v Avili v Španiji, zato se po rojstnem mestu imenuje Avilska. Oče je bil dvakrat poročen: v prvem zakonu je imel tri otroke, v drugem pa devet. Terezija je bila tretja iz drugega zakona. Njena mati se je poročila komaj štirinajstletna. Bila je lepa pa tudi ‘polna čednosti’ Oba starša sta rada molila in tudi otroke navajala k molitvi. Terezija “je bila očetova ljubljenka in ne brez razloga”, pravi sama. Spominja se, kako pobožna je bila v teh letih: »Da bi zmolila vse svoje ustne molitve, sem se zatekala v samoto. Rada sem molila zlasti rožni venec, do katerega je mati čutila posebno ljubezen.«

Ko ji je bilo nekaj več kot trinajst let, ji je umrla mati. »Komaj sem se zavedala, kaj sem z njo izgubila, že sem vsa žalostna stopila pred podobo naše ljube Gospe in jo med solzami prosila, naj mi bo poslej mati.« Ko je odraščala v dekle, se je »začela lepo oblačiti in se z negovano zunanjostjo predajati spogledljivosti«, vendar ni imela slabih namenov. V hišo je zahajala sorodnica njenih let, ki je nanjo slabo vplivala. »Če bi smela staršem kaj svetovati,« piše Terezija, »bi jim rekla, naj pazijo, s kom se otroci v tej dobi družijo.« S šestnajstimi leti jo je oče poslal v samostan, v katerem so se vzgajala dekleta iz plemiških in premožnih družin. Sprva se je tam počutila utesnjeno, kasneje pa je bila “srečnejša kot doma pri očetu”. Ob neki vzorni redovnici je začutila v sebi redovni poklic. Oče ji ni pustil iti v samostan, zato je kar pobegnila od doma in kasneje ji je oče ta korak odpustil. Kmalu po prihodu v samostan so jo začele mučiti razne bolezni. Več let je bila od bolečin vsa zvita in napol hroma.

Molitev, v kateri je nenehno napredovala, ji je pomagala, da je ne le vdano prenašala vse trpljenje, temveč je obrodila tudi druge sadove. »O nikomer nisem govorila niti najmanj slabo, mnogokrat sem obiranje ljudi celo preprečila. Globoko sem si bila vtisnila v dušo načelo, da nočem o nikomer zvedeti niti reči, česar ne bi želela, da reko o meni.« S svojim redovnim življenjem ni bila zadovoljna, prav tako jo je motila prevelika posvetnost v strogem karmeličanskem redu. Najprej je prenovila sama sebe, potem pa se je čutila poklicano, da v skladu s svojimi spoznanji začne prenavljati red, ki mu je pripadala. Redovnice in redovniki pravega duha so njeno delo z veseljem pozdravili, mnogi pa so ji nagajali, vendar Terezija ni odnehala. Potovala je od samostana do samostana. Na eni teh poti je v kraju Alba de Tormes v noči od 4. na 5. oktober 1582 umrla, stara 67 let. Naslednji dan je bil uveden gregorijanski koledar, zato je za 4. oktobrom takoj prišel 15. oktober in od leta 1622, ko je bila razglašena za svetnico, obhajamo njen god na današnji dan.

Danes godujejo naše številne Terezije, Rezke in Zinke, nekatere pa so godovale 1. oktobra.

14. oktober

Kristusov evangelij je oznanilo vesoljnega bratstva – enakosti vseh ljudi pred Bogom. To sporočilo je Jezus vrgel v svet tedaj, ko so bile v družbi kričeče razlike: na eni strani so bili mogočni gospodarji, na drugi pa brezpravni sužnji. Pred Bogom so bili vsi enaki, ne pa še pred ljudmi. Apostol Pavel je pravilno razumel Jezusov evangelij in je učil, da kristjani ne bi smeli razlikovati med sužnji in svobodnimi, temveč bi morali biti vsi eno v Kristusu. Dejansko je tedaj v družbi vladal sužnjeposestniški red, ki se je spreminjal le polagoma.

Iz suženjske družine je izšel današnji godovnjak Kalist, ki je vodil Kristusovo Cerkev od leta 217 do 222. Rodil se je leta 155 kot sin sužnja Domicija v Rimu. Že v mladih letih je postal kristjan in vere se je trdno oklepal. Bil je izredno nadarjen in zvest, gospodarja je imel rad in ga ni hotel zapustiti. Zaradi svoje prevelike dobrosrčnosti je prišel v ječo in iz nje so ga rešili njegovi krščanski prijatelji. Nasprotniki so dosegli, da so Kalista najprej prebičali, nato pa obsodili na prisilno delo v strahotnih sardinskih rudnikih, kjer so bili obsojenci izenačeni z živalmi. Po nekaj letih nečloveškega trpljenja je Kalist dosegel prostost, ko je cesar Komod na prošnjo svoje žene, ki je bila kristjanom naklonjena, izdal odlok o splošni pomilostitvi. Kalist si nekaj časa ni upal vrniti v Rim.

Tja je prišel šele za časa papeža Zeferina, ki ga je posvetil v diakona in mu izročil najprej upravo katakomb (podzemeljskih pokopališč), pozneje pa nadzorstvo nad vso cerkveno imovino. Kalist je katakombe tako lepo uredil, da se še danes po njem imenujejo Kalistove katakombe. Pri razdeljevanju pomoči revnim in pri podpori trpečih kristjanov je pokazal tako ljudomilo iznajdljivost, da so ga leta 217 izvolili za Zeferinovega naslednika na papeškem sedežu.

Nekdanji suženj je pet let vodil Cerkev. Nekateri ponosni Rimljani so se le neradi podrejali bivšemu sužnju kot poglavarju Cerkve. Kalist je ostal ponižen, miren in strpljivo dostojanstven.

Nekateri so mu to potrpežljivost zamerili, med najbolj glasnimi je bil učeni Hipolit, ki so ga njegovi somišljeniki postavili za protipapeža. Kalist pa je bil kar se da odločen v boju za dostojanstvo sužnjev. Izdal je odlok, s katerim določa, da smejo sužnji vpričo Cerkve sklepati veljavne poroke s svobodnimi in plemiškimi ljudmi, četudi se je tedanja javnost temu upirala. S tem odlokom je posegel v tedanje rimske državne zakone, kristjanom pa je prinesel veliko olajšanje.

Papež Kalist je bil tudi odločen zagovornik milejših predpisov za spokornike, sklicujoč se na Jezusovo ravnanje s spokorjenimi grešniki. Zaradi njegovega prizanesljivega ravnanja s padlimi in grešniki ga je ostro napadal tudi znani cerkveni pisatelj Tertulijan. Uvajanje uvidevne verske strpnosti Kalista pred zgodovino proslavlja prav tako kot veličastna dela v katakombah.

Ni trdno ugotovljeno, kdaj in kako je papež Kalist umrl. Staro poročilo ve povedati, da so ga vrgli v ječo, kjer je trpel lakoto in je bil večkrat bičan do krvi. Po nekem drugem poročilu so ga umorili v ljudski vstaji leta 222. Upodabljajo ga kot papeža s kamnom okrog vratu, zato domnevajo, da so ga najbrž res – kot poroča neka legenda – utopili v vodnjaku na trgu onstran reke Tibere. Njegov god se obhaja na današnji dan že od 3. stoletja dalje.

13. oktober

O sv. Kolomanu vemo le to, da je bil kraljevega rodu in po rodu Irec. Vse drugo je plod domišljije in legend: ne vemo ali je bil duhovnik, menih … tudi ne, s čim se je ukvarjal. Na začetku 11. stol. je bil na poti v Sveto deželo, pa so ga zaradi tuje obleke obsodili kot češkega vohuna in ga linčali (obesili). To se je zgodilo 17. julija 1012 v Stockerauu pri Dunaju. Svojo svetost je Koloman izpričal že s tem, ko je z veliko potrpežljivostjo in brez upiranja prenašal krivično trpljenje in obsodbo, še bolj pa se je to pokazalo ob čudežih, ki so se dogajali ob njegovem truplu. To naj bi poldrugo leto dolgo viselo nepoškodovano, brez znaka trohnenja oziroma razpadanja. Les drevesa, na katerem je visel, je po čudežu ozelenel, ko pa je neki mož po dolgem času s svetnikovega trupla odrezal kos mesa (da bi to pomagalo njegovemu bolnemu sinu), je takoj pritekla iz njega sveža kri, kot da je umrl šele tisti dan. Tako so po tem čudežu po treh letih truplo vendarle sneli z drevesa in Babenberžan Henrik I. je dal prenesti njegove kosti 13. oktobra 1014 v opatijo Melk, kjer so imeli Babenberžani svoj vladarski sedež. Na dan, ko so prenesli svetnikove posmrtne ostanke, se tudi obhaja njegov spomin. Od tega dne so v Avstriji irskega romarja častili kot deželnega svetnika, do leta 1663, ko je njegovo mesto prevzel sv. Leopold. »Na Avstrijskem in Južnem Bavarskem je več kapel in cerkva posvečenih temu svetniku. Pri kapelah, posvečenih sv. Kolomanu, so imeli običajno slovesne sprevode na konjih. V ljudstvu je bila ohranjena vera, da Kolomanov blagoslov napravi človeka neranljivega. Sv. Kolomana upodabljajo kot romarja s palico v roki, tudi s kleščami in šibo (tako na dveh Dürerjevih lesorezih), visečega na drevesu, včasih tudi prebodenega s sulico. Svetnika časte kot zavetnika živine, obsojenih na smrt z obešanjem, proti boleznim, kugi, nevihti in drugim nadlogam.

Ime Koloman je anglosaksonskega izvora in se nanaša na goloba.